Pa liana plataaa » gotovim
CMI ,1 DHl
Mi boja ne izzivamo, napovedujemo pa samoobrambo proti vsakemu, ki nas izziva.
Letna naročnina znala Din 40-—. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Šelenburgova ulica št. 3/1. Raču pri Poštni hranilnici št. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Telefon št. 21-09.
»Ul
134.
Stev. 8 — Leto lil.
IZHAJA VSAKO SOBOTO
Smrt prijatelja in zaveznika
Jugoslovanov
Slična usoda Belgije in Srbije
Ptujska sramota
Gotovo se še spominjate onih lepih slavnostnih dni, ko smo Ptujčani slovesno in z velikim narodnim veseljem ponovno dokumentirali našo voljo in ljubezen do naše s krvjo pridobljene maj-Ke Jugoslavije. V isti mah smo pa ožigosali ono razkačeno sodrgo, ki je pred 25 leti ravno tu pokazala svojo visoko [enegatsko kulturo proti slovenskemu z»vlju. To je bilo septembra meseca, to-rei ni niti pol leta od tega.
Dobro se še spominjamo, kako se le zatrjevalo vse v prek, da z janičarji nočemo imeti nobenih stikov, to je z oni-rn>. ki so v svoji zaslepljenosti in zagnanosti tepli, pljuvali mirne slovenske 9oste.
Kakor pač navadno, tako smo tudi Sedaj, komaj ne še dobrih 6 mesecev Pozabili na vsa gorja, trpljenja in zaničevanja, pozabili smo na naše dostojanstvo in čast in še vedno se kaj radi klanjamo našim nasprotnikom in če je po-freba tudi javno in brez najmanjšega sramu.
V soboto 10. t. m. je priredil naš obmejni Sokol svoj družabni večer s prosto zabavo v preizkušeni slovenski trdnjavi v »Narodnem domu«. Istočasno pa tudi nemški športni klub v njihovem društvenem domu.
Udeležba pri Sokolu ni bila pač taka kot bi morala, a težki so časi in pri nas je tudi kriza. Bila pa je dostojna, slovenska in čisto naša. Godba na gramofon in nemške hop-sa-sa naj se v drugič opusti!
Kako pa v društvenem domu?
Velikanske in razkošne priprave, godba prvovrstna, maske sijajne — res no-bel. Prostora dovolj za vse plesalce in koga bi ne vleklo tja, saj v Narodnem domu ni tako nič, kaj nam mar, če to priredijo Nemci, zabavati se hočemo itd.
Naši bratje sokoli in to v precejšnjem številu so zagrešili velikansko netaktnost, odšli so iz Narodnega doma v društveni dom. A najbolj žalostno dejstvo je, da so se te prireditve udeležili Po veliki večini naši in s tem so napravili neodpustljiv greh proti našemu slovenskemu življu, ki je znal že mnogo Preje čuvati slovensko grudo, se zanjo boril in dal mnogo narodnih političnih prvakov in jugoslovanskih dobrovoljcev.
Bilo je mnogo obnemoglih v teh narodnih bojih — pojaničarili so se in take ljudi naš Slovenec ne spoštuje. To naj si gospodje	zapomnijo.	Nam je
Potreba trdih, jeklenih značajev, nikakor Pa ne mlačnežev! Seveda velja to tudi za one brate in sestre Sokole, ki so pozabili, kaj jim veleva sokolska čast in disciplina. Njihovi stariši so bili pred 25 Jeti opljuvani in zaničevani radi svojega Sokolskega in slovenskega prepričanja, >n danes? Njihova deca pohaja v isti tabor, to je onih, kjer so se rodili prvi bojni naklepi proti ptujskim Slovencem. Mi vsem onim obiskovalcem radi verjame-mo, da so se imenitno zabavali in mi jim celo priporočamo, naj kar vstopijo v njihovo športno organizacijo.
Naše prireditve so slovenske — ju-goslovanske in bratske. Smo sinovi in sestre ponosnega jugoslovanskega, čeprav kmečkega naroda in na to smo tudi Ponosni.
Da se nam naši narodni nasprotniki Posmehujejo, ko vidijo našo slovensko slogo, si lahko predstavljate.
Očistimo naše sokolske vrste in operimo našo sramoto.
Eden od mnogih.
Imamo podjetja, ki dobivajo državne dobave, zaposlujejo pa izključno tuje inozemske moči
Prejšnji teden se je smrtno ponesrečil belgijski kralj Albert I. Kot ljubitelj prirode in navdušen planinec je na izprehodu hotel preplezati majhno, toda zelo strmo steno v bližini mesta Namur v'Belgiji, pri čemer pa je strmoglavil 12 m v globino in se ubil. Belgija je bila v svetovni vojni naša zaveznica in usoda je hotela, da je Belgijo in njenega voditelja kralja Alberta I. spremljala tekom vojne usoda, ki je na las podobna usodi junaške Srbije in njenega kralja Petra.
Obe državi sta bili takoj v začetku pregaženi od nemške vojske, ki jih je držala zasedene vse do konca svetovne vojne. Oba kralja sta morala zbežati in oba sta našla zatočišče v prijateljski Franciji. Toda obe armadi, belgijska in srbska, dasi-ravno decimirani, sta se borili pod vodstvom svojim kraljev do konca, dokler jih nista leta 1918. zopet privedla zmagovito zopet nazaj v domovino.
Obe armadi sta vidno soodločali na poteku svetovne vojne in mnogo doprinesli do končne zmage zaveznikov. Če bi Belgija leta 1914. dopustila svoboden prehod nemški armadi preko svojega ozemlja do Francije in se ne postavila nemški invaziji v bran, bi Nemci gotovo zasedli Pariz in s tem uničili Francijo. Vojna bi izpadla v prid Nemcem, Avstrija bi ostala in mi bi še nadalje ječali v suženjstvu.
Če tudi se še danes vodi polemika o vzroku in o krivcu svetovne vojne, gotovo je eno, da je Belgija najnedolžneje v vojni mnogo trpela za rešitev vsega človečanstva. Z dogovorom od 26. junija 1831. so tedanje evropske velesile zagarantirale Belgiji njeno integriteto in nevtralnost, člen 5. tega dogovora glasi: »Belgija naj ostane stalno nevtralna država«. Ta dogovor so podpisale Francije, Anglija, Rusija, Avstrija in — Prusija. Ko se je Prusija združila z ostalimi nemškimi državami v Nemčijo, bi Nemčija morala prevzeti isto obvezo.
Ko je Evropa stala pred izbruhom svetovne vojne, je Anglija takoj opomnila tako Nemčijo kakor Francijo, da spoštujeta nevtralnost Belgije in Luksemburške. Kajti tudi tej je bila leta 1867. zagarantirana nevtralnost. Francija je dala takoj formalno obvezo, nasprotno pa je Nemčija poslala Belgiji noto, da pusti prehod njene armade do francosko-belgijske meje.
Kralj Albert, zavedajoč se, če to dovoli, kaka nevarnost preti od strani Nemčije ne samo Belgiji in Franciji, temveč vsej Evropi, je kategorično odbil nemške zahteve. Kakor znano, je temu sledil brezobzirni vdor nemške armade v Belgijo, ki je nemočno belgijsko armado in s pomočjo avstrijskega topništva v kratkem času uničila in stala pred francosko-belgijsko mejo. — Kralj Albert se je moral umakniti v Francijo.
Gentlemenska Anglija, videč ta brutalen napad, . je Nemčiji takoj napovedala vojno. Ko je 4. avgusta 1914. angleški poslanik v Berlinu zahteval svoje potne listine, mu je nemški kancler Bethmann Iiolweg rekel sledeče famozne besede: »Vi se torej hočete z nami boriti zaradi cunje papirja!« Pod cunjo papirja je mislil dogovor o nevtralnosti Belgije, ki ga je sopodpisala tudi Nemčija. S tem je predstavnik Nemčije^ pokazal, kako Germani spoštujejo politično moralo in mednarodne dogovore.
Kako je tedanji kaiser Wilhelm II. opravičeval nemško brutalnost, dokazuje pismo, ki ga je pisal sličnemu sadistu avstrijskemu cesarju Fr. Jožefu: »Duša me boli, toda moram se posluževati ognja in krvi. Moramo poklati vse ljudi, žene, otroke in starce, ne smemo pustiti niti enega drevesa pokonci, niti ene hiše cele. S tem terorjem dosežemo, da zmagamo v dveh mesecih.« — Na isti način je terorizirala avstro-nemška armada tudi v zasedeni Srbiji. Te besede so dokaz, da sta Wilhelm m Fr. Jožef zločinca in krivca svetovne vojne in daije kako strahovitemu grozodej-
stvu sta bili izpostavljeni i Belgija i Srbija. Ta grozodejstva so Nemci prenesli tudi na morje, ki so s svojimi podmornicami potapljali ladje, ki so nosile belgijske begunce v Anglijo.
Vse te zločine je kralj Albert prenašal s stoično mirnostjo in se zavedal svoje odgovornosti, ki jo nosi pred Evropo in človeštvom, če bi se ne postavil Nemcem v bran. Za njega je bilo tem težje, ker ni imel nikdar dobro organizirano armado. V začetku vojne je imel komaj 120.000 mož (6 pešadijskih in eno konjeniško divizijo). Kljub temu pa so se Belgijci hrabro branili pred nemškimi volkovi. Predvsem jim gre zasluga radi tega, ker so nemško armado zadrževali, da so se Francozi lahko dobro pripravili. Nemci sami priznavajo, da so imeli pred Liegem 42.000 mrtvih in težko ranjenih. Poleg tega so Belgijci ujeli 5.000 Nemcev in 24 topov. — Tu so
Povsem mimo in premišljeno nastopa NO širom države, zlasti pa v Dravski banovini. Ona vrši svoje delo, krepi svoje vrste in gradi svoje pozicije brez velikega krika in vika, brez bombastičnih fraz in velikih obetov, saj noče biti organizacija mas, marveč pokret, ki vsebuje najboljše elemente naroda. Samo ti so resnični predstavniki naroda, samo ti čutijo z narodom in vedo vsled tega, kako in kje mu je treba pomagati. Ni vsak dober in sposoben za službo v naši narodni vojski! Isto velja za NO, ki je tipična obrambna organizacija, vzrasla iz naroda in namenjena za narod! Elitna četa samozavestnih in polnovrednih borcev je bila NO v času svoje ustanovitve, to hoče in mora ostati tudi danes, ko je zopet potrebna tako, kot je bila pred 25. leti!
Kdor je objektiven, bo moral priznati, da NO ne odbija in ne žali nikogar. Ona priznava vsakemu svoje, zahteva pa isto pravico tudi za sebe. Bili so trenutki, ko se je zdelo, da je nastopilo nesoglasje s to ali ono nacionalno organizacijo. Toda vedno se je pokazalo, da o nesoglasju ne more biti govora, marveč, da gre le za čenče in prazne marnje ljudi, ki imajo največje veselje, če morejo napraviti kak prepir in skaliti čiste valove nacionalističnega pokreta! Kot se umire valovi vode, v katero je otročaj v svoji otroški prešerno-sti vrgel kamen, tako se je vedno izgladilo trenutno nerazpoloženje, povzročeno po strupenih besedah hujskačev, ki jih pri nas žal ne manjka! Do danes zre NO lahko ponosna na svoje delo, vršeno v duhu, njene tradicije in njenih pravil. Ona je bila, je in bo ona centralna organizacija, ki nudi torišče skupnega dela vsem dobromisle-čim in iskrenim nacionalistom in vsem njihovim organizacijam. NO ne absorbira in uničuje, ona le spaja in gradi, NO ne zahteva za sebe primata in diktata, lasti si le pravico, da kot edina res vsedržavna, pri tem pa tudi najstarejša in najjačja nacionalna organizacija, kliče in svari, druži in vari enotno voljo enotnega jugoslovanskega naroda. Vsakemu hoče dobro, saj ne tvorijo Jugoslavije poedinci, marveč celokupnost našega naroda.
Nikogar ne uničuje in ne sovraži, dokler se ni pregrešil proti narodu in državi, nikomur noče škodovati, če je ni izzval sam s svojim protinacionalnim delom, ne sprejema pa vsakega v svoje vrste. Članstvo v NO je čast in odlikovanje, ne pa narodna dolžnost, ki se jo izpolni, ker se ji pač ne da odtegniti!
Tako smo delali pravzaprav pretirano rezervirani in obzirni, pa se še vedno dan za dnem kdo zaleti v nas. Čemu, zakaj? Kaj jim ni prav na NO? Ko jih vprašate
Nemce zadrževali polna dva tedna. Ko je general Leman videl, da se ne more več braniti, je pognal trdnjavo v zrak, kjer so ga našli potem razmesarjenega pod ruševinami.
Nato so se Nemci srečali z dobro pripravljenimi Francozi na Marni, kjer pa so bili od Francozov odbiti. S tem je bila za Nemčijo vojna definitivno izgubljena. Tako je hraber odpor Belgijcev mnogo doprinesel do zmage celokupnih zaveznikov.
Ob priliki težke nesreče, ki je te dni zadela Belgijo, sočustvujemo z belgijskim narodom tudi mi, ki smo s svojo predvojno malo Srbijo stali v isti fronti proti istemu sovražniku in doživljali od istega sovraga slična grozodejstva in krivice.
Zato slava prijatelju in zavezniku kralju Albertu I.
po vzroku, vam odgovore vsi, da cenijo NO, občudujejo njeno prošlost in priznavajo njeno potrebo, toda... No, kaj pa? Eni molče, drugi pa spravijo na dan več ali manj prikrito ta ali oni pomislek, ki pa ni nikdar stvaren, marveč vedno le oseben! Ta in oni član NO mi ni všeč, če bi tega ali onega ne bilo v NO, potem bi bilo v redu, tako pa žal ne morem imeti zaupanja itd. Ne pomaga opozorilo, da posameznik ne pomeni ničesar in da posamezen član, pa naj bo še tako visok njen funkcionar, še ne predstavlja NO, Id potrebuje sicer dobrih nacionalistov, njih sposobnosti in dela, zna tudi pravilno ceniti in uporabljati sposobnost svojega članstva, ki pa je bila, ko ni bilo njenih sedanjih članov in funkcionarjev, in bo še tedaj, ko bodo njeni sedanji člani in funkcionarji že davno strohneli. NO ni pokret osebnih firm, uglednih ličnosti ter bolestnih ambicij, marveč živ pokret živega, življenja željnega, za samoobrambo sposobnega in voljnega naroda! Zato pa je večno mlada, vedno kipi in vre in meče iz sebe vše, kar ni čistega in dobrega v njej. Naj ne skrbe za njo oni, ki niso v njej, ker jim je morda trn v peti. NO bo že sama skrbela za sebe in sproti odstranjevala vse ono, kar ne spada v njo.
Vsak pa naj pometa najprej pred svojim^ pragom! Dokler ne poznaš sebe, nimaš pravice kritizirati in obsojati drugih, če nočeš riskirati, da zveš par bridkih resnic o samem sebi. In kdo se upa danes trditi, da je bil vse svojp življenje tako brezhiben, da bi niti najostrejše povečevalno steklo ne našlo madeža na njem? Oblastni odbor NO v Ljubljani je doživel zadnje čase toliko prikritih in zahrbtnih sumničenj in natolcevanj, da bo moral opustiti svojo dosedanjo rezervo in se nekoliko popečati povsem javno z vsemi onimi, ki se pod raznimi krinkami in plašči zaletavajo vanj! Komu bo to koristilo? Nikomur! Ker se tega zavedamo, se premagujemo in se obvladamo še za enkrat, toda samo še za enkrat! Mi boja ne izzivamo in ne napovedujemo, napovedujemo pa samoobrambo proti vsakemu, ki nas ne pusti v miru. Ne trkamo se na svoja nacionalna prsa in ne govorimo o svojih nacionalnih zaslugah, ker ne delamo za sebe in svoje ambicije, marveč za blagor naroda in države, kar je dolžnost nas vseh poštenih in iskrenih Jugoslovanov! Veseli nas, če se poleg nas zaveda še čim več drugih državljanov te svoje osnovne dolžnosti, Čim več nas bo, tem prej bo dosežen uspeh! Toda le v složnem delu in s skupnim nastopom v skupni nacionalni fronti. Ta pa je brez NO nemogoča celo v naši banovini, kaj šele v vsej državi. Kdor se ne zaveda tega, ta nima pravice biti upoštevan kot
NO napram drugim nacionalnim organizacijam
' Stran 2.
»POHOD*
štev. 8.
resen nacionalen delavec in borec. NO Je ona, ki je prva izdala poziv na snovanje te skupne nacionalne fronte! Ni storila tega v namenu, da ustvari sebi neko nadrejeno vlogo, podredi sebi druge, dobre in resne nacionalne organizacije in si ustvari tako s pomočjo tujega perja slikovito per-janioo okoli svojega ponosnega čela! Hotela je ustvariti le zbor enakovrednih nacionalnih organizacij, ki bi delale priznavajoč druga drugi enakopravnost in samostojnost po enotnem, sporazumno izdelanem načrtu. Tega svojega načrta še ni opustila, ker ga opustiti ne more, če hoče ostati zvesta svojim pravilom in svoji tradiciji, pa ga tudi opustiti noče! — Ko pa priznava NO samostojnost in zasluge drugim nacionalnim organizacijam, ne pusti okrniti svoje samostojnosti in je ne bo žrtvovala nikomur na ljubo! Preveč je ustvarila ta njena samostojnost, preveč je utemeljena na kosteh in v krvi tisočev žrtev iz vrst njenega članstva, kot da bi jo smeli
današnji voditelji NO žrtvovati na ljubo kateremukoli še tako idealno zamišljenemu pokretu. Mi se ne podrejamo nikomur, zato tudi nočemo, da bi se nam podrejali urugi, mi spoštujemo vsakega, zato zahtevamo, da nas spoštuj jo tudi drugi, zlasti oni, ki jih še nikjer ni bilo, ko smo žr !avno držali zastavo Jufoslovanstva, še bolj pa oni, ki so nas radi našega brezkompromisnega jugoslovanskega nacionalizma celo zasmehovali, ker so se čutili vzvišene nad takimi >nacionalnimi zablodami« ter se udajali raznim »časovno bolj primernim« mislim in tendencam!
Ta naša resna beseda je naslovljena na vse one, ki so toliko resni, da jo bodo razumeli. Ti naj vplivajo na neresne elemente v svojih vrstah, da ali utihnejo ali pa se umaknejo povsem v ozadje. Le tako bo omogočeno ono res iskreno sodelovanje enakomislečih in enakopravnih, ki je tako nujno potrebno in si ga NO tako iskreno želi!	I.	C.
Naš nacionalizem
Živimo v času občega vrenja in previjanja. Kamor gledamo okrog sebe vse povsod vidimo pokrete, nove sile udarjajo na površje, spremljane tu pa tam celo od nasilnih pretemperamentnih izbruhov. Le v vrtu Jugoslavije se sprehaja še državljan srečen in zadovoljen, da se mu ni treba baviti s takimi novotarskimi problemi. — Toda vprašaj kogar že hočeš, uradnika v pisarni, kmeta na polju ali delavca v tovarni, skoraj vsak med njimi, čeprav tega mogoče ne bo znal učeno povedati podzavestno čuti, da se danes v tej vihri dogodkov ustvarja nov svet z novim pojmovanjem in da se tudi mi, akoravno zavarovani proti političnim pretresom ne bomo mogli za vedno odtegniti pojavom, ki pomenijo počasno umiranje ene epohe.
Mi smo vsi vajeni gledati na svet in njegovo današnje stanje skozi očala te umirajoče epohe. V zgodovinski perspektivi se nam kaže kot politično 19. stoletje, ki tvori samo v sebi lepo zaokroženo enoto. Začenja s padcem velikega Napoleona, ko so na dunajskem kongresu postavili temelje novi Evropi. Dogodki od tega časa pa do konca svetovne vojne so v političnem in gospodarskem oziru vsi tako tesno povezani, da nosi ta doba v zgodovini človeštva svoje posebno obeležje ter je na razvalinah starega režima ustvarila novo civilizacijo liberalizma in kapitalizma. Bila je to mogoče najsrečnejša doba človeštva. V tem stoletju je človek lahko sanjaril o anarhiji in oboževala revolucijo, zabaval se s tem, da je razdiral istočasno pa znova gradil, pri tem pa se mu je gmotno godilo kot bi živel v Indiji Koromandiji. Poleg tega je bila ta doba, ako izvzamemo male praske l. 1848. in pa relativno nedolžne vojne 1866. in 1871., najbrže najbolj urejena doba človeške zgodovine. Red, ki je nastal iz politične in gospodarske revolucije 19. stoletja je bil tako popoln, da je izgledal že kot del prirode. Pravilno kot kozmični fenomeni, izprememba meseca, plime in oseke ter letnih časov je šlo na sto milijone ljudi vsako jutro na delo in se vračalo zvečer brez skrbi za bodočnost. In če je država zašla v stiske, ji je bilo treba pritisniti le na gumb in denar je pritekel v blagajne bolj kot nekoč v zakladnice perzijskega kralja. Zato so se tudi ljudje zazibali v vero, da je ta red najbolj-
ši, kar jih je sploh moglo ustvariti človeštvo in da je zato večen.
Upor človeškega duha proti sponam srednjeveškega dogmatizma rimske cerkve je na drugi strani priboril svobodo vesti in prepričanja, kar je vodilo do ustvarjanja liberalne države, v kateri so se skupine državljanov začele deliti po svetovnih nazorih. Iz teh skupin so se polagoma formirale stranke, na katere je novo pojmovanje države osnovilo državno oblast. Malo čudno sicer danes izgleda kritično mislečemu človeku, kako da se morajo veliki gospodarski in socialni problemi reševati s svetovno nazornega stališča ali kdo n. pr. veruje ali ne veruje v Boga ali priznava Marksov evangelij ali ga zavrača, ker po zdravem razumu bi si človek mislil, da nima n. pr. trasiranje kake železnice s temi vprašanji nikakega posla. Toda političen razvoj človeka je bil tak in te stranke so obvladale vse javno življenje 19. stoletja. Ker so izhajale neposredno iz mistike francoske revolucije, so imele močno zgodovinsko tradicijo. Vemo pa, kako moč imajo tradicije v življenju narodov, tako da se novi pokreti lahko uspešno bore proti njim le, če jih ne nosijo samo ideje, temveč velika socialna gibanja izvirajoča neposredno v motnjah družabnega reda. Ker pa tako gibanje ni bilo nikjer na vidiku, se je tudi politični red 19. stoletja smatral za neizpremenljiv in večen.
Povojna doba je polagoma prinesla globoke izpremembe v to idilično stanje, ki je vladalo v 19. stoletju. V gospodarskem ustroju človeške družbe se je nekje nekaj zaustavilo in kolesje se ne vrti več v onem lepem redu, kot se je vrtilo nekdaj. Svetovno gospodarstvo začenja propadati, svetovni trg razpada, mednarodna trgovina pojenjuje in narodi se zapirajo sami v sebe in iščejo le v sebi svoj spas. V tem stanju začenjajo tudi ljudje razmišljati ali so bili nauki 19. stoletja res večni in edino zveličavni in ali nista lberalizem in njegovo dete internacionalizem le bistvena atributa neke razvojne dobe človeka, ki gre sedaj k zatonu. Zavest, da narod le v sebi lahko išče rešitev, rodi novi nacionalizem, ki vedno močneje potiska v Evropi v kot nauke in miselnost 19. stoletja.
Ta novi nacionalizem moramo pa sma-
trati kot nekaj bistveno drugega kot smo bili navajeni gledati v nacionalizmu minulega veka. Slednji, katerega propagator je bilo mlado meščanstvo ni bil nič več kot čut ljubezni in udanosti do svojega naroda, torej v bistvu le neko romantično čuv-stvo. Novi povojni nacionalizem, ki vedno zmagovitejše nastopa nad pojmi minulega stoletja pa je mnogo več, ker on ni le romantičen vpliv, klic krvi, temveč ima poleg tega še globoko socialno vsebino, ki mu jo daje zavest, da v današnjem stanju narodov lahko vsak med njimi črpa svoje duhovne in gospodarske vire le sam v sebi in nikjer drugje na svetu. Danes se pričnejo zavedati že vsi sloji naroda, da jim je odslej zajamčen obstoj, edino le v okvirju lastnega naroda in samostojne države in kakor hitro bi izpadli iz tega okvirja, niso več svobodni državljani, temveč le še sužnji. Le zaradi tega je tudi novi nacionalizem, ki ga žene socialni razvoj časa tako močan, da lomi in ruši pred sabo tradicije liberalne države.
Novi nacionalizem zaradi tega ne pozna strank ne razredov, temveč le narod kot celoto. Kdor še vedno visi na preživelih pojmih francoske revolucije oni, ki sta mu cerkev ali zlato tele več kot narod ne more biti pravi nacionalist. Ker slednji ne pozna niti historičnih strank niti družabnih razredov, temveč le nacijo kot integralno skupino. Zato tudi vsak nacionalist čuti s svojim bližnjim kot s samim seboj in je
zaradi tega nepodkupljiv in nepristopen za korupcijo. On zavrača trojno zaslužkarstvo med tem ko brat, ki je sin istega naroda strada, ker če trpi njegov brat, trpi tudi on sam.
Tak je lik novega nacionalista. Njegove ideje nacionalne solidarnosti kot skupnosti vseh narodnih sil brez razlike strank in razredov se vedno močnejše uveljavljajo. Pri nas v tem razvoju za enkrat še nismo prišli tako daleč, ker se še vedno lovimo s političnimi pojmi federalizma ter se s težko muko borimo za ustvarjanje narodne enotnosti... Toda čas dela za nas in tudi mi se ne bomo mogli toliko časa upirati zmagovitemu pohodu nujnosti iB miselnosti 20. stoletja.
Vidimo torej, da živimo res na razdobju velikega časa. Obeležje nove dobe, ki vstaja je nujna zahteva za združenje vseh sil v narodu v eno samo in čvrsto falango, ki bo očistila vse naše javno in gospodarsko življenje gnilih pojavov, to je tudi danes postalo glavna naloga vsakega dobrega Jugoslovana. Tega pa ne bomo mogli nikdar doseči, ako bomo ustvarjali neprestano nove stranke in pokrete s sličnimi in enakimi cilji; s tem se le slabi zmagovita fronta. Kdo je junak in se hoče spustiti v borbo v korupcijo in njenimi izrastki ima zato dovolj prilike, ako stopi v že obstoječe nacionalne in viteške organizacije, kateri edini smoter je ozdravljenje in dobrobit nacije.	Politieus.
Pospeševanje kmetijstva
V »Pohodu« štev. 6. čitamo članek pod naslovom »0 pospeševanju kmetijstva med narodom«.
Članku je glavni namen vzbuditi bri-go za uveljavljenje in udejstvovanje kmetijskih strokovnjakov med narodom. To je, nastavljeni kmetijski strokovnjak naj bi ne bil pisarniški statistični uradnik nego apostol zunaj med narodom.
To mnenje je povsem na mestu. Od prevrata dalje je to vprašanje na mrtvi točki. Vedno je isti izgovor od zgoraj: »ni kredita za potovanja kmetijskih strokovnjakov.« Tako se je strokovni učitelj zaprl v pisarno in uprava je bila in je srečna, če dobi koncem meseca dovolj denarja za potrebne plače nastavljencev. To je še danes glavno in najvažnejše vprašanje, ne pa če službene ustanove odgovarjajo svojemu namenu.
Priznati moramo, da smo danes zašli v izreden čas, v katerem se uprava težko znajde, kako reševati upravna vprašanja. Pa vsekako aparat posluje dalje; tudi v tem težkem času je treba, da uprava usmerja podrejene funkcije, da odgovarjajo svojemu namenu.
Sicer danes ni med nami nikaka nujnost pospeševanje kmetijstva, pa ker so kmetijski referenti že tu, naj bi odgovarjali svojemu namenu. Za potrebna motorna vozila, kakor jih imenuje člankar, bi se moral iskati in najti kredit v drugih postavkah banovinskega proračuna za pospeševanje kmetijstva, ki niso na mestu. Nerazumljivo je za dobo, v kateri je kmetijskih proizvodov v vseh panogah kmetijstva več kot preveč, da čitamo tam postavke, ki znašajo osem milijonov dinarjev za pospeševanje kmetijstva.
To so postavke za pospeševanje trav-ništva, hmeljarstva, govedoreje, svinjereje, vinarstva, sadjarstva itd. In to isto za na-
grade vzornim kmetovalcem dotionih raZ' nih panogah v kmetijstvu.
Od kje je denar zapopaden v onih P°' stavkah? Mar ni to denar splošnega kmetskega naroda, izterjevan potom davka?
In je mar ta denar izdajan v splošno korist kmetov, kakor se splošno zbira? Nagrade in podpore dobe navadno najmanj potrebni ali v obče nepotrebni posestniki. — Kakšna logika je v tem vprašanju, da reven poljedelec pridelovalec krompirja (za katerega se nihče ne meni) plačuje nagrade in podpore bogatemu posestniku, ki je ob enem poljedelec, vinogradnik, sadjar in živinorejec. V tem vprašanju naj bi bilo več miselnosti, ne pa izpolnjevanje postavk po starih početnih metodah.
Potrebna je samo vez med šolo in kmetom. Šola mora stalno zasledovati sovražnike in uničevalce kmetovega dela. To je vedno naraščajoče rastlinske bolezni, zaje-jedalni in uničevalni mrčes v zemlji ip nad zemljo. Raziskovati in ustvarjati najcenejša sredstva za uničevanje bolezni in zajedalnega mrčesa. In vse te nauke nositi stalno med narod ter poučevati in proučevati. Dalje ima kmetijsko šolstvo na kmetijskih šolah proučevati in zboljšavati semena in pasmo.
Vse to naj šola nosi med narod potom svojih strokovnjakov nastavljencev, kateri morajo biti z narodom v stalnih stikih za* upnega občevanja.
V ostalem, kar omenja pisec, o naukih pridelovanja sadja, je stvar dobra, a sodim, da kalifornijsko sadje pri nas ni v toliki potrošnji, da bi bilo pomembno z® naše gospodarstvo, ako bi isto nadomestil z domačim. Vsekako je to že moralni uda' rec za našo državo, ako je sploh na našem trgu ameriško sadje. 0 teh vprašanjih sem namenjen napisati drugič posebne razprave.	Kmet.
ZA UNAPREDENJE NAŠEG VINOGRADNIŠTVA
Nasa zemlja i pored izvanrednih svojih klimatskih i drugih uslova za podizanje i Kajenje raznovrsnog vinogradarstva, nalazi se, u poslednje vreme, pred uništenjem te privredne grane, ako joj se što pre ne pri-tekne u pomoč. Naročita, od pre nekoliko go-dina, vinogradarstvo je kod nas u silnom opa-danju, usled potpune nerentabilnosti.
Medutim, sasvim iznenada, pojavljuju se izgledt specijelno za vinogradarstvo — da se ono vrati u predašnje stanje prosperiteta. Postaji mogučnost izvoza celokupne naše go-dišnje vinske proizvodnje, od čega bi se po-vratio rentabilitet in od čega bi mogle da nadu opet zaradu stotine hiljada naših po-rodica koje se širom cele zemlje bave vino-gradarstvom.
Od kako je ukinita prohibicija u Sjedi-njenim ameriškim državama, po dolasku gosp. Roosevelta na vlast, sve države koje imaju proizvodnju alkoholnih piča, proučavale su žurno mogučnost plasmana svojih piča u Americi. Neke su države več uspele da osiguraju sebi -/.amašne kontingente za uvoz piča, pod uslovom da i one izvezu iz Amerike izvesnu količinu pamuka, žita, petroleuma i drugih sirovina; dok su sve ostale države dobile globalni kontingent, koji je imao da se podeli na njih pri uvozu piča.
Medu države, čijih je izvoz alkoholnih piča ustavljen uvozom sirovina iz Sjedinjenih američkih država spadaju: Francuska, Španija, Portugalija, Italija, Belgija i Nemačka. Ove države ne bi imale gde da izvezu višak svoje proizvodnje alkoholnih piča, a uvezle bi
kao i do sada sve one proizvode koje imaju da kompenziraju sa Amerikom. Na osnovu toga one se i pored ustavljenih kontingenata, koji pretstavljaju samo jedno pomeranje u prostoru njihovog privrednog strujanja, nala-ze se u boljem položaju od država čiji izvoz alkoholnih piča u Ameriku ni j e ustavljen kompenzacijama.
Medu države, čiji izvoz nije ustavljen kompenzacijama, dolazi i naša zemlja, koja po provizorijumu, kome rok ističe v martu mesecu ove godine, može da izveze u Ameriku izvesnu količinu vina i rakije iz globalnog kontingenta. U našoj spolnjoj trgovini sa S. A. D. mi smo od početka pasivni u vrta velikoj meri. te naš kontingent izvoza alkoholnih piča nikako ne bi mogao da zadovolji našu želju za jeduim pravičnim izddnačenjem te razlike u našem izvozu prema uvozu sa tom zemljom.
Da bismo mogli da utvrdimo, koliko je, dobijen kontingent za izvoz našeg vina i rakije u Ameriku neznatan, potrebno je da pregledamo kakav odnos stvarno postaji izmedu uvoza i izvoza naših dveju zemalja. Prema Ame-rici naša država nikad nije primenjivala mere za restrikcijama i ograničenjima njenog uvoza u našu zemlju, niti to danas čini. Oduvek smo bili prema njoj liberalni i dozvoljavali joj slobodan uvoz, kako je njena privreda raznovrsnija od naše i uz to jako industrijska zemlja, te je takav način postupanja u trgo-vinskom pogledu morao iči stalno u njenu korist. Tako se dogodita da su S. A. D. redovno više uvozile, usled čega se pojavljuje u našem trgovinskem bilansu ogromna pasiva u trgovanju sa Amerikom.
Prema statističkim podacima naše spolnje trgovine za poslednjih sedam godina, uvezli
smo iz Amerike robe u vrednosti od 1.920 miliona dinara, dok su Sjedinjene američke države uvezle od nas robe svega za 420 milij. dinara. Odmah se vidi, da je disproporcija vrta velika i mora da nagoni na razmišljanje: šta bi trebalo uraditi da se ona koliko-toliko ublaži.
Danas u vreme raznovrsnog ograniča-vanja uvoza, u doba kontingenata i kompenzacija, smatramo, da imamo pravo da tražimo od svake one zemlje koja kod nas uvozi go-dišnje približno za 200 miliona više, nego što mi kod nje izvozimo, da nadc načina i mo-gučnosti da nam osigura izvoz naših proizvoda koji se u njenoj zemlji troše.
Mi ne možemo da budemo zadovoljni, posle ovake disproporcije u našem izvozu i uvozu iz Amerike, sa odobrenim nam kontingentom, te se nadamo da če se na drugoj strani potpuno razumeti naša težnja za pove-čavanjem našeg kontingenta alkoholnih piča u srazmeri razlike koja postaji izmedu našeg uvoza i izvoza.
Od povečanja našeg kontingenta izvoza vina i rakije u Ameriku zavisi potpuno oživ-ljavanje izvesnih naših krajeva koji so potpuno osiromašili nerentabilnošču vinogradar-stva. To je slučaj sa Dalmacijom i Hercegovi-nom koje su isključivo vinogradarske zemlje i na čijem tlu ništa drugo, i tako dobro, ne može da uspeva kao loza.
Osiguranjem boljeg kontingenta, kao što rekosmo, oživela bi dva zaslužna kraja naše otadžbine, što bi u isto vreme bilo minimalno oduženje za žrtve koje su oni podneli u ostvarenju naših najviših nacionalnih za-dataka.
Ali nešto što bi naročita pomoglo našem uspehu izvoza vina u Ameriku ta je naša
mnogobrojna emigracija, koja ide na miltane, i koja je baš iz tih krajeva našeg vinogradar-stva. koja bi poslužila, u isto vreme, kao naše najbolje sretstvo za propagandu naših dalmatinskih i hercegovačkih vina. Otuda se samo po sebi razume, ako budemo poradili, da u Americi dobijemo što veči i pravičniji kontingent, da če nam uspeh doči u toliko lalcš® što čemo tamo imati sigurnih nekoliko miliona potrošača. Osim toga, moči če se ustanoviti u Americi odlične trgovačke veze, biroi, sto-varišta i ugledni podrumi, koji bi potpomog’1 razvijanje i širenje našeg izvoza.
Pošto se nalazimo pred izvozom alkoholnih piča na jedno sasvim novo tržište, neč® biti na odmet, ako na ovom mestu iznesem10 kratak pregled našeg posleratnog izvoza vi»a u nekoje evropske države i rezimiramo rezultat toga izvoza.
U našoj izvoznoj kampanji vina i alkoh°j' nih piča, moramo priznati, nismo imali vidn' jeg uspeha, šta više, u nekim državama Pre' trpeli smo potpun neuspeh, kao na prime. u Poljskoj. Poljska po svojoj klimi, nije 11 malo pogodna za proizvodnju alkoholnih P1^"
a za vino nikako. Ona uvozi sve vino
sa
strane i to najviše iz Francuske, Italije, Španije, a veliku konkurenciju čine madarslt vina, koja su blaga, pitka i jevtina. U skoj se troše samo tipizirana vina i u h°can?u Neophodno je potrebno uvesti izvesnu mar• vina, kao što imajo Talijani »Kianti«, Špan >Malagu« i Francuzi svoja raznovrsna davno čuvena vina. Osim toga, svaka oa zemalja rasprostranjuje po celoj pol] ugledne podrume u kojima se	,ie
i kupuju na boce, na koji se način	.
sačuva kvalitet vina i onemogočuje fa
j
PO NAŠI ZEMLJI
Ljubljana
JAVNO VPRAŠANJE
Obiskovalci kavarne »Nebotičnik«, predvsem pred kratkim na novo otvorje-nega gornjega plesnega prostora, se pritožujemo v sledeči zadevi. Baje je uprava kavarne najela kot igralca na klavirju nekega Nemca, ki ne zna niti besedice slovenščine. Na vprašanja in prošnje gostov, naj zaigra tango, odgovarja »ich verstehe nicht«. Prisiljeni smo upravo kavarne »Nebotičnik« javno vprašati, koliko je resnice na tem. — če je godbenik Nemec, naj ga nemudoma odpusti in naj nastavi našega človeka. Saj imamo dovolj sposobnih m brezposelnih absolventov našega konservatorija.
Za morebitne neljube incidente, ki bi se morda dogodili v tem elitnem prostoru moderne Ljubljane, ne odgovarjamo.
Več užaljenih gostov.
Borovnica
Stari in mladi se radi poveselijo v dobi Pustnih šem. Malo se zapleše, malo popije in umevno, kjer je slovenska družba, tudi malo ^Poje. 0. Slovenci imamo zelo lepe pesmi in se lepše jih zapojemo, samo da so fantje Na žalost tega mnogi ne vedo ali pa a°cejo vedeti. — Naj govori kar tale slučaj!
Na neki tukajšnji zaključeni predpustni zabavi nekega nacionalnega društva se pojavi nejp pobič, ki naj bi bil kar dvojni prosvetar našega naroda in začne peti s kaj dvomljivim Siasom neki kuplet, reci in piši v nemščini.
Če je bila ta nemščina, za njegov »biser-J11« glas dovolj čista, si jezikoslovci in glasbeniki še niso na jasnem.
Drži pa to, da je ta nebodigatreba pel Pesem, ki sramoti tudi naš narod, pričo naše bolj za slabo dovzetne kot nadebudne mladine. Žalostno dejstvo! Zalostnejše je to, če Pomislimo, da je ta gospod prosvetar tega društva. Najžalostnejše pa je to, da prisotni starosta, mož neomadeževane nacionalne preteklosti, predsednik več nacionalnih društev. ni znal preprečiti tega mučnega dogodka.
Kar pa se našega »slavca« tiče, mu priporočamo, naj raje malo prouči naš narod in naj malo pomisli kakšno duševno hrano bo nudil kot »duša društva« članstvu ter naj ne pozabi, da mu znamo, če bi se kaj takega ponovilo, pristriči krila, kar bi mu gotovo škodilo na »glasu«.
Kranj
Jadranska straža v Kranju. V Slovencu 15. t. m. je izšlo poročilo o občnem zboru Jadranske straže v Kranju. Iz strupene primesi ni težko uganiti dopisnika. Smatramo za svojo dolžnost, da vzamemo v zaščito očeta dveh odličnih oficirjev jugoslovenske vojne mornarice, ki sta radi Narodne Odbrane morala- prestati svoj del že v Avstriji, moža, ki je Jadransko stražo v Kranju ustanovil in ji pomagal do razmaha z vsem svojim izkustvom, to je gospoda Cirila Pirca, župana kranjskega mesta. Zdi se, da bomo morali pomagati napraviti red v Jadranski straži.
Kamniška Bistrica
Po združitvi občin Bistričica, Gozd Mekinje, Stranje in Županje njive, se naša nova občina imenuje »občina Kamniška Bistrica«. Ker pa se bodo občinske volitve v naši občini ponovno vršile, poslujejo do nove izvolitve občinskega odbora še stari odbori Prejšnjih občin.
Tu organizacionu službu, koja zahteva velike investicione kapitale i istrajnu privatnu ini-cijativu, mi nismo imali, te smo i pored naj-boljih uslova za plasman naših vina pretrpeli neuspeh, dok su Madari sa svojim vinama, kvaliteta našeg vršačkog vina, osvojili polj-aku pijacu. Slučaj sa čehoslovačkom je več drugačiji. U početku, imali smo lep uspeh docnije strani konkurenti, pod vidom naših yiQa, prodavali su grubo falsifikovana vina, sto im je nanelo ogromne štete po renome naših vina u Češkoslovačkoj. Naš izvoz vina n Francusku služi samo za presecanje njihovih jakih vina, te se na njihovim pijačama i ne pojavljuju vina sa našim markama.
Iz iskustva koje smo imali za desetak S odi na posleratnog izvoza vina i drugih piča, ■nože se lako uvideti, da je za uspeh našeg Piča na strani potrebno više uslova. Prvi i najglavniji uslov je, da se piča tipiziraju, da dobiju svoje originalno obeležje to je, da se Prodaju stalno pod izvesnom markom, koja če da bude pouzdana garantija za svakoga da uzima baš to, a ne neko drugo vino ili rakiju. Drugi je uslov da svako piče ima svoje osobe-uo pakovanje, po kome bi ga bilo iako ras-Poznati od drugih sličnih piča i, najzad, veo-ma je potrebno prethodno proučiti pijacu, gde se misle izvoziti pida odnosno ispitivati ukus i navike potrošača, da se bi nudilo samo ono što se traži.
Radi što boljeg i potpunijeg tipiziran ja naših vina bilo bi potrebno, da se u svima našim vinarskim pokrajinama obrazuju vinarske zadruge sa svojim posebnim savezom, za svaki takav kraj, koji bi preuzeo na sebe celokupnu organizaciju tipiziranja i tehnič-«og izvodenja, preuzimajuči na sebe i ulogu g avnog prodaj nog biroa u odnosu prema
Stari odbori se z vso žilavostjo oklepajo svojih stolčkov in po vseh svojih močeh podpihujejo in razpihavajo nepotreben in škodljiv — lokalni patriotizem — z edinim namenom, da ovirajo konstruktivno delo zavednim nacionalistom — Jugoslovanom.
Ob priliki lanskoletnih septemberskih poplav, je deroča Bistrica odplavila most na Kregarjevem, ki je stal na meji starih občin Bistričica, Stranje in Županje njive. Na ponovno intervencijo nacionalistov, so odbori Bistričice in Županjih njiv pristali na novo gradnjo odplavljenega mostu, dočim se odbor v Stranjah, katerega »spiritus agens« je on-dotni mežnar, ne more odnosno noče odločiti za gradnjo predmetnega mostu. Namestil odplavljenega mostu, je zgrajena brv za peš prehod. Po zgraditvi so neki zlikavci brv precej poškodovali in ograjo podrli, vendar se pa odbori niso zganili in poškodbe odpravili. Na tej poškodovani brvi si je neka ženska zlomila nogo in leži že 14 dni v bolnici, po krivdi skrajne malomarnosti občin, organov.
Znano nam je, da imajo vse tri imenovane občine precejšnje denarne prebitke in bi finančna stran gradnje mostu ne ovirala. Zato zahtevamo od poslujočega odbora v Stranjah pojasnila; čigav je denar, ki leži v občinski pisalni mizi? Obenem pa zahtevamo, da se sklep o prispevku in gradnji omenjenega mostu takoj stori.
Eden za vse.
Gorenjsko
OPOZORILO
Nekega strokovnega učitelja opozarjamo, da ne zmerja našo nacionalno omladino z boljševiki in drugimi priimki. Če se bo v bodoče to še dogajalo, bomo primorani postopati drugače.
Koprivnik pri Koieviu
Dne 14. januarja je imela tukajšnja sokolska četa svojo letno skupščino. Starosta brat Prinčič je v pozdravnem nagovoru otvoril skupščino, orisal delovanje čete v preteklem letu. Iz njegovega, kakor iz poročila ostalih funkcijonarjev je razvidno, da je bilo delovanje čete zelo živahno in uspešno. Nad pričakovanje dobro je uspel javni telovadni nastop, ki ga je priredila meseca avgusta ob sodelovanju sosednih društev. Brat starosta je v svojem poročilu povdarjal, da gre pri tem posebna zasluga starosti črnomeljskega Sokola br. Vrankoviču, starosti kočevskega društva br. Lovšinu in sreskemu načelniku br. Placer-ju, ki so s svojim dobro organiziranim pose-tom pripomogli k tako impozantni manifestaciji, pri kateri je sodelovalo nad 500 Sokolov. Ko so podali svoja poročila tudi ostali funkci-jonarji, se je izrekla odboru razrešnica. Po deset minutnem odmoru se je prešlo na volitev novega odbora. Predlagani so bili sicer dve listi, od katerih je bila lista z dosedanjim starostom br. Prinčičem na čelu soglasno sprejeta. Glasovala je proti edino neka gospodična, katera pa sploh ni članica ter je bil njen glas zavrnjen. Po končanem glasovanju se je starosta brat Prinčič v imenu nove uprave zahvalil za izrečeno zaupanje, povdar-jajoč, da bo zastavil vse svoje moči v prid čete in sokolstva sploh. Mi, ki starosto brata Prinčiča poznamo, in ki smo imeli priliko ocenjevati njegovo sokolsko delo pa vemo, da bodo njegove besede postale tudi dejanja, in ravno radi tega smo ga tudi to pot soglasno izvolili za starosto čete.
Prosvetar brat Kašorak se je v zbranih besedah poslovil od čete, ker je premeščen na novo službeno mesto v Laze srez Logatec. Starosta brat Prinčič se je v imenu čete zahvalil za njegovo vzorno in požrtvovalno delovanje v četi povdarjajoč, da ga bo četa zelo težko pogrešala in želeč, da bo tudi na no-
inostranstvu. Koncentrisati celokupno proizvodnji! i prodaju piča u posebnim zadružnim savezima i organizacijama bila bi preka potreba za što veči i sigurniji uspeh naših pro-izvodača alkoholnih piča.
Slučaj nelojalne konkurencije na strani, nagnao je 1930 god. naše merodavne faktore da donesu zakon o vinu za celu državu, koji bi imao da donese koristi i potrošačima i ispravnim proizvodačima alkoholnih piča. Po tome zakonu uvedena je kontrolna služba u celoj Kraljevini po svima banovinama.
Sada kada se nalazimo pred izvozom alkoholnih piča u Ameriku, trebalo bi, preko kontrolnih organa, striktno primenjivati zakon o vinu. da se ne bi dogodili nemili sluča-jevi koji bi mogli da ubiju ugled našem vinu. što bi imalo nedoglednih posledica za našeg domačeg proizvodača koji, posle proizvodača žita pretstavlja nam najmnogobrojniji i naj-vredniji stalež.
Najzad, potrebno je da za novu izvoznu kampanju alkoholnih piča budemo potpuno spremni i da je organizujemo što bolje, služeči se svima dosadašnjim iskustvima. Jedno-vremeno, treba stvarati trgovačke veze, osni-vati biroe, ugledna stovarišta u Americi i poraditi na tome da se sva proizvodnja piča usredsredi u zadružnim _ organizacijama po pokrajinama, da se piča tipiziraju i da dobiju stalnu marku, da bismo na američko tržište mogli da izbacimo sve vrste naših vina i rakija od najjevtinijih do najskupljih. Od toga kakav budemo ostavili prvi utisak na američ-kom tržištu, zavisiče uglavnom buduči usoeh naše celokupne prozvodnje alkoholnih piča i rentabilitet te naše veoma važne privredne grane.	N. B.
vem službenem kraju posvetil vse svoje moči za dobrobit sokolstva in naroda.
Ker je bila ura že pozna in so se člani iz oddaljenih krajev morali vračati na svoje domove, je starosta brat Prinčič zaključil skupščino pozivajoč vse članstvo, da se mora zavedati svojih dolžnosti napram Sokolstvu, državi in kralju, za kar je žel burno odobravanje.	Zdravo.
Trebnje
V soboto 17. t. m. se je vršil tu ožji sestanek nacionalistov v svrho razgovora, kateri nacionalistični organizaciji naj pristopimo. Pri tolikih organizacijah je nacionalistu res težka odločitev, kje naj se organizira. Zato je bila debata zelo živahna, stvarna in na višku. Glavno vprašanje je bilo: »Kje je večje poroštvo in večja možnost uresničenja našega programa«. Soglasno se je ugotovilo, da je edino v N. O. podana popolna earancija in da je vsaka druga solucija izključena. Zavedamo se mi nacionalisti, osobito podeželski, da je vsako cepljenje sil zlo in da vsaka nova tvorba slabi nacionalistične sile. Ne izgubljajmo dragocenega časa s škodljivim tekmovanjem. Preveč so časi resni! Dvomimo, da bi se mogle ustanavljati nove organizacije z istim programom kot ga ima N. 0. — brez kompromisov!? Brezkompromisna pa je samo N. 0., ki je to že dokazala! V pripravljalni odbor so se izvolili sledeči: br. ing. Brovet, br. Merljak, br. Tratar, br. Špringer, br. Ambrožič in br. Dominko Saša. Vsi iskreni nacionalisti pristopite v naše vrste. Nacionalist.
Novo mesto
Nacionalisti dolenjske metropole smo se končno odločili in pristopili k osnovanju organizacije N. 0. Vsak poizkus cepitve nacionalnih sil smatramo za zlo in uvideli smo, da je samo potom Narodne odbrane podana garancija za realiziranje nacionalističnega programa. Vsak drug poizkus novih nacionalističnih organizacij, je nesrečen eksperiment. In eksperimentov imamo dovolj. Hočemo 'dela in uspehov! 0 uspehih pa moremo govoriti samo tedaj, kadar preidemo k pozitivnemu ustvarjanju. Ne sledimo zato onim, ki iz užaljenega samoljublja ustvarjajo med nami razdor. Nacionalisti ne sledimo jim! Samo v N. 0. je naš spas!
Na ožjem sestanku nam je br. Dominko podal program N. 0., nakar se je prešlo po živahni debati k izvolitvi pripravljalnega odbora. Za predsednika je bil soglasno izvoljen brat Lamut Anton, v odbor pa naslednji bratje: ravnatelj Vagaja, uradnik Ogrin Tone, upravitelj mešč. šole Merveč, strok, učit. Štrbenk in Luznar, učitelj Menard, sres. šolski nadzor. Zagorec, šol. nadzor, v pok. Matko, industrijalec Povh, postajenač. Jarc, industr. Penca. uradnik Grmovšek in ravnatelj Pavčič. Nacionalisti prijavite takoj svoj pristop k N. 0. in pokažimo, da je Novo mesto bilo, je in bo nacionalistično!
Nacionalist.
Vel. La Ste
JUGOSLOVENSKI JAVNOSTI
Da ne bi svet pozabil, da nekje na Dolenjskem obstoja trg Vel. Lašče, katere so sicer našim ožjim in širšim slojem dobro znane, pa ne mogoče radi kake naravne znamenitosti ali kake industrije, temveč v veliko-laški okolici je rojenih nekaj velikih mož, o katerih bo zgodovina govorila v pozne ve-kove in naši pozni potomci bodo ponosni na njih slavo.
To so na pr. pisatelj Levstik, ki je bil rojen v vasi Dol. Ret je pri Vel. Laščah in čigar sicer skromen, a vendar ponosen spomenik se dviga na velikolaškem trgu. Nedaleč od Vel. Lašč v majhni toda prijazni vasici Podsmreka je bil rojen pesnik in pisatelj Stritar, potem v vasi Rašica ob cesti, katera veže Kočevje z Ljubljano, je bil rojen Primož Trubar. V kaki uro in pol oddaljeni vasici Sv. Gregor je bil rojen Janez Ev. dr. Krek.
V Vel. Laščah imamo skoraj vsa narodno zavedna in nacionalno misleča ter humanitarna društva, kolikor jih postoji v naši državi kakor na pr. S. K. J., Streljačka družina, Jadranska straža itd. Imamo tudi ljudi, kateri danes zastopajo narod na visokih mestih v parlamentu.
Vkljub temu, da imamo vse take organizacije in take ljudi v Vel. Laščah, imamo zraven tega tudi nekoliko, sicer zelo malo, takih ljudi, ki še danes po 15 letih osvobo-jenja delajo na razdiranju naše države ter grozijo z raznimi preokreti v vladi in se še danes ne morejo sprijazniti z današnjim stanjem v državi. To bi se še vse kako prestalo in šlo mimo tega ali žalostno je, če prideš sredi Vel. Lašč in se ti v centru trga in skoraj na najlepšem mestu zablešči v obraz na zadružni gostilni velika tabla z belim napisom »Vatikan«! Vprašamo vso jugoslovensko javnost in ves nacionalno misleči narod, ali je to na mestu, da v naši Jugoslaviji more na kakem obratu ali sploh kjerkoli obstojati napis »Vatikan«. Če pomislimo odkod izvira beseda Vatikan, nas že pri sami misli na to ime lahko pretrese mraz.
Poleg vseh grozodejstev, katera se godijo našemu življu tamkaj za mejo. kjer ima svoj sedež Vatikan, že celih 15 let ter sega tudi preko naših meja ilegalno in pomaga razjedati srce naše države kakor črv srce drevesa, pa je vkljub temu še dovoljeno, da se tukaj v tako globoki notranjosti Jugoslavije šopiri ime Vatikan.
Ne moremo več tega prenašati, zato zahtevamo, da se merodajni faktorji že enkrat zganejo ter naredijo temu konec, kakršnega bi naredili v Vatikanu, če bi tam postavil nekdo kak slovenski spomenik, saj je tudi napis Vatikan neke vrste spomenik. Torej ponovno povdarjamo, da je skrajni čas, da se to uredi, drugače smo prisiljeni, da začnemo sami urejevati, ker napis »Vatikan« zbada v oči kakor, da bi gledal na zidu viseti mrtvo truplo mučenika Vladimirja Gortana in drugih!
Brežice
MAŠKARADA IN ŠE KAJ
Žal, da moram mesto veselih novic zapisati bridko resnico, da si Brežice še niso otresle prahu, ki leži na vsenemškem škornju ...
Zadnja maškarada je bila pač žalosten dokaz, kako mlačna, če ne še prav mala je zavednost v mestu. Duh nemštva, ki je vel iz pod stropa dvorane narodnega doma v obliki »črno-rdeče-bele« dekoracije, pač priča, da treba še marsikaj popraviti in dohiteti, ker sicer bo prepozno.
Čudno le. saj je bilo toliko zavednih mož pri mizah, toliko navdušenih Jugoslovanov in članov naših narodnih organizacij — pa skoro nihče ni videl... In ko so zagledali ter na našo zahtevo niso hoteli odstraniti ali vsaj opravičiti — čujte, so ti ljudje zrastli za pedenj višje in zagnali vrišč — da je to — malenkost.
Ali bi se vi. g. urednik, ne jezili, če vam po tako dolgo časa obstoječi Jugoslaviji pridejo in v dvorani, kjer se vrši slovenska zabava, razgrnejo nemško trobojnico. Ali ne bi to zavrelo vsakemu zavednemu Jugoslovanu ...? In potem pravijo temu — malenkost.
Kako pa naj se potem naša mladina vzgoji v trdem, samozavestnem in pravem nacionalizmu, ako se dopuščajo že take »malenkosti«. Pregovor pravi: »Kamen pri kamnu palača ...«
Zato bomo tudi s takimi malenkostmi pomedli; če ne zlepa, pa zgrda. To je sramota za mesto, ki se šteje slovenskim in naprednim.
Vsa čast pa onim, ki so ta večer stali na strani in se brez brige zabavali dalje. —V.
Rogaška Slatina
Št. Peter na Medvedjem selu. K poročilu v 6. številki »Pohoda« od 10. t. m. o prireditvi »Društva kmetskih fantov in deklet« se resnici na ljubo ugotavlja, da je glavna zasluga ustanovitve in agilnega delovanja društva predvsem vzorna požrtvovalnost društvenega predsednika in odličnega nacionalnega ter prosvetno-kulturnega delavca gosp. Janka Otorepca, posestnika v Medvedjem selu. Imenovani je ona gonilna sila, ki je spravil društveno življenje v Št. Petru v tek, on ni štedil ne truda ne časa, pa tudi ne gmotnih sredstev. S tihim in neverjetno vztrajnim delom je organiziral našo mladino, a še s podvojeno vztrajnostjo je zbiral od hiše do hiše materijal in prispevke, s katerimi je bilo omogočeno zgraditi društveni diletantski oder. Povdari pa se tudi. da je g. Otorepec v tem svojem delovanju zadel na marsikatere ovire, celo pri osebah, ki bi bile same poklicane za intenzivno društveno delo. Prepričani simo. da netočno informirani dopisnik iz Rogaške Slatine pač nehote ni podčrtal gornjih činjenic.
Stelj&čka družina v Kamniški Bistrici. — Tudi pri nas smo v juliju mesecu minulega leta ustanovili streljačko družino, ki se je pa ob ustanovitvi nazivala »družina v Stranjah« po sedežu župnije. Ker pa se novo združena občina imenuje občina Kamniška Bistrica — smo tudi našo družino preimenovali v: »Sa-vezna streljačka družina Kamniška Bistrica«.
Dne 14. januarja t. L smo održali redni fetni občni zbor z običajnim dnevnim redom. Odbor je poročal, da je v kratkem času 5 mesecev, uredila družina svoje lastno strelišče v Bistričica. Strelišče je za enkrat urejeno na strelno razdaljo 200 m, v pomladi tekočega leta se bo pa tudi na daljavo 100 m uredilo tako, da bo povsem ustrezalo našim strelskim ciljem. Družina šteje 43 rednih članov.
Po poročilu odbora, se je volilo novi odbor, v katerega se je z malimi spremembami izvolilo stari odbor. Za predsednika je zopet izvoljen agilni šolski upravitelj iz Stranj g. Koman Maks, za podpredsednika g. Kelih Miloš, šumar iz Stahovice, za tajnika pa gospod Humar Janko iz Godiča.
Glavna skupščina Savezne strelske družine na Vranskem se vrši v nedeljo, dne
4.	marca 1934. ob 9. uri dopoldne v gostilni br. Košenine z običajnim dnevnim redom.
Omladinska sekcija Narodne Odbrane v Ljubljani priredi v soboto, dne 3. marca 1934. ob pol 21. uri v dvorani Trgovinskega doma
AKADEMIJO
v počastitev 130. letnice Karadjordjevega vstanka. Umetniško pester spored bo nudil lep enourni užitek. Za zabavo in ples bo skrbel plesni orekster Sloge. Bufeti so pripravljeni. — Vabljeni so vsi prijatelji Omladine in bratska društva.
Problem Saare
NAŠ P
Iz okrožnic Oblastnega odbora je članstvo poučeno, da je provedeno imenovanje prvih izvršilnih članov, ki naj tvorijo resnično jedro naše organizacije. Oblastni odbor je postopal pri tem skrajno premišljeno ter je za prvo silo imenoval z odobritvijo Osrednjega odbora NO v Beogradu le toliko izvršilnih članov, kolikor jih je za vodstvo posameznih odborov nujno potrebnih. Ti izvršilni člani naj sedaj sami stavijo predloge glede imenovanja nadaljnjih izvi-šilnih članov v svojih organizacijah. — Oblastni odbor bo vse te predloge uvaže-val in jih rešil v najkrajšem času. Dolžnost izvršilnega članstva je, da zagrabi za delo z vso odločnostjo in doslednostjo in širi vrste našega članstva. Teren je izredno ugoden, to dokazujejo vedno nove prijave dobrih nacionalistov zlasti iz podeželja, ki se stavljajo sami na razpolago za ustanavljanje novih krajev, organizacij. Prihajajoča pomlad bo videla veliko število ustanovnih občnih zborov naših na novo osnovanih in rednih občnih zborov naših že obstoječih krajevnih organizacij. Videla pa bo tudi veliko število javnih zborovanj Narodne Odbrane, ki se bodo vršila v zvezi s temi občnimi zbori.
Vedno večje število obstoječih oz. pripravljajočih se političnih strank in vedno večja razcepljenost vsled raznih z manjšim ali večjim pompom nastopajočih pokretov zahteva od nas popolno rezerviranost in nevtralnost, pri tem pa brezpogojno doslednost in borbeno agilnost. Ravno v časih take razdvojenosti je Narodna Odbrana nujno potrebna, njena tradicija in njena ideologija jo usposabljata, da stvori in nudi narodu v njegovih najtežjih časih ono mimo zavetje pred partizanskimi strastmi in osebnimi ambicijami raznih namišljenih voditeljev, ki mu je tako nujno potrebno. Pri pridobivanju članstva naj vpoštevajo naši odbori, da želimo imeti v svojih vrstah predvsem kvaliteto, ne pa kvantiteto, da pa stopi lahko med nas brez izjeme vsak, čegar preteklost je v moralnem in nacionalnem oziru čista in ne išče v svojem nacionalističnem udejstvovanju sebe in svojih koristi, marveč le dobrobit naroda in države. Potrebno pa je, da je število naših postojank čim večje in zato moramo doseči, da bodo naše organizacije v večini naših občin. Ne moremo iti preko žalostnega dejstva, da so postale nacionalne prilike v naši banovini naravnost obupne in da se nahajamo danes v defenzivi pred vedno agresivnejšim nastopanjem naših narodnih nasprotnikov. Nihče se jim ne upira, nasprotno uživajo zaščito, ki daleko presega v mirovnih pogodbah zajamčene ugodnosti. Kočevje, Prekmurje in Dravska dolina so sramotni madeži, ki jih bo treba izbrisati s telesa našega naroda brez ozira na interese onih »nacionalistov«, ki vidijo le sebe in svoje interese, ne vidijo pa in ne^ čutijo strašne sramote, ki jo doživlja naš narod vsled teh pojavov. Kot vedno, naj bo tudi sedaj Narodna Odbrana oni faktor, ki gre brez kompromisov svojo dosledno začrtano pot, se ne ustavi pred nobenimi zaprekami in se ne plaši nobenih žrtev. Na delo torej, bratje, ni časa za pre-mišljanje in oklevanje, odločitev se bliža!
Oblastni odbor Narodne Odbrane v Ljubljani.
Oblastni odbor NO razglaša, da je razdelil mesto Ljubljana in njeno okolico v 6 samostojnih krajevnih organizacij, katerih teritorijalne meje vodijo:
Krajevna organizacija NO Ljubljana-mesto: Grad, Pod Trančo, 'Ljubljanica do Šentjakobskega mOsta, Cojzova cesta, Emonska cesta do Trnovskega mostu, levi breg Gradaščiee do mestne meje, ob tej meji do Tržaške ceste, preko Tržaške ce3te na Glinško ulico, ob železniški progi do Ceste na Rožnik, Tivoli do križišča Bleiweisove in Gosposvetske ceste, Dvorakova, Pražakova, Slomškova, Resljeva, Kopitarjeva, Krekov trg, na Grad.
Krajevna organizacija NO Št. Jakob-Trno-vo-Krakovo-Barje: Od meje Viške organizacije, desni breg Gradaščiee do trnovskega mosta. Emonska cesta, do Cojzove, Cojzova cesta do šentjakobskega mosta, Ljubljanica do Čevljarskega mosta, Pod Trančo na Grad, juž-nograjsko pobočje— Golovec.
Krajovnn organizacija NO Št. Peter-Vod-mat-Moste: Golovec, Hradeckega cesta. Streliška ulica, Krekov trg (vzhodni del), Resljeva cesta do Masarykove, Masarykova cesta do Šinartinske, Šmartinska cesta, Savska cesta do mestne meje; nadalje pripadajo tej organizaciji občine Moste. Dev. Marija v Polju in Dobrunje.
Krajevna organizacija NO Kolodvorsko-bezigrajski okraj: Na vzhodni strani meji na St. Petersko organizacijo nadalnja meja pa vodi po Slomškovi, Pražakovi, Dvorakovi do železniške proge, vzhodno kamniške proge ter ji pripada tudi občina Ježica.
Krajevna organizacija NO Šiška: Zahodno Bleivveisove ceste, zahodno železniške
OKRET
proge, od križišča Bleivveisove in Gosposvetske ceste, smer Drenikov vrh, nadalje občina Zg. Šiška (razen Brda) in občine Št. Vid.
Krajevna organizacija NO Vič: Severno meji na Šiško od Drenikovega vrha in obsega ves Podrožnik do železniške proge, ob progi do Glinške ulice. Glinška ulica do Tržaške ceste, Tržaška cesta na Vič, nadalje občina Vič, njena okolica in Brdo (ki pripada občini Zg. šiška).
Prijave sprejemajo vse navedene krajevne organizacije. Posameznik pa se lahko prijavi k poljubni organizaciji ter ostane včlanjen v svoji organizaciji vsak član tudi za slučaj preselitve v drug okraj mesta še nadalje v svoji prejšnji organizaciji. Prijavnice izdaja vsaka krajevna organizacija, ki samostojno sklepa o sprejemu. Prijavljenec si mora oskrbeti podpisa dveh članov, ki ga priporočata in jamčita za prijavljenčevo moralno in nacionalno neoporečnost. Prijavnice sprejema tudi pisarna Oblastnega odbora NO v Ljubljani, Šelenburgova ul. 3/1.
OBČNI ZBOR Narodno obrambne tiskovne zadruge reg. zadr. z o. z. v Ljubljani.
V petek 16. februarja t. 1. je imela izdajateljica rtašega lista »Narod, obrambna tiskovna zadruga« svoj redni občni zbor.
Udeležba ni bila polnoštevilna, zato pa so se zbrali člani načelstva in nadzorstva ter oni zadružniki, ustanovitelji, ki so bili vse leto najboljši sodelavci tako pri uredništvu, kakor pri upravi »Pohoda«.
Načelnik g. Majcen je točno ob pol 19. uri otvoril občni zbor z lepim in izčrpnim govorom, v katerem je naglasil namen in cilj zadruge ter podal obsežno poročilo o njenem delovanju ter uspehih, ki jih je zadruga s svojim glasilom dosegla. Omenil je težke žrtve, ki jih je morala zadruga prestati radi raznih tiskovnih tožb, ki so brez dvoma nastale pod zaščito strogega tiskovnega zakona, ki danes preganja vse iskrene pisce. Kljub temu, da je bilo uredništvo prisiljeno uvesti nad članki in dopisi najstrožjo cenzuro, se je »Pohodu« vseeno posrečilo, javnost opozoriti na svoj list in je uprava ugotovila živo naraščanje naročnikov. Tudi kolportaža je izkazala zadovoljive rezultate. Če bo število naročnikov naraščalo s tako naglico kot v prošlem poslovnem letu, si lahko nadejamo, da bo naklada dosegla že v nekaj mesecih število 10.000.
Stavljen je bil tudi predlog, ali naj »Pohod« sprejema tudi oglase. S stvarno utemeljitvijo je predlog propadel in »Pohod« tudi v bodoče ne bo sprejemal oglasov. — Blagajniško poročilo je izkazalo aktivno bilanco, proračun za prihodnje leto je bil v celoti sprejet.
V novo načelstvo so bili izvoljeni: za načelnika Majcen Ciril, restav-rater in industrijalec, za člane načelstva pa Matelič Miroslav, trgovec, Mlekuž Vekoslav, učitelj, Simčič Franjo, pisar, ravnatelj v pokoju in Dereani Pavel, ind. ravnatelj, vsi iz Ljubljane.
POROČILO UPRAVE
Obveščamo naše gg. razprodajalce in naročnike, da so bile ukinjene brezplačne reklamacije že z zadnjim dnem decembra 1933. Reklamacije dobivamo sicer poredko vendar se tu pa tam zgodi, kar je končno razumljivo. Ob vsaki taki priliki pa moramo plačati poštno globo, zato naznanjamo, da bomo Odslej odklonili vsako nefrankirano reklamacijo.
Ciril Metodova družba poživlja svoje podružnice, da čimpreje skličejo občni zbor, novi odbor pa naznanijo sreskemu načelništvu in družbi.
Mestna občina ljubljanska se je tudi letos odločila, prirediti dobrodelno akademijo začetkom meseca marca, da skuša dobiti za brezposelne in siromašne nekaj dohodka.
Prireditev bo, kakor se nam poroča, zelo zanimiva, tako, da bo občinstvo prišlo na račun glede umetniškega užitka kakor tudi zabave. Denar, ki se ga bo v ta namen žrtvovalo, bo imel dvojni hasek; pomagano bo siromaku in brezposelnemu delavcu, pa tudi soudeležencu, ki bo imel prvovrstni glasbeni užitek.
Danes že opozarjamo na to prireditev, katere natančnejši program bomo še priobčili.
l/ase glasita 41 „l>,oUod"! Citafe M* AMMiciatU y,a!
Svakom poznavaocu problema oblasti Sare mora danes da hude žao što 1929 god. Štrezeman i Brijan nisu rešili sudbinu ove oblasti o kojoj se piše sa nervoznošču po svetskoj javnosti. Da je taj problem bio onda rešen, danas bi evropski odnosi bili blaži i jasniji.
Pre svega oblast Sare je od ogromnog privrednog značaja: ona čini sastavni deo Rura i Rajnskog basena. ko ji su industrijski naj-bogatiji i najjači krajevi u Evropi.
Danas je problem oblasti Sare zbilja medjunarodni problem. U nacionalnom pogledu Sara je čisto germanska zemlja, više od deset vekova. A na osnovu ugovora o miru Francuskoj su pripali svi ugljeni rudnici, i to u isključivoj sopstvenosti. Danas se može reči da je oblast Sare opet u ekonomskom pogledu sopstvenost Francuske. Dokle nacionalno Sara pripada germanskoj rasi dotle ekonomski pripada Francuskoj. Dakle, preko Sare oba velika naroda, Francuzi i Nemci uhvatili su se u klješte, stegnuti su u makaze, koje ne znaju za kompromis.
I izmedu tih makaza treba da se plebiscitom odredi početkom iduče godine sudbina Sare.
Po čl. 34 ugovora o 'miru ima da se posle 10 januara 1935 izvede plebiscit. A po čl. 45 i 50 Francuska i posle plebiscita može da ostane apsolutni sopstvenik ugljenih maj dana u toj oblasti, ako Nemačka ne bude platila na ime otkupa majdana onoliko. koliko joj se bude tražilo. Jer otkupnina je vezana sa plebiscitom. Ako se narod opredeli za Ne-mačku, a Rajh ne htedne da plati šta mu se bude tražilo, onda rezultati plebiscita se po-ništavaju.
Iz ova dva kontradiktorna slučaja vidi se da problem Sare neče biti ni lak ni bezna-čajan.
Ali, postoji još jedna nepredvidena teš-koča. Ugovorom o miru predviden je režim upravljanja za oblast Sare. Ali ugovor nije predvideo promene koje če se u Sari dogoditi za petnaest godina. Tako na primer, rešeno je da može da učestvuje na plebiscitu svaki onaj Stanovnik Sare, koji je na dan zaključenja mira bio Stanovnik te oblasti. Ukupan broj tako definisanih glasača iznosi 215.000. Ali poslednjih god. više od 35.000 glasača otišlo je iz Sare usled teške besposlice u toj pokrajini. Tih 35.000 glasača na dan glasanja treba vozovima dovlačiti iz Rura, Belgije, Luksemburga i drugih zemalja. A za apsolutnu večinu potrebno je 110.000 glasača. Dalje, po ugovoru o miru Francuska je postala sopstvenik svib ugljenih majdana u Sari. Posle plebiscita Nemci če morati da otkupe majdane. Vrednost tih majdana pre nekoliko goidina odredena je na sumu od 300 miliona. Sada se Francuska pojavljuje sa novim potraživanjima: pokraj tih miliona ona traži još dve milijarde, jer je toliko investirala. Nemci odriču tu sumu izjavljajuči da su oni u svoje doba predali majdane u potpu-nom redu, sa ispravnim zgradama. instalacijama, alatima itd. Dakle, po njima, Francuske investicije od 2 milijarde bile su pot-puno nepotrebne. Otkup majdana Nemačka mora da plati posle jedne godine. Ako to ne bude uradila. onda se ceo sporazum auto-matski poništava. A poništenje otkupa po-vlači i poništenje plebiscita. Kao što vidimo Francuska i Nemačka uhvatile su se u još jedne 'makaze. Predvideno je da se dug za majdane naplačuje preko komisije za reparacije. Medutim, još ratifikacijom Jungovog plana otpočela je likvidacija rata, koja je do-vela do uništenja reparacija. A sarski maj-dani dati su Francuskoj u sopstvenost na ime tih istih reparacija! Dakle, opet makaze, koje ne dovode do sporazuma, več seku sporazumna raspoloženja.
Ugovorom o miru odredjen je režim za oblast Sare. Ali, po tom isto m ugovoru nije predvidjeno, na koji način ima da se vrši razvoj života u toj oblasti. Ali, aktuelni režim u Sari uveo je jedan sistem naturalizacije, tako zvani »sistem dr. Hektora«, koji ne dovodi do primirenja duhova, i koji, po Nemcima, uništava član 34. ugovora o miru.
U pogledu ekonomskog života u oblasti Sare uspostavljen je takav carinski sistem, koji omogočava samo ulazak francuskoj robi. Francuska tu uvozi godišnje preko 2 milijarde franaka. Po idejama Društva Naroda kraj-nji cilj bio je da se u oblasti Sare uvede takav režim koji hi je pretvorio u slobodnu zo-nu. Zbilja, Sara prestavlja u nekom pogledu slobodnu zonu, ali ta slobodna zona ima opet sarsko-nemačku granicu!... Pa ipak, i ako je uveden jedan ovakav carinski sistem, opet Francuska ne kupuje ugalj iz Sare več iz Belgije, Eengleske i Nemačke. Sara godišnje iz-bacuje preko 20 milijona tona uglja. Taj ugalj se gomili, i od 1929. god. ugljeni majdani u Sari nalaze se u teškoj krizi, sa povečanom besposlicom i smanjenom radnom snagom.
Štrezeman i Brijan pokušali su da reše problem Sare još 1929. god. Tada su obra-zovane dve komisije za uredjenje buduče Sare: Francuska, pod vodstvom Žorž 1'ernoa i nemačka pod vodstvom Fon Simsona. Tada je predloženo da se majdani Sare vrate Nemač-koj. Francuska je na to pristala za jednu minimalnu sumu, jer je francuski franak bio u to doba u teškoj krizi. Ali je tražila da u eksploataciji uglja učestvuje trgovački. Nemci nisu pristali na taj zahtev: jer dok je Francuska potpuno i sama vladala ugljenim rnaj-danima sva ugljarska preduzeča nalazili su se u stalnoj krizi. Žar se ta kriza ne bi povečala kada bi Francuska ca Nemcima zajed-nički učestvovala u eksploataciji? Francuska ne kupuje ugalj sarski kada je bez ikakvog
carinskog opterečenja, kako če ga kupovati kada se roba bude opteretila?
Nadležne podkomisije u reparaedonoj komisiji u svoje vreme odredile su odkupnu cenu svih tih majdana za sumu od 300 miliona. Medjutim, Francuska je opteretila te majdane sa novim iznosom od 2 milijarde. Dali če Nemci pristati na ovu novu sumu, koja nije predvidjena ni jednim paragrafom? Ali, na ovo eventualno odbijanje Francuska može da odgovori; odkupnina je vezana sa plebiscitom. Ako nema otkupnine, onda nema ni plebiscitnog rezultata. 1 u tom svom za-htevu Francuska se bazira na Društvo Naroda, iz kojeg je izašla Nemačka, koju više ne vezuje ženevska ustanova.
Za Francusku je pitanje Sare od ogromnog značaja. Grad Majans administrira jednu pokrajinu, preko koje prelaze šest devetina železniokih linija koje spajaju Francusku i Nemačku. Preko Rajne i Mozela idu šest že-lezničkih linija od vojnog značaja. »Zurnal D’2enev« pisao je: »Francuski poraz na plebiscitu biče za tu zernlju strahovit i nesno-šljiv poraz«. Pa opet režim u Sari povečaj) je besposlicu, gonntao je štokove uglja, izazi-vao zlu krv.
Ipak pitanje Sare može da se reši. Posle plebiscita Društvo Naroda ima da izradi pravila i statut, koji može da udesi režim P° svojoj volji a bez obzira na zainteresovane strane. Tako misli »Pti Parizijen«, koji preko problema Sare, hoče ga dokaže da je Društvo Naroda danas samo i isključivo jedna institucija za zaštitu manjina i ništa više. Naravno da je to netačno gledište, protiv koga se mora ustati. I po svojim osnovnim idejama i po svojoj praksi Društvo Naroda ima drugi cilj i drugu prirodu. Zašto joj sada, zbog Sare, treba menjati duh, menjati karakter, koji je upučen samo na saradnju naroda i država?
Nije potrebno da se Društvo Naroda pretvori v instituciju za manjine pa da se reši pitanje Sare. Problem Sare je težak ali rešljiv. Dovoljno je ako se izvede transfer sar-skih rudnika na internacionalnu bazu, pa če se zadovoljiti interesi oba velika naroda, n i mir u Evropi. Svaki kulturan čovek i ev-ropljanin mora da poželi prijateljske odnose izmedju Nemačke i Francuske. Poslednji Ne-mačko-poljski sporazum pokazao je da je to mogučno ne samo izmedju do juče neprijatelj-skog Berlina i Varšave, več i izmedju Pariza i Berlina. Dovoljno je da se ugljeni majdani u Sari urede onako kao što su uredjeni petrolejski izvori u Iraku. U Iraku je obrazova-no jedno Petrolejsko društvo, koje je obuhva-tilo i izmirilo sve interese. Tako isto francuska i Nemačka mogle bi u Sari da obrazuju jedno Ugljeno društvo, koje bi uredilo sve odnose, a vremenom zbližilo dva velika i kulturna evropska naroda u interesu opšteg mira.
I. A.
Film naše zemlje
TUJERODNI NAMEŠČENCI
Da naših delavcev in nameščencev v tujini ne trpijo, to menda ni več — novo. Vsepovsod postavljajo naše Slovence na cestoH Da pa med nami dobimo podjetja, ki so navidez nacionalno orientirana, ki pa dajejo tujerodnim Italijanom, Madžarom in Nemcem prednost — je žalostna resnica! In baš tega ne smemo dopustiti! So celo slučaji, ko se naši borci-sokoli odslavljajo, samo da tujci neovirano »ribarijo«. Prizadeta podjetja naj to urede, nujno urede, sicer jih ožig0" samo poimensko.
S.	Gorjanov.
Josip Korban: »Mrtvi menih.« Zgodba gornjegrajskega hribovja. Celje 1933. Založil Franc Leskovšek.
Pisatelj, ki ga poznamo že iz osmih mladinskih knjig, ki jih je izdal v isti založbi, nam je v knjižici »Mrtvi menih« nanizal deset kratkih zgodbic, ki ponekod že dobivajo zna-čaj prijetne, v preprostem narodnem duhu pisane novele. Avtor je knjigo nazval po prvi zgodbi o mrtvem menihu, s katero nas je uvedel v pripovedno okolje gornjegrajskega hribovja. Enako se lepo bere pripovedka o razbojniku Cefirinu, ki jo pisatelj tolmači s citatom iz gornjegrajskega rokopisa. O ostalih zgodbah nam pisec razgrinja nekaj motivov iz kmetskega in malomeščanskega življenja, ki se odlikujejo po svoji izrazni krat-čini in preprostosti opisovanja. Dasi Korba-nov pravopisni izraz marsikje moti uho, nas očara ravno enostavnost njegovega jezika, velik čut za svoj slog in melodijoznost njegovih kmetiških izrazov. Zato smemo knjigo Pa^ priporočati tudi vsem, ki imajo radi domače pisano, s preprostim humorjem prepleteno čtivo.
Edino sredstvo za izboljšanje socialnih razmer je brezpogojna odstranitev vseh, ki nimajo etične podlage, ki stvari, ki bi jih na svojih položajih morali znati, ne znajo, ker se jih niso nikoli učili in ki ji® Je jngoslovenstvo še problem, o katerem debatirajo — in nastavitev novih moči, za katere je najvažnejši kriterij: moralna in nacionalna neoporečnost in resnična strokovna sposobnost za mesta, ki naj jih zasedejo.	_
„POHOP ** živi samo oJ
■»■■■M
hm narOCilllie !
Odgovoru! urednik Miroslav Matelič. — Iidaja sa Narodno obrambno tiskovno zadrugo, r. ». a o. a., Ernest Vargazon. — Tiska tiskarna Merkur (predstavnik Otmar Mihalek). Vsi v Ljubljani.