GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Ni važno, ali sc rešavajo mali ali večji problemi, važno je le, da vsestranska dobra volja dovede do pozitivnih zaključkov.
letnik vii.
CELOVEC, SOBOTA, 23. AVGUSTA 1952
ŠTEV. 58 (518)
Prav malo je izgledov...
Izvlečki iz jugoslovanskega komentarja k avstrijskemu vprašanju
na Dunaju velik pomen in zadnje potovanje avstrijskega zunanjega ministra dr. Gruberja v Jugoslavijo in Brazilijo, ter ministrskega predsednika Figla v ZDA naj bi imelo poleg drugega tudi namen olajšati sprejem Avstrijske republike v Organizacijo združenih narodov. Ne glede na svetovno javno mnenje in na razpoloženje pri večini držav-članic OZN, ki je danes gotovo naklonjeno avstrijskim težnjam, bo morala Avstrija še vedno računati s sovjetskim vetom, kajti kremeljski diplomaciji
Ali pride do pogajanj za Trst?
Kakor poroča tisk je zadnji ponedeljek predsednik Zvezne vlade FLRJ maršal Jugoslavije Josip Broz Tito sprejel na Brionih veleposlanike ZDA, Anglije in Francije gg. Geor-gesa Allena, Ivo Malleta in Phillipa Bodeta, ki jih je pridržal tudi na kosilo. Kosilu sta prisostvovala tudi pomočnik zunanjega ministra Leo Mates in jugoslovanski poslanik v Rimu dr. Vladimir Velebit.
Čeprav iz oficielnega poročila ni ničesar razvidno, o čem so govorili, in v tej zadevi strogo molčijo, komentarji v zapadnem tisku domnevajo, da je šlo pri razgovorih predvsem za vprašanje zadovoljive rešitve tržaškega spora. Te domneve so tembolj verjetne, ker sta se tako angleški kakor tudi ameriški veleposlanik podala nato v Trst, odkoder sta se ponovno vrnila v Jugoslavijo.
V tej zvezi je vsekakor zanimiva izjava, ki jo *je po poročilih zapadnega tiska dal maršal Tito turškim novinarjem, v kateri je izražena
Gospodarski svet FLRJ je zaključil svoje
zasedanje
bržkone ne bo preveč mar ne svetovnega javnega mnenja, ne stališča drugih držav, ker ima pač Moskva v Srednji Evropi svoje'posebne interese in „utrjene“ položaje, ki jih najbrž ne namerava zavreči na lahek način.
Prav zaradi vztrajno vodene sovjetske politike zavlačevanja" pa so na Dunaju v skrbeh, kajti prav malo je izgledov, da se bo Avstrija lahko kmalu otresla okupacijskega »nadzorstva" štirih velesil in postala resnično svobodna in neodvisna država."
pripravljenost za jugoslovansko-italijansko kompromisno rešitev v vprašanju Trsta.
V vsem svetu pa je medtem vzbudila veliko pozornost objava britanskega zunanjega ministrstva, da bo britanski zunanji minister Eden od 17.—23. septembra obiskal Jugoslavijo in nato od 23.—28. septembra Avstrijo. Tudi to potovanje britanskega zunanjega ministra spravljajo v zvezo s tržaškim vprašanjem.
Ameriški vojni minister končal potovanje na jugu
Ameriški minister za vojsko Frank P a c e se je mudil zadnje dni v Rimu in med svojim kratkim bivanjem obiskal italijanskega obrambnega ministra Piccardia. Nadalje se je sestal z admiralom Carneyem in pregledal tudi nekaj italijanskih vojaških oddelkov. Včeraj je odpotoval iz Italije. Pred tem je Pace kakor znano obiskal Jugoslavijo in Grčijo.	•
„Med najbolj pereča vprašanja, ki jih je zapustila zadnja vojna in ki v sedmih letih še niso bila rešena, spada gotovo v prvo vrsto — Poleg „nemškega problema" — tudi sklenitev mirovne pogodbe z Avstrijo. Ta še vedno nerešeni problem zanima tudi Jugoslavijo predvsem zato, ker je Avstrija naša soseda, drugič pa tudi zaradi tega. ker okupacija avstrijske republike odločilno vpliva na politične razmere v vsej Srednji Evropi."
„Če pomislimo, koliko brezplodnih besed je bilo že izrečenih na 258 sestankih za sestavo mirovne pogodbe, ki bi jo naj podpisala Avstrija, in če k temu dodamo vztrajno zavlačevanje sovjetskih predstavnikov, ni težko sklepati, da daje zadnji sovjetski odgovor le malo upanja, da bi se v doglednem času »avstrijsko vprašanje" spravilo z dnevnega reda.
Politika zavlačevanja, ki jo vodi sovjetska diplomacija, ima svoj smisel: Sovjetska vlada ima poleg strateških položajev v Avstriji v mislih tudi politične in gospodarske ugodnosti. Avstrijska informbirojevska partija lahko razvija svojo dejavnost in propagandne naloge sovjetske okupacijske vojske in s kompleksom podjetij, ki pripadajo USIA — sovjetskemu aparatu, ki kontrolira precejšen del avstrijske industrije in trgovine. Ta okupacijski sistem povzroča avstrijski vladi resne preglavice in občutno gospodarsko škodo."
..Stališče avstrijske vlade do sklenitve mirovne pogodbe v zadnjem času ni bilo niti malo optimistično. V avstrijskih vladnih krogih so zato začeli razmišljati o „novi“ teoriji, ki naj bi pripravila okupacijske čete štirih 'elesil, da se umaknejo z avstrijskega ozemlja. Po tej „teoriji" naj bi okupacijske sile prignale, da je sedanja zasedba avstrijskega °zemlja dejansko nezakonita, češ da je bila Avstrijska republika po koncu druge svetovne vojne samo restavrirana v obliki, ki jo je imela leta 1938, to je pred Hitlerjevo okupa-cijo. Zaradi tega pa naj bi tudi ne bila posebna mirovna pogodba, saj Avstrija ni potemtakem bila z nikomer v vojni, pač pa je ^ila samo ,,žrtev nemške okupacije", kar de-loiria tudi priznava moskovska deklaracija o Avstriji, ki so jo 1. 1943 objavile ZDA Velika Britanija in seveda tudi Sovjetska zveza!
To naj bi bila baje tudi teza, ki jo namera-va avstrijska vlada predložiti v razpravo Organizaciji združenih narodov. Avstrijski politični krogi so mnenja, da bi avstrijsko vprašanje, če bi o njem razpravljali pred forumi Organizacije združenih narodov, dobilo širšo Publiciteto in da bi s tem podrobneje seznanili svetovno javno mnenje. Prvi korak za takšno intervencijo pa naj bi bil sprejem Avstri-ie za članico OZN. Temu članstvu pripisujejo
^ Gleichenbergu hitro napredujejo
Po poročilih iz Gleichenberga pogajanja med Avstrijo in FLRJ hitro napredujejo. Po doseženem sporazumu o obsegu obmejne cone testran in onstran meje razpravljajo o dvolastnikih posestvih, ki pridejo v poštev za vrnitev. Gre za približno 600 takih posestev na °beh straneh. Tudi glede tega vprašanja gre delo hitro naprej.
° priložnosti obeda, ki ga je priredila aystrijska delegacija na čast jugoslovanskim gostom, je vodja jugoslovanske delegacije Dra-g°^ V u č i n i č poudaril, da ni važno ali se mšavajo mali ali večji problemi, važno je le, d* vsestranska dobra volja dovede v vsakem s uČaju do pozitivnih zaključkov. Nato je še mrazil upanje, da bi si Avstrija lahko čim-Pre) krojila svojo usodo sama kot končno svo-b°dna država.
V ponedeljek se je na Bledu končalo zasedanje gospodarskega sveta Jugoslavije, kateremu je po ozdravitvi prisostvoval tudi podpredsednik jugoslovanske vlade Edvard Kardelj. Ob zaključku so člani gospodarskega sveta pod predsedstvom predsednika tov. Borisa Kidriča razpravljali o načrtu družbenega plana za leto 1953, ki predvideva boljše izkoriščanje kapacitete osnovne Industri e, večje investicije v kmetijstvu, prometu in za stanovanjske gradnje, povečanje izvoza industrijskih izdelkov in zmanjšanje izvoza prehrambenih izdelkov, nadalje znižanje proizvajalnih stroškov in zmanjšanje proračunskih izdatkov. Med drugim predvideva družbeni plan 30 milijard za mehanizacijo kmetijstva, okoli deset milijard za stanovanjsko gradnjo in popravilo cest, železnic in mostov. Industrijski plan predvideva povečanje proizvodnje električne struje za 300 milijonov kilovatov, surovega jekla za 15.000 ton, surovega železa za i 8.000 ton, premoga za pol milijona ton in raz-j merno znižanje cen. Na koncu je bilo sklen e-1 no, da republike izdelajo orientacijske načrte
Predsednik socialdemokratske stranke Nemčije dr. Kurt S c h u m a c h e r je zadnjo sredo zvečer nenadoma umrl. Kakor znano je Schumacherja zadela ob božiču kap, ki je povzročila nekaj dni ohromelost leve strani. Od tega časa je Schumacher bolehal, da se niti ni udeleževal zasedanj nemškega parlamenta. Kljub temu pa je iz svoje bolniške sobe vodil politiko svoje stranke, ki je v mnogem nasprotovala politiki kanclerja Adenauerja. Ker se je v zadnjem času njegovo zdravstveno stanje vidno
razvoja posameznih okrajev in da se ustanovi komisija za valorizacijo in amortizacijo osnovnih sredstev.
Jugoslavija bi lahko zaposlila brezposelne italijanske delavce
Glasilo Slovenske demokratične fronte v Ita-iji „Soča“ zahteva v svoji zadnji številki, naj začne Italija pogajanja o pošiljanju delavcev v Jugoslavijo. Časnik piše, da je bilo letos strogo omejeno število delavcev, ki pojdejo iz Italije v ZDA in Avstralijo in spričo tega poudarja, da bi lahko v Jugoslaviji našli številni italijanski delavci zaposlitev. »Takšen sporazum", ugotavlja „Soča“, „bi omogočil zaposlitev več tisoč brezposelnih gozdnih delavcev, zidarjev in sezonskih delavcev iz Beneške Slovenije". Časnik na koncu opozarja, da je predsednik jugoslovanske vlade maršal Tito izjavil že pred nekaj meseci, da so jugoslovanske oblasti pripravljene zaposliti italijanske delavce, da pa italijanska vlada sistematično zavira njihov odhod v Jugoslavijo.
zboljšalo, je vest o njegovi smrti tembolj izne-nadila svetovno javnost.
Toulose. — Teti kongres španske socialistične stranke, se je izjavil za sodelovanje z vsemi, ki bodo delali za obnovo demokratičnih institucij, ki bodo omogočile španskemu narodu, da si bo svobodno in po svoji volji izbral režim, kakršnega si želi. Udeleženci kongresa so z velikansko večino sprejeli resolucijo o politični liniji stranke ter se izjavili proti slehernemu sporazumu z monarhisti.
Nenadna smrt voditelja nemških socialistov
Porazen rezultat ljudskega štetja
O ljudskem štetju, o njegovi izvedbi in njegovih rezultatih smo že ponovno povedali svoje mnenje. Tudi nas številke niso nikdar posebno zanimale, ker vemo iz zgodovine, da se ljudsko štetje pri nas od nekdaj izvaja po načrtu, da morajo Slovenci polagoma izginiti iz statistike, da bo končno najjužnejši „Gau“ čisto nemška „Grenzmark“. Ta težnja je stara in bi bila skoraj uresničena, da ne bi živo ljudstvo prekrižalo papirnatih načrtov. Zato je kljub poizkusu likvidacije koroških Slovencev pred desetimi leti postalo koroško vprašanje s partizansko borbo našega ljudstva še bolj pereče, in to kljub nasilju in izselitvam, pa tudi kljub pisanju, da je koroško vprašanje dokončno rešeno, torej kljub papirnati likvidaciji koroških Slovencev. Prav zaradi tega ] smo tudi tokrat že vnaprej zapisali naše mne-1 nje o veljavnosti in pomenu številk ljudskega [ štetja. Nobena statistika namreč ne more [ spremeniti dejanskega stanja, da živita na Koroškem dva naroda, ki govorita vsak svoj materinski jezik.
Če se ponovno ukvarjamo z ljudskim štetjem, potem nas danes ne zanimajo popolnoma nezanimive številke temveč nas zanima nekaj drugega. Iz nadvse zanimive polemike okoli objave številk med nemškimi strankami namreč ni razvidno, kdo je prav za prav odgovoren za »nerodno zmešnjavo", to se pravi, kdo je dal števnim komisarjem navodilo za to zgodovinsko norost. Ugotovljeno je namreč, da so postavljeni števni komisarji prejeli navodila za to noro popisovanje na sejah na okrajnih glavarstvih, na katere pa maloštevilne slovenske števne komisarje niso vabili; ugotovljeno je nadalje, da so števni komisarji na teh sejah dobili nalog, da morajo prav v pogledu na popis občevalnega jezika vplivati na ljudi v tem smislu, da bodo vpisali „windisch“ ,v vseh možnih in nemožnih kombinacijah; ugotovljeno je končno, da so bile te smernice izdane na vseh okrajnih glavarstvih našega ozemlja, kar je razvidno tudi iz povsod enako zmešanih in smešnih rezultatov samih. Iz zanimive in ostre časopisne polemike v tem vprašanju je razvidno namreč le, »da je bilo že ob tistem času (mesec pred ljudskim štetjem op. ur.) znano, da bodo ljudje pri prihodnjem ljudskem štetju ,od posebne strani* pozvani, da vpišejo ,windisch* namesto ,slowe-nisch’". Ker pa so, kakor ugotovljeno, take smernice prišle prav od okrajnih glavarstev, vprašujemo, kdo prav za prav odloča na Koroškem v zadevah, ki tičejo Slovence: »posebna stran" ali koroška deželna vlada?
In to je morda najpomembnejša značilnost zadnjega ljudskega štetja: dejstvo, da v politiki napram koroškim Slovencem slej ko prej odločajo krogi okoli nekdanjega Heimatbunda in ne koroška deželna vlada!
Znano je namreč, kdo je bil duhovni vodja koroškega »Heimatbunda" od časa njegove ustanovitve skozi vso prvo avstrijsko republiko in za časa njegovih zločinskih poskusov dejanske iztrebitve našega ljudstva; znano je tudi, da je bil taisti »Heimatbund" polofi-cielna vlada za tako imenovano »manjšinsko politiko" na Koroškem in končno je prav tako znano, da se za to »posebno stranjo" skriva ista nepoboljšljiva oseba, ki ne more živeti brez narodnih sporov. Le ob tem rezultatu ljudskega štetja smo koroški Slovenci upravičeno zaskrbljeni, ker imamo prežalostne izkušnje, kam taka politika vodi.
Nekdanji tajnik Heimatbunda, avstrijski vojni, zločinec Maier Kaibitsch, najzvestejši »Kamerad" in najmarljivejši učenec »posebne strani" je v svojem neprikritem referatu, ki ga je imel na vrhuncu svojega paševanja kot SS-Standartenfiihrer dne 10. VII. 1942, med drugim izjavil: »Pri zadnjem ljudskem štetju v aprilu 1939 je izjavilo okoli 45.000 Slovencev, da se ne poslužujejo nemškega temveč vindišarskega ali slovenskega občevalnega je-
Kolektivna pogodba za kmetijske delavce
na Koroškem
zika. 7500 Slovencev se ni priznalo le k slovenskemu materinskemu jeziku, temveč tudi k slovenski narodnosti. Povrnitev ..Ostmarke" v rajh v zgodovinskih marčnih dneh 1938 ie nam, ki pripadamo generaciji svetovne vojne, prinesla izpolnitev našega velikega hrepenenja. V ozemlju severno od Karavank moramo zastopati stališče, da mora biti uporabljanje nemškega jezika hkrati tudi izraz zavesti odnosno priznanja, h kateri narodnosti kdo spada. V ozemlju severno od Karavank se mora govoriti nemško; to je treba izvesti z vsemi sredstvi. Naša prva in najvažnejša naloga v bodoče je zato, da iztrebimo slovenščino iz javnega in zasebnega življenja. Na vse urade stranke in države mora navodilo, da je treba z vsemi sredstvi, ki so na razpolago, pri nas na Koroškem iztrebiti vindišarsko narečje. Spet je treba začeti z ,,Dorfgemeinschafts-arbeit", kakor za časa plebiscita koroška ljudska pesem, mora tudi sedaj nemška koroška pesem biti bistveni del našega dela. Nosilce koroškega križa je treba izvleči spet iz njihove skromne odmaknjenosti, ker so za današnjo borbo pobuda za spremnost in uspeh. Ob času koroškega plebiscita 1919—20 so bili drugi pogoji. Tedaj je bilo potrebno, da smo razločevali med Nemci, vindišarji in Slovenci. Tedaj smo skovali vojne parole ..Koroška Korošcem" in „Ven s Kranjci" itd. Tedaj ni stal veliko-nemški rajh za nami. Tudi na Dunaju nismo imeli opore, temveč smo bili navezani le na svoje lastne sile. Danes so postale razmere drugačne. Koroška je sedaj najjužnejši obmejni „Gau“ velikega rajha. Zaščita tega raj-ha zahteva narodno-politično očiščenje v obmejnem ozemlju. Zaradi tega tudi ne smemo dovoliti, da tukaj Slovenci delujejo v proti-nemškem in protidržavnem smislu. Tudi ne smemo razlikovati med Nemci, vindišarji in Slovenci. Vindišarji, ki so se priznali k nemški narodnosti, so pač Nemci in za Slovence tukaj ne sme biti več prostora."
To je kratka zgodovina, to je rezultat politike ,,posebne strani", ki jo danes spet obnavljajo. Spet so na delu „Dorfgemeinscha£ten“; spet zlorabljajo koroško narodno pesem za borbo proti Slovencem; spet je treba izvleči iz njihove ,.skromne odmaknjenosti" koroške ,,Abwehrkampferje“, kakor je to razvidno iz raznih predlogov za odlikovanja in rente ob 30-letnici plebiscita in iz raznih paradnih pohodov; spet je potrebno v novih razmerah razlikovanje med Nemci, vindišarji in Slovenci.
Da so to ,.posebno stran" poslušali najprej števni komisarji in njihovi naredbodajalci na okrajnih glavarstvih in se ji je po časopisni polemki končno uklonil tudi Zvezni statistični urad. je znak in potrdilo, da na Koroškem v manjšinski politiki še vedno odloča ,.posebna-, stran", to je ustanovitelj in duhovni vodja „Heimatbunda“ in ne koroška deželna vladal Ta rezultat ljudskega štetja pa je v resnici porazen — ne 7.J nas, temveč za koroško manjšinsko politiko. Obnova in nadaljevanje te politike ne moreta dovesti 'Jo zaželjene zadovoljive rešitve v duhu prijateljskega sodelovanja.
V moskovski „Pravdi“ je bilo ob koncu julija t. 1. objavljeno poročilo Centralne statistične uprave pri Svetu ministrov ZSSR o rezultatih izpolnitve državnega plana razvijanja gospodarstva ZSSR za II. četrtletje 1952. leta.
Če primerjamo zadnje četrtletno poročilo o izpolnitvi plana s prejšnjimi poročili, vidimo, da stoje stvari v letošnjem letu najslabše, kajti v 1950. letu niso izpolnile plana 3 industrijske veje, v 1951. prav tako tri, a v letošnjem letu še enkrat več, to je 6 industrijskih vej, od katerih niso izpolnile plana tudi tako važne veje. kot na primer industrija težkih strojev, industrija transportnih strojev in industrija poljedelskih strojev.
Poročilo pa ne vsebuje podatkov o kapitalni graditvi, delovni sili, materialnem in kulturnem standardu, ne navaja povečanja proizvodnje posameznih artiklov itd. — kar so vsebovala nekdanja poročila. Sovjetska birokracija ima vsekakor več razlogov, da ne objavi teh podatkov, kakor tudi, da ne objavlja vsebine perspektivnega plana tako imenovane pete Stalinove petletke. Podatki so torej zelo pomanjkljivi, in čeprav moramo na vse sovjetske podatke gledati z velikim pridržkom, vseeno sovjetski statističarji, kljub olepšavanju dejstev, ne morejo skriti stvarnega stanja v sovjetskem gospodarstvu.
Toda kljub vsemu javnost danes že toliko
S 1. avgustom je stopila v veljavo kolektivna pogodba za kmetijske delaskic v kmečkih obratih, ki so jo 25. julija t. 1. sklenili Zveza kmetijskih in gozdnih delodajalcev Koroške na eni strani ter koroški deželni sekretariat Sindikata delavcev v kmetijstvu in gozdarstvu in koroška deželna organizacija Zveze kmetijskih in gozdnih delavcev na drugi strani.
Kolektivna pogodba v svojem bistvu temelji na določilih deželnega zakona o ureditvi pravic delavcev v kmetijstvu in gozdarstvu iz leta 1949, ki velja na Koroškem za kmetije, na katerih lastnik s svojo družino sam dela, kjer živijo kmetijski delavci skupno z družino lastnika in kjer ni stalnega upravnika, pod pogojem da sta tako delodajalec kakor tudi delojemalec včlanjena v organizacijah, ki so pogodbo sklenile oz. če postanejo njihovi člani.
Bistvena določila pogodbe so: Delovni čas je za posamezna obdobja odmerjen in sicer je za mesece od maja do oktobra določen s 80 urami tedensko, za mesece marc, april in november s 54 urami, za zimski čas (od decembra do februarja) pa z 42 urami tedensko. Delavcem, ki oskrbujejo živino, dopušča pogodba 2 prosta delavnika na mesec. — Zaslužek je predviden iz zaslužka v denarju in iz prejemkov v naturalijah (popolna oskrba ali pa prejemki živil v primeru samooskrbe). Zaslužek v denarju je za kmetijske delavce predviden z 280—500 šil. mesečno, za kmetijske delavke pa od 240—400 šil. Konjarji prejmejo za oskrbovanje par konj izven delovnega časa še doklado 60 šil. mesečno, volarji pa 40. Molzači dobijo mesečno doklado 30 šil. Od tega zaslužka mora delojemalec plačati polovico socialne zavarovalnine, mezdni davek in prispevek k zbornici kmetijskih delavcev, čim bo ta ustanovljena. Prav tako so za deputatni-ke določene količine prejemkov moke, mesa, masti, mleka in jajc. — Kmetijski delavci imajo zajamčen letni dopust in sicer 12 delovnih dni na leto; po petih letih se letni dopust zviša na 18 in po petnajstih letih na 24 delovnih
Glede Posarja še ni sporazuma
Zadnji teden je bil v Parizu tretji sestanek med francoskim zunanjem ministrom Schu-manom in nemškim pooblaščencem Hallstei-nom, ki sta se razgovarjala o. rešitvi posarske-ga vprašanja. Kakor znano so na zadnji konferenci Evropske jeklarske zveze predlagali, naj bi Francija in Nemčija do 15. septembra 'dokončno uredili to vprašanje med seboj. Doslej so imeli tri sestanke, prihodnji pa bo 29. avgusta.
Na zadnji seji je po tiskovnih vesteh iz Posarja francoski zunanji minister Robert Schuman predlagal, naj se Nemčiji vrnejo poljedelski kraji Posarja, v katerih so imeli pri zadnjih volitvah pronemške stranke večino, toda le v slučaju, da se industrijsko ozemlje Posarja proglasi za evropsko področje. O tem naj bi odločalo posarsko ljudstvo na tajnih volitvah samo.
pozna stvarnost v Sovjetski zvezi, da tudi najbolj pomanjkljiva in najbolj skrbno sestavljena planska poročila že odkrivajo na poi vojni značaj sovjetskega gospodarstva, njegove agresivne priprave. Sovjetske priprave za agresijo so vsekakor povod, da se na račun traktorjev in drugih poljedelskih strojev danes proizvajajo tanki in 'druge vrste oborožitve. Ti primeri nam govorijo predvsem o tendenci padanja mirnodobskega gospodarstva m račun prenapenjanja vojne proizvodnje v Sovjetski zvezi.
Laž ima kratke noge
. Zadnja „Die neue Front", preklicuje na osnovi tožbe po tiskovnem zakonu svoje laž-njive trditve, ki jih je objavila, dne 5. maja 1951 pod naslovom »Infamna igra v manjšinskem vprašanju".
Kakor znano, je ,,Die Neue Front" tedaj med drugim tudi trdila, da je DF hotela potom SPO spraviti, nekega profesorja Piuka kot človeka svojega posebnega zaupanja v koroško deželno vlado. Sedaj je morala pred sodiščem te laži preklicati. Isto lažnivo vest so prinesli tudi drugi časopisi in so jo nekateri zlonamerno razširjali tudi med našim ljudstvom. Toda laž ima kratke nogel
dni. Za mladoletne so izjemna določila. Delodajalec je dolžan, da daje svojemu delavcu v primeru bolezni polno oskrbo najmanj 7 tednov; s številom službenih let se tudi ta dolžnost podaljša in sicer na 22 tednov. Ob koncu leta dobi kmetijski delavec božično re-muneracijo v višini polovičnega mesečnega zaslužka v denarju. V primeru razrešitve službenega razmerja je delavcu zajamčena od-pustnina, ki odvisi od službenih let in znaša 5 do 50 odstotkov letnega zaslužka v denarju.
*
Kolektivna pogodba sama na sebi je korak k enakopravnosti kmetijskih in gozdnih delavcev z drugimi delavci in k zajezitvi odtoka ljudi iz fjodeželja. Na splošno gledano lahko postane posrednik prepotrebne človeške delovne sile na kmetih. Spričo nasprotij, ki jih naletimo prav v koroškem kmetijstvu tako v pogledu na donosnost, kakor tudi na pospeševanje proizvodnje, predvsem pa na javne podpore v zadnjem desetletju, pa moramo re-« či, da bo pogodba spet le ustregla ,,pospeševanim" in „urejenim“ posestvom in da skoraj ne bo odpomogla stiski po naših vaseh, ki so v vseh formah pospeševanja bile zapostavljene in načrtno zanemarjene.
Kmetijske delavce more v potrebni višini plačali le oni kmet, ki je že dvignil svojo proizvodnjo na gospodarskemu računu odgovarjajočo stopnjo. Čigar krave dajejo 3000 in več litrov mleka na leto, bo lahko plačal molza-ča ali kravarico, saj ga stane le količino mleka, ki ga da- ena krava. Za dvig molznosti na 3000 litrov pa je treba večletnega intenzivnega strokovnega dela in pospeševanja, kar pa pristojne ustanove po naših vaseh niso vpeljale, nasprotno so nudile našim vasem v tem pogledu često komaj petnajstino pomoči, ki so jo dobili tisti, ki že itak črpajo iz polne sklede.
Kakor torej pozdravljamo kolektivno pogodbo v korist kmečkega delavca, bo našemu kmetu, ki ne more plačati odgovarjajočih mezd, odtegnila še tiste maloštevilne delavce, ki jih danes ima. Verjetno je to sploh glavni in prvenstveni cilj in namen OVP-jevskih magnatov, ki so združeni v Zvezi kmečkih in gozdnih delodajalcev Koroške, daha ta način odtegnejo malini kmetoth njim manjkajoče posle in jih lahko spet izkoriščajo zase.
Kakšen je novi
Po vojaškem preobratu je bilo v Egiptu mnogo govora o reformah v korist širokih plasti revnega ljudstva. General Naguib je zahteval razne ukrepe za dvig splošnega življenjskega standarda, pred vsem standarda egipt-skih kmetov, razdelitev veleposestniške zemlje in pospešitev industrijskega razvoja dežele. Zaradi teh njegovih zahtev je prišlo celo do nesporazumov med njim in Ali Maherjevo vlado, ki se je zoperstavljala nekaterim Naguibo-vim zahtevam.
Prav tako je general Naguib posegel tudi v nameravano davčno politiko vlade, „da ne bi prišlo do preobremenitve revnih plasti ljudstva" z novimi indirektnimi davki. Vse je torej izgledalo, kot da bi novi oblastniki želeli res le 'dobrobit egiptskega ljudstva.
Ko pa je prišlo prejšnji teden do večjih demonstracij delavcev v industrijskih predmestjih Aleksandrije, se je novi režim pokazal tudi z druge strani, in sicer kot vojaška diktatura. Okoli 10.000 delavcev je stavkalo za višje mezde in ko sta policija ter vojska hoteli ..vzpostaviti red", je prišlo do ostrejših spopadov med stavkajočimi in oboroženimi, med katerimi so bile zažgane nekatere stavbe predilnice v Kafr el Davaru blizu Aleksandrije.
Egiptska vlada je zaradi delavskih demonstracij odposlala v Kafr el Davar posebno sodišče, da bi obsodilo krivce izgredov. Pred to sodišče je bilo postavljenih 29 delavcev. Obtožba se je glasila na veleizdajo. Čeprav je general Naguib sam izjavil, da so vladi znani povzročitelji krvavih ne r e*Jo v v Kafr el Davaru, ter da so to elementi iz prejšnjega korup-cionaškega režima, ki so baje naščuvali delavce, sta on in ministrski predsednik Ali Maher vendar potrdila smrtno obsodbo proti mlademu delavcu Mustafi Khamisu. Usmrtitev so sicer preložili, ker je Mustafa Khamis zaprosil za razgovor z generalom Naguibom, da bi mu podal neko posebno izjavo in je general privolil v ta razgovor.
V zvezi z obsodbo mladega delavca in sploh
Tanki namesto traktorjev
Nekaj o stvarnosti današnjega sovjetskega gospodarstva
Aman. — Zvedelo se je, da države članice Arabske lige pripravljajo konferenco zunanjih ministrov teh držav, ki naj bi bila v eni izmed prestolic arabskih držav. Na dnevnem redu te konference bo med drugim vprašani6 obrambe Srednjega vzhoda, kakor so predlagale Velika Britanija, Francija, ZDA in Turčija.
London. — Organizacija OZN za kmetijstvo in prehrano (FAO) bo imela 21. oktobra v Rimu konferenco kmetijskih strokovnjakov iz 18 evropskih dVžav. Glavni predmet razpravljanj na tej konferenci bo vprašanje boljšega izkoriščanja zemljišč in vodnih sil.
Peking. — Vietnamska časopisna agencija sporoča, da so Ho Ši Minhove enote onesposobile v prvem polletju t. 1. približno 28.000 francoskih vojakov in oficirjev. Francoske oborožene sile so imele več kot 21.000 mrtvih, jiribližno 6.500 ujetih, nad 560 vojakov pa so je predalo. Ho Ši Minhove sile so vrhu tega zaplenile v tem času nad 4400 pušk in 1130 strojnic ter uničile 500 kamionov in oklepnih vozil ter 20 letal.
Beograd. — Nad Beogradom so poskusili polet prvega jugoslovanskega helikopterja za potrebe gospodarskega letalstva. Helickopter je bil nabavljen v ZDA. Gospodarsko letalstvo Jugoslovanskega aerotransporta bo opravilo z novim heliokopterjem vrsto opazovanj v kmetijstvu in gozdarstvu, da bi zatrli koloradskega hrošča v Vojvodini in omogočili uspešen boj proti rastlinskim škodljivcem.
Fusan. — Predstavniki treh posebnih 'agencij Organizacije združenih narodov so odpotovali v Korejo, kjer bodo imeli nalogo pomagati južnokorejski vladi izdelati načrt za povojno obnovo zdravstva, prosvete in kmetijstva. Ti strokovnjaki OZN bodo proučevali razmere v tej deželi in izdelali v sporazumu z vlado petletni obnovitveni načrt, ki bo uresničen seveda lahko šele po prenehanju sovražnosti, zakar pa zaenkrat še ni mnogo izgloda.
London. — Neznani tatovi so se nedavno vtihotapili v stanovanje angleškega obrambnega ministra lorda Alexandra in mu pobrali poleg dragocenosti številne kolajne in odlikovanja.
egiptski režim?
v zvezi s stavko delavcev za višje mezde piše napredni svetovni tisk, pred vsem socialistični, o krvavem razrednem sodstvu v Egiptu in obsoja ukrepe novega režima proti delavcem, ki se borijo za boljše življenske pogoje, ko p* general Naguib istočasno izjavlja, da mu gredo vsi njegovi ukrepi za koristi ljudstva. Isti tisk označuje zadnje egiptske dogodke kot nedvoumne znake buržoazne revolucije, ki j0 sicer strmoglavila stari fevdalni red in govori o številnih reformah, ki pa na drugi strani prav tako neusmiljeno postopa proti delavstvu, če si le-to hoče v okviru revolucije izbojevati boljše življenjske pogoje.
Ti dogodki vsekakor postavljajo v posebno luč današnji novi režim v Egiptu, ki je kljub svojim napovedanim ukrepom in kljub zatrjevanju generala Naguiba, da noče nobene vrste diktature, reakcionarno meščanski in nosi vse znake — moida navidezno „socialne“ — vojaške diktature. Bodočnost bo šele pokazala, ali bodo prevladali napovedani ukrepi ,A korist revnega ljudstva" ali pa ozki interesi kroga novih oblastnikov.
Teheran. — Perzijska vlada je sklenila od' poklicati vse svoje vojaške zastopnike v tujini-Vlada je utemeljila svojo odločitev s tem, d9 je potrebno varčevanje z devizami.
Volilna kampanja v Ameriki
V svojih volilnih govorih republikanski kandidat general Eisenhovver napada sedanje?!9 prezidenta Trumana in njegovo politiko. Oči' tuje mu ,,levičarstvo" ter da bo zaradi te?9 ameriški narod privedel na pot tiranije. Ako bi zmagala na predstoječih volitvah Demokratska stranka, tako pravi Eisenhower, bi 10 ..pogubno pot" nadaljevala. — Truman je n9 to odgovoril, da Eisenhovverjeva kampanja ne prinaša nič novega ter da je treba samo či-tati govore republikanskih kandidatov Pred nekdanjimi prezidentskimi volitvami, pa !e ?e jasno, kaj in o čem bo govoril Eisenho^er v naslednjem tednu ali mesecu.
^ dolgim, zamišljenim pogledom se je ozrl j stari Andrej Koren po sobi. Pravkar je bil spremil iz hiše mlada dva in snahinega očeta, kl je bil prišel, natančen, skoraj skopušen mož. k predaji, vrnil se je v sobo s počasnimi, ! nekako zastajajočimi koraki kakor ne bi prav VecjeT kam naj stopi, kakor bi dvomil in se pokljal, ali naj še gre v liišo ali ne.
„ Sredi sobe se je ustavil. Stal je tam s povešenimi rokami, z nekoliko sklonjeno glavo. Kakor zlat potok je plalo sonce, lijoče skozi nprto okno, čez njega, da so mu redki beli lasje nekako zagoreli in se mu je suho, a sicer zdravo lice kljub petinsedemdesetim letom čudno pomladilo,, kakor bi ga bili sončni žarki v resnici pozlatili.
Tako je stal sredi precej velike sobe, mirne ‘n prazne, hlapec 'in dekla sta odšla takoj po kosilu nekam po vasi, pastirček je odšel v cerkev, k večernicam.
Počasi mu je šel pogled po sobi naokrog. Ko je prišel do okpa, je starček naglo zametka!, žarka sončna luč ga je zaščemela v oči;
'n ali niso morda spekle solze, ki so mu si-kle v oči in jih je le stežka zadrževal?
Skoraj začudil se je, da sije sonce tako lepo in veselo, ko pa v srcu ni veselja in se mu tudi soba ne zdi nič tako lepa, domača in to-Pla kakor nekdaj in vse do sedaj. A res — saj ni več njegova soba, njegova last, pravkar je bfl izročil vse mladima. Zdaj je on ,,stari“, Preužitkar, človek, ki mu je v kratki uri zdrsalo iz rok, kar je dolga leta držal krepko, Skopuško skoraj... Ni več njegova miza tam v kotu, za katero je posedal toliko let na pr-vem mestu, govoril vedno prvo in zadnjo be-Sedo, molil družini naprej, z molitvijo blagoslavljal jed, ki jo je prideloval s pridnostjo in trudom, z molitvijo se zahvaljeval, da jo sme 'n more uživati še zdrav in krepak ... Ni več Njegova zelena peč, ki mu jo zdaj meri in bora oko, pri kateri je ob meglenih jesenskih in dolgih zimskih večerih posedal z otroki, jim, ko so bili še majhni in močne vere, pripovedoval zgodbe in pravljice, posedal z gosti in sosedi, a dostikrat s tujci s krošnjarji, ki so romali s svojim blagom od vasi do vasi in naj-
Ksaver Meško:
SLOVO
rajši prenočevali pri njem, največjemu in najuglednejšemu posestniku v vasi, a tudi z berači, ki so ga radi zaupljivo prosili prenočišča in jim ga je rade volje dajal za božji Ion. In jih je napeto poslušal, ko so poročali, kako poteka življenje zunaj v svetu, kaj so videli, slišali, doživeli na svojih potovanjih. Veselje in pouk so mu bili taki večeri... In na veliki stenski uri so se mu ustavile oči in misli. „Ne bo več dolgo in bo bila tudi meni zadnja. Starega se čutim, danes starejšega kakor kdaj do zdaj.“
Šiloma se je iztrgal iz malodušne zamišljenosti, ki se ga je lotevala. Počasi s težkimi koraki, težjimi kakor še včeraj ali predvčerajšnjim, z bolj sklonjenim hrbtom kakor še pred nekaj dnevi je stopal proti javorovi mizi v kotu sobe. Ni sedel na svoje dosedanje mesto, odmaknil je od mize stol, na katerem je sedela rajna žena, kadar je pač utegnila sesti k mizi, večinoma je jedla kar v kuhinji, med delom, mimogrede. Previdno, nekako spoštljivo ga je obrisal s plosko roko. Ana ga je obri- i sala navadno s predpasnikom, preden je sedla ali ga je komu ponudila.
Utrujen, kakor po težkem delu, je sedel. In i se je nenadno domislil, kako je videl očeta J nekaj dni pred smrtjo, da je prav tako utrujen sedel za mizo zamišljeno, nekako izgubljeno strmel po sobi. Zdaj ve, da se je poslav- 1 ljal — dva dni za tem se je zvrnil nani sod vina in ga ubil, tega silno treznega moža. Tako je prevzel za njim domačijo in gospodarstvo on, dvajsetleten.
Ko je tako sedel, se je spomnil nje, ki je bil ta stol njen sedež in njeno mesto v hiši, rajnj žene Ane. Videl jo je v mislih, a čudno razločno, kako je sedela tu mlada nevesta, nekaj dni po poroki. Sama sta bila v sobi. Anka je predla, on je obrezoval toporišče za sekiro. Oba sta bila zamišljena, tiha, le zdaj in zdaj je padla v ta molk kaka kratka beseda. Kar je
na mah nehal drdrati in peti kolovrat. Ko je pogledal od dela, je videl, kako Anka naslanja glavo na mizo in joka. Začudil se je, kar preplašil v mislih: „Pa ji je tako hudo pri nas?“ Stopil je k nji, polahko je dvignil glavo, zaskrbljeno jo vprašal: „Anka, kaj pa ti je?“ Zroč mu s solznimi očmi v njegove, je ihtela: . Od vsega sem se morala ločiti, vse: zapustiti mater, očeta in sestre.“ Oddahnil si je, da ni kaj hujšega, tolažeče se ji je nasmehnil: ..Glej, Anka, življenje je pač takšno: vsak čas se je treba od česa ločiti, kaj zapustiti." Ko je pred tremi leti umrla, mu je ves čas tista dva dni kar je ležala na odru, in zlasti še, ko so jo nesli iz hiše, bolno govorilo v mislih in v srcu: ..Takšno je pač življenje: vsak čas se je treba od česa ločiti, kaj zapustiti." Ločiti se je moral od nje, ločiti se mora zdaj od tega, za kar sta se oba tako trudila, za kar sta oba tako vestno skrbela, dolgo življenje čez petdeset let.. . „Je pač takšno življenje ...“
Počasi je potegnil z roko čez čelo — mord i je hotel izbrisati spomine, morda se je branil s tem solz, ki so mu silile v oči.
..Posloviti se bo treba tudi od polja," se je domislil, kakor bi mu bilo v trenutku od nekod prišepetalo, z rahlim očitanjem ga opomnilo, kako je mogel polje pozabiti.
Sunkoma je vstal, nekako zaskrbljen, kakor bi bil nekaj zamudil. Naglo je stopal proti vratom, snel klobuk s klina za durmi, se pokril, šel iz sobe. Stoječ na nekoliko vzvišenem pod-stenju pred hišo, je skrbno zakleni! vežna vrata, ključ skril med cvetlične lončke, na oknu, kamor so ga navadno shranjevan. Postal je nekaj trenutkov pred pragom, z dolgim pogle dom objel dvorišče, starega petelina, ki je bahato stal ob gnojišču, na katerem so kokoši skrbno brskale, iskale si hrano, nekaj jih je kopalo in se ščeperilo v prahu tja dalje proti svinjakom.
Zamišljeno je pokima1, češ, vse je v redu.
O treh malih Robinzonih
Sledeča zgodbica se je v resnici zgodila. Kni trdijo, da žive ti trije dečki še danes za Tremi ribniki pri Mariboru, drugi pa vedo *0pet povedati, da so se že preselili v nasprotni konec mesta. Bilo jih je namreč hudo s>am, ko se je njihova nesreča razvedela med Pionirji, ki so jih potem velikokrat obiskali 'j1 se vsem trem prešerno smejali. Pa naj je % kakor že, poslušajte:
Najstarejši je bil Tonček, najmlajši Mihec, sfednjega pa so klicali za Marjana. Tonček je Podil v četrti razred, Marjan v prvega, Mi-Pcc pa je bil za šolo še premajhen, saj še ni šest let. In naša zgodba se je začela jistega dne, ko je dopolnil Tonček deseto jelo svoje starosti. Lani, prav ob tem času je °*lo po zaključku šolskega leta. — Vsi trije s° se imenitno razumeli. Drug drugemu so Pomagali in iz hiše se niso ganili, če niso Vs> trije naenkrat odšli. Tonček je prebral že Veliko knjig, a nobene s takšnim veseljem ka-
BORDON:
Kmetova smrt
Za hip samo privzdignite mi glavo, le malo naj se na lahti oprem in v mislih zadnjič pohitim v daljavo: morda svoj rodni kraj in dom uzrem.
Rad šel bi vsaj enkrat še čez ponjavo domačih polj, pritisnil v svoj objem ženo, otroke, konja, psa in kravo, prej ko v tujini žalosten umrem.
°r Robinzona. In če bi ga bral vsaj zase, bi ne t^ilo nič hudega, pa kaj, ko je pripovedo-,Val Robinzonove in Petkove prigode tudi ratcema, da so jima kar lasje ježili, posebno 1‘ihcu, ki si vsega še predstavljati ni mogel. Ta večer pa je Tončku šinila v glavo misel, )e postala hipoma že cel načrti Potegnil je v kuhinij Marjana in Mihca za rokav, jima namigni|, naj prideta pred hišo in se prvi iz-^•znil skozi hišna vrata na piano. •'Poslušajta!" je skrivnostno pričel. „Če ni-oaevži, gresta z menoj. Utaborimo se ob alvariji, zakurimo ogenj in zgradimo streho i . saho iz smrekovih vej — živeli bomo ne-ai dni km Robinzoni"
Mihec in Marjan sta poskočila: „Gremo! |
Kdaj odrinemo?" je vzkliknil Mihec. wMplči, da nas mama ne sliši!" ga je miril Marjan. Tonček pa je zadovoljen pristavil; „Odrine-mo takoj I Počakajta me za ribnikom, takoj pridem za vama."
Mihec in Marjan sta se pobrala za ribnik, kjer je bil njihov najljubši prostor za igre. Tonček pa je stopil v hišo, da vzame še najpotrebnejše za junaški podvig. Kmalu je pritekel k ribniku z eno odejo in plaščem preko ramen, z vžigalicami in s pipcem v žepu — pa z vrvjo in kruhom v rokah.
In odkorakali so trije mali Robinzoni mimo Treh ribnikov in mimo parka pod Kalvarijo. Tam nekje v tisti dolinici ob potočku so se skrili za grmovjem in taborenje je bilo tu. Ura je bila že pozna. Marjan je čepel ob poti na straži, da jih kak nepoklicanec ne bi presenetil. Tonček je najprej zgradil, ognjišče, nato pa je potegnil vrv okrog treh dreves in jo prepletel počez in navzkriž. Taborni ogenj je zagorel, na vrv so položili smrekove veje in vsem trem so kar žarela lica od zadovoljstva. Mihca njegova brata nista mogla za drugo uporabiti, pa je nabiral dračje okrog njihovega tabora. Ob devetih nekako so si razdelili kruh, ga s slastjo pojedli, nakar so se vsi trije glasno bahali s svojim junaštvom. Najglasnejši je bil spet Mihec, Marjan tudi ni zaostajal za njim — Tončku pa se je takole širokoustenje ob tako samoumevni stvari, kakor je taborenje, zdelo preotročje in zato je raje molčal. V sreči so utrujeni zaspali pod zelenim krovom.
A jojl Cez kake pol ure sta Tonček in Marjan že morala tolažiti Mihca, ki so ga prebudili čudni nočni ptičji glasovi, katerih se je močno ustrašil. Pa so spet zaspali. A ne za dolgo. Prebudil jih je močan dež, ki se je kar naenkrat vlil izpod temnega neba. Skozi redko smrečevje na „strehi“ je curljalo, da je bilo kaj, in Mihec je že jokal in klical mamo . .
„Potrpi no, mevža, sicer te samega pošlje-va domov!" je grozil Tonček, pomagalo pa ni nič. Mihec je kričal in kričal: „Mamaaa.. • maamaaaa!" in se otepal obeh bratov, ki sta mu mašila usta z rokami. Marjan je cmeravca nekaj časa zlepa miril, potem se je pa kar sam stisnil ob Tončka, ker je občutil svoje mokre roke in noge. Stiskal se'je boeče k najstarejšemu bratu in gedal čezenj na Mihca, od katerega se je sedaj kar želel še več
vika in krika, da Jji ja čimprej odrinili proti domu .. . Tonček je vse to prav dobro videl, poslušal Miličev „Gremo domov! Mama! Mama!" in, ko se je začelo v daljavi pošteno grmeti, se je ustrašil te noči okrog sebe še sam ter rekel:
„Ce ste taki Robinzoni, pa pojdimo domov!" To je bila odrešilna beseda. Marjan je zgrabil Mihca in poletel z njim na pot, Tonček je komaj utegnil pobrati odejo in jima je že bil trdo za petami.
Naj vam še povem, da so tekli vso pot do doma. Mokri do kože so privihrali v kuhinjo, kjer jih je čakala objokana mamica. Nič jih ni skregala, ker je videla, da so bili že dovolj kaznovani z dežjem in strahom. Preoblekla jih je, jim skuhala sladkega čaja in — še očeta je umirila, ki se je vrnil iz mesta, kjer jih je iskal pri vseh Tončkovih sošolcih.
Tonček je bil tako poparjen, da ni pogledal ne enega svojih bratcev. Sram ga je bilo in mislil je na to, kaj bo, če se razve ta nesreča med njegovimi sošolci v pionirskem odredu.
In razvedela se je. Mihec jo je izblebetal Jožetu, Jože pa jo je povedal v pionirskem odredu — in šlo je spet vse narobe! Prav vsi do zadnjega so se na ves glas smejali.
Tončku, Marjanu in Mihcu, ki danes ni več tak otročč, kakršen je bil tam pod Kalvarijo, se nikamor več ne mudi z doma. Še najmanj pa v Robinzone! Lepo se razumejo in vsi trije se pridno učijo. •
ELLER:
Eroica
Ječa je prostor z vrati v svobodo odprtimi, dnevi so naši večno slovo in odhod, beli mrtvaki na drevju s tilniki strtimi v jutra so blaga in čista svetal kažipot.
Stopamo tik pod brezni vulkana bruhajočega, a pred očmi se ugaslimi majski razgrinja vrt, tlak je posut s črepinjami veka razpadajočega in da portalu stoji zvesta stražarka smrt.
Meč poljubi, tovariš, znamenje vsega minljivega,
venec iz trnja in rož, zvezdo iz kapelj krvi, glei, raz obličja še davi neskončno dobrega, živega,
vekomaj glorija žrtve mrtvih junakov gori.
Pa se je obrnil na desno, počasi stopal ob hiši, zavil za ogel.
Za hišo se je v senci stare jablane spet ustavil, ogledoval drevje, z obžalovanjem pomislil, da bo slaba sadna letina. ,,Deževalo je, ko je cvetelo, pa se je v cvetu zaredil črv. A ; da bi Bog dal le kruha, brez pijače bomo že nekako prebili. Za domačo rabo pa ga morda še za silo bo."
Nekako pomirjen se je obrnil proti polju, sprostiralo se je od hiše daleč proti hribu, z gozdovi poraslemu.
Počasi, korakoma je stopal po ozarah, ogledoval zdaj polje, zdaj lastovke, ki so poletava-le nad njim ter črtale v mirno, tiho ozračje velike črne kroge. V višini je drobil svoje pesmi škrjanček, naših polj neutrudni pevec. Ker ni bilo vetra, je stalo vse silje mirno, svečano in pobožno, kakor kadar stopa sam Gospod po polju in blagoslavlja zeleneče in rodeče žito.
Kdaj in kdaj je postal, sklonil se, nežno kakor deklica svoje rože prijel šopek bilk, jih j ljubeče ogledoval, zadovoljno jim pokimaval. Že je odcvetelo, skrivnostno se je porajalo seme v klasju, niti ne bo dolgo do žetve — .,pet pedi — pet pedi," pojo prepelice v žitu.
Stopal je dalje, premišljal, kako je na teh njivah delal in se trudil sedemdeset let, v lepem in slabem vremenu, dostikrat že ob vzbu-j jajoči se zori in v temno noč, zlasti v prvih j letih, ko se je bal, da bi mogel biti slabši gospodar kakor rajni oče in bi posestvo začelo pod njegovim gospodarstvom pešati. Z leti je tako zrasel s to zemljo, da se mu je zdela nekako tako njegova kakor Anka in jo je imel res tudi skoraj tako rad kakor Anko. A glej, kakor I ga je zapustila zvesta žena in se je moral ločiti od nje, tako ga zapušča zdaj zemlja, zvesta mu dolga lela. Pač bo še hodil po nji, ako Bog da, jo še obdeloval, a tako vsa njegova ne bo več kakor doslej.
Stopal je po ozarah dalje in dalje, vse svoje njive — do danes njegove, zdaj ne več — i je hotel še videti, v mislih in s pogledi se jim j zahvaliti za njihovo zvestobo in pomoč, blagosloviti jih.
Na koncu svojega sveta se je ustavil. Tam je bila zorana njiva, rjava, čakajoča sejalca in semena. Stopil je nanjo, šel po grudah, ki so se mu pod koraki drobile, kakor bi mu hotele narediti pot zložnejšo, ko je stopal po njih tolikokrat s težkim korakom, nad oralom sključen, z močno roko držeč in ravnajoč plužnice, da se je lemež zarezaval globoko v zemljo in so se brazde v naglici valile v stran, kakor bi se hotele umakniti neusmiljenemu rezilu. A danes, glej, stopa čeznje mirno, dober prijatelj.
Ustavil se je sredi njive. Oziral se je na vse strani, tako počasi in tehtajoče kakor poprej po sobi doma. In je nagnil glavo nekoliko proti gozdu na hribu ob njivi, kakor bi skušal doumeti, kaj mu poje kos najneugnanejši vseh pevcev, ki mu je pel tolikokrat, ko so v padajočem mraku utihnili in pospali že vsi drugi drobni pevci.
Pobožno kakor kadar je v nedeljo stopil v cerkev — še pokropil bi se, če bi imel blagoslovljeno vodo pri roki — se je odkril, počasi si pogladil lase s čela in v tihi molitvi kakor pri veliki maši govoril:
„Mnogo si zahtevala od mene, o zemlja, mnogo truda in potu, vendar si mi bila dobra: dajala si življenje meni in mojim — zahvaljena bodi! Dajaj živež tudi mladim, da ne bo pomanjkanja in gladu v Korenovi hiši. Bog te blagoslovi!"
Dvignil je nekoliko glavo, pomežiknil proti soncu, ki je viselo že nizko nad daljniihi gorami: Grelo si me dostikrat, sonce božje, hudo me peklo tudi marsikdaj, bilo dobro: dajalo si rast posevkom, zorilo si seme — zahvaljeno bodi! Sij tudi mojim mladim, zori jim vsakdanji kruh, dar božji.
Više je dvignil glavo, pogledal proti nebu: „In ti, Oče nebeški, si blagoslavljal moje delo, soncu si dajal sijati, nebu dal deževati, pošiljal si veter in dajal mirno vreme. In če si poslal kdaj točo, si mi dal tudi moč, da nisem obupal, ampak sem šel po prvi žalosti z novo močjo na delo in z novim upanjem. Zahvaljen za vse dobri Bog! Pomagaj še mojim mladim, blagoslavljaj jih, kakor si blagoslavljal mene in moje delo, blagoslavljaj jim dom, polja, njih delo... In kadar me pokličeš, g!ej, svoje delo sem dokončal, kolikor sem s svojimi slabimi močmi mogel — bodi mi tudi v večnosti dober in milostljiv ...“
Tako je stal sredi polja z odkrito glavo, z vdanimi očmi, in zahajajoče sonce mu je oblivalo sive lase in resno, a mirno obličje z zlatimi žarki. Počasi je nagibal glavo na stran, čelo nabral v gube, oči nekoliko priprl, kakor bi napeto -poslušal, pričakujoč odgovora iz večnosti. . .
Kos v gozdu je za trenutek prenehal, kakor bi tudi prisluhnil daljni, skrivnostni pesmi...
Pesniki, praktiki ali sužnji zemlje?
Nimam tu v mislih pesnikov-sanjarjev, ki zgolj z blestečimi besedami dojemajo življenje in naravo, veselje in trpljenje, bolest in hrepenenje. Pred očmi imam može, klene može z žuljastimi rokami, može, katerih nenehne sanje se ne izražajo v „lepih besedah", može, katerih globoke misli, čustva in sanje postajajo sproti tvorna dejanja. Možje dejanj, stvarjanja so to, preoblikovalci, pesniki, a tudi — sužnji zemlje.
I. Na Blatu
Prišla je komisija od najvišje gospodarske oblasti v deželi na Blato pri Pliberku. Pri graščinskem in tujerodnem posestniku v vasi je določila mesto svojega poslovanja. In prihajati so začeli ponižno in tuje besede nevešči mali naši gospodarji drug za drugim, da potožijo bedno stanje, nastalo vsled letošnje suše. Predsednik blaškega občinskega kmetijskega sveta, držeč v eni roki snop pšenice, v drugi merico rži letošnjega pridelka, stopi vendar odločno in možato pred „visoko“ komisijo in začne na samo njemu lasten način kleno-jedrnato in z vsem poudarkom:
..Gospodje, sejali smo po vaših navodilih to novo sorto pšenice, ji postregli in ji dali po predpisih za drag denar vsa umetna gnojila in pridelek glejte tukaj: Trikratno seme in marsikje niti enkratno ne!
In tu, gospodje, poglejte (prožeč jim merico rži letošnjega pridelka) smo kupili ravno tako po vaših navodilih novo sorto rži, ji postregli in jo založili z dragimi umetnimi gnojili in pridelek poglejte: zrnje drobnejše od kumne, dvakratno seme in večinoma niti seme ne. Na svojo pest oziroma v okvirju domače gospodarske organizacije sem priredil poizkuse z raznimi sortami ter sem našel, da se je pri nas obnesla le izboljšana domača sorta."
..Interesantno, interesantno", se nekam negotovo začudi visoki predsednik komisije iz glavnega deželnega mesta, ker se ni takoj znašel spričo neizpodbitno prepričevalnih dokazov glede na letošnjo našo gospodarsko katastrofo. Drug član komisije, inženir agronomije in veleposestnik, reši vendar splošno zadrego navzočih s tem, da narejeno-vedrega obraza gromko izbruhne: „Tako je, tako! Enake izkušnje sem naredil tudi jaz."
O
Dvigneva se vsak na svoje kolo z blaškim občinskim kmetijskim svetnikom in jo udariva (čeprav v opoldanskem času, ko sicer vsled blazne vročine vse delo po vasi počiva in ko kaže termometer v senci + 34° C) na njive in travnike, da vidiva, kolikšni so letošnji uspehi oziroma neuspehi trudapolnega in slabo plačanega kmečkega dela.
„Tukaj, vidite", povzame sprejemevalec,
,.desno travnik, levo travnik. Zemlja enaka. In vendar je na levi trava kljub suše znatno bujnejša, znatno bolj zelena. Zakaj? Na levi je umetni gnoj, na desni ga ni."
In dalje se vrstijo leha za leho v različnem času posejani in različno oskrbovani posevki bara, najbolj vpoštevane njivske krme na Bla- , tu. Njej sledi enako uspela silozna koruza. Daleč, na levo pod gozdom, na razsežnem krompirjevem nasadu se jedva doznavno nekaj giblje, nekaj stalno pripogiba in ponovno dviga: „Kaj pa je to? Pa sedaj opoldne v tej peklenski vročini vendar ne gre srnjad na polje?" Hudomušno se zasmeje tovariš: „Ne j bodete verjeli. To so mati. Blizu 70 let so že stari in tako zariti v to blagoslovljeno in v časih tudi prokleto našo zemljo, da gredo vsak teden s cajno in motiko po dvakrat na njivo in sproti izkopavajo vsak grm tuje sorte, ki ga razpoznajo po drugačni rasti in drugi barvi listov."
Medtem pa dospeva tudi že na razpotje, na katerem stoji nova, lično sezidana kapelica oziroma znamenje s prav pomenjljivimi, iz medvojnega, tako težkega življenja, kakor ga menda ne pomni naša zgodovina, povzetimi episodami. Najgloblje se me dojmi umetniško izdelana slika, ki predočuje, kako brezsrčen gestapovec goni iz domače hiše od garanja docela sklujčenega gospodarja ni drobno go-spodiujo-mučenico, ki korakata, pregnanca, samotno in brezupno čez polja v negotovo bodočnost-------------
In ko pretresava vso izredno pezo vojnega časa, si ne moreva kaj, da ne bi z ozirom na splošno stalno težji družbeni ppložaj našega slovenskega oratarja na Koroškem soglasno ugotovila:
„Tudi danes se bližamo časom oziroma se
že nahajamo v dobi, ko odhajajo mladeniči in dekleta, pa tudi že samostojni gospodarji in gospodinje iz ljubljene domače hiše v mesto in v tujino, ker jim domačija ne more več nuditi kruha in zajamčiti obstoja."
»Vidite", povzamo trpko dragi sotrpin in tovariš, „ne spada moja domačija med najslabše v vasi in vendar sem si zamogel kupiti sedmo leto po vojni, vsega skupaj le eno celo in pol nedeljske obleke najslabše kakovosti. Med tednom pa hodim raztrgan, bos in v cokljah.. Poglejte pa samo malo naokrog po mestih in vseh naših številnih kopališčih in letoviščih kako: nečuveno razkošje!
II. Med Dobom in Pliberkom
Drug dejaven pesnik — praktik zemlje je naš „mali kralj krompirja" na Dobu. Za dobrega Slovenca je vselej veljal on in vsa njegova družina tu in onstran meje, vendar mu je soseščina včasih zamerila, ker je žival pač ves samo za svojo grudo, za njeno zboljšanje in za gospodarski napredek ter pri izbiri zadevnih sredstev mogoče ni bil vedno preveč rahločuten. Toda za zemljo je žrtvoval vse pogosto vse svoje osebno ugodje.
Že po par stotih metrov, ko se voziva jasnega nedeljskega jutra na kolesih iz vasi ozrem na desni bohoten zelen posevek lucerne, na levi vendar rujavo strnišče, iz katerega !e tu in tam sramežljivo kuka šop kraljice krms-kih rastlin. Smeje pojasnjuje spremljevalee-dobljanski praktik:
»Vidite, tudi to je treba znati, setev namreč. Oni teman, gost posevek na desni sem posejel jaz, mlado lucernišče na levi, iz katerega ne bo nikdar pravega strnjenega pridelka, je sosedovo. Pa kako je bilo to oskrbo-
Ena izmed nabolj dramatičnih tekem med polarnimi raziskovalci je bila pred štiridesetimi leti v Antarktiki. Šlo je namreč za to, kdo bo prvi dospel na Južni tečaj.,
L. 1909 se je Angležu Shackletonu posrečilo dospeti do 88 vzporednika, to je 220 kilometrov pred Južnim tečajem; vrniti se je moral, ker mu je primanjkovalo živeža.
Dve leti pozneje sta se skoraj istočasno izkrcala na Veliki ledeni Rossovi Barieri dva znamenita moža; to sta bila Anglež Scott in Norvežan Amundsen. Obema je bila skupna ista želja: dospeti drug pred drugim na Južni tečaj.
Amundsen je priplul v Antarktiko na kito-
Nansen in Svedrup hotela dospeti na Severni tečaj in odprava je nekaj kilometrov v notranjosti Ledene Bariere postavila prezimova- J lišče »Framov dom".
Skoraj istočasno je Scottova ladja „New Foundland" izkrcala na nasprotni strani te Bariere ob vznožju vulkana Erebusa svojo odpravo.
Obe odpravi sta začeli s pripravami za pohod na tečaj. Pot do njega je bila dolga 1500 km in sc je sprva vila po Ledeni Barieri, ! to je po ogromni ledeni ravnini, ki se dviga povprečno petdeset metrov visoko nad morsko gladino. Tudi v arktičnem poletju, ki traja od novembra do februarja, se temperatura skoraj ne dvigne nad ničlo. Nenehni ledeni vetrovi se venomer podijo po tej zakleti pokrajini in ovirajo hrabrega raziskovalca ‘pri njegovem delu.
Da bi razbremenila »četo tečaja", sta si v zimskih mesecih vsak ob svoji poti postavila v določenih razdaljah skladišča z živežem in drugimi potrebščinami. Grozna smrt je grozila tistemu, ki bi zgrešil pot ali ki bi ne mogel doseči skladišča zaradi razsajajoče nevihte. Ravno to se je pripetilo Scottu.
Dne 20. okt. 1911 so Amundsen, Nansen, Bjaaland, Hasscl in Wisting zapustili prezimovališče »Framov .dom" in so v spremstvu pasje vprege, ki je vlekla štiri sani, šli na pot. Po 26 dneh potovanja po Ledeni Barieri so prispeli na antarktični kontinent, ki se vzpenja nad tri tisoč metrov visoko v višavje.
Dne 20. novembra so taborili v višini 3200 metrov, kjer so se odločili, da žrtvujejo 24 od 48 psov, da bi tako hitreje napredovali med ledenimi razpokami in prepadi.
Dne 2. decembra so dospeli na prostrano planoto, ki se razprostira proti tečaju. Najhujši del poti je bil za njimi, vendar so
vano! Preskrbljeno z vsemi hranili, ogledano in ocenjeno po direktorju kmetijske šole in cepljeno z umetnimi glivicami, naročenimi na Dunaju. Za zemljo in potrebe ter življenje rastlin je treba pač imeti tudi poseben čut.
Ko sem bival letošnje pomladi delj časa v Sloveniji onstran meje, je kljub moji prepovedi poskusil zasejati njivo z umetnimi travami najmlajši sin. Ker neizkušeni mladec ni ubogal, bom moral ves posevek podorati. Tudi sinova setev ni uspela."
Ko v teku tega dopoldneva docela proučim vse izredne uspehe na tej domačiji, se trdno prepričam, da tu niso odločevala samo umetna hranila in gnojila ter trgovska spretnost, ampak predvsem gospodarsko Znanje, poseljen naraven čut za imponderabilije v gospodarskem delu in stoindesetodstotna povezanost z zemljo in z življenjem ter potrebami poljskih rastlin.
Malo dalje ob poljski poti na površini kakih deset oralov vse samo zelen, visok pozni krompir. »Vidite, moj nasad je vedno tako bohoten in zdrav, ker dam pač rastlinam vedno vsega kar rabijo, ker jim ne dajem samo dušika, ampak tudi kalija, 6 katerem se mnogim pri nas niti sanja ne. Razven tega znam tudi pravočasno in pravilno uporabljati mrežno brano in kultivator. Cim pa bo postal krompirjev hrošč naš stalen gost, se bom vrgel samo na pridelovanje nizkih zgodnjih sort, katere bo lažje uspešno škropiti", razlaga globokoumno spremljevalec.
Dalje se vrstijo kljub izredni obsežnosti domačije še posebej najete, z ogrščico (rapsom) posejane in za zeleno gnojenje namenjene njive, nato prostrana, stara lucernišča, katera je imel spremljevalec pred leti v najemu, a katera so še danes vsled pravilnega oskrbo-
snežni viharji in razredčeno ozračje krhali njihovo odpornost.
Dne 14. decembra so dospeli na Južni tečaj in nobeno znamenje ni kazalo, da bi jih bil Scott prehitel. To ozemlje je Amundsen krstil z imenom svojega kralja »Zemlja Haa-kona VII".
Na Južnem tečaju samem ne obstajajo štiri strani neba, kot smo jih vajeni naštevati mi. Povsod, kamor se obrneš se pred teboj razprostira Sever.
V mali šotor so Norvežani položili dve poročili: eno je bilo naslovljeno na norveškega
Se ena z butalskega semnja
Imel je Butalec osla, ki se je rad upiral delu. Pa je sklenil gospodar, da ga proda, in ga je postavil na semenj.
Pride mimo semnjar. Ošlata osla spred in zad in pravi: »Sivec je pripraven, ne bodi uročen! Samo rep da bi mu bil malo krajši!"
Semnjar stopi naprej po semnju, Butalec pa ne bodi len, seže po nožu in odreže oslu repa za dobro dlan, češ, zdajle rep ne bo predolg, zdajle bo sivec kmalu našel kupca!
Res, ni trajalo kaj časa, se ustavi drug semnjar, tudi njemu je osel všeč — noge, vrat, vse mu ugaja, samo ne rep — in pravi: »Kupil bi žival, ni napačna! Škoda je, da nima repa!"
»O," pravi Butalec, »če vam je drugače po volji, zaradi repa se kupčija ne bo razdrla, rep je tukajle!"
Uganke — žvite zank©
V lepi zlati skledi so zamorčki v sredi.
Ce jih stišneš, ni krvi, olje se jim ven cedi.
(coiu.jjuos)
Se je zaletelo, ni prav nič zapelo, pač pa zabolelo, tudi zaskrbelo, tudi zaskelelo, da se deca cmeri, res, pri moji veri!
(°l0?)
Lovec je, a puške nima, kar po zraku jo prikima.
Je poletje ali zima, perutnina ga zanima.
(qaj}SBf)
Dramatična tekma med polarnimi raziskovalci
vanja po nekdanjem najemniku — spremlje' valcu polno uporabna v krmske namene.
Med mestnim pokopališčem in pliberškim mestom samim vendar skoraj šest oralov obsegajoče, šele letos po našem dobljanskeffl krompirjevem specialistu dokupljeno zemljišče, travniki in njive, v krasni obgorski legi-In samo zato, ker kupec praktik-idealist Doba, jamči z vso svojo dosedanjo večdeset-letno gospodarsko dejavnostjo za neokrnjeno ohranitev zemlje, je izročil tujerodni meščan-Pliberščan svoje, od starišev podedovano, sveto mu zemljišče našemu Dobljancu v njegO' vo last. Ko je ta spomladi sadil prvič na nekdanji zapuščeni in docela zapleveljeni predmestni njivi krompir, se je vsa okolica P°' smihala in je celo grajski oskrbnik-strokov-njak dejal: »Stavim kaj, da tu ne boš imel uspehal"
In vendar raste danes na tej njivi, nedaleč od glavne ceste najbohotnejši krompir (vsak si ga lahko ogleda!) izmed vseh nasadov, kat jih je videti na uro dolgi progi med mestom in Dobom. »Tajnost pravilnega oskrbovanja! smeje pojasnjuje spremljevalec in izruje prl tem droben, za moje oči skoraj neviden t°' govilček (hudičevo travo — francozlo) kot zadnji spomin na nekdanjo izključno gospodarico te zemlje.
Ob natrpano polni strojni uti nova stavba, »Kaj pa ta?" »Za nov voz na gumijaste obroče. Pet takih vozov imam. Deset hektarje'' zemlje bi danes pravi lahko že vzel v najem in bi jih z mojim strojnim parkom donosno obdelal." „In“ — upre gospodar — Dobljanc svoje oči zasanjano v prostrano daljo pliber' ške ravni —" tudi sto hektarjev bi ne bilo zame nobeden problem, da jih obdelam s strojnim parkom, ki služi danes le obdelovanju petnajstih domačih hektarjev in delni p°' moči soseščine."
Pesniki, praktiki ali sužnji zemlje?
France Vernik
kralja, drugo pa na sotekmovalca Scotta. Tri dni pozneje so zapustili tečaj in dne 6. januarja srečno prispeli v lastno prezimovališč® »Framov dom".
Scottova ekspedicija pa je bila sestavljena iz 58 mož. 15 mandžurskih konjičkov, 13® psov in je razpolagala z dvema motorizil^1" ma sankama. V gručah je ta ekspedicija od' potovala proti jugu dne 1. novembra 1911-Naloga raznih čet je bila ta, da se postavijo še naknadna skladišča. Dne 4. januarja 1912 se je zadnja četa vrnila in »tečajna četa" se-stoječa iz Scotta, Wilsona, Oatesa. Bovversa in Evansa je v mrazu 26 stopinj pod ničlo nadaljevala pot proti cilju — tečaju. Konjički, čeprav so bili utrjeni, niso vzdržali napora in so poginili med potjo.
Dne 17. januarja so Angleži dospeli na tečaj. Njihovo razočaranje pa je bilo veliko, ko so zapazili, da jih je Amundsen prehitel. To dveh dneh počitka so zapustili tečaj, a kef niso imeli več psov, so na sanke pritrdili la' dra, da bi jim tako olajšala prevoz ostaleg® tovora.
Dne 17. februarja je kot prvi umrl Evans-Iz Scotlovega dnevnika izvemo sledečo trfl' gično smrt vseh ostalih članov ekspcdicije: »Dne 2. marca. Nahajamo se v zelo resnem položaju, nismo v stanu prehoditi daljšo Pot: tudi Oates je zbolel." — »Dne 17. marca1 Tragedija v pravem pomenu besede. Oates, k* ne more več nadaljevati poti, zapusti šotor in se ne vrne več." — »Dne 18. marca: Naslednje skladišče je 49 kilometrov oddaljeno, 81**' pak pot do njega za tri bolehne in izčrpane raziskovalce med razsajajočo nevihto in Prl 37 stopnijah pod ničlo ni tako , lahka."
Dne 21. marca beleži Scottov dnevnik s'e' deče: »Nahajamo se 17 kilometrov od skl«1; dišča. Z današnjim dnem so vsi naši np1 umrli. VVilson in Bowers bosta skušala dose či skladišče."
Dne 22. ali 23. marca: »Snežni metež n*i huje razsaja. Wilson in Bovvers ne moreta ifl na pot. Gorivo je pošlo in hrane imamo sam0 še za dva dni. Smrt je v naši bližini. OdloČm smo se, da jo počakamo."
Dne 29. marca je Scott napisal sledeČ’e' »Od 21. t .m. razsaja vihar. Bili smo \-edn° pripravljeni doseči skladišče oddaljeno sam0 17 kilometrov, ampak vsak dan pastajam0 šibkejši in smrt ne more biti več daleč, škoda. Ne morem pisati več drugega. R. 'Scott.
Pod tem pa zadnji stavek: »Za božjo volj0’ usmilite se naših družin."	,
Osem mesecev po tej tragediji so našli P°J šotorom smrti nedotaknjena trupla Scotta, Wilsona in Brovversa.
Štev. 58 (518)
Sobota, 23. avgust: Timotej Nedelja, 24. avgust: Jernej Ponedeljek, 25. avgust: Ludovik, kralj torek, 26. avgust: Cefirin.
SPOMINSKI DNEVI
-4.8. /9	— Izbruhnil Vezov in zasul mesto
Pompcje, Stebe in Herkulana — 1581 V Ljubljani začela zasedati protestantska komisija, ki je dala navodila za ureditev slovenskega pravopisa. Po teh smernicah je sestavil Adam Boho-hič prvo slovensko slovnico — 1778 Lovro VVillomitzer ranocelnik v Fužinah pri Bohinju se je prvi povzpel na vrh Triglava — 1849 Umrl prvi slovenski univerzitetni predavatelj doktor Mažgon.
26,8. 1688 — Avstrija zavzela Beograd — 1945 S sklepom Ljudske skupščine FLRJ je bila Istrija priključena k Jugoslaviji.
Izlet koroških otrok v Opatiji ob obali Jadrana
Uprava počitniške kolonije v Opatiji nam je Poslala naslednje poročilo o izletu naših otrok °b obali Jadrana:
Bilo je lepo sončno jutro, ko je življenje v koloniji zgodaj oživelo. Živahno vrvenje je bilo nenavadno, pa saj ni čudno — otroci so odhajali na izlet. Malo priprav še in vsa kolonija je v živahnem pogovoru krenila na pomol. Niti eden ni občutil utrujenosti, vsi so bili zdravi, kajti nobeden ni hotel zamuditi le-Pe prilike, da ga ladja popelje ob obali, kjer bo spoznal nove kraje — nove lepote našega Jadrana.
Končno je po nestrpnem čakanju priplula ladja. V njej jih je že čakala kolonija otrok iz vse Slovenije. Med splošnim pozdravljanjem so dvignili most in ladja je krenila z veselimi gosti na pot. Vreme je bilo krasno in galebi, ki so' spremljali veselo družbo, so budili pozornost malih potnikov, ki so od navdušenja Neprestano vzklikali. Med splošnim navdušenjem so pristali v Kraljeviči in si jo bežno ogledali. Mnogo časa niso imeli na razpolago, oe so si hoteli ogledati še ostale kraje.
V dobrem razpoloženju so ob vročem pri-pekanju sončnih žarkov obkrožili Bakarski zaliv in nepopisno veselje je zavladalo, ko so se končno izkrcali v Crikvenici, da se osvežijo v zelenomodri morski vodi, ki jih je mamljivo vabila. Na krasni plaži je bilo prijetno in veseli glasovi naših izletnikov so pričal o splošnem zadovoljstvu. Otroci iz obeh kolonij so se združili v igri, kot da so že stari znanci. Tej osvežitvi je sledilo kopanje v Vrbniku na Krku, nakar je ladja pripeljala nazaj v Crikve-Sico, kjer so se slavnostno pozdravili z avstrij-!ko kolonijo. Prisrčen pozdrav je pokazal prijateljske odnošaje med avstrijsko in našo mladino. Dan so je nagibal h koncu in otroci so z Navdušenjem občudovali sončni zaton. Nikdar se jim ni še nudil lepši pogled, kot razgled na morje, ki je v svoji veličini blestelo v Mavričnih barvah. Navdušenju pa ni bilo ne konca ne kraja, ko so se jele v mraku užigati v Heki lučke, ki so se kot biseri odbijali na
Dobrla ves — tržna občina
Na podlagi sklepa koroškega 'deželnega zbora so Dobrlo ves povzdignili v tržno obči; no. Proslavo tega za Dobrlo ves pomembnega dogodka bodo praznovali v nedeljo, dne 24. avgusta.
Dobrla ves, vas v središču Podjune, tako-rekoč „srce“, bo postala torej trg in kakor zatrjujejo iz gospodarskih in kulturno-zgodo-vinskih razlogov. Dobrla ves ima staro, pestro in razgibano zgodovino in izvira najstarejša označba vasi iz leta 1106. Stara naselbina, sredi plodne slovenske ravnine,, pomembna vas za Podjuno, vas s slovenskim prebivalstvom in širno slovensko okolico je vredna, da so jo uvrstili med trge na Koroškem in se tega podviga Dobrle vesi veselimo.
Kar pa ne moremo odobravati in nas mora navdajati z nezaupanjem, so priprave in spored za nedeljsko proslavo, ki se prične prav za prav že v soboto zvečer. Kakor izgleda, hočejo gotovi krogi proslavo izrabiti za hujskaško izzivanje domačega slovenskega prebivalstva. Nepobitno dejstvo je, da so v Dobrli vesi še pred nekaj desetletji govorili edinole slovenski, da po veliki večini govorijo slovenski tudi danes. Nočemo ponavljati, kje so vzroki drugačnega zunanjega videza, ker ob tej slovesnosti nočemo obujati žalostnih spominov. Naša iskrena želja je le, da bi slavnostna prireditev bila doprinos za okrepitev mirnega, prijateljskega sožitja obeh narodov v deželi in bi podprla prizadevanje vseh dobrohotečih, ki se trudijo, da bi premostili prepade, ki ovirajo pomiritev v deželi in poleg tega motijo dobre odnose s sosedno državo, kar se danes toliko naglaša. Na žalost gotovi krogi teh visokih idealov za nedeljsko proslavo nimajo pred očmi. Tako »Karntner Landsmannschaft" vabi in poziva na proslavo s tipičnimi gesli, ki jih poznamo izza časa hujskaških proslav po navodilih vojnega zločinca Maier-Kaibitscha.
Prireditve v Dobrli vesi se bodo, kakor poročajo, udeležili tudi vsi bivši „Abwehr-kampferji". Pohodi „Abwehrkampferjev“ so se na žalost le prečesto zlorabljali za gonjo
proti našemu zavednemu ljudstvu in so bili mnogokrat naperjeni v nadaljno okrnjevanje naših osnovnih demokratičnih pravic, če tudi so pri teh govorili lepe govore.o pomiritvi in prijateljskem sosedstvu. Izgleda, da je med aranžerji tako pomembne proslave precej ljudi take stare miselnosti, ki je prinesla že toliko nesreče ne le slovenskemu temveč tudi nemško govorečemu ljudstvu. Dogodki zadnjih desetletij so najbolj zgovoren dokaz, kam dovede koncem konca politika te stare miselnosti.
Na predvečer, to je v soboto zvečer, bo poleg drugega uprizoritev „Soške legende", v nedeljo dopoldne bo sprejem častnih gostov pred ,,Haus der Heimat" in deželni glavar VVedenig bo na samostanskem dvorišču po-dvignil Dobrlo ves v trg.
V vsem sporedu pogrešamo vpoštevanje slovenskega življa in sodelovanje domačih slovenskih kulturnih ustanov. Gotovo so hote pozabili povabiti k sodelovanju, kar bi bilo samoumevno, domače slovensko prosvetno društvo, medtem ko so povabili »Dorfgemein-schaft“ iz Št. Petra na Vašinjah. Sprejem slavnostnih gostov bo pred hišo „Haus der Heimat", ki jo je otvoril in izročil njenemu „namenu“ Maier Kaibitsch, ki ga je avstrijsko ljudsko sodišče obsodilo na dosmrtno ječo.
Kdor koli bo v nedeljo, na dan proslave, v Dobrli vesi, se bo lahko prepričal, da bodo domačini iz Dobrle vesi in ostale Podjune govorili v domačem slovenskem jeziku, brez izjeme vsi, stari in mladi. Zato je zelo značilno za prireditelje in še posebej za socialistično občino, da na plakatih in vabilih niso smatrali za potrebno in vredno, da bi dali upravičeni prostor tudi domačemu jeziku.
Kljub temu pa, da hočejo, kakor vse kaže gotovi krogi izrabiti nedeljsko slavnost v hujskaške namene, bomo mi proslavljali podvig Dobrle vesi v tržno občino in ta napredek pozdravljamo. Novemu trgu čestitamo in želimo, da bi postal v bodoče poleg upravnega tudi središče mirnega skupnega sožitja v deželi.
jetno iznenaden, ko mu je prezident velesejma, mestni svetnik Novak, izročil lepo darilo. Tisoče ljudi se je udeležilo v petek velesejem-ske tombole. Glavno tombolo, motorno kolo, je zadel čevljarski pomočnik Ernst Schlauor iz Št. Jurja v Labotski dolini. Tudi ostalih osem tombol, vrednostne dobitke, so zadeli nebogati ljudje ter jim je zadetek vsakdo privoščil.
Številni avstrijski in inozemski politiki in gospodarstveniki, ki so obiskali velesejem, so dali zanimanju za celovško razstavo poseben pečat. Toda tudi številni drugi obiskovalci so dali velesejmu mednarodni značaj, kar je bilo mogoče opaziti na mnogih vozilih z inozemskimi znaki. Med temi si je ogledala razstavo , tudi skupina 38 zadružnikov kmetijskih zadrug slovenjegraškega okraja. Seveda nikakor ni manjkalo na razstavi številnih letoviščarjev, ki se mudijo na okrevanju na Koroškem in ki niso hoteli zamuditi priložnosti, da si ne bi ogledali zmogljivosti koroškega gospodarstva.
Kakor so ugotovili, je vrsta tvrdk, posebno na lesnem sektorju, sklenila zadovoljive trgovske dogovore. Ta uspeh je na vsak način pripisati tudi prvič dovoljenemu velesejemskemu kontingentu za Jugoslavijo, Italijo in v malem merilu tudi za Zapadno Nemčijo.
Ogromna masa obiskovalcev pa je bila le bolj gledalec razstavljenih proizvodov, ki ji sicer ni manjkalo veselja do nakupovanja, pač pa kupne moči. Tudi konzum v okrepčevalnicah in v veseličnem parku je pripisati le množici obiskovalcev, ker za neštete male obiskovalce visoke cene nikakor niso bile zmogljive. Vendar je doseženi uspeh letošnjega 1. koroškega velesejma za odgovorne činitelje pobuda, da bodo na podlagi pridobljenih izkušenj dali prihodnjim velesejmom še večji vzpon in bodo še bolj poglobili stike s sosednimi državami na jugu.
Zagotavljajo, da so 1. koroški velesejem z uspehom zaključili
Skoraj je postalo dolgčas na celovških ulicah, ko je prenehalo živahno vrvenje številnih obiskovalcev koroškega velesejma, ki so ga' zaključili minulo nedeljo. Celovec ima spet običajno vsakdanje lice. Obisk velesejma je bil zaTes masoven. V desetih dnevih so razprodali pri dnevnih blagajnah 116.402 vstopnici. Število izkaznic, ki so jih razpečali v prodajnicah
vodnem zrcalu. Niti zavedali se niso, kdaj je barka priplula v opatijsko luko. Šele, ko so spustili most in se poslovili od prijaznega kapetana, so se podali na počitek.
Izlet je bil končan, toda v naših malčkih je zapustil neizbrisen vtis, ki ga bodo odnesli s seboj v svojo domovino — našo lepo Ko-
roško.
Uprava kolonije
v tu- in inozemstvu v tej številki ni všteto. Na ta način je dejansko število obiskovalcev še mnogo višje.
Na podlagi podatkov ugotavljajo, da je bil trud velesejemskega odbora uspešen in pomemben za gospodarstvo dežele, poleg tega pa je bila velesejemska prireditev važen faktor v pogledu na njegov pomen za razširjenje gospodarskih in sosedskih stikov z državami na jugu, posebno z Jugoslavijo, ki je bila dejansko zastopana, izmed drugih najavljenih inozemskih razstavljalcev, s svojimi izvoznimi proizvodi.
Stotisoči obiskovalec velesejma, ki je kupil 100.000~čo vstopnico, je bil nek študent mon-tanistične visoke šole v Leobnu, ki je bil s svojo ženo, ki je dobila 99.999 vstopnicp, pri-
CpozoPŽZo stavš&m
Starše otrok 2. počitniške kolonije obveščamo, da se bodo otroci vrnili iz Jugoslavije v četrtek, dne 28. avgusta. Starši naj pridejo po nje;
Zveza slovenskih žena
Železna kapla
Petdeset let je poteklo, odkar sta sklenila zvezo za življenje Hirtlnova mati in oče iz Lepene, Jožef Oraže in Marija Sluga. Pred nedavnim sta obhajala svojo zlato poroko. Oba slavljenca sta njun visoki življenjski jubilej v krogu svojih petih še živečih otrok in številnih vnukov praznovala še krepka in zdrava. Želimo, da bi oba, po mnogih težkih življenjskih preizkušnjah, še mnogo let srečna in zadovoljna preživela v krogu svojih dragih!
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek. Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10. Telefon 1624/4. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska: Karntner Druck-nnd Verlagsgesellschaft m. b. H., Klagenfurt. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov: Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.
avgust SENOA
mcm,

v/<
i
Da se vaši posestni pravici ne bo ugovarja-0 In se ne bo kršila, se lahko v tem gradu llastani vaš podoskrbnik, zanesljiv in brezhi-^n plemič, ki bo tu varoval vašo pravico. O ^n» lahko napišemo in podpišemo pogodbo, Kl bo vezala, razume se, obe stranki."
»Pa zakaj naj zapustim prav jaz Susjed?" uSovarja Heningova, ki je oklevala. ,,To je Pfavi sedež naše rodovine." Nato je začela tajska gospa izpod oči opazovati Madžara, ki Se je izprva zdrznil, pa se hitro popravil m ‘Pbno nadaljeval:
»Ce bi bil na vašem mestu, bi se nič ne Pomišljal in spraševal. Vi tako in tako prebi-zdaj na Susjedu, zdaj v Stubici, a stilski dej imetja je brez dvoma boljši od su-'‘lodskega. Ko bomo sestavljali popis, ne bomo ohtali vsakega zrna. Moj milostljivi gospodar Pristaja celo na to, da zaradi večjega jam-Va svoje pravice prebivate vsako leto dva ^seca na Susjedu, on pa vam ne bo poslal v - Nbico nobenega svojega namestnika. Vpra-sa ‘ boste, zakaj si je gospod kraljevski sodnik 12 Susjed? Bližji je Zagrebu, na štajerski
meji in blizu Kranjski. V Zagrebu ima prijatelja, ki bo pazil na gospodarstvo. Vi ne prodajate svojega pridelka daleč, a Bator stanuje na Ogrskem v požunski županiji; njemu ,e treba več gotovine v denarju, tu pa svoje pridelke laže prodaja v sosednje pokrajine. Mislim, da je ponudba odkrita in poštena in morebiti manj v prilog mojemu gospodarju ko vam. On mi je posebno zaukazal, da stavim tako ugodne pogoje, da bi vaša milost spoznala, da se Heningovi nimajo od Batora bati nobene zle namere in prevare, ampak da v svojem srcu goji ljubezen za družino, čeprav bi zaradi tega bil nekoliko oškodovan. Sanri presodite, milostljiva gospa."
Vdova se je prekrižanih rok ustavila in uprla svoje blede oči v gospoda rallfyja, da bi mogla uganiti z njegovega obraza, ali laže ali govori resnico. Toda poslanik se ni dal ujeti. Uršula je sklonila glavo in začela razmišljati. Ponudba je bila zadosti ugodna, stu-biški delež je bil veliko boljši od susjedskega. Vdova je začela v glavi računati — ugovor je bil celo nadvse ugoden. Sicer pa je želela tudi miru; prva leta njenega zakona so bila nemirna in viharna. Dva kralja sta vladala deželi, dve besni stranki velikašev, dva tabo- ' ra plemstva, ki sta se med seboj bo jeva a; postave niso nič veljale, pravo je krojila sablja, sodil je vojščak. Pokojni Andrej Ilening le bil slaboten človek, ona in nje šestero hčera so bile plen lakomnosti vsakega razbojnika, ki se je skrival za kakšno kraljevsko, listino, ki si
jo je preskrbel s prevaro. Ali naj se spusti v novo pravdo? Z mogočnim Andrejem Bato-rom,. prijateljem in varovancem kralja Ferdinanda, človekom, ki načeluje najvišjemu sodišču.
Uršula dvigne glavo in reče Pallfyju mirno:
..Plemeniti gospod! Stvar, o kateri sva se nagovorila do sita, je zelo važna in zadeva vso mojo rodovino. Kolikor toliko poznam vaše postave, toda prvič moramo to stvar dobro premisliti, drugič pa se moram pogovoriti s svojo rodbino. Vprašati moram svoje zete in podbana Ambroža. Več oči več vidi. Potrpite torej, gospod. Ne pravim, da vašo ponudbo meni nič tebi nič zavračam, pa tudi ne, da jo slepo sprejemam. Bodite medtem moj gost, poslužite se vsega, kakor da ste doma, kakor da je ves grad vaš. Le nekaj dni, pa boste mogli velmožnemu gospodu Andreju Batoru sporočiti, ali smo se pobotali ali ne. Ker ste možje hladnejše krvi in bolj vešči takim poslom, bom zaupala stvar dogovora svojemu zetu Mihaelu Konjskemu, ki je lani izročil banu tožbo v mojem imenu. On je začel vojsko, naj tudi sklene mir, ako je mogoče."
..Srečen bom," je dejal vljudno smehl aje se Madžar, „če bom mogel pritisniti pečat pod mirovno pogodbo dveh tako slovečih rodovin; dobra slutnja mi pravi, da mir bo."
.,Naj se zgodi, kar hoče, gospod Pallfy," je Uršula ostro odvrnila, ,.to pomnite vi in to naj pomni vaš gospodar, da Uršula Hcnm-
prikazala na dan tudi najmanjša prevara, pri petih božjih ranah prisegam, da bo huda predla, kri bo tekla brez ozira. Sedaj pa, milostljivi gospod, lahko noč."
Uršula je zamahnila z roko. Pallfy pa se je čudni ženi globoko poklonil in se odpravil spat v sobo, ki mu jo je odredila gospa v zadnjem stolpu grada in kjer mu je Ivan postlal ležišče.
II.
Štiri dni po dogovoru z gospo Uršulo se gospod Mihael Pallfy popne pred Susjedom navsezgodaj na konja in mahne z roko v slovo Mihaelu Konjskemu, človeku visoke in zajetne postave, ki je bil madžarskega gosta spremil do vrat.
»Zbogom, vseugledni gospod!" se nasmehne Batorov poslanec, ,,v kratkem se zopet vi-dimol"
»Veselilo me bo, ‘ je resno odvrnil Konjski in se priklonil.
»Tudi meni je ljubo, da se poslavljamo kot prijatelji. Cez dva dni se vrnem in pripeljem s seboj Grgo Dombroja. Zelo prav bi bilo, če bi se dotlej sestavil inventar."
»Brez skrbi bodite!"
•»Pa hvala in zbogom!" je Madžar končal razgovor, se priklonil in z veselim obrazom zdirjal proti Zagrebu.
Gospod Pallfy konju niti malo ni prizanašal.
gova ne pozna šale in če bi se v tej zadevi j Neusmiljeno mu je pritiskal ostroge v rebra
Kako je bilo v Borovljah pred sto leti?
Na slovenskem ozemlju naše Koroške so Borovlje največji obrtni in industrijski kraj. Obrt in industrija se v Borovljah nista razvili šele v zadnjem stoletju, kakor v marsikateremu drugem kraju v Sloveniji. Nasprotnol Tako puškarska obrt kakor tudi železarska in jeklarska industrija, ki sta glavni gospodarski panogi v tem kraju, segata v svojih prvih začetkih več stoletij nazaj. Vodna sila Ljubolj-ščice, ki nikoli ne odpove, ker jo bogato razčlenjeno severno predgorje Karavank tudi v sušnih letih zalaga z zadostnimi vodami, je ustvarila prve zametke žebljarske obrti, kovačnic, „hladiv“ in fužin, iz katerih sta se potem polagoma razvili puškarstvo in jeklarstvo, podobno kakor na Gorenjskem, v Kamni gorici in v Kropi, samo »da je v teh dveh krajih razvoj ostal pri žebljarstvu, dočim je v Borovljah pod tujim vplivom domače žebljarstvo in kovačništvo pognalo novo vejo prvotno sorodne puškarske obrti. Baš v tem zgodovinskem gospodarskem, obrtniškem razvoju tiči kakor v Kropi in Kamni gorici pa tudi v Borovljah, razlog za veliko, očitno razliko, ki obstoji med prebivalstvom teh obrtnoindustrij-skih krajev in poljedelsko-kmečkih vasi v njihovi okolici. Pri tem so Borovlje nekakšno predmestje glavnega mesta Celovca, kajpada še prav posebno zapadale vplivom germani-cije.
Vendar pisana, tiskana in ustna izročila trdijo in nam dokazujejo, da so bile Borovlje 1. 1848, torej sredi preteklega stoletja, še popolnoma slovenska vas. Še več! Narodna zavest in čut za svobodo in socialno pravičnost sta bili tedaj med domačimi še živi in močni. Bo-rovski puškarji so ogrskim ustašem poslali v Sajki ali plitki, ki so vozile v tistem času sicer oglje in druge pridelke v južne kraje ob Dravi in Savi, skrito celo zalogo pušk in orožja na pomoč, česar bi ne bili storili, če bi njihova srca ne bila gorela za svobodo. V narodni gardi, ki sp jo 1. 1848 ustanovili so vpeljali' lastno, slovensko poveljevanje, ki še daties ni popolnoma pozabljeno: ..Krokarji napravite! Kaj! Ustrelite!'' — Edini koroški Slovenec, ki je dosegel mesto krškega škofa v Celovcu, I. P. Pavlič (umrl kot celovški škof 1. 1827) je bil sin borovskega žebljarja Pavliča, ki je bil lastnik hiše in kovačnice „pri žebljarju" v južnem delu Borovelj na Koblu. Veleznačilno za narodnokultumo stremljenje tedanje domače slovenske inteligence je njegova oporoka. Zapisal je namreč dve denarni ustanovi na celovški gimnaziji za dijake slovenske narodnosti iz Borovelj, oziroma iz občine dinj, kjer je bila doma njegova mati. Slovensko poveljevanje pri narodni gardi iz 1. 1848 je tem pomembnejše ,ker je tedaj v Borovljah obstajalo staro, od avstrijske vlade že v 2. polovici 18. stoletja ustanovljeno c. kr. privilegirano strelsko društvo borovskih puškarjev, ki je bilo vojaško organizirano z nemškim poveljevanjem.
Posamezni deli Borovelj, katere’domačini še danes imenujejo v starejši in pristnejši obliki
Borovljane, po Borovju, sredi katerega so se razvile, imajo še danes sama pristna slovenska imena: Sorica, kjer stoji cerkev na nekdanjem visokem desnem bregu Ljubeljščice; Log pod Gorico na nekdanjem širokem nizkem dnu Ljubeljščice, sedaj glavni trg mesta Borovlje: Zadje, del Borovelj za Gorico ob poti na Doljane; Kobelj, dolgi južni del mesta ob Ljubeljščici z glavnim sedežem železarske, jeklarske industrije; Kozjak ob severnem podaljšku Gorice in Podklanec pod Kozjakom, hkrati severni konec celega mesta: Dobrova na visokem nekdanjem bregu Ljubeljščice. Ljubeljščica je nekoč muhasto spreminjala svojo glavno strugo, po kateri je hitela Dravi nasproti na ozemlju med Gorico in Dobrovo; vsa ta široka struga je sedaj pozidana. Po dveh rovih je speljana njena voda skozi mesto, kjer izkoriščajo njeno vodno silo stari mlini in nove tovarne, njena sedanja, dokaj široka, hudourniška struga pa poteka pod Dobrovo pod imenom Prod, čez katerega veže most z Dobrovo. Na tedaj enorazredni ljudski šoli v Borovljah je od 1. 1847—1853 poučeval izključno v slovenskem jeziku učitelj Somar; učil je
RADIO CELOVEC
Sobota, 23. avgust:
6.10	Za kmetijstvo — 8.15 Kaj kuham danes?
—	8.45 Biseri slovenske književnosti. Kar športnika zanima — 9.05 Želje poslušalcev — 10.45 Dragocenosti na morski gladini — 11.00 Veder dopoldne — 11.45 Za podeželsko ljudstvo —
14.30	Želi si kaj — 16.15 Filmska revija — 18.30 Pevska ura — 20.15 Športna poročila —r 20.20 Zabavna oddaja.
Nedelja, 24 .avgust:
7.15	Duhovni nagovor. Pester, glasbeni spored
—	8.10 Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 13.15 Kulturno zrcalo tedna — 14.45 Pozdrav za mesto in deželo — 18.30 Šport in glasba — 20.15 Športna poročila — 20.20 Poletna večerna glasba — 23.00 Plesna glasba.
Ponedeljek, 25. avgust:
7.15	Pestre melodije — 9.05 Želje poslušalcev
—	10.30 Mali koncert — 10.45 Iz ženskega sveta — 11.00 Veder dopoldne — 11.30 Pozdrav za mesto in de/,elo —. 11.45 Za podeželsko .ljudstvo — 13.45 Glas mladine — 14.30 Poročila. Teden in mi. Okoli tekočega dela v kmečkem gospodarstvu — 15.45 Poslušalci pripovedujo —
16.00	Pevska ura — 19.45 Južne melodije —
20.15	Želje, ki jih Tadi izpolnimo.
Torek, 26. avgust:
6.10	Za kmetijstvo — 9.05 Želje poslušalcev —
10.30	Mali koncert — 11.00 Godba na pihala —
11.45	Za podeželsko ljudstvo —* 14.30 Poročila. Objave. Zdravniški vedež. Okno v svet: Shetlandski otoki — 15.30 Za ženo in dužino — Koncertna ura — 17.10 Popoldanski koncert —
18.45	Kmečka oddaja — 23.00 Plesna glasba.
RADIO LJUBLJANA
Sobota, 23. avgust:
5.00	Pester glasbeni spored — 12.00 Operne uverture — 12.40 Zabavna glasba, vmes objave
učence pisati cirilico. Na ustanovnem občnem zboru Ciril-Metodove podružnice v Borovljah 1. 1905 je znani profesor Scheinig, član stare domače rodovine, navzočim pokazal v slovenskem jeziku tiskano letno poročilo ljudske šole v Borovljah, ki ga je hranil iz dobe svojega šolanja v Borovljah; njegov starejši sovrstnik puškarski mojster in posestnik Anton Mičen na Dobravi p. d. Tonček, pa je 1. 1919 pred znano amerikansko komisijo pod vodstvom majorja i Milera izjavil, da v njegovi mladosti (rojen 1. 1840 potomec ene najstarejših domačih rodbin) domačini v Borovljah niso znali nemško govoriti, ne pisati, razen rodbine barona Silbernagla, tedanjega lastnika železo-jeklarske industrije, sodnika Steinberga in kakih 10 oseb, ki so se kakor on priučili nemščine v Celovcu. Ko je bilo 6. novembra 1864 odprto prvo šolsko poslopje v Borovljah, tik pred cerkvijo na Gorici (pozneje občinska hiša), je tedanji župan Inot, p. d. Provk, imel pred zbrano množico domačinov in gostov iz Celovca uvodni govor v slovenskem jeziku, o čemer so obširneje poročale tudi Bleivveisove ,,Novice" v Ljubljani.	dr. Mišič
—	13.20 Zabavne melodije — 14.00 Pojo narodni
pevci ob spremljavi Vaškega kvinteta — 14.40 Iz znanih operet — 15.10 Zabavna glasba, vmes objave —	15.30 Zdravstveni nasveti
Nedelja, 24. avgust:
6.00	Pester glasbeni spored —	6.30 Pregled
tiska — 7.30 Radijske beležke — 8.15 Vedre melodije — 9.00 Popularen koncert zborovske in orkestralne glasbe — 12.40 Zabavna glasba, vmes objave — 13.00 Pogovor s poslušalci — 13.10 Želeli ste — poslušajte! — 15.00 Poročila —
15.10	Zalbavna glasba —15.30 Za naše kmetovalce — 15.40 Poje učiteljski pevski zbor „Emil Adamič" — 16.00 Po naši lepi deželi — 17.00 Promenadni koncert — 18.00 Življenje med tiri in signali — 18.15 Slovenske narodne pesmi —
18.40	Igrajo godbe na pihala — 19.00 Poročila
—	19.10 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana
—	19.40 Lahka glasba — 21.00 Včeraj in danes.
Ponedeljek, 25. avgust:
5.00	Pester glasbeni spored — 12.00 Poje komorni zbor Radia Maribor — 12.30 Poročila —
12.40	Zabavna glasba,, vmes objave — 13.00 Operni koncert —- 14.00 Pregled knjižnega trga — 1110 Igrata zabavna orkestra r- 18.30 Lahka glasba — 18.40 Pojo naši zbori in ansambli —
19.15	Filmske melodije — 19.40 Zabavna glasba, vmes objave — 20.20 Simfonični koncert Radia Ljubljana — 22.15 Igra Študentski plesni sekstet.
Torek, 26. avgust:
5.00	Pester glasbeni spored — 12.00 Mali koncert lahke glasbe — 12.30 Poročila — 12.40 Zabavna glasba, vmes objave — 13.00 Zanimivosti iz znanosti in tehnike — 14.00 Slovenske narodne pesmi — 14.10 Igra Zabavni orkester Radia Ljubljana — 15.10 Zabavna glasba — 18.30 Glasba v ritmu — 19.00 Notranje-politična oddaja
—	19.15 Narodne pesmi pojo solisti, zbori in ansambli — 19.40 Zabavna glasba, vmes objave —
20.00	Radijska univerza: Paberki iz avtomobilizma -— 20.15 Šeherezada, simfonična suita — 21.00 Odmevi iz trboveljskega festivala.
R A D I O - P R O G R A M
SI0OC]EK2a0B0aaCEI£
VELIKOVEC
Od 22. do 24 .avgusta:
Sudan
24 .avgust:
Kasperls Reise um dic Welt 25. in 26. avgusta:
Einmal Milijonar sein 27. in 28. avgusta:
2. del: Zorros Rache Od 29. do 31. avgusta:
Die verschleierte Maja
Iščemo
pomočnika šoferja s prakso in šoferskim izpitom za tovorni avtomobil (Diesel).
Samo pismene ponudbe sprejema pod šifro „vesten in delaven" Uprava Slovenskega vestnika, Celovec, Gasometergasse 10.
Kako najde mravlja pot domov?
Ste se kdaj vprašali, kako najde spet svoj dom mala mravlja, ki se tako pogosto oddalji od doma tako daleč? Znani britanski strokov" n jak in znanstvenik dr. Carthy, profesor na univerzi v Cambridgeu, je pred kratkim na nekem svojem predavanju povedal, kaj je 0 tem ugotovil v svojih dolgih opazovanjih.
Po njegovih opazovanjih v Veliki Britaniji se mravlje ravnajo po dveh načinih orientacije. Prva je orientacija po vidnem čutu. Ko se mravlja oddaljuje od svojega doma-mrav-ljišča, opaža vse okoli sebe in po spominu vseh objektov na poti od doma se vrača sp®1 domov. Druga orientacijska možnost je voh ali njuh. Ko se mravlja oddaljuje od doma. pušča stalno za seboj snov, ki ima zelo močan vonj in ki obdrži ta vonj tudi za. daljšo dobo. Ko se potem vrača proti domu, sledi s svojim njuhom sledi, ki jo je pri svojem od' hodu od doma puščala za seboj.
Morda še ne veste ...
Prvi jugoslovanski amaterski film „Svet' loba tistih dni" bo pričela snemati skupina amaterjev v Skoplju, Stobiju in drugih krajih Makedonije. Scenarij za film je napisal ževnik Duško Kalic, obravnava pa trne*0 življenjsko pot nekega predvojnega delav®* na železnici. Z novim filmom nameravajo ma' kedonski kulturni delavci doprinesti svoj delež k aktualni diskusiji okrog novih poti jug0' slovanskega filma.
Ameriški senat se zadnje čase ukvarja * davki, ki so jih dolžni državi razni ameriŠk* kockarji, steparji in tihotapci velikega kova. Tako je senator Williams pred kratkim izjavi' v senatu, da nekateri člani čikaškega p°d' zemlja dolgujejo državi na davkih velike vsote in so člani Al Caponejeve družine še danes dolžni državi na davkih iz časov prohibicije čez milijon dolarjev.
videlo se je, da se mu zelo mudi. Ne oziraje se ne na levo ne na desno, je pustil za sabo vasi Stenjevec, Vrabče, Crnomerec, lice pa se mu je razvedrilo še bolj, ko je zagledal pred seboj stolp svetega Kralja.
Z vso močjo je pritegnil uzdi, legel konju skoro na vrat in pognal žival še huje, tako da so kmetje, ki so mimo vrtov Iliče spešili v mesto, od začudenja strmeli. Brezobzirno je previhral trg Tridesetnice, dirjal pod kaptol-skimi vrati in se naposled ustavil pred zidano kanoniško hišo nedaleč od frančiškanskega samostana.® Ne da bi počakal, da mu pride kdo odpret, skoči hitro s konja, odpre mala vrata na vrt in stopi vanj, vtem ko vleče konja za uzdo za seboj in ga priveže za kol. Nato se naglo vzpne po stopnicah v zgornje nadstropje in odpre prva vrata.
V sobi ob oknu sta bila dva moža. Na klopi je sedel zelo trebušast gospod; podbradek se mu je spuščal z lic na kanoniški talar, a male sive oči so se veselo kresile nad velikim in širokim nosom — zraven njega pa je sedel na stolu bled suhač, ki je imel kratke lase in
* Kaptol se je imenoval tisti del zagrebškega mesta, kjer so se vrstile hiše kanonikov zagrebške nadškofije; tam je bila tudi stolna cerkev in na nasprotni strani frančiškanski samostan, kakor še dandanašnji. Kaptol je bil obdan z zidom, skozi katerega so držala vrata. To zaradi tega, ker so v tistih časih med meščani, plemiči in Kapto-lom, kjer je stanovala višja duhovščina, večkrat zaradi imovinskih oziroma razrednih nasprotij izbruhnili spori, v katerih je Cesto odločalo orožje
spodrezane brke;.zgrbil se je tako, da ni bilo videti oči, ki so' jih zasenčevale goste obrvi.
„Hvaljen Jezus!" je pozdravil Madžar veselo, medtem ko je odprl vrata in vrgel-svojo kučmo na veliko ilovnato peč pri vhodu.
„Na veke, amen!" je odzdravil kanonik. ,,Vaše gospostvo je padlo v mojo hišo ko grom z vedrega neba."
„Kakšen grom!" se je Pallfy zasmejal iz srca; „eh, prečastiti gospod, pravi lisjak ste. Stipo Vsesvetički se imenujete, ko svetnik se držite, toda izpod kape škiljijo vsi hudičk'. Čakali me niste, to se ve, kajne? Ha, ha, ha! Zdi se mi, da ste se Hrvati naučili potajevati od Turkov."
„Ej, da veste, veleugledui gospod," se je nasmehnil kanonik in pomežiknil z očmi, „če se nismo tega naučili od Turkov, smo se gotovo od vas Madžarov. Vsaj vi in vaš gospodar sta mojstra kar se tega tiče. No, pa povejte, kako ste opravili in kakšno pomoč vam morem jaz nuditi?" Pri teh besedah je kanonik vstal, široko zinil in prišleca ogledoval. Suhač se pa še premaknil ni, ampak je Madžara samo ošinil izpod obrvi.
„Za opravke me vprašate, prečastiti gospo 1 prijatelj? Vrag jih vzemi, te opravke! Od Pozna semkaj sem si na konju vse kosti teme-ljito pretresel. Pa mislite, gospod kanonik, da je to kar tako gladko. Rajši bi se bil pomenil s Turkom, bogami! Toda igrati se slepe m ši s prekanjeno babo, to je preveč za moško glavo in bi rajši travo žrl. Pa kaj koristi jeziti j
se; začnimo v božjem imenu, ako vas je volja."
„Kakor želite," je odgovoril kanonik.
„Pa prosim vas, poglejte, da nas ne bi motil nepoklican gost."
,,Bom,“ reče Stipo, ,.ukazal bom svojim ljudem, naj ne puščajo k meni nikogar, pa naj pride sam sveti Peter."
Debeli kanonik odkobaca k vratom in odide iz sobe.
„Torej, spoštovani gospod Jurij," se je Pall-iy obrnil k suhaču in si zasukal brke. ,,Ali ste svojemu bratu Stipi dopovedali, za kaj gre?"
! „Sem in nisem," je odvrnil suhač in poka-šljeval. „Podrobno ne, tako od daleč sem mu namigoval. Ni bilo prave priložnosti. Po.vašem navodilu sem se napotil iz Susjeda v Zagreb, tako da sem vas še prehitel. Ljudem sem rekel, da grem v mesto k zdravniku, naj mi pove, kaj mi je. Vsi so verjeli, celo stara Uršula, ta hudič v ženski podobi. Sicer pa ni čudno, ko me vročica drži kakor v kleščah. Prvega dne brata nisem našel. Bil je nekje pri svetem Ivanu za pričo. Drugega dne pa prihrumi v ta dom cela jata velečastitih gospodov kanonikov: prvi je bil klepetavi pisatelj Anton Vramec, ki ne zna drugega ko babje štorije, za njim bahač Franjo Filipovič, ki Turkom seka glave z jezikom, potem Kristo Mikulič, Ivan Dombrin, Jurij Herešinec in ka- j kor se že piše ta dolga litanij« prečastitih i suknjačev. Pred temi pričami se razume, da I nisem niti zinuti smel o želji gospoda kra-
ljevskega sodnika. Sedaj ste prihrumeli vi, vel' možni gospod, in čudim se, da ste tako hitro opravili. Babnica je trd oreh in cel advokat-Hudo sem se mučil z njo, pa je nisem mog®' ugnati. No, kako pa ste ji vi grozili?"
„Dobro, gospod Jurij", se je nasmehni* Madžar, „sam se temu čudim, ker..." Vtem se je vrnil kanonik.
„Sedaj smo sami, ko krt * v zemlji, vpogledni in plemeniti gospod, ker se, kakor bodo moji ljudje vsakemu rekli, gospod kanoni* Stipo Vsesvetički nahajajo na svojem posestvo Bijeniku — torej začnimo!" je rekel kanonik in pustil svoje debele roke na trebuh.
Pallfy je položil desno nogo na levo, naslonil glavo na desni laket, si zavihal brke 1° začel:
»Ta vaš brat, prečastiti, vam je gotov0 tako od daleč namignil, kaj me je napoli'° semkaj."
Kanonik je prikimal.
»Izvrstno. Pa da bo ta tkanina krepkejs8’ bom vtaknil še kakšno nit. To je jedro vse zadeve: Mojemu velmožnemu gospodarju An' dreju Batoru pripada polovica Susjeda in StU' biče, kot dar gospoda kralja Ferdinanda."
„Vem,“ pravi kanonik.
„Dobro,“ nadaljuje Madžar. „moj gospod je užival polovico dohodka polovico HenillJ govci, Batorov delež pa je opravljal ta va* brat Jurij Vsesvetički, ki ga stara Hening°v" ka grdi, psuje in toži."
(Dalje)