Kronika Dejanja, nazornega, tvornega, dramatičnega dejanja je v povesti malo; vse je zgolj medlo, nespretno, po nekem staromodnem vzorcu prikrojeno pripove= dovanje, ki pogosto utruja in dolgočasi. — Jezik je ubog, časnikarski, brez živah* nega in poetičnega poleta tudi tam, kjer bi bilo po situaciji to pričakovati. Ivan lorec. KRONIKA Macharjeva šestdesetletnica. Ko je v 80. letih na Češkem nastopil M a s a r y k z realizmom v vedi in politiki, sta se mu pridružila žurnalist H e r b e n in literat M a c h a r, ki je 29. februarja t. 1. praznoval šestdesetletnico svojega rojstva. Machar je bojna natura, ki je šel v podrobnostih predaleč, a v celoti je zadel prav. Podiral je malike, ko je pobijal kraljestvo teme in krivice: človek iskrenosti in resničnosti, krepke individualnosti in čuteče socijalnosti. Slovence so seznanjali z Macharjem zlasti dr. Ant. Dermota, ki je prevedel «Magdaleno» (1903.) in manjše spise v starih «Naših Zapiskih», dalje V. M. Zalar, ki je prevedel «Rim» (1911.), nekaj pesmi v obnovljenih «Naših Zapiskih« in zbornik «Strup iz Judeje» ter dr. J. Glonar, ki je poslovenil izbor življenjepisnih črtic «Konfesije literata». — Macharjev pomen ni samo literaren, ampak tudi političen. Zgodovina Masarvkovega realizma v boju s «staročeštvom» in «mladočeštvom» je ozko združena z njegovim imenom. Ni nastopal na govorniškem odru, ampak s peresom, v Herbenovem «Času», a to z neizprosno odkritostjo in žgočim sar* kazmom. V slovenskem javnem življenju mu nalikujeta Fr. Levstik in Ivan Cankar. V svetovni vojni si je pridobil Machar velike zasluge za svobodo svojega naroda. Češkim čestitkam se ob njegovi šestdesetletnici pridružujejo tudi naše. Dr. L. Antonin Sova, tip pesnika. J. S. Machar in Antonin Sova sta poleg Bf ezine glavna predstavljatelja češke literarne generacije devetdesetih let. Vsak posa« meznik izmed te trojice pomenja zase močno individualnost in izrazito pesniško smer, dočim so vsi trije skupno vplivali tudi na razvoj češke kulture na prelomu XIX. in XX. stoletja. Dočim obstoja Macharjev pomen bolj v tem splošnem kulturnem momentu, tiči vpliv Sove in Bfezine predvsem v pesništvu. Najstarejši med obema, Antonin Sova (rojen 26. februarja 1864.), pomenja neke vrste sintezo ostalih dveh: intelektualnega Machar j a in himni čnega Bfezine. Od obeh pa se razlikuje po bogastvu svojega čuvstva in senzualni čutljivosti. A dočim je Bfezina v svojem pesniškem delu ustvaril cel sistem svojega mističnega nazora, sta Machar in Sova ostala zvesta zemlji in sodobnosti. In v tem oziru sta si Machar in Sova bolj sorodna pojava. Oba sta premislila in preživela vse krize svoje krčevite in kaotične dobe, toda Sova je bil v nasprotju z racijonali* stičnim Macharjem predvsem človek čuvstva, ki je s tega stališča umeval in umetniški potenciral vsakdanjo resnico. Komaj je ostavil realizem svojih pes* niških prvencev, je reduciral realnost na en sam znak, simbol svojih vizij, sanj in sluten j. In tako je postal poleg Bfezine prvi stvaritelj češkega simbolizma. Sova je v svojem jedru vseskozi lirik impresijonističnega značaja. Vse nje* govo pesniško delo, ki je v idejnem oziru precej kaotično, je ena sama lirična pesem intimne glasbe, prekrasnih metafor in tipičnih simbolov. Ta impresijo* nistični lirik je tekom svojega pesniškega in umetniškega razvoja dospel od subjektivne bolezni h kolektivni ljubezni in tako se je našel na povsem drugem polu nego uporni Machar, ki je s svojim geslom «v žolču je moč» izhajal 190 Kronika iz principa mržnje in sovraštva. In tako se je Sova v nasprotju z revolucijo* narnim Macharjem razvil v pacifističnega entuzijasta, bližjega Bfezinovemu pojmu «kozmičnega bratstva«. Oba pesnika, Machar in Sova, sta s svojim plodonosnim delom izvršila velik naroden in socijalen čin. Oba sta pristna svobodoumna napredna človeka in izrazita kulturna delavca; dočim obstoja Macharjeva naprednost v splošno* kulturni delavnosti in je bolj intelektualnega značaja, tiči pomen Sove v prvi vrsti v poeziji in v umetniškem razmahu. Dočim so drugi živeli, iskali, se borili in trpeli — je Sova pesnil. Vse, kar je živel, trpel, kar je hotel, vse se mu je izpreminjalo v stihe, v godbo besed, v pesniško vsebino, v literarno delo. Poezija zanj ni pomenjala zgolj umetniškega doživljanja, temveč mu je postala usodna dolžnost.1 Dr. V. Burian. «La nuova letteratura slovena» je naslov članku, ki ga je na uvodnem mestu prinesla letošnja «L' Europa orientale» v svojem prvem zvezku (str. 1. do 18.) iz peresa I. Grafenauerja. Kritična sodba o takih preglednih člankih, v katerih omejuje pisca predpisani, navadno ozki obseg in mučna zavest, kako bi prišel v pravi kontakt z občinstvom, ki ga ne pozna, je težavna in nehvaležna stvar. V tem slučaju je še težavnejša in skoro nemogoča, ker je na prvi pogled očitno, da prevajavec (Arturo C r oni a?) svoji nalogi ni bil kos. Tako je človek večkrat v zadregirali naj kako frapantno trditev postavi na rovaš avtorju ali prevajavcu. Take trditve so n. pr., da je Trdina «rievocatore di costumi popolari» (str. l.)f da je Meško župnik na Koroškem (3), da kaže Cankar v «Podobah iz sanj» «la sua nostalgia verso la pace e la riconziliazione dei popoli» (6), «i canti popolari sloveni nuovamento messi in luce da Zupančič agivano sulla letteratura« (15) in še marsikaj. V vrsti Cankarjevih del nahajamo našteta tudi sledeča: «,11 racconto di ospedale', la ,Casa di Santa Maria del soccorso' (1904), la novella del ,Mondo pedagogico', »Martino Kacur' (1906) e numerose altre», Župančičev naslov «V zarje Vidove» je preveden «A11' alba del giorno di S. Valentino» (10), «Mlada pota» «Gli anni di gioventu» (11), Milčinskega nedolžni «Muhoborci» pa so v prevodu postali naravnost «Funghi velenosi» (15). (Pravilno bi bilo «La borghesia di Cuneo».) Povrh se zdi, da je članek dolgo nekje ležal in da je potem urednik ali prevajavec čutil potrebo, da ga primerno dopolni. Samo tako so n. p r. umi j i ve trditve,"da je Stritar «morto in questi giorni» (13) in da Tavčar, čigar «Visoška kroriika» ni omenjena, «vive a Lubiana» (13). Številne tiskovne napake v letnicah in imenih so neprijeten dokaz, da je članek šel v svet skozi roke, ki so z njim ravnale brez pravega znanja in neizmerno malomarno. Ali bi vsaj koliko pazljiv urednik mogel pustiti 1900 kot letnico Cankarjeve smrti (4), ko bi vendar lahko videl, da se pretežna večina Cankarjevih spisov citira z višjo letnico, ali mirno pustiti v svet trditev, da je Finžgar rojen leta 1781. (14), Golar pa leta 1979. (16)? V splošnem je Grafenauerjev pogled na novejšo slovensko književnost in nje ocena znana in tradicijonalna. Presenetljiva novost bi bila mogoče edino v tem, da niti z besedico ni omenil Iga Grudna, ki je vendar do leta 1922. — preko te letnice spis ne sega — izdal troje knjig, ki so menda vendarle toliko značilne, da bi jim bil Grafenauer lahko privoščil vsaj toliko besed, kolikor jih je n. pr. (16) neznatnemu in neznanemu piscu, ki ga sam označuje kot Sardenkovega (!) epigona (!!) — Na koncu članka je uredništvo pod črto dodalo še nekaj biblio* grafije «sulla recente letteratura slovena»; v nji se navaja poleg spisov Grafen* 1 Podrobnejšo študijo o tem velikem pesniku, ki je med Slovenci le malo znan, bo priobčil «Ljubljanski Zvon» najbrž še v letošnjem letniku. Uredništvo. 191