STrIt©sla,T7" I DsuelLcsu- XII. 1859. Papeževa pesem, zložil kardinal Wiseraan (Hymnus Urbis et Orbis), poslovenil Svitoslav, nahaja se v Danici str. 16 in se glasi: Kjer je Petra Cerkev prava,Glas gre čez sedmčre griče, Kjer je Rima večna slava, Vatikan junaško kliče, Tam v pobožnosti veliki Še Svetnikov tihe rake Se glasijo vsi jeziki: Glas pošiljajo v oblake: Blagor Piju bod' Očetu,Blagor Piju bod' Očetu, Blagor, blagor Bog mu daj 1Blagor, blagor Bog mu daj 1 Po ravn^h in visočinah, Angeli se pridružite, Po vodah, hribih, dolinah, Svoje petje z nam' sklenite, Po prostoru sveta vsega De se bode živo vnelo, V svetih trumah se razlega:Nad zvezdč v neb6 donelo: Blagor^Piju bod' Očetu,Blagor Plju, naš'mu Očetu, Blagor, blagor Bog mu daj!Blagor večni Bog mu daj! Druga je pesmica, ktero so peli o priliki, kadar seje blagoslovil veliki altar in tabernakelj v novi cerkvi Ternovski (str. 189): MNova cerkev se vzdiguje, — Vsa dodelana je zdaj; — Že altar se posvečuje: — Hvaljen Bog bod' vekomaj itd.!" — »Serčno se moramo veseliti", pravi vrednik v voščilu: Veselo novo leto! nako se ozremo na blagočutnost, s ktero ljubi bravci naše Danice s toliko radodarnostjo podpirajo vse, kar je dobro in koristno, zlasti kar zadeva sv. misijone ter razširjanje svete vere. Kdo bo oštel veči in manjši darove, ki so bili le pretečeno leto v Danici zaznamnjani (p. Knobleher, Lavtižar, Olivier itd.)? Tudi našib domačih zamurcov, ki v šolah zmiraj napredovajo, blagoserčni dobrotniki in prijatli naši nobenkrat niso pozabili. Bog jim bodi milostljiv za njih dobrote tu in tam! — Posebno nas veseli, de tudi marsikteri latinski šolci po več mestib, in zlasti v Ljubljani, Danico z doželenira dušnim pridam berejo, in ako kdo zastran kterih učencev sem ter tje kaj potoži, se pa pri druzih tolikanj lepši duh in djanje razodeva. Ravno to velja tudi od služabniga keršanstva ia marsikterib. druzih, ki si od svojiga maliga pridobitka z veseljem pritergujejo nektere krajcarje za Danico, de jo o praznikih prebirajo (str. 1) itd." Tehtni so nauki, ki jih daje Jeran (str. 109) v spisku: Babeževavsko slovstvo, kjer po grozni vpeljavi o divjakih in njih sulicah pravi na pr.: nSlovstvo je lepa reč, je blago prizadevanje; tode le takrat, kadar je res lepo, blago, pošteno slovstvo. Zgodej iz učenskih let sim se bil jel pečati s slovstvam, zlasti naslednjič z domačiin slovstvam, in marsiktero dušno veselje siin iz njega vžival; al kraal, hvala Bogu! de še precej do časa sim jel spoznavati, de tudi tukaj je obilno ljulike vmes, de je ž njo vse slovstvo obilno nastlano, de je zgrešena pot, po kteri bi prišli do prave katoliške beletristike; išejo je nekteri, pa našli je še niso. Starci so noreli in mnogi še nore ter škilijo le bolj nazaj v neversko ali pa tudi v krivoversko beletristiko in jo mesijo z mesenostjo in poželjivostjo. Torej tudi ni čudo, ako se mladeneč na to pot oberne, de se skazi preden ve, kaj de počne. Starci menijo le preradi, de morajo babeževati, sicer jim gre slovstvo in narodnost v pene, — in mladi radouki zgodej v njih stopinje stopijo. 0 revno, zanikarno narodstvo in slovstvo, ako mora biti na babeževanji zastavljeno; zares, slaba čast za narod, kterimu koli se kaj taciga podtikuje, ali ki meni, de brez tega mora njegova narodovnost zaspati! Narodovnost mora biti ined katoličani katoliška itd. . . . Kje, kedaj in kako pa se bo začela čista katoliška beletristika ? Kje so moči, de si bodo upale gosti j6z napačnih menitev in nastavljene verste lažnjivih prerokov predreti, ter guoj s poti spravljati, kolikor ga že je, pred novim pa steno postaviti, de bi čez njo ne mogel peršati? Kje je serčnost, de se vse to premaga? . . . Ako se nam je česa od naših sovražnikov učiti, je gotovo ravno tista živost, s ktero išejo po slovskim potu svoj naiuen doseči, s čimur pa, se ve de, nočemo ne malopridnih pomočkov k namenu ne malopridniga namena priporočevati itd. (Gl. Buohler . . Lesewuth, Biicherpest, Leihbibliotheken, Giftmischerei)." Časništvo je sostavek (str. 206), v katerem Danica priporoča dobre katoliške liste ali časnike, češ, naj nnoben pošten Slovenec ne podpira z naročilam listov, ki našo nar drajši reč, sveto veio podkopujejo; to bi bilo pregrešno. Ti ljudje sovražijo ali saj zaničujejo nas, našo vero, našiga Boga, in ljubijo le naše denarje; se nam mar pamet meša, de jim bomo ko dolgouhi tovorili in njih brezbožne namene podpirali! Javaljne bi bili ti sovražniki resnice tako prederzni, ko bi jim katoličani njih truda ne plačevali, ki ga imajo s tem, de katoličanam časno in večno srečo podkopujejo . . Proč tedaj katoliški veri sovražne liste, in katoliške v roko! Bodimo zares, kar smo — katoličani." Znameniti so nauki, ki jih daje v pričujočem tečaju napr. Mladim za pust in za vselej: — nNar lepši sad iraa nar več nevarnosti, tako tudi nar lepši doba človeškiga življenja ali mladost. Hudoba in svet ji nastavlja železiie skopce v izkopane jame . . Nekteri taki so zlasti nevarni: Pevvi skopec so slabe drušine. Drugi skopec, ki veliko mladiga cvetja z železnimi zobrai sklesti, je ples. Tretji skopec, ki jih veliko vjame in zdrobf, je nesrečna igra. Skopec, ki ima krokodilove zobč in je strah in groza za mladost, to so pregrešne zaveze in znanja (1. 3. 5)." Sveti Izidor, kmet (iz letašnjiga šmarničniga opravila). Prikazni in razodenja presv. Marije Device (1. 16). Petnajst zlatih strokov za gospodarje, očete, matere. Deset zlatih orehov za mladenče. Sedem zlatih jagod deklicam. Tri zlate resnice vsim skupaj in vsakimu posebej. Razne drobtince s podučnimi resnicami. Martin Luter prerok. nMartin Luter si je bil sam sebi naredil grobni napis v preroškim duhu, kteriga prerokovanje pa se ni hotlo revežu spolnovati. Tako !e jo je bil zakrožil (iz nemškega poslovenil ter (str. 117) z opazkarai pojasnil Svitoslav): Bog in njegova beseda ostane vekomaj,')Iz "VVittenberga, draziga mesta, Papeževe oblasti bo kmalo kraj;2)Po meni svojo besedo je Bog dal,5) V Eisleben-u je moja domačija,3) S tem je papeževo kraljestvo razdjal6) Bog me je poslal4) v Saksonijo, In njegovo trinoštvo prikrajšal.7) Opazke. ') Velika resnica. J) Prerok na nos padel je zdaj. 3) čast in poštenje ji; ne pa preroku! ') Očka, poCasi! kje imate pos in pisma? 5) Dete, velikanskiga preroka — uad sv. Janeza Kerstnika, ki si kaj taciga ni upal reči! 6j Lutra pa med lažnjive preroke postavil. ') Luter pa svojo laž in prederznost podaljšal. Pri srcu je bila Jeranu šolska mladina od nekdaj. Rad ji je pomagal v besedi in djanju in pisanju na pr. po Danici. V tem smislu je spis: Sv. Mihael šolsko mladino skupaj kliče. nŽe jih germolf vse polno po mestih in tergih, piše str. 154. Kam so jib dali in kam jih dajejo starši in redniki? V kakošne stanovanja? V kakošno drušino? H kakošnim ljudem? Odgovor: ,,Eni res med ovčice; eni pa v mesnice!" Eni pridejo v mesta in terge kakor angelčki, pojdejo pa, če ne že letos, pa čez kaj let domu na oddih ali vakance kakor parkeljčki in še pozneje kakor rogate hudobe. Pridejo pa tudi garjevi in kužni, ki druge okužujejo, in bi bilo boljši, de bi doina koze in krave pasli. Eni pridejo k pobožnim Ijudein . . . Drugi zajdejo — sirote — k posvetnjakam in najeranikam . . . Ta reč pa ni tako lahka in vnemarna. Sv. Mihael, ki zdaj otroke v učilnice združuje, bo enkrat vse tiste na tenko vago djal, kterim se v skerb dajijo itd." —Jako živo poprijema v sestavku: Pačuhi — pačuhe, kačuhi — kačuhe nespametno gizdasto nošo zlasti pri ženskim spolu, češ, krinolina je hčeruška napuha in vnukinja stare kače v raju. ,,Ta nečimernost pačuhe kače, ki leži, gospodinji in gospodari v sercu, se kaže tudi odzunaj, postavim, nad keršenico, ki pride s kmetov, in ji kmalo ni več všeč peča in druga obleka, ki jo je seboj prinesla, temuč, kakor znotraj veleva kača napušnica, tako se ta nečimerna stvar ravna odzunaj, in se po okolišinah ponemškuti, poangleži, pofrancozi itd. Krajnica biti ji je že premalo, preslabo. 0 ti nerodnost, kje je tvoja narodnost? Še rodoljubi te bodo pisano gledali, kaj že le tvoj angel varh itd. (str. 164—5)." — Zelo dovtipne so k drugim sostavkom ali dopisom nekatere opazke Jeranove na pr. „0, de bi jih zvezdeklatno učene, ki segajo za Golijem velikanam! Naj gledajo pa, de jih ne zadene prača Davida pastirca (str. 15)!" — V Frankobrodu so razglasili ali dali oklicati judje, naj se zedinijo povsod, da bi papeža in ž njim katoliško Cerkev ovrgli in v nič dejali. K temu pravi vredništvo: nNe čudite se, prijatel, sej ravno tako si judje že od nekdaj prizadevajo. Nevidniga poglavarja sv. Cerkve so bili križali, ko je še vidno na zemlji bil; perviga papeža, sv. Petra, so po ječi potikali in mu prepovedali, de od imena Jezusoviga še govoriti ne sme; in zopervali bodo ti zaslepljenci, dokler tudi zanje čas ne pride, kakor je p. prišel za Angleže, za divje Amerikance itd. De pa zanje še ni prišel čas, se vidi že iz tega, ker se tako malo za spreobernjenje zaslepljenih judov moli. Moli se za protestante, za Amerikance, za zamurce, celo za turke se jamejo serca vnemati; nismo pa še slišali, de bi bil kdo nasvetoval kako družbo ali bratovšino nza spreobernjenje ubozih judov", desiravno so tolikanj potrebni. Nikomur naj pa po glavi ne brodi, de bi se bilo judov sploh kej treba bati; oni so kakor čbele brez maternice, ki posamezno utegnejo pikati, ne morejo pa nič opraviti z močnim rojem (str. 23)." — Terdila je neka gospa, opirajoča svoje misli na več Bučenih" gospodov, da sta sedanje vojske le npapež in konkordat" kriva! — BNe papež, ampak napoleonež, ne konkordat, ampak Emanvel-Cavourat so vojske krivi, in vse nadloge, ki iz nje izhaja. To so strašai biči, ki tepo ljudstva zavolj pregreh, ki jih pa uni BučeniB gospodje spoznati nočejo, in še priproste ženske s tacirai lažmi pitajo. Naposled bota tudi papež in konkordat kriva, kadar bo une učene gospode čevelj žulil itd.! — aTu se prav jasno vidi modrost nekterih v kebre in metulje zaritih posvetnjakov, ki neki nienijo, de zavolj posvetne učenosti jih Bog ne sine kaznovati, ako so zaslužili. Zveličar je rekel: MAko hočeš v življenje iti, spoluuj zapovedi!" Ne pa: Ako boš na svetu z učenostjo slovel, ne moreš zaveržen biti. Kdo je bil učenejši kot Salomon, in vender se je bil Bog od njega odvernil, ko je bil jel pregrešno živeti itd. (str. 102)." Za novo cerkev Ternovsko je došel blagoserčni dar skrivej z napisam: ,,Dost dobriga stdri in verzi v morje, — Gospodu bo znano, kar riba ne ve" — poslovenil Svitoslav ter pristavil: nNeznano — natolcva se blago imč, — Sej sumiti v dobrim se mende že sme (str. 144)." Vabitev k naročevanju pravi, da ruore le vsaki drugi četertek izhajati Danica, naj bi jo razširjali med priprostim ljudstvam; kadar jo začnejo brati, je potlej skorej ne morejo več pogrešati. Tudi olikanim bravcam naj pojasnuje sedanji mračni stan. Trud se olajšuje, ako si je človek svest, de delo v dim ne gre . . Na delo torej, ne rečemo le kar za Danico, ainpak sploh za sveto, za Božjo reč. Drugod so ljudje, tukaj je Bog plačevavec. Zdaj pa urno, naročnina! de ne pride zapoznina I To leto so prišle ua svetlo prve njegove Šmarnice: 14. Mariin Mesec, ali Cvetlice Marije Device za, vsaki dan mesca majnika. Spisal Luka Jeran, duhoven ljubljanske škofije. V Ljubljani 1859. 8. 336. Gerber. Obseg: Od štirih poslednjih reči. Preiuišljevanje. Zgled. Molitev. Cvetlice (cf. ital. Alfonso Muzzarelli S. J.). XIII. 1860. Kakor prva pesem (str. 22) v temtečaju: Kaj je Pust? tako znači Svitoslava tudi druga (str. 190): Pesem od grešnih znanj, ponočevanja in mesene ljubezni (poleg nemškiga) v 42 kiticah. Na razgled bodi od vsaktere prva in zadnja p.: l.6. Nejevera nam je Pust rodila,0 Slovenci, Pusta ne častite! Ko je s satanam se zaročila:Duri, okna mu terdo zaprite! Baha so neverci prav gerdoče vas on na roge zasadi, Praznovali z žertnostjo.Z lepo vas nikolj več ne spusti. Bah malik je pravi Pust,Duš morivic gerd je Pust, Vragov sin, za dušo pust! . .Vragov sin, za dušo pustl — 1.42. Popisal vam bom greh nad greh,Nar boljSi vaš prijatel je, Je znan po mestih, po vaseh,Ki grešnih zmot vas varuje; Telesa, duše pogubljuje, Zato vsi mladi, poslušajte: Peklensko brezno napolnuje itd.Vse mlade dni Bogti darvajtel V sodbah o posvetni poeziji je Svitoslav resen in strog. Kakor je Praprotnikove Pesmi cerkvene in druge 1. 1856 (str. 108) priporočil celoma, tako je Cegnarjeve in Vilharjeve 1. 1860 (str. 98) pohvalil le deloma ter naravnost povedal svojo misel o preslavljevanju Prešernovem. MS straham vselej v roko vzamemo nove pesniške iztvore, zlasti neduhovnih pevcev . . . Šega pesnikov je skorej, de mora kaka nezadovoljna nuna vmes biti, desiravno ni zadovoljniših in srečniših bitij mem njih ca zeinlji, kolikor nam je znano, torej bi pesniki prav storili, ko bi jih ne vlekli iz samostanov, ko so rade notri itd." — Pod naslovom nDomorodstvo" piše (str. 182): nGorečniki za narodovnost so dostikrat njeni nar veči overniki, ker ali v svoji nespametni gorečnosti ali pa malopridnosti in zanikarnovernosti take reči počenjajo, de se patnetnira ljudem pristudijo. Nekteri pisavci začno take reči pisariti, ki jih mora vsak vestin človek odbijati in zatirati, ee je tudi nar boljši domorodec, zakaj Bog, vera in nrava mu mora več veljati, kot narodnost. Drugi vsaktere umazane popevke in povedke zbirajo in menijo de bisere pogina obvarujejo, ko s tacimi smerkovimi rečmi bravce pitajo, in spet poštene žalijo in zoper dotnorodno prizadevanje dražijo. Dosti jih je, ki povsod in vedno kričijo: »Narodnost, narodnost!" in bi ga na meh oderli, ko bi mogli, kdor ni njih misli, sicer pa povsod, kjer le morejo, svoje uraazane usta, ostudno življenje, sovraštvo do sv. vere, do njeniga poglavarja, njenih služabnikov razodevajo. Koliko de taki domorodni reči škodvajo, ni treba razodevati, ker vsak paiLetin človek je njib domorodnih pridig sit, samo de take možake vidi ali od njih sliši, in z nepoštenimi domorodnimi vekači se mnogim pošteuo domorodstvo samo pristudi, kar se ve de je milovanja vredno. Pametni človek vse po pameti dela, in ve dolžnosti zverstiti in ločiti, ki jih imamo do Boga, deržave in domačije. Kdor je pa nevernik, rovai ali svinjar v svojim življenji, naj se tudi v domorodstvo ne vtika: on bo več skazil kot koristil." — BLepa je ljubezen do svojega naroda, skerb za ohranitev in olikovanje njegove častitljive besede, prizadevanje za njegov časni blagor sploh: še kej vse lepši pa je ijubezen do svete vere, in vse blagši je skerb za njeno spolnovanje in ohranitev; priserčno pa je to, de se oboje da skleniti in se prav lepo strinja, ako narodno prizadevanje v pravi meri ostane (str. 156)." BVošimo k novimu letu, de bi se stari keršanski pozdrav: nHvaljen bodi Jezus Kristus! obnovil, in pridenemo še nektere pomešane vošila na pr.: Božjiin in cerkvenini zapovedim, de bijih vsi Slovenci radi in veseli spolnovali ... Naglavnim greham, de bi se vsim glave poterle . . Ljubljani, de bi dobila gojilnico za zanemarjene otroke in fantaline. Kumu in Triglavu, debi stara prijatla ostala. Grintovcu, de bi vse v svoje brezne in dupline sprejel in zmlinčil, kar je na Krajnskim grintoviga ..Peresam za pohujšljive spise, de bi se jim černilo posušiio . . Zgodnji Danici, de bi v novim letu tri tavžent bravcov in tristo pisavcov imela. Bravcam in pisavcam Zg. Danice, de bi jim Bog z dušnimi in telesnimi dobrotami prav obilno nadomestil trud in krajcarje, ki jih za njo dajo itd." Pod naslovom ,,Zamurček Jožek Krajnski" opisuje zelo ljubeznjivo življenje in dogodbe ranjkega (str. 39—107 in 52 1. 1861). Učenci na šolskih praznikih — kako bi bilo duhovnira gospodora ž njimi ravnati — nekatere iskrice (str. 146) in: Zvezdice za potnoč zanemarjencam in rokodelskim učencam. Kakošen konec so imeli preganjavci papežev (iz Armonie str. 155—178). Razgovor med kmečkim klobukam in gosposko suknjo — o vedenju pred cerkvijo, v cerkvi pred sv. R. Telesom. nOgled in Razgled" je obilnejši in mičnejši. — nčasniki in dnevniki iinajo razločne namene, poganjajo se eni za kake posvetne koristi in osnove, ki so jim nar ljubši in občinstvu, vladi, domovini v prid; drugi se pertijo zoper pravico in resnico in so bolj ali manj očitni sovražniki sv. Cerkve, pravnih vlad in občinskiga reda; pravi cerkveni listi delajo za dušni blagor vernikov. Naša Zgodnja Danicaje darovana Bogu, pravi veri in lepimu življenju, časnimu in večnimu blagru vernih katoličanov, kakor je znano (str. 206)." — 15. Večni mesec za žive in sa mertve. Spisal L. Jeran. V Ljubljani 1860. 12. str. 61. — II. 1863 (nekoliko predelan in pomnožen; tvarina in osnova cf. Donin: Ewiger Monat).