141 2022 1.02 Pregledni znanstveni članek UDK 061.25:329.18(497.4)"1922/1945" Prejeto: 23. 11. 2021 Daniel Siter asistent, mladi raziskovalec, Alma Mater Europaea, Fakulteta za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana (AMEU – ISH), Kardeljeva ploščad 1, SI–1000 Ljubljana E-pošta: daniel.siter@almamater.si ORCID: 0000-0002-7277-828X Švabsko-nemška kulturna zveza in vloga njenih članov na Slovenskem v letih 1922–1945 IZVLEČEK Članek na podlagi znanstvene literature in primarnih virov analizira delovanje Švabsko-nemške kulturne zve- ze v slovenskem prostoru kot ene ključnih petokolonaških formacij. Zlasti z vzponom Hitlerja in nacizma na oblast se je Kulturbund močno radikaliziral in nacificiral. Kulturbundovci so na Slovenskem že več let pred napadom na Poljsko in Jugoslavijo širili nacistično propagando in demagogijo, lepili nacistične simbole in zastave ter zbirali tajne in občutljive podatke o državi in protinemško usmerjenih osebah. Tako so že med svetovnima vojnama pripravili se- zname domnevno sumljivih in nevarnih ljudi, predvidenih za aretacijo in izselitev, po katerih se je okupator ravnal po vzpostavitvi oblasti. To priča o tem, da so bile številne tragične usode narodno zavednih slovenskih družin zape- čatene že pred letom 1941 v Gradcu in drugih zbirnih obveščevalnih centrih. Ob invaziji so kulturbundovci postali vodniki, inštruktorji in prevajalci nemške vojske, kasneje pa so prevzeli pomembne funkcije v nacističnih društvih, organizacijah, zvezah, uradih ter paravojaških silah in celo enotah SS. KLJUČNE BESEDE Kulturbund, Švabsko-nemška kulturna zveza, nemška manjšina, peta kolona, nacizem, obveščevanje, izdajanje, nacistična propaganda, 1922–1945 ABSTRACT THE SWABIAN-GERMAN CULTURAL ASSOCIATION AND THE ROLE OF ITS MEMBERS ON SLOVENIAN SOIL BETWEEN 1922 AND 1945 Drawing on scientific literature and primary sources, the article analyses the activity of the Swabian-German Cultural Association on Slovenian soil as one of the key formations of the fifth column. The Kulturbund became radi- calized and Nazified, especially after Hitler and Nazism rose to power. Long before the war, members of the Kul- turbund spread Nazi propaganda and demagoguery throughout Slovenian territory, pasted Nazi symbols and flags, collected classified and sensitive information on the country and those who acted against the Germans and Germany. Based on that, lists of allegedly suspicious and dangerous persons to be arrested and evicted were already drawn up in the prewar period. After establishing administration, the occupier followed these arrest lists, which testify that many tragic fates of nationally conscious Slovenian families were sealed long before 1941 in Graz and other assembly intelligence centres. When the invasion began, the Kulturbund members became guides, instructors, and translators to the German army. Later on, they assumed essential positions in Nazi societies, organizations, associations, offices, paramilitary forces, and even SS units. KEYWORDS Kulturbund, Swabian-German Cultural Association, German minority, fifth column, Nazism, intelligence, treason, Nazi propaganda, 1922–1945 142 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 Uvod Švabsko-nemška kulturna zveza (Schwäbisch- Deutscher Kulturbund ali okrajšano zgolj Kulturbund) je bila krovna organizacija nemških manjšinskih oto- kov na območju predvojne Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (kasneje Kraljevine Jugoslavije). Njen razvoj in delovanje sta tako neločljivo povezana z dejavnostjo nemške manjšine v novonastali povojni jugoslovanski državi. V razdobju med svetovnima vojnama večkrat prekinjenega in prepovedanega de- lovanja je imela svoja politična zborovanja, postro- jene parade, ideološko motivirane kulturne in druge prireditvene nastope ter simbole, po katerih so bili člani Kulturbunda prepoznavni in so se ločili od drugih frakcij. S prihodom Hitlerja in nacionalsocia- listične ideologije na oblast so se kulturbundovske celice (krajevne skupine) močno nacificirale in ra- dikalizirale, kar je imelo kasneje pogubne posledice zlasti za slovensko inteligenco, politično aktivne in narodno zavedne Slovence. Ti so se na temeljih iz- dajalske, obveščevalne in popisovalne aktivnosti kul- turbundovcev že pred drugo svetovno vojno znašli na tajnih seznamih, ki so bili po aprilski invaziji preda- ni nacističnim policijskim oblastem kot pomembno orodje in vodilo pri izganjanju in izseljevanju ljudi. Vrhunec Švabsko-nemške kulturne zveze je nastopil tik pred vdorom nemške vojske v posamezne politič- ne okraje oziroma občine na Slovenskem, ko so nje- ni člani sodelovali pri prevzemanju oblasti, in konec aprila 1941, ko so sodelovali pri sprejemu Hitlerja v Mariboru. Namen članka je sistematičen pregled, preučitev in prikaz že obstoječe znanstvene literature (v glav- nem gre za mikroštudijske fragmente na krajevni ravni slovenskega zgodovinopisja) o Kulturbundu in vlogi njegovih članov na Slovenskem v letih 1922– 1945. Že obstoječe ugotovitve sinhrono dopolnjujem z lastnimi znanstvenoraziskovalnimi spoznanji, ki te- meljijo na izbranih primarnih virih (zlasti arhivskih dokumentih in časopisju), odkritih med raziskova- njem v slovenskih arhivskih in muzejskih instituci- jah. Pregled literature je na temelju uporabe številnih spletnih iskalnih orodij, bibliografskih baz in knjiž- no-informacijskih sistemov potekal s pregledova- njem in branjem monografij, zbornikov, znanstvenih člankov, objavljenih spominov ter konferenčnih in drugih prispevkov. Pričujoča vsebina osvetljuje dej- stvo oziroma tezo, da je bil vpliv nacificirane Švab- sko-nemške kulturne zveze, ki se je že pred aprilsko vojno zavestno in načrtno pripravljala na prevzem oblasti, ogromen, hkrati pa je odigral ključno vlogo v začetni fazi nemškega napada in prvih tednih po razkosanju slovenskega ozemlja, ko je sledilo vzpo- stavljanje okupacijskega režima. Zgodovinski oris naselbin nemške manjšine v slovenskem prostoru Nemško poseljevanje današnjega slovenskega ozemlja se je konec 10. stoletja začelo kot rezultat ukrepov nemških fevdalcev in cerkvene gosposke, zlasti salzburške nadškofije, ki je izvajala pokristja- njevanje Slovencev. Grof Otto Ortenburški je v tri- desetih letih 14. stoletja na Kočevsko naselil koroške Nemce, ki so jim v letih 1350–1363 sledili kolonisti iz Frankovske in Turinške. V 18. stoletju se v sloven- skem prostoru prične sistematična germanizacija, ki sovpada z razvojem industrije, trgovine in prome- ta ter je povezana z nemškimi koncepti »mosta na Jadran«.1 To je bil tudi čas cehovskega zakona, po katerem so se morali nemški pomočniki (»obrtniki v nastajanju«) po učni dobi odpraviti po svetu, kar je vplivalo na ponemčevalne procese slovenskih trgov in mest.2 Sistematično ponemčevanje je vrh doseglo v narodnostnih bojih 19. stoletja, ko je ob stopnjeva- nju slovenske narodne zavesti prihajalo do nacional- nih trenj – zlasti po letu 1848, ko so se v t. i. taborski dobi pričele med Slovenci izraziteje kazati politične zahteve proti vladajoči nemški oblasti ter težnje po združeni Sloveniji, slovenskem uradnem jeziku in slovenskem pouku v šolah.3 Nemci v Sloveniji so bili takoj za nemško manj- šino v Bosni in Hercegovini najmanjša nemška na- rodnostna manjšina v novonastali povojni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (v nadaljevanju Kra- ljevina SHS). Njihova maloštevilnost pa nikakor ni sovpadala z njihovo močjo, saj so veljali za gospo- darsko in socialno najmočnejšo nemško narodnostno manjšino v jugoslovanski državi z visoko stopnjo or- ganiziranosti, bogato kulturno in politično tradicijo ter močno vtisnjeno narodno zavestjo.4 Leta 1921, ko je Kraljevina SHS izvedla prvi popis prebival- stva (31. januar 1921),5 je na Slovenskem, vključno s Prekmurjem, kot nemški materni jezik navedlo 39.631 prebivalcev (predhodni rezultati jugoslovan- skega ljudskega štetja)6 oziroma 41.514 na podlagi definitivnih rezultatov popisa. Največ jih je bilo na Spodnjem Štajerskem (21.786), na Kranjskem so jih našteli 16.457, na Kočevskem (v okrajih Kočevje, 1 Biber, Nacizem in Nemci, str. 15. Za podrobnejše študije o nemškem naseljevanju slovenskega prostora glej zlasti: Ante Beg, Slovensko-nemška meja na Kočevskem (Ljubljana, 1911); Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja (Ljubljana, 1955); Bogo Grafenauer, Zgodovina slo- venskega naroda, zv. 1–5. 2 Marinc, Rogatec, str. 87. 3 Prav tam, str. 88. 4 Biber, Nacizem in Nemci, str. 14. 5 Pri popisu prebivalstva, ki ga je izvedla Kraljevina SHS, za razliko od zadnjega avstrijskega ljudskega štetja (1910) niso več spraševali po občevalnem, temveč maternem jeziku (Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 109). 6 O problematiki popisov prebivalstva v Jugoslaviji glej: Biber, Nacizem in Nemci, str. 15–23, in Cvirn, Nemci na Sloven- skem, str. 108–114. 143 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 Novo mesto in Črnomelj) pa 12.680.7 Strnjena po- selitev nemške manjšine na slovenskih tleh je bila v tistem času še samo v Apaški ravnini, drugje so slo- venski Nemci prebivali razpršeno po slovenještajer- skih mestih in trgih kot trgovci, industrialci, obrtniki in člani svobodnih poklicev. Največ nemških mešča- nov je bivalo v Mariboru (6.497), Ptuju (969), Celju (848) in Ljubljani (1.709).8 V vzhodnoslovenskem trgu Rogatec ob meji z današnjo Republiko Hrva- ško je po avstrijskih virih pred letom 1918 živelo 536 Nemcev oziroma 81 % prebivalcev, kar potrjuje dejstvo, da so ožje slovenještajerske trge pred kon- cem prve svetovne vojne obvladovali gospodarsko močnejši nemški trgovci in obrtniki.9 Celo po raz- padu habsburške monarhije in ustanovitvi Kraljevine SHS, ko je nemška manjšina sicer izgubila politični in kulturni vpliv, so Nemci kljub svojemu številčne- mu zmanjšanju ohranili gospodarsko moč, saj so ob- vladovali železarsko, lesno in elektroindustrijo, indu- strijo jekla, strojil in usnja, velike tekstilne tovarne in tovarne emajlirane posode. Poleg tega so bili lastniki vse veleposesti ter velikih gozdnih in vinogradniških površin. Zaradi tega je bilo večinsko slovensko pre- bivalstvo, ki je razen nekaterih izjem prihajalo iz pre- težno nižjih in šibkejših družbenih slojev, odvisno od gospodarsko močnejše nemške manjšine.10 Začetki Kulturbunda z ozirom na slovenski prostor Po zlomu avstro-ogrske monarhije in nastan- ku Kraljevine SHS leta 1918 so se slovenski Nemci organizirali v pevskih, športnih in evangeličanskih cerkvenih društvih ter denarnih zavodih.11 Jugo- slovanski Nemci so si po sklenitvi mirovne pogod- be (Saint-Germain) in dodatne pogodbe o zaščiti manjšin ob vidnem nezaupanju v Društvo narodov želeli varovalo, ki naj bi jih ščitilo pred krivicami in preprečevalo kršenje nemških manjšinskih pravic v jugoslovanskem prostoru. Zato je weimarska Nemči- ja podala zahtevo po oblikovanju lastne krovne orga- nizacije nemških manjšin v Kraljevini SHS, kar se je uresničilo z ustanovitvijo Švabsko-nemške prosvetne oziroma kulturne zveze (Schwäbisch-Deutscher Kul- turbund ali SDKB).12 7 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 108–109. To pomeni, da se je v primerjavi z zadnjim avstrijskim ljudskim štetjem iz leta 1910 število nemško govorečih na Slovenskem precej zmanj- šalo. Po avstrijskem štetju je prebivalstvo z »nemškim obče- valnim jezikom« tvorilo okoli 10 % celotnega prebivalstva na Slovenskem, pri štetju leta 1921 pa se je delež nemškega pre- bivalstva skrčil na zgolj 3,93 % vsega prebivalstva Slovenije. 8 Biber, Nacizem in Nemci, str. 14. 9 Marinc, Rogatec, str. 87. 10 Rendla, Nasilje, str. 118–119. 11 Arhiv MNZC, fasc. 37: Franjo Baš, Kulturbund v Celju med obema vojnama, str. 1. 12 Gelt, Vpliv Kulturbunda, str. 9. Ustanovno srečanje SDKB je po daljših pogaja- njih z deželnimi in osrednjimi oblastmi potekalo 20. junija 1920 v Novem Sadu v Srbiji, kjer so sodelovali tudi Nemci iz slovenskega prostora.13 Pravila Kul- turbunda so se zgledovala po pravilih podobne orga- nizacije sudetskih Nemcev in srbske kulturne zveze Prosvjeta iz časa delovanja v Bosni in Hercegovini pod habsburško nadoblastjo. Sprejeta pravila je po zahtevi vlade, naj se v pravilnik vnesejo manjše spre- membe, odobril takratni notranji minister Svetozar Pribičević. Najpomembnejša točka programa je bilo oblikovanje šolskega programa z zahtevami nemške narodnostne manjšine in opravljanje naslednjih na- log: širiti nemške knjige, umetniška dela, muzikalije in filme, ustanavljati in pospeševati knjižnice in dru- ge vzgojno-kulturne ustanove, organizirati predava- nja ter skrbeti za vzgojo nemških učiteljev, duhovni- kov, socialno skrbstvo in gospodarske ustanove. Dr. Georg Grassl je ob ustanovitvi oblikoval geslo »zve- stoba državi in narodu« (Staatstreue und Volkstreue). Prvi predsednik je postal novosadski trgovec Josef Menrath, prvi generalni sekretar pa omenjeni Grassl. Kulturbund je bil sprva nepolitična zveza, kajti Nem- ci takrat še niso imeli volilne pravice, saj še ni minil opcijski rok, določen z mirovno pogodbo.14 Volilno pravico za volitve v konstituanto (ustavodajno skup- ščino) in občinske odbore so dobili šele konec leta 1921, s tem pa tudi možnost političnega organizira- nja. Že aprila 1924 je vlada Kraljevine SHS na zah- tevo ministra Pribičevića (kot povračilni ukrep zaradi preganjanja Slovencev na Koroškem) osrednjo nem- ško kulturno organizacijo Kulturbund razpustila.15 O lastni politični organizaciji so začeli prvi razmi- šljati Nemci na Spodnjem Štajerskem. Cillier Zeitung je že januarja 1920 predstavila program Spodnješta- jerske gospodarske stranke (Untersteirische Wirtschafts- partei) s sedežem v Celju, vendar zaradi političnih razmer do njene ustanovitve takrat še ni prišlo.16 Ustanovitev centralne kulturbundovske matice voj- vodinskih Nemcev se je v slovenskem prostoru leta 1921 potrdila z oblikovanjem Stranke Nemcev v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, vendar ta ni doživela načrtovanega razmaha. V naslednjem letu (1. oktobra 1922) je zato prišlo v Mariboru do usta- novitve Političnega in gospodarskega združenja Nemcev v Sloveniji (Politischer und Wirtschaftlicher Verein der Deutschen in Slowenien), ki ga je oblast z nepotrditvi- jo pravil zaradi zavedanja gospodarske moči spodnje- štajerskega nemštva prav tako precej časa zavirala. 13 Biber, Kočevski Nemci, str. 30. Slovenski Nemci so na usta- novno skupščino Kulturbunda poslali številne predstavnike, med katerimi je bil advokat dr. Ernst Mrawlag iz Maribora, ki se je v pozdravnem nagovoru zavzel za enoten nastop vseh Nemcev od Donave do Karavank (Biber, Nacizem in Nemci, str. 33). 14 Biber, Nacizem in Nemci, str. 33. 15 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 127, 131. 16 Prav tam, str. 127–128. 144 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 Člani združenja so izvajali nadzor nad manjšinskimi določbami iz pariške mirovne pogodbe, skrbeli za nemško politično zastopstvo v beograjski narodni skupščini ter oblastnih skupščinah v Ljubljani in Mariboru, sodelovali na kongresih evropskih narod- nih manjšin in krepili nemško narodno zavest z ustanavljanjem nemških knjižnic in bralnih krožkov, prirejanjem pevskih proslav, ukvarjanjem s številnimi športnimi disciplinami, poglobljenim delom evange- ličanskih cerkvenih društev (v Mariboru je bil sedež nemškega evangeličanskega seniorata), praznova- njem nemških običajev, oblačenjem v narodne noše ter vzpostavljanjem nemškega tiska na Slovenskem.17 Društvo se je poskušalo politično angažirati, vodil ga je notar Lothar Mühleisen.18 Ob razglasitvi šesto- januarske diktature leta 1929 je bilo – tako kot vse druge politične stranke in društva – ukinjeno.19 Na Slovenskem so se uveljavila tri nemška orga- nizacijska središča: v Celju, Mariboru in Kočevju. V Celju je izhajalo nacionalistično obarvano nemško glasilo Cillier Zeitung, delovala so številna društva (moško pevsko društvo, telovadno društvo Atletik in smučarski klub), aktivna pa je bila tudi evangeličan- ska cerkvena občina z nemškim upravnim jezikom.20 Nemci na Kočevskem so se povezovali v kočevskem pevskem društvu (ustanovljeno aprila 1923), katerega delovanje je bilo med 3. avgustom in 30. novembrom 1926 prekinjeno zaradi organizacije izleta v Celovec in udeležbe na tamkajšnjih protijugoslovanskih ma- nifestacijah. Veliki župan ljubljanske oblasti je posle- dično društvo in petje pesmi »Die Wacht an der Kulpa« začasno prepovedal. Podobno vlogo in usodo je delilo kočevsko čitalniško društvo, ustanovljeno leta 1896, razpuščeno leta 1925 in zopet obnovljeno naslednje leto. Kočevski Nemci so se povezovali še v okviru Študentskega podpornega društva (ustanovljeno v začetku leta 1928), Društva za zaščito ptic (ustanov- ljeno leta 1924 in razpuščeno naslednje leto), Kočev- skega športnega društva, ki je bilo ustanovljeno leta 1924 in je delovalo do konca leta 1929, ter gasilskih društev in zvez. Kočevska mestna hranilnica je bila na Kočevskem največji nemški denarni zavod, k njej so spadale še razne krajevne hranilnice in posojilnice v številnih kočevskih okrajih.21 Pred letom 1929 se je torej na slovenskih tleh kul- turbundovska krajevna skupina za krajši čas obliko- vala zgolj v Kočevju, kjer je ob Štajerski živelo največ Nemcev, širjenje nacističnega gibanja med kočevski- 17 Arhiv MNZC, fasc. 37: Franjo Baš, Kulturbund v Celju med obema vojnama, str. 2; Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 129. 18 Kasneje je dr. Mühlleisen postal vodja krajevne celice Kul- turbunda v Mariboru, njegov namestnik pa je bil protestant- ski pastor Johann Baron. Avstrijski generalni konzul je oba razglasil za najbolj dejavna in živahna promotorja nacizma v Mariboru (Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 350). 19 Biber, Nacizem in Nemci, str. 33. 20 Arhiv MNZC, fasc. 37: Franjo Baš, Kulturbund v Celju med obema vojnama, str. 2. 21 Biber, Kočevski Nemci, str. 29. mi Nemci pa je bilo dokaj hitro.22 Kočevski Nemci (za razliko od štajerskih Nemcev konservativno in katoliško usmerjeni) so bili namreč že pred ustanovi- tvijo kulturbundovske sekcije politično organizirani v Kočevski kmečki stranki (Gottscheer Bauernpartei), ki so jo oblasti po preteku opcijskega roka na Sloven- skem dovolile najprej (ustanovljena že 20. novem- bra 1921). Pod vodstvom župnika Josefa Eppicha iz Stare cerkve je delovala do šestojanuarske diktature leta 1929, nakar je bila razpuščena.23 Nacistične ide- je so se na Kočevskem med mlado generacijo začele širiti že leta 1929 z organiziranjem domačih vaških večerov, tajnih sestankov, izletov in skrivnih šolskih taborišč, pozneje (zlasti v letih 1935–1940) pa z ustanavljanjem ilegalnih vaških knjižnic z nacistič- no literaturo. Kočevski mladinci so se pod pretvezo strokovnega študija politično vzgajali, kalili in urili za voditeljska mesta v nemškem rajhu.24 Razkol med starejšo in mlajšo generacijo Nemcev Kakor v celotni Jugoslaviji se je tudi v Sloveni- ji v tridesetih letih minulega stoletja vse bolj širilo nacistično gibanje.25 Konec dvajsetih in v začetku tridesetih let je v nemških organizacijah kot posle- dica svetovnonazorskih razlik prihajalo do čedalje očitnejših trenj in nasprotij med starejšo (t. i. vino- gradniški Nemci oziroma »Weingartendeutsche«) in mlajšo generacijo Nemcev, ki je želela priti do vo- dilnih funkcij. Starejšo generacijo (pretežno je iz- hajala iz vrst vodstva v Novem Sadu ustanovljenega Kulturbunda) so tvorili predstavniki radikalnega – še liberalno usmerjenega – avstrijskega nemštva, ra- dikalnejši in nacistično usmerjeni mladi pa so pod okriljem t. i. »obnoviteljskega gibanja« predstavljali miselnost vzhajajočega nacionalsocializma. Kljub vztrajnemu opozarjanju pripadnikov starejše genera- cije, da lahko nacistično udejstvovanje nemški manj- šini v Jugoslaviji prinese zgolj nesrečo, so v boju za prevlado zmagali mladi,26 s čimer se je začela splošna radikalizacija nemštva na Slovenskem, pomlajenemu Kulturbundu pa je bila začrtana nova nacificirana ra- zvojna pot.27 Radikalizacija nemškega manjšinskega dela je pri celjskih Nemcih ustvarila prepričanje, da mora to izzvati razpust Kulturbunda, zato se je po letu 1933 njegovo članstvo razdelilo v skupine, da so lahko delovale dalje.28 22 Prav tam, str. 30. 23 Biber, Kočevski Nemci, str. 30; Biber, Nacizem in Nemci, str. 33; Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 129. 24 Otterstädt, Die Volksgruppe, str. 21–22. 25 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 91. 26 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 139. 27 Arhiv MNZC, fasc. 37: Franjo Baš, Kulturbund v Celju med obema vojnama, str. 2; Ferenc, Nacistična raznarodovalna poli- tika, str. 91. 28 Marđetko, Trdnjava, str. 22. 145 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 Razmah Kulturbunda v Sloveniji: nacifikacijsko in radikalizacijsko razdobje 1931–1939 Po dveh razpustih (razdobji od 11. aprila 1924 do 12. januarja 1927 in 6. januarja 1929 do 28. avgusta 1930)29 se je Kulturbund v Sloveniji razmahnil šele po letu 1931, ko je prišlo do njegove ponovne obno- ve, njegova pravila pa so bila odobrena z veljavnostjo za celotno državo.30 Pri ponovni odobritvi delovanja SDKB in ustanavljanja krajevnih skupin je veliko vlogo odigrala tudi spremenjena manjšinska politika Jugoslavije, do katere je leta 1930 prišlo zaradi njene- ga vzporednega zunanjepolitičnega in gospodarskega navezovanja na Nemčijo.31 Ob ponovni vzpostavitvi delovanja kulturbundovskih celic je splošno prizna- no geslo »Zvesti narodu – zvesti državi!« (Volkstreu – Staatstreu!) v veljavi ostalo še nekaj časa, dokler ni bilo s Hitlerjevim prihodom na oblast zamenjano z novim,32 »Neustrašen, resničen in zvest!« (furchtlos, wahr und treu!).33 Na Slovenskem sta bili najprej ustanovljeni celici v Mariboru in Celju. Ustanovitveno srečanje celjske kulturbundovske krajevne skupine je potekalo 27. ju- lija 1931 v hotelu Post, ki je bil v lasti ustanovitelja in predsednika nemškega športnega društva Ath- letik Franza Rebeuschegga; ta je bil tudi član me- stnega sveta, referent za klavnico, član mesarskega združenja, načelnik gostilničarskega združenja, član upravnega odbora Mestne hranilnice in mestnega avtobusnega podjetja. Sestanek je sklical odvetnik in kandidat Nemške gospodarske stranke (NGS) na volitvah v Narodno skupščino leta 1923 dr. Walter Riebl. Trgovec Daniel Rakusch je zahteval, da mora- jo biti v vodstvene kroge celjske celice izvoljeni ljudje iz uglednih celjskih gospodarskih in intelektualnih krogov.34 Ob ustanovnem dnevu je celica v Celju šte- la 40 članov, kasneje pa je število nenehno raslo.35 Od pomladi 1933 so se številni celjski in drugi Nemci začeli pozdravljati s »Heil Hitler«, pod zavihkom pa so za nameček nosili značke s kljukastim križem.36 Celjski Deutsche Zeitung je že 9. marca 1933 jasno in javno izrazil simpatijo do Hitlerja in nacističnega gi- banja.37 Hitler je v zameno v enem izmed svojih prvih javnih govorov po prevzemu oblasti pohvalil Nemce v Sloveniji in Deutsche Zeitung.38 Avstrijski konzul v Ljubljani dr. Orsini-Rosenberg je sredi junija 1934 na potovanju po severnih predelih Slovenije ugo- 29 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 92. 30 Biber, Nacizem in Nemci, str. 33. 31 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 134. 32 Arhiv MNZC, fasc. 37: Franjo Baš, Kulturbund v Celju med obema vojnama, str. 2–3. 33 Biber, Nacizem in Nemci, str. 109–110. 34 Marđetko, Trdnjava, str. 22. 35 Terčak, Celjski stari pisker, str. 13. 36 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 134. 37 Deutsche Zeitung, 23. 3. 1933, str. 1. 38 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 134–135. tavljal,39 da je kulturbundovska krajevna skupina v Celju (podobno kot v Mariboru) »center nacistične miselnosti in duhovno središče nacionalsocialistične- ga gibanja v Dravski banovini«.40 S celjskega območja izhajajo zagreti promotorji nacionalsocializma in veli- ki financerji nacistično usmerjenih aktivnosti: odvet- nik dr. Fritz Zangger, trgovec Gustav Stiger, pastor Jakob May, industrialec Westen,41 veletrgovec z že- leznino Rakusch in lastnik šoštanjske tovarne usnja Woschnagg.42 Celjska struja naj bi bila radikalnejša od ljubljanske, najradikalnejši pa naj bi bili organi- zaciji na Ptuju in v Mariboru.43 Ljubljanska skupina Kulturbunda pod vodstvom Hermanna Brandta naj bi bila po poročanju avstrijskega konzula med manj aktivnimi. V Kočevju je vodja tamkajšnjega Kultur- bunda odvetnik dr. Hans Arko celo sprejel resoluci- jo, s katero se je zavzel za prepoved petja slovenskih pesmi v cerkvi. Kljub dejstvu, da na Jesenicah celica SDKB v času konzulovega popotovanja po Sloveniji še ni obstajala, pronacistična propaganda pa je bila vidna, je bilo Jesenicam dodeljeno posebno mesto v mreži nacističnih postojank na Slovenskem.44 26. avgusta 1931 je bila oblikovana krajevna sku- pina SDKB na Ptuju, tri dni kasneje v Kočevju, na- zadnje pa še 16. januarja 1932 v Ljubljani.45 Že spo- mladi 1933 so na hišah v Kočevju in na Kočevskem začeli izobešati kljukaste križe, kočevski Nemci pa so skupinsko v zasebnih notranjih prostorih redno poslušali nemška radijska poročila in Hitlerjeve go- vore. Pri širjenju nacistične propagande naj bi poma- gali še evangeličanski župniki v Mariboru, Celju in Ljubljani. V ljubljanskih trafikah naj bi bilo mogoče kupiti nacistični list Völkische Beobachter, v kavarnah in večjih gostilnah pa naj bi bili na razpolago najpo- membnejši nemški časniki.46 Po neuspelem nacističnem državnem udaru proti Dollfussovi avtoritarni (stanovski) vladi v Avstriji 25. julija 1934, v katerem so nacisti zveznega kanclerja dr. Engelberta Dollfussa hudo ranili (za posledicami na- pada je umrl), je sledil val nacističnih pribežnikov, ki so se po propadlem puču zatekli v Jugoslavijo, kjer so zanje ustanovili posebna taborišča v Varaždinu, Bje- 39 Konzulova opažanja, mnenja in ugotovitve o delovanju in značaju posameznih celic SDKB, do katerih je prišel na po- potovanju po Sloveniji in jih ovekovečil v pismih, poslanih avstrijskemu zveznemu kanclerju dr. Engelbertu Dollfussu na Dunaj, veljajo za verodostojen zgodovinski vir, saj jih doka- zuje še kopica drugih dokumentov in znanstvenih izsledkov (Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 351). 40 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 350–351. 41 Financiral naj bi tudi pronacistično usmerjen list Deutsche Zeitung, po njegovi zaslugi pa je bila nacistična aktivnost vidna celo na Jesenicah, kjer je bil Westen večinski lastnik Kranjske industrijske družbe (Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 136; Nećak, Avstrijska legija II, str. 52–54). 42 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 136. 43 Prav tam, str. 135. 44 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 351. 45 Biber, Nacizem in Nemci, str. 33–34. 46 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 135. 146 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 lovaru in Slavonski Požegi. Njihovo začasno življenje v Jugoslaviji in stroške bivanja so pokrivali nekate- ri bogati, nacistično usmerjeni in čuteči pripadniki nemške manjšine na Slovenskem, med katerimi je bil celjski veleindustrialec Westen. Politično in pro- pagandno so jim pomagali še krogi okoli Marburger Zeitung. V začetni fazi njihovega begunstva so pribe- žali in se zadrževali v majhnih obmejnih krajih ter v okolici Celja, Ptuja in še posebej v Mariboru, kjer so imeli sorodnike in znance. Nemški mladinci iz Ma- ribora, ki so se oktobra 1933 organizirali v posebno ločino izven Kulturbunda, so nacističnim pučistom priskočili na pomoč v obliki polnih tovornjakov živil ter z njimi vzdrževali kurirske zveze.47 Jugoslovanska politika je bila v tem obdobju iz- razito protiavstrijska (ob nacističnem puču v Avstriji so bile na avstrijske meje poslane celo enote jugo- slovanske vojske) in posledično protiitalijanska, vsaj od leta 1933 pa je vlada v Beogradu delovala bolj pronacistično. Oblastno ustoličenje Hitlerja januarja 1933 je jugoslovanska država spremljala s slabo pri- krito naklonjenostjo. Od pomladi leta 1934 obstajajo poročila o povezovanju in tesnem sodelovanju med avstrijsko NSDAP in jugoslovansko politiko. Mari- bor in Ljubljana sta postala celo oporišči avstrijske NSDAP, od koder so izvajali protiavstrijsko dejav- nost.48 Dober mesec pred julijskim pučem sta avstrij- ska diplomacija na čelu s konzulom v Ljubljani (grof dr. Heinrich Orsini-Rosenberg) in policija Jugoslavi- jo oziroma Slovenijo označili za Avstriji sovražno in nacistični Nemčiji naklonjeno deželo. Konzul je Kul- turbundu pripisal tesno vez z Nemčijo, vse to pa je sredi junija 1934 podrobneje pojasnil v pismih kanc- lerju Dollfussu, v katerih je poudaril intenzivirano nacionalsocialistično propagando članov krajevnih skupin SDKB v Mariboru, Celju, Ptuju, Ljubljani in Kočevju.49 Jugoslovanske oblasti se po spodletelem julijskem puču nacistov v Avstriji niso odločile za radikalnej- še protiukrepe. Tako sta nacifikacija in radikalizaci- ja nemške manjšine v Sloveniji (s tem pa tudi kul- turbundovskih struj) še vedno opazno naraščali.50 K temu je dodatno pripomoglo opazno popuščanje najvišjih državnih sodnih organov pri obravnavanju obtožb širjenja hitlerjanske propagande.51 V letih 1931–1933 je bilo torej v Sloveniji ustanovljenih pet krajevnih skupin Kulturbunda, v letih 1934–1936 pa so se po raznih krajih in vaseh na Kočevskem in slo- venskem Štajerskem (v Slovenj Gradcu, Radljah ob Dravi in Slovenskih Konjicah) oblikovale še števil- ne lokalne celice.52 Ponekod je nacistična usmeritev povsem prevladala. Stara kulturbundovska gesla so 47 Nećak, Prispevek, str. 103–111. 48 Nećak, Avstrijska legija II, str. 30–31. 49 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 349–350. 50 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 137. 51 Ratej, Svastika, str. 15. 52 Malnar, Kulturbund, str. 339. bila sedaj zamenjana z znanim nacističnim sloga- nom: »Ein Volk, ein Führer«.53 Kmalu potem, ko so bile po raznih slovenskih krajih oblikovane kulturbundovske krajevne skupi- ne, jih je jugoslovanska oblast zlasti zaradi njihovega nacionalsocialističnega predznaka, čedalje odkritejše usmerjenosti in političnih napadov večje število zo- pet ukinila. Najprej so leta 1934 razpustili celico v Slovenskih Konjicah, po prevzemu funkcije notra- njega ministra dr. Antona Korošca v novi Stojadino- vićevi vladi junija 1935 pa so si ukinitve sledile druga za drugo: maja 1935 v Radljah, oktobra istega leta v Mariboru, konec marca 1936 izrazito nacistično usmerjeno krajevno celico v Ljubljani, Kočevju in Stari Cerkvi, aprila 1936 v Nemški loki, julija v Celju, septembra pa še v Livoldu in Dolnji Topli rebri. Do ponovne obnovitve Kulturbunda leta 1939 je v Slo- veniji tako obstajalo ali delovalo le nekaj posamič- nih krajevnih skupin.54 V razdobju formalnopravne prepovedi delovanja in, kot se je kasneje izkazalo, začasne razpustitve so naloge Kulturbunda prevze- le legalne organizacije ter dovoljena športna, pevska, gasilska in druga kulturna društva, v katerih je bila zbrana zlasti mladina nemške manjšine, ki je bila že skorajda povsem prežeta z nacistično miselnostjo in pod vplivom nacificiranega vodstva.55 V Celju sta to bila Athletiksport Klub in Männergesangsverein.56 Leta 1939 je jugoslovanska vlada obuditev delovanja SDKB ponovno legalizirala. V zameno za to so mo- rali nacisti potrditi pravila slovenske Prosvetne zveze na Koroškem.57 To je bilo zadnjič, ko je lahko Kra- ljevina Jugoslavija v odnosih z Nemčijo še uveljavila načelo recipročnega delovanja. Po priključitvi Avstrije nemškemu rajhu (Ansch- luss) marca 1938 se je nacifikacija nemške manjšine in s tem Kulturbunda kljub jugoslovanskim omeji- tvam in prepovedim delovanja dodatno stopnjevala.58 Po vdoru nemških čet v Prago, vzpostavitvi nemške- ga protektorata nad Češko in Moravsko ter posledič- ni mednarodni krizi poročila britanskega poslaništva v Beogradu (april 1939) navajajo, da je bila nemška manjšina v Sloveniji v stanju »zadrževane vznemir- jenosti, zasvojena z nacistično doktrino, večina njenih članov pa je brez dvoma upala, da bodo kmalu združeni z rajhom«.59 Po Anschlussu in še posebej po okupaci- ji Češke marca 1939 so se nekateri kulturbundov- ci kot del nacistično usmerjene nemške manjšine v Sloveniji aktivno vključili v obveščevalno delo za Si- cherheitsdienst (SD) in vojaško obveščevalno službo Abwehr. Pomembna postojanka nemške obveščeval- 53 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 137. 54 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 92; Biber, Na- cizem in Nemci, str. 56–57. 55 Kregar, Vigred se povrne, str. 23. 56 Kregar in Žižek, Okupacija, str. 6. 57 Ferenc in Godeša, Slovenci, str. 177. 58 Biber, Nacizem in Nemci, str. 141. 59 Biber, Britanska diplomatska poročila, str. 99. 147 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 ne službe je bila skupna obmejna železniška postaja v Mariboru, kjer so od leta 1936 vlake prevzemali av- strijski oziroma od leta 1938 nemški železničarji. Po Hitlerjevem napadu na Poljsko 1. septembra 1939 je jugoslovanska vlada iz zaporov izpustila 2.300 Nem- cev, jugoslovanskih državljanov, ki so bili iz politič- nih razlogov priprti v Donavski in Dravski banovini, oktobra 1939 pa je banska uprava Dravske banovine končno odobrila še pravila in izdala dovoljenje za ob- novitev Kulturbunda v Sloveniji.60 Socialna sestava in vsakdan kulturbundovcev ter načini širjenja nacistične propagande Profesor Franjo Baš, poznavalec nemštva na slo- venskem Štajerskem, je napravil izčrpno analizo socialne sestave nacionalsocialističnih voditeljev v Kulturbundu. Ugotovil je, da so izvirali iz skoraj vseh socialnih plasti slovenještajerskega nemštva in iz vseh stanov (izobraženstva, obrtništva, zasebnega name- ščenstva in posestnikov), razen trgovskega in dela- vskega. Izjema je bil zgolj Ptuj, kjer so nacistični vo- ditelji izhajali iz podeželskega meščanstva, pri čemer so prednjačili zemljiški posestniki in trgovci. Druga značilnost je bila njihova nizka starost. Članov, starih nad 70 let, je bilo zelo malo. Največ je bilo mlajših od 40 let. Ti so pripadali generaciji, ki je v mladostni dobi v času prve svetovne vojne doživela in občutila nemške vojaške, gospodarske in družbene napore.61 Sestanki, srečanja in zborovanja kulturbundov- skih organizacij se niti vsebinsko niti po zunanji po- dobi skorajda niso razlikovali od tovrstnih aktivnosti nacionalsocialistične stranke v Nemčiji. Na javnih zborovanjih sicer ni bilo Hitlerjevih slik ali kljuka- stih križev, običajno so bile tri germanske rune, ki so predstavljale geslo obnoviteljev Kulturbunda: »Ehre« (čast), »Blut« (kri) in »Boden« (zemlja). To je še najbolj spominjalo na Darréjevo geslo »Blut und Boden«.62 V vsakem primeru pa so v kulturbundovski skupnosti prepevali nacistične pesmi in pozdravljali z nacističnim pozdravom. V javnih govorih hvalospevi niso bili namenjeni neposredno Hitlerju in nacizmu, so pa s poudarjanjem ljubezni do zemlje in poveza- nosti z velikonemškim rajhom kulturbundovci dali jasno vedeti, da stojijo strnjeni in enotni za nacistič- nim gibanjem.63 O delovanju in aktivnosti kulturbundovcev v lo- kalnem okolju nekaj podrobnosti izvemo iz spomi- nov Franca Buta, poznejšega partizanskega borca iz Kostrivnice (danes del občine Rogaška Slatina), ki se v svojih zapisih spominja časov pred drugo svetovno vojno, ko se je na jugoslovanskih tleh pojavljala če- dalje večja gospodarska kriza. Novice o gospodarsko 60 Biber, Nacizem in Nemci, str. 212, 219, 231. 61 Malnar, Kulturbund, str. 346; Ferenc, Nacistična raznarodo- valna politika, str. 103. 62 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 103. 63 Prav tam. prerojeni Nemčiji pod Hitlerjem so pricurljale tudi do obubožane Štajerske. Govorilo se je, da v rajhu vlada pravo blagostanje, da kmetje in delavci do- stojno živijo in da imajo skoraj neomejene možno- sti za zaslužek. Kulturbund iz Rogatca je v skladu s širjenjem takšne propagande v večje kraje (Roga- ško Slatino, Poljčane, Šmarje pri Jelšah in še kam) pošiljal nemčurje, ki so se kot izletniki zlasti po va- seh pogovarjali z domačini o Hitlerjevi Nemčiji in njenem visokem življenjskem standardu. Revni sloji – mali kmetje, poljedelski in sezonski delavci, manj kvalificirani delavci in brezposelni – so se tej načrtni propagandi in demagogiji spričo težkih razmer hitro uklonili in ji sledili.64 Dober vpogled v izvajanje nacistične propagan- de in vzroke njenega uspeha na območju Maribora podaja zgodovinar Marjan Žnidarič. Navaja, da so v Mariboru in okolici ob demagoških besedah doma- čih kulturbundovcev številni celo občudovali nemški red. Ugajali sta jim moč in odločnost nacistov, verje- li so v njihovo socialno poslanstvo. O tem so jih že mesece pred okupacijo prepričevali avstrijski (zlasti graški) časopisi in graški radio v posebni sloven- ski oddaji. Uspešno bohotenje nacionalsocialistične propagande pred drugo svetovno vojno na območju Maribora Žnidarič pripisuje še neodzivnosti oziroma pasivnosti jugoslovanskih oblasti, ki v letih pred voj- no niso storile skorajda ničesar, da bi zatrle širjenje nacizma. Zanemarjale so tudi hude socialne proble- me med osiromašenim mariborskim industrijskim delavstvom. Zaupanje v nacistično propagando in demagoške obljube se je dodatno okrepilo, ko se je aprila 1941 brezposelnost občutno zmanjšala, mezde pa celo povečale. Še posebej predmestna revščina in brezposelni so dobili delo, imeli so obilo okupator- jevih reichsmark, zato so bili z novimi razmerami 64 But, Zapisi, str. 16–18; Klanjšček et al., Narodnoosvobodilna vojna, str. 27. Nacistično obarvano zborovanje celjske sekcije Kulturbunda januarja 1941 (https://en.wikipedia.org/ wiki/Kulturbund_(Yugoslavia)). 148 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 sprva zelo zadovoljni. Dokler so bile zaloge, sta bila hrana in industrijsko blago dokaj dosegljiva. Družine z velikim številom otrok so ob uvedbi okupatorjevih živilskih nakaznic imele dovolj moke, masla in slad- korja. Neprestano so vrteli nacistične propagandne filme, navadnemu preprostemu človeku so vsepovsod dopovedovali, da ni Slovenec, temveč zgolj vindišar- sko govoreči Štajerec, ki pa je krvno in zgodovinsko gledano vendarle Nemec.65 Nova pionirska raziskava zgodovinarke Mateje Ratej, ki je pred kratkim izdala znanstveno monografijo o širjenju hitlerizma v tride- setih letih prejšnjega stoletja v mariborskem okolišu, na podlagi temeljitega in sistematičnega pregledova- nja kazenskih spisov okrožnega sodišča v Mariboru navaja, da so leta 1939 ob intenzivni agitaciji v Kul- turbund vstopali številni Slovenci širšega maribor- skega okoliša. Pri večini je šlo za običajne ljudi »na dobrem glasu«.66 Propagandno obarvani izleti, ki so jih med sve- tovnima vojnama organizirali pod krinko turizma in so bili v resnici namenjeni razpihovanju promocije o prerojeni nacistični državi, so potekali tudi drugod po Sloveniji. Na Kočevskem so v vojnem času (pred letom 1941) jugoslovanske oblasti poskušale omejiti potovanja nemških turistov in izletnikov, pri čemer so tujcem brez posebnega dovoljenja omogočale zgolj tranzit po glavni cesti in železnici.67 Iz Marinčevih zapisov lahko za območje Rogatca dobimo uvid v delovanje lokalne celice. Tamkajšnji člani SDKB so se med svetovnima vojnama redno sestajali, na sre- čanjih pa so jedli tradicionalni nemški »Eintopf«. Za izobraževalne potrebe so imeli na voljo veliko različ- nih nemških revij in časopisov. Anschluss marca 1938 je tako kot drugod tudi v Rogatcu povzročil veliko vznemirjenja na obeh straneh. Kulturbundovci so govorili, da bo Hitlerjeva Nemčija v kratkem zasedla in pod svojo upravo vključila še Slovenijo oziroma Jugoslavijo. Zaostritev odnosov med zavednimi Slo- venci na eni strani ter kulturbundovci, petokolonaši, nemčurji in drugimi pronacistično usmerjenimi sim- patizerji na drugi se je stopnjevala še ob sudetski kri- zi in okupaciji Češkoslovaške jeseni 1938.68 Na dan Hitlerjevega plebiscita za Veliko Nemčijo 10. aprila 1938 so Nemci v okolici Maribora na številnih hišah izobesili zastave s kljukastimi križi in javno vzklikali: »Ho-ruck bis Steinbruck; Halte fest bis Triest«.69 Že v drugi polovici marca 1939, ko je Hitlerjeva Nemčija razkosala ostanke Češkoslovaške ter razglasila pro- tektorat nad Moravsko in Češko, so alarmantne go- vorice o bližajočem se vdoru nemških čet v Slovenijo (razpihovali so jih kakopak domači Nemci) dosegle vrhunec.70 Spomladi 1939 se je neki mladi domačin, 65 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 128–130. 66 Ratej, Svastika, str. 14. 67 Biber, Kočevski Nemci, str. 37. 68 Marinc, Rogatec, str. 107. 69 Biber, Nacizem in Nemci, str. 142. 70 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 142. zaposlen v delavnici državnih železnic z maribor- skega Pobrežja in zagovornik hitlerjanstva, pohvalil: »Mi v Mariboru zajebavamo žandarmerijo in policijo, pa nam nič ne morejo.«71 Zlasti po nacistični okupaciji Češkoslovaške in vzpostavitvi protektorata so na Kočevskem nacistič- ni izpadi z javnimi nacionalsocialistično obarvanimi manifestacijami postali še številčnejši. Hitlerjev pet- deseti rojstni dan so slavili s kresovi in raketami, pra- znovali so po gostilnah in prepevali nacistične bojne pesmi.72 V Apaški ravnini so Nemci konec marca 1939 organizirali obsežne demonstracije, ki so prera- sle v spopade z oblastjo. 27. marca je zbrana množi- ca pred žandarmerijsko postajo vzklikala Hitlerju in zahtevala: »Wir wollen heim ins Reich!«, v naslednjih dneh pa so se nemiri razširili še v nekatere druge kra- je ob severni meji.73 Na predvečer Hitlerjevega pet- desetega rojstnega dne, 19. aprila 1939, so v okrajih Dravograd, Ptuj, Maribor, Murska Sobota, Laško, Črnomelj, Konjice in Kočevje slovenski Nemci pri- žigali kresove, streljali s samokresi in spuščali v zrak rakete, na Kočevskem pa so tamkajšnji Nemci pre- pevali »Deutschland über alles« in po gostilnah slavili rojstni dan svojega velikega vodje. Pozno zvečer je po mestnih ulicah v sprevodu zakorakalo trideset nem- ških deklet. Na Štajerskem, točneje v nemško-jugo- slovanskem obmejnem pasu, so se širile govorice, da bo Hitler 1. ali 2. maja okupiral Slovenijo.74 Še pred njegovim rojstnim dnem so firerju poleg čestitk in voščilnic pošiljali celo prošnje, naj čim prej zasede Slovenijo.75 V Rogatcu so se zavedni krajani ob po- skusu praznovanja firerjevega 50. rojstnega dne uprli z organiziranjem patrol in straž z nalogo preprečiti nacistične manifestacije.76 Po bliskovitih nemških zmagah na Poljskem, v Skandinaviji in Franciji se je v slovenskem delu kra- ljevine in drugod po državi močno okrepila popol- noma odkrita in javna nacistična dejavnost. Na let- ni skupščini Kulturbunda v Kočevju 29. decembra 1940 so bili vsi udeleženci zborovanja v uniformah, pozdravljali so se z nacističnim pozdravom, prostori so bili okrašeni z nacističnimi simboli, pred govor- niškim odrom pa so se zvrstili mladinci z bobni in fanfarami ter pri tem vsi navdušeno vzklikali »Sieg- -Heil«.77 Nacistična propaganda za priključitev slo- venske Štajerske k Tretjemu rajhu je vrhunec doživela po kapitulaciji Francije, ko se je nacificirana nemška manjšina začela pripravljati na sprejem nemške voj- ske.78 Med okupacijo sta intenzivno propagando širi- la tudi tednik Štajerski gospodar (izhajal v polomljeni 71 Ratej, Svastika, str. 15. 72 Biber, Kočevski Nemci, str. 36. 73 Biber, Nacizem in Nemci, str. 154–155. 74 Prav tam, str. 157. 75 Prav tam, str. 210. 76 Marinc, Rogatec, str. 110. 77 Biber, Kočevski Nemci, str. 37. 78 Cvirn, Nemci na Slovenskem, str. 144. 149 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 slovenščini in nemščini) ter dnevnik Marburger Zei- tung (uradno glasilo Štajerske domovinske zveze) z rednim obtokom po vsej slovenski Štajerski.79 Pomen beograjskega državnega udara Nacisti so glavnino občutljivih osebnih podatkov o nasprotnikih nacistične Nemčije v Jugoslaviji zbrali zlasti v letih 1939–1941 s pomočjo centrov nemške policijske in vojaške obveščevalne službe v Gradcu in Celovcu. Gestapo je pripravljene sezname vseskozi dopolnjeval z ovadbami kulturbundovcev. Viri priča- jo o tem, da so bili na izjavah potrebni podpisi treh pripadnikov SDKB, s čimer se je zapečatila usoda osebe na seznamu.80 Po častniškem državnem udaru 27. marca 1941 v Beogradu81 so se pričele poslednje priprave na invazi- jo. V zadnji sklop načrtovanja napada so med drugim vključili še intenzivnejše izdajalsko-obveščevalne de- javnosti petokolonaških82 organizacij, ki so Hitlerje- vi Nemčiji že v obdobju pred drugo svetovno vojno izdajale pomembne in občutljive osebne podatke iz številnih zaupnih sfer delovanja jugoslovanske drža- ve.83 Konec marca in v začetku aprila 1941 so nacisti v Gradcu organizirali več tajnih srečanj in sestankov, na katere so povabili tudi člane vodstvenega kadra Kulturbunda. Na podlagi zbranih in razpoložljivih podatkov so se pogovarjali o moči, nastanjenosti in premikih jugoslovanskih bojnih enot, o pomembnih prometnih povezavah, vojni industriji in pripadajočih objektih, o Nemcem prijaznih in sovražnih organiza- cijah, društvih in ustanovah ter politično in ideološko zanesljivih ljudeh (t. i. zaupnikih), na katere se bodo lahko zanesli po vdoru v Jugoslavijo. S pomočjo tovr- stnih informacij so bili že v dneh pred vojno v Grad- cu sestavljeni natančni aretacijski spiski domnevno sumljivih in nevarnih ljudi (nasprotnikov nacistične Nemčije), po katerih so se okupacijske oblasti rav- nale po prevzemu občinskih uprav in vzpostavitvi civilnoupravnega oblastnega aparata. V skladu s temi vnaprej pripravljenimi seznami je bilo priprtih in iz- 79 Siter, Rogaška Slatina, str. XVI; Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 130. 80 Ferenc in Godeša, Slovenci, str. 193. 81 Med relevantno znanstveno literaturo, ki ustrezno prikaže zgodovinsko ozadje in širši kontekst beograjskega puča in njegove neposredne posledice (sprememba vladnega kabine- ta, zamenjava kralja, odstranitev ostalih regentov in izbruh demonstracij po vsej Jugoslaviji), gl. Jozo Tomasevich, War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: The Chetniks (Stan- ford, California: Stanford University Press, 1975), str. 22–47, in War and Revolution in Yugoslavia, 1941–1945: Occupation and Collaboration (Stanford, California: Stanford University Press, 2001), str. 39–46. 82 Pred drugo svetovno vojno Nemci in pristaši nacizma, ki v nenemški državi podtalno delujejo za nacistične interese. Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (https://fran.si/) (februar 2021). 83 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 131; Ferenc, Razkosanje in aneksionizem, str. 131. gnanih ogromno Slovencev.84 Biber navaja, da so ob okupaciji člani nemške varnostne policije in službe s seboj prinesli tiskane sezname z imeni več kot 3.500 jugoslovanskih državljanov (zlasti iz Slovenije), ki so bili obsojeni na takojšnjo aretacijo.85 Pri tem je treba dodati, da so bili kulturbundovci po zasedbi v pomoč tudi pri pripravljanju personalnih kartotek Gorenj- cev z vključenimi podatki o narodnostni, rasni in po- litični pripadnosti, ki so jih sestavljali na Bledu, kjer je deloval sedež štaba dr. Helmuta Glaserja za izselje- vanje Slovencev (nemški preseljevalni štab).86 Graški uradniški aparat je tovrstne aretacijske pozive (Verhaftungsbefehl aus Graz) opremil z osnov- nimi podatki o kraju in letu rojstva, številu otrok, zakonskem stanu, poklicu, državljanstvu in kraju bi- vanja. Na spiskih so se znašli zlasti učitelji, ravnate- lji, knjižničarji, pravniki, zdravniki, cerkveno osebje, občinski in poštni uradniki, izobraženci, gostilni- čarji, posestniki, direktorji ter drugi narodno zave- dni in politično aktivni Slovenci. Povsem spodaj je bilo pripisano, da so se navedeni bolj ali manj jasno izkazali za Nemcem sovražne in nasprotno misleče ljudi, katerih večina se je konec marca 1941 udele- žila demonstracij, ki so izkazovale ogorčenost ljudi ob pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu.87 Niti ni potrebno posebej poudarjati, da se je lahko posame- znik na teh spiskih znašel že samo zato, ker je bil pri lokalnem folksdojčerju slabo zapisan. Takšni vna- prej pripravljeni seznami pričajo o dejstvu, da so bile številne tragične usode slovenskih družin zapečatene že v Gradcu še pred začetkom enajstdnevne aprilske vojne.88 Da bi sodelovali in pomagali pri kasnejši zasedbi, so bile kulturbundovcem zavoljo pomoči nemškim invazijskim enotam dodeljene funkcije vodnikov (Sonderführer), prevajalcev in inštruktorjev. Za pre- hajanje nekdanje avstrijsko-jugoslovanske meje jim je nemški konzulat v Ljubljani izdal lažne potne liste, ki jih je denimo 29. marca 1941 celjskim Nemcem iz Ljubljane dostavil okrožni vodja Kulturbunda dr. Gerhard May.89 O tem je pisal tudi Eduard Pai- dasch: »Že prej sem dobil od pastorja Maya lažni pot- ni list na ime Bayermann. Okoli 7. ure zvečer je pri- šla k meni Herta Himmer in rekla, da moram takoj do pastorja Maya. /…/ Prispel je naravnost z nemške- ga konzulata v Ljubljani. Vsi Nemci morajo zapustiti državo v roku 24 ur. /…/ Pripravljeni smo za odhod. Žena je hitro pripravila kovčke. Na spanje danes ponoči je nemogoče pomisliti.«90 Odpeljali so se 31. marca in 84 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 131–132; Fe- renc, Razkosanje in aneksionizem, str. 131–132. 85 Biber, Nacizem in Nemci, str. 249–250. 86 Škerl, Nacistične deportacije, str. 781. 87 SI AS 1602, š. 2, p. e. 77, Verhaftungsbefehl aus Graz. 88 Siter, Rogaška Slatina, str. 4. 89 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 131. 90 Arhiv MNZC, fasc. 18, mapa 9: Eduard Paidasch, Ablauf der Ereignisse von 25. März 1941–16. April 1941 in Cilli. 150 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 v Gradcu našli nekatere znance, ki so že prej pobe- gnili v velikonemški rajh.91 Potne liste so lahko brez večjih težav pridobili v Rogaški Slatini in Dobrni.92 Na vlakih za Špilje je bila strašanska gneča, na Pra- gerskem je bila še kontrola potnih listov.93 Gestapo je nemudoma izdal povelje, naj nemški obmejni stra- žarji »begunce«94 pustijo preko jugoslovansko-nem- 91 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 131. 92 Biber, Nacizem in Nemci, str. 261. 93 Arhiv MNZC, fasc. 18, mapa 9: Eduard Paidasch, Ablauf der Ereignisse von 25. März 1941–16. April 1941 in Cilli. 94 Namerno pisano v navednicah. Nacisti so tovrstne skupine razglašali za begunce, čeravno niso bežali pred nasiljem, ki ga, z izjemo nekaterih vzklikov, v jugoslovanski državi ni bilo. Nacisti so jih sami priklicali v velikonemški rajh (Biber, Na- ške meje. Do 1. aprila je pri Šentilju mejo prečkalo šest transportov, vsega skupaj 2.800 oseb, večinoma nemških državljanov z družinami. Na predvečer in- vazije 5. aprila je bilo v Gradcu 4.700 »beguncev« iz Jugoslavije, od tega zgolj 500 folksdojčerjev.95 Operativna in izdajalsko-obveščevalna aktivnost Kulturbunda pred začetkom druge svetovne vojne je bila pomembna pri doseganju hitre zmage nad oboro- ženimi silami Kraljevine Jugoslavije. Kulturbundovci so namreč odigrali ključno vlogo v začetni fazi nemške invazije in prvih nekaj tednih po zasedbi slovenskega ozemlja. Številni posamezniki iz predvojnih kultur- cizem in Nemci, str. 261). 95 Biber, Nacizem in Nemci, str. 261. Graški aretacijski seznam za občino Rogatec. Tovrstni dokumenti, zasnovani že v času med svetovnima vojnama, potrjujejo dejstvo, da so folksdojčerji, kulturbundovci, petokolonaši, nemčurji in drugi pronacistično usmerjeni posamezniki nosili pomemben delež krivde pri poznejših krvavih usodah Slovencev (SI AS 1602, š. 2, p. e. 77, Verhaftungsbefehl aus Graz). 151 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 bundovskih struj so po uspešni zasedbi slovenskega ozemlja kot nagrado za dobro opravljeno predvojno delo zasedli pomembne funkcije v raznih okupator- jevih uradih, zvezah, organizacijah, društvih ter na drugih pomembnih položajih v upravnem in gospo- darskem aparatu.96 Žnidarič navaja, da naj bi bilo po nekaterih virih in podatkih približno 80 % spodnje- štajerskih Nemcev (tj. domačih Nemcev) soudeleže- nih pri pomembnih funkcijah Štajerske domovinske zveze (Steirischer Heimatbund ali SHB) in s tem pred aprilom 1941 tudi Kulturbunda, ki je bil v organiza- cijskem in kadrovskem pogledu predhodnik SHB.97 Skoraj vsi kulturbundovci so kasneje, ob nem- škem napadu, na čelu s svojim vodjo, protestantskim pastorjem Hansom Baronom,98 okupacijo pozdravili, 96 Siter, Rogaška Slatina, str. 13. 97 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 129–130. 98 Zanimivo je, da je bil Hans Baron po okupaciji prvi mari- borski Nemec, ki je uvidel, kam pelje nacistična genocidna politika nad Slovenci. Napisal je celo deset strani obsežno protestno pismo in ga naslovil na državno pisarno NSDAP v Berlin. Zaradi svoje javne kritike je prišel v hud spor z oku- se je razveselili in jo razglasili za »osvoboditev izpod srbskega jarma«.99 Ni pa mogoče trditi, da so se vsi tisti, ki so nemško okupacijo pozdravili, strinjali s poznejšo raznarodovalno in ponemčevalno okupacij- sko politiko nacistov.100 Pod nacističnim gospostvom: 1941–1945 Maribor Člani mariborske sekcije SDKB tik pred invazijo niso poskrili zgolj orožja, temveč tudi tiste Nemce, ki so ignorirali mobilizacijske pozive v jugoslovan- sko vojsko.101 7. aprila ponoči se je ob Dravi med Kamnico in Svetim Petrom zaslišalo streljanje, ki je trajalo kakih šest ur. Med Mariborčani, poskritimi po kleteh, je odjeknila novica o izdaji. Na umika- pacijsko oblastjo, po juniju 1942 pa je popolnoma izginil s političnega prizorišča (Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 133). 99 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 147. 100 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 357. 101 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 136. Dovolilnice za nošenje in posedovanje orožja, izdane celjskim folksdojčerjem in kulturbundovcem 13. aprila 1941, ko so okupatorji že v celoti zasedli slovensko ozemlje. Nekateri celjski Nemci so se sredi aprilske vojne povezali v t. i. varnostno moštvo (Sicherheitsmannschaft) (SI ZAC/70, t. e. 1, sign. 5, Dovolilnice za nošenje orožja članom Kulturbunda, 13. 4. 1941). 152 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 jočo se jugoslovansko vojsko spočetka niso streljali nemški vojaki, temveč domači kulturbundovci.102 V prestolnici slovenske Štajerske so se domači Nemci ob pričetku invazije strnili v vojaške oddelke mari- borskega Kulturbunda, ki je bil prek ilegalne radij- ske postaje v stalni zvezi s prodirajočimi invazijskimi enotami severno od mesta. 7. aprila103 je pastor Hans Baron (pokrajinski vodja Kulturbunda za Dravsko banovino) mariborskemu podžupanu Franju Žebotu zagrozil, da bodo za vsakega ubitega mariborskega Nemca usmrtili deset Slovencev. Žebot je pod silni- mi pritiski privolil, naj se moštvo Kulturbunda dodeli mestni policiji. Z orožjem in strelivom v rokah so se zbrali pred policijskim poslopjem in pričeli z razoro- ževanjem jugoslovanskih vojakov, ki so bili prepoča- sni pri umikanju čez Dravo.104 Še pred kapitulacijo jugoslovanske vojske so bile kulturbundovcem for- malnopravno izdane dovolilnice za posedovanje in nošenje orožja.105 V Mariboru so kulturbundovci zavzeli magistrat, izobesili nacistične zastave in že 7. aprila mestno sre- dišče polepili z dvojezičnimi lepaki z opozorilnim 102 Ratej, Svastika, str. 13. 103 Ferenc navaja 6. april 1941 (Ferenc, Nacistična raznarodoval- na politika, str. 136). 104 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 53, 57. 105 SI ZAC/70, t. e. 1, sign. 5, Dovolilnice za nošenje orožja čla- nom Kulturbunda, 13. 4. 1941. razglasom, da se ob prihodu nemških vojakov v me- sto ne sme nihče pojaviti na ulicah. Odredili so poli- cijsko uro ob 21. uri zvečer in zadrževanje na ulicah prepovedali skupinam, večjim od dveh oseb. Oboro- ženi in z nasajenimi bajoneti so nato patruljirali po mestu.106 Kjerkoli so identificirali zavednega Sloven- ca, so ga pretepli.107 Ravno na podlagi pobude kul- turbundovcev so bile v Mariboru in drugod izvedene prve aretacije zavednega slovenskega prebivalstva.108 V noči na 8. april se je vodstvo Kulturbunda, ki je medtem že prevzelo mestno upravo, želelo z oseb- nimi avtomobili odpeljati k prodirajoči nemški voj- ski, vendar je moralo ta načrt zaradi minirane ceste opustiti.109 Zatem so pri kolovozih Jakobskega dola šli invazijski vojski naproti in kričali: »Maribor je svoboden. Oteli smo vam ga iz srbskih rok!«110 Čerav- no je nemška vojska v Maribor vkorakala že 8. aprila dopoldne, so oboroženi kulturbundovci policijsko službo opravljali do 24. aprila. Že omenjeni pastor Baron je komandantu prvega nemškega bataljona iz 132. nemške pehotne divizije, ki je zasedel štajersko prestolnico, 8. aprila popoldne pred kavarno Rotovž 106 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 57–61. 107 Ratej, Svastika, str. 13. 108 Škerl, Nacistične deportacije, str. 771. 109 Ratej, Svastika, str. 12–13. 110 Prav tam, str. 13. Člani Kulturbunda v Mariboru aprila 1941 prevzemajo oblast od tamkajšnje jugoslovanske policije (https://en.wikipedia.org/wiki/Kulturbund_(Yugoslavia)). 153 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 predal raport,111 Hitlerju pa poslal pozdravno in za- hvalno brzojavko. Naslednjega dne zvečer je prenehal policijski kondominij med jugoslovansko policijo in kulturbundovci. Ti so razorožili jugoslovansko orož- ništvo in povsod izobesili nemške zastave. 14. aprila (začetek civilne uprave na Spodnjem Štajerskem) je imel Hans Baron govor na svečani slovesnosti v Mariboru ob prihodu šefa spodnještajerske civilne uprave dr. Sigfrieda Uiberreitherja. Vrh mariborske kulturbundovske aktivnosti je bil zaokrožen konec aprila 1941, ko so sodelavci Kulturbunda pomagali pri pripravah na veličastni sprejem Hitlerja ob nje- govem obisku Maribora 26. aprila 1941. Po priho- du se je Hitler pastorju Hansu Baronu in njegovim sodelavcem javno zahvalil za uspešno vodenje Kul- turbunda in učinkovito petokolonaško dejavnost na slovenskem Štajerskem pred aprilom 1941.112 Zgoraj pojasnjeno priča o tem, da je mariborska sekcija SDKB že pred prihodom nemške vojske in kasnejšo formalnopravno vzpostavitvijo civilne upra- ve v mestu prevzela oblast. Podobno se je dogajalo v Celju, Kočevju, na Ptuju, v Rušah in še marsikje drugje po slovenskem Štajerskem in Kočevskem (ob- močje slednjega je zavzela italijanska vojska, čemur je sledila vzpostavitev italijanske civilne uprave).113 Celje Sliko dogajanja in kulturbundovske aktivnosti konec marca in v začetku aprila 1941 nazorno pri- kazujejo Aleš Marđetko v novoizdani znanstveni monografiji Trdnjava na jugu tretjega rajha: Celje med okupacijo 1941–1945, Franjo Baš v članku Kulturbund v Celju med dvema vojnama, Tone Kregar v številnih pregledih, vezanih na celjski okupacijski prostor,114 in Fran Roš v dnevniških zapiskih Celjski dnevnik 1941. Celjski kulturbundovec Sager (po poklicu krta- čar) po podpisu pristopne listine v dunajskem dvorcu Belvedere 25. marca 1941, s čimer se je Kraljevina Jugoslavija zaradi silnih gospodarskih in političnih pritiskov pridružila trojnemu paktu, ni mogel skriti razočaranja.115 Novico o pristopu Jugoslavije k silam osi je pospremil z besedami: »Ne morem verjeti, da bi bil naš firer pozabil na Spodnjo Štajersko. Da bomo morali še potrpeti? Počakajmo na navodila iz Gradca! Kljub takšnemu paktu moramo ostati pripravljeni!«116 Po častniškem prevratu v Beogradu 27. marca so se nekateri celjski kulturbundovci za krajši čas potuhni- li. Odvrgli so svoje tipične zelene štajerske obleke in 111 Iz tega časa izvira znana fotografija mariborskih kulturbun- dovcev na balkonu Rotovža po prevzemu oblasti (Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 61). 112 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 57–61, 64–65; Ferenc, Naci- stična raznarodovalna politika, str. 136. 113 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 136–138. 114 Gl. Kregar, Vigred se povrne; Kregar in Žižek, Okupacija. 115 Roš, Celjski dnevnik 1941, str. 147. 116 Prav tam. bele nogavice, marsikateri so v strahu pred vojno na- povedjo Nemčije Jugoslaviji in posledičnim jugoslo- vanskim maščevanjem nad tukajšnjimi nemškimi dr- žavljani na oknih izobesili sliko mladega kralja Petra II. Karađorđevića.117 Nekateri člani celjskega Kul- turbunda so se skupaj z drugimi folksdojčerji pričeli pripravljati na kratkotrajni (začasni) umik na varno na območje Gradca. Umikanje celjskih Nemcev se je začelo 31. marca in trajalo še nekaj dni v aprilu.118 Še pred tem so na veliko razprodajali nakopičena živila, pripravljena za prihajajočo vojno.119 V Gradcu jim je množica ljudi nudila pomoč v obliki toplih obro- kov, živilskih kart, stanovanj in nekaj denarja za prvi dan.120 Marđetko in Ferenc jasno zaključujeta, da pri tem ni šlo za neorganiziran beg Nemcev iz Jugoslavi- je, temveč vsaj pri vodilnih funkcionarjih Kulturbun- da in drugih sodelavcih nemških obveščevalnih služb za dobro načrtovano in izpeljano politično akcijo, ki je nacistični Nemčiji služila kot del predpriprav na invazijo.121 Medtem je imel pastor dr. Gerhard May, predsednik celjske kulturbundovske sekcije, 30. mar- ca v Celju svečano mašo, posvečeno novoimenovane- mu – komajda sedemnajstletnemu – jugoslovanske- mu kralju Petru II. Imel je domoljubni govor, ki je bil paradoksno namenjen jugoslovanski državi.122 Tik pred napadom je izdajalsko kolesje pete ko- lone, ki naj bi bila močno zastopana celo na vodilnih položajih pri jugoslovanskem divizijskem poveljstvu v Ljubljani mlelo dalje. Vojaški obvezniki, ki bi mo- rali biti pozvani v kraljeve oborožene sile, niso prejeli mobilizacijskih pozivnic. Drugi so prejeli napačne. Tako je bil pehotni vojak pozvan v artilerijo, artileri- sti v vojaške pekarne ipd. Zmeda in sabotaža sta bili popolni.123 Zasedeno slovensko etnično ozemlje je bilo leta 1941 razkosano in razdeljeno med štiri okupatorje (nacistična Nemčija, fašistična Italija ter nemški sa- telitski zaveznici Madžarska in Neodvisna država Hrvaška), ki so na prisvojenem območju vzpostavili svoje upravne pokrajinske enote (okupacijske cone) z meddržavnimi varovanimi okupacijskimi mejami.124 Hitlerjeva Nemčija je dobila največji in najrodovit- nejši kos osvojene ozemeljske pogače. Nemški del zasedenega slovenskega ozemlja (slovenska Štajer- ska, severni del Dolenjske, skoraj vsa Gorenjska, Me- žiška dolina, območje Dravograda, občina Jezersko, nekaj vasi v severozahodnem delu Prekmurja in za- časno celo najzahodnejši predel Hrvaškega Zagorja 117 Prav tam, str. 148–149. 118 Marđetko, Trdnjava, str. 48–49. 119 Roš, Celjski dnevnik 1941, str. 150. 120 Arhiv MNZC, fasc. 18, mapa 9: Eduard Paidasch, Ablauf der Ereignisse von 25. März 1941–16. April 1941 in Cilli. 121 Marđetko, Trdnjava, str. 49; Ferenc, Nacistična raznarodoval- na politika, str. 133. 122 Roš, Celjski dnevnik 1941, str. 149. 123 Prav tam, str. 149–150. 124 Siter, Reka Sotla, str. 142. 154 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 – zlasti občina Hum na Sotli)125 je bil povezan v dve začasni okupacijski coni: Spodnjo Štajersko (na jugu povečana in razširjena čez Savo z 90 km dolgim in 10–15 km širokim pasom) ter t. i. zasedeno območje Koroške in Kranjske (Gorenjska z Mežiško dolino), ki je bilo poimenovano Južna Koroška.126 10. maja je šef okupatorjeve civilne uprave za Spodnjo Štajersko dr. Siegfried Uiberreither izdal ustanovitveni odlok o vzpostavitvi štajerskega Hei- matbunda127 na področju Spodnje Štajerske.128 V vrhovnem vodstvu zveze so bili za razliko od najviš- jih položajev v civilni upravi spodnještajerski Nemci, zlasti nekdanji vodje in funkcionarji Kulturbunda ter »Auslandorganisation der NSDAP«.129 Štajerska domovinska zveza je predstavljala največje in naj- vplivnejše raznarodovalno in ponemčevalno nacistič- 125 V zvezi z začasno okupacijo zahodnih predelov Hrvaškega Zagorja, zlasti občine Hum na Sotli, glej: Siter, Reka Sotla, str. 141–164. 126 Siter, Reka Sotla, str. 142, 146–147; Klanjšček et al., Naro- dnoosvobodilna vojna, str. 50–52; Ferenc, Nemci na Sloven- skem, str. 145; Kokalj Kočevar, Mobiliziranci, str. 51. 127 Več o ponemčevalno-raznarodovalnem delovanju, organizira- nosti in vlogi Štajerske domovinske zveze glej v: Ferenc, Po- litične in državljanske kategorije, str. 69–124; Ferenc, Wehr- mannschaft, str. 81–156; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 744–759 (v poštev pridejo tudi preostala poglavja in pripadajoče podenote); Žnidarič, Okupacija, str. 78–118. 128 Štajerski gospodar, 10. 5. 1941, str. 1, »Odredba o ustanovitvi organizacije Steirischer Heimatbund«. 129 SI AS 1827, š. 73, Obrazložitev; Ferenc, Nacistična raznaro- dovalna politika, str. 757–758. no politično organizacijo na Spodnjem Štajerskem (pravzaprav je bila edina dovoljena politična organi- zacija na slovenskem Štajerskem v času okupacije), kjer je delovala kot nadomestek stranke NSDAP. Horizontalna struktura SDKB je bila nadvse po- dobna notranji zgradbi SHB. Krajevne skupine obeh organizacij (teritorialno so večinoma pokrivale meje okupacijskih občin) so bile razčlenjene v celice, ki so se naprej delile v bloke.130 11. maja 1941 (dan po ustanovitvi SHB) je Uiber- reither na veliki svečanosti v Mariboru Kulturbund na slovenskem Štajerskem v celoti sprejel v SHB (aprila 1941 je bilo na Spodnjem Štajerskem v Kulturbund vpisanih 10.818 odraslih Nemcev), jim izrekel za- hvalo in jim obljubil, da bodo v organizaciji zasedli najpomembnejše položaje.131 Zahvala je bila takšna: »Izročam vam iz globine svojega srca firerjevo zahva- lo za vaše delo. Vem, da je mnogo ljudi dolgo prinašalo mnoge tihe žrtve (…) Vi, člani Švabsko-nemške kultur- ne zveze, boste zdaj kot prednja straža, kot kristalizacij- sko jedro Štajerske domovinske zveze zasedli pomembna vodilna mesta.«132 Po vključitvi članov Švabsko-nem- ške kulturne zveze v SHB so jim bile nemudoma dodeljene rdeče članske izkaznice (legitimacije),133 s 130 Žnidarič, Do pekla in nazaj, str. 79–80. 131 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 148; Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 753–754. 132 Marburger Zeitung, 12. 5. 1941; Ferenc, Quellen, dokument 55. 133 Pogoji za njeno pridobitev so bili: obvladanje pisave in go- vora v nemškem jeziku, ponemčen priimek in ime ter aktiv- Celjski kulturbundovci in gestapovci leta 1941 (Fototeka MNZC, Zbirka ZGODOVINSKA 2, FZ2 18). 155 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 čimer so postali trajni (oziroma stalni ali dokončni) člani SHB (endgültige Mitgliedschaft), po odredbi dr- žavnega sveta za obrambo z dne 14. oktobra 1941 pa so pridobili tudi polnopravno stalno nemško dr- žavljanstvo (Deutsche Staatsangehörige).134 Svojo pri- padnost in zvestobo so Hitlerju, nemškemu rajhu in nasploh nemštvu z organizirano in sistematično pe- tokolonaško (tj. podtalno, izdajalsko-obveščevalno in subverzivno) pronacistično dejavnostjo dokazali že v predvojnem obdobju, zato so bili njihovi dokumenti za sprejem v Heimatbund obravnavani takoj. Ni jim bilo treba stopiti pred posebne sprejemne (imenova- ne tudi leteče) komisije, ki so na podlagi rasnih, naro- dnostnih in dednozdravstvenih pregledov Slovencem dajale rasne in politične ocene, katerih ustreznost je veljala za predpogoj pri včlanitvi v SHB, ki je bila osnovni pogoj pri pridobivanju nemškega državljan- stva.135 Nacisti so še sklenili, da bodo v vodstvu SHB v glavnem spodnještajerski Nemci, predvsem nekdanji voditelji SDKB in Auslandsorganisation NSDAP.136 Tiste, ki so se izkazali pri delu v SHB ali okupator- jevem oblastnem upravnem aparatu, so postopoma sprejeli v NSDAP. Kulturbundovci in drugi, ki so se pri izdajalsko-obveščevalnem delu pri »osvobajanju« Spodnje Štajerske oziroma delovanju proti Kralje- vini Jugoslaviji izkazali že v času med svetovnima vojnama, so prejeli posebna nacistična odlikovanja in nagrade.137 Na območju zasedene Slovenije so sode- lovali tudi v lokalnem vodstvu Wehrmannschafta,138 v katerem so prevzemali v glavnem podčastniške funkcije.139 Vpoklicani so bili celo v opravljanje dela za različne komisije pri SHB in Koroški ljudski zvezi (Kärntner Volksbund), kjer so kot največji poznaval- ci domačega okolja in krajanov imeli glavno besedo no sodelovanje v Heimatbundu oziroma njegovih številnih formacijah: Wehrmannschaft, Deutsche Jugend, Amt Frauen itn. Predlog za dokončno članstvo in pridobitev rdeče član- ske legitimacije so s priloženimi pojasnili podajali lokalni »Ortsgruppenführerji« (vodje krajevnih izpostav SHB), ki so bili običajno župani okupacijskih občin (Štajerski gospodar, 29. 11. 1941, str. 4, »Bundesführer Franz Steindl: Jasne poli- tične fronte na Spodnjem Štajerskem«). 134 Ferenc, Odporništvo, str. 12; Ferenc, Nacistična raznarodoval- na politika, str. 753–754. 135 Ferenc, Politične in državljanske kategorije, str. 78–79, 121. 136 Prav tam, str. 84. 137 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 148. 138 Izraz Wehrmannschaft se navezuje na nemško vojaško tradi- cijo v smislu vojaško pripravljenega naroda, v rabi pa je bil že v prejšnjih stoletjih. Vermanšaft (poslovenjena oblika izvirne- ga nemškega izraza) oziroma »obrambno moštvo« označuje polvojaško pomožno oboroženo krilo, ki je bilo na Spodnjem Štajerskem ustanovljeno v okviru Štajerske domovinske zve- ze (vplivna ter ključna raznarodovalna in germanizatorska or- ganizacija nacistov na zasedenem slovenskem Štajerskem), in strukture Sturmabteilung – krovne organizacije Wehrmann- schafta. Posledično je bil njen uradni naziv »SA-Wehrmann- schaft des Steirischen Heimatbundes«. Pripadnik vermanšafta je bil verman oziroma »Wehrmann« v nemškem izvirniku (Zor- ko, Wehrmannschaft, str. 13–15, 19–20). 139 Ferenc, Wehrmannschaft, str. 143; Ferenc, Nemci na Sloven- skem, str. 149. pri političnem ocenjevanju ljudi, od česar je bila ob dodatnem upoštevanju dodeljenih rasnih ocen odvi- sna usoda slovenskih družin in posameznikov. Tako so imeli precejšnjo veljavo pri označevanju vedenja priseljencev po letu 1914 ter določanju, kdo lahko na spodnještajerski zemlji ostane in kdo mora oditi oziroma koga morajo izgnati.140 Aretacijske in de- portacijske sezname so zaradi lastnega interesa in škodoželjne koristi namerno povečevali, saj so upali, da bodo s premoženjem, ki bo deportirancem zaple- njeno, obogateli.141 Na zasedenem območju Koroške in Kranjske je bila nekoliko kasneje, 24. maja 1941, ustanovljena Koroška ljudska zveza, ki je delovala po enakem načelu kakor SHB na Spodnjem Štajer- skem.142 Tudi na območju Gorenjske in Mežiške do- line so bili predvojni člani SDKB po izjemno hitrem postopku vključeni v Koroško ljudsko zvezo.143 Ko so se maja 1941 pričeli izvajati nacistični pre- selitveni načrti, so pri njihovi implementaciji sode- lovali pripadniki Kulturbunda, in sicer tako, da so z okupatorjevo policijo in orožništvom prisostvovali pri aretacijah Slovencev, določenih za izselitev, de- loma kot tolmači, deloma kot usmerjevalci do stano- vanj, kjer so ti ljudje prebivali.144 Iz ohranjenega arhivskega gradiva (dopisi uki- nitvenega komisarja pri šefu civilne uprave) izvemo, da se je do 24. junija 1941, ko je bil Kulturbund na Spodnjem Štajerskem že ukinjen, v blagajni krajevne sekcije SDKB za območje Rogaške Slatine ohranilo 452,25 dinarja, ki jih je tamkajšnji okupacijski župan konec junija istega leta dostavil izpostavi Sicherheits- diensta v zdravilišču. Gottfried Grill iz Maribora, za- dolžen za delovanje Kulturbunda na Spodnjem Šta- jerskem, je nato v Rogaški Slatini prevzel preostanek denarja, kar je simboliziralo zadnje dejanje in konec krajevne kulturbundovske celice. Podobno se je do- gajalo drugod po Slovenskem.145 Povojna usoda Kulturbundovci so se proti koncu vojne, ko je bilo že jasno, da so glavni predstavniki tabora sil osi in njihovi sateliti vojno izgubili, znašli na strani poražencev,146 ki jim je zaradi povzročenega medvoj- nega trpljenja grozila želja zmagovitih sil po mašče- vanju in s tem povezanih represalijah. Povojno nasilje je bilo tudi orodje za doseganje ciljev, skladnih z no- vonastajajočimi državnopolitičnimi ureditvami, in je predstavljalo epilog medvojnega dogajanja.147 140 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 149–150. 141 Škerl, Nacistične deportacije, str. 774–778. 142 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, str. 759–760. 143 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 149. 144 Škerl, Nacistične deportacije Slovencev, str. 774, 778. 145 SI_ZAC/84, š. 1, sign. 7, Kulturbund (24. junij 1941, 11. julij 1941). 146 Repe, »Nemci«, str. 191. 147 Rendla, Nasilje, str. 117. 156 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 Pripadnike nacificirane nemške narodne manjši- ne (večinoma včlanjene v Kulturbund) je bremenila kolektivna krivda za storjene nacistične zločine nad jugoslovanskimi narodi. Kulturno delovanje SDKB je bilo zgolj krinka, zato je bilo že zgolj članstvo v Švabsko-nemški kulturni zvezi vzrok za povojno preganjanje, nasilje in celo poboje.148 KUZOP je že proti koncu vojne ugotovila, da so skoraj vsi nekda- nji funkcionarji SDKB sodelovali in imeli glavno vlogo pri germanizaciji in fašizaciji t. i. vindišarjev (nacistično pojmovanje Slovencev v času vojne). Nje- ne ugotovitve so bile seveda diametralno nasprotje povojnim zapisom Johanna Barona (pokrajinskega vodje SDKB v Sloveniji), ki je bil prepričan, da je bila nemška narodnostna skupnost v Sloveniji žrtev nacizma, Kulturbund pa nekakšna rešitev za sloven- ske Nemce, ki naj ne bi bili nacistično usmerjeni.149 Osnovni obrisi povojne usode nemške manjši- ne (in s tem Kulturbunda) so bili na jugoslovanski (pravni) ravni najbrž začrtani že v času drugega za- sedanja AVNOJ 29. novembra 1943 ali med koncem zasedanja in začetkom leta 1944.150 Predstavnik par- tizanskega tabora dr. Makso Šnuderl je takrat izdelal prvi natančnejši predlog o ravnanju z Nemci.151 Po vojni so bili ti sklepi zakonsko dodelani ter opremlje- ni z dodatnimi navodili in razlagami. Najpomemb- nejši ukrep je bil Odlok (tj. št. 25) o prehodu sovraž- nikovega imetja v državno last, nadalje o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile. Ta od- lok je bil osnovno izhodišče za izvajanje ekonomskih ukrepov zoper jugoslovanske Nemce. Podobno velja za Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji, ki je v 10. členu določal, da se Zemljiškemu skladu socialistič- ne države pripoji obdelovalna zemlja, last nemškega rajha in pripadnikov nemške narodnosti, zaplenjena po odloku predsedstva AVNOJ z dne 21. novembra 1944. Za »pripadnike nemške narodnosti« so šteli tiste, ki so se med okupacijo izjavili ali so veljali za Nemce. Mednje so spadali jugoslovanski državlja- ni, ki so se že v Kraljevini Jugoslaviji v času ljudskih štetij opredelili za pripadnike nemške narodnosti, kamor so spadali tudi člani Kulturbunda in »nem- čurji« (pronemško oziroma pronacistično usmerjeni Slovenci).152 O Kulturbundu so natančneje spregovorili ob koncu vojne, ko so ocenjevali ravnanje štajerskih Nemcev v Sloveniji: »Ova manjina bila je do 6. janua- ra 1929 g. organizovana u posebnoj političkoj stranci, kasnije u Kulturbundu, najkasnije od 1928 g. organi- zovali su za nju specijalne kurseve u S. Martinu kod Graza, koje već 1930 god. vodi Carstanjen. 1933 g. šalje Hitler pozdrave njenom organu Deutsche Zeitung u Ce- 148 Rendla, Nasilje, str. 120. 149 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 352. 150 Prav tam, str. 192. 151 Rendla, Nasilje, str. 120. 152 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 364. lju. Posle pobede nacizma u Nemačkoj ona se u ogromnoj većini orijentira nacistički, pokušava propagirati naci- zam i medju slovenačkim stanovništvom, u aprilu 1941 g. Nemci se nisu odazvali jugoslovenskoj mobilizaciji /…/ Nemci su bili skoro 100% u Kulturbundu, sasvim nacističkoj organizaciji (aprila 1941 g.: 10.818 članova iz redova Nemaca in slovenačkih renegata). Medju nji- ma 1143 licca na listi jugoslovenskih ratnih zločinaca. Većinom pobegli pre maja 1945 g., ostatak interniran ili iseljen.«153 Repe v nadaljevanju analizira različne predlagane in dejansko uveljavljene zakonsko-prav- ne norme o povojnem ravnanju z Nemci in njihovem izganjanju iz slovenskih dežel, ki so jih že med vojno pripravljali številni jugoslovanski pravniki in politiki. V kontekstu pričujočega članka se primarno osredo- točam na Kulturbund in njegove člane. Dr. Igor Ro- sina je pristop h Kulturbundu imel za veleizdajo, med drugim je opozoril, da bo treba zahtevati izročitev vseh članov SDKB, ki bodo po objavi zakona o voj- nih zločinih ali že prej zapustili slovensko Štajersko. Kot že zgoraj omenjeno, so za pripadnike nemške narodnosti šteli tudi člane Kulturbunda in nemčurje. Zanje je bil prav tako izdan odlok o zaplembi vsega premoženja, izvzeti so bili celo iz amnestije, ki jo je AVNOJ sprejel 5. avgusta 1945.154 Začasna narodna skupščina Demokratične fede- rativne Jugoslavije je 25. avgusta 1945 sprejela naj- pomembnejši zakon (veljal do sprejetja kazenskega zakonika DFJ), tj. Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ki je bil julija 1946 usklajen z novo ustavo.155 Na njegovi podlagi so sodili Nemcem – še posebej tistim z jugoslovanskim državljanstvom. Sankcije zaradi članstva v Kulturbundu in drugih organizacijah so kasneje deloma omilili, saj so se ne- kateri vpisali iz različnih eksistenčnih razlogov (da bi obdržali službo ali je ne bi izgubili) in pod raznimi pritiski, nekaj pa so jih vpisali brez njihove vednosti. Tistim, ki so prišli do sodnega procesa, so to šteli kot olajševalno okoliščino. Pri določevanju oziroma od- vzemanju pokojnin je bilo veliko odvisno od dode- ljenih članskih izkaznic SHB (legitimacij). Vsi člani Heimatbunda z nižjo člansko številko od 50.000 so bili po ugotovitvah povojnih oblasti v predvojnem obdobju člani Kulturbunda. Ti so se leta 1941 takoj zavestno, željno in prostovoljno vključili v nemško narodno skupnost. Tem članom, ki so po vojni ostali na jugoslovanskih oziroma slovenskih tleh, pokoj- nine niso odobrili oziroma so jim jo odvzeli, če so jo že prejemali. Kulturbundovcem in celo njihovim družinam so bile odvzete volilna (na podlagi 4. člena Zakona o volilnih imenikih iz avgusta 1945) in držav- ljanska pravica (na podlagi Zakona o državljanstvu Demokratične federativne Jugoslavije iz avgusta 1945) 153 Repe, »Nemci«, str. 192. 154 Prav tam, str. 193–198. 155 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 364. 157 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 ter pravica do premoženja.156 V zvezi s tem je poro- čevalec zakonodajnega odbora dr. Šnuderl povedal: »Vemo, da so se naši folksdojčerji malone vsi do zadnjega vdinjali okupatorju. V Sloveniji so kot člani Kulturbun- da že več let pred vojno sestavljali sezname tistih svojih sodržavljanov – Slovencev, pa tudi Srbov, ki jih bo tre- ba izseliti za primer nemške okupacije. /…/.«157 Pri represivnem povojnem dogajanju sta poleg oblastnih organov pomembno vlogo odigrala Ju- goslovanska armada in Oddelek za zaščito naroda (v nadaljevanju OZNA). Zlasti slednja je kljub temu, da jo je usmerjal jugoslovanski vrh, delovala izjemno samostojno in neodvisno od preostalih organov obla- sti. Bila je svojevrstna država v državi in je ne glede na že zaključene sodne postopke celo določala ljudi za usmrtitev.158 Kulturbundovce, ki ob koncu vojne niso prebegnili na varno, je OZNA vključno z zgolj osumljenimi članstva in delovanja v SDKB, poslala v zapore in svoja delovna ali druga taborišča (Celje, Strnišče, Ptuj, Pohorje, Krško, Bresternica in Stu- denci pri Mariboru, Teharje pri Celju, Hrastovec pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, Kamnica, Filovci, Hrastnik, Tezno, Kočevje, Begunje na Gorenjskem, Šentvid pri Ljubljani …), kjer naj bi bila njihova grobišča.159 Tovrstno preganjanje se je na Spodnjem Štajerskem začelo takoj po osvoboditvi – že maja, ju- nija in julija ter jeseni 1945, ko so na podlagi zajetega okupatorjevega gradiva o članstvu v Kulturbundu se- stavili nove aretacijske spiske.160 Početje in vedenje161 paznikov v teh ustanovah je bilo pogosto nehumano in začinjeno s psovkami – celo v odnosu do tistih, ki so bili v Kraljevini Jugoslaviji navadni člani z za- konom dovoljene Švabsko-nemške kulturne zveze ter niso delovali obveščevalno, izdajalsko in v prid nacionalsocialistične Nemčije ter niso pomagali pri invazijskem pohodu nemške vojske v Jugoslavijo ali kasnejšem prevzemanju občinskih uprav oziro- ma vzpostavljanju okupatorjeve upravne oblasti.162 Še posebej slabo je bilo ravnanje z moškimi, s pri- padnicami nežnejšega spola pa nekoliko znosnejše. Taboriščne razmere so bile podobne kot v medvojnih nacističnih taboriščih.163 156 Repe, »Nemci«, str. 198–200. 157 Prav tam, str. 200. 158 Rendla, Nasilje, str. 120–121. 159 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 365–366. 160 Rendla, Nasilje, str. 121. 161 O ravnanju z ujetniki in razmerah v taboriščih je v obliki spo- minskih izjav in različnih poročil prizadetih taboriščnikov, naslovljenih na avstrijske in nemške oblasti, največ zapisane- ga v delih: Weißbuch der Deutschen aus Jugoslawien: Erlebnis- berichte 1944-1948: Verfaßt vom Arbeitskreis Dokumentation im Bundesverband der Landsmannschaft der Donauschwaben, Sindelfingen, und in der Donauschwäbischen Kulturstiftung – Stiftung des privaten Rechts –, München in Leidensweg der Deutschen im kommunistischen Jugoslawien. Bd. 1, Ortsberichte über die Verbrechen an den Deutschen durch das Tito-Regime in der Zeit von 1944–1948. 162 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 188. 163 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 366. 23. junija 1945 se je pred Vojaškim sodiščem 4. armade v Ljubljani pričel odmeven proces, na kate- rem so med drugim sodili obtožencem iz organizacij SDKB in SHB. Dva posameznika (trgovca Jože- ta Krella in zdravnika Eduarda Gollitscha – oba iz Celja) so zaradi članstva v SDKB na podlagi razgla- šene obtožnice vojaških sodišč leta 1945 ustrelili.164 Številni pripadniki Kulturbunda so bili usmrčeni v začetku leta 1946, čeprav so jim vojaška sodišča zara- di članstva v SDKB naložila le nekaj mesecev prisil- nega dela oziroma so preiskave in sodni postopki še trajali.165 Zgoraj omenjena povojna taborišča so bila do leta 1948 v Jugoslaviji dokončno ukinjena. Druga oblika obračuna s slovenskimi »Nemci« so bile iz- selitve oziroma izgoni (najbolj množično v Avstrijo in Nemčijo, nekaj pa tudi na Madžarsko), ki so se pričeli že zadnje dni junija in prve dni avgusta 1945. Sprva so potekali v neorganizirani obliki – prepro- sto tako, da so jih iz krajev v bližini severne jugoslo- vanske meje pregnali čez mejo –, septembra 1945 pa se je pričelo organizirano (tj. z ureditvijo transporta vlakovnih kompozicij čez mejne prehode Podrožca, Koren, Jezersko, Jesenice, Dravograd, Šentilj, Hodoš in Kotoriba) izseljevanje, ki se je po prekinitvi zaradi volitev v ustavodajno skupščino nadaljevalo decem- bra 1945 ter januarja in februarja 1946.166 Mateja Malnar, katere raziskava temelji na obšir- nem pregledovanju zaslišanj iz fonda Kulturbunda s 4.886 mapami (takrat ga je hranil Arhiv ministrstva za notranje zadeve v Ljubljani), ugotavlja, da je bila povojna usoda celjskih kulturbundovcev dosti hujša od usode članov Kulturbunda iz drugih delov Slove- nije. Iz spominskih pričevanj zaslišancev je razvidno, da sta bila najpogostejša vzroka včlanitve v kultur- bundovsko organizacijo socialne razmere in dane obljube. Najpogosteje navedeni razlogi so bili: social- na podpora, ovrednotenje Kulturbunda kot kultur- nega društva, grožnje o izselitvi, strah pred izgubo zaposlitve (grožnje delodajalcev), študij, prejem živil- skih kart, pomanjkanje hrane in obljube o brezob- restnih posojilih. Najdemo tudi navedbe, da številni sploh niso vedeli, da so člani SDKB, češ da so jih v zvezo vpisali njihovi najbližji.167 Tudi mariborski kulturbundovci so bili zaradi svojega delovanja v raz- dobju med svetovnima vojnama in v času druge sve- tovne vojne na povojni lestvici preganjanih uvrščeni visoko. Najprej so jih aretirali ter številne odpeljali v taborišča in jih slej ko prej pobili. Za marsikoga da- tum in lokacija smrti nista znana, preživeli potomci navajajo zgolj to, da so od trenutka zajetja izginili in bili odtlej pogrešani.168 Pred »izginotjem« so številne zaslišali. Obtoženci so priznali, da so se v SDKB med drugim vpisali iz pragmatičnih razlogov, a domnevno 164 Tominšek Čehulić, Usmrčeni, str. 289–295. 165 Ferenc, Nemci na Slovenskem, str. 190. 166 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 366. 167 Malnar, Kulturbund, str. 345–346. 168 Rendla, Nasilje, str. 127–128. 158 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 niso vedeli za politično ozadje organizacije. Marsi- komu je bila v zameno za vstop v zvezo obljubljena občutno višja plača. Številni so možnost izboljšanja svojega gmotnega stanja izkoristili, saj denarja (še posebej v vojnem času) ni bilo nikoli preveč.169 Ne- mogoče je trditi, da so popolnoma vsi člani SDKB zavestno in namenoma delovali v škodo jugoslo- vanske države in njenih prebivalcev. Zelo nazoren je primer slovenjegraškega hotelirja nemške narodnosti Karla Wolfganga Alberta Golla, ki je sicer bil član Kulturbunda, a je od leta 1944 podpiral narodno- osvobodilno gibanje. Prav tako je imel med partizani sorodnika. Maja 1945 je bil kljub temu izvensodno usmrčen.170 V kolikšni meri sta spremenjena vojna tehtnica in zaskrbljujoč položaj nemške vojske na frontah vplivala na to, da je šele v predzadnjem letu vojne pričel s podpiranjem partizanskega odpora, ni znano. Čeravno so se številni nacistično usmerjeni pri- padniki nemške manjšine v Sloveniji v letih pred za- sedbo zavestno ukvarjali z obveščevalno aktivnostjo za Nemčijo in po okrajih sistematično zbirali tajne občutljive osebne podatke o Slovencih, bi bilo zmo- tno trditi, da so bili vsi člani Kulturbunda pripadniki pete kolone.171 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI MNZC – Muzej novejše zgodovine Celje Arhiv MNZC, fasc. 18, mapa 9: Eduard Pai- dasch, Ablauf der Ereignisse von 25. März 1941– 16. April 1941 in Cilli. Arhiv MNZC, fasc. 37: Franjo Baš, Kulturbund v Celju med obema vojnama. SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1602, Deželni svetnik okrožja Celje AS 1827, Komisija za ugotavljanje zločinov oku- patorjev in njihovih pomagačev pri Predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta SI ZAC – Zgodovinski arhiv Celje ZAC/70, Deželni svetnik okrožja Celje ZAC/84, Okupacijska občina Rogaška Slatina ČASOPISNI VIRI Deutsche Zeitung, 1933. Marburger Zeitung, 1941. Štajerski gospodar, 1941. 169 Rendla, Nasilje, str. 128, 134–138. 170 Prav tam, str. 132. 171 Nećak, »Nemci« v Sloveniji, str. 355. LITERATURA Biber, Dušan: Britanska diplomatska poročila o nemški manjšini v Jugoslaviji v letih 1933–1945. Prispevki za novejšo zgodovino 35, 1995, št. 1–2, str. 97–102. Biber, Dušan: Kočevski Nemci med obema vojnama. Zgodovinski časopis 1963, št. 17, str. 23–42. Biber, Dušan: Nacizem in Nemci v Jugoslaviji: 1933– 1941. Ljubljana: Cankarjeva založba in Delo, 1966. But, Franc: Zapisi o osvobodilnem gibanju pod Bočem. Rogaška Slatina: Delavska univerza v Šmarju pri Jelšah, 1983. Cvirn, Janez: Nemci na Slovenskem (1848–1941). »Nemci« na Slovenskem 1941–1955 (ur. Dušan Nećak). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 2002, str. 99–141. Ferenc, Tone in Godeša, Bojan: Slovenci pod na- cističnim gospostvom 1941–1945 / Die Slowe- nen unter der nationalsozialistischen Herrschaft 1941–1945. Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stole- tju / Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (ur. Dušan Nećak, Boris Jesih, Božo Repe, Ksenija Škrilec in Peter Vodopivec). Ljub- ljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2004, str. 177–219. Ferenc, Tone: Izbrana dela: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 1: Razkosanje in aneksioni- zem. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2006. Ferenc, Tone: Izbrana dela: Okupacijski sistemi med drugo svetovno vojno. 2: Raznarodovanje. Ljublja- na: Znanstvena založba Filozofske fakultete Uni- verze v Ljubljani, 2010. Ferenc, Tone: Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945. Maribor: Obzorja, 1968. Ferenc, Tone: Nemci na Slovenskem med drugo sve- tovno vojno. »Nemci« na Slovenskem 1941–1955 (ur. Dušan Nećak). Ljubljana: Znanstveni in- štitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 2002, str. 145–190. Ferenc, Tone: Odporništvo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011. Ferenc, Tone: Politične in državljanske kategorije prebivalstva na Štajerskem pod nemško okupa- cijo. Prispevki za zgodovino delavskega gibanja 1, 1960, št. 2, str. 69–124. Ferenc, Tone: Quellen zur nationalsozialistischen Ent- nationalisierungspolitik in Slowenien 1941–1945 = Viri o nacistični raznarodovalni politiki v Sloveniji 1941–1945. Maribor: Obzorja, 1980; Ljubljana: Ljudska pravica, 1980. Ferenc, Tone: Wehrmannschaft v boju proti narodno- osvobodilni vojski na Štajerskem. Letopis Muzeja narodne osvoboditve LRS, 1958, št. 2, str. 81–156. 159 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–1602022 Gelt, Metka: Vpliv Kulturbunda na nemška društva v Mariboru (1930–1939). Maribor: Oddelek za zgodovino, 2011 (magistrsko delo). Klanjšček, Zdravko in Ferenc, Tone in Ferlež, Ivan in Mikuž, Metod in Nedog, Alenka in Novak, Jože in Stepančič, Miroslav in Stiplovšek, Miroslav: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem: 1941– 1945. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1976. Kokalj Kočevar, Monika: Mobiliziranci v nemško voj- sko z Gorenjske v letih 1943–1945. Ljubljana: Za- ložba Inštitut za novejšo zgodovino, 2017. Kregar, Tone in Žižek, Aleksander: Okupacija v 133 slikah: Celje 1941–1945. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2006. Kregar, Tone: Vigred se povrne. Druga svetovna voj- na na Celjskem. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2009. Malnar, Mateja: Kulturbund v Celju. Odsevi pretek- losti 3: Iz zgodovine Celja 1918–1941 (ur. Marija Počivalšek). Celje: Muzej novejše zgodovine Ce- lje, 2001, str. 335–348. Marđetko, Aleš: Trdnjava na jugu tretjega rajha: Celje med okupacijo 1941–1945. Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2021. Marinc, Ivo: Rogatec v času od 1850–1918 in 1941–1945. Rogatec s kraji Dobovec, Donačka gora, Stojno selo: ob 700 letnici podelitve trških pravic 1283–1983 (ur. Ivo Marinc). Rogatec: Krajevna skupnost Rogatec, 1985, str. 87–122. Nećak, Dušan: Avstrijska legija II. Maribor: Založba Obzorja, 1995. Nećak, Dušan: »Nemci« v Sloveniji 1938–1948 / »Die Deutschen« in Slowenien 1938–1948. Slo- vensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju / Slowenisch- -österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert (ur. Dušan Nećak, Boris Jesih, Božo Repe, Ksenija Škrilec in Peter Vodopivec). Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2004, str. 349–373. Nećak, Dušan: Prispevek k problematiki nacističnih beguncev v Jugoslaviji (1934). Zgodovinski časopis 40, 1986, št. 1–2, str. 103–111. Otterstädt, Herbert: Die Volksgruppe der Gottscheer. Marburg an der Drau: Steirischer Heimatbund, 1942. Ratej, Mateja: Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih le- tih 20. stoletja. Ljubljana: Beletrina, 2021. Rendla, Marta: Nasilje revolucionarne oblasti po 2. svetovni vojni na Spodnjem Štajerskem. Nasilje vojnih in povojnih dni (ur. Nevenka Troha). Ljub- ljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014, str. 117–138. Repe, Božo: »Nemci« na Slovenskem po drugi sve- tovni vojni. »Nemci« na Slovenskem 1941–1955 (ur. Dušan Nećak). Ljubljana: Znanstveni inštitut Fi- lozofske fakultete v Ljubljani, 2002, str. 191–218. Roš, Fran: Celjski dnevnik 1941. Celjski zbornik 1961 (ur. Tine Orel in Gustav Grobelnik). Celje: Svet za kulturo okraja Celje, 1961, str. 147–165. Siter, Daniel: Reka Sotla kot okupacijska meja med nemškim rajhom in NDH: Primer občine Roga- ška Slatina. Kronika 67, 2019, št. 1, str. 141–164. Siter, Daniel: Rogaška Slatina pod kljukastim križem: Zdravilišče med okupacijo 1941–1945. Ljubljana: Alma Mater Europaea – Fakulteta za humani- stični študij, Institutum Studiorum Humanitatis, Ljubljana, 2021. Škerl, France: Nacistične deportacije Slovencev v letu 1941. Zgodovinski časopis 6–7, 1952–1953, str. 768–797. Terčak, Stane: Celjski stari pisker. Ljubljana: Borec, 1976. Tominšek Čehulić, Tadeja: Usmrčeni po sodbah vo- jaških in civilnih sodišč v Sloveniji 1945–1952. Nasilje vojnih in povojnih dni (ur. Nevenka Troha). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014, str. 289–323. Zorko, Andrej: Wehrmannschaft Štajerske domovin- ske zveze: Zgodovinski razvoj in organiziranost na Spodnjem Štajerskem 1941–1945. Ljubljana: Mu- zej novejše zgodovine Slovenije, 2011. Žnidarič, Marjan: Do pekla in nazaj: nacistična oku- pacija in narodnoosvobodilni boj v Mariboru 1941– 1945. Maribor: Muzej narodne osvoboditve Ma- ribor, 1997. Žnidarič, Marjan: Okupacija in okupatorjevi ukrepi v Mariboru leta 1941. Ljubljana: Filozofska fakul- teta Univerze v Ljubljani, Oddelek za zgodovino, 1975. SPLETNE STRANI Fran, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ra- movša ZRC SAZU: https://fran.si/ Wikipedija: »Kulturbund (Yugoslavia)«: https://en.wikipedia.org/wiki/Kulturbund_(Yu- goslavia) Wikipedija: »Kulturbund«: https://sl.wikipedia.org/wiki/Kulturbund 160 DANIEL SITER: ŠVABSKO-NEMŠKA KULTURNA ZVEZA IN VLOGA NJENIH ČLANOV NA SLOVENSKEM V LETIH 1922–1945, 141–160 2022 S U M M A R Y The Swabian-German Cultural Association and the role of its members on Slovenian soil between 1922 and 1945 The Swabian-German Cultural Association (Schwäbisch-Deutscher Kulturbund) was the umbrella organization of German minority islands in the ter- ritory of the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes (later Kingdom of Yugoslavia). Therefore, its devel- opment as well as activities (political rallies, march- ing parades, ideologically motivated cultural and other kinds of appearances, events, and recognizable identification symbols), intermittently suspended and banned, were closely linked to the activities of the German minority in the newly created Yugoslav state. Germans founded their headquarters as early as 1920 in Novi Sad, where it first operated as a non- political organization. The first beginnings of Kul- turbund associations in Slovenia date to 1922, with the establishment of a short-lived local educational group under the Kulturbund in Kočevje, home to the largest German community apart from Sty- ria. However, it never underwent a genuine expan- sion because the government in Belgrade frequently disbanded and prohibited associations of this kind. After January 1933 (when Hitler and the National Socialist Party rose to power), the organization be- came strongly radicalized and Nazified; members of the Kulturbund took to spying, treasonous, and snitching activities in addition to intensively spread- ing Nazi propaganda and demagoguery, especially across the Slovenian countryside. The new develop- ment phase of the Kulturbund was marked by the annexation of Austria to Germany (Anschluss) in March 1938, which brought the German Reich with a population of 60 million right to the doorstep of the kingdom with 15.5 million people, and the Mu- nich Agreement of September 1938. The Kulturbund operations had devastating re- percussions for Slovenian intelligentsia and nation- ally conscious families that had already found them- selves on secret intelligence lists long before April 1941. Specifically, some Kulturbund sections had spent years collecting classified information on the Yugoslav state as well as sensitive data on anti-Ger- man Slovenians. The materials collected were sub- mitted to the Südostdeutscher Institut in Graz, where files and reports were verified, edited, and analysed, as well as supplemented with fresh information ob- tained during the final secret meetings in Graz, held between 27 March and 6 April 1941. Days before the April invasion of Yugoslavia, detailed lists or orders were drawn up in Graz (Verhaftungsbefehl aus Graz) for German police to arrest allegedly suspicious and dangerous persons upon establishing the occupation administration. In line with these pre-arranged lists, a huge number of Slovenians were detained and de- ported, confirming the fact that many tragic desti- nies of nationally conscious families had already been sealed long before the onset of the Second World War (with the basic outlines of denationalization policy having been drawn up years before April 1941) and also significantly facilitating the subse- quent formation of the occupation administration. The Kulturbund’s activities reached their zenith right before the German army invaded Slovenian territory, when the association assisted in the take- over, and at the end of April 1941, when the mem- bers of its Maribor section helped organized the reception for Hitler in the city. During the attack, members of the Kulturbund provided the invasion forces with reconnaissance on the ground, transla- tors of signposts and other visual markers, guides, and instructors. Following the takeover of municipal administrations and the formation of the occupation government apparatus, they were repaid for their effort by being granted prominent positions in oc- cupation offices as well as Nazi clubs, organizations, associations, and other structures of the occupier’s authority. Some even joined paramilitary forces and special SS Untersteiermark units. On cessation of their activities and their formal disbandment, mem- bers of the Kulturbund were directly incorporated into the Styrian Patriotic League (Ger.: Steirischer Heimatbund). Furthermore, red membership cards (signifying permanent membership in the Heimat- bund) or legitimation, subsequently also earned them full German citizenship. Finding themselves on the losing side of the war, members of the Kulturbund faced revenge and re- taliation after the new socialist government declared them a treasonous fifth-column organization. Not only they but also their family members that had not fled to safety had their property confiscated, pension grants denied, voting and citizenship rights revoked, and they were also stripped of right to property. Many were sent to prison or internment camps un- der the National Protection Department; in the early 1946, some were even executed, although courts- martial sentenced them to months of forced labour, or their court proceedings and investigations were still ongoing.