Poštnina plačana v gotovini.
OKOUC
UST ZA JUGOSLOV£NSKI < SOKOLSKI NARAŠČAJ
ŠTEV.
BROJ
V LJUBLJANI, APRIL 1928.
LETO GODINA
X.
MARJAN J. TRATAR:
Vigred.
Morana smrtno bela, le beži v gorsko stran! Saj Vesna prihitela v prostrano je ravan.
Nastopi novo carstvo, oj Solnce, naš vladar! Poklanja se ti stvarstvo, srce ti daje v dar.
Pomlad nam je svoboda za dušo in razum, oživljena priroda nam vliva nov pogum.
Zato le v naše kolo, kdor poln si mladih sil! Navzgor ko vzlet sokolov v razmahu čistih kril!
G RIU A:
Prebujenje.
V vonju oljk in zelenike, v dihu zelene pomladi tonejo hiše in srca — v novi ljubezni in nadi.
Iz nageljčko v klije rdeči stid naivno, zvedavo v svet: dovolj nam je bilo postnih dni, žalostnih štirideset...
In kukavica, ki vidi vse, jih šteje spet in spet — izdihnila starka zima je, v solncu se smeje svet.
IVO MAJCAN:
Kako je postao Sokolić?
vijek i svakom zgodom sam videvao mladoga Ivana, kako se najrađe	družio s	onim svojim pri*
jateljima i saučenicima,	koji	su	vježbali u Sokolu.
S njima je šetao, s njima se igrao i ostalo slobodno vreme je s njima sprovađao. — Uvijek nekako zamišljen; ali u njegovom držanju, u kretnjama lahkim i spretnim, u očima lepim i milim, iz kojih je blistala skromnost i u kojima si mogao čitati ljubav, odvažnost i samopouzdanje, bijaše nešto velika i plemenita, čime se može ponositi pojedinac i narod. — Nije bio Sokolić, na papiru Sokolić, ali sam opažao, da ima mnogo osjećaja* mnogo lijepih misli za Sokolstvo i ljubavi za sokolski rad. Malo povučen, miran i bistar, nikada nije mogao prikriti svoju radost i veselje za ono, što nije još dobro razumjevao, ali je znao, da je lijepo i dobro, te korisno i zdravo za čovječje tijelo i dušu, naročito za mla* doga čovjeka, koji je u razvitku, i koji će tek postati čovjek — savršen, potpun čovjek.
Kad su njegovi drugovi išli na vježbu, išao je i on s njima; nekako nesigurno, ali rado, kao da ih je htio potaknuti na brži hod, jer su se putem često zaustavljali. Nije bio upisan u Sokolu, ali duša njegova je bila prožeta onim, čeznula je za onim dobrom, koje daje Sokolstvo čovjeku i narodu; možda nesvijesno, jer	nije	još	potpuno shvaćao
sokolsku ideologiju, a nije imao prigode	čuti	—	i sposobnosti, da
ocjeni prirodne blagodati, koje se u Sokolstvu popunjuju i usavršuju, a nit je znao za neprecjenjive zasluge Sokclstva za oslobođenje i državno ujedinjenje svoga naroda, koji je kroz vjekove robovao, ali nije nikada smetnuo s гппа misao narodnog ujedinjenja — uslova sreći i budućnosti našoj. — On si je predstavljao sokolsku ideologiju kao nekakav uspješan, blagotvoran i koristan narodni podvig, koji u svim pravcima usposobljava čovjeka i narod za ljepši i pošteniji život i junačku smrt, kojom su umirali i naši junački djedovi. U svojoj plemenitoj duši stvorio si je o sokolskoj ideologiji nekakvu jasnu svijetlost, koja kao u mraku zalutalom putniku rasvijetljuje put, po kojoj mora ići k svome cilju.
Dok su se Sokolići spremali za vježbu, on je stajro pokraj vratiju i zabrinuto, ali požudno gledao, kako se vrstaju. Bojao se, da će ga možda vođa kategorije poslati iz sokolane. Nije poznavao dužnosti prednjaka i njegove ljubavi ne samo za učlanjene Sokoliće, već za svu narodnu mladež, vodila se u evidenciji sokolske organizacije ili ne.
Postrojivši prednjak mlade Sokole u vrstu, opazi Ivana, koji je stajao pokraj vratiju, i pozove ga k sebi. Sigurnim korakom i od sreće
sjevajućim očima došao je Ivan k prednjaku, koji ga nagovori: »Ivane, zašto stojiš kod vratiju? Što ne dođeš napred i sjedneš te promatraš, kako ovi tvoji valjani drugovi i prijatelji vježbaju. Ti znaš, da oni ovde utvrđuju svoje tijelo, a time pripravljaju duši zdravije, bolje i ljepše skrovište, pa će i u školi lakše učiti i razumijevati, jer je: ,U zdravom tijelu zdrava duša!1«
Onda se okrene i ostalima i reče: »Vidite, Sokolići! Pred deset godina smo se ujedinili; pred deset godina ostvarile su se najljepše misli i želje naših pređa i nas starijih. Za ostvarenje te narodne i so? kolske misli proliveno je na potoke krvi. Palo je na stotine tisuća najboljih sinova našega naroda. Svaki pedalj naše otadžbine govori, da je tu ginuo cvijet našeg junačkog naroda, čije su kosti rasijane po cijelom Balkanu i po mnogim drugim bojištima. — I danas imamo još mnogo neprijatelja, koji čekaju na zgodan čas, da nam otmu — po« tocima krvi izvojštenu slobodu. Ali mi vrlo dobro poznamo te naše susjede. I onog podlog i zahrptnog na zapadu, i onog bahatog na sje» veru. Poznaju i oni nas, samo, što se varaju o nama i neće da uvide ono dobro i plemenitost, kojom je zadojena duša našeg naroda, a njihova leđa pritajuju i sakrivaju one osjetljive i vidne znakove, kamo je padao buzdovan Kraljevića Marka. — Razumijemo ih, jer svatko hoće da sakrije poraze, koje je pretrpio, kao n. pr. onaj kod Kobarida (Caporetta), ali ne razumijemo, kako može netko priprav* ljati nove udare narodu, iz kojih će odnijeti takav poraz, da će se sav svijet diviti junačkom i smijelom pohodu one armade, koja je naučena samo lovorikama slave ukrasivati stranice svoje povijesti, jer Bijeli Orao sa svojim odvažnim Sokolovima ne pozna poraza.«
Pažljivo su Sokolići saslušali prednjakove riječi. Iza toga su na zapovijed stupali k određenim spravama. Ivan se našao u neprilici, ali se brzo i snašao. Pristupio je prednjaku i mu kazao: »Već duže vremena me videvate, kako dolazim gledati moje prijatelje, kada •vježbaju. Tom zgodom uvijek osjećam nezadovoljstvo i potištenost, što ne mogu i ja s njima vježbati. Istina, moj otac je zadovoljan, da se upišem u Soko, ali znate, onaj — gospodin — ne voli Sokole — on bi volio da sam u Orlovima. Molim vas, da me upišete u Soko, jer i ja želim biti u tom jatu, u sredini kojeg ponosno stoji naš nepo? bijedivi, samo Bijeli Orao, onaj koji sa Sokolima nosi našem narodu slobodu, a na stranice historije naše — lovorike.«
»Dobro, upisat ću te,« reče prednjak. »Ti znadeš zašto vježbamo i koji je cilj Sokolstvu; a cilj onih drugih stoji u opreci s nama. Mi radimo za slavensku budućnost. Slušao sam govore i predavanja o So« kolstvu, a sav naš narod znade, kako i što su radili s nama i što smo doživljali još pred 10—14 godina. — Tamnice naših vjekovnih ne? prijatelja bile su pune, ali i onda su vjerovali u narodno oslobođenje. Poslijednje riječi naših Sokola stojeći pred vješalima ili cijevju puške
razlijegale su se među drugove i ulijevale im novu nadu te podavale smjelosti na ustrajnost i žrtvovanja, a krvnicima roda našeg ulijevale u pokvarene duše zabrinutost i strah — za njihovu najbližu buduć* nost... Došla je ta budućnost, koja je donijela svetlosti i veselja u kuće i na ognjišta naša, a u srcima našim pojačala se ljubav za svoj narod i za očuvanje njegove neodvisnosti i slobode. Bijeli je Orao raširio svoja snažna i čila krila te nas primio pod svoje toplo okrilje, pod kojim će naša duša u zdravom tijelu neumorno i sustavno stvarati bolje i sigurnije uvjete našoj budućnosti i slavenskoj misiji u čovje* čanstvu.«
»Tako je! Da živi svemoćno i nepobijedivo Slavenstvo!« zaori gromko iz sokolskih grla.
Najviše su dirnule i zanijele ove riječi Ivana, koji je od tog dana bio među svojim drugovima najmarljiviji Sokolić, i često pripovijedao mlađim drugovima o nepobijedivom Bijelom Orlu, okruženim sa vjers nim, odvažnim i snažnim Sokolovima, koji neumorno rade za narodnu budućnost i Slavenstvo ...
L. LISKA-M. K—Č:
Kdo je najmočnejši?
rečali so se na razpotju menih, vojak in starec. Menih v halji z rožnim vencem, vojak v uniformi s sabljo, a starec v običajni obleki, z belo glavo in večnim smehom v ostarelih potezah.
Vsak je prišel po drugi poti.
In ko so se tako srečali in pozdravili, sta se začela brez pravega vzroka prepirati vojak in menih, kdo izmed njiju je močnejši.
»Jaz,« je začel vojak, »jaz sem najmočnejši. Dobim toliko, kolikor se mi zahoče; vsakega človeka zastrašim tako, da se mi pokori in podvrže. Ni na svetu moči, ki bi mi odolela. Kralji in knezi so za menoj«
»Motiš se,« pravi menih, »jaz sem vendarle najmočnejši. Za teboj stoji človeška moč, za menoj pa božja. Jaz sem orodje božje na zemlji, in kdor se protivi meni, ta se protivi Bogu. Kdor razžali mene, razžali Boga. A proti komur iztegnem roko s prokletjem, ta je izgub* Ijen na vekov veke.«
»No, in kako misliš ti?« je vprašal vojak starca, ko se nista mogla sporazumeti, »kdo izmed naju je močnejši,«
A starec se je zasmejal.
»Ne smej se, starec,« je zagrozil vojak; »imam sredstva, da bi te smeh za vedno minil.« In blisnil je s sabljo..
»Ne ravnaš dobro, mili sin,« je rekel menih; »samega Boga žališ, ako se smeješ moji moči.«
»Odpustita,« je rekel starec, »kako naj jaz, pohleven in preprost človek, sodim vaju, vznesena v ponosu. Odpustita moji starosti, ki se je navadila smejati se tolikim važnim stvarem.«
»Odpuščam ti,« je rekel vojak, »toda drugič ne ravnaj tako, sicer...« in zakrožil je s sabljo nad sklonjeno glavo.
»Odpuščam ti,« je rekel menih, »toda drugič ne ravnaj tako, da se ne bi za svoje vedenje pokoril z večnim trpljenjem.« In pokropil ga je z blagoslovljeno vodo.
Naglo pa je. zapihal veter in sablja, iztrgana vojaku iz roke, je padla na zemljo ter zažvenketala. A kaplje vode so priletele menihu nazaj v oči, da so ga za trenutek oslepile.
Ko sta se vzdramila iz presenečenja, starca ni bilo več.
»Čarovnija,« je rekel vojak in dvignil sabljo.
»Hudičevsko slepljenje,« je rekel menih ter se blagoslovil.
In šla sta dalje, vsak po svoji poti.
Tam, kjer je hodil vojak, so jadikovali ljudje, obzorje je rdelo ognjenih sijev od gorečih vasi, razlegala sta se plač in stokanje.
Tam, kjer je hodil menih, so rasle proti nebu bleščeče hiše božje, zgrajene od utrujenih siromakov. Ponosni velmožje so dajali za nje del zlata in bogastva, ugrabljenega na vojnih pohodih, iztrganega pod* ložnemu ljudstvu. V njihovi notranjosti so se dvigali oblaki modrega, vonjivega dima kadila, a molitve k Bogu so tresnile ob bleščeče oboke in padale razbite nazaj na zemljo, ne da bi bile dosegle višine.
Kamor je prišel vojak, tam se je pojavil neznani starec.
Tolažil je ljudi, da bi prešli'gladko in brez škode skozi grozo in besnenje vojne. Pomagal je zidati nove vasi na mestu požganih. Poteptana polja je zrahljal z globoko brazdo.
Kjer se je pojavil menih, mu je bil za petami neznani starec.
Dajal je piti žejnim, otiral pot s čela delajočim, nasičeval gladne in potnike. Tiste, ki so bili žalostni, je tolažil.
Tako je to trajalo veko ve.
Srečali so se na poti naš menih, vojak in beli starec. Menih ostarel, vojak pohabljen, le starec z belo glavo vedtio smehljajoč.
Niso govorili. Starec je samo molče pokazal na pot, po kateri je prvič prišel; sklonila sta glavi menih in vojak ter odkorakala. Menih utrujeno, vojak šepaje.
Ko sta se razgledala, ni bilo starca.
Šla sta dalje in dalje. Megle so ju zagrinjali gosteje in gosteje, dokler se njuni postavi nista razblinili in izgubili.
Kdo je najmočnejši?
HRVOJE H. VAJS:
Slavenski orao.
Crkvica tu mala na grebenu stoji.
Bog znade koliko godinica broji.
Po kad kada vjetar kraj crkvice piri i svetost tog mesita po pučini širi; dok sa šumom vali biju stenu strmu, k’o vapaji duša i hvataju krmu.
Na mjesečini kraj nje tužan sam stao.
U more sam zureć u sanje ja pao.
I braću ko u snu robove čuh s’ lađe, na kojoj ih kleta ropstva sudba nade.
I ko da s’ dna mora dolaze uzdasi:
»Gdje je ’ta sloboda, da nam djecu spasi«. Još ’vek ljuti dušman nad njima sad vlada, i još uvek traži ropstva, teška rada.
Iz sanja se trgoh. Prema braći viknuh: »Čekajte još malo! Doć’ će brzo vreme, kad ćemo sa pleća skinuti to breme, pa će tad sloboda i vama da sine, slavenski огд, snagom da se vine u modre visine.« Robovima kliknuh.
NIKO:
Na Jurjevo
Le žal:	,
Družice drage spotoma
zašle so v mreže nam pomotoma.
Strelice črne, brze lastovice, nad vodo se poganjajo in dež oznanjajo.
Preljube lastovice, ptice mile, kod ste bile, kje ste prezimile? V lepem kraju, krasnem kraju, bile smo v podzemskem raju. Toplo v nas je solnce soplo.
Brezsrčni Lah porablja past, Žerjal, zapadko, kambo, klonjo, žimavico, zadrgo in zanko, limanico, podpesico, nastavo, locen, proglo ... Vršelo mnogo ni uteči moglo...
Pri vas je bolje drobnim pticam, najbolje lastovicam domačicam ..
E j, domaćice, ve ste krojačice, zrak urno strižete in režete in bliskovito petlje vežete, nad ribnikom se zganjate, da čas in muhe si preganjate ...
1 Lastovka = k hišni svojini ali lastnini pripadajoča.
p
MARJAN J. TRATAR:
Nedeljski pozdrav na jugu.
ВП	N	jutranji zori sva prešla s prijateljem Ivcm stražo
Л	M	in pred Onofrio vrelcem naju je objelo nedeljsko
f 'A Ж jutro. Vse še mirno, sveže, prepojeno s finim pini* jevim vonjem, ki naju prijetno sladka. Praznično oblečene ženice hite k rani maši, k Sv. Spasu, sicer pa le midva sama motiva to tišino. Poslavljava se od stare zgodovine. Glej, kaj pa rdeči tam? Je li plamen v jutranji zarji ali zubelj iz stare republike? Rdeča košuljica, čepica... pravcati Sokolič v tej rani uri! Zdravo! in odkorakal je. Kako ponosno je stopal po Kralja Petra trgu, sam ... In tam zopet eden! Za njim Sokoličica! Vse hiti skozi mestna vrata. Gotovo gredo na izlet. Nisva se motila. Še midva sva jo mahnila, in na Pilah je žgolela deca, brsteča, rdeča, zdrava, srečna, da gre ... Zdravo! tu in tam. »Dubravka« pa je gledala sokolsko cvetje, ki je bilo na vrtni gredi njenega gaja. In čuj, Ivo — pojejo: Zovi, samo zovi!... Ni to ista pesem kakor včeraj na pomolu, toda sedaj Živah* nejša, svetlejša ... Poslovila sva se in odšla počasi pod obokle skal« nate zaseke, obrasle z ostrimi aloarni — skozi katere se je vila cesta.
Vedno višje se spenjava po strmem bregu in za nama se odmika Dubrovnik v beli zarji jutranjega solnčnega pozdrava.
In ta pogled tja nazaj, tja doli ob modri ravni, tja na naš raj zemlje jugoslovenske. Kakor dijamant žari in se leskeče v sivini boža* jočih valčkov zeleni Lokrum, bel vilin dvor v pinijevem gaju. Kako je ožarjen ves ter svetal ta viteški Dubrovnik! Zdravo, mesto solnca in junaštva! Zdravo, vitez Adrije — Dubrovnik! Zdravo, vile krasotice z Lokruma! Hitela sva dalje po beli cesti. Ob desni doli šušte tihe, ponosne palme, agave, aloe in v zelenju se skriva na brežuljku stari Benediktinski samostan, dom belih bratov v južnem raju. Tja doli hiti najino oko, doli mimo sanjavih in tiho šepetajočih vitkih cipres do modre morske planjave, kjer se lesketajo brhke jadrnice v igri jutranjih zbujajočih valčkov, prihitelih iz steklenega gradu pod morsko temino, in kjer hite resni, temni parniki v svetlo nedeljo.
Nebo naju je blagoslavljalo, ko sva se odpravljala na pot in dah poljuba domačih je naju vodil po naši sveti zemlji. Sapice, mehke, tanke, prispele iz morske ravni, so se zlile z dahom najinim in blago* slovom Njega, ko sva hodila po raju solncu nasproti. Tu doli sva ga našla na našem jugu — veličastnega — kronanega z božanstvenim sijem našega zemeljskega bisera — morja. Sokoliči, pohitite tja doli, da vas solnce ožari, da odnesete milijone toplih žarkov širom naše domače zemlje in jih razsejete po domovini, da zazdravijo in ojekle* nijo vas in vso našo zemljo! Hitite! Solnce vas vabi!
Hitela sva naprej novemu pozdravu nasproti. Ure so nama tekle, cesta se je pomikak pred nama in odmikala za nama v daljo. Morje naju je za trenutek zapustilo. Toda le za trenutek, zakaj skozi visoko cipreso nama je zasvetil žarek in zagledala sva srebrno sivo zidovje in temno progo morja, ki se je prelivala v sto svetlejših nians, kot da se preliva modrina nebes z belino skalin v čaru jutranje zarje. Zares krasna si naša zemlja — naša domovina! In to je bil zadnji pozdrav našega Dubrovnika.
Nova slika na najini poti! Vrstijo se vinogradi, med njimi bela cesta in za njimi kameniti domovi jeklenih Dalmatincev. Ob cesti naju ustavljajo sladke smokve in vzbujajo spomin na bajne pravljice iz Devete dežele, kjer rastejo fige, pomaranče ... Sedaj so sanje res* nica! — Narod hiti v cerkev. — Solnce se vozi vedno višje, ko se bli* žava Cavtatu. Daleč sva še za bregom, za morjem. Pozdravlja naju samo skalovje, požgane bilke in vinogradi, edino zlato našega človeka tu doli. Hladen požirek studenčnice naju osveži in okrepi, da vesela zopet nadaljujeva pot. Morje se zopet zaleskeče. Srečni, ki tu žive v zdravju! Glej na levi, v daljavi se beli Cavtat! Srečujeva posamezne ponosne, zagorele Dalmatince, mlade junake, tam zopet stasite žene iz kršnega brda, v katerih pa vidiš le žalost in resnost. Tudi otroci so hiteli, ali drugačni, koščeni, temni, razkodrani, bosi... otroci majke zemlje. In pozdravili so naju: Zdravi! Bog pomogo! Spogledali smo se in šli vsak svojo pot. Za ovinkom naju sreča priletna, sključena majka — Dalmatinka, v črni praznični obleki. »Bog i dobar dan junaka!« in pogledala naju je s solznimi očmi. »Zdravo, majko!« sva ji odzdravila. In ko sva zrla za njo, se je tudi ona ozrla za nama. Mogoče se je spomnila svojih sinov-junakov, ki jih je izgubila ...
Naenkrat nama udari v uho godba — sokolska koračnica, za njo pa petje mladih grl: Zovi, samo zovi!... Za skalo se nama razgrne čaroben pogled na obrežje, kjer se je skrivalo kot Sokoličica pod peroti Sokoliće belo, lično gnezdece ob morju — Cavtat.
Nedeljsko dopoldne vi popolni svoji bogati razigranosti se je razlivalo preko mesta in morja. Zagledala sva našo trobojnico, ki je zmagoslavno vihrala nad morsko ravnino ter se prelivala nad belimi dvori. Parnik, okrašen z narodnimi in državnimi trobojnicami, je pri* vozil k obali, in rdeča sokolska armada se je zgrnila med pozdravljajoči narod. »Zdravo!« je zabučalo od morja in se je razlegalo tja v pisane Konavlje in naprej v divjo Boko, nesoč isti pozdrav mornarjem Sokolom. Tudi midva sva se v tem trenutku združila z njimi. »Zdravo Sokoli! Zdravo!« — je orilo dalje in narod je pozdravljal svoje po* slance resnice, branilce naše Adrije ... Sokoliče, Sokole ... vse.
Vrhu skale sva bila zakopana v ta nepozaben prizor. Pred očmi nama je še vedno vihrala v pozdrav naša zastava Slave, kot pozdrav
odposlancema iz Slovenije, bratoma, ki sta prišla posetit Cavtat. Hvala za lep pozdrav, beli sokolski Cavtat! Zdravo!
Zovi, samo zovi... je vedno še donelo nama na uho. Spomnil sem se večerne simfonije na pomolu v Dubrovniku, pesmi otrok solnca na Korčuli, pesmi morja v Splitu. Danes je pesem nedeljskega bleska, pesem Sokoličev, morja, mornarjev.
Sokolići, tu sem bil zopet med vami, vesel, srečen, zdrav in zado* voljen — med otroci solnca in morja — v sokolskem Cavtatu.
Svečana odora muškog naraštaja,
koju je izradio br. Branko Palčić iz Zagreba (založnik JSS, Kukovićeva ulica), kako je prihvaćena na ovogodišnjoj glavnoj skup* štini JSS u Kragujevcu.
Odora se odlikuje svojom jednostav* nošću i otmenošću, pa smo uvereni, da će je naš sokolski naraštaj zavoleti u punoj meri tako, da ćemo na ovogodišnjim sle* tovima našu uzdanicu pozdraviti u tim no« vim svečanim odorama.
Zdravo, Sokolići u novoj svečanoj odori! Svi zdravi, svi veseli, svi čisti i lepi u novoj beloj odori, koja znači lepotu vaših sokolskih duša! Zdravo!
HAJRUD1N ĆURIĆ:
Glasovi slobode
(Bradi pod tuđinom.)
Aux armes citoycns! Formez vos bataillons!
У ekajte, braćo naša mila, čekajte još malo! Osvanuće 3 dan kada ćemo se dignuti od Vardara do Triglava, od Jadrana do Dunava s pesmcm neprijateljske smrti:
»Allons enfants------------«
i kada ćemo vas osloboditi ispod teškog jarma modernih Nerona!
Neprijatelj će pasti!! Smrviće ga naše Bratstvo, naša Sloga, naša Jednakost. Sokolske naše mišice pctrgaće vam, braćo, neronske lance, vila Sokolića celivaće vam mučenička lica. Postaćete lepi, lepši od bogova grčke mašte.
Samo se strpite! Podnosite kao i uvek hrabro paklene neprija* teljske muke, te najmodernije produkte slavne kulture od dve hiljade godina! Budite hrabri, budite Sokoli!
A ja vam kažem, a uza me i sva moja braća od Vardara do Tri* glava, od Jadrana do Dunava, da nije daleko dan, koji će vam doneti zlatnu slobodu, da nije daleko dan, kada će vas cgrejati sunce novog života, da nije daleko dan, kada ćete skupa s nama poigrati veliko kolo Bratstva i zapevati pesme Slobode i Slave.
Strpite se, tako vam kažem ja, tako vam kaže vila Sokolića, tako vam kažu sva vaša jugoslovenska braća.
A jednoga dana zaoriće se naša pesma, jaka kao grom, i ta pesma, pesma našeg Bratstva i pesma neprijateljske smrti dcneće vam Sic* bodu, slavu i napredak. To očekujete, a mi se kunemo, da ćete i dočekati!
HAJRUDIN ĆURIĆ:
Sa svih strana dušman kleti nama preti.
»Svojim bratstvom, svojom slogom zadaćete muke dušmaninu mnogom.« Poslušajmo, braćo, vilu za spas doma, za spas roda i kliknimo iz sveg glasa: »Živelo Sokolstvo, živela sloboda!«
Zlatnu slobodu hoće da uzme našeme rodu. »Ne dajte se, braćo mila!«, tako nama
kliče vila.
VLADIMIR K.
Bolgari — naši bratje.
li so tudi Bolgari Jugosloveni? Ali se tudi po njih žilah pretaka slovanska kri? Ali so naši bratje? Ta vprašanja so se v naši dobi bolj ko kedaj poprej obravnavala. In odgovor je bil — da, po rodu in krvi so naši bratje. To nam povedo zgo*
dovina, jezik in običaji. Poglobimo se v preteklost Jugoslovenov, po* sebno še Bolgarov, poglejmo vse borbe in boje, ki so jih bojevali s sovražniki; ozrimo se na vse okolščine, ki so vplivale na njih razvoj, in videli bomo, da so Sloveni kot mi. Ali zaradi našega robstva, tujih vplivov, goratega ozemlja, in pa zaradi — nesloge, brez katere mi Sloveni — posebno še južni — ne moremo živeti, in ki nas vedno in vedno tepe, se je začelo počasi ono oddaljevanje, ki ga je na vso moč podpirala bivša Avstrija, hoteča napraviti nemški most od Balta do Jadrana. Hotela nas je kolikor mogoče razkrojiti, odtujiti in nato po* tujčiti. Toda ni ji uspelo! Jugoslovenska duša na Balkanu je ostala. Niso je mogle uničiti ne tri vere, ne politične oblike in ne sužnji okovi.
In tudi onega bratomornega čina v svetovni vojni, ko so zahrbtno napadli brate, ni bil kriv bolgarski narod, ampak krivi so bili njegovi voditelji — tujci, ki so bili podkupljeni od naših sovražnikov. Toda poraz in kazen, ki je sledila, je zadela nedolžni narod, zapeljani in nahujskani narod.
Zaradi tega je nastala mržnja, da, celo sovraštvo na naši in njihovi strani, ki pa, četudi počasi, toda vztrajno pojema. Pri nas se vedno bolj širi misel in želja po zbližan ju z Bolgari. Pa tudi oni spoznavajo, da smo bili Balkanci dosti izigrani po močnih in silnih, ki so nas na* ščuvali, da smo se klali med seboj, za — tuje koristi. Da je dovolj blodnje po meglah sovraštva in nesporazuma ter da je prišel čas, da se slednjič povrnemo na ona pota, ki so jih hodili slave in zmag pol* nega leta 1912., ko se je tresel svet pod koraki balkanskih divizij!
Starejši rod ima še mnogo predsodkov, ki jih pa moramo mi mlajši odstraniti, zakaj naša naloga je, da popravimo, kar je bilo slabega ali zamujenega. Tudi bolgarska mladina se pričenja buditi, to je mladina, ki je izšla iz naroda in ki ve, kakšno delo jo čaka. Priprav* Ijati se moramo na obeh straneh, sejati v srca naroda seme Jugoslo* venstva, odpuščanja in bratske ljubezni, da si bomo lahko s čistim srcem podali roke, ko pride čas. Gotovo je, da se bomo v doglednem času združili v eno lepo, bogato, močno in edinstveno Jugoslavijo, ki bo v strah sovražnikom in v ponos vsem Slovanom. Od nas, od našega dela je odvisno, kdaj se bo to zgodilo. Zato zgrabimo vsi vesla in jadrajmo nasproti novemu dnevu.
Proste vaje za deco.1
(Konec)
Deklice.
I. vaja je enaka za dečke in deklice.
II. vaj a.
Prvi štirje takti so enaki za dečke in deklice, le da pokleknejo na IV. 1. deklice z levo (dečki z desno).
V. 1. Vzravnava v zanožno stojo z levo — priročiti — in sp.
2. Zagib z levo — predročiti, vzklopiti gor.
3. 4. Drža.
VI. 1. Polobrat v levo v odnožno stojo z levo — vzročiti, (palci zadaj.
2. Umik z 1. vstran — odročiti, hrbti zgoraj.
3. 4. Drža.
VII. 1. Polobrat v levo in poklek z desno — vzročiti (desna z lokom skozi priročenje) in sp. odročiti gor, vzklopiti ven.
2. Drža.
3. Vzravnava s prisunom leve k desni v spetno stojo — vzročiti, palci zadaj.
4. Drža.
VIII. 1. Polobrat v levo v spetno stojo — skozi odročenje priročiti. 2. 3. 4. Drža.
III. vaja.
I. 1.	Počep — predročiti,	palci gor.
2.	Vzravnava v spetno	stojo — vzročiti,	palci	zadaj.
3. 4. Drža.
II. 1. Počep prednožno z desno — odročiti, dlani zgoraj.
2. 3. 4. Drža.
III. 1. Vzravnava s prisunom desne k levi v spetno stojo — vzročiti,
palci zadaj.
2. Poklek z desno — odročiti, hrbti zgoraj.
3. 4. Drža.
IV. 1. Vzravnava v skrižno stojo z desno sipredaj — drža v od=
ročenju —
2.	(hitro) dvojni obrat	na pretih nog v	levo	v skrižno	stojo	z
desno zadaj — drža	v odročenju. (Po	hitro	izvedenem	obratu
se trenutno ustaviš!)
3. Priisun z desno — priročiti.
4. Drža.
V,—VIII. takt kakor dečki.
1	Predpisane za Gorenjsko sokolsko župo.
IX. glavna skupština Jugoslovenskog Sokolskog Saveza. Ovogodišnja glavna skupština Jugoslovenskog Sokolskog Save* za održana je od 17. do 18. marta u Kras gujevcu u srcu Šumadije, odakle je nikla prva misao za slobodu i stvaranje državne samostalnosti i odakle su uvek nicali po* kreti napretka i slobode. Kragujevac pri* mio je zastupnike župa i starešinstva JSS vrlo srdačno. Nikakvih parada prilikom našeg dolaska u Kragujevac nije bilo, već smo si bratski pružili ruke i predali se u ruke naraštajcima Sokolskog društva Kra* gujevac, koji su nas odveli u stanove, ka* ko ih je odredio stanbeni odbor društva i podelio već u Lapovu.
Odmah po dolasku u Kragujevac sastao se zbor župskih načelnika na svoju sedni* cu i raspravljao o stvarima tehničkog zna* čenja i među inim doneo program rada za naredne dve godine.
Na večer istog dana održan je pouz* dani sastanak delegata, na kojemu su pre* tresana sva pitanja sa dnevnog reda glavne skupštine JSS. Taj sastanak svršio je oko
2	sata u jutro. A već u 7 sati u jutro sa* stao- se zbor župskih prosvetara i novinara te socialni odsek na sednicu. I taj zbor do* nio je nekoliko vrlo važnih predloga za glavnu skupštinu.
U 10-30 pre podne 18. marta održana je u Sokolskom domu glavna skupština JSS. Prostorna dvorana lepog Sokolskog doma bila je puna delegata i kragujevačkog gra* đanstva. Na nekoliko trenutaka pre po* četka skupštine došao je u dvoranu delegat župe Beograd major brat Lujo Lovrić iz Zemuna, koga je ccla skupština toplo po* zdravila i odala priznanje, što je kao žrtva za slobodu otadžbine dao svoj očni vid.
Skupštinu je otvorio starosta JSS brat E. Gangl pozdravnim govorom, koji je bio oduševljeno primljen. Iza toga pročitani su
brzojavni pozdravi Nj. Vel. Kralju Alek* sandru I., Presidentu Masarvku, Čehoslo* vačkoj Obci Sokolskoj, Zwiasku Sokolstva Pclsce i Sojuzu Ruskago Sokolstva, što je popraćeno srdačnim odobravanjem.
Zatim su jednoglasno primljeni svi iz* veštaji saveznih funkcionera, odobrena pro* mena organizacije »Slovensko Sokolstvo«, odobrena resolucija zbora župskih načelni* ka glede »zakona o telesnom vaspitanju«, primljeni -predloži župa i prosvetnog zbo* ra JSS, te program rada za g. 1929. i 1930. po kojem će biti II. jugoslovanski sveso* kolski slet u Beogradu g. 1930. — Sedište Saveza ostaje i nadalje u Ljubljani, do za* ključka narednog sabora.
Iza toga prošlo se na izbor novog sta* rešinstva, te je poklikom izabrano sa ne* kim izmenama staro starešinstvo.
Starosta Sok. župe u Skoplju br. puk. Toša Živković pozvao je toplim i bratskim govorom preko braće delegata sveukupno članstvo Jugoslovenskog Sokolskog Saveza na pokrajinski slet u Skoiplju.
Skupštini je predstavio br. Palčić iz Zagreba jednog naraštajca obučenog u no* vo svečano sokolsko odelo muškog nara* štaja, koje je skupština, a i zbor župskih načelnika, primila i odobrila.
Time je bio dnevni red iscrpljen te brat starosta Gangl zaključuje skupštinu sa pozivom na sokolski rad, u 12-30 sati.
Na večer toga dana održana je sve* čana telovažbačka akademija kraguje* vačkog Sokolskog društva u Sokolskom domu, koja je bila vrlo dobro posećena, a najviše uspeha odncli su braća naraštajci, koji su svoje vežbe odvežbali sa mnogo oduševljenja i sokolske volje.
Drugi dan u jutro, a i već u noći nas puštali su delegati Kragujevac, u kojem je bio svršen važan sokolski posao.
Organizacija sokolskog naraštaja u Koprivnici. Naše društvo već nekoliko go* dina aktivno ne djeluje u sveukupnom so* kolskom radu, te mu je već prijetila opas* nost da likvidira, bilo što zbog nehajnosti i nerazumijevanja sokolskog rada starije braće,, koji vode društvo, bilo što je ovo društvo na vrlo nepovoljnom terenu, ali se trgosmo mi naraštajci i naraštajke, te po* česmo s bratom prednjakom iz Sok. dru* štva Križevci, da vježbamo л ako skromno, bez vježbaonice i bez sprava, ali puni po* leta i sigurnosti u pobjedu. I nastavismo naš započet rad. nakon moralno uspjele akademije, koja nam je ulila nove nade i pobude, da radimo i nadalje. Preduzesmo si geslo: radi i samo radi, — odgojimo i usa* vršujemo se, da budemo dika i ponos na* šeg roda, jer na mlađima svjet ostaje! U našem nastojanju valja zabilježiti nedelj j 25. III. 1928. Toga dana održali smo uspjeli naraštajski sastanak, da se organizujemo, te dođoše nanj izaslanici T. O., brat La* denhauser i pročelnik naraštajskog odbora iz Bjelovara brat Sagrak. Oni nam prikaza* še važnost odgoja sokolskog naraštaja, so* kolske vojske, koja će biti kadra da brani otvorenim grudima svoje ideale. Brat La* denhauser je u dužem nagovoru pred vr* stom među ostalim izrazio radost, što se u Koprivnici konačno počelo ozbiljnim ra* dom, i to baš naraštajskim, jer je u po* sljednje vrijeme propadao. Poslije toga su pod njegovim nadzorom muška i ženska kategorija naraštaja vježbale svoje vježbe, a istovremeno je brat Sagrak sakupljenim naraštajcima dao točne upute o sistemu i načinu djelovanja naraštajskih odelenja. Slijedećeg je dana provedena organizacija naraštajskog odbora, te je izabran odbor: Načelnik naraštaja je brat A. Unger, a za* mjenikom i pročelnikom je brat Krajčino* vić, tajnik br. V. Pavlovič, blagajnik br. S. Radančević, knjižničar br. Ž. Milić, povje* renik za štampu br. I. Ljubić.
Time su udareni temelji još jačem i akivnijem radu naraštaja, koji hoće da mladenačkim poletom i jakom voljom ispra* vi i nadoknadi dvogodišnje propuste stas rije braće, uviđajući, da u Koprivnici kao pograničnom gradu prema nacionalno su* protnoj Mađarskoj, mora da bude jako, spo* sobno i aktivno sokolsko djelovanje.
U svrhu izobrazbe sokolskih radnika i što većeg uspjeha šalje društvo svoja 3 čla* na u prednjački tečaj, koji će se obdrža* vati od 1.—6. aprila u Bjelovaru.
Zdravo!	I.	Lj.
Jugosloveni v srednji Italiji. Stara jugo* slovenska naselbina v srednji Italiji je ohranila svojo materinščino do danes, to pa v treh vaseh severno od Neapolja, v po* krajini Campobasso. Prva se zove Živa Vo» da ali Kruč, druga Štifilić, a tretja naj* manjša Mumlimitar. Vsa tri sela štejejo
5000 duš. Stanovniki govore še sedaj hrvat* sko, ikavsko narečje, kakršno poznamo v Dalmaciji na polotoku Pelješcu, seveda z italijansko primesjo. Tja so se Hrvatje po* novno preselili, bežeč od Turkov. Zadnjič so se umaknili pred 400 leti. Ti najnovejši doseljenci so iz krajev okoli ustja Neretve, njih vodja je bil od plemena Mirko. Ta družina tamkaj šc ni izumrla, razrastke pa ima tudi v Dalmaciji, kjer nahajamo i rus ševine Mirkovih dvorov. Izseljenci so pri* držali prvotne priimke kot Iveta, Mileta, Pas pić, Matijaća, Markovič, Brkič, Smiljani itd. Često pa so kajpada potvorjena z italijan* skim pravopisom, n. pr. Vetta. Proučaval je njih izvor dr. Josip Smodlaka, njih jezik pa dr. Milan Rešetar. Oba ta odlična Hrva* ta je občina Živa Voda imenovala za čast* na občana. Vzdržali so se osobito s pomoč* jo narodnih pesmi, ki se še sedaj z lju* beznijo goje. V novejši dobi se širi itali* janščina s šolo in vojaščino;, vendar še vsi, razen nekih gosposkih hiš, doma rabijo pra* ■staro svojo govorico. Poprej je bila hrva* ščina razširjena po več ko 20 mestih. Delalo se je celo na to, da bi se .ponekod otvorile osnovne šole v slavenskem jeziku. Dr. Smo« dlaka, ko je kot poslanik pri Vatikanu po* slednjič posetil Živo Vodo, je izročil župa* nu drju. Josipu Vetti red sv. Save IV. stop* nje. Tistikrat je bil velik shod v »Gradski hiži«, kakor pravijo občinskemu domu, in ljudstvo je z radostjo sprejelo pozdrav iz stare domovine. Zanimivo je, da se tam celo razumništvo ponaša s svojim pokole* njem.
Nove knjige.
Novačanova Celjska kronika. Ob svoji 60 letnici sredi preteklega sušca je Maksim Gorki označil svojega duhovnega proti* nožca, L. N. Tolstega (* 9. IX. 1828), kot narodnega pesnika v najlepšem in najob* ■sežnejšem pomenu. Pisec »Ane Karenine« pa ima seveda tudi vse nedostatke svojega plemena, posebno megleni nauk: n e u s t a v* ljaj se zlu. Ta trpnost izvira iz mongol* skega fatalizma, ki se ga je Rusija s Pe* trom Velikim jela otresati. Po nekem ata* vizmu, po nezgodni dedičnosti je hotel Tol* stoj liki neznanska gora zagraditi rojakom pot v Evropo, to je v tvorno in prizadevno življenje. Slaveni so miroljubni, čeprav hra* bri, je oznanjal že Nemec Herder, a zato so zabredli pod tatarsko igo, zato so jih trli Franki, Sasi, severni Germani. Nam pa je po pameti dolžnost, da budimo v sebi vse, kar pospešuje človeško oisebnost: od* ločnost, vztrajnost, krepkost. Zategadelj so nam dobro došli sotrudniki, ustvarjajoči v svojih delih oziačje energičnih sil, brez sol* zavosti ali mevžarstva. S tega stališča za* služuje častno mesto dr. Anton Novačan, ki je že v obeh zbirkah povesti »Naša vas« in v »Samosilniku« kakor tudi v trodejanki »Veleji« očrtal nekaj čvrstih ljudskih li*
kov. Pred nedavnim pa je izdal pri Tiskov* ni zadrugi peterodejanko Herman C c 1 j* s k i, početek trilogije Celjske kros n i k e.
Snov te zgodovinske drame nam ni tuja. Lotili so se je že razni naši slovstve* niki:	Frankolski, Josipina Turnogradska
(Nedolžnost in srce, 1851), J .Jurčič in O. Župančič (Veronika Deseniška). Dr. Sanda baje še snuje v njej. Novačan nam je po* dal v Hermanu starejšem slavospev silne možatosti, nietzschejaniske volje do imoči, machiavelističnc hotnje ,po vladanju. Le po* slušajmo, kako govori: »Kar jaz držim v rokah, je posvečeno moji volji; kar pa za* vržem sam, izgine v nepovrat brez mojega kesanja« (28). Sin Friderik se mu zdi pre* mehkužen, zato ga kara: »Vem, da ti uha* jajo pogledi tja na drugo stran, v svet brez dolžnosti, kjer se razpase naš najskrivnej* ši jaz po mili volji. Jaz pa sem tam, kjer kujejo iz mračnih sil postave reda« (72). Nepcslušneža hoče pogubiti: »Očaku Abra* hamu raven, ki hoče žrtvovati sina na ukaz od zgoraj, bom tudi jaz po volji svojega boga v daritev sina klal, le s to razliko, da bom jaz do kraja« (73). Že pred tem je bil dal zazidati1 rodnega sina grbavca, da je poginil v stolpu, češ: »Kdor vlada, mora biti lep.« Po naših etičnih pojmih gre se* veda predaleč, ko veli starec: »Ne dam, ne dovolim, da bi nadležna vest skalila mojo jasno misel« (65), ali pa:	»Življenje je
borba s kaosom. Kdor vlada, je v borbi s kaosom in v borbi z mrakom ni vesti« (105).
Kaj pa prav za prav kani? Osnovati močno samostojno kraljevino: sen, ki se je uresničil šele pred desetimi leti. »Skupno zavladava,« pripoveduje Frideriku, »skupno razpredeva niti, ki vodijo do krone. Kro* na, kraljevska krona se bo bleščala na tvo* ji glavi in tvoje žezlo s tremi našimi zve* zdami bo tu na jugu vladalo med tremi morji. Čas je visok in znamenja velikih dni so blizu. Že je pri nas na dvoru poslanik kralja Tvrtka in nam ponuja krono v ded* no last...« (74).
Hermanova podoba je jasno izklesana. Dejanje se napeto stopnjuje, da te prevza* me blagougodje že pri samem čitanju. Klena in slikovita govorica povišuje učin= kovitost. Novačan ima svoj slog, slog, ki je po Galsvvorthvjevem pojmovanju »sfcriv* nost, kako ustvariti tesno vez med piscem in čitateljem«.	Niko.
Bogdan S p e r n j a k:	Povest Gim*
nastike i Sokolstva. Vinkovci 1928. C e* na 10 Din. V lastni založbi je i'zdal na* stavnik gimnastike v Vinkovcih drobno knjižico — broječo 36 strani — zgodovino telesnih vaj in Sokolstva. Obširno gradivo je stisnjeno v resnici na 29 straneh, ker ima brošurica še kot uvod predgovor, ki ga je napisal dr. Dragotin Poljugan in na Koncu najnovejše telov. sisteme ter pre*
gled Tyrševega sestava, iz česar je raz* vidno, da vsa zgodovina ne more biti ob* delana tako, kakor bi bilo treba, da nudi či* tatelju točen in poučen pregled o razvoju telesnih vaj in še posebe o Sokolstvu. Če povemo, da je zgodovina češkega Sokol* stva obdelana na dveh straneh, srbskega, hrvaškega in slovenskega Sokolstva pred letom 1918. in jugoslovenskega pa vsaka na eni strani, potem si lahko mislimo, kak* šno sliko nam nudi tako »izčrpno« poro* čilo. Jasno je, da v tako kratkih besedah ni mogoče podati niti najbistvenejših zgodo* vinskih podatkov. In tako je v resnici. Po* samezni odstavki o zgoraj naštetih sokol* skih organizacijah so kratke šolske naloge, ne pa javnosti namenjena zgodovina. Po našem mnenju se ne izplača izdajati takih zgodovin, ker ne koristijo prav nič, in či* tatelj ne dobi jasnega vpogleda v razvoj tfclesnih vaj in Sokolstva, kar ustvarja le površnost in nejasnost, pa tudi omalovaže* vanje predmeta samega.
Pisec predgovora popolnoma pravilno pravi: »Da bi se mogla potpuno postići svrha, koja je namenjena gimnastici, po* trebno je, da pored praktičnoga vežbanja svatko upozna i teorijsku stranu toga pred« meta, a pre svega njegovu historiju. Tomu je pak delu teorijske gimnastike namenje* na i ova mala knjižica, koja lakim i javnim načinom pisanja u preglednim slikama pri* kazuje prošlost gimnastike od najstar j:h vremena do danas.« Res je, to bi bilo po* trebno, toda bogme .knjižica -ne bo do* segla svojega namena, ker se ne bo nihče navdušil za telesne vaje, kdor bo črpal zgodovino iz nje.	L	B.
Zdravje mladine (higijena doma in v šoli). Spisal dr. M a v r i c i j Rus, mestni fizik. Ljubljana 1928. Z a» ložila Učiteljska tiskarna. Ce* na 40 Din. Kratka higijena za mladino doma in v šoli je knjiga, ki jo je napisal dolgoletni in priznani šolski zdravnik dr. Rus. Vsebuje vsa higijenska navodila za otroke, in sicer glede stanovanja, hrane, obleke in šole. V odstavkih telesne vaje in šolska telovadba pa navaja pisatelj navo* dila, ki naj jih uporabljajo starši in učite* lji pri izvajanju telesnih vaj v šoli in iz* ven nje. Nato slede opisi nalezljivih bo* lezni, ki največkrat napadejo otroke v šol* ski in predšolski dobi. Pri vsaki bolezni so navedeni tudi pripomočki za zatiranje na* lezljivosti in higijenski predpisi za časa bo* lezni.
Knjiga je izvrsten pripomoček vsem. ki se pečajo z vzgojo otrok, ki zahteva po* sebne pažnje nele za duševni razvoj mla* dine, ampak v isti meri nalaga vzgojite* ljem tudi skrb za telesni dobrobit mladine. Komur je torej mar, da se bo mladina pra* vilno razvijala, da bo ostala zdrava in po* stala krepka, ne bo smel pogrešati te knjige.
Bele mravlje. Maurice Maeterlinck (reci: Moris Materlink), rojen leta 1862. v Gaudu, je Flamec po pokolenju, toda frans eoski pisatelj kakor dosti njegovih roja« kov. Eden njegovih prednikov je kot opravnik ob lakoti delil siromakom žito z mernikom. Odtod priimek te drus žine. Naš naslovnik se je proslavil kot pesnik in dramatik, a tudi kot poljudni filozof in prirodoslovce. Nadvse zanimivo je njegovo delo »Življenje čebel«. Prav tako tudi »La vie des Termites«, kjer opis suje življenje belih mravelj. Evo vam ne* kaj mrvic iz obilne vsebine.
Pohištvo, obleka, obutev, jedi, gozdi, travniki izginejo kakor ukleti. Na Sv. Hes leni se je redar naslonil nekoč na visoko drevo, ki se je pri priči sesulo v prah. Kmet v Quecnslandu je pustil svoj voz preko noči na polju in naslednje jutro je preostalo samo železje. NaseLnik se je po sedmih dnevih vrnil v svojo hišo, kjer je bilo videti vse po starem. Sede na stol, ki pa se zruši pod njim in se izpremeni v prašen oblak. Enako sc je zgodilo z mizo, tudi klada se je mahoma razprhnila, ko je sunil obnjo, prestrašeno skozi vrata bežeč. Zužkoslovcc Smeathman je spal blizu mravljišča ter se zbudil čisto nag. Vse to so zakrivile bele mravlje.
Maeterlinck trdi, da imajo termiti večjo civilizacijo nego mi, a da so tudi nesrečnejši. To so rojeni komunisti in žrtvujejo svojim dolžnostim vsako osebno svobodo. Tekom pokolenj, ki jih ni možno preceniti, so si privzgojili brezspolnost in slepoto ter se docela posvetili znanstvenim naukom. Obneslo se jim je tolikanj, da znajo venomer ohraniti stalno toplino 25-—30° C: izumili so namreč osrednjo kurs javo, nanašajo gradivo, ki gnije.
Prehrano so si preskrbeli kaj primer* no; uživajo celulozo, staničnino, ki se dobi povsod po svetu. Nam je sicer ta snov neprebavljiva, termiti pa si pospešujejo prebavo z	mikrobi ali z	glivicami, ki jih
goje v svojih	podzemskih	vrtovih.	Pri roj;
stvu kakega posameznika si lahko izbirajo, ali naj bo to matica, vojak, boljar ali des lavec. Še nerojen vojak, a že ima bojno orožje, namreč ostre klešče ali strelivo, ki na daleč meče strupeno tekočino.
Kraljica se za vlado ne zmeni, skrbi samo za naraščaj. Od težaka je 30.000 krat večja, gibati se ne more, temveč edino vali, brez oddiha: 30 milijonov poedinecv spravi v letu na svet! Vojaki prebijejo ves svoj čas s tem,	da	stražijo in	strežejo	kraljico
ter pazijo	na	rabotnike.	oziroma	postav«
ljajo obhodne čuvaje, ki ščitijo dom pred
običajnimi mravljinci, smrtnimi sovražniki belega rodu. Bele mravlje so milijone let starejše od navadnih. Ob prvi nevarnosti zavzdigne straža poplah s tem, da strga s čeljustjo po tleh. Celokupna posadka se postavi na boj.
Poleg imenovanih treh slojev žive v mravljišču še krilati plemiči. Po stari šegi odpro ob določenem letnem času bele mravlje vse svoje duri, se izpostavijo nas skoku navadnih mravelj in na dano z nas menje planejo moški kakor ženski boljarji na piano, kjer se objamejo, nato pa v ne* kaj trenutkih poginejo. Mrliče požro pos tem njih nasprotniki.
Delavstvo nima orožja, toda obvlada vso državo: kraljico prenehajo krmiti, kas dar ni več rodovitna; vojake izstradajo, kadar se preveč razmnože. Kraljici pomas gajo pri nesenju jajčec, umivajo in skris vajo jajčeca, stavijo utrdbe, tako močne, da se ob njih razdrobe najkrepkejše ses kire od jekla. Gradba zahteva po več stos letij, to pa iz peska in malte. Predori so točno tako široki, da se moreta v njih srečati dve vrsti Stanovnikov. Domneva se, da na javnih zborih razpravljajo.
ЛР-R. S.
Zabava.
Za jecljavce.
1. Ali bi bilo Ali-Babi v Ali dokazati
alibi?
2. Ne maraj, Kajtimar! Kajti kaj ti mar, kaj ti marsikak marogasti nemarnik marnja?
3. Hrkavi, hrtasti, hromi hlapec Hude v ohlapnih hlačah hliptavo in hrščljivo po hvošč v hlev hlamudra.
4. Režiser reže sir.
5. Mi Rusi gremo v Misuri.
6. Kje pa je Tahi, ti? — Ta hiti v Tahiti!
7. Kaj znaš o letu 1861.? Le to znam: le-to leto je zvezdoslovec Luther ods kril teleskopski planet »Leto«.
8. Francoski hribolazec L h o t e, nos seč za klobukom teloh, truden ko grški suženj h c 1 o t in resnejši od hebrejskega sodnika Tholc, željan avstralske ribe z imenom h e 1 o t, je hotel v planinski hotel, a mu je bil v njem zrak preveč to h e 1.
9. Mar M a rova Mara ne mara ali pa nemara ne more v Maribor?
10. Ko si Kosi pred kosilom kes Loma pokosi, gre šele kosit.
какакакаквлккакакакакакзргажакакакак&какакскаквкекзкакаха&а
„Sokolič" izhaja vsak mesec ter stane za vse leto 18 Din Urednik Ivan Bajželj v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 28./I.
Uprava v Učiteljski tiskarni v Ljubljani, Frančiškanska ul. 6.
Izdaja, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani; predstavnik France Štrukelj.