DOLENJSKA PROSVETA JAKA SAVINSEKi »TALE C « ODKRIT 22. 7. 1953 V NOVEM MESTU Izid te številke so omogočila naslednja podjetja Železnina, Novo mesto ...... 10.000 din Kmetijska zadruga, Stopiče .... 7.000 ,, »Izbira«, trgovsko podj., Novo mesto 6.500 ,, Kmetijska zadruga, Pođgra’d .... 5.000 ,, Tovarna lesnih izdelkov, Novo mesto 5.000 ,, Destilacija in promet alkoholnih pijač, Mirna............................. 4.000 ,, Kmetijska zadruga, Veliki Gaber . . 3.000 ,, Trgovsko podjetje, Trebnje .... 3.000 ,, Industrija perila MLO, Novo mesto . 2.000 ,, Občinski ljudski odbor, Mirna . . . 2.000 ,, Mizarstvo MLO, Novo mesto .... 1.000 ,, Elektro, Novo mesto.......................1.000 ,, 40.500 din Okrajni odbor ljudske prosvete se zahvaljuje vsem, ki so omogočili izid te številke in prav posebna hvala gre podeželskim kmetijskim zadrugam, ki so najbolj razumele potrebo glasila. Okca+ni od&oc- LiucLke picoiuete DOLENJSKA* PROSVETA NOVO MESTO 1953 - ŠTEVILKA 1 i I ■p:**«*.*' LJbJt J I 4 m, p m Spominska razstava Borisa Kidriča v izložbi trgovine »Izbira« v Novem mestu od 12.—20. IV. 1953 O počaslilev narodnoosvo prezgo bodil ne daj umrlega oodilelja borbe o J^loveniji, B narodnega heroja ORISA KIDRIČA je priredila dS Indijska knjižnica I 1 ]irana ( jarca o dneh žalooanja spominsko raz-slaoo knjig in izbora člankov velikega pokojnika. Oečna slava fSorisn bCidričn I Ta številka Dolenjske prosvete je p o s v e č e n a spominu žrtvam fašističnega terorja * Novo mesto ob odkritju SPOMENIKA TALCEM i n DNEVU VSTAJE 18. julija ob 20. uri na Grmu »Celjski grofje« Gledališče SKIJD »Dušan Jereb«, Novo mesto 19. julija ob 20. uri v Bršljinu Akademija »Svobode«, Bršljin 21. julija ob 20. uri v Domu ljudske prosvete Glasbeno-literarni večer sodeluje godbeni orkester JLA in člani društva Slovenskih književnikov: Miško Kranjec, Tone Seliškar, Ivan Potrč 22. julija ob 9. uri dopoldne na Glavnem trgu sprejem partizanskih patrulj ob 10. uri na »Vratih« odkritje spomenika talcem Zvečer ob 20. uri na Loki KONCERT sodeluje godba na pihala in juzz JLA ter moški pevski zbor SKUD »Dušan Jereb« in »Svobode« Bršljin Ob prvi številki Okrajni odbor ljudske prosvete Novo mesto je sklenil na peti redni letni skupščini izdajati svoje glasilo. Naloga revije je idejno in kvalitetno usmerjanje kulturnoprosvetnega življenja v novomeškem okraju. Revija bo prinašala tudi razna praktična navodila za razne prireditve ter odgovarjala na posamezna vprašanja društev v kolikor so splošnega pomena ter kritično ocenjevala prireditve v novomeškem okraju. List bo posvečal tudi pažnjo zgodovini kulturnoprosvetnega življenja našega okraja, kar bo le v spodbudo pri delu. List se ne bo omejeval le na posamezne panoge kulturnoprosvetnega življenja, pač pa bo po potrebi pisal o vsem, kar zadeva kulturo in prosveto. Objavljal bo tudi leposlovne prispevke dolenjskih literatov. Prva številka je bolj spominskega značaja in skuša prikazati kulturnoprosvetno stanje novomeškega okraja. Naslednje številke pa bodo pisane v smislu sklepov pete skupščine OOLP Novo mesto. Okrajni odbor LP SEVERIN ŠALI: I3alada o dolenjski materi Imela je sinove tri: Andreja, Miha, Mirka; najmlajši sad je nje krvi bila Alenka, hčerka ... Imela je moža. »Moj Rok«, mu vdano je dejala, »vsi trije fantje šli so v Rog, da črna zver bi pala. To leto bova brez otrok vinograd svoj obrala« ... Obrisala si je oči in napisala pismo, z roko okorno vrste tri: »Obupali še nismo; pogum, sinovi, noč in dan je moja misel z vami; še jaz sem neki partizan — z uvelimi rokami« ... Čez teden dni prispel je list: »Najmlajši vaš je pal; izdal ga je domač fašist, a laški ga zaklal«. Je mati stisnila srce: »Kdor pade zdaj, ni umrl. Obriši, Rok, z oči solze: sin je v svobodo zrl!« Spet novi sel čez mesec dni: »Vaš Mirko, borcem vzgled, se zgrudil je, ko sred noči smo bunker šli zavzet; junak je bil, je žrtvoval življenje, da bo narod vstal. Na Rebri, kjer se križa pot, je zvezda in vaš Mirko spod.« In starima od bolečin zmrači se jasni dan (še ne vesta, da tretji sin medtem je zakopan). »Pojdiva, očka, kar sama,« mu hčerka je dejala, »ne more mati; pa midva grob bova poiskala.« In šla sta oče, mlada hči na grob sredi samot; . a mati čaka, ko ju ni še sama gre na pot. Pod skalno steno nad vasjo trenutek postoji in gleda. Kriste! ... Kaj pred njo ta ruta in ta kri!... Joj, mati uboga, beži proč! Ne glej to kri, ne stoj. Kje trupli sta? Ju Krka v noč odnesla je s seboj ... Glej, tu nad robom vaših trt, prišla sta zveri v past, pod streli omahnila v smrt kot cvetka in kot hrast... In mati dvigne v zrak pesti, zavpije do neba: »O, zdaj bom maščevala, psi, otroke in moža!« Domov je šla; in ko je noč brlog fašistov skrila, se z bombo v roki mimo koč in straž je preplazila. Na mah pa krik: »Morilci, psi! Pogini, krvoločna zver! Zdaj bodo maščevani vsi: sinovi, mož in jaz in hči!« ZA ZAPAHI JEČE NA »Gesti talcev« Neposredno po kapitulaciji Italije, ki smo jo sicer spričo uničujočega poraza v Severni Afriki in nevzdržno razvijajočih se vojnih dogodkov v Južni Italiji v doglednem času pričakovali, ki nas je pa s svojo presenetljivo naglo objavo iznenadila, se je pričel na naših tleh umik italijanskega okupatorja. Z lavorikami namišljenih zmag ovenčane divizije so se raz-orožene in osramočene klavrno pomikale iz tako’ imenovane Ljubljanske province, po kateri so z vso, temu ljudstvu lastno oholostjo, lokavostjo in krutostjo šarile skozi pol drugo leto. Zvrhano mero nepopravljivega gorja so prizadjale bedni, od njih zasedeni slovenski zemlji in njenemu nesrečnemu prebivalstvu. V naši izmučeni dolenjski deželici, po kateri so se razprostrli narodnoosvobodilni odredi, je nastalo zatišje. Bilo je zatišje pred viharjem, ki je čez pol drugi mesec s podvojeno besnostjo stresal in klestil dolenjsko pokrajino. Vihar je izbruhnil z vdorom Nemcev. Pred njihovo številčno in tehnično premočjo so bili partizanski odredi prisiljeni umakniti se na svoje bližnje postojanke. Nemškim četam je za petami sledila bela garda. Iz rok italijanskega je planila v objem nemškemu okupatorju, se povezala z njim na rešitev in pogin in mu nudila vso možno pomoč in podporo ne samo v hudih, a brezuspešnih borbah proti osvobodilnim edinicam, temveč tudi v preganjanju, zasledovanju, ovajanju, zapiranju in uničevanju domačega prebivalstva, ki se je zgrnilo pod praporom OF, vršilo zanjo obveščevalno službo in jo podpiralo z gotovino, živili, obleko in obutvijo. Sicer bi bilo v skladu s tradicijami in politično usmerjenostjo privržencev bele garde, da so mrzili svobodoljubni pokret borcev za svobodo, nepojmljivo in nerazumljivo pa je, da so se zvezali v bratomornem boju z najhujšim in neizprosnim sovražnikom in zatiralcem slovenskega življa in naroda. V Novem mestu so etablirali strahovlado in ustanovili orožniško postajo po vzorcu gestapovskih gnezd. V prvi polovici meseca novembra pod večer so se pojavili na mojem domu štirje s puškami oboroženi gardisti. Vodil jih je dolgin, ki mu je mahedr.ala okoli vratu velika rdeča ruta. Izvršili so temeljito preiskavo, pretaknili in premetali vse, vendar njihovo prizadevanje ni rodilo pričakovanih rezultatov. Končno mi je vodnik napovedal aretacijo, rekoč: »Gospod gre z nami.« Odvedli so me v gimnazijsko poslopje kjer je stoloval poveljnik belih čet poročnik Rupnik, sin zloglasnega generala. Čakal sem v vestibulu, seveda zastražen. Ne morem trditi, da me niso obhajali tesni občutki. Kmalu so se vrnili, me odpeljali preko ceste in travnatega pobočja na »Lo-čensko pot« in me potisnili za masivna vrata, v tako imenovano Seidlovo klet, ki je dobila kasneje tako strahoten sloves kot prehodna celica smrti zapisanih talcev. Zarožljali so ključi, zamolklo je udaril zapah, težka vrata so se za menoj zaprla. Prostor, tesen in neprijazen, je bil teman, tako da sprva nisem ničesar videl. V desnem kotu v mali železni peči je tlela ugašajoča žerjavica. Ob njenem bornem svitu sem opazil pet senc. Ko sem stopil nekaj korakov bliže, sem razločil tri moške in dve ženski, ki so se polglasno razgovarjali. Njihovi glasovi so zveneli pritajeno in zaskrbljeno. Izmenjali smo nekaj običajnih vprašanj in odgovorov. Pojasnila so bila take vrste, da me niso mogla niti količkaj pomiriti. Klet je bila vlažna, mračna in pusta, cementna tla so bila mokra. Zapori okrožnega sodišča, ki sem jih prej v izdatni meri preizkusil, so bili v primeri s to črno zevajočo, zloveščo luknjo zračni, elegantni, razkošno opremljeni: Na tem mestu naj pojasnim, da je moja žena, skrbna kakor je bila, vprašala vodnika, predno so me odvedli, ali naj mi da s seboj kako odejo, ker bi jo mogoče utegnil rabiti. Odgovoril je, da jo ne bom potreboval, češ da je za vse poskrbljeno. Ta odgovor me je močno vznemiril, pri srcu mi je postalo tesno, začutil sem tenko bolečino, kakor bi zarezal z nožem. Moje možgane je preblisnila mrka slutnja, da me tirajo v smrt, da se bliža trenutek tako imenovane likvidacije. Skoraj mi je nekoliko odleglo, ko so me pahnili v klet. V tem od oblastnikov bele garde za ječo prav posebne vrste določenem prostoru ni bilo ne stola, ne klopi, da o kakem ležišču niti ne govorim. Štiri gole vlažne stene z nizkim stropom, brez okna in stara pečica, ki 'je v njej žerjavica ugasnila, je bilo vse. Zatohlo vzdušje po plesnobi in izparinah, prepojeno z nadihom zapuščenosti, malodušja in neutolaženosti je polnilo temno klet. Po vsej priliki je bil ta prostor odbran premišljeno in nalašč z izdatno primesjo rafiniranosti in zlobe z namenom, da bi se vanj pahnili aktivisti, ki so vzbudili posebno negodovanje in srd nasprotnikov, omehčali in izdali pri morebitnem zasliševanju svoje sodelavce in razne tajnosti, po katerih so orožniški častniki bele garde z vso vnemo stikali, a jim niso prišli do jedra in dna. Zenski sta čepeli ob zidu, moški, med njimi doktor medicine, so stali skoraj negibno, jaz sem stopical po mokrih cementnih tleh in se tu in tam naslonil na zid. Priveden sem bil v klet okoli sedme ure zvečer. Od poldneva nisem jedel. Vendar me to ni motilo, saj sem bil vajen stradanja od internacije na Rabu, iz katere sem se vrnil šele sredi meseca julija. Vse moje preteklo življenje se je do potankosti razgrnilo pred menoj. Sedanjost me je hromila in dušila s svojo zlokobno težo, bodočnost, kolikor jo je bilo še pred mano, pa je bila odeta v brezoblično sivino, gubečo se v nirvano. Bilo je, kakor da je čas obstal. Vklenjenim v ta strahotni prostor, so minute polzele neverjetno počasi. Sloneč ob steni sem bolj začutil, kakor opazil, da se je ena obeh žensk premaknila, kakor silhueta je drsela v kot nasprotne stene. Nenadoma sem zaslišal šum žuboreče vode. Zgrozil sem se in nipoma mi je postala stvar jasna. V kleti ni bilo, kakor sem neposredno nato dognal niti najmanjšega stranskega prostora, niti ni bilo nikake posode. Zenske so morale opravljati vse svoje nujne, neodložljive potrebe vpričo moških, ti pa vpričo žensk na cementna tla istega malega prostora, v katerem smo bili zaprti. Seveda se je to dogajalo v presledkih skozi vso noč. Da je bilo njim, ki so vstopali skozi vrata te svoje- vrstne belogardistične ječe ta vzporeditev kulturnega človeka z živaljo, to sramotno ponižanje človeškega dostojanstva prizadejano namenoma in z zrelim premislekom, spočetim v pokvarjenih možganih sadistično nastrojenih mogotcev, ne more biti dvoma. Ždeli smo v temi, v smrtni tišini, ki ni bila prekinjena od nikakega koraka, zvoka in glasu. Strašne noči ni bilo ne konca, ne kraja. Prebil sem jo deloma sedeč na tleh v sključenem položaju naslonjen ob zid. Po neskončnih urah topega čakanja je zatrepetal skozi gorenjo špranjo Vrat medel svit prebujajočega se, težko, a vendar s tesnobo pričakovanega jutra, ki je motno obsvetljevalo blede, upadle in neprespane obraze. Vso noč ni nihče prestopil praga, nihče ni vprašal po nas, nihče se ni zmenil za nas. Po preteku nadaljnjih treh ali štirih neznosnih ur — bilo je po priliki ob enajstih dopoldne — so zunaj zarožljali ključi. Dvojna vrata so se odprla, vstopil je belogardist in me pozval, naj odidem z njim. V senci štirih bajonetov so me gnali skozi mesto na orožniško postajo. Po dolgem, mučnem, mestoma dramatično napetem izpraševanju, tekom katerega mi je zasliševalec Dore večkrat grozil s smrtjo, sem bil izpuščen. Na vse načine, z zvijačo, obljubami in kretnjami so si prizadevali izsiliti od mene razne tajnosti, ki so mi bile dobro znane, ki jih pa nisem razkril, čeprav mi je inkvizitor neprikrito namignil, da me čaka ponovno klet na Seidlovi, sedanji »Cesti talcev«. S porogljivim smehljajem je pripomnil: »Kako je tam notri, pa tako dobro veste.« Dr. Ivan Vasič Naše šole v borbi za svobodo Najslavnejša doba slovenske zgodovine je narodnoosvobodilna borba. Med grmenjem topov smo odpirali šole. Partizanski učitelj se j^ boril in učil. Knjiga in puška sta bila orožje proti okupatorju in reakciji, ki je hotela držati ljudstvo v temi in suženjstvu. Prav ta dvojna borba je dajala partizanom močno hrbtenico, še večjo voljo do borbe in zmage, kajti le razgledan človek, ki ve zakaj se bori, se bori s srcem in razumom. Številne šole in tečaji so bili osnovani že v prvih začetkih našega osvobojenega ozemlja. Pisali so se številni učbeniki, priročniki in drugo čtivo. To delo so opravljali naši književniki in vzgojitelji pod najtežjimi pogoji. Vse te proizvode naših najboljših ljudi so potem tiskali v parti- zanskih tiskarnah in tehnikah, skritih v grapah ali pa v podzemlju sredi okupatorskih središč. Prav vsak partizanski tisk ima pestro in častno zgodovino. Z napadom nacistične Nemčije na Jugoslavijo, dne 6. aprila 1941 in izdajstvom vladajočih krogov stare Jugoslavije je država razpadla. Okupator je večino učiteljstva zaprl ali interniral. Prepovedal je uporabo materinskega jezika, zažigal je slovenske knjige, spreminjal je krajevna imena itd. To še ni bilo dovolj. Pričel je načrtno preseljevati naše ljudi; skratka, okupatorji so hoteli čez noč izbrisati slovenski narod. V tej največji stiski pa je narod iz svojih lastnih sil vzdignil pesti ter pod vod- stvom Komunistične partije organizirano udaril po okupatorju. Kulturni molk je zajel okupirano ozemlje, tem bolj pa je zaživela naša progresivna kultura na osvobojenih ozemljih in v ilegali. Od meseca do meseca so rasle na osvpbojenem ozemlju šole, V novomeškem okraju so se organizirale šole v sledečih krajih: Šmihel pri Žužemberku, Žužemberk, Bela cerkev, Poljane, Podhosta, Podgrad, Drča, Vrhpolje, Mokronog, Šentrupert, Mirna itd. Ker so bili učitelji brez plače, so jih partizani kolikor je bilo mogoče denarno podpirali, drugače pa so skrbeli za šole narodnoosvobodilni odbori. Po kapitulaciji Italije se je pri Izvršnem odboru OF osnovala upravna komisija, katero je vodil Bogdan Osolnik. Ta komisija je reševala tudi prosvetne probleme. Glavna značilnost partizanske dobe je v tem, kamor je prišel partizan, tam je ustanovil šolo. Vsak prostor je bil dobrodošel: gozd, travnik, kmečka soba itd., povsod se je izobraževal naš delovni človek, ki je z lastnimi žulji in krvjo gradil lepše življenje. Sistematična graditev šolstva je rasla seveda vzporedno z organiziranjem ostale ljudske oblasti. V ta namen je bil ustanovljen pri predsedstvu SNOS oddelek za prosveto, ki ga je prevzel Boris Ziherl. Petega maja 1945. leta je bila imenovana prva vlada Ljudske republike Slovenije pod predsedstvom Borisa Kidriča. Ministrstvo za prosveto je prevzel dr. Ferdo Kozak. Slavko Blažič Naš pedagoški delavec si je z borbo utrdil patriotizem. V tej borbi je padlo veliko število prosvetnih delavcev. Hofbek Edo, šolski upravitelj v Dol. Nemški vasi je takoj po okupaciji aktivno sodeloval v borbi proti okupatorju. Pri delu so mu pomagali tudi njegova žena in otroci. To napredno družino je okupator s pomočjo domačih izdajalcev zasledoval in kočno tudi na nečloveški način ubil očeta, mater in sina. Na isti šoli je bila ubita tudi učiteljica Pepca Kocjančičeva, a učitelj Slavko Blažič, ki je tudi poučeval na tej šoli, je padel v borbi. Šola v Dol. Nemški vasi nam je svetal vzgled kolektivne borbe prosvetnih delavcev proti okupatorju. Občinski odbor Zveze borcev Trebnje je v spomin na padle prosvetne delavce vzidal v veži šolskega poslopja spominsko ploščo. Ivanuš Helena, Lenka Ivanuš učiteljica na Vel. Cirniku je bila zavedna prosvetna delavka, zato se je aktivno kot partizanka vključila v borbo proti okupatorju; njo so na nečloveški način zaklali belogardisti na Ajdovcu. Jurančič Leopoldina, učiteljica v Šmarjeti, je kot aktivistka ogromno delala, zato jo je okupator obsodil na smrt. Pred ustrelitvijo si je morala sama izkopati grob. Kroniger Zinka, učiteljica na Dolžu je kot partizanka padla v borbi. Modic Heleno, uči- teljico na Trebelnem so zaklali Nemci. Učiteljica Venturini Jožica je padla v Straži. Lunaček Franc, šolski upravitelj na Mirni je bil ubit od belogardistov na ta način, da so mu s krampom razbili glavo. Može, učitelj v Šentrupertu je bil ustre- Zinka Kroncggcr ljen od četnikov. Valentinčič Miro, učitelj na Trebelnem je padel v borbi pri Žužemberku. Katja Rupena, učiteljica iz Mirne peči je padla v borbi. Obrekar Rudolf, šolski upravitelj v Mirni peči je bil ubit od belogardistov. Potočar, učiteljiščnik doma iz Mirne peči je bil ubit v Novem mestu. Krapš Zdenka, učiteljica v Trebnjem je bila ustreljena od Nemcev. Colja, šolski upravitelj v Prečni je bil ubit od črne roke. Vidmar Matilda, učiteljica v Lazih je bila ubita od belogardistov. Novak Marjan učiteljiščnik, je bil ubit kot talec. Šuster Slavko, učitelj, je padel v borbi pri Podgradu. Padel je tudi profesor Bojan Kraigher. To je samo nekaj primerov, kako sadistično se je okupator vrgel na naše zavedno učiteljstvo in kako mu je pri tem pomagala domača reakcija. Poleg človeških žrtev pa smo pretrpeli v našem okraju ogromno materialno škodo. 2e v stari Jugoslaviji je bila Dolenjska kričeč primer pomanjkanja šolskih stavb. V naših krajih ni gradila ne Avstrija, ne stara Jugoslavija industrije, ki bi omogočila potrebne kredite za gradnjo prosvetnih ustanov. Dolenjska brez industrije, brez urejenega prometa, je imela šole nad hlevi, v mežnarijah itd. Izobrazbe so bili delno deležni le večji centri, dočim so naše hribovske vasi čepele v mračnjaštvu, prav zaradi tega je imela reakcija tu plodna tla za zavajanje ljudi. Da bi bolj razviti kraji pomagali manj razvitim, tega seveda kapitalizem ni dopuščal. Šele narodnoosvobodilna borba je to mračnjaštvo strla in pokazala pot, po kateri naj tudi naši kraji kulturno zažive. Stara zapuščina in okupacija sta nam dali žalostno dediščino. Od 60 osnovnih šol je bilo 31 požganih, 15 šol ni imelo svojih lastnih stavb že v stari Jugoslaviji, 14 šol pa ne odgovarja niti šolskim niti zdravstvenim pogojem. Poleg tega je bil skoraj v vseh šolah uničen inventar. V plamenih so zgorela vsa učila. Okupator je iz sovraštva vse uničil. Po osvoboditvi niso naše šole imele ne opreme, ne učil, a se je kljub temu pouk redno vršil. Borba za znanje je premagovala tudi te težave. V stari Jugoslaviji je imela Dolenjska samo gimnazijo v Novem mestu. Dalje je bila v Novem mestu še meščanska šola, vajeniška šola in privatno-trgovska in glasbena šola. Po vaseh so bile samo nižje organizirane šole. Delavski centri in kmečki predeli so bili zapostavljeni. Pogoji šolanja so bili strašno dragi, prav. zaradi tega nista Kmetijska šola na Grmu in na Mali Loki imeli učencev iz dolenjskih krajev, ampak iz drugih krajev, ki so bili gospodarsko bolj močni. Ljudska oblast je dala materialne možnosti za šolanje. Ljudska oblast je dala sto in sto tisoč dinarjev dijaških podpor. Organizirala je dijaške domove (Šmihel, pri Novem mestu, Dol. Toplice, Smarjeta, Novo mesto, Trebnje) in dijaške kuhinje. Na deželi deluje sedaj 8 nižjih gimnazij, ena vajeniška šola; skratka šolanje smo približali vsakemu državljanu. V Novem mestu smo dobili poleg že'naštetih, seveda razen meščanske šole, še učiteljišče, okrajno glasbeno šolo, študijsko knjižnico, muzej itd. Sistem demokratičnega šolanja omogoča vsakemu izobrazbo, ki jo je željan dobiti. Poleg tega pa prirejamo vsako leto vrsto izobraževalnih tečajev večernih delavskih gimnazij itd. Samo v letu 1952-53 smo imeli 88 tečajev, katere je obiskovalo 9.447 državljanov (3.530 moških in 5.917 žensk). Na teh tečajih so poučevali učitelji, profesorji, inženirji, zdravniki' itd., ki so opravili 10.678 ur. Prej je bila predšolska vzgoja zelo zanemarjena. V Novem mestu smo sicer imeli otroški vrtec, ki pa ni reševal problemov zaposlenih mater, kakor tudi ne problema otrok na kme.tih. Tudi v tem pogledu smo storili korak naprej, danes že delujejo otroški vrtci v Šentjerneju, v Šmihelu pri Novem mestu, v Novem mestu in v Trebnjem. Pripravlja se pa otvoritev vrtca v Bršljinu in na Grmu. Pri vseh šolah se urejajo igrišča, kjer bo mestni ali vaški otrok našel zdravo in kulturno razvedrilo. Težko je v nekaj letih zaceliti rane Dolenjske, ki jih je sovražnik našega naroda sto in sto let sistematično prizadeval. Poglejmo samo »Dolino gradov«, pa bomo takoj razumeli, kdo so bili tisti, ki so izkoriščali naše delovne ljudi. Zgodovina Dolenjske nam kaže trpljenje in uporno borbo našega delovnega človeka za boljše življenje. Naš človek je šele v narodnoosvobodilni borbi dobil vse pravice, v tej borbi pa je odigrala važno vlogo naša šola, ki je vzgajala nov rod za izgradnjo socializma. Slavko Kastelic Ivan Vrhovec in Novo mesto l.etos je poteklo 100 let odkar je bil rojen Ivan Vrhovec, priznani slovenski zgodovinar in prosvetni delavec, lani pa 'SO let odkar jo umrl (roj. 21. maja 18T5 v Ljubljani, umrl 1!). septembra 1902). Ivan Vrhovec je neločljivo povezan z Novim mestom, ker je napisni Zgodovino Novega mesta in ker je postavil temelje novomeškemu gledališkemu življenju. Za sedaj se mu je Novo mesto oddolžilo le s tem, da nosi ena izmed novomeških ulic njegovo ime. Novo mesto — upravno, kulturno in gospodarsko središče Dolenjske, sedež raznih uradov in šol, je bilo leta 1886 ob času Vrhovčevega prihoda v Novo mesto tipično malomeščansko uradniško in obrtniško mesto. Od Ljubljane precej oddaljeno in povezano edino s poštnim vozom, je životarilo in se izživljalo v raznih družabnih prireditvah. Dasiravno ni manjkalo inteligence, ni bilo družabno življenje tako razvito kot bi moglo biti, čeprav je bila v mestu že od leta 1865 Narodna čitalnica, ki se je uspešno upirala nemškemu Kazinu, da je ta le še životaril. Čitalnica je skrbela predvsem za tradicionalne Vodnikove svečanosti, razne veselice in maškarade, dočim je bilo Dolenjsko pevsko društvo agilnejše in je skoraj igralo večjo vlogo v kulturnem življenju kot Čitalnica. Vsa omenjena društva so družila le tako imenovane boljše kroge. Za obrtnike je skrbelo Društvo rokodelskih pomočnikov, ki si je postavilo tudi lastni dom. Osnovala se je tudi Družba sv. Cirila in Metoda ter Dolenjski Sokol, ki je polagoma, toda vztrajno prevzemal pozicije Čitalnice, dokler je ni popolnoma nadomestil in nadaljeval tisto vlogo, katere Čitalnica ni več zmogla. Svetla točka Novega mesta je bila tudi novomeška tiskarna, ki se je že zelo uveljavila :n je takrat zavzemala važno mesto med slovenskimi tiskarnami. Dolenjske novice pa so posredovale stik Novega mesta z ostalo Dolenjsko ter v skromni in zapozneli, večkrat celo naivni obliki tudi stik z ostalim svetom. Tako Novo mesto je našel Ivan Vrhovec, ko je bil jeseni leta 1886 prestavljen v Novo mesto. Dolenjske novice so ob tej priliki napisale: »V Novo mesto je prišel za profesorja gospod I. Vrhovec, znan zgodovinski pisatelj slovenski^ torej vrla moč.« (15. oktobra 1886, št. 20.) Vrhovec je bil ob svojem prihodu v Novo mesto res že priznan zgodovinar, saj je napisal do takrat že več knjig: »Zlate bukve slovenskega vedeža« (1874), »Gr-manstvo in njega vpliv na slovanstvo y srednjem veku« (1879) ter »Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih« v nemški in slovenski izdaji (1886). Poleg tega pa je že od leta 1873 sodeloval z raznimi leposlovnimi in drugimi prispevki v Besedniku, Koledarju Mohorjeve družbe, Zvonu, Zori, Slovenskih večernicah, Letopisu Matice slovenske, Bleiweisovih Novicah, Slovenskemu narodu, Kresu, Ljubljanskem listu, Ljubljanskem Zvonu in v Laibacher Zeitung. Ob ’ prihodu v Novo mesto ni s svojim delom prenehal, temveč je pisal še naprej, toda zelo je pri svojem delu občutil pomanjkanje znanstvene knjižnice, kar mu je življenje v Novem mestu zelo otež-kočalo. Zato pa so bili bolj bogati novomeški arhivi, iz katerih je pridno črpal; posluževal se je tudi grajskih arhivov, ▼ kolikor so mu bili dostopni kot konservatorju za Dolenjsko. Plod pregledovanja novomeškega mestnega frančiškanskega, gimnazijskega in kapiteljskega arhiva je bila »Zgodovina Novega mesta« (1891), Napisal je še »Zgodovinske povesti za meščanske šole« v treh stopnjah (1892-93), »Zemljepis za prvi gimnazijski razred (1897), njegova zadnja knjiga pa je bila »Avstralija in nje otoki« (1899). Sodeloval je razen v prej omenjenih periodikah še v Izvestjih Muzejskega društva za Kranjsko, Zabavni knjižnici Slovenske matice, Zborniku Slovenske matice in kot spomeniški zaupnik za Dolenjsko tudi v centralnem glasilu dunajskega spomeniškega urada. Pero mu je iztrgala iz rok šele zavratna bolezen, nakopal si je namreč kronično vnetje hrbteničnega mozga. Zaradi zdravljenja je bil začasno • dodeljen ljubljanski gimnaziji; v drugem polletju 1897 je že poučeval v Ljubljani. Iskal je zdravja po raznih toplicah, a zaman, ves utrujen in izčrpan je zaradi prenapornega in vestnega dela podlegel bolezni 19. septembra 1902 v Ljubljani. Poleg svojega poklicnega dela — poučeval je zgodovino in zemljepis — je profesor Ivan Vrhovec strastno ljubil gledališče, saj je kot visokošolec tudi sam poskusil s pisanjem iger. Porabil je snov iz dijaškega življenja in napisal igro »Prepir zaradi sobe«, njegova je tudi dvode-janka »Ali si jo zadel?« Ta ljubezen do Talije mu je prišla v dolgočasnem Novem mestu posebno prav. S svojimi sposobnostmi je skušal narediti sebi in drugim življenje bolj znosno. Član Narodne čitalnice v Novem mestu je postal 18. oktobra 1886, a že 18. decembra 1886 je bil na občnem zboru izvoljen za odbornika in na seji 19. decembra je prevzel tajniške posle. Novo mesto si je pravkar dozidalo z izrednimi napori svoj narodni dom, ki je bil prvi slovenski narodni dom v Sloveniji. Toda ta dom ni imel odra in Vrhov-čeva zamisel je bila, da bi bilo treba zgraditi v domu oder. V Novem mestu so igrali tudi že prej in Novomeščani so radi gledali slovenske kakor tudi nemške igre, ki so jih uprizarjali po raznih gostilnah in v privatnih hišah v zaprtem krogu. Novo mesto je imelo tudi to čast, da je v začetku leta 1848 prvo uprizorilo »Veseli dan ali Matiček se ženi«. Na občnem zboru je dr. Poznik predlagal, da bi pobirali za napravo gledališkega odra prostovoljne prispevke in prirejali razna predavanja z vstopnino v korist odru. In res je nabiralna akcija prinesla 279,18 gld, predavanja 96,87 gld, Čitalnica pa je prispevala 100 gld. Vrhovec je predaval »O Novem mestu v prejšnjih časih«, Rajko Perušek »O optimizmu in pesimizmu«, Ignacij Fajdiga »O zgodovinskih črticah o elektriki« in Rihard Dolenc »O vinskem kipenju«. Člani so darovali 75 zvezkov Slovenske Talije, drugi pa tudi gledališke rekvizite. Na seji 18. januarja 1887 je bil postavljen poseben odbor za gradnjo odra, kateremu je predsedoval Vrhovec, pomočnik pa je bil prof. Sturm. Imela sta polnomočje in nihče ju ni smel ovirati pri njunem delu za oder. Še preden je bil oder popolnoma dograjen, so uprizorili na njem 13. marca 1887 prvo predstavo, katere se je udeležilo izredno veliko število ljudi. Vse kulise je narisal Sturm, profesor risanja na novomeški gimnaziji. 17. decembra 1887 je Vrhovec poročal, da je oder, razen majhnih dolgov, popolnoma plačan. 21. decembra 1887 je bil postavljen pri Narodni čitalnici veselični in gledališki odsek in 23. februarja 1888 je bil Vrhovec izvoljen za predsednika gledališkega odseka. Tedaj je predlagal, da bi pisali gledališko kroniko. Ta naloga je pripadla tajniku, le žal, da kronika ni ohranjena. Vrhovec je zelo uspešno začel z delom, saj je bilo v letu 1887 uprizorjenih kar 19 predstav, torej več kot jih je Novo mesto doseglo katero koli leto kasneje. Glede prirejanja predstav je morala Čitalnica skleniti posebno pogodbo z dunajskim advokatom zaradi avtorskih tantiem. V letu 1888 je bilo uprizorjenih 7 predstav in Pasijon v treh večerih. Vrhovec je bil kot predsednik gledališkega odbora preveč obremenjen, zato je 22. decembra 1888 prosil, da ga razrešijo predsedstva, češ da bo raje obdržal samo režiserstvo, a gledališki odsek bi moral v bodoče šteti 13 članov. Sklenjeno je bilo, da bo Vrhovec samo režiser, odbor pa bo imenovan za vsako predstavo posebej. V letu 1889 je bilo igranih osem iger in trikrat Pasijon. Imena vseh iger ni možno ugotoviti. Za svoje delo je bil Ivan Vrhovec večkrat tudi javno pohvaljen, doživel pa je tudi ogaben napad, priobčen v'nemškem celjskem časopisu. 12. decembra 1889 je Vrhovec izstopil iz odbora Narodne čitalnice iz neznanih razlogov in v letu 1890 pri predstavah ni sodeloval. Zato je bila v letu 1890, če ne štejemo reprize Deboraha, ena sama uprizoritev »Vdovec in vdova«, ki jo je režiral Fran Šešek. Toda že 24. septembra 1890 je bil Vrhovec voljan prevzeti režiserstvo in v letu 1891 je zrežiral pet iger. Tudi za leto 1892 je odklonil izvolitev v odbor, a 7. januarja 1892 je obljubil prevzeti delo pri igrah, če mu odbor zagotovi pomoč in pet igralcev. Pokojni zaslužni Novome-ščan Otmar Skale je bil postavljen za oskrbnika odra in garderoberja. Leta 1892 so bile uprizorjene 4 igre, leta 1893 pa samo »Veliki dobitek«. Vzrok pešanju v zadnjih letih je bila nediscipliniranost igralcev, česar Vrhovec, ki je bil znan kot izredno strog in natančen, ni mogel trpeti. Zato je na seji Narodne čitalnice 3. februarja 1894 predlagal gledališki red, ki ga je sam sestavil in ki ga je odbor z malenkostnimi dopolnili in popravki sprejel v celoti. Zaradi primerjave z današnjimi gledališkimi redi naj bo Vrhovčev novomeški gledališki red objavljen v celoti: POSLOVNI RED ZA NAPRAVO GLEDALIŠKIH PREDSTAV V NOVOMEŠKI ČITALNICI § L Gledališko predstavo prireja iz udov Čitalniškc-ga odbora sestavljen »gledališki odsek«, kateremu je glava društveni predsednik. Ta jc na zunaj odgovoren za predstave ter podpisuje vsa, gledaliških stvari tičoča se pisanja. § 2. Ker je skrajna natančnost v vseli ozirih prvi in temeljni pogoj za dobro izvršitev vsake predstave, zato je v naslednjih paragrafih iinenovuniin poslovnikom ^ natančnost prva dolžnost. Zanemur-junje te dolžnosti povzroči kazen, katero sme odsek spregledati le ob najbolj utemeljenih prilikah. § 3; Inspicientova dolžnost je trojno: a) ima skrbeti, da se nuhujujo vse stvuri na odru, ki jih igra zahteva, b) ima skrbeti za scenarijo, to se pravi, da se oder spremeni prikladno situacijam v igri. Dokler se oder ne bo primerno popravil, je spreminjanje kulis zamudna in zraven tega težavna stvar: zato jc inspicientu skrbeti za dva spretna človeka. Ako ni za to dobiti čitalniških udov, najemata se dva delavca, in sicer vedno ista dva, zato, du sc izurita v svojem poslu, c) ima inspi-cicnt skrbeti za točni nastop posameznih oseb, kutere nastopijo le na dano jim znamenje. Da pa more inspicicnt izvrševati svoje pod a), b) in c) mu naložene dolžnosti, treba mu je poznati igro popolnoma natunko ter biti navzoč najmanj pri generalni vaji. § 4. Garderober prevzume ves gledališki inventar ter skrbi po odsekovih odredbah zu njega ohranitev in pomnoženie. Garderober ima izročati igralcem kostume in •druge h popolnitvi kostumov potrebne stvari. Ako teh inventar nima, se imajo naročiti. Vendar bi bilo zu sedaj, dokler se gledališku blugajniea ne opomore, da bi sc zahtevalo od garderoberja kar največ malo novih stvari. Garderober pa preskrbuje te nove stvari vedno le v sporazumu z režiserjem. Navzoč mora biti Še pri brulni vaji, da pravočasno more omisliti kar treba. Ako se garderoberju ne zdi preveč skrbi in dela, preporočati je prav zelo. da prevzame tudi v § 5. navedene dolžnosti gledališkega frizerju. § 3. Gledališki frizer ima v svoji oskrbi vse stvuri, ki so za napravo mask potrebne, razen lasulj, brad in šminke, tudi vse one drobnosti, ki jih tukaj ni mogoče našteti. Gledališki frizer, ki naj bo kolikor mogoče izurjen risar, pomaga napravljati maske. Ker se diletanti uče tega le prav I počasi, naj bo njegova skrb, du si pridobi v li- čenju obrazov kar največ spretnosti, vsi pa, ki imajo v tem kaj izkušenosti, podpirajo nuj gu z vsemi močmi. Naprava značajem prikladnih mask je eden najimenitnejših pogojev za dober uspeli. § 6. Knjižničar piše vsa vabilu, priskrbuje tiskovine in vso korespondenco, ki sc tiče gledališču (naznanila okrajnemu glavarstvu, požarni straži itd.). Dalje razpošilja po društvenem slugi vabila, igralcem pa knjižice, od katerih jih po dokončani igri zopet pobere. Zu knjižico je seveda odgovoren vsuk igrulec sam. Ce treba, preskrbeti je knjižničarju na odsekovc stroške tudi prepise iger, če pa so že tiskane, naroča jih on. Odsekov knjižničar je odgovoren čitalničnemu odboru. § 7. Blagajnik pošlje dva dni pred napovedano predstavo biljete g. Krajcu, na dan predstave pa mu je biti na mestu najmanj pol ure pred napovedanim začetkom. Dohodek dotičnega večera prešte-je blagajnik v navzočnosti predsednikovi ali v navzočnosti tistegu, kuteregu je predsednik zu to pooblastil. Dohodek se zapiše takoj v blagujno knjižico ter se podpiše od obeh. Čisti dohodki iz gledaliških predstav so namenjeni edino le popravi skuženih del na odru in notranji opravi čitalničnih prostorov, v prvi vrsti okrašenju dvo-runc. Gledališki odsek ima izplučuti čitalničnemu blagujnku za kurjavo, svečavo in zu snaženje društvenih prostorov izven odra in gurderobe po vsaki gledališki predstavi 10 f. Blagajniku ali pa o>3 Navaden človek Stopiče 18. 1. 1151 Dve nevesti Mokronog IH. 1. 1953 Navaden človek Slaba vest Sneguljčica H asa nagi ni ca 18. I. 1953 Veriga 18. 1. 1953 Sumljiva osebu 18. 1. 1933 Domačija Otočec 25. 1. 1953 Jakob Ruda 31. 1. 1953 I rnuljčica Bela cerkev 1. il. 1953 Jakob Rudo 1. 11. 1953 Svoj ogla vček Straža 1. II. 1953 Svojcglavček Dol. Toplice 1. II. 1953 Domačija Mirna peč 1. 11. 1953 Navaden človek 8. II. 1933 Utopljenec 15. II. 1953 V e riga Dobrnič 13. II. 1953 Zadrega nad zadrego 15. II. 1953 Vozel 15. II. 1953 Županova Micka 15. II. 1953 Deseti brat 22. II, 1953 Dve nevesti 22. II. 1933 Vdova Rošlinka 22. II. 1953 Vozel 8. III. 1953 Dve nevesti H. III. 1953 Jurij Tepček 13. III. 1933 Veriga 13. III. 1953 Begunka 15. III. 1953 Prisegam 22. III. 1933 Domen 22. III. 1933 Dve nevesti 22. III. 1933 Svet brez sovraštva 29. III. 1953 Pričarani ženin 29. III. 1953 Vdova Rošlinka Šentrupert 29. lil. 1953 Divji lovec 29. lil. 1953 Dve nevesti Nova Bučka 29. III. 1933 Vdovu Rošlinka 29. III. 1953 Krapi 29. III. 1953 Divji lovec Sv. Križ 6. IV. 1933 Veriga Namišljeni bolnik 12. IV. 1953 Krišpin in Fridolin 12. IV. 1933 Veriga 12. IV. 1953 Zakonci stavkajo 12. IV. 1933 Domen 19. IV. 1953 Dve nevesti Stopiče 19. IV. 1953 Dve nevesti 27. IV. 1953 Divji lovec 3. V. 1933 Vaška Venera 3. V. 1953 Sin 7. V. 1933 Sin Mirna 12. V. 1933 Stari in mladi 17. V. 1953 Teta na konju 17. V. 1933 Pevski koncert 24. V. 1953 Zakonci stavkajo 24. V. 1953 Nezaželeni zet 24. V. 1953 Denar v nogavici 7. VI. 1953 Zlatarjevo zlato 7. VI. 1953 Stari grehi 6. VI. 1933 Stari grehi 7. VI. 1953 Teta na konju Celjski grofje Inšpektor na obisku Rdeče rože Šmihel 14. VI. 1953 4 SU ■+- -