Bojan Macuh UVOD V SOCIOLOGIJO Murska Sobota Založba BoMa, 2021 Kazalo vsebine UVOD 1 SOCIOLOGIJA 1. 1 Pojem družbe 1. 2 Teorije o družbi 1. 2. 1 Funkcionalizem 1. 2. 2 Marksizem 1. 2. 3 Interakcionizem 1. 3 Socilogija in družbene vrednote 2 POJEM DRUŽBE, DRUŽBENI PROCESI IN DRUŽBENI ODNOSI 2. 1 Kultura in družba 2. 1. 1. Socializacija 2. 1. 1. 1 Primarna socializacija 2. 1. 1. 2 Sekundarna socializacija 2. 1. 1. 3 Terciarna socializacija 2. 1. 1. 4 Resocializacija 2. 1. 1. 5 Socializacija in življenjski potek 2. 1. 2 Norme in vrednote 2. 1. 3 Status in vloga 3 ZNAČILNOSTI, VSEBINE IN POSLEDICE VLOGE POSAMEZNIKA V DRUŽBI 3. 1 Vloga posameznika kot družbenega bitja 3. 2 Družbena neenakost in družbena stratifikacija 3. 2. 1 Naravna in družbena neenakost 3. 2. 2 Neenakost med spoloma 3. 2. 3 Delitev dela glede na spol 3. 2. 4 Razlike med spoloma 4 DRUŽINA 4. 1 Opredelitev pojma 4. 2 Vrste družin in sorodstvenih vezi 4. 2. 1 Patriarhalna družina 4. 2. 2 Matriarhalna ali matrifokalna družina 4. 2. 3 Jedrna ali nuklearna družina 4. 2. 4 Enostarševska družina 4. 2. 5 Tipi enostarševske družine 4. 2. 6 Rekonstituirana družina 4. 3 Zakonska in izvenzakonska zveza 4. 3. 1 Privlačnost, ljubezen, partnerstvo 4. 3. 2 Zakonska (partnerska) zveza 4. 3. 2. 1 Izvenzakonska (partnerska) zveza 4. 3. 2. 2 Istospolno gibanje in istospolna partnerska zveza 4. 3. 2. 3 Razveza zakonske in izvenzakonske zveze 4. 3. 2. 4 Vloga matere v družini 4. 3. 2. 5 Očetje in njihova vloga v družini pri nas 4. 3. 2. 6 Nasilje v družini 4. 3. 2. 6. 1 Fizično nasilje 4. 3. 2. 6. 2 Psihično nasilje 4. 3. 2. 6. 3 Spolno nasilje 4. 3. 2. 6. 4 Ekonomsko nasilje 4. 3. 2. 6. 5 Vzroki za nasilje v družini 4. 4 Družbene skupine 4. 4. 1 Primarne in sekundarne družbene skupine 4. 4. 2 Formalne in neformalne družbene skupine 4. 4. 3 Etničnost in etnične skupine 4. 5. 2 Generacija 4. 5. 1 Mladina 4. 5. 2 Starejši 4. 5. 2. 1 Starejši in družba 4. 5. 2. 2 Starejši in delo 4. 5. 2. 3 Starejši in izobraževanje 4. 5. 2. 4 Vloga starejših v sodobni post-moderni družbi 5 GLOBALIZACIJSKI PROCESI, NJIHOVI VPLIVI IN POSLEDICE 5. 1 Globalizacija 5. 2 Področja globalizacije 5. 2. 1 Politična globalizacija 5. 2. 2 Globalizacija kulture 5. 2. 3 Ekonomska globalizacija 5. 2. 4 Informacijska revolucija 5. 3 Posledice globalizacije 5. 3. 1 Globalizacija in slovenska družba 5. 3. 2 Demografski vplivi globalizacije 5. 3. 3 Vplivi globalizacije na ekologijo in ekološko osveščenost 5. 3. 3. 1 Ekologija in ekološki problemi 5. 3. 4 Globalizacija in kriminaliteta 5. 3. 4. 1 Globalizacija in kriminal 5. 3. 4. 1. 1 Kriminaliteta kot največja posamična industrija 5. 3. 4. 1. 2 Kriminaliteta in deviantnost 5. 3. 4. 1. 3 Kazniva dejanja in kazenske ovadbe v Sloveniji 2003-2009 6 DELO, BREZPOSELNOST, REVŠČINA IN EKONOMSKO ŽIVLJENJE 6. 1 Delo 6. 1. 1 Pojem dela 6. 2 Prosti čas 6. 2. 1 Vpliv dela na prosti čas 6. 3 Delitev dela 6. 3. 1 Delitev dela glede na spol 6. 3. 2 Spol in stratifikacija 6. 3. 3 Siva ekonomija 6. 3. 4 Problem sive ekonomije v Sloveniji 6. 4 Brezposelnost 6. 4. 1 Brezposelnost in EU 6. 4. 2. Nadomestila za brezposelnost 6. 4. 2. 1 Registrirana brezposelnost v Sloveniji 6. 4. 3 Brezposelnost in mladi 6. 4. 4 Starejši in brezposelnost 6. 5 Revščina 6. 5. 1 Absolutna in relativna revščina 6. 5. 1. 1 Absolutna revščina 6. 5. 1. 2 Relativna revščina 6. 5. 1. 3 Revščina in človekove pravice 6. 5. 1. 4 Revščina v Sloveniji 6. 6 Sindikati in sindikalna gibanja 6. 6. 1 Namen sindikata in članstvo 7 VLOGA IN POMEN KOMUNIKACIJE TER MEDIJEV V POSTMODERNI DRUŽBI 7. 1 Mediji 7. 1. 1 Pomen in vloga množičnega komuniciranja 7. 1. 2 Značilnosti množičnega komuniciranja 7. 2 Tiskani mediji 7. 3 Televizija 7. 4 Internet 7. 4. 1 Zgodovina interneta 7. 4. 2 Storitve interneta 7. 4. 3 Socialna in družbena omrežja 8 DRŽAVA, DRUŽBENI SISTEM IN RELIGIJA 8. 1 Država, politične stranke in slovenski politični sistem 8. 1. 1 Država 8. 1. 2 Politične stranke 8. 1. 3 Slovenski politični sitem 8. 2 Državne institucije 8. 2. 1 Izobraževanje in šolstvo 8. 2. 1. 1 Predšolsko izobraževanje 8. 2. 1. 2 Primarno izobraževanje 8. 2. 1. 3 Sekundarno izobraževanje 8. 2. 1. 4 Terciarno izobraževanje 8. 2. 1. 5 Management in izobraževanje 8. 2. 1. 6 Pomen učenja v organizaciji 8. 2. 2 Zdravstvo 8. 2. 3 Socialno skrbstvo 8. 3 Religija 8. 3. 1 Definicije religije 8. 3. 2 Religija in drugi družbeni pojavi 8. 3. 2. 1 Religija in morala 8. 3. 2. 2 Tipi religije in verskih skupnosti ter sekularizacija 8. 3. 2. 3 Religija in politika 8. 3. 2. 4 Religija in vojna 8. 3. 2. 5 Verovanje in pripadnost verskim skupnostim ob Popisu 2002 9 VLOGA IN POMEN KULTURE IN SOCIALNEGA KAPITALA ZA GLOBALNO DRUŽBO 9. 1 Pojem kulture 9. 1. 1 Sestavine kulture 9. 1. 2 Kultura in civilizacija 9. 1. 3 Norme in vrednote 9. 1. 4 Množična kultura 9. 1. 5 Subkultura 9. 2 Morala in navade 9. 3. Šege in navade 9. 4 Etičnost, nacionalizem, multikulturnost in migracije 9. 4. 1 Etničnost 9. 1. 1. 1 Etnični konflikti 9. 5. 2 Nacionalizem 9. 5. 3 Multikulturnost 9. 5. 4 Migracije 9. 5. 4. 1 Definicija migracije in migrantov 9. 5. 4. 2 Vzroki za migracije 9. 5. 5. 3 Vplivi globalizacije 9. 5. 4. 4 Vloga migracij v današnjem času 9. 5. 4. 5 Delovne migracije v Sloveniji v letu 2011 10 VSEŽIVLJENJSKO IZOBRAŽEVANJE 10.1 Opredelitev pojma 10.1.1 Razvoj osebnosti in vseživljenjsko izobraževanje 10. 2 Formalno, neformalno izobraževanje in aformalno učenje 10. 3 Cilji programa vseživljenjskega učenja 10. 4 Namen vseživljenjskega učenja 10. 5 Vseživljenjsko izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju 10. 6 Izobraževanje odraslih in andragogika 10. 6. 1 Izobraževanje odraslih 10. 6. 2 Andragogika 11 SOCIALNA GERONTOLOGIJA 11. 1 Opredelitev pojma 11. 2 Kakovostno staranje 11. 2. 1 Programi za materialno varnost 11. 2. 2 Programi izobraževanja 11. 2. 3 Programi za razvedrilo 11. 2. 4 Priprava za obdobje po upokojitvi 11. 2. 5 Programi prostovoljstva 11. 2. 6 Programi oskrbe starejših 11. 2. 7 Programi kakovostnega umiranja 11. 3 Stari ljudje v Sloveniji 11. 3. 1 Staranje prebivalstva po svetu 12 ZAKLJUČEK 13 LITERATURA IN VIRI Tabela 1: Družinsko nasilje. Tabela 2: Indeks globalizacije. Tabela 3: Kazenske ovadbe. Tabela 4: Primerjava politike držav EU do "sive ekonomije". Tabela 5: Obseg sive ekonomije v Sloveniji v obodobju 2003–2010. Tabela 6: Primerjava sistemov zavarovanja. Tabela 7: Aktivno prebivalstvo v Sloveniji, januar 2010. Tabela 8: Osnovni kazalniki dohodka in revščine v Sloveniji 2008. Tabela 9: Gledanost nekaterih TV organizacij, 2009. Tabela 10: Število uporabnikov Facebooka v Sloveniji, 2012. Tabela 11: Število uporabnikov Facebooka po svetu, 2012. Tabela 12: Sistem izobraževanja v Sloveniji. Tabela 13: Prebivalstvo po veroizpovedi v Sloveniji, Popis 1991–2002. Graf 1: Število ovadenih pravnih oseb 2003–2008. Graf 2: Rast brezposelnosti. Graf 3: Stopnja brezposelnosti v Sloveniji. Graf 4: Stopnja registrirane brezposelnosti. Graf 5: Obisk kulturnih prireditev na prebivalca v starosti 50–69 let. Graf 6: Raba rač. tehnologije, spremljanja novic in knjig na prebivalca v starosti 50–69. Graf 7: Zaupanje v institucije v Sloveniji 2009–2010. Uvod Sociologija je kompleksno področje, na osnovi katerega želimo posamezniku predstaviti teme, s katerimi se srečuje v svojem vsakdanjem življenju. V učbeniku Uvod v sociologijo, ki je pred Vami, je dopolnjena in posodobljena vsebina tem pri predmetu sociologija na študijskem področju Komerciala 1 na Fakulteti za komercialne in poslovne vede. Pri našem študijskem delu bomo obravnavali področja sociologije, katera so zajeta v učni vsebini, vsekakor pa jo bomo prepletali s trenutnimi aktualnimi dogodki na področju gospodarstva, politike, kulture in predvsem funkcioniranja posameznika v sodobni družbi v sobivanju s soljudmi. Vsebina učbenika Uvod v sociologijo temelji na splošnih ciljih in kompetencah, ki jih bomo razvijali pri predmetu sociologija. Zajema poznavanje in razumevanje pojma sociologije v odnosu do sorodnih znanstvenih ved, globalnih družbenih procesov, razvijanje sposobnosti dela v odnosu do prostega časa v družbenem in poslovnem okolju, razumevanje in poznavanje razvojnih družbeno – globalnih in parcialnih teženj družbe, razvoj in razumevanje potrebe po usvojitvi ustreznih komunikacijskih spretnosti, razvijanje sposobnosti dojemanja značilnosti post-moderne slovenske, evropske in svetovne družbe, družbenih sprememb na globalni in individualni ravni, razumevanje in upoštevanje zgodovinskih in sodobnih tendenc družinskega in partnerskega življenja, pomen vseživljenjskega izobraževanja in učenja ter socialne gerontologije za lažje pojmovanje tretjega življenjskega obdobja. S pomočjo učbenika Uvod v sociologijo boste lažje razvijali specifične predmetne kompetence v razumevanju značilnosti in posledic prehoda iz moderne v post-moderno družbo, sposobnost usvajanja in poznavanja osnovnih družbenih procesov ter odnosov na ravni javnega in zasebnega, poznavanja Evropske unije in vloge Slovenije v nje, poznavanje osnovnih raziskovalnih metod in tehnik družboslovnega raziskovanja, poznavanje osnovnih značilnosti individualnega življenja, posameznikovih vlog v javnem in zasebnem življenju sodobne družbe ter sposobnost uveljavljanja uporabnega znanja za še bolj učinkovito profesionalno družbeno in individualno življenje. Učbenik Uvod v sociologijo je zbir znanj in ugotovitev najbolj znanih tujih strokovnjakov z družboslovnega področja, kakor tudi slovenskih sociologov, ki delujejo na tem, za človeka vedno bolj pomembnem ekonomskem, političnem, kulturnem področju, predvsem pa na področju poznavanja družinskih in partnerskih družbenih odnosov v slovenski post-moderni družbi. "človeška bitja se svojega vedenja naučijo in uporabljajo inteligenco, medtem ko se živali preprosto ravnajo po nagonu. Kot večina zdravorazumskih predstav vsebuje tudi ta misel nekaj resnice, ki pa je dejansko precej bolj zapletena," sta zapisala Michael Haralambos in Martin Holborn. O tem in še več bom spregovoril v nadaljevanju. Avtor 1 Sociologija Večina nas svet opazuje skozi običajne in že znane funkcije lastnega življenja. Sociologija opozarja, da je potrebno razširiti obzorja in si postaviti vprašanje, zakaj smo takšni, kot smo in zakaj delamo to, kar delamo. Uči nas, da vse, kar razumemo kot naravno, potrebno, dobro ali nagonsko, ni nujno, da je tako. Na danosti našega življenja nujno vplivajo zgodovina in družbe sile. Sociološko razmišljanje od nas zahteva v prvi vrsti, da se miselno odmaknemo od vsakdanjih, znani in rutinskih opravil vsakodnevnega življenja, saj jih bomo lahko le tako obravnavali na drugačen, nov način. Hkrati pa sociološko razmišljanje omogoča, da razumemo, kako se mnogi dogodki, kateri se dotikajo samo posameznika, dejansko odražajo mnogo širše. Sociologija omogoča, da spremljamo svet iz drugačnih perspektiv, kot so naše. Če pravilno razumemo, kako živijo drugi, bomo lažje razumeli tudi njihove probleme. Nikoli pa sociologija ni bila disciplina, v kateri bi skupek idej veljal za vsakogar. Sociologi so večkrat nasprotujočega si mnenja o tem, kako proučevati človeško obnašanje in kako jih na osnovi raziskovanj najbolj primerno pojasniti, saj sociologija proučuje naša življenja in naše obnašanje, proučevanjem nas samih pa je ena najbolj zahtevnih nalog (Giddens, 2007, str. 2–6). Sociologija je znanost, ki proučuje obče, skupne lastnosti družbenih pojavov in odnosov med temi pojavi. Z drugimi besedami, proučuje bistvo raznih vrst, razredov, tipov družbenih pojavov, s tem pa razumemo razne oblike, v katerih žive ljudje, razne procese in odnose, v katere stopajo, kot tudi tvorbe, ki nastajajo iz teh odnosov in procesov. Pri tem je poseben poudarke na interakciji raznih družbenih pojavov, na proučevanje medsebojnih odnosov, ekonomskih, političnih, psiholoških in idejnih fenomenov. Šele pri proučevanju življenja in dela ljudi in družbenih skupin oziroma družbenih oblik, odnosov, procesov in tvorb v totaliteti določene družbene epohe, tj. danega sistema, lahko pojasnimo medsebojno povezanost, interakcijo družbenih pojavov, tako z njihovega strukturalnega kot tudi z njihovega dinamičnega vidika. Ker je sociologija prej raziskovalna praksa kot pa teoretična konstrukcija, se ne kaže spraševati, kaj je sociologija, ampak tudi kaj delajo sociologi. Sociologija je torej veda o človeku kot družbenem bitju, je veda o njegovem učinkovanju na družbo in o njegovi družbeni pogojenosti. Hkrati je veda o vseh tistih bolj ali manj zapletenih in sestavljenih, večjih ali manjših mrežah medčloveških odnosov, skupin, skupnosti, združenj in družb, ki so pojavi svoje vrste, različni od preproste vsote njihovih sestavnih delov (Masleša v Jambrek, 1997, str. 21). 1.1 Pojem družbe Družba je pojem, ki vključuje sistem »nevidnih« odnosov in razmerij. Tako npr. pravimo, da se gibljemo v »dobri družbi« in hočemo s tem povedati, da imajo ljudje, s katerimi se družimo, velik družbeni ugled. Mnogi za nezaželeno obnašanje posameznika krivijo »slabo družbo«, torej skupino prijateljev, vrstnikov ali znancev. Vsem sociologom je skupno poudarjanje družbenosti in družbenega življenja. Različna izhodišča v pojmovanju družbenega se kažejo že pri klasikih sociologije. Durkheim je menil, da so predmet sociologije družbena dejstva, ki so neodvisna od človeške zavesti ali volje in zato delujejo nanj kot nekaj zunanjega. Ta dejstva moramo zato proučevati kot stvari. Družbeni pojavi se oblikujejo kot odnosi med ljudmi, zato se bistvo teh pojavov ne more pojasnjevati z značilnostmi in motivi posameznika. Max Weber je sociologijo pojmoval kot znanost o družbenem delovanju. Ugotavljal je, da moramo, kadar proučujemo delovanje ljudi, razumeti njihove motive in spoznati subjektivne razloge konkretnega delovanja (Barle et al, 1998, str. 9–10). 1.2 Teorije o družbi Teorija je niz idej, ki naj bi razložile, kako nekaj deluje. Sociološka teorija je tako niz idej, ki skušajo razložiti, kako družba ali nekateri vidiki družbe delujejo. Funkcionalizem Najprej se je razvil v Evropi (E. Durkheim), pred tem pa so ga razvija ameriški sociologi (T. Parsons). Ključne točke funkcionalističnega pogleda lahko povzamemo s pomočjo primerjave iz biologije. Če hočejo biologi ugotoviti, kako organizem, kakršno je človeško telo, deluje, da bi lahko začeli s proučevanjem različnih delov telesa. Funkcionalizem prevzema podoben pogled. Različne dele družbe vidi kot medsebojno povezane, tako da kot celota tvorijo zaključen sistem. Kot bi torej biolog preučeval del telesa, kot je srce, z vidika njegovega prispevka k vzdrževanju človeškega organizma, proučuje funkcionalist del družbe, kot je družina, z vidika njegovega prispevka k vzdrževanju družbenega sistema (Haralambos in Holborn, 2001, str. 15). Marksizem Marksistična teorija ponuja radikalno alternativo funkcionalizmu. Teorija se imenuje po utemeljitelju filozofu, ekonomistu in sociologu K. Marxu. Teorija izhaja iz preproste ugotovitve, da morajo ljudje za svoje preživetje proizvajati hrano in materialne predmete. Pri tem stopajo v družbene odnose z drugimi ljudmi. V družbi obstaja protislovje med proizvajalnimi silami (zemlja, surovine, orodje, stroji) in proizvodnimi odnosi (družbeni odnosi). V slednje ljudje vstopajo, da bi proizvajali dobrine. Tako je v fevdalni družbi pomemben odnos med fevdalcem in kmetom, v kapitalizmu pa med delodajalcem in zaposlenim. Proizvodni odnosi vključujejo tudi odnose družbenih skupin do proizvajalnih sredstev in sil. Prihaja tudi do izkoriščanja in zatiranja. Velik del bogastva, ki ga ustvarja delovna sila (delavec) si kot lastniki prisvojijo kapitalisti v obliki dobičkov. Delavske mezde so bistvno nižje od vrednosti premoženja, ki ga delavci proizvajajo. Protislovje vključuje tudi tehnično organizacijo dela in naravo lastništva. Marx je verjel, da bo kapitalistični sistem propadel, saj po svoji naravi vključuje izkoriščanje in zatiranje delavca (Haralambos in Holborn, 2001, str. 17–19). Interakcionizem Interakcija je delovanje med posamezniki. Interakcionizem se raje kot na družbo kot celoto osredotoča na interakcije v majhnem obsegu. Navadno zavrača koncept družbenega sistema in zato ne dojema človeškega delovanja kot odziva ali reakcije na sistem. Interakcionistični pogled skuša proces razumeti. Izhaja iz predpostavke, da ima delovanje za tiste, ki jih vključuje, določen pomen. Iz tega sledi, da razumevanje delovanja zahteva interpretacijo pomenov, ki jih pripisujejo delujoči posamezniki svojim dejavnostim. Zamislimo si moškega in žensko v sobi, pri čemer moški prižge svečo. Njegovo dejanje je mogoče razlagati na številne načine (npr. pomanjkanje svetlobe). Za razumevanje dejanja je zato nujno odkriti pomen, ki mu ga pripisujejo akterji. V primerjavi s funkcionalizmom in marksizmom se inetrakcionizem razlikuje od njiju predvsem v tem, da poudarjajo pojem »jaza«. Ta se razvije iz interakcijskih procesov, saj je v veliki meri odsev reakcij drugih v odnosu do posameznika (C. Cooley: »zrcalni jaz«) (Haralambos in Holborn, 2001, str. 20). 1.3 Sociologija in družbene vrednote Večina sociologov meni, da vredno nevtralna znanost o družbi ni možna. Trdijo, da vrednote sociologov neposredno vplivajo na vsak vidik njihovega raziskovanja in da različne teorije o družbi vsaj deloma temeljijo na vrednotnih sodbah in ideoloških izhodiščih. Tisti, ki dokazujejo, da objektivna znanost o družbi ni mogoča, trdijo, da se sociologija nikoli ne more otresti ideologije. Ta se nanaša na zbirko idej, ki predstavljajo le delen pogled na realnost. Ideološki pogled vključuje tudi vrednote. Ne vključuje le sodbe o tem, kakšne stvari so, temveč tudi, kakšne naj bi bile. Ideologija je torej niz verovanj in vrednot, ki nam zagotavlja določen način videnja in razlaganja sveta, posledica česar je parcialen pogled na realnost. Pogosto se izraz ideologija uporablja za označevanje popačene, napačne slike realnosti. Marksisti govorijo o ideologiji kot nizu verovanj in vrednot, ki izražajo interese posamezne družbene skupine. K. Mannheim uporablja termin »utopična ideologija«, ki jo najdemo običajno pri zatiranih skupinah, katerih člani hočejo radikalne spremembe. Njihova razlaga temelji na viziji idealne družbe, popolnega družbenega sistema (Haralambos in Holborn, 2001, str. 24–25). 2 Pojem družbe, družbeni procesi in družbeni odnosi Družba in družbeni procesi oziroma odnosi v njej so odvisni od posameznikov, ki jo tvorijo. Bolj je ta fleksibilna, socialno naravnana, humanitarna in odprta, več je možnosti za uspehe in dosežke v njej in manj nevarnosti, da posamezniki s svojimi skrajnimi pogledi in akcijami posegajo v njen obstoj. 2.1 Kultura in družba Vsakdo v družbi se mora naučiti načina življenja, kulture svoje družbe. Kultura neke družbe« način življenja njenih članov; zbirka idej in navad, ki se jih naučijo, so jim skupna in jih prenašajo z generacije na generacijo (R. Linton). Kultura je načrt za življenje, ki mu sledijo člani določene družbe. Ker nimajo nagonov, ki bi usmerjali njihova dejanja, mora njihovo vedenje temeljiti na naučenih navodilih. Da bi lahko njihova družba učinkovito delovala, morajo biti ta navodila skupna vsem njenim članom. Brez skupne kulture družbe ne bi mogli komunicirati in sodelovati, kar bi povzročilo zmešnjavo in nered. Kultura je naučena in skupna. Brez nje ne bi bilo človeške družbe (C. Kluckoholm). Kultura v veliki meri določa, kako pripadniki družbe razmišljajo in čutijo: usmerja njihovo delovanje in določa njihov pogled na življenje. Člani družbe navadno dojemajo svojo kulturo kot samoumevno. Postala je je del njih do takšne mere, da se pogosto ne zavedajo njenega obstoja. Kultura opredeljuje sprejete načine vedenja za pripadnike določene družbe (Haralambos in Holborn, 2001, str. 11). 2.1.1 Socializacija Socializacija je zapleten proces, v katerih se ljudje prilagajamo družbi, živimo, se vključujemo v družbo in prejemamo njeno kulturo. Brez socializacije bi bil posameznik komaj podoben kateremu koli drugemu človeku, ki je po standardih njegove socializacije označen kot normalen. Obstaja obsežna literatura o otrocih, ki so jih vzgajale živali (primer: Volčji otrok iz Midnapora). Iz različnih realnih primerov lahko zaključimo, da je socializacija, ki vključuje podaljšano interakcijo z odraslimi, bistvena ne le za prilagajanje novih članov družbi, temveč je tudi proces, v katerem dejansko postanemo ljudje Proces, v katerem se posamezniki naučijo kulture svoje družbe, imenujemo socializacija. Primarna socializacija je verjetno najpomembnejši vidik socializacijskega procesa, poteka v otroštvu, navadno v okviru družine. Z odzivanjem na odobravanje ali neodobravanje svojih staršev in posnemanjem njihovih zgledov se otrok uči jezika in mnogih temeljnih vedenjskih vzorcev svoje družbe. V zahodnih družbah so med izvajalci socializacije tudi izobraževalni sistem (vrtec, šola), poklicna skupina in vrstniška skupina. Preko interakcij z drugimi (sovrstniki) in skozi igro, se otrok nauči prilagajati sprejetim načinom ravnanja v skupini in upoštevati dejstvo, da temelji družbeno življenje na pravilih. Vendar socializacija ni omejena le na otroštvo. Traja namreč vse življenje. Brez socializacije bi bil posameznik komaj podoben kateremu koli drugemu človeku, ki je po standardih njegove civilizacije označen kot normalen. Primer: Volčja otroka iz Midnapora (1920 Bengal) (Haralambos in Holborn, 2001, str. 12). Socializacija je pomemben proces z vidika posameznika pa tudi družbe. Osebnostni razvoj individualnega človeška bitja ni mogoč brez stika z drugimi ljudmi zunaj zgodovinskih dogodkov, kulturnih in družbenih okoliščin, v katerih se je rodil. Prav v procesu socializacije se oblikuje identiteta posameznika. Po drugi strani pa je socializacij tudi eden temeljnih procesov, s katerim in preko katerega se družba obnavlja (reproducira). Vsaka družba mora poskrbeti za to, da boo ravnanja posameznikov, njihove vrednote, cilji, potrebe, znanja, spretnosti, veščina itd. ustrezali potrebam družbe kot celote (Barle Lakota et al., 1998, str. 54). Za posameznika je v procesu socializacije pomembno, da (vsaj nekatere) družbene vrednote in norme sprejme za svoje in v skladu z njimi potem tudi živi. Tako je prav ponotranjenje (interiorizacija) vrednot, norm, pravil, ki v neki družbi veljajo kot konformne, pomemben vidik socializacije. Ker taka družbeno »veljavna« pravila, norme in vrednote delujejo kot senzorji – usmerjevalci našega vedenja in ravnanja, jih posameznik ne doživlja kot nekaj sovražnega. Nasprotno, pomagajo mu in ga usmerjajo, da se vede tako, kot je v določeni družbi želeno in primerno. Zaradi hitro razvijajoče in spreminjajoče se družbe na vseh področjih človekovega življenja, se je posameznik »prisiljen« nenehno in do konca svojega življenja socializirati. Procesi socializacije se v življenju posameznika razlikujejo tako po intenzivnosti kot tudi po številnih in različnih dejavnikih socializacije. Bolj kot je družba razvita, več dejavnikov socializacije deluje v njej. Socializacija je proces vključevanja človeka v družbo. Človek je družbeno bitje, ki je odvisen od vključevanja v družbo, saj brez tega ne bi mogel preživeti. V tem procesu človek izoblikuje svojo osebnost in biološke lastnosti, ki so mu dane, saj se te same od sebe ne bi mogle razviti. Socializacijo delimo na: primarno, sekundarno, terciarno in resocializacijo. 2.1.1.1 Primarna socializacija Poteka v otroštvu v okviru posameznikove družine in zanjo so značilni osebni, intimni in pristni odnosi med njenimi člani, Pomemben vpliv v primarni socializaciji ima družina. Pomembno je, da otroka vključuje v družbo, in mu posveti veliko časa, da si otrok ne razlaga določenih stvari po svoje, ampak jih pravilno razume s pomočjo starejših. Dobro je, da se nauči določenih pravil in da počasi začne dojemati, da nimamo vsi enakih mnenj in interesov. Ker se v obdobju primarne socializacije razvijajo in razvijejo temelji posameznikove družbenosti in osebnosti, je primarna socializacija odločilnega pomena za vse nadaljnje posameznikovo življenje. 2.1.1.2 Sekundarna socializacija Izvaja se v zgodnjem otroštvu (po uspešno končani primarni socializaciji, čeprav med njima ni mogoče potegniti jasne, ostre meje), ko se posameznik vzorcev, vrednot, norm in pravil sicer še vedno uči od svojih staršev, vendar pa z vključevanjem v širšo družbo tudi že od drugih, bolj formalnih družbenih institucij zunaj domačega okolja svoje družine. Pri tem je pomembno, da posameznik spoznava različne vrednote, norme in poglede na življenje nasploh, tako da ima pri tem (relativne) možnosti primerjanja in izbiranja med njimi. 2.1.1.3 Terciarna socializacija Obsega procese socializacije po obdobju adolescence (pubertete) in je povezana s pridobivanjem norm, vrednot in pravil, potrebnih za vstop na trg delovne sile, prevzemanje vloge matere/očeta, moža/žene idr. Nekateri avtorji razlagajo to vrsto socializacije kot socializacijo odraslih, ki različno intenzivno traja vse do posameznikove smrti. 2.1.1.4 Resocializacija Pomeni ponovno socializacijo in se vključevanje v družbo. Običajno poteka pri tistih posameznikih, ki so imeli težave z drogo, kaznivimi dejanji oz. prestopništvom. Ti morajo nekaj časa preživeti v komunah, bolnišnicah in zaporih, kjer se morajo najprej prilagoditi na njihova pravila. S ponovnim vstopom v družbo pa na pravila le-te. Posameznik se ob pomoči novih, dodatnih procesov uči nove, bolj ustrezne oblike vedenja in reagiranja (Goriup, 1998, str. 20–21). 2.1.1 5 Socializacija in življenjski potek Preko socializacije se prenašajo na posameznika vedenja iz generacije v generacijo, ki so pomembna za njegovo kulturo. Socializacija je pomembna za posameznika in za obstoj določene kulture. Življenjski potek predstavlja nekakšno življenjsko pot posameznika. Ta vsebuje številne starostne in statusne spremembe. V življenjskem poteku se izmenjujejo faze otroštva, šolanja, mladosti, vstopa v delo, oblikovanja družine, upokojitve in starosti. V vsakem obdobju veljajo določena pravila, norme in vrednote, vsako obdobje pa prinaša spremembe. Prehodi od ene k drugi stopnji so pogosto zaznamovani z že skoraj tradicionalnimi obredi, kot so poroke, maturantski plesi itd. 2.1.2. Norme in vrednote Vsaka družba vsebuje veliko navodil, ki usmerjajo vedenje v določenih situacijah. Ta navodila imenujemo norme. Norma je poseben vodnik za delovanje, ki določa sprejemljivo in primerno vedenje v določenih situacijah. Norme se uveljavljajo s pozitivnimi in negativnimi sankcijami, to je nagradami in kaznimi. Sankcije so lahko neformalne, kot je odobravajoč in odklanjajoč pogled, ali formalne, kot je nagrada ali kazen uradnega organa. Norme določajo primerno in sprejemljivo vedenje v določenih situacijah. Njihovo spoštovanje zagotavljajo pozitivne in negativne sankcije, ki uveljavljajo norme in so bistveni del mehanizmov družbenega nadzora, ki skrbijo za vzdrževanje reda v družbi. Za razliko od norm, ki dajejo točno določena navodila za ravnanje, so usmeritve, ki jih dajejo vrednote, bolj splošne. Vrednota je prepričanje, da je nekaj dobro in zaželeno. Opredeljuje, kaj je pomembno, se splača in je vredno truda. Pogosto so mnenja, da sta osebni uspeh in materializem glavni vrednoti zahodne industrijske družbe. Posamezniki so prepričani, da je pomembno in zaželeno biti najboljši na svojem področju, zmagati v tekmi ali doseči najvišji položaj v svojem poklicu. Posameznikov dosežek pogosto simbolizira in meri količina materialnih dobrin, ki jih ta lahko nakopiči. Kot norme se tudi vrednote razlikujejo od družbe do družbe. Mnoge norme lahko razumemo kot odsev vrednot. V različnih vrednotah lahko vidimo izraz ene vrednote. Mnogi sociologi trdijo, da so skupne norme in vrednote bistvene za delovanje človeške družbe. Ker ljudje nimajo nagonov, morajo njihova ravnanja voditi in urejati norme. Brez skupnih norm bi bili člani družbe nezmožni sodelovati in celo razumeti vedenje drugih. Brez skupnih vrednot bi bilo malo verjetno, da bi člani družbe sodelovali in delovali skupaj. V primeru različnih ali nasprotnih vrednot bi pogosto vsakdo vlekel na svojo stran in zasledoval cilje, nezdružljive s cilji drugih. Posledici tega bi lahko bili nered in razkroj. Zato urejena in stabilna družba zahteva skupne norme in vrednote (Haralambos in Holborn, 2001, str. 13–14). 2.1.3 Status in vloga Vsi člani družbe zasedajo številne družbene pozicije, ki jim pravimo statusi. Ti so kulturno opredeljeni, čeprav lahko temeljijo na bioloških dejavnikih, kot sta spol in rasa. Nekateri statusi so razmeroma stalni in posamezniki imajo malo možnosti, da bi spremenili svojo pripadnost tem družbenim položajem. Ločimo stalni ali pripisani status (spol in plemiški nazivi) in pridobljene statuse (rezultat določene mere načrtnega delovanja in izbire). Vsak status v družbi spremljajo številne norme, ki opredeljujejo, kakšno delovanje se od posameznika z določenim statusom pričakuje. Tako skupino norm imenujemo vloga. Tako status moža spremlja vloga moža, status pravnice vloga pravnice. Zdravnik igra svojo vlogo v odnosu do vloge pacienta in mož svojo vlogo v odnosu do žene. Posamezniki tako vstopajo v medsebojne interakcije preko vlog. Družbene vloge urejajo in organizirajo vedenje, pri čemer predvsem določajo sredstva za izpolnjevanje določenih vlog. Vloge vnašajo v družbeno življenje red in predvidljivost (Haralambos in Holborn, 2001, str. 14). Družbeno strukturo sestavlja vrsta položajev, ki jih ljudje napolnimo z določenimi družbenimi vlogami. Številni položaji, ki jih pozna vsaka družba, od posameznikov zahtevajo »igranje« določenih družbenih vlog. Družbena vloga se navezuje predvsem na obnašanje neke osebe, na način, kako opravlja vlogo. Družbeni status pa je povezan z ekonomskimi dobrinami (dohodek, bogastvo), družbeno močjo ter stopnjo ugleda in spoštovanja, ki ju družba pripisuje določenemu položaju in osebi na tem položaju. Statusi so v vsaki družbi tudi razvrščeni oziroma rangirani glede na to, koliko ekonomskih dobrin »prinašajo«, kolikšna je družbena moč in koliko ugleda oziroma prestiža jim družba pripisuje in priznava. Vsak izmed nas ima v družbi določeno mesto oziroma položaj, s katerim so povezane različne družbene norme in glede na katerega prevzemamo in igramo določeno vlogo. Vsakdo ima ali zavzema pravzaprav več položajev: ljudje smo moški ali ženske, mladi ali stari,drugi smo bratje ali sestra, sinovi in hčere, svojim otrokom smo starši, zavzemamo določene poklicne položaje itd. Na vsakem od teh položajev se od nas pričakuje ali zahteva določeno ravnanje. Igrati moramo torej določeno družbeno vlogo. Družbene vloge lahko torej opredelimo kot celote pravil ali norm v določeni kulturi, ki so splošno priznane n sprejete in jih ljudje, glede na svoje položaje, večinoma sprejemamo in uresničujemo v skladu z družbenimi pričakovanji (Barle Lakota et al., 1998, str. 97–100). 3 Značilnosti, vsebine in posledice vloge posameznika v družbi Vloga človeka kot posameznika v družbi je zelo pomembna. Skozi zgodovino dokazuje, daje družbeno bitje in ne more funkcionirati kot individum. Lahko se za nekaj čas umakne iz družbe, vseeno pa ostaja njen najpomembnejši člen. Nahaja se v različnih vloga, vsekakor pa ostaja najpomembnejši v odnosu do nasprotnega spola in do žive oziroma nežive narave nasploh. 3.1 Vloga posameznika kot družbenega bitja Človek je družbeno bitje. Vse njegove bistvene sposobnosti in potrebe se uresničujejo v družbi. Zato se je zgodovinsko človek vedno povezoval v različne skupine – sorodstvene, lokalne, etnične, itd. Istočasno lahko človek pripada več različnim skupinam in v vsaki od njih zadovoljuje določene od svojih interesov. Takšne skupine so družina, služba, šola, občina, država, Evropska unija, svet, itd. Družbene skupine v katere se združuje človek je mogoče deliti na: - organizirane - neorganizirane. Država je prototip organizirane skupine. Organizirane skupine imenujemo tudi organizacije (Kerteš, 2005, str. 2). 3.2 Družbene neenakosti in družbene stratifikacije 3.2.1 Naravne in družbene neenakosti Ljudje opravljajo različne vloge in imajo različne statuse. Družbena neenakost torej pomeni, da v družbi glede na to različnost obstaja neenakomerna razporeditev določenih dobrin (materialnih dobrin, moči in ugleda). Sodobne družbe so še veliko bolj razčlenjene. V njih obstaja mnoštvo dejavnosti in poklicev, kar vodi v različne statuse. Družbena slojevitost je posebna oblika družbene neenakosti. O družbeni slojevitosti (stratifikaciji) govorimo, ko se na temelju enega ali podobnega statusa oblikujejo družbene skupine, ki so med seboj v odnosih nadrejenosti ni podrejenosti, ko torej obstaja hierarhija med sloji. Družbena slojevitost je zelo zapleten pojav. V grobem ločimo tri metode merjenja družbene slojevitosti: - subjektivno, reputacijsko in objektivno. Pri subjektivni metodi se anketiranci sami uvrščajo v razrede, za katere menijo, da jim pripadajo. Pri reputacijski metodi morajo posamezniki razporediti v razrede druge ljudi, ki jih poznajo. Metoda je omejena na manjše skupnosti. Pri objektivni metodi pa poskušajo razdeliti na podlagi statističnih kazalcev, kot so dohodek, premoženje, poklic in izobrazba (Barle Lakota et al., 1998, str. 112–125). J. J. Rousseau o neenakosti na biološki podlagi govori o naravni ali fizični, ker je naravno osnovana in sestoji iz razlik v starosti, zdravju, telesni moči in lastnosti razuma ter duševnosti. V primerjavi z njo pa se družbeno ustvarjena neenakost sestoji iz različnih prednosti, ki jih nekateri ljudje uživajo na škodo drugih, npr. biti bogatejši, bolj spoštovan, močnejši ali celo zmožen zahtevati poslušnost. Stratifikacija je v fevdalnem sistemu temeljila na posedovanju zemlje. Več je je imel posameznik pod nadzorom, večji so bili njegovo premoženje, moč in ugled. Njihov položaj je bil deden, zemlja in naslovi so prešli s staršev na otroke (Haralambos in Holborn, 2001, str. 31). T. Parsons kot mnogi funkcionalisti meni, da red, stabilnost in sodelovanje v družbi temeljijo na vrednotnem konsenzu, to je splošnem soglasju članov družbe o tem, kaj je dobro in cenjeno. Sklepa, da izvirajo stratifikacijski sistemi iz skupnih vrednot. Iz obstoja vrednot izhaja, da so posamezniki ovrednoteni in zato uvrščeni v neko obliko rangiranja. Trdi, da je stratifikacija neizogiben del vseh človeških družb. Po njegovem mnenju obstaja splošno prepričanje, da so stratifikacijski sistem pravični, pošteni in ustrezni, ker so v osnovi izraz skupnih vrednot (Haralambos in Holborn, 2001, str. 32–33). 3.2.2 Neenakost med spoloma Izvirni greh v raju naj bi storila ženska v skladu s fabulo. Poskusila je prepovedan sad, skušala Adama in od takrat naprej plačuje za to. V Prvi Mojzesovi knjigi je Bog dejal: »Prav mnogo ti bom dal težav pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke; in vendar boš po svojem možu hrepenela, on pa bo tebi gospodoval.« Mnoge ženske bi v njem videle povzetek lastnega odnosa s svojimi partnerji oziroma natančne opis položaja žensk v zgodovini. Slednjega lahko strnemo v naslednje ugotovitve, da: - ženske rojevajo otroke, - ženske so matere in žene, - ženske kuhajo, pospravljajo, šivajo in perejo, - skrbijo za moške in so podložne moški oblasti, - v veliki meri so izključene iz poklicev z visokim položajem in s položajev oblasti. Ta posplošitev se nanaša na praktično vsako znano človeško družbo. V zadnjih desetletjih, še posebno zaradi razvoja ženskega osvobodilnega gibanja, so bile razlike deležne vroče razprave (Haralambos in Holborn, 2001, str. 589). Mnoga gibanja za enakopravnost žensk spregledujejo dejstvo, da sta vlogi moškega in ženske v družbi, še posebno v družini, med seboj komplementarno povezani: če se premakne ena, ji mora slediti tudi druga socialna vloga. Ta gibanja, ki se z vso silo usmerjajo le k osvoboditvi žensk in k spreminjanju vlog in lastnosti žensk, spregledujejo, da bi temu morala slediti tudi sprememba na moški strani – torej emancipacija moških. Moški še danes nezavedno ocenjuje, da je le on glavni ustvarjalec in dedič tisočletne kulturne dediščine evolucije, ženska pa le satelit, ki se vrti okoli njega kot mesec okoli sonca. Še danes je marsikje, celo v znanosti, podzavestno izražena misel, da so moški norma, da je ženska »moški z napako« ali vsaj »najprikupnejša napaka narave«. Androcentrično gledanje zaslepljuje danes tudi ženske, ki se borijo za enakopravnost, tako kot zaslepljuje moške, da bi objektivneje presojali svoj dejanski položaj v družbi in družini. Obema spoloma zamegljuje stvarnost visoko »družbeno povzdignjeni« ideal moškosti, ki so ga ustvarili patriarhalni in plemenski poglavarji in ga zdaj skušajo ohraniti tudi še v evropski, sodobni civilizaciji. V teh novih razmerah pa postaja »večna moškost« še bolj enostranski, bolj utesnjujoč in dehumaniziran »ideal«, kot je bil v preteklosti ideal »večna ženskost« (Bergant, 1981, str. 222). Nekateri znanstveniki menijo, da se da razlike v obnašanju in družbenih vlogah moških in žensk razložiti z vidika hormonskih in možganskih razlik. Hormoni so telesni izločki, katerih funkcije vključujejo uravnavanje telesnega razvoja moških in žensk, tako da postanejo zmožni razmnoževanja. Normalno ženske proizvajajo večje količine progesterona in esterogena, moški pa več testosterona in drugih androgenov. Obstajajo trditve, da hormoni posredno vplivajo na razvoj moških in ženskih možganov (Haralambos in Holborn, 2001, str. 590–591). 3.2.3 Delitev dela glede na spol Ravno na strogi delitvi dela po spolu je temeljila in v veliki meri še temelji vsa zgodovina, vse človeško (javno in zasebno) delovanje. Nujni pogoj za to, da ljudje obstajajo in delajo je, da so sploh rojeni, vzgojeni, skratka »postanejo ljudje«. Ta nujni pogoj je v androcentrični kulturi razumljen kot naravna naloga žensk; ker poteka to večinoma v družini, v sferi »zasebnega«, je potem razumljivo določanje ženske eksistence kot družinske in odvisne od moža, moškega. Enostranskemu razvijanju ženske kot čustvenega, ponižnega, skrbnega bitja, ki živi za družino, je v razlagah posvetne urejenosti ustrezalo enostransko razvijanje moškega kot nečustvenega, aktivnega, agresivnega bitja, ki živi predvsem za »družbo«. Menim, da je humana perspektiva ta, da se odpravijo celovito vse enostranske omejitve za oba spola. Torej, moški (očetje, sinovi, bratje), naj bi se veliko bolj neposredno ukvarjali z vsem, kar sodi v nujna dela za vsakdanji obstoj; večja vključitev moških v družinska in gospodinjska dela in razbremenitev žensk v tem okviru ter omogočanje, da se ženske ukvarjajo tudi z dejavnostmi, ki so zunaj ozkega doma. Na takšen način se tudi lahko odpravlja umetno ustvarjanja in ideološko utrjevanja meja med javnim in zasebnim, ki je vselej pomagala izmenjevati ženske iz sfere javnosti in jih potiskati v položaj podrejenih (Jogan, 1991, str. 32–37). Ni bioloških dokazov, da imajo moški prednost pred ženskami. V mejah variabilnosti je moški večji in telesno močnejši od žensk. Ženska ima npr. raje moškega, ki je večji od nje, kar pa lahko iščemo kot razlago v zgodovinskih dejstvih, da je bila ženska vajena vedno moškega gledati »od spodaj navzgor«. V velikosti in moči torej moški prekašajo ženske. Zaradi tega je tudi toliko ugodnosti moškega nad žensko, ki jih velikokrat tudi zlorablja, kar se je velikokrat obrnilo tudi v škodo njega in njegove vrste (Montagnu, 1968, str. 31–33). V določanju, kaj je dolžnost moških in kaj žensk, je bil on tisti, ki je bil aktiven gospodar, vse drugo pa se je moralo prilagoditi. Ženskam je bilo dodeljeno »troedino« mesto: kuhinja, cerkev, otroci. Zlasti v okviru katoliško usmerjenih sociologov srečamo na začetku tega stoletja tudi zahteve, da naj bi se moškim dalo dovolj visoke plače, da bi lahko skrbeli za svoje družine in da bi lahko šle ženske domov. Seveda je domače delo v naprej razumljeno kot čista ljubezen in en sam užitek, ki je potreben, da se zagotovi dovolj človeškega materiala. Skratka, ženske so morale ob najrazličnejših odpovedovanjih in (samo)zatajevanjih skrbeti za »topel« dom za hladno in razumsko urejeno družbo zunaj družine (Jogan, 1990, str. 26). Oba spola sta biološko tako odvisna drug od drugega in njune naloge se tako intimno prepletajo in dopolnjujejo, da prinese vsako navzkrižje med njima hude posledice za posameznika in družbo. Joganova (Jogan, 2001, str. 185) ugotavlja, da je univerzalna značilnost položaja žensk v slovenski postmoderni družbi (še vedno) njihova materialna in moralna preobremenjenost, saj so bolj obremenjene z družinskimi in gospodinjskimi deli kot moški in to kljub temu, da jih je večina pridobitno dejavna še izven doma. V institutu gospodinjstva ji je sicer na voljo nova gospodinjska tehnologija, ki si jo zaradi višjih zaslužkov seveda lahko privoščijo. Največkrat v pričakovanju, da jim bo olajšala in skrajšala delovna opravila. Toda pomoč le-te je le relativna, saj najsodobnejša tehnologija v gospodinjstvu dejansko povišuje njihovo obremenitev na posameznem področju, ko reducirani čas zahteva popolnoma druge naloge. Čeprav sodobna podporna delovna tehnologija v gospodinjstvu zajema vedno več delovnih aparatov, vso napravo in opremo, od prilagojene žlice do najnovejše računalniško podprte pečice, pa to ni, kot so pričakovali nekateri, povzročilo zmanjšanje deleža polno zaposlenih slovenskih žensk. Nenazadnje tudi zato, ker je žensko delo v institutu gospodinjstva z vidika ekonomskega vrednotenja razumljeno kot delo brez ekonomske vrednosti, največkrat kot brezplačen gospodinjski servis. Pogosto družinski člani vrednotenje ženskega dela v gospodinjstvu »kot nekaj samoumevnega, kar je vedno tako bilo itd.«. Nenazadnje, tudi statistični podatki opozarjajo na razkorak, ko odrasel slovenski moški v gospodinjstvu porabi v povprečju 7 ur na teden, medtem ko slovenska ženska 28,5 ur. Slovenski moški nameni 17,8 ur časa za vzgojo, oskrbo in nego otrok, ženska pa 27,3 ure na teden (Goriup, 2003, str. 153). Matere skušajo tudi v večji meri zaščititi otroka pred škodljivimi dogodki kot oče (Fox, Von Bargen&Jester, 1996, str. 732–757). in natančno načrtujejo in organizirajo socialno mrežo prijateljev v sosedstvu, da bi zagotovile bazo prijateljev za svoje otroke in jih tako zavarovale pred riziki širšega socialnega okolja (For, Murry, 2000, str. 1160–1172). Tako je običajno družinska zaščita stranski proizvod vsakodnevne ženske socialne aktivnosti (Hunter, Pearsons, Lalongo, Kellam, 1998, str. 343–353). Na osnovi povedanega lahko upravičeno sklepamo, da je delo doma (zasebno) v slovenski družbi še vedno spolno determinirano. Da to velja tudi za nekatere druge družbe, z empiričnimi podatki potrjujejo Hochschild (1989), Demos in Acock (1993) idr. Skozi tovrstne izkušnje pa se (preko stereotipizacije) tudi otroci soočajo z vlogo ženske v sferi zasebnega, ko si pridobivajo spolne ustrezne preference, sposobnosti, osebnih atributov, obnašanja in konceptov o sebi, kar vsebuje proces spolne tipifikacije (Goriup, 2004, str. 658). 3.2.4 Razlike med spoloma Enakost spolov je končni cilj politike enakih možnosti in pomeni, da imajo ženske in moški resnično enak položaj v družbi in enake možnosti za udejstvovanje na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Enakost spolov pomeni, da imajo ženske in moški enak status in enake pogoje za uživanje vseh pravic ter enake možnosti za razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k nacionalnemu, političnemu, gospodarskemu, družbenemu in kulturnemu razvoju, ter enake pogoje pri koriščenju rezultatov tega razvoja. Enakosti spolov ne smemo razumeti kot emakosti ali podobnosti žensk in moških, temveč kot sprejemanje razlik/drugačnosti med ženskami in moškimi ter enako vrednotenje teh razlik in različnih družbenih vlog, ki jih imata v družbi. Za doseganje dejanske enakosti spolov je potrebna sprememba družbenih ureditev/vzorcev, ki prevladujejo v odnosu med ženskami in moškimi; dati enako vrednost različnim vlogam, ki jih prevzemajo kot starši, delavke in delavci, izvoljene uradnice in uradniki idr. in ustvarjati pogoje za enakopravno partnerstvo v procesih odločanja. To pomeni, da postavimo pod vprašaj dominacijo življenjskih načinov, razmišljanj in interesov – pogosto se moški, njihove vloge, funkcije in norme vrednotijo višje kot tiste, ki se pripisujejo ženskam – ter se vprašamo, na kakšen način naše družbene strukture reproducirajo to normo. Pomembno je zagotoviti, da družbena konstrukcija spola pušča prostor za različnost, in da ne vsebuje hierarhije, v kateri so moški postavljeni nad ženske. To pomeni resnično partnerstvo med ženskami in moškimi ter delitev odgovornosti pri odpravljanju neravnovesij v javnem in zasebnem življenju (Urad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti, 2008, str. 9–10). Enakost med spoloma je eno izmed temeljnih načel človekovih pravic in nesporno eno izmed temeljnih demokratičnih vodil sodobne družbe. Načelo enakosti in načini uresničevanje tega načela so zapisani v številnih dokumentih mednarodnih organizacij, enaka obravnava žensk in moških ter načelo enakosti spolov pa sta tudi temeljni načeli zakonodaje Evropske unije. Slovenija kot demokratična država ima za enega od svojih ciljev zagotoviti enakost žensk in moških. K temu cilju se je zavezala z ratifikacijo številnih mednarodnih dokumentov, z ustanovitvijo posebne institucije za oblikovanje politike enakih možnosti in spodbujanje enakih spolov – Urada za enake možnosti – ter harmonizacijo našega pravnega reda s pravnim redom Evropske unije na področju enakih možnosti. Pregled oblikovanja in spodbujanja politike enakih možnosti spolov na trgu dela v prvih letih obstoja samostojne slovenske države pokaže, da so bile dejavnosti usmerjene predvsem na ozaveščanje in informiranje o pravicah iz delovnega razmerja, spremljanje položaja žensk in moških na trgu dela ter opozarjanje na konkretne oblike diskriminacije in kršitve pravic iz delovnega razmerja (Rener et al, 2003). Različni raziskovalni podatki kažejo, da v vseh tipih žensk opravijo večino družinskega dela (gospodinjsko delo, ukvarjanje z otroki). V Sloveniji še ni opaznejših znamenj spolne egalitarnosti med partnerjema (Ule, Rener et al., 2003). Za ženske nezadovoljiva, nesimetrična, nepravična delitev dela v gospodinjstvu je tudi eden izmed razlogov za zmanjševanje števila otrok, saj gre iskanje harmonije med delom in družino pogosto na škodo spanja, zabave, sproščanja in samoizpolnjevanja žensk (Ule in Kuhar, 2003, str. 129). Nobenega dvoma ni, da obstajajo številne razlike med spoloma v telesnih in motoričnih sposobnostih (npr. v telesni moči, hitrosti, ročni spretnosti itd.). Prav zato je bolj zanimivo vprašanje, kako je z razlikami v duševnih sposobnostih, posebno v intelegentnosti in ustvarjalnosti (Musek, 1995, str. 47). Bolj ko v sposobnostih se ženske in moški razlikujejo v nekaterih osebnostnih potezah. Angleški psiholog Eysenck je opisal tri take dimenzije, ki nam zelo veliko povedo o posameznikovi osebnosti in o njegovem obnašanju. To so intrevertnost nasproti ekstravertnosti, čustvena labilnost nasproti čustveni stabilnosti (nevroticizem nasproti nenevroticizmu) in trd, »moški« značaj nasproti mehkemu, blagemu značaju (psihoticizem nasproti nepsihoticizmu). Bolj kompleksno podobo razlik med spoloma nam posredujejo osebnostni profili. Ženske so bistveno bolj nežne, blage, sentimentalne in občutljive kot moški. Ženske so tudi bolj submisivne, manj dominantne, bolj konservativne, bolj se nagibajo k občutjem krivde in depresivnosti, so manj direktne in prirodne v obnašanju, bolj rafinirane, so bolj tople, bolj odprte, bolj plahe, bolj samoobvladane, bolj zaupljive in manj bohemske (Musek, 1995, str. 49). Montagnu navaja, da je ženska res šibkejša od moškega. Predvsem manjša telesna moč žensk je obveljala kot najtrdnejši dokaz za takšno prepričanje. Sicer pa so ženski možgani v primerjavi s telesno težo žensk najmanj tako veliki, če ne večji kot moški. Pri večjem in težjem moškem je tudi pričakovati malo težje možgane, ker so z njimi povezani vsi telesni organi in ker so možgani pri obeh spolih v sorazmerju z velikostjo (Montagnu, 1970, str. 49-53). Razlike med spoloma verjetno obstajajo v doživljanju ljubezni. Raziskave kažejo, da niso ženske tiste, ki se prej zaljubijo in dlje vztrajajo v ljubezni, tako kot jim to predpisuje stereotip (Walster&Walster, 1978). Držijo pa domneve, da ženske ljubijo drugače kot moški. Za moške je prvina spolnosti v ljubezni pomembnejša kot za ženske. Ženskam pa se zdijo pomembnejše prvine čustvenosti, nežnosti in romantike, (Cimbalo&Novell, 1993) pa tudi povezava ljubezni z družino in družinskim življenjem. Ženskam je pri vzpostavljanju partnerstva pomembnejša kot moškim varnost in ekonomska trdnost (Musek, 1995, str. 101–102). Zakonska in deklarativna enakost med spoloma se žal v družbi pogosto ne udejanjata, zato poskušajo vse razprave, ki obravnavajo različne poglede na problem žensk, spodbuditi zavedanje o resničnih problemih, ki nastajajo v družbi zaradi še vedno prisotnega stereotipnega obnašanja, ki gradi nevidne »steklene« trdnjave prevlade moških principov. Neuspehu botruje tudi dejstvo, da so ženske poskušale konkurirati na tradicionalnih moških področjih z načinom delovanja, ki bi ga lahko označili za tradicionalno »moškega«. Prav s tem, ko se je želela ženska vključiti v tradicionalni moški svet in delovati s podobnimi principi, ni uspela. Ključno ostaja vprašanje, kako uskladiti vključenost žensk v družbeno delo z obveznostmi neplačanega skrbstvenega – družinskega in gospodinjskega dela. Ena od pomembnih možnosti v tej smeri je tudi sprememba celotnega izobraževalnega sistema – vzgoja od vrtca do fakultet v smislu ozaveščanja enakih možnosti ter provokativnega uveljavljanja žensk v tem sektorju. Kljub temu da so spremembe na nekaterih omenjenih področjih razmeroma počasne, vendarle menim, da živimo v zanimivih časih hitrih sprememb. Le eno stoletje je bilo na primer potrebno, da so ženske dobile enake možnosti univerzitetnega izobraževanja in ob tem že številčno in celo v uspehu prekašajo moške – v primerjavi z več sto leti nevednosti. Še eno stoletje bo morda potrebno, da bodo družbene spremembe, temelječ na novih spoznanjih, vodile do samouresničevanja vseh, tako žensk kot moških (Sedmak-Medarič, 2008, str. 289–290). 4 Družina Vsako živo bitje se rodi v družino. Sodobni čas zahteva od nas, da ohranjamo to najpomembnejšo družbeno vrednoto in hkrati dovoljujemo, da se spreminja, dopolnjuje, predvsem pa nadgrajuje v vseh tistih elementih, ki so zanjo dobri. Sprejmimo različnost med ljudmi in enakopravno upoštevajmo želje vseh, ne glede na spol, raso in vero. Le tako bomo tistim, ki »ustvarijo« pojem družine – otrokom – omogočili, da bodo rojeni v človeka dostojno okolje, živeli v ljubezni, medsebojnem spoštovanju in skupnosti brez nasilja ter sovraštva. 4.1 Opredelitev pojma Družina je skupina ljudi, ki so neposredno sorodstveno vezane, pri čemer odrasli člani družine prevzemajo odgovornost in skrb za otroke. Sorodstvene vezi so vezi med posamezniki, ki so poročeni, ali krvnimi sorodniki (matere, očetje, bratje ali sestre itd.). Družinski odnosi so vedno odnosi znotraj širše skupine sorodnikov. To je po definicij sociologov in antropologov nuklearna družina (Giddens, 2007, str. 173). Družino urejuje tudi Ustava Republike Slovenije: 53. člen (zakonska zveza in družina) Zakonska zveza temelji na enakopravnosti zakoncev. Sklene se pred pristojnim državnim organom. Zakonsko zvezo in pravna razmerja v njej, v družini in v zunajzakonski skupnosti ureja zakon. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. 54. člen (pravice in dolžnosti staršev) Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Otroci, rojeni zunaj zakonske zveze, imajo enake pravice kakor otroci, rojeni v njej. 55. člen (svobodno odločanje o rojstvih otrok) Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. 56. člen (pravice otrok) Otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim, telesnim, duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. Takšno varstvo ureja zakon. Otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe, uživajo posebno varstvo države. Njihov položaj ureja zakon (Ustava RS, 2003, str. 53–54) V družini je univerzalna prepoved krvoskrunstva (tabu incesta). Nekateri menijo, da je tabu incesta posledica prirojenega gnusa do seksualnih kontaktov med sorodniki, drug pa, da gre za samo bistvo družbenega življenja, v katerega je vtakno načelo reciprocitete (Dam ti svojo hčer ali sestro, če ti meni daš svojo.), trdi Levi Strauss. Pomembno je, da ta prepovedo mogoča strukturiranje družbenih položajev v skupnosti in njihovo uresničevanje na organiziran, institucionaliziran in predvidljiv način, kar pa je navezano na sistem in tabu incesta (Haralambos in Holborn, 2001, str. 125–126). Družina je temeljni posrednik človekovega obstoja – v čisto biološkem, naravnem, družbenem svetu in svetu duha in kulture. Je svet, življenje, človeštvo in družba v malem. Je edinstvena celica, kjer se prepletajo temeljne vloge človeškega bitja, spolne in generacijske – vloga moškega in ženske, vloga staršev in otrok. Človekov osebnostni razvoj je razvoj individualnosti in sobivanja ob enem, družina pa je središče tega razvoja (Musek, 1995, str. 19). Družina je osnovna institucija zasebnega življenja, kjer se oblikuje življenjsko pomemben socialni odnos. V vsem našem življenju nas vsakodnevno poziva k temu, da se na vsak način odzivamo nanjo in na njene člane (Ule-Nastran, 1993, str. 21). 4.2 Vrste družin in sorodstvenih vezi Mnogi sociologi so obravnavali družino kot temelj družbe. Čeprav je lahko sestava družine različna – v mnogih družbah veljata dve ali več žena za idealno ureditev –, lahko takšne razlike obravnavamo kot različice istega pojava. Zato obravnavamo družino na splošno kot univerzalno družbeno institucijo, kot neizbežen del človeške družbe (Haralambos in Holborn, 2001, str. 325). 4.2.1 Patriarhalna družina Patriarhat razumemo kot univerzalni pojav, ki je bil in je prisoten v vseh zgodovinskih obdobjih in v vseh kulturah. Patriarhat je dominacija moškega nad žensko. Eden od glavnih ciljev ženskih gibanj v moderni družbi je boj proti obstoječim patriarhalnim institucijam. Feministke trdijo, da moški eksploatirajo ženske, saj se opirajo na njihovo brezplačno delo v gospodinjstvu. Moški po njihovem prav tako preprečujejo ženskam, da bi imele aktivnejšo in pomembnejšo vlogo v družbi (Giddens, 2007, str. 115 in 694). 4.2.2 Matriarhalna ali matrifokalna družina Družine, katerih glava je ženska, poznamo včasih kot matriarhalne družine in včasih kot matrifokalne družine, čeprav oba izraza uporabljajo v številnih pomenih. Matrifokalne družine so običajne v črnskih skupnostih z nizkimi dohodki v Novem svetu. Kar nekaj dejavnikov je, ki pogojujejo matrifokalno družino: poliginija (oblika razširjene družine z enim možem in dvema ali več ženami) v tradicionalni Zahodni Afriki; kaže na precejšnjo ekonomsko neodvisnost žensk in s tem je igral mož razmeroma obrobno vlogo v družini; sistem suženjstva na plantažah (mati in otroci so tvorili osnovno družinsko enoto, saj so zaradi prodaje sužnje običajno ostali otroci in matere skupaj in s tem je bila spodkopana oblast moškega); družine pod vodstvom žensk so nastale, ker jih je mož zapustil zaradi premajhnih sredstev, da bi lahko igral vlogo očeta in hranilca; revščina je temeljni razlog matrifokalnih družin, matrifokalnost pa je postala tudi del subkulture revnih; tako takšne družine niso preprosto posledica revščine, temveč tudi kulture (Haralambos in Holborn, 2001, str. 327). 4.2.3 Jedrna ali nuklearna družina in razširjena družina Najmanjšo družinsko enoto tvorijo može, žena ter njuno nedoraslo potomstvo. Enote, ki so večje od nuklearne družine, navadno imenujemo razširjene družine. Take družine lahko obravnavamo kot širitve osnovne nuklearne enote. Lahko so vertikalno razširjene (z dodajanjem članov tretje generacije, kot so starši zakonskih partnerjev) in/ali horizontalno razširjene (z dodajanjem članov generacije, ki ji pripadata zakonska partnerja, na primer moževega brata ali dodatne žene). Funkcionalista Bell in Vogel opredeljujeta razširjeno družino kot »katero koli skupino, širšo od nuklearne družine, ki jo povezujejo rod, poroka ali posvojitev«. Murdock je ugotovil, da je bila nuklearne družina bodisi kot enota v okviru razširjene družine navzoča v vsaki družbi. Zaradi tega sklepa, da je nuklearna družina univerzalna človeška družbena skupina. Kot izključujoča prevladujoča oblika družine ali kot osnovna enota, iz katere so sestavljene bolj kompleksne oblike, obstaja kot posebna in močno funkcionalna skupina v vsaki poznani družbi (Haralambos in Holborn, 2001, str. 327). Nuklearna družina je že desetletja prisotna v zahodni kulturi kot prevladujoča oblika in zato so se ostale oblike opredeljevale v razmerju do nje. Ta predstava je široko sprejeta in zato se pogosto druge oblike dojema kot nenavadne, odklonske oziroma zelo patološke. Prav tako se za jedrno družino predstavlja, da v njej v določenem časovnem preseku živimo vsi in se k njej vedno znova vračamo. Ravno zato je večina družboslovcev mnenja, da je jedrna družina še vedno tista, ki najbolje urejuje človeško reprodukcijo in socializacijo, kljub raznovrstnosti družinskih oblik (Rener et al, 2006, str. 19). 4.2.4 Enostarševska družina Ta tip družine sicer ni nov, je pa vse pogosteje zastopan med družinskimi oblikami in načini življenja. V Sloveniji število enostarševskih družin opazno narašča. V preteklosti so bile enostarševske družine bolj izjeme kot pravilo, pogosto jih je spremljala družbena stigmatizacija. Danes so legitimen, družbeno sprejet tip družinskega življenja, vendar lahko rečemo, da sta družbeno stigmatizacijo sedaj zamenjali večja socialna ranljivost in nevarnost socialne izključenosti zaradi izpostavljenosti revščini. Razlogi za večanje deleža enostarševskih družin so različni; zajemajo tudi večjo enakost med spoloma in percepcije glede spolnih vlog v družbi. Med dejavniki, ki vplivajo na večje število tovrstnih družin, je vstop žensk na trg delovne sile oziroma plačanega dela ter s tem zmanjšanje ekonomske in tudi socialne odvisnosti od moških. Ženske izpostavljamo zato, ker enostarševske družine večinoma sestavljajo matere z otroki (84 % ob popisu 2002). Delež očetov z otroki v enostarševski družini sicer počasi narašča (za 1 % med popisoma 1991 ni 2002), kar kaže, da se tudi očetje vse bolj zavedajo svoje družinske vloge. Očetje tudi vedno pogosteje zahtevajo skrbništvo za svoje otroke in se aktivno vključujejo v starševanje po razvezi. Če je bil v preteklosti glavni vzrok nastanka enostarševske družine smrt partnerja oz. moža, danes prevladujejo ločitve in razveze zakonskih zvez, vse več pa je tudi zavestnih odločitev žensk, ki želijo otroke vzgajati same. V Sloveniji so imele samske ženske veliko let z zakonom zagotovljeno pravico do umetne oploditve. Leta 2000 jim je bila ta pravica odvzeta z novim Zakonom o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki pravico do postopkov umetne oploditve zožuje na heteroseksualne ženske s partnerjem (Švab v Rener et. al, 2006, str. 67–69). 4.2.5 Tipi enostarševskih družin Osnovna delitev enostarševskih družin je med materinskimi in očetovskimi enostarševskimi družinami. Večino enostarševskih družin je materinskih. V Sloveniji je med vsemi enostarševskimi družinami kar 86 % materinskih (www.stat.si/popis2002/si), kar je tudi razlog dejstva, da je več raziskav posvečenih prav temu tipu enostarševskih družin. Pojasnitev, da je večina enostarševskih družin materinskih, najdemo v dveh razlogih: - predvsem ženske prevzemajo skrb za otroke (vloga materinstva), - sodišča v veliki večini ob razvezah ali loèitvah dodelijo otroke materam (vloga prava). Enostarševske družine se diferencirajo tudi po vzroku nastanka tega tipa družine. Tako enostarševske družine lahko nastanejo kot posledica: - ločitve oziroma razpada izvenzakonske skupnosti, - razveze oziroma razpada zakonske skupnosti, - smrti partnerja, - odločitve za samostojno starševstvo. Predvsem slednji vzrok se pojavlja šele v novejši zgodovini. V preteklosti so se ljudje zelo redko ali nikoli odločali za samostojno starševstvo, saj so družbene norme temu zelo nasprotovale, poleg tega pa tudi sami življenjski standardi tega niso dopuščali. Glede na vzrok nastanka se enostarševske družine delijo še glede na naslednje faktorje (Kordeš in Jeriček, 2006): - nekatere enostarševske družine so enostarševske že od rojstva – to pomeni, da starša nista nikoli sklenila zakonske zveze, prav tako pa ne živita v kohabitaciji; - veliko enostarševskih družin nastane kot posledica razveze ali ločitve, lahko tudi z razveljavitvijo zakonske zveze (ta se zahteva s tožbo); - poznani so tudi primeri, ko je eden od staršev (pogosteje moški kot ženska) tuji državljan/ka, ki se vrne v svojo domovino, ter zapusti partnerko/partnerja, pri tem tipu družin se pojavljajo specifični problemi, ki so povezani predvsem z izterjanjem preživnine; - velik odstotek enostarševskih družin nastane zaradi smrti partnerja. Enostarševske družine najpogosteje nastanejo kot posledica razveze zakonske zveze in ločitve. Enostarševske družine so pogosto le prehodna stanja – le kratkotrajne in začasne oblike družin. V statistiki še zmeraj niso ustrezno zastopane, predvsem pa notranja diferenciacija ni utrezno strokovno raziskana. Zaradi teh dejstev in razlogov enostarševske družine v nekaterih družavah še zmeraj niso zastopane kot družine, predvsem pa kot družine, ki potrebujejo pozornost in pomoč s strani države, saj jim finančna sredstva ne zagotavljajo normalnega življenja, poleg tega pa imajo slabše razvita socialna omrežja. Enostarševske družine se še notranje diferenciirajo, kar pomeni, da nekatere značilnosti pri enem tipu enostarševske družine ne veljajo nujno tudi pri drugem tipu. Za enostarševske družine, ki so to že od rojstva otroka, je značilno, da starša torej nista nikoli sklenila zakonske zveze, niti nista nikoli živela v skupnem gospodinjstvu oziroma skupaj tvorila kakršno koli družinsko skupnost. Najpogosteje so takšne družine materinske enostarševske družine, ki se spopadajo predvsem s finančnimi stiskami, nezaposlenostjo, spolno diskriminacijo na trgu dela, stigmatizacijo s strani družbe, ipd. Pogosto so starši v takšnih družinah zelo obremenjeni, pri vzgoji pa se čuti pomanjkanje drugega (običajno moškega) lika. Povrh vsega pa matere v takšnih družinah velikokrat čutijo, da so zapostavile samo sebe, ko so se odločile obdržati otroka, čeprav so vedele, da ne bodo imele podpore partnerja. Prisotna sta tudi nizka samopodoba in nezadovoljstvo z lastnim življenjem. Enostarševske družine, ki so nastale kot posledica razveljavitve, razveze ali loèitve, se na začetku svoje poti enostarševstva spopadajo s (pre)dolgimi sodnimi procesi, predvsem to velja v primerih razveljavitve zakonske zveze. Če gre za sporazumno razvezo, se procesi veliko hitreje odvijajo, kar je dobro za vse vpletene, predvsem pa za otroke. Za takšne družine je značilno, da je otrok dodeljen enemu od staršev (v Sloveniji v veliki večini materam), vendar sta oba dolžna skrbeti za otroka. Kako sta dolžna skrbeti, koliko časa bo preživel otrok pri kateremu, kolikšna je preživnina in podobno obièajno razsodi sodišče. Zaradi neurejenih odnosov med staršema najbolj trpijo otroci, zato je v interesu sodišča, da razsodi v dobro otroka. 4.2.6 Rekonstituirana družina Ta pojem družine se nanaša na družino, kjer ima eden od partnerjev otroka iz predhodne zakonske ali izvenzakonske zveze. Takšna družina lahko ima kar nekaj težav. Poglejmo si nekatere od njih: Običajno imajo otroci v takšni družini biološke starše, ki živijo nekje drugje in njihov vpliv nanje ostaja velik. Kooperativni odnosi med razvezanima partnerjema se poslabšujejo največkrat takrat, ko eden od njih ponovno sklene zakonsko zvezo. Ni več, kot je bilo prej in tudi morda ne bo mogoče, da se otroci in starši tako pogosto videvajo, kot poprej. Takšna novo nastala družina združuje otroke različnih družbenih predelov. Otrok iz take družine pripada dvema gospodinjstvoma in možnost težav pri navajanju na nov način življenja je lahko veliko. V kolikor pride do posvojitve otrok v takšni, novi družini, se postavlja vprašanje odnosa otroka in »novega starša«. Četudi se zakoni zaključujejo z razvezo, za starše v celoti to ni končano, saj otroci potrebujejo oba od njiju (Giddens. 2007, str. 183–184). 4.3 Zakonska in izvenzakonska zveza 4.3.1 Privlačnost, ljubezen, partnerstvo Partnerski odnosi in kasnejša morebitna sklenitev zakonske zveze se običajno začenjajo srečno. Ljubezen, razumevanje in spolnost na začetku zveze le-to utrjuje. Začne se dokaj obetavno, končajo pa se velikokrat ravno obratno. Mnoga partnerstva in mnoge zakonske zveze se sčasoma zrahljajo, mnoge sčasoma prekinejo, še preden sploh normalno začnejo funkcionirati. Veliko le-teh mnogo prekmalu, že v obdobju prvih nekaj let skupnega življenja. Mnoge partnerske vezi se v zakonski zvezi ohranijo, veliko teh celo poglobi, mnoge pa se enostavno razblinijo, čeprav za seboj velikokrat puščajo žalost in bolečino. Medosebna privlačnost je izjemno pomembna v življenju posameznika in v medosebnih odnosih posebej. Burny in Griffitt ugotavljata v svojem pregledu raziskovalnega gradiva, da je privlačnost funkcija odnosa med značilnostmi tarčne osebe in značilnostmi opazovalca samega, specifičnih lastnostih in obnašanj tarčne osebe, dražljajskih okoliščin, ki jih ni mogoče prisoditi tarčni osebi in osebnostnih karakteristik opazovalca. Med dejavniki, ki dokazano vplivajo na oceno privlačnosti partnerja so med drugim telesna, osebnostna (značajska) privlačnost in starost. Ameriški psiholog Clore (1975) je razvil model, ki pravi, da je privlačnost odvisna od čustvene in informacijske vsebine. Občutje privlačnosti se stopnjuje, če srečamo osebo nasprotnega spola takrat, ko smo fiziološko vzburjeni. Telesna privlačnost in fizični izgled sta od nekdaj veljala za pomemben dejavnik pri oblikovanju medosebnih odnosov, prijateljstva in partnerstva in seveda tudi za pomemben dejavnik pri vzbujanju ljubezni in spolne privlačnosti. Spolna privlačnost je morda najbolj opazna oblika medosebne privlačnosti. Definiramo jo lahko kot »posameznikov potencial, da vzbuja spolne želje in spolno vzburjenost pri drugih posameznikih« (Musek, 1995, str. 67–76). Ljubezen se pojavlja v najrazličnejših oblikah. To je seveda znano in po navadi nimamo težav, da bi razlikovali npr. spolno, heteroseksualno ali homoseksualno partnersko ljubezen od recimo materinske ljubezni, pa od altruistične ljubezni do bližjega. Ljubezen imamo danes za temelj partnerstva in družine. Že stari Grki so videli svet v luči dveh nasprotujočih si sil – filije in neikosa, erosa in thanatosa, zbliževanja, združevanja in življenja na eni strani ter sovraštva, razdora, nasilja in smrti na drugi strani. Od nekdaj vidimo ljubezen kot gonilno silo človeškega zbliževanja in sploh življenjskega potenciala (Musek, 1995, str. 87). Ljubezen na samem začetku zakonske zveze ni sama sebi namen, temveč naj bi bila šele uvod v dolgo življenje v družini, ki naj temelji na sreči, spoštovanju in nesebični medsebojni pomoči (Bergant, 1981, str. 190). Ljubezen pojmujejo kot psihološko dimenzijo, ki se kaže v duševni (čustveni, motivacijski in miselni) obsedenosti z ljubljeno osebo (Thompson&Borrelo, 1992). Ta dimenzija osrečuje posameznika, ki ljubi, in zahteva izpolnitev v vzajemnem ljubezenskem odnosu. Ljubezen je življenjska razsežnost, ki ima čustvene, razumske, motivacijske, socialne in transcendentne prvine (O Sullivan&O Leary, 1992). Ljubezen pomeni mnogo več kot ugajanje in privlačnost in tudi več kot prijateljstvo. Freud (1901) je menil, da so ne le ljubezen, ampak sploh vsa pozitivna čustva izraz spolnega gona oziroma libida, psihične energije, ki jo je pripisoval temu nagonu. Ljubezen je po njegovem sublimirana oblika spolnosti, torej socialno sprejemljiv način izražanja spolnih želja (Musek, 1995, str. 87–90). Odnosi v družini, med partnerjema, možem in ženo vedno naletijo na odzive. Pereča tema, ki še vedno ostaja raje prikrita, saj neradi govorimo o nje. Pogosta vprašanja: »Kaj pa takrat, ko ne najdemo več besed, ko se raje izmikamo drug drugemu, kot da bi se pogovorili o tem, kaj nas teži; ko želimo, da enega od partnerjev ni doma in mirno spimo, ko si sami »lastimo« zakonsko posteljo? Kar kliče po odgovorih, kaj narediti, da v družini ohranimo to, zaradi česar smo jo tudi ustvarili. Družina je osnovna celica vsake družbe. Veliko ljudi hrepeni po njej, ne glede na njeno obliko. Tudi glede na spol postaja vse bolj odprta. Predpogoj zanjo je pristna partnerska zveza, ki naj bi v vseh pogledih temeljila na pristnem prijateljskem odnosu. Ko se kdo ob tem vpraša, če je to potrebno, mu rade volje odgovorim, da je nujno. Nihče, tudi ženska in moški ne moreta živeti, doživljati, preživeti vsega, kar se dogaja, če si brezpogojno ne zaupata. In kdo si bolj, če ne prijatelji. Torej takšen odnos je dobra pot, da najprej najdemo drug drugega, nato pa v nadaljevanju okrepimo zvezo do te mere, da ustvarjamo medsebojno zaupanje, vero drug v drugega, spoštovanje. Vse pa naj temelji na ljubezni. 4.3.2 Zakonska (partnerska) zveza Sklenitev zakonske zveze je običajno eden od najsvetlejših, najbolj prijetnih in nepozabnih trenutkov v življenju vsakega posameznika. Želimo, da smo srečni in zadovoljni. Pri tem ne pozabimo, da se moramo v vsakem odnosu, ki ga vzpostavimo, truditi zanj in vlagati vanj. Pravna podlaga za sklenitev zakonske sta 25. in 26. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ZZZDR-UPB1 (Uradni list RS, št. 69/04). 25. člen Osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, se prijavita matičarju, ki vodi poročno matično knjigo za naselje, kjer želita skleniti zakonsko zvezo. 26. člen 1 V prijavi izjavita osebi, ki nameravata skleniti zakonsko zvezo, da svobodno sklepata zakonsko zvezo in da so izpolnjeni pogoji za veljavnost zakonske zveze. 2 Prijavi priložita izpiska iz rojstne matične knjige in obvestili o državljanstvu, če teh podatkov ni mogoče ugotoviti na podlagi uradnih evidenc. 3 Če je bila zakonska zveza dovoljena po 23. členu tega zakona, priložita prijavi odločbo centra za socialno delo. 4 Kdor je že bil poročen, mora predložiti dokaz, da je prejšnja zakonska zveza prenehala ali bila razveljavljena. Poroka, zakon in družina z otroki je še vedno cilj večine mladih ljudi, ki vstopajo v svet odraslih. V razvitem svetu se poroči in živi zakonsko in družinsko življenje kakih devet desetin ljudi. Poroka, zakon in družina še vedno predstavljajo družbeno in kulturno normo. V zahodni kulturni družbi je danes normalno, da izbira zakonskega partnerja temelji na telesnem zbližanju, na medsebojni privlačnosti in ljubezni. Podobnosti in drugi dejavniki, ki vplivajo na medosebno privlačnost in partnerstvo, so slej ko prej pomembni pri navezovanju tesnejših partnerskih odnosov. Še vedno se v glavnem poročajo osebe podobnega položaja, socialno-ekonomskega statusa, rase, narodnosti in vere (Musek, 1995, str. 130–131). Zakon je praviloma trajna zveza dveh ali več ljudi različnih spolov, ki živijo skupaj, imajo spolne odnose in rojevajo otroke. Takšen zakon je popoln, za razliko od nepopolnega, kjer partnerji nimajo spolnih odnosov in se ne rojevajo otroci. Z rojstvom otroka zakonska zveza preraste v družino. Zakonska zveza je ena najpomembnejših družbenih ustanov, s pomočjo katere človek urejuje spolne odnose in rojevanje otrok, kar bi drugače lahko imelo težje družbene spore in neštete posledice. Dolžina zakonske zveze je različna v različnih družbah. Zakonca imata določena pooblastila in obveznosti drug do drugega, kar se pogosto velikokrat predpisuje z zakonskim pravom in dolžnostmi. Praviloma sta si zakonca dolžna vzajemno pomagati, da živita skupaj in skupaj prispevata k boljšemu skupnemu življenju (Lukič 1982, str. 36.) Kraljeva (2006, str. 242–245), piše: »Ko razmišljam o zakonu, rada razmišljam o njem kot o zelo pomembnem projektu. Namesto da bi plemenitili svoje srce, pa se nam rado zgodi, da se skupaj z zakoncem skoncentriramo predvsem na plemenitenje skupnega premoženja, še posebej, če sodimo po tem, da je ob ločitvi največ govora ravno o delitvi tega premoženja. Zato pravim: 'Vaš zakon je vaš najpomembnejši življenjski projekt. Vložki v tem projektu so previsoki, da bi se lahko obnašali ignorantsko, da se ne bi učili, se spreminjali in da ne bi vsakodnevno dosledno preverjali, kaj se godi z vašo investicijo ter skrbeli za vzdrževanje tesnih in predvsem pristnih kontaktov s soudeleženci oziroma družabniki (zakonskima partnerjema). Da bomo svoj doživljenjski projekt uspešno vodili, se moramo najprej zavedati vlog, ki jih v zakonu oba zakonca sprejemata s tem, ko sta podpisala svoj ustanovni akt – poročni list. Vloge, med katerimi ne smemo nobene pozabiti ali malo slabše odigrati, so: partnerja, starša, ljubimca. Če katerokoli izmed njih izpustimo, se poruši ravnotežje, ki pa je nujno potrebno za dober in trden zakon, ki bo lahko kljuboval in se soočal z vsemi življenjskimi izzivi ». Ameriška sociologinja J. Bernard (1976) trdi, da mora imeti vsaka analiza zakonske zveze dva dela: pregled moškega zakona in ženskega zakona. Poudarja dobre strani zakonske zveze za moške. V primerjavi s samskimi moškimi bodo poročeni bolj verjetno imeli uspešno kariero, visok dohodek in poklic z visokim statusom; njihovo duševno in fizično zdravje bo znatno boljše in verjetneje bodo živeli dlje in bolj srečno. Poroka ženske pa predstavlja zelo drugačno sliko. Raziskave kažejo, da več žensk kot moških izraža zakonsko frustracijo in nezadovoljstvo, njihov zakon pa se jim zdi nesrečen in se želijo razvezati. V primerjavi s svojimi možmi žene trpijo mnogo več stresa, strahu in depresije. Primerjava med poročenimi in neporočenimi ženskami kaže na pridobitve in izgube zaradi poroke. V primerjavi s samskimi ženskami žene pogosto trpijo za depresijo, vrsto nevroz in raznimi drugimi psihološkimi problemi. Glede fizičnega zdravja so samske ženske znatno bolj zdrave kot poročene (Haralambos in Holborn, 2001, str. 642). Družbene spremembe pozne modernosti se na ravni osebnega vsakdanjega življenja kažejo v generičnem prestrukturiranju zasebnosti in v preobrazbi intimnosti (Giddens, 2000; Beck, Beck-Gernsheim, 1999), ki vključujeta oblikovanje novih partnerskih razmerij, temelječih na demokratičnosti in refleksivnosti. Takšna razmerja teoretiki označujejo kot čista razmerja, ki se nanašajo »na razmere, v katerih posamezniki vstopajo v družbene odnose zaradi samih sebe oziroma zaradi tega, kar lahko iz takšnega odnosa pridobijo. Čisto razmerje obstaja le v toliko, kolikor prinaša zadovoljstvo obema partnerjema« (Giddens, 2000, str. 58). Čista razmerja naj bi bila torej odvezana družbenih determinant, veljala pa naj bi za vse vrste intimnih partnerskih razmerij, še posebej za istospolne partnerske zveze, ki niso vnaprej opredeljene s spolno delitvijo vlog in dela, kot to velja za heteroseksualne partnerske zveze. Preobrazba intimnosti namreč pomeni, da partnerstva poganja iskanje zadovoljivega razmerja, ki je ključni element osebne potrditve (Weeks, Donovan, Heaphy, 1999, str. 85). 4.3.2.1 Izvenzakonska zveza Alternativa zakonski zvezi je zunajzakonska zveza parov, ki niso formalno poročeni. R. Celster je sklepal, da je zunajzakonska skupnost v večini primerov le začasno obdobje: večina tistih, ki tako živijo skupaj, se slej ali prej poroči. V nekaterih primerih je eden od partnerjev ločen, a ne formalno razvezan od prejšnjega partnerja. Zato se ne more poročiti. Drugi obravnavajo obdobje zunajzakonske zveze preprosto kot poskusno zvezo in se nameravajo poročiti, če se izkaže zadovoljiva. Večina zunajzakonskih parov se namerava poročiti in to tudi stori, če ima otroke. J. Chandlerjeva ima drugačno stališče in pravi, da se čas, ki ga pari preživijo skupaj v zunajzakonski skupnosti podaljšuje in vse bolj se zdi, da izbirajo zunajzakonsko skupnost kot dolgoročno alternativo zakonski zvezi (Haralambos in Holborn, 2001, str. 378–379). V vseh dobah so obstajale tudi zunajzakonske partnerske in družinske skupnosti in v zadnjem času je njihovo število še naraslo. Zanimivo pa je, da se tudi zunajzakonske partnerske zveze ne obnesejo kot enakovredna oblika družinskega življenja. To velja ne glede na dejstvo, da je v mnogih razvitih deželah, tudi v Sloveniji, zunajzakonska družinska skupnost legalno enakopravna zakonski skupnosti (to seveda še ne pomeni, da je enakopravna tudi v vseh praktičnih ozirih). Zunajzakonske skupnosti so bistveno kratkotrajnejše kot zakonske. Še posebno zanimivo je to, da jih veliko na koncu preide v zakonsko skupnost. Toliko, da jih je morda bolj umestno poimenovati »predzakonske skupnosti«. Posebno takrat, ko se rodi otrok, se partnerji preprosto raje poročijo (Schneewind, 1992). In kljub temu, da danes bistveno večji % ljudi meni, da zakonska zveza ni nujno najbolj primerna oblika družinske skupnosti. Tudi novim mladim generacijam zakonska zveza še vedno več pomeni kot neformalna družinska skupnost. To ne velja samo za tiste, ki iz verskih razlogov odklanjajo zunajzakonsko družinsko življenje. Partnerski odnos in ljubezen nam pomenita v življenju toliko, da se nam zdi smiselno, da ju potrdimo s simbolno, obredno in uradno sklenitvijo zakona. Gre za formo, ki ima pomembno vsebino. Forma, simbolika in obred imajo pomembno psihološko funkcijo tudi danes. Vendar to ni edino, kar daje zakonskemu družinskemu življenju prednosti pred zunajzakonskim. Kljub legalizaciji in formalni enakopravnosti zunajzakonske skupnosti dejansko niso povsem v izenačenem položaju. Marsikdo gleda nanje s pomisleki ali pa predsodki. V družbeni stvarnosti niso sprejete kot enakovredne (Musek, 1995, str. 174). 4.3.2.2 Istospolno gibanje in istospolna partnerska zveza Gejevsko in lezbično gibanje se je zgodovinsko oblikovalo okoli prizadevanja za uveljavitev dveh sklopov pravic, ki definirajo razmerje med homoseksualnim državljanom in državo. Prvi sklop je povezan s tako imenovano negativno svobodo in zagotavljanjem pravice do zasebne sfere, v katero država ne posega. S tem je povezano prizadevanje za dekriminalizacijo homoseksualnosti in sporazumnega homoseksualnega razmerja med odraslima osebama. Dekriminalizacija pravzaprav pomeni pravico, da te pustijo pri miru. Drugi sklop pravic je povezan z aktivno vlogo države kot socialnim ščitom, ki zagotavlja prepoved diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti. To ne pomeni zgolj nevmešavanje v prakse določene sporazumen seksualnosti v zasebnosti, med štirimi stenami, temveč tudi možnost vstopa v javni prostor, pravico do govora o tej seksualni identiteti, pravico do medijskih in drugih reprezentacij, pravico biti informiran, imeti možnost razvijanja svoje seksualne identitete v javnem prostoru, kar vse terja tudi dostop do kulturnih, socialnih in ekonomskih virov. Specifičnost spolne usmerjenosti je torej v dvojni naravi te kategorije; razteza se med javnostjo in zasebnostjo. In prav razumevanje te dvojnosti je dajalo pečat različnim valovom in pristopom v gejevski in lezbični politiki – od asimilacijske in transformativne do identitete in queerovske politike. Homoseksualno osvobodilno gibanje je bilo prvenstveno predvsem gejevsko. Lezbijke znotraj tega gibanja niso dobile pravega prostora, saj je bilo gibanje prežeto s podobnimi patriarhalnimi principi, proti katerim se je uradno celo borilo. Lezbijke sprav niso bile dobrodošle niti v feminističnem gibanju, ker naj bi zaveza z lezbijkami škodila osnovnemu cilju feministk po zagotavljanju enakih pravic za ženske. Ko so lezbijke le bile sprejete v feministično gibanje, se oblikuje tako imenovani lezbični feminizem, ki izpostavi spol in prisilno heteroseksualnost kot osrednji kategoriji zatiranja. Tovrstna politična agenda lezbičnega feminizma je točka, kjer se med gejevsko in lezbično agendo vzpostavi največji prepad; gejevska politika je bila namreč z vzpostavitvijo identitetnega modela politike, ki se je zgledoval po etničnem modelu manjšinske politike, ponovno vse bolj usmerjena k asimilaciji, medtem ko je lezbični feminizem predstavljal avantgardno, separistično politiko (Kuhar v Sullivan, 2008, str. 179–180.) Istospolno partnersko skupnost lahko registrirata dva moška ali dve ženski, vendar je ne moreta registrirati osebi, mlajši od 18 let, kot tudi ne dokler je eden od bodočih partnerjev ali oba v veljavni zakonski zvezi ali registrirani istospolni partnerski skupnosti. Osebi ne smeta biti sorodnika v ravni črti, brata ali sestri, polbrata ali polsestri, otroka bratov in sester ali polbratov in polsester, stric in nečak, teta in nečakinja, kar pa ne velja za razmerja, ki nastanejo pri posvojitvi. Osebi tudi ne smeta biti v razmerju skrbnik in varovanec, dokler traja skrbništvo, kot tudi ne posvojitelj in posvojenec, rejnik in rejenec, dokler traja rejništvo. Osebi ali eden od njiju tudi ne sme biti težje duševno prizadet ali nerazsoden. Skupnost lahko registrirata osebi, če ima vsaj eden od njiju državljanstvo Republike Slovenije (http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=732&sid=351). 4.3.2.3 Razveza zakonske in izvenzakonske zveze Nihče si je ne želi, predvsem ne na osnovi sklenitve, ki je pomenila neko zaobljubo v spoštovanju, razumevanju, upoštevanju in pomoči drug drugemu. Morda se odločimo za sklenitev zakonske zveze prehitro, brez preudarnega razmisleka, predvsem pa brez poznavanja osebe, s katero nameravamo preživeti preostanek svojega življenja. Ogroženost sodobne zakonske zveze zadeva očiten porast razpadov zakonskih zvez. Lahko jih razdelimo v tri glavne kategorije: - razveza, ki se nanaša na formalno-pravno ukinitev zakonske zveze, - ločitev, s katero razumemo fizično ločitev zakonskih partnerjev, ki tako ne prebivata več skupaj in - tako imenovane prazne zakonske zveze, kjer partnerja živita skupaj, pravno ostajata poročena, vendar obstaja njuna zveza le kot formalnost (Haralambos 2001, str. 379). Razpadi zakonskih zvez niso enakomerno porazdeljeni med prebivalstvo: spremembe, ki vplivajo na pogostost razpadov zakonskih zvez, ne vplivajo na vse člane družbe na enak način, temveč pri tem posreduje družbena struktura. V ZDA obstaja obratno sorazmerje med dohodkom in razpadom zakonske zveze: nižji je dohodek družine, večja je pogostost ločitev in razveze. Podobne razmere so v Veliki Britaniji. Pogostost razvez je posebno visoka med nekvalificiranimi in nezaposlenimi, kar kaže, da je lahko materialna stiska pomemben dejavnik. Pogoste so razveze tudi med manualnimi delavci, čeprav imajo kvalificirani manualni delavci manjšo pogostost razvez kot rutinski beloovratniški delavci. Obstaja obratna sorazmernost med starostjo ob poroki in razvezo: nižja je starost ob poroki, večja je pogostost razveze (Haralambos in Holborn, 2001, str. 383–384). 4.3.2.4 Vloga matere v družini Vloga matere v sodobni družbi se zelo spreminja. Primerjava s preteklostjo je mogoča le v smislu njene neposredne družinske vloge, pa še za to lahko trdimo, da se je na osnovi vloge očeta spremenila v prid matere (kot primer navajamo le možnost koriščenja porodniškega dopusta za očete). Sodobna mati se pojavlja hkrati v več različnih funkcijah, od gospodinje, matere, žene, zaposlene ženske, ustvarjalke in raziskovalke, do ženske športnice, ki npr. v okviru svoje kariere lahko dosega vrhunske rezultate. Vse to in še več je pogojeno z ugodno družinsko politiko in vlogo moškega/očeta v družini oziroma v sodobni družbi. V okviru družinske politike je kar nekaj problemov, ko gre za razmerje med delom in družino. Eden od teh se nanaša na starševski dopust. V Sloveniji razlikujemo štiri vrste le-tega: porodniški dopust, očetovski dopust, dopust za nego in varstvo otroka ter posvojiteljski dopust (Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih) (Ur.l. R, št. 97/200) in (Švab, 2003, str. 1121). Materinski dopust je neprenosljiva pravica matere ob rojstvu otroka. Vse te vrste dopusta so za sodobno mater možnost, da v okviru svojega poklicnega udejstvovanja koristi možnosti za nemoten razvoj otroka in njeno poklicno, karierno vlogo. Družinsko življenje v Sloveniji postaja izredno raznovrstno, govorimo lahko o pluralizaciji družinskega življenja in družinskih oblik. Družina, ki je še vedno temeljna družbena institucija, se spreminja tako po spolni kot starostni strukturi, spreminjajo se družinske vloge in delitev družinskega dela (Švab v Rener, Švab, Sedmak, Urek , 2006). Število zaposlenih žensk z otroki je med leti 1950 in 1970 naraslo bolj kot število zaposlenih žensk brez otrok. Sicer pa je delež zaposlenih poročenih žensk z naraščanjem števila otrok jasno upadal. Vedno več žensk ocenjuje omejitev na vlogo gospodinje in matere kot enolično in na področju socialnih stikov osiromašeno. Večina žensk je delala za družinski proračun, ker dohodek zakonca ni zadoščal. Vedno več žensk je izražalo namero, da si z zaposlitvijo zagotovijo lasten zaslužek in relativno neodvisnost od zakonca, dosežejo veselje v poklicu in poklicnem delu navežejo družabne stike. Večkratna obremenitev zaposlenih zakonskih žena izvira iz njihove nezadostne razbremenitve v gospodinjstvu in družini oziroma je – izraženo v zgodovinskem vidiku – izraz zapoznelega prilagajanja vlog moškega in ženske v kontekstu strukturnih sprememb družbe. Zakonska žena je še naprej pristojna za pripravljanje obedov in za vsakdanje potrebe otrok ne glede na to, ali je zaposlena ali ne. V praksi ostaja glavna vzgojiteljica, tudi zaradi tega, ker so empirične raziskave – npr. R. König: Die Familie der Gegenwart. Ein interkultureller Vergleich, München) iz leta 1974 pokazale, da je kar 65 % vprašanih moških bilo prepričanih, da so za vzgojo načeloma manj primerni kot ženske. Vse raziskave zadnjih let so pokazale, da razširjenost tradicionalnih stereotipov o vlogah sovpada z družbenim slojem in z ravnijo izobrazbe: v nižjih slojih se pogosteje in trdneje oklepajo tradicionalnih načinov obnašanja kot v srednjih in višjih slojih. Nedvomno pomeni zahteva po združljivosti poklicnega dela in materinstva osrednji element emancipacije ženske v evropskih industrijskih družbah. Pri tem pa ne smemo spregledati dejstva, da lahko pride do osamosvojitve žensk izpod patriarhalnih struktur le takrat, kadar je ženski poleg pravice do plačanega dela priznana in uveljavljena tudi pravica in možnost, da se udeležuje oblik javnega in političnega življenja (Sieder, 1998, str. 233–238). Do emancipacije žensk z mezdnim delom lahko pride le, če se tako delitev dela v gospodinjstvu in družini kot tudi razmere na delovnem mestu spremenijo tako, da jim omogočajo večjo identifikacijo in osmišljanje. Zelo pomembno je sporno vprašanje uveljavljanja nove samostojnosti in enakopravnosti modernih žensk znotraj družine. Socialno-psihološke raziskave na tem področju kažejo določene razlike v prizadevanju, vedenju moških in žensk: moški bolj cenijo poklicno samostojnost, razum, bolj težijo k individualizmu. Ženske po drugi strani bolj cenijo človeške vezi in čustva, želijo si več opore v svojem družinskem življenju, več pristnega sodelovanja v poklicu. Pripravljene pa so medsebojno več dajati, skrbeti za druge in se žrtvovati zanje. Kažejo manj znakov agresivnosti in tekmovalnosti, zato se iz njihovega življenja še ni toliko izločilo medsebojno prijateljstvo, kot je to očitno pri moškem svetu. Ženskam, ki so danes že pravno in ekonomsko samostojne, bi bilo nujno dopovedati, da naj ne prenašajo več parazitizma moških v družini in v medsebojnih čustvenih odnosih. Ženske bi morale biti dovolj samozavestne, pa bi kmalu spoznale, da je potreba po trdnih spolnih odnosih prav tako močna, kot je ženska. To se vidi iz ogorčenja žensk v tistih deželah, kjer so se le-te začele posluževati pobud za ločitev ali pa se odločati, da bodo same, zunaj zakonske zveze, rodile in vzdrževale otroke (Bergant, 1981, str. 222–223). Od srede šestdesetih let sta pogostost porok in število rojstev na zakon začela upadati in iz leta v leto je šlo več zakonov narazen. Med najpomembnejšimi vzroki za nazadovanje rojstev so nemara želje vedno večjega števila žensk, da ne bi opustile svoje poklicne dejavnosti, poleg tega pa višje zahteve glede bivalnega prostora in kvaliteta življenja v prostem času. K tradicionalni družinski sreči vedno več prispeva prosti čas, potrošnja in poklicni uspeh pa postajata glavni prvini »postindustrijskega« življenjskega sloga, katerega uresničenje otroci bolj ali manj otežujejo. Upadanje rojstev je od srede šestdesetih let naprej spremljalo nenehno naraščanje števila razvez (Sieder, 1998, str. 246–248). Zaposlenost žensk zato v kriznih zakonih še zvišuje pripravljenost na ločitev ali razvezo in jo gospodarsko omogoča. Meščanke s srednješolsko ali poklicno izobrazbo, ki so zaposlene kot uslužbenke, se ločujejo najpogosteje; najmanjšo stopnjo razvez srečamo med nezaposlenimi ženskami. Ženske odobravajo razvezo prej kot moški, kar preseneča spričo poslabšanja njihovega gospodarskega položaja, ki je s tem večinoma povezan, čeprav je na drugi strani moč razložiti s hujšo obremenjenostjo žensk v konfliktov polnem zakonskem in družinskem življenju. V večini primerov zahteva razvezo žena, čeprav so moški »dejanski pobudniki« ločitve in se prvi poskušajo prebiti iz zakona, v katerem se čutijo nesrečne. Na splošno se zdi, da zahtevajo ženske od zakona in družine več kot moški: pogosteje izražajo tudi nezadovoljstvo s svojim zakonom (Sieder, 1998, str. 252–253). Najmanjšo pripravljenost na razmislek o razvezi pa je najti pri ljudeh iz podeželsko agrarnega okolja, pri ženskah, ki nimajo zaposlitve, kot tudi med družbenimi sloji z nizkimi dohodki (Macuh, 2009, str. 23-25). 4.3.2.5 Očetje in njihova vloga v družini pri nas Očetovstvo je v zadnjem desetletju nedvomno med aktualnejšimi temami v teorijah družin. V Sloveniji opažamo spreminjanje vloge očetov. Pojav novega očetovstva se kaže predvsem v aktivnejšem vključevanju v družinsko delo, skrb za otroke, vendar se še ne razvija tako intenzivno, kot kažejo trendi v zahodnjaških družbah. Zdi se, da so spremembe daleč najbolj zaznavne na ravni vrednot, stališč, percepcij aktivnega očetovstva, materinstva, položaj žensk v družini in širše v družbi ter tudi sicer družinskega življenja (Rener, Švab, Žakelj, Humer, 2006). Ob popisu prebivalstva leta 2002 je bilo v Sloveniji skoraj 61 % družin, v katerih so z otroki živeli tudi očetje, slabih 5 % pa je bilo takšnih družin, v katerih so očetje živeli z otroki sami. Čeprav se večina podatkov o očetih v slovenski statistiki zbere samo s popisi prebivalstva in so ti podatki relativno skromni, so zanimivi. Na nekatera dejstva o očetih pa je mogoče sklepati tudi iz podatkov o rojstvih ter priznanjih očetovstva in razvezah zakonskih zvez. Po statistični opredelitvi ob popisih so v Sloveniji očetje samo tisti moški, ki živijo v družini z otroki, ne glede na to ali živijo skupaj z otroki v družini z ženo, s partnerko ali pa so z otroki sami. Tako ob popisih prebivalstva statistično med očete ne štejemo bioloških očetov, ki ne živijo skupaj z otroki. Po podatkih popisa prebivalstva iz leta 2002 je v Sloveniji z otroki živelo 338.621 očetov; to pomeni, da je bilo med moškimi, ki so bili ob popisu stari 15 let ali več, 42 % očetov. Tedaj je bilo med vsemi družinami z otroki v Sloveniji takih, v katerih so živeli z otroki tudi očetje, 60,9 %. Med temi pa je bilo 21,2 % takih, v katerih so živeli otroci, mlajši od 6 let. Od 105.683 otrok, mlajših od 6 let, ki so ob popisu 2002 živeli v družinah, jih je 83,2 % živelo v družinah z očeti. Od 548.720 otrok, mlajših od 25 let, ki so ob zadnjem popisu prebivalstva živeli v družinah, pa jih je v družinah z očeti živelo 85,9 %. Ob popisu 2002 je bila povprečna velikost družine z otroki 3,4 člana. Družine očetov z otroki so pri nas še vedno redke: ob popisu 1981 jih je bilo okrog 2,3 %, deset let kasneje 3,1 %, leta 2002 pa 3,4 %. Ob zadnjem popisu prebivalstva so imele take družine povprečno 2,3 člana. V Sloveniji je ob zadnjem popisu večina očetov, 95,7 %, živela v družini skupaj z ženo (87,0 %) oziroma partnerko (8,7 %) in otroki; 4,3 % očetov pa je živelo z otroki samih. Višje deleže družin (od povprečja Slovenije), v katerih so živeli očetje skupaj z ženo in otroki so imele 103 občine, enak delež povprečju Slovenije tri občine, nižje deleže teh družin pa 86 občin. Po zadnjih popisnih podatkih v 17,2 % dvostarševskih družin ni živel noben otrok, ki bi bil mlajši od 25 let, v 82,8 % družin pa je živel z obema strašema vsaj en otrok te starosti (459.733 otrok). Med dvostarševskimi družinami je imelo 41,5 % družin enega otroka, 47,9 % družin dva otroka, 8,8 % družin tri otroke, 1,3 % družin štiri ter 0,4 % družin pet ali več otrok v starosti do 25 let. Ostalih 88.987 otrok, ki so bili mlajši od 25 let in so živeli v družinah, so živeli v enostarševskih družinah – med njimi 13,2 % otrok v družinah očetov z otroki (Ilič in Žnidaršič, 6/2005, Statistični urad Republike Slovenije). V slovenskem prostoru ni zaslediti ravno veliko raziskav, ki bi obravnavale očetovo vlogo pri negi in vzgoji otrok. J. Goriup (1998, 102) je izvedla tipologijo sodobnih slovenskih očetov, zasnovano na osnovi zaposlitve oziroma poklicne kariere moškega. Najprej so to prisotno odsotni očetje, ki ob rednem delovnem času zaradi nizkega dohodka in z željo ohranitve ali dviga življenjskega standarda večino prostega časa porabijo za pridobivanje dodatnih virov zaslužka. Drugo skupino sestavljajo prisotno odsotni očetje, ki večino svojega prostega in delovnega časa posvečajo poklicni karieri (managerji, podjetniki …) in sprostitvi od nje v krogu sodelavcev, partnerjev. Tretjo skupino predstavljajo očetje, ki so izgubili redno zaposlitev, kar jih zelo obremenjuje, saj se čutijo nesposobne, ker ne opravljajo svoje (po njihovem) osnovne očetovske vloge prehranjevalca; upada tudi njihova avtoriteta (Kandrič, 2004, str. 34). 4.3.2.6 Nasilje v družini Nasilje v družini lahko definiramo kot fizično zlorabo enega od članov družine na drugim ali družinskimi člani. Raziskave kažejo, da so primarno zlorabljeni otroci, predvsem otroci do šestega leta starosti. Nasilje moža na d ženo je druga najpogostejša oblika nasilja v družini. No, tudi ženska/žena se lahko v družini nasilno obnašajo v odnosu do fizičnega nasilja nad otroci in možem. Dom je v bistvu najbolj ogroženo mesto v moderni družbi. Statistično gledano je možnost, da bo oseba v katere koli starosti in spola prej žrtev fizičnega napada doma, v hiši, kot pa žrtev nasilja na ulici. Ženske so izpostavljene večjemu riziku, da jih bo napadel moški iz lastne družine ali bližnji, kot pa popolni neznanec (Giddens, 2007, str. 193). Z nasiljem v družini se srečujemo prav vsi. Morda se tega niti ne zavedamo, saj se nam lahko »blažja« oblika nasilja zdi sama po sebi umevna. Včasih pa prezremo tudi težje oblike nasilja v družini, saj enostavno menimo, da se to nas ne tiče. Slišimo, kako sosed tepe ženo, nemalokrat vidimo očeta ali mamo, ki »primaže« klofuto otroku. Nekateri smo tisti, ki se jim zaupa deček, čigar oče pretepa njegovo mamo. Drugi spet imamo neposredno izkušnjo nasilja. Tabela 1: Družinsko nasilje. Vir: www.google.si Za nekatere kaznovanje otroka z udarcem po zadnjici ni nič hudega, drugim je spet logično, da mož odloča, ali bo žena zaposlena, tretji spet zagovarjajo, da lahko mož z ženo spolno občuje, kadarkoli se mu zahoče. Skratka, nasilje v družini si različni ljudje različno interpretiramo. Nekatere razlage nasilja v družini izhajajo že iz zgodovine. Nasilje v družini ni nov fenomen. Pogled v zgodovino, v nekaterih družbah pa ta merila obstajajo še danes, nam pove, da nasilje nad žensko, ne samo da ni bilo protizakonito, temveč je bilo celo dovoljeno oziroma je bila moškemu nekakšna dolžnost, da žensko, ki ni ravnala po njegovih merilih ali merilih družbe, pretepa (Bašič, 2001, str. 187). Nasilje nad ženskami in otroki izvira iz kulturnih vzorcev, škodljivih vplivov določenih običajev ali tradicionalnih navad, ki tudi ohranjajo družbeno sprejemljivost nasilja. »Zgodovina in sedanjost kažeta, da je žena v zakonski zvezi najpogostejša žrtev moževega nasilja. To dejstvo potrjuje nešteto pravnih, kulturnih, religioznih, političnih, gospodarskih in drugih prispevkov, po katerih je ženska ali žena v zgodovini človeštva največkrat žrtev vedenja svojega moža, čeravno je vedno dosti dogodkov, v katerih so zaradi nasilja prizadeti tudi drugi družinski člani. Toda v hierarhiji zakonske zveze je bilo nasilje nad žensko (poleg otrok) dolgo časa tudi legalizirano in mož je z njo (poleg otrok) ravnal kot z lastnino.« (Aničić, 2002, str. 125–126) Tako kot ostale oblike nasilja je tudi nasilje v družini poskus prevlade in izkoriščanje fizične ali psihične premoči nad šibkejšimi člani družine, hkrati pa tudi oblika nadzora nad njimi. Za nasilje v družini je značilno (Aničić, 2002, str.128): da so žrtve predvsem ženske in otroci, da so povzročitelji predvsem moški, da se dogaja predvsem v zaprtih, »varnih prostorih«, da največkrat ni nobenih prič oziroma so to družinski člani/-ce, pogosto gre za huda dejanja, ki pustijo težke in dolgotrajne posledice. Nasilje v družini najpogosteje vključuje naslednje oblike nasilja: fizično nasilje, psihično nasilje, spolno nasilje/zloraba in ekonomsko nasilje. Posebej značilno za nasilje v družini je, da se običajno vse naštete oblike nasilja med seboj prepletajo. Kadar prihaja do fizičnega nasilja, je prisotno tudi psihično nasilje (psovke, žaljenje, poniževanje itd.). Prav tako je psihično nasilje prisotno, ko prihaja do spolnega nasilja. Pogosto je poleg fizičnega in psihičnega nasilja prisotno tudi spolno nasilje (Aničić, 2002, str. 129). 4.3.2.6.1 Fizično nasilje Pri fizičnem nasilju gre pogosto za pretepanje, brcanje, klofutanje, pljuvanje, davljenje, udarce z različnimi predmeti, zaklepanje v stanovanje, pohabljanje spolnih organov in nenazadnje za umor. Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali resna grožnja z uporabo sile usmerjena na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizične bolečine in posledice, ki jih nasilnež tako povzroča, vedno spremljajo tudi psihične posledice pri žrtvah (Društvo za nenasilno komunikacijo, 1999, str. 10). 4.3.2.6.2 Psihično nasilje Psihično nasilje je najbrž mnogo bolj pogosto kakor fizično nasilje. Ta oblika nasilja je najbolj prikrita (in zahrbtna), najmanj raziskana in morda najbolj škodljiva. V bistvu ga je tudi najtežje opredeliti (Kanduč, 2001, str. 109). Psihično nasilje se odraža v grožnjah s pretepanjem in drugimi oblikami nasilja, s ščuvanjem otrok, prijateljev, sorodnikov, v ljubosumju, dolgotrajnem molku, uničevanju skupne lastnine ipd. Pri psihičnem nasilju ne gre le za verbalna dejanja. Psihično nasilje označuje vsakršna dejanja (najpogosteje verbalna), ki se na nezaželen in grob način dotaknejo človekove psihe. Ta oblika nasilja spodjeda samozavest, samopodobo in samozaupanje žrtve (Društvo za nenasilno komunikacijo, 1999, str. 10). 4.3.2.6.3 Spolno nasilje Skrajna oblika nasilja v družini je spolno nasilje, o katerem se tudi pri nas zadnje čase več govori. Študij o tem skrajno razdiralnem pojavu je zelo malo. Najbolj zavržena oblika spolnega nasilja je spolno nasilje nad otroki ali ljudmi z malo družbene ali osebne moči, ki se ne zmorejo učinkovito braniti. V zadnjih desetletjih statistike beležijo izjemen porast spolnega nasilja nad otroki in težko je reči, ali gre resnično za tolikšno naraščanje ali pa smo do spolnega nasilja bolj pozorni, ga bolje zaznavamo in odkrivamo, ne nazadnje tudi zaradi pisanja množičnih občil o tem problemu. Še vedno velja, da ostane veliko primerov spolnega nasilja nad otroki neodkritega (Kobal Grum na http://www.revija-vita.com): Slika 17: Nesprejemljivo spolno nadlegovanje. Vir: www.google.si Spolno nasilje/zloraba je siljenje enega od partnerjev v spolne odnose, spolno nadlegovanje, prisilno ljubkovanje, incest, siljenje v gledanje pornografskih filmov in revij itd. (Aničić, 2002, str. 129). »Spolno nasilje je nezaželen poseg v posameznikovo spolno integriteto. To je vsako dejanje, s katerim se eden od partnerjev ali ena od partneric ne strinja.« (Društvo za nenasilno komunikacijo, 1999, str. 10). Pogosta je tudi spolna zloraba otrok. Freieva (1996, str. 12) definira spolno zlorabo otrok takole: »Dejanje spolne zlorabe otrok je podano takrat, kadar odrasle človek ali mladostnik načrtno uporabi ali uporablja otroka za to, da se spolno vzburi ali/in da poteši svojo spolno slo. Odrasel človek je v odnosu do otroka zmeraj v položaju močnejšega. Otrok je majhen in neveden. Največkrat tej odrasli osebi tudi zaupa in/ali je celo odvisen od nje. Zato otrok ni sposoben svobodno odločati in zavestno sodelovati pri dejanjih, ki jih zahteva odrasli. Kadra pod temi pogoji pristane na sodelovanje, ni mogoče spregledati, kako zelo to škoduje njegovemu nadaljnjemu razvoju« 4.3.2.6.4 Ekonomsko nasilje V družinah je prisotno tudi ekonomsko nasilje, ki se nanaša predvsem na denar, z njim povezana dejanja in materialne dobrine. Ekonomsko nasilje je lahko nasilni odvzem denarja ali drugih vrednih predmetov. Partnerji pogostokrat nadzorujejo drugega pri porabi denarja, nadzorujejo ga pri vseh nakupih. Prisotno je onemogočanje osebi, da si poišče službo in samostojno odloča o svojem ekonomskem položaju. Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali odrekanja pravic, povezanih z zaslužkom. Na primer omejevanje pravice žrtvi do zaposlitve, preprečevanje žrtvi, da razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje druge osebe v finančno odvisnost, zahteva po pokorščini, ker so žrtvina finančna sredstva nižja itd. Ekonomsko nasilje je tudi, ko je žrtev nasilja prisiljena, da sama prevzame celotno finančno breme za povzročitelja nasilja (Društvo za nenasilno komunikacijo na http://www.drustvo-dnk.si/). 4.3.2.6.5 Vzroki za nasilje v družini Da bi lahko zatrli nasilje v družini, se z njim bolje soočili ali ga vsaj zmanjšali, bi si najprej morali odgovoriti, zakaj pravzaprav prihaja do nasilja v družini in kateri so razlogi zanj. Tako kot mnogi dejavniki vplivajo na nasilje v vrtcih, šolah, na nasilje na ulicah, v gostinskih lokalih, javnih prireditvah in drugje, tako vplivajo tudi na nasilje v družini. Društvo za nenasilno komunikacijo) (1999, str. 30) in Bašičeva (2002, str. 40–43) omenjata več dejavnikov, ki so povezani z nasiljem: odnos družbe, neurejene razmere v družini, brezposelnost, mediji, neenakomerna porazdelitev moči, značilnosti družine kot socialne skupine. 4.4 Družbene skupine Družbene skupine so skupine ljudi, ki komunicirajo drug z drugim in si delijo podobne karakteristike in način življenja. Značilne so za vse moderne družbe. Družbeno skupino sestavljata najmanj dva, večinoma pa več posameznikov, ki so med seboj povezani (integrirani) v enoto. Za nastanek in obstoj družbene skupine je najpomembnejša notranja povezanost ali kohezivnost. Dejavniki družbene kohezivnosti so: - skupna dejavnost kot izraz potreb in interesov posameznikov, ki so ustanovili skupino; - občutek pripadnosti ali identifikacija s skupino gre predvsem za čustveno navezanost in istovetenje s skupino, ki sta izredno pomembni za obstoj vsake skupine; - skupna stališča, vrednote in norme, ki so značilne za vsako skupino, od članov pa se pričakuje, da jih bodo podpirali in spoštovali. V sodobni družbah ljudje pripadamo številnim družbenim skupinam: v nekatere od njih se vključujemo prostovoljno in jih tudi sami ustanavljamo, v nekatere smo zaradi nujnosti preživetja prisiljeni vstopati ali pa smo vanje vključeni že z rojstvom (družina, narod, država itd.) (Barle lakota et al., 1998, str. 103–104). 4.4.1 Primarne in sekundarne družbene skupine Primarne so tiste družbene skupine, ki temeljijo predvsem na čustveni pripadnosti skupini in navezanosti posameznika nanjo. V primarni skupini prevladujejo odnosi medsebojnega zaupanja, pomoči, ljubezni in spoštovanja. Vanje se lahko človek nekako »zateče« pred vsemi nezgodami in udarci«zunanjega, sovražnega sveta«. Poleg psihološke funkcije, ki se kaže predvsem v čustveni podpori, pa imajo primarne skupine tudi pomembno družbeno funkcijo: so namreč pomemben dejavnik socializacije. Posamezniku torej omogočajo vključevanje v širšo družbo, posredujejo družbene vrednote in norme njegove kulture ter razvijajo občutke pripadnosti ožjim in širšim družbenim skupinam. Primarne skupine skrbijo, da njihovi člani te norme spoštujejo in ravnajo v skladu z njimi. Zato primarne skupine opravljajo tudi funkcijo družbenega nadzora ali socialne kontrole. Poleg družine imajo značilnosti primarnih skupin lahko še skupine vrstnikov in prijateljev, soseščin, pa tudi skupine sodelavcev na delovnem mestu, če so zanje značilni pristnejši odnosi. Sekundarne skupine pa so večje družbene tvorbe, ki temeljijo pretežno na neosebnih, posrednih in formalno urejenih odnosih. Nastajajo na temelju posebnih interesov in ciljev, v njih imajo člani specializirane družbene vloge, prevladujejo pa odnosi podrejenosti in nadrejenosti (šola, politične stranke, lokalne skupnosti, vojašnice itd.) (Barle lakota et al., 1998, str. 104). 4.4.2 Formalne in neformalne družbene skupine Formalne družbene skupine so po navadi organizirane, imajo poseben namen in funkcijo, ki je formalno določena s pravili (statuti, pravilniki). Zanje so značilni: formalni način vodenja,vstopni in izstopni pogoji za člane, posebno ime in razpoznavni znaki (zastave, značke, uniforme). Te skupine se velikokrat prekrivajo s sekundarnimi družbenimi skupinami. Neformalne družbene skupine so po navadi naključne skupine (izletniki), skupine prijateljev ali znancev, ulične »klape« ipd. Nimajo formalnega vodstva in organizacije, čeprav si člani po navadi izberejo neformalnega vodjo. Lahko so notranje tudi bolj ali manj povezane (Barle Lakota et al., 1998, str. 104). Po Lukiću (1972) razlikujemo med skupki in skupnostmi. Skupki so skupine, v katerih se posamezniki povezujejo občasno in ohlapno. Taka skupina so npr. gledalci na nogometni tekmi, ki so prostorsko ni časovno (fizično) povezani s skupnim spremljanjem dogajanja na igrišču, s komentarji, vzkliki, navijanjem, Poseben tip predstavlja drhal, skupina, ki jo obvladuje kolektivni afekti, emocije, agresivnosti itd. Taka množica je pripravljena delovati agresivno in nasilno, posameznik v njej pa pri tem izgubi čut odgovornosti in združuje v skupino (nasilne demonstracije). 4.4.3 Etničnost in etnične skupine Etničnost se nanaša na kulturne običaje in izgled posebne skupine ljudi, po katerih se oni ne razlikujejo od drugih. Pripadniki etničnih skupin sebe razumejo kot kulturno različne od drugih skupin v družbi, kot povračilo pa tudi oni njih razumejo tako. Različne lastnosti lahko služijo za razlikovanje etničnih skupin. Najpogosteje so to: jezik, zgodovina ali poreklo, realno ali imaginarno, vera, način oblačenja. V bistvu je etničnost atribut, ki ga imajo vsi pripadniki prebivalstva in ne samo neki deli le-tega. V globalizacijski dobi in hitrih socialnih spremembah se vse več držav sooča z velikimi prednostmi in zapletenimi izzivi etničnih raznolikosti. Mednarodna migracija se nadalje pospešuje integracijo globalne ekonomije. Premikanje in mešanje prebivalstva se bo povečalo v naslednjih stoletjih. Medtem pa bodo med etnični spopadi še naprej radirali družbo po vsem svetu, z grožnjo dezintegracije nekaterih multietničnih držav in dolgim obdobjem nasilja (Giddens, 2007, str. 246–247; 256). 4.5 Generacija V sodobni družbi namenjamo mladim veliko pozornost in jih ocenjujemo po tem, kako so vzgojeni, kako upoštevajo določene družbene norme (pomoč in pozornost do starejših). Ocenjujemo torej stopnjo in način vraščanja v obstoječo družbo (Goriup, 1998, str. 27). 4.5.1 Mladina Pojem mladost in mladina sta tesno povezana in dokazujeta, da je pojem mladina sprva označeval določeno starostno obdobje v človekovem življenju. Življenjska pot posameznika vsebuje številne spremembe. Za vsako obdobje veljajo določena pravila o tem, kaj se v določenem obdobju »spodobi«, v vsakem obdobju posameznik doživlja pomembne spremembe. Da lahko govorimo o mladini kot posebni družbeni skupini, ni dovolj, da vanjo uvrščamo samo posameznike podobne starosti, temveč morajo ti posamezniki živeti v podobnih okoliščinah, izpostavljeni morajo biti določenim skupnim zahtevam, imeti morajo skupne interese. Šele takrat lahko govorimo o mladini kot posebni družbeni skupini oziroma mladini kot generaciji. V vseh družbah so poznali določen proces vstopanja v svet odrasli. V sodobni družbi se ta čas podaljšuje v obdobje mladostništva/mladine. Kot je videti, sodobne družbe potrebujejo vedno več časa, da usposobijo nove generacije za vključitev v družbo. Obdobje mladostništva oziroma adolescence zvečine uvrščajo v obdobje med 16. in 19. letom starosti. Za to obdobje je značilno iskanje ravnovesja med predstavami o samem sebi, iskanje samega sebe in poskus identificiranja z vlogami odraslih, z družbenimi zahtevami in prihodnjimi vlogami v svetu odraslih. Gre torej za iskanje identitete, zato obdobje adolescence imenujejo tudi identitetna kriza (Goriup, 1998, str. 27-28). Evropsko sodelovanje pri mladinski politiki poskuša h kakovosti življenja mladih prispevati z instrumenti mladinske politike, večjim vključevanjem mladinske razsežnosti v politike sorodnih področij in medresorskim usklajevanjem. Cilji mladinske politike in evropskega sodelovanja na tem področju so: večja družbena vključenost mladih in izboljševanje njihovih možnosti prehoda k samostojnosti, s čimer poskušamo odgovoriti na demografske izzive; izboljševanje življenjskih razmer v večkulturnih družbah s spodbujanjem medkulturnih spretnosti mladih; spodbujanje k spoštovanju človekovih pravic in vrednot, kot so strpnost, vzajemno spoštovanje, različnost, enakost in solidarnost ter boj proti vsem oblikam zapostavljanja; boljše počutje mladih, predvsem omogočanje zdravega življenja; spodbujanje kulturnega ustvarjanja in ustvarjalnosti mladih; podpora mladim pri usklajevanju dela, družine in zasebnega življenja, da se jim omogoči, da si ustvarijo družino, se izobražujejo ali usposabljajo in delajo; izboljšanje družbenoekonomskih okoliščin, v katerih živijo mladi v ogroženem mestnem okolju in na podeželju. Določene politike zelo vplivajo na mlade, še posebej vseživljenjsko izobraževanje, mobilnost, zaposlovanje in družbeno vključevanje, boj proti rasizmu in ksenofobiji in svobodno uveljavljanje državljanstva, zato je glavni cilj tega področja razviti medresorsko mladinsko politiko in tesno sodelovati z mladimi, ki so dejavni na tem področju in v mladinskih organizacijah. V letu 2009 bo ocenjen prvi splošni okvir za evropsko sodelovanje, ki je bil vzpostavljen v letu 2001 z belo knjigo Evropske komisije Nove spodbude za evropsko mladino oziroma 2002, ko je bil vzpostavljen okvir za uresničevanje skupnih ciljev na področju obveščanja in udeležbe mladih, prostovoljnega dela mladih in večjega poznavanja mladine. Še bolj si je treba prizadevati za evropsko sodelovanje na področju mladine in čim bolj uporabiti izkušnje, ki jih pridobivamo iz obstoječih virov, instrumentov in mehanizmov, kot so delo Sveta ministrov, odgovornih za mladino, nadaljevanje strukturnega dialoga z mladimi, program Evropske komisije Mladi v akciji, strukturni skladi Evropske unije ter prizadevanja Evropske komisije za razvoj Evropskega centra znanja in njihova povezava z Evrostatom (Slovensko predsedstvo EU 2008 na http://www.eu2008.si/si/Policy_Areas/Education_Youth_and_Culture/Youth.html). 4.5.2 Starejši Veda, ki se ukvarja s proučevanjem staranja in starejših oseb, se imenuje gerontologija. O tem bom še spregovorili. V nadaljevanju pa nekaj o starejši ni njihovem vključevanju v družbo. 4.5.2.1 Starejši in družba Čeprav je staranje proces, ki pomeni nove možnosti, ga spremlja vseeno precej neznanih izzivov. Med mladimi in starimi obstajajo velike razlike v okviru njihovih materialnih problemov, kakor tudi na emocionalni ravni ter zdravstveni podpori, ki jim je na voljo. Razred, rod in rasa zelo vplivajo na staranje. Ženske živijo dlje kot moški. Kasnejša leta so pod vplivom izkušenj iz preteklega življenja. Zaradi hišnih opravil in skrbi za otroke, so se ženske ,mnogo manj zaposlovale. Ko pa so se, so po pravilu imele in imajo nižje osebne dohodke. To zelo vpliva na materialne okoliščine, v kateri živijo ženske kasneje, ko ostarijo in so povsem odvisne od pokojnine. Raziskave kažejo, da imajo starejše ženske nižjo plačo kot moški, enako pa so prikrajšane, kar se tiče ostali resursov, kot sta posedovanje stanovanja ali avtomobila. Med starejšimi ženskami je več invalidnih kot med moškimi. To pomeni, da tudi potrebujejo več pomoči. Na splošno so starejši na stara leta v težjih materialnih razmerah od ostalega prebivalstva. V družbi, ki visoko ceni mladost. Vitalnost in fizično moč, starejši postajajo vedno bolj nevidni. Starejša leta pa navkljub vsemu predstavljajo obdobje velikih možnosti, na koncu koncev tudi razloge za veselje. To je čas za razmišljanje o življenjskih uspehih in možnost, da tudi v nadaljevanju svojega življenja razvijajo svoje sposobnosti, raziskujejo in se učijo (Giddens, 2007, str. 163–166). Število ljudi, starejših od 65 let, naj bi se v EU do leta 2050 predvidoma povečalo za 70 %, število ljudi, starih 80 let in več, pa kar za 170 %. Zaradi tega bosta pomembna izziva 21. stoletja: zadostitev večjim zahtevam po zdravstvenem varstvu in prilagoditev zdravstvenih sistemov potrebam zaradi staranja prebivalstva. Pri tem bo treba zagotoviti vzdržnost zdravstvenih sistemov v družbah z manjšim obsegom delovne sile. Glavni izziv bo spodbujanje zdravega in aktivnega staranja državljanov EU. Boljše zdravje v starosti bo pomenilo boljšo kakovost življenja, večjo neodvisnost in daljšo aktivnost ljudi. Zdravi starostniki bodo manj obremenjevali zdravstvene sisteme in manj ljudi se bo upokojevalo zaradi slabega zdravja. To pa bi pozitivno vplivalo na evropsko gospodarsko rast. S pobudami za izboljšanje zdravja starostnikov, delavcev, otrok in mladine Evropska unija podpira države članice pri njihovem prizadevanju za spodbujanje zdravega staranja. Prav tako jih podpira pri ukrepih za preprečevanje bolezni skozi vse življenje. Poleg tega si EU prizadeva za izboljšanje življenjskih pogojev starejših ljudi (Evropska komisija – Zdravje EU na http://ec.europa.eu/health-eu/my_health/elderly/index_sl.htm). 4.5.2.2 Starejši in delo Krajnc (2004) piše, da so zamolčane zmožnosti in znanje starejših pomemben del človeškega in družbenega kapitala. Aktiviranje in uporaba teh zmožnosti in znanja bi utrdila družbeni položaj starejših. Še več, razbremenila bi mlajše generacije! Družba pa – in to je v informacijski družbi, oziroma družbi znanja še posebno pogubno – izgublja del človeškega kapitala, ki ga je nekoč že razvila in imela. Države pa ohranjajo in razvijajo svojo vitalnost in informacijsko družbo predvsem s človeškim in socialnim kapitalom, s katerim razpolagajo. V nekaterih državah je z zakonom izrecno onemogočeno plačano delo starejših, ki prejemajo pokojnino. V teh državah kršijo temeljne človekove pravice. V nekaterih državah, kot tudi v naši, je plačano delo starejših zakonsko omejeno. V drugih državah pa delo upokojenih smatrajo v dobrobit družbe, saj prinaša denar v državno blagajno. Starejši človek lahko npr. naloži denar v delnice, iz tega črpa dohodek, pa mu zato pokojnina še ne bo zmanjšana ali celo odvzeta. S plačanim delom starejših pa se ohranja in razvija prepotreben človeški kapital. Več ga je v družbi, bolje ji gre. Če mlajši odpišejo starejše, s tem grobo posežejo tudi v svoj lastni razvoj. Marsikaj, kar so generacije pred njimi že dosegle. se izgubi in mlajši stopicajo na mestu, medtem, ko bi lahko pot nadaljevali. Ponavljanje prehojene poti upočasni razvoj posameznika in skupnosti. V družbah, kjer vredni dosežki preteklih rodov ne prehajajo na mlajše, kjer starejši vloge prenašalcev vrednega ne morejo, ali ne znajo opraviti, razvoj neizogibno zastane. Vse znanje, ki ga imamo, ni zapisano. Mnogo ga je v glavah ljudi, zlasti izkustveno pridobljena ekspertna znanja in podrobnosti, pa tudi znanje, ki je proizvod socialnega učenja – znanje o odnosih in sporazumevanju, o tem, kako rešiti ta ali oni problem, zmožnosti in konceptualno znanje, kjer se združuje tisto pridobljeno v organiziranem izobraževalnem okolju in oblikah ter drugo – z delom, življenjem in refleksijo pridobljeno znanje iz izkušenj. Ker imajo starejši v izobilju zlasti izkustveno pridobljeno znanje in zaradi delovnih in življenjskih izkušenj izostrene sposobnosti, lahko stvari zagledajo in presodijo tudi v podrobnosti. Znanje starejših je z leti pridobivalo tudi določeno širino in primerjalni vidik. Starejši se npr. ne zanašajo več le na eno mnenje, eno ugotovitev (tako kot morda svež diplomant), njihove izkušnje kažejo, da je dobro preveriti več mnenj, jih primerjati in šele po presoji sprejmejo določene ugotovitve. Znanje starejših je že imelo priložnost, da se je v praksi tudi preverilo in uporabilo. Prav informacije o tem bi mladim dostikrat skrajšale pot do ciljev, zmanjšale vložene napore in pripomogle k bolj pravilnim odločitvam. 4.5.2.3 Starejši in izobraževanje Veliko starejši se v zadnjih letih vedno pogosteje poslužuje interneta. Tako več kot polovico spletne populacije sestavljajo osebe med 18. in 44. letom starosti, vendar pa je v zadnjem času opaziti vse večjo zastopanost starejših generacij. To je nekako v nasprotju s splošnim prepričanjem, da je generacija letnik 1977 do 1990 najbolj uveljavljena na vseh področjih svetovnega spleta. Internet za zabavo in komuniciranje s prijatelji ter družino res najpogosteje uporabljajo najstniki. Sem sodijo aktivnosti, kot so spremljanje spletnih videov, igranje spletnih iger, poslušanje glasbe in uporaba socialnih medijev. Generacija letnik 1965 do 1976 pa prevladuje na področju e-bančništva, e-nakupovanja in iskanja spletnih zdravstvenih informacij. Pri uporabi e-pošte pa se celo generacija veteranov letnik 1937 do 1945 lahko kosa z drugimi. E-pošto uporablja 74 odstotkov oseb, starih 64 let ali več. Zanimivo je, da je popularnost te storitve pri najstnikih v upadu, saj jih je leta 2004 89 % trdilo, da uporabljajo e-pošto, leta 2008 pa je takih le še 73 %. Pri starejših uporabnikih je iskanje zdravstvenih informacij tretja najbolj priljubljena spletna aktivnost, nahaja se takoj za e-pošto in klasičnim iskanjem. Največjo rast prisotnosti na internetu je zaznati pri osebah med 70. in 75. letom starosti. V letu 2005 je bilo na spletu prisotnih 26 odstotkov posameznikov te starostne skupine, leta 2008 pa je ta odstotek narasel na 45. Pričakuje se, da se bodo razlike med prisotnostjo posameznih generacij na internetu v prihodnosti še zmanjševale, zaenkrat pa največji delež spletne populacije predstavljajo mlajši posamezniki. Predvsem na določenih področjih je opaziti, da se razlike med generacijami počasi zmanjšujejo. Srednja generacija in starejši vse bolj pogosto spremljajo spletne video vsebine, po drugi strani pa je mlajša generacija vse bolj aktivna na področju spletnega bančništva in rezervacij potovanj (Guštinnahttp://www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/index.php?action=clanek&id=32344). 4.5.2.4 Vloga starejših v sodobni post-moderni družbi Mnogi starejši po upokojitvi ali kasneje iščejo svojo vlogo. Vlogo, v kateri si lahko prizadevajo zase in za druge. Vlogo, v kateri bodo vedeli, da so potrebni in da lahko vanjo prinesejo svoje izkustveno znanje. Mnogi si tako še zmeraj želijo opravljati smiselno in koristno delo v družbi. Z ustvarjanjem možnosti dopolnilnega izobraževanja in možnosti uporabe znanja bi starejše spodbudili, da postanejo »starejši izobraževalci in izobraževalke«. Starejše je potrebno opogumiti in usposobiti ter jim dati možnosti, da bi svoje raznotero znanje, ki so si ga pridobili v družini, poklicu in v vsakdanjem življenju, predajali drugim. Drugim, ki so različnih starosti in ki bodo znanje starejših znali koristno uporabiti. Starejši po upokojitvi ne vedo, kaj bi s svojim znanjem, ker v družbi ni infrastrukture, preko katere bi ponovno vstopali v javnost ali na trg delovne sile na drugačen način, kot so prej s službo in uporabili svoje znanje v prid vsem generacijam. Ob upokojitvi človek izgubi družbeni položaj, ker je bil ta odvisen od službe in poklicnega dela, s katerim je bil vpet v družbo. Tudi zaradi »starosti« ga okolje potiska vse bolj na rob družbe. Z novo dejavnostjo si upokojenec-ka ponovno vzpostavi svoj družbeni položaj. Delo in ustvarjanje povezujeta ljudi v skupnost. Pomemben del polnega življenja po upokojitvi je ustvarjalno in tudi pridobitno delo. Zakaj ne bi človek po upokojitvi tudi sam kaj storil za svoj gmotni položaj? Zakaj bi morala biti starost nujno povezana z upadom blagostanja? Pokojnina je samo eden od virov vzdrževanja. Starejši ljudje imajo dovolj moči, sposobnosti, znanja in izkušenj, da lahko prevzemajo občasna dela in krajše odgovornosti. Tam, kjer ne morejo zaposliti človeka za poln delovni čas, bi lahko za nekaj ur na teden zaposlili upokojenega strokovnjaka. Zakaj bi v družbi znanje in sposobnosti ljudi zavrgli, če ugotavljamo, da nam znanja manjka? Vendar naša zakonodaja preprečuje, da bi človek po upokojitvi živel v skladu s svojimi sposobnostmi in znanji. Z zakonodajo in predpisi omejuje delo starejših. Zakon prepoveduje, da bi upokojenci še raziskovali, prevzeli novo delo, itd. Le malo stvari lahko počnejo, če se odločijo, da bodo še naprej uporabljali svoje znanje in sposobnosti. Vse ostale skupine prebivalstva se lahko svobodno pojavljajo na trgu delovne sile in dokazujejo svoje zmožnosti in strokovnost, le starejši ne, ne glede na to, koliko so sposobni. V družbi tako brezskrbno izgubljamo del človeškega kapitala in to v času, ko se moč neke družbe meri prav po njem. Z omejevalnimi zakoni izgublja starejši človek svojo svobodo in družba potrebne potenciale. Na škodi sta obe strani. Omejevanje in diskriminacija nikomur ne koristita. Upokojevanje starejših delavcev ni nikoli povečalo števila delovnih mest za mlade, lahko pa je prekinilo tradicijo in kontinuiteto nekega podjetja ali ustanove. Brez prisotnosti starejših zaposlenih morajo mladi delo in pogoje dela spoznavati znova od začetka. Delovne zmožnosti različnih generacij se med seboj dopolnjujejo. Vsakdo lahko prevzame svoj delež ustvarjanja in dela. To preprečuje socialno izločenost starejših ter kulturno in delovno osiromašenost mladih (Šantelj na http://www.univerzazatretjeobd-drustvo.si/strokovniClanki/Santej Starejsi%20neizkorisen%20zaklad.p). 5 Globalizacijski procesi, njihovi vplivi in posledice Živimo v času nenehnih sprememb. V njih smo soudeleženi kot izvajalci in kot uporabniki. Število prebivalstva narašča, s tem pa tudi njihove potrebe. Vpliv globalizacijske kulture, odnos do žive in nežive narave se izboljšuje. Zavedamo se namreč, da moramo v tem tehnološko razvitem času živeti skladno z normami, pravili in ne moremo dovoljevati, da naslednjim rodovom pustimo manj, kot smo mi prejeli od svojih prednikov. 5.1 Globalizacija Globalizacija (ang. globalisation) obsega svet v celoti. Na to kaže tudi njen etimološki izvir. Zaradi nečistoče kompleksnosti je še premalo definiran pojem in s tem slabo obvladljiv problem, čeprav so v njem elementi integracije in dezintegracije. Po Svetličič (Novak, 2006, str. 112–113 po Svetličič, 2004, str. 20–21) razlikujemo več strani globalizacije: internacionalizacijo s procesi mednarodne menjave, liberalizacijo kot odpravljanje ovir med državami (Pikalo, 2003), univerzalizacijo kot planetarno sintezo kultur ali globalni humanizem, vesternizacijo ali modernizacijo in deteritorizacijo v smislu širjenja suprateritorialnosti. Globalizacija je izziv in priložnost za razvoj človeka. Gre za predvidevanje nadaljnjega razvoja in za poskus humaniziranja. Globalizacija se sama po sebi ne razvija v smislu projekta zdrave družbe, ker se odločilni politiki in voditelji multinacionalk v imperialnem kapitalizmu v nasprotju z nasveti ekologov za takšen projekt ne morejo odločiti. Vsekakor pa vpliva na vsakdanje življenje v smislu negotovosti in krhkosti obstoječih zvez. Mlinar (2012, str. 37) meni, da se med družbenimi znanostmi sociologija med zadnjimi loteva vprašanj, ki zadeva globalizacijo družbe, čeprav bi glede na inkluzivnost svojega predmetnega področja ter način obravnave in dosedanja spoznanja lahko bila med prvimi. V razpravi o globalizaciji ne moremo mimo vrste vprašanj, ki si jih je sociološka teorija nasploh že zastavljala v zvezi z dolgoročnim razvojem družbe, o njegovih avtonomijah, o razvojnih fazah, o njegovih gonilnih silah, o odnosih med mikro in makro sfero družbe itd. Giddens (2007, str. 51) piše, da je globalizacija je proces, ki utrjuje svetovne družbene odnose in soodvisnosti. To je družbeni pojav, ki ima velike posledice. O globalizaciji ne razmišljamo samo kot o razvoju svetovnih mrež - družbenih in ekonomskih sestavov, ki so oddaljeni iz okvira našega razmišljanja. Globalizacija je tudi lokalni pojav, ki vpliva na vse nas v vsakodnevnem življenju. Globalizacija je sprememba sveta in načina, kako gledamo nanj. S sprejemanjem globalnega pogleda na svet, postajamo vse bolj zavestni, kaj nam pomenijo ljudje okoli in v drugih družbah. Globalna perspektiva kaže na vse številčnejše povezave z ostalim svetom in le-ta vpliva tudi na nas. Wallerstein (1998, str. 32) pa meni, da je globalizacija proces, dokončan v dvajsetem stoletju, ki kapitalizem uveljavi kot prevladujoč svetovni sistem - ga razširi po svetu. Glede na lastnosti kapitalističnega sistema, ki ga ta nosi že od svojih zametkov pred industrijsko revolucijo v 18. stoletju, se globalizacija ne pojavlja kot povsem samostojen pojav, pač pa podaljšek ali končna faza teženj kapitalizma. Na prelomu stoletij je gospodarstvo globaliziranega kapitalizma v krizi - »ideološka proslava zmage t.i. globalizacije je v bistvu davno precenjena pesem našega sistema preteklosti.« Korenine modernega svetovnega sistema se nahajajo v začetku 16. stoletja. V posameznih delih zahodne Evrope je kriza fevdalnega sistema dala pot razvoju tehnologij in gospodarskih institucij. Napredek ter večja produkcija sta evropske sile spodbudila k širjenju svojih poti in odkrivanju večjega dela sveta, s svojo vojaško močjo in transportnimi zmogljivostmi so tako vzpostavile trgovske stike s preostalimi regijami. Skozi 16. stoletje je vodila zahodna Evropa vzpostavila prvi zgodnji model globaliziranega sveta: proizvodnja, ki je bila v rokah dominantnih sil, je bila deljena na intenzivno produkcijo v jedrnih deželah ter zbiranje surovin in primarno industrijo z nizko usposobljeno delovno silo v perifernih deželah. Slednje je nezadržno vodilo do skrajno nesorazmernega razvoja; pri tem so aktivno sodelovale periferne države, ki so v svojo ozko korist, ne pa tudi v korist ljudstva ustvarjeno usmerjale v zahodno Evropo ter varovale trgovske poti. Evropske države so v svetu razširile kapitalistično vizijo s kolonijami. V dvajsetem stoletju je svetovni model kapitalizma pri svojem širjenju dosegel geografsko mejo z razširitvijo trga in državnega sistema v vse regije planeta, pika na i pa je bila uveljavitev Združenih držav Amerike kot prvega hegemona, katerega političen in gospodarski vpliv se je nekoliko zmanjšal s koncem hladne vojne. Slednji je poleg tega stanju posameznih dežel in regij v svetu postavil definicije, ki zaenkrat še vedno veljajo. Ideologija tako imenovanega reformističnega liberalizma iz 19. stoletja, ki je obudila upanje na uveljavitev pravic posameznika in sorazmerni razvoj, je obledela v šestdesetih letih. To dogajanje v dvajsetem stoletju Wallerstein oriše s pojmom tranzicija, katere produkt je neokolonizacija - svetovni imperialist se sonči na terasi svojega evropsko-ameriškega dvorca, kar mu omogoča kakih pet milijard tretjerazrednih (ne)ljudi na zatohli azijsko-afriško-južnoameriški njivi. Svet kot celota danes posveča vso svojo pozornost neskončnemu kopičenju dobrin in posledično profita na osnovi ekonomske dejavnosti, ki ogroža tako vsakovrstne surovine kot delovno silo (ljudi) in svoboščine. Globalizacija zapira meje za ljudi in odpira za kapital. Held (1999, str. 16) ugotavlja, da o globalizaciji lahko razmišljamo kot o procesu ali vrsti procesov, ki vključujejo spremembe v prostorskih organizacijah družbenih odnosov in dogovarjanja – določene z obsežnostjo globalnih omrežij, intenzivnostjo povezav, s hitrostjo globalnih tokov ter z učinki globalne povezanosti, ki povzročajo transkontinentalne ali medregionalne tokove in omrežja dejavnosti, medsebojnega vplivanja in izvajanja oblasti. Opredeli jo z naslednjimi značilnostmi (Held et al., 1999, str. 27-28): Prostorska razsežnost in zgoščenost globalnih in transnacionalnih povezav ustavarja kompleksno mrežo odnosov med skupnostmi, državami, mednarodnimi institucijami, nevladnimi organizacijami in multinacionalnimi korporacijami, ki sestavljajo in določajo svetovni red. Globalizacijo lahko opredelimo kot diferenciran družbeni pojav. Ne moremo je razumeti le kot edinstveno stanje, ampak se nanaša na modele naraščajočih globalnih povezav vseh ključnih področij družbenega življenja. Globalizacija je zaradi svoje narave povezana z deterrotiralizacijo in ponovno teritoritalizacijodružbeno-ekonomskega in političnega prostora. Ekonomske, družbene in politične aktivnosti se vse bolj raztezajo preko meja nacionalne države in tako niso več vezane na njen teritorij. Globalizacija vključuje strukturiranje in prestrukturiranje razmerij moči na daljavo. Vzorci globalne stratifikacije posredujejo dostop do prostorov moči, medtem ko so posledice globalizacije neenako doživete. 5.2 Področja globalizacije Za Becka (2000, str. 11) je pomembno, da živimo v družbi, ki jo oblikujejo globalne povezave, stkane skozi stoletja. Smo priče elementom globalne kulture, velikim komunikacijskim mrežam in sedanjim, aktualnim političnim idejam. Smo del ekonomskega sistema, kjer so proizvodnja in trgi koordinirani na svetovni ravni. Poleg trgov imamo tudi globalne institucije. Tako se najpogosteje omenja ekonomska, kulturna ter družbena in politična globalizacija. 5.2.1 Politična globalizacija Težko je zagovarjati trditev, da proces globalizacije nima nikakršnih posledic za sodobno nacionalno državo, vendar pa vseeno ni popolnoma jasno, kakšen je njen dejanski vpliv. Giddens (2000, 39) meni, da globalizacija slabi nacionalno državo v tem smislu, da narodom jemlje iz rok nekatere pristojnosti, ki so jih imeli v preteklosti. Vendar pa jih hkrati tudi utrjuje, ustvarja nove možnosti za prenovo lokalnih identitet. Po njegovem mnenju nacionalna država vseeno ne izginja. Države bodo tudi v prihodnosti imele upoštevanja vredno upravno, gospodarsko in kulturno oblast doma in na mednarodnem področju. Vendar pa jo bodo lahko izvajale le v primeru, če bodo aktivno sodelovale med seboj z lastnimi lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter mednarodnimi povezavami in združenji. O globalni povezanosti lahko govorimo, vendar ta ni enotna. Pogoj povezovanja nacionalne države je omejitev njene suverenosti. Močna država je država, ki je dovolj prepričana vase, da se lahko odpove delu svoje suverenosti (ibid). Današnjo globalno politiko definira kompleksna, tekmovalna in povezana svetovna ureditev. Taka politika je rezultat spremljajoče se ter vedno bolj pomembne vloge mednarodnih in transnacionalnih organizacij, vedno večjega števila medvladnih organizacij in mednarodnih nevladnih organizacij, razvoja različne oblike vladanja, drugačne strukturne oblike, obsega in subjektov mednarodnega prava ter pojava regionalnih organizacij in institucij (Held et al., 1999, str. 85). 5.2.2 Globalizacija kulture Ena najbolj neposredno opaženih in občutenih oblik globalizacije je globalizacija kulture. Vse večje število globalnih blagovnih znamk na našem trgu, prisotnost popularnih globalnih kulturnih simbolov, ikon in izdelkov na vsakem vogalu domačega kraja ter prevlada tuje glasbe in oddaj na domačih medijih je samo nekaj izrazov globalizacije kulture. Lahko rečemo, da je kulturna globalizacija posledica globalizacije ekonomskih aktivnosti, ugotavlja Beck (2000, str. 42). Vprašanje, ki buri največ duhov, je, kakšen vpliv imajo te povečane kulturne izmenjave podob in simbolov med družbami na posamezne nacionalne skupnosti in kulture ter identiteto. Kulturna globalizacija zajema in sproža gibanje objektov, znakov in ljudi preko pokrajin ter med celinami oziroma preko njih. Gibanje ljudi, znakov in simbolov pripomore k ustanovitvi modela skupnih kulturnih prepričanj in na ta način tudi modela vzajemne interakcije med ločenimi prostori, pri kateri kulturne ideje enega prostora vplivajo na ideje v drugem prostoru. Med različnimi kulturami so mogoče mnoge vrste srečanj – vključujoč homogenizacijo, nasprotovanje, mešanje in brezbrižnost (Held et al., 1999, str. 330). Vendar pa kulturna izmenjava ni mogoča brez organizacij, ki ustvarjajo, prenašajo, reproducirajo in sprejemajo kulturna sporočila in prakse. Zaradi tega lahko govorimo o globalizaciji kulture takrat, ko se pojavijo infrastrukture ter institucije kulturnega prenosa, reprodukcije in sprejemanja na globalni – transregionalni ali transkontinentalni – ravni. 5.2.3 Ekonomska globalizacija Ekonomska globalizacija je dimenzija globalizacije, ki v javnih razpravah ponavadi prevzame vlogo malika ali pa grešnega kozla. Nanaša se na rastočo medsebojno povezanost in odvisnost držav po vsem svetu, ki je nastala preko povečevanja obsega ter raznolikosti oziroma vrst čezmejnih transakcij blaga in storitev, mednarodnih kapitalskih tokov in tudi zaradi vedno hitrejše ter bolj razširjene tehnologije (Mednarodni denarni sklad-IMF). Po mnenju OECD (1998, str. 19) ekonomsko globalizacijo lahko pojmujemo tudi kot proces, v katerem ekonomski trgi, tehnologije in vzorci komuniciranja postopoma pridobivajo vse bolj globalne in ne nacionalne ali lokalne značilnosti. Na svetovni ravni naj bi ekonomska globalizacija povečala ekonomsko učinkovitost. To bo omogočalo povečanje proizvodnjo in sicer v obliki dodatne ekonomske rasti. Povzročilo bo tudi preobrat v sestav in lokaciji produkcijskih in potrošniških dejavnosti (prav tam.). Waters (2000, str. 90) pa je mnenja, da trenutno še nismo v fazi popolnoma globaliziranega gospodarstva. Danes je svetovno gospodarstvo še v »globalizacijski fazi«. Faktorji produkcije so sicer fluidni in mobilni ter ločeni od teritorija in tako brez ovir krožijo po svetu. Fluidnost delovne sile pa je, kot pravi Walters, še vedno pretirana. Kljub ekonomskim emigracijam pa velik del prebivalstva v nekaterih delih sveta ostaja v revščini, medtem ko je v drugih delih čutiti velik primanjkljaj delovne sile. Trgovina in proizvodnja sta v vmesni poziciji. Večina cen je še vedno določena na osnovi pogojev na trgu in državnih intervencijah na nacionalnih trgih. Globalizacija naj bi bila najbolj napredna na področju pretoka kapitala in finančnih trgov, ki so pravi primer ekonomske globalizacije. Že nekaj let lahko opazujemo proces globalnega prestrukturiranja svetovnih tržišč. V slovenskih podjetjih in v podjetjih v razvitih, tržno usmerjenih državah že dalj čas ugotavljajo, da sta njihov obstoj in preživetje precej odvisna od tega, kako uspešni so pri usvajanju tujih tržišč, in tudi od lastne sposobnosti, da s svojimi izdelki in storitvami zadovoljijo potrebe domačih kupcev ter s tem onemogočijo prizadevanje podjetij iz tujine po pridobivanju tržnega deleža na domačih tleh. Na omenjene izzive se mora management v podjetjih odzvati s širitvijo poslovanja na tuja tržišča in pripravo zaposlenih na preusmeritev v mednarodne sfere. Pri osvajanju tujih tržišč se podjetja srečujejo s številnimi problemi. Večina problemov se nanaša predvsem na ekonomske, strukturalne, zgodovinske in kulturne razlike med državami. Poslovni običaji so prav tako eden izmed dejavnikov, ki so zelo različni v globalnem okolju. Kar je npr. dopustno v Nemčiji, morda ni na Kitajskem. Prav tako se razlikujejo pravni sistemi od sistema, ki ga morajo upoštevati podjetja v domačem okolju. Managerjem je zato potrebno omogočiti razvoj njihovih delovnih sposobnosti in spodbuditi delavce k sprejemanju in izvedbi poslovnih odločitev (Treven, 1998, str. 17–19). Beck (v Novak, 2006, str. 114) opozarja na številna, tudi napačna razumevanja globalizacije. Globalni trg vodi k bogatenju bogatih in pavperizaciji (osiromašenju) ter marginalizaciji revnih, tako da jih onesposablja za sodelovanje v globalnih tokovih. Kaže se jim kot ekonomska in politična premoč. Vendar se globalizaciji da upreti na več načinov, in sicer na ravni civilne družbe v slogu »sposobnosti avtokorekcij zahodne kulture«, z antiglobalizacijskimi protesti proti skupini držav G-8, s terorizmom in fundamentalizmom (kot skrajnostmi), ali celo z verskimi vojnami. 5.2.4 Informacijska revolucija Globalizacija pomeni proces približevanja med posameznimi subjekti. Nekoč oddaljeni posamezniki se s pomočjo najnovejše tehnologije lahko znajdejo drug poleg drugega. Tu ne gre za fizično, ampak za operativno bližino. Za operativno bližino je značilna zmožnost sodelovanja med osebki, čeprav so fizično zelo oddaljeni in živijo v drugih kulturnih krogih. Takšnih možnosti v preteklosti ni bilo, saj so bile fizične razdalje glavna ovira sodelovanja. Z razvojem interneta in računalništva pa je sodelovanje med osebki iz različnih koncev sveta postalo bistveno lažje. Trenutni pretok informacij je odnos med dvema prostorsko oddaljenima osebkoma izenačil z odnosom med dvema osebkoma iz istega mesta. Sodobni informacijski sistemi omogočajo procesiranje velikega števila podatkov. Po vsem svetu so dislocirane enote povezane v informacijski sistem, ki v celoti premaguje razdaljo med enotami. Skupine sodelavcev z različnih koncev sveta so medsebojno povezane in sodelujejo pri istem projektu. Računalniška podpora poenostavlja njihovo sodelovanje. 5.3 Posledice globalizacije Svetovni trg zahteva svetovna pravila. O njih odločajo nadnacionalne družbe, saj se navsezadnje prav one bojujejo za svoj kos pogače. Zato se niso pripravljene ozirati na interese posameznih regij, katerih trge nadzorujejo in katerih surovine si prilaščajo. Največji globalni režiserji ne puščajo regijam nobene izbire, odreči se morajo skrbi za lasten kult urni, socialni in ekološki napredek, ker pomeni vsak izdatek zanj le "odvečni" strošek oziroma ga mednarodni gospodarski in finančni krogi ožigosajo kot odstopanje od tržnih zakonitosti in nedopustno oviranje svobodne trgovine. Blagovne tokove določajo zgolj in samo primerjalne trzne prednosti, in ne dejanske potrebe ljudi. Primer: soja iz zahodnoafriških pokrajin gre kljub silnim domačim potrebam po hrani za krmo evropskih svinj in krav. Regionalni trgi se ne morejo več braniti pred izdelki, ki prihajajo iz drugih regij. Proizvodi postajajo povsod po svetu enolični, poenoteni. Na trgu se pojavlja zlasti tisto blago, ki si ga lahko privoščijo tisti, ki imajo denar. Svetovni trg sili regije z različnimi naravnimi danostmi in posebnostmi k brezobzirni gospodarski tekmi. V njej zmagujejo tiste, ki so bodisi v dobrem položaju, da lahko proizvajajo v surovinsko in ekološko ugodnih razmerah, ali tiste, ki v boju za preživetje nimajo druge možnosti kot žrtvovati svoje surovine, okolje in blagor ljudi. Slednjih je neprimerno več. Globalna gospodarska tekma znižuje ceno blaga in storitev. To naj bi bil, kot slišimo, velik uspeh globalizacije, v resnici pa imajo od tega korist predvsem porabniki v bogatih industrijskih deželah. Posledica globalizacije je veliko naraščanje prometa. Zato njeni glavni udeleženci skrbijo za nizko ceno pogonskih goriv in za to, da v stroških transporta oz. goriva ni upoštevana škoda za okolje. Z globalizacijo nastaja enotna, "brezoblična" svetovna kultura. Po njeni zaslugi izginja kulturna pestrost sveta ter propadajo tradicionalne oblike življenja in vrednote. Da bi domača podjetja lahko sodelovala in se ohranila v svetovni tekmi, se morajo države odreči lastnemu znanju in izkušnjam. Mednarodna trgovina je v rokah majhnega števila nadnacionalnih družb, katerih edino vodilo je dobiček. Zaradi tega so nacionalni in regionalni interesi zapostavljeni. Blaginja držav in njenih državljanov je čedalje bolj odvisna od skupin, ki gospodarijo na globalnem trgu. Vpliv in moč nadnacionalnih političnih in ekonomskih centrov nenehno rasteta. Zato so vlade posameznih držav tako zlorabljene in manipulirane, da so izgubile velik del svojih pristojnosti in moči odločanja. Regionalna podjetja, ki dobavljajo blago za svetovni trg, so čedalje bolj odvisna od svetovnih metropol kapitala. Socialne razmere in stanje okolja posamezne regije so čedalje bolj odvisni od razmer v drugih, oddaljenih regijah in od pripravljenosti teh narediti kaj na področju varstva okolja in za izboljšanje razmer v svetu. Ker se materialne dobrine proizvajajo po novem tam, kjer so najboljše gospodarske razmere, propada domači način gospodarjenja in storitvenih dejavnosti, ki je tisočletja zadoščal za potrebe domačega prebivalstva. Ker sedaj bogati in revni tekmujejo za iste surovine in izdelke, se prepad med bogatimi in revnimi deli sveta povečuje. Medtem ko si bogati na svetovnem trgu po mili volji kupijo, kar se jim zahoče, manjka revnim za vsakdanji kos kruha. Posledica globalizacije oz. globalnega profitnega interesa je, da o proizvodnji, vrsti blaga in storitvah odloča število kupcev. Če ni plačila sposobnih kupcev, tudi ni določene proizvodnje ter storitev in blaga, pa naj ostaja se toliko nezadovoljenih osebnih ali družbenih potreb. Kjer je proizvodnja del svetovnega trga, se zaradi konkurence kažejo nepretrgane zahteve po znižanju cen. Podjetja skušajo zmanjšati ceno s tehnično racionalizacijo dela, kar znižuje vrednost človekovega dela in povečuje brezposelnost. Ker je čedalje več konkurence, so vlade prisiljene ohraniti industrijo in delovna mesta ter zmanjšati stroške domače proizvodnje z zniževanjem davkov. Ker je zato priliv v njihove blagajne čedalje manjši, se države postopoma umikajo in odrekajo svojim nalogam. Posledici sta med drugim odprava socialne države in manjša skrb za varstvo okolja. Velika podjetja postopoma monopolizirajo celotno proizvodnjo in celotno trg, tako da propadajo majhni proizvajalci in trgovci, ki običajno bolje zadovoljujejo potrebe domačega prebivalstva. Globalni monopolni sistem kaze vse znake centralističnega planiranja. Večino industrijskih vej pomembnih za zdravje in blaginjo ljudi, na primer prehransko industrijo, ne nadzorujejo države, ampak so v rokah anonimnih špekulantov, ki mislijo le nase. Ker o delovnih mestih odloča le gospodarski uspeh, je množica v nerazvitih deželah prisiljena, če zeli dobiti delo, poceni prodajati moč svojih mišic in znanje. Zaradi čedalje večje brezposelnosti in revščine v velikih delih sveta naraščajo poskusi priseljevanj v bogatejše države. Med tistimi, ki imajo delo in brezposelnimi nastajajo čedalje večje razlike. Ena od posledic je izginjanje solidarnosti. Države, zadolžene do vratu in v želji, da bi od kod dobile denar, preganjajo in kriminalizirajo vse, ki se skušajo obdržati nad vodo s samoorganizirano sivo ekonomijo. Če želijo države pridobiti tuje vlagatelje, so jim prisiljene dati tako rekoč zastonj zemljišča, zgraditi zanje celotno infrastrukturo, izobraževati delavce, poskrbeti za vso nastalo škodo in zmanjšati davke. Ustvarjenega dobička ne vlagajo vedno nazaj v državo, kjer je nastal, ampak ga prelijejo tja, kjer prinaša se večji dobiček. Ker država izgublja nadzor nad dogajanjem, se bohotijo mafijske in kriminalne združbe, ki bogatijo v "globalni igralnici". V državah raste nezadovoljstvo, korupcija, kriminal in kršenje zakonov . V čedalje več državah se zaradi izgube identitete krepita nacionalizem ter politični in verski fundamentalizem, zaradi česar rastejo napetosti med državami in regijami (Požarnik, 1999). 5.3.1 Globalizacija in slovenska družba Za nas Slovence, piše Novak (2006, 112.), ki sodimo med najmanjše nacije v Evropi, je vprašanje globalizacije še posebej občutljivo. Zlasti male države-nacije se moramo učiti, kako se čim bolj izogibati negativnim pastem globalizacije, in skušati razvijati pozitivne strani. Dokler gre za odprto, decentralizirano dogajanje, lista globalizacijskih pomenov ne more biti izključena. Razvoja, ki ga determinira pretežno finančni kapital, ni mogoče ustaviti ali obrniti nazaj, lahko pa ga poskušamo humanizirati v skupno dobro vseh ljudi. Globalizacija je tudi glokaliziacija z vidika tistih držav, ki bi nanjo v zaželenem smislu tudi pozitivno vplivale. Plebiscit in oblikovanje lastne države sta bila za Slovenijo izrednega pomena. Tako smo se vrisali v zemljevid nacij in krog suverenih držav. Postali smo del mednarodne in predvsem evropske skupnosti. Z oblikovanjem in nadaljnjim razvojem države so se pojavili problemi; predvsem povezani z razširitvijo evropskega povezovanja. Slovenija kot kandidatka za članico EU in državljani Slovenije sta se tako znašla pred vprašanjem smotrnosti takšnega vključevanja v vseevropsko zvezo ter s tem povezano izgubo suverenosti. V povezavi s tem vprašanjem so se znotraj oblikovala različna mnenja, ki tako nasprotujejo kot tudi podpirajo prihodnost Slovenije znotraj mednacionalne institucije Ob demokratičnih spremembah se je zdelo, da je mogoče to obsežno nalogo opraviti v zelo kratkem času; vse bolj pa je postajalo jasno, da je to dolgotrajen in obsežen proces. Približevanje EU je zahtevalo uveljavitev enotnih evropskih standardov. Za čas tranzicije je značilen nestabilen in zaradi pogostih sprememb ne popolnoma konsistenten pravni red, na drugi strani pa vrsta državnih organov, ki so zatrpani z vlogami; kar pomeni dolgotrajne in celo neučinkovite procese odločanja. K temu pa je potrebno prišteti še velika pričakovanja ljudi, ki so si obetali pozitivne in hitre spremembe, kakor tudi poprave nepravilnosti iz preteklosti (Voljč, 1999, str. 32). Zaradi geografske bližine držav je regionalna gospodarska integracija prvi učinkovit korak v smeri izkoriščanja primerjalnih prednosti posameznih ekonomskih dejavnikov, s katerimi razpolagajo posamezne države v okviru določene geografske regije v svetu. Regionalna integracija je realen odgovor na globalizacijo tudi zato, ker se danes še vedno laže globalizira znanje in tehnologija kot pa proizvodnja in tehnologija. Zaradi tega bo internacionalizacija proizvodnje in trgovine še vedno potekala intenzivneje znotraj posameznih regij. K temu seveda prispevajo tudi aglomeracijske prednosti, ki jih omogoča regionalno povezovanje. Da bi regionalna integracija krepila blaginjo na dolgi rok, velja vzporedno s krepitvijo regionalnega sodelovanja krepiti tudi vezi zunaj svoje ožje regije. To seveda pomeni, da se morajo države članice regionalne integracije vzporedno tudi globalizirati. Optimiziranje proizvodne strukture velja dosegati ne le za regionalno, pač pa postopoma vse bolj tudi globalno. To zlasti velja za proizvajalce vmesnih proizvodov in komponent, ki lahko postanejo dobavitelj velikih transnacionalk v in izven EU. Globalizacija narekuje tri odzive razvojne strategije: Fleksibilno, stalno prilagodljivo vključevanje v mednarodne ekonomske odnose. V današnjih pogojih je namreč adaptacijska sposobnost vsaj tako pomembna kot inovacijska. Država mora ustvarjati enakopravne pogoje vsem ekonomskim subjektom, da sami poiščejo nišo oziroma izkoristijo priložnost, kot jih v danem trenutku opredeljujejo zunanji pogoji. Podpora prilagajanju gospodarskih subjektov bistveno povečanemu notranjemu trgu. Vse večji pomen strategije posnemanja ob modernih komunikacijah, ki omogočajo hitro prevzemanje novega. Država mora takšno poslovno usmeritev podpreti zlasti z spodbujanjem vhodnih in izhodnih naložb, sporazumi o mednarodnem gospodarskem sodelovanju in podporo strateškemu povezovanju podjetij. Ustrezno odzivanje na socialna tveganja globalizacije in prevzemanje odgovornosti za globalni trajnostni razvoj. Globalizacija prinaša specifična tveganja na socialnem področju, ki jih je potrebno obvladovati z ustrezno politiko socialnega razvoja. Politika okoljskega razvoja mora poleg domače upoštevati tudi globalno blaginjo in trajnostno uporabo okoljskega kapitala (ZMAR, 2001). 5.3.2 Demografski vplivi globalizacije Mlinar (2012, str. 150) ugotavlja, da novi evropski red odpravlja razlike (diskriminacijo) na podlagi teritorialnega porekla vsaj v kontinentalnem merilu in kot tak očitno vse bolj prevladuje kljub drugačnim prevladujočim stališčem prebivalcev. Stare predstave o geografskih mejah med domačim in tujim, med domovino in tujino ipd. prihajajo vse bolj v neskladje z razširjenim prostorom mobilnosti in povezovanja ljudi v kontekstu evropskega združevanja in globalizacije. Diskriminacija na podlagi teritorialnega in narodnostnega porekla, vere in drugih vnaprejšnjih danosti se vsaj v Evropi in razvitem svetu umika vse bolj prisotnim univerzalnim standardom. Dosedanje razlikovanje med pravicami domačinov (državljanov) in tujcev, med avtohtonimi manjšinami in priseljenci ipd. postaja v novem evropskem in svetovnem redu vse bolj nesprejemljivo. V razvoju prebivalstva EU bodo v naslednjih 20 do 30 letih prevladovali trije trendi: - Upadanje števila prebivalstva, - migracijska gibanja in - premiki v zvezi s starostnim profilom. Naravni porast števila prebivalcev v EU je že leta zelo majhen in kaže težnjo po upadanju. Če v sedemindvajseterici ne bi prišlo do bistveni sprememb, bi okoli leta 2020 prišlo do premika od rasti števila prebivalcev v upadanje. Na osnovi te predpostavke so mednarodna in med regijska gibanja vedno bolj pomembna za razvoj prebivalstva EU in njenih področij. Na vrhu je vsekakor neto preseljevanje, ki je v preteklosti znašalo 0,2 % celotnega prebivalstva na leto. Neto preseljevanje predstavlja dve tretjini celotnega porasta števila prebivalcev in bo v prihodnje postala verjetno edini vir porasta. Regionalna razporeditev priseljevanje v EU se po posameznih regijah močno razlikuje. Evropejci živijo dlje. Pričakovana življenjska doba v Evropi leta 1900 je bila le 47 let, v stotih letih pa se je podaljšala na 77 let. Do leta 2050, če ne prej, bo dosegla 81 let za moške in 86 let za ženske, na Japonskem celo 92 let. Takšno gibanje je značilno za ves svet, čeprav poteka s časovnim zamikom: pričakovana življenjska doba ob rojstvu je v Indiji zdaj 64 let, na Kitajskem 72 let, svetovno povprečje pa znaša 63 let. Leta 2050 bo petina svetovnega prebivalstva starejša od 60 let, v primerjavi z dvanajstino leta 1950, in več kot 10 % Evropejcev bo starejših od 80 let. Hkrati se je zmanjšala stopnja rodnosti. Zdaj je v 29 državah po svetu stopnja rodnosti pod ravnjo, ki je potrebna za obnavljanje prebivalstva. V Evropski uniji je ta težava akutna, saj je v 12 državah članicah EU stopnja rodnosti nižja od razmerja, potrebnega za ohranitev stabilnega prebivalstva. Evropskemu povečanju števila rojstev, ki je dosegel vrhunec leta 1964, ko se je v EU-15 rodilo več kot šest milijonov otrok, je sledilo občutno zmanjšanje števila rojstev. Leta 2002 je število rojstev v EU-15 padlo pod štiri milijone. Skupna stopnja rodnosti se je s stopnje, ki omogoča obnavljanje prebivalstva – 2,1 otroka na žensko – v šestdesetih letih 20. stoletja zmanjšala na sedanjo stopnjo približno 1,5 otroka na žensko. Glede na takšno dvojno gibanje se bo delovno sposobno prebivalstvo v Evropi močno zmanjšalo v absolutnem in sorazmernem smislu. Od zdaj do leta 2050 se bo v EU število ljudi, starih od 15 do 64 let, zmanjšalo za 48 milijonov (za približno 20 %), število ljudi, starejših od 65 let, pa se bo povečalo za 58 milijonov, kar pomeni, da se bo razmerje štirih delovno sposobnih ljudi na enega starejšega državljana v Evropi spremenilo v razmerje dva proti ena. OECD napoveduje, da bo v industrializiranih državah do leta 2050 en delavec na enega upokojenca. Glede na sedanje gibanje se bo število prebivalcev v EU-27 s 490 milijonov leta 2005 povečalo na 499 milijonov leta 2025, vendar se bo nato do leta 2050 spet zmanjšalo na 470 milijonov. Število prebivalcev se bo najbolj povečalo v Luksemburgu, na Švedskem, Irskem in v Združenem kraljestvu, kjer se bo do leta 2050 za posamezno državo povečalo za 41, 18, 14 in 12 odstotkov. Upadanje bo najmočnejše v Bolgariji, Romuniji, Sloveniji, Hrvaški in Češki republiki, ki bi se jim prebivalstvo lahko zmanjšalo za kakih 20 odstotkov. Prebivalstvo Združenih držav pa se bo zaradi visoke stopnje rodnosti in priseljevanja verjetno povečalo z 296 na 420 milijonov (ali za 42 odstotkov). Prebivalstvo severne Afrike se bo v istem obdobju povečalo s 194 na 324 milijonov (ali za 67 odstotkov), prebivalstvo Turčije pa se bo do leta 2050 povečalo s 73 milijonov na 101 milijon (povečanje za 38 odstotkov s stopnjo rodnosti 2,4); leta 2025 bo število prebivalcev doseglo 90 milijonov. Vendar je treba pri razpravi o širitvi opozoriti, da turško članstvo tudi pri teh stopnjah rasti ne bo rešilo pomanjkanja delovne sile v Uniji. Evropa je skupaj z Japonsko v ospredju tega verjetnega svetovnega gibanja. V naslednji polovici stoletja bodo približno 90-odstotni delež pri povečanju svetovnega prebivalstva imele države v razvoju, število njihovega prebivalstva pa se bo povečevalo še več desetletij. Čeprav se je stopnja rodnosti v vzhodni Aziji in Latinski Ameriki zmanjšala, bo njihovo prebivalstvo še veliko let mlajše kot v državah v razvoju. Vendar naj bi se po pričakovanjih stopnja rodnosti v državah v razvoju do leta 2050 zmanjšala na mejo za obnavljanje prebivalstva, nato pa padla pod njo. Staranje prebivalstva in zmanjševanje števila prebivalstva bosta po letu 2070 postala svetovni izziv. Medtem ko se 21 bo svetovno prebivalstvo do leta 2025 povečalo za četrtino – s 6,4 milijarde na 8 milijard – bi moralo leta 2050 doseči vrhunec pri 9,3 milijarde, nato pa se bo zmanjšalo (Dahl na http://www.europeanideasnetwork.com/files/2025_sl.pdf). 5.3.3 Vplivi globalizacije na ekologijo in ekološko osveščenost 5.3.3.1 Ekologija in ekološki problemi Giddens (2007, str. 631–632) je mnenja, da dokler smo na začetku tega stoletja, še ne moremo predvideti, kaj se bo zgodilo čez sto let z mirnim družbenim in ekonomskim razvojem ali razmnoževanjem globalnih problemov, ki bodo in kdo jih bo takrat reševal. Za razliko od socioloških zapisov izpred dvesto let, danes vidimo, da moderna industrija, tehnologija in znanost niso nikakor zgolj koristne na svojem področju delovanja. Svet je mnogo bolj naseljen in bogat, kot je bil v preteklosti, se pa tudi nahaja povsem blizu ekološki katastrofi. Potrebno je omeniti ekoučinkovitost, ki pomeni razvoj tehnologij, katere so učinkovite pri ustvarjanju ekonomske rasti, a pri tem s čim nižjimi stroški za okolje. V osemdesetih letih je G.H. Brundtland ugotavljal, da tehnološki razvoj in ekološka zaščita nista kompatibilna. Zato je nujno potrebna ekounčinkovita tehnologija, ki lahko ustvari oblike ekonomskega razvoja, kateri bo kombiniral rast in razvoj na osnovi obvezne zaščite okolja. Obstaja mnogo ekoloških nevarnosti, piše Gidden (2007, str. 633), pri katerih so nekatere povezane z onesnaževanjem in odpadki, ki se spuščajo v atmosfero: onesnaženje zraka, kisel dež, onesnaženje vode, kosovni odpadki, ki jih ni mogoče reciklirati. Druge ekološke nevarnosti so izčrpavanje obnovljivih naravnih virov, npr. vode, tal, gozdov, na osnovi česa se bistveno zmanjšuje biorazličnost. Večina ekoloških problemov je tesno povezanih s tveganjem, ker so posledica ekspanzije znanosti in tehnologije. Globalno ogrevanje se nanaša na postopni dvig temperature planeta Zemlja, ki ga povzročajo vse večje količine ogljikovega dioksida in drugih plinov v atmosferi. Možne posledice globalnega ogrevanja so zelo resne in vključujejo poplave, širjenje razni obolenj, ekstremni vremenski pogoji in dvig morske gladine. Globalno ogrevanje je tako tveganje za celotno človeštvo, ki ga je težko zaustaviti, saj so njegovi vzroki in posledice zelo raznovrstni. V Sloveniji smo glede onesnaževanja okolja vedno bolj osveščeni. V dveh velikih očiščevalnih akcijah »Očistimo Slovenijo« v letih 2010 in 2012 je čistilo Slovenijo preko 250 000 ljubiteljev čistega okolja. Poglejmo v nadaljevanju podatke iz zadnjega projekta. Slovenci smo sodelovali v največji prostovoljski okoljski akciji v zgodovini človeštva. 24. marca 2012 se je drugič v zgodovini Slovenije organizirana vseslovenska prostovoljska okoljska akcija. Prostovoljci bodo do pomladi po Sloveniji iskali in preverjali lokacije divjih odlagališč v digitalnem registru, ki so ga ustvarili tekom lanskega projekta Očistimo Slovenijo v enem dnevu!, spomladi 2012 pa bodo s čistilno akcijo s teh divjih odlagališč odstranili komunalne odpadke. Poleg tega bodo očistili tudi okolice šol, vrtcev, naselij in sprehajalnih poti. Projekt se tokrat širi na globalno raven, in sicer v sklop globalne pobude World Cleanup 2012. Slovenski prostovoljci bodo del večmiljonske množice, ki bo od marca do septembra 2012 v svojih državah izvedla enodnevne prostovoljske čistilne akcije v preko 70 državah iz celega sveta. Cilj čistilne akcije je bil, povezati 250.000 prostovoljcev v skupni okoljski akciji; ozaveščati, izobraževati in opolnomočiti javnosti na področju ravnanja z odpadki; vsak lahko spreminja svet, odstraniti iz narave 10.000 ton odpadkov oz. eno vrečo odpadkov za vsakega prebivalca Slovenije; krepiti sodelovanje v slovenski družbi in povezati 1.000 organizacij, da aktivno sodelujejo v projektu ter krepiti prostovoljstvo v vseh segmentih družbe (Krajnc na http://www.ocistimo.si/O-projektu.aspx). 5.3.4 Globalizacija in kriminaliteta 5.3.4.1 Prostorska mobilnost Ogrožanje teritorialnih identitet lahko spremljamo v zvezi s tehnološkimi spremembami, ki Pogojujejo mobilnost in tokove v vse širšem prostoru. Pri tem gre tudi za tehnologijo transporta in za druge tehnološke spremembe ter posege v okolje, katerih učinki se neposredno ali posredno razširjajo v prostoru in posegajo v identiteto drugih teritorialnih enot. Vse to pa se odvija v kontekstu prehoda od prostora krajev k prostoru tokov. Pri tem gre vedno za nekakšno dvojnost: tisto, kar se po eni strani izraža kot ekspanzija, naj bo v demografskem, ekonomskem ali kulturnem smislu, se na drugi strani kaže kot ogrožanje avtonomije in identitete neke druge teritorialne enote (Mlinar, 2012, str. 93). 5.3.4.2 Globalizacija in kriminal Globalizacija, ki je verjetno danes v političnem in ekonomskem besednjaku ena najpogosteje uporabljenih in zlorabljenih besed, je zelo širok pojem, večkrat težko obrazložljive le v deželah v razvoju, kjer so posledice najbolj dramatične, pač pa tudi v razvitih državah. Globalizacija je potegnila v svoje labirinte sleherno državo. Predvsem pa se to vprašanje pojavi, ko se gospodarstvo ustavi in ko je potrebno najti nove trge za ekspanzijo kapitala ter nov trg za proizvode in usluge. Čeprav ne bi bilo za pričakovati, se najuspešneje upirajo globalizaciji prav razviti, kjer še ostaja močan protekcionizem. Akademiki in raziskovalci veliko energije usmerjajo v razumevanje procesa »zakonite« globalizacije, procesa, ki je v veliki meri nadzorovan in ga je mogoče številčno vrednotiti. Sem sodi množica grehov, kakršen je utaja davkov, ki jih ni mogoče pripisati povečanju transnacionalnih kriminalnih zarotniških skupin. Toda glede na to, da je siva ekonomija postala tako pomembna gospodarska sila v našem svetu, je presenetljivo, da tako malo energije vlagamo v sistematično razumevanje tega, kako deluje in kako povezana je z zakonito ekonomijo. Ta temačni svet se nikakor ne razlikuje od svojega javnega partnerja, ki je že sam po sebi pogosto veliko manj transparenten, kot bi predvidevali ali bi si želeli. Tako v bančništvu kot v trgovanju z blagom je kriminal veliko bolj doma, kot si mislimo. To velikansko nenadzorovano gospodarsko področje je topla greda za množico varnostnih problemov. Mednarodni terorizem se prav gotovo napaja pri tem viru, vendar pa je terorizem, kar zadeva število mrtvih in bedo, ki jo povzroča, primitivna in razmeroma nepomembna vrsta. V zadnjih dveh desetletjih se je pokazalo, da kriminal ter hlepenje za denarjem in politično oblastjo naredite neprimerljivo več škode (Glenny 2009, str. 14–15). Vendar pa to ni razlog, da globalizacijo razglasimo za negativen pojav. Negativno nanjo gledajo predvsem tisti, ki izhajajo iz stališča, da za to, da nekdo z globalizacijo pridobi, mora drugi izgubiti. Šlo naj bi za redistribucijo omejenih resursov (Kot predvideva teorija iger). Dejansko ni tako enostavno. Dokazano je, da v medsebojni menjavi pridobita obe strani. Koristi od globalizacije imajo vsi. V sodelovanju gre za ustvarjanje novega, ena in ena ni več dve, temveč tri (Sljekoča na http://www.markosj.net/globalizacija.htm). 5.3.4.1.1 Kriminal kot največja posamična industrija Glenny (2009, str. 412–-414) meni, da smo kot potrošniki vsi vpleteni – pogosto nevede – v temačni svet transnacionalnega organiziranega kriminala. Moderne transnacionalne kriminalce še najbolj mika jemati denar od vlad. Tihotapljenje blaga, ki bi bilo sicer zelo obdavčeno, je najstarejša oblika organiziranega kriminala in je še danes priljubljena v industrijah, kakršna je industrija z nezakonitimi cigaretami. Vendar pa je sposobnost za zelo hitro premikanje velikanskih količin denarja in blaga prav tako spodbudila nove oblike kriminala, še posebno tiste, ki izkoriščajo neskladnost v davčnih režimih po svetu. Tabela 2: Indeks globalizacije, spremembe po letih: 2002 2004 2005 Češka 15 16 15 Madžarska 23 20 23 Slovenija 25 21 20 Slovaška 27 29 25 Poljska 32 31 31 Hrvaška 22 23 16 Romunija 40 39 35 Ukrajina 42 43 39 Rusija 45 60 52 Singapur 3 2 1 Avstrija 9 9 9 Italija 24 25 27 Argentina 48 34 47 Mehika 49 45 42 Čile 34 37 34 Vir: AT Kearney, 2005. Potreba po močnih, dobro opremljenih organih kazenskega pregona, ki bi se spopadali z organiziranim kriminalom, je nesporna. Vendar pa taki pozivi, ki ponujajo rešitev, temelječe na večjem angažiranju samo policije in vojske, kažejo veliko odpor do prevzema politične odgovornosti. Spektakularnega razraščanja organiziranega kriminala, ki smo mu priče v zadnjih letih, ni spodbudila globalizacija sama po sebi, ampak globalni trgi, ki so bodisi premalo nadzorovani, še posebno v finančnem sektorju, bodisi preveč nadzorovani, kot na področju delovne sile in kmetijstva. 5.3.4.1.2 Kriminaliteta in deviantnost Ameriški sociolog Marshall B. Clinard je definiral kriminaliteto kot tisto dejavnost, katera obravnava kršenje zakonov neke države in se kaznuje po službeni dolžnosti. Delikvenca pa po njegovem vključuje vsa tista dejanja, ki so kriminalna, ali jih imamo za antisocialna in jih izvršijo mladi. J. Lea in J. Young menita, da ima kriminaliteta korenine v družbenih okoliščinah. Znate del kriminalitete se lahko zgodi le, če ljudje delajo. Npr. upokojenci imajo zelo nizko stopnjo kriminalitete. Zanimivo je tudi razumevanje kriminalitete glede na spol. Ženske praviloma storijo manj kaznivih dejanj kot moški, zatorej so storilke kaznivih dejanj za družbo pojmovanje kot manj pomemben problem. V sociologiji kakor tudi v kriminologiji prevladujejo predvsem moški. Tradicionalno kriminologijo motivira želja po nadzoru nad vedenjem, ki ga pojmujemo kot problematičnega. Delikvenca je relativna, saj ne obstaja absolutni način, kako opredeliti deviantno dejanje. Lahko jo opredelimo le v odnosu do nekega posameznega standarda, vendar le-ti niso stalni in absolutni. Dejanje, ki je v neki družbi opredeljeno kot deviantno, je lahko v drugi družbi popolnoma normalno. Deviantnost je torej kulturno pogojena, kultura pa se spreminja skozi čas in se razlikuje od družbe do družbe. Sociološke razlage deviantnosti so naslednje: - deviantno vedenje se razlikuje od normalnega vedenja, zato se deviantne osebnosti razlikujejo od normalnih; - deviantno vedenje je družbeni problem, ker škoduje posameznikom in ima lahko razdiralni učinek na družbeno življenje; zato so deviantne osebe družbeni problem; - ker so deviantne osebe nenormalne in ker njihovo vedenje ni zaželeno, gre za neko vrsto patološkega pojava (bolne osebe) (Haralambos in Holborn, 2001, str. 391- 442). 5.3.4.1.3 Kazniva dejanja in kazenske ovadbe v Sloveniji 2003-2009 Pravne osebe so bile v obdobju od leta 2003 do leta 2009 na okrožnih državnih tožilstvih največkrat ovadene za kazniva dejanja poslovne goljufije, zatajitev finančnih obveznosti, goljufije, kršitev temeljnih pravic delavcev in ponareditve ali uničenje poslovnih listin. V opazovanem sedemletnem obdobju se je najopazneje povečalo število ovadenih pravnih oseb, ovadenih za kaznivo dejanje poslovne goljufije. V letu 2009 je bilo 6-krat več ovadenih pravnih oseb za to kaznivo dejanje, kot v letu 2003. Najbolj upadlo pa je število ovadenih pravnih oseb, ki so bile ovadene za kaznivo dejanje oderuštva: v letu 2003 je bila za to vrsto kaznivega dejanja ovadena 101 pravna oseba, v letu v letu 2009 pa je bilo zaradi tega ovadenih le 6 pravnih oseb. Povprečno 70 % ovadb zoper pravne osebe so okrožna državna tožilstva v opazovanem obdobju zavrgla. Zoper okrog 15 % ovadenih pravnih oseb pa je bil v povprečju vložen obtožni predlog. Pravne osebe so bile na okrožnih in okrajnih sodiščih v največjem številu obtožene zoper kazniva dejanja poslovne goljufije in zatajitve finančnih obveznosti. Med vsemi obtoženimi pravnimi osebami je bila v opazovanem obdobju v povprečju le dobra desetina pravnih oseb tudi spoznana za odgovorno. Za povprečno slabo tretjino primerov je bil postopek na sodiščih ustavljen, v povprečno dobri četrtini primerov pa so bile pravne osebe oproščene obtožbe. Povprečno polovico vseh odločitev sodišč so predstavljale zavrnitve obtožnice in zavržbe obtožnih aktov (Kontelj na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3045). Tabela 3: Kazenske ovadbe. Pravne osebe, zoper katere je postopek po kazenski ovadbi in predhodni postopek za kaznivo dejanje končan, po kaznivih dejanjih in vrsti odločbe (statistika tožilstev), Slovenija, 2003-2009. 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 Kazniva dejanja – SKUPAJ 1) 241 197 272 264 354 257 392 205. člen – Kršitev temeljnih pravic delavcev 7 9 13 17 17 12 12 217. člen – Goljufija 17 20 28 30 39 22 16 219. člen – Oderuštvo 101 6 13 - 10 - 6 234. člen – Oškodovanje upnikov 8 7 9 - - 6 7 234. a člen – Poslovna goljufija 31 51 67 75 118 110 190 2) 240. člen – Ponareditev ali uničenje poslovnih listin - - - - - - 13 243. člen – Zloraba notranje informacije - - 15 - 1 - - 244. člen – Zloraba položaja ali pravic - - 9 9 17 10 8 254. člen – Zatajitev finančnih obveznosti 6 4 9 10 17 15 18 Druga kazniva dejanja 71 100 109 123 135 82 122 Vrsta odločbe – SKUPAJ 241 197 272 264 354 257 392 Ovadba zavržena 215 155 210 127 262 168 271 Preiskava ustavljena 4 6 11 8 15 36 39 Vložen obtožni predlog 21 30 42 41 70 41 73 Ni podatka 1 6 9 88 7 12 9 Vir: Kazenski zakonik KZ-UPB1 (Uradni list RS, 95/2004). Graf 1: Število ovadenih pravnih oseb 2003-2009. 6 Delo, revščina, nezaposlenost in ekonomsko življenje Delo je vrednota, ki nas osvobaja. Le tako potrjujemo svojo osebnost, ki je prežeta z znanjem in sposobnostmi. V primerjavi s preteklostjo smo danes vsi, ki delamo, srečni. Poklic in zaposlitev nam prinašata zadovoljstvo in možnost eksistenčnega obstoja, vir preživljanja samega sebe in možnost ustvarjanja družine. Ljudje, ko ostanejo brez zaposlitve, se šele takrat zavedajo, koliko jim je delo, ki so ga opravljali, pomenilo. Hrepenijo po njem, posledično pa zaradi izgube delovnega mesta velikokrat trpijo njihovo zdravje, partnerski in družinski odnosi, kakor tudi družba, ki mora iskati možnosti za zaposlovanje množice nezaposlenih. Nezaposlenost posledično pripelje tudi na rob revščine. Prag, ki ga nihče v življenju ne želi prestopiti, pa se to tako hitro zgodi. 6.1 Delo Grint (v Haralambos in Holborn, 2001, str. 185) piše, da je nemogoča kakršna koli nedvoumna ali objektivna definicija dela. Za ponazoritev svoje trditve je proučil številne definicije: Preučuje, ali lahko delo ocenjujemo kot »nekaj, kar zagotavlja preživetje posameznika in družbe v spopadu z naravo«. Sklepa, da dela ne moremo preprosto opredeliti kot zaposlitev. Mnoge dejavnosti, ki dajejo zaposlitev, izvajajo tudi ljudje, ki niso zaposleni (npr. gospodinjska dela). Meni, da dela ni mogoče opredeliti kot »nekaj, kar moramo narediti«, če želimo ali ne (prehranjevanje). Dela ne moremo obravnavati kot dejavnosti, ki ne sodijo v prosti čas. Dejavnosti, ki so za nekatere brezdelje, so lahko za druge delo (igranje nogometa). Vsekakor se lahko delo in prosti čas odvijata sočasno in ju je težko ločiti. V nekaterih družbah se delo in prosti čas prepletata skoraj v vseh dejavnostih. Grint (v Haralambos in Holborn, 2001, str. 185) meni, da je zaposlitev v modernih zahodnih družbah vrsta dela, vendar ni edina. Zato na primer hišno delo jasno opredeli kot delo, vendar priznava, da ga vsi ne opredeljujejo tako, in navaja: »Podrejeni in s spolom pogojeni status domačega dela, ki ga na splošno razvrščamo kot ne-delo, je pomemben, ker nas spominja na značilnosti patriarhalne ideologije pri vrednotenju dela«. Drugače povedano, največji vpliv so imele moške definicije dela in tako večjega dela naporov žensk niso obravnavali kot delo. Delo je pogosto temelj za doseganje in dokazovanje sposobnosti in veščin. Tudi ko postane rutinsko, ustvarja strukturirano okolje, v katerem se lahko absorbira posameznikova energija. Brez dela je zmožnost dokazovanja teh veščin in sposobnosti zmanjšana. Raznolikost dela izven doma omogoča pristop, ki se popolnoma razlikuje od domačega okolja in tamkajšnjih opravil. Na delovnem mestu ljudje, četudi je delo večkrat enolično, uživajo, ker lahko delajo in se to delo razlikuje od hišni opravil. Delovna sredina velikokrat omogoča sklenitev različnih prijateljskih vezi in sodelovanja pri skupnem delu. Delo se običajno vrednoti zaradi občutka socialne identitete, katero posamezniku le-to omogoča. Samospoštovanje pa je, predvsem za moške na delovnem mestu, pogosto povezano z ekonomsko podporo, ki jo na osnovi opravljenega dela in plačila po delu omogočajo za vzdrževanje družine (Giddens 2007, str. 375). 6.2 Prosti čas »Z naraščanjem prostega časa, v katerem človek ne dela, se odpira večji prostor za razvoj osebnosti.« (K. Marx) Sociologija prostega časa je sorazmerno novo področje sociologije. Čeprav so se sociologi že prej bežno dotikali prostega časa, so ga šele v sedemdesetih letih 20. stoletja začeli proučevati kot posebni predmet. Lešnik opredeljuje prosti čas kot tisti »čas v dnevu, ki ostaja človeku med obveznim delom, časom za zadovoljevanje fizioloških in higienskih potreb ter spanjem, brez zunanjih pritiskov, s početji in javnostmi, kakor jih izbira posameznik sam sredi okoliščin, v katerih živi, ne da bi ga kaj obvezovalo ali bi vsebovalo kakršne koli obvezujoče posledice zunaj njega samega.« (Strojin, 1982, str. 40) Lešnik (1987, str. 16) piše, da »Prosti čas ni nasprotje delu niti ni zgolj rekreacija, potrebna za večjo proizvodno storilnost niti ni le kompenzacija za delo, temveč je nadaljevanje človekove produktivnosti v najrazličnejših variantah, ki omogoča v mejah družbenih okoliščin razmah in aktivnost osebnosti.« »Prosti čas je sestavina našega vsakodnevnega bivanja, vsebuje obvezen in prosti čas, ki ga človek uporabi za eksistenčno nujna opravila in za aktivnosti po svoji izbiri.« 6.2.1 Vplivi dela na prosti čas Stanley Parker opredeli prosti čas kot preostanek časa: to je čas, ki ostane, ko so izpolnjene druge obveznosti. Razlikuje pet vidikov življenja ljudi: Delo je čas, ki ga preživiš na plačanem delovnem mestu. Delovne obveznosti se nanašajo na čas, ki ga porabiš kot posledico, vendar pa ga dejansko ne preživiš delovno (vožnja na delovno mesto in z njega). Nedelovne obveznosti vključujejo dejavnosti, kot je gospodinjsko delo in nega otrok. Čas zavzamejo tudi fiziološke potrebe. Ljudje morajo preživeti čas tudi za opravljanje dejavnosti, kot so prehranjevanje, spanje, umivanje in opravljanje potrebe. Preostali čas pa označimo kot prosti čas. Čeprav delo zavzame le del življenja ljudi, Parker trdi, da so dejavnosti prostega časa »pogojene z različnimi dejavniki, ki so povezani z načinom, kako ljudje »delajo«. Zlasti količina avtonomije, ki jo imajo ljudje pri delu (obseg svobode za sprejemanje odločitev in organiziranje svojega dela), stopnja angažiranosti, ki jo najdejo v delu, ter odstopanja resničnega zadovoljstva pri delu, so po njegovem neposredno povezani z dejavnostmi prostega časa. Odnos med delom in prostim časom razvršča v tri vzorce: Razširitveni vzorec Delo se razširi v prosti čas: med obema ni jasne delitve. Dejavnosti na obeh področjih sta podobni, delo, bolj kot družina in prosti čas, predstavlja osrednji življenjski interes. Ta vzorec je povezan s poklici, ki zagotavljajo visoko stopnjo avtonomije, resničnega zadovoljstva pri delu in vključenost v delo. Poklici, ki so značilni za ta vzorec, obsegajo podjetništvo, zdravstvo, poučevanje, socialno delo in nekatere kvalificirane manualne poklice. Nevtralni vzorec Pri tem vzorcu je postavljena precej jasna ločnica med delom in prostim časom. Dejavnosti obeh področij se razlikujejo; družinsko življenje in prosti čas, bolj kot delo, predstavljata osrednji življenjski interes. Ta vzorec je povezan s poklici, ki zagotavljajo srednjo ali nizko stopnjo avtonomije posameznika, ki zahtevajo le nekatere njegove zmožnosti in kjer je zadovoljstvo bolj kot s samim delom povezano s plačilom in pogoji. Ure prostega časa sov primerjavi z razširitvenim vzorcem dolge in pretežno namenjene sprostitvi. Prosti čas pogosto posvečajo družini, vključuje pa dejavnosti, kot so družinski izleti. Poklici, ki so tesno povezani z nevtralnim vzorcem, obsegajo uradnike in polkvalificirane manualne delavce. Opozicijski vzorec V tem primeri je delo ostro ločeno od prostega časa. Dejavnosti na obeh področjih so zelo različne in prosti čas tvori osrednji življenjski interes. Ta vzorec je povezan s poklici, ki nudijo nizko stopnjo avtonomije in ki zahtevajo uporabo le omejenega niza spretnosti ter pogosto ustvarijo občutek sovraštva do dela. Ure prostega časa so dolge in pretežno namenjene okrevanju po delu in kompenzaciji za delo. Opozicijski vzorec je tipičen za nekvalificirano manualno delo, rudarstvo in ribolov v oddaljenih krajih (Haralambos in Holborn, 2001, str. 260–261). .3 Delitev dela Delitev dela je dejavnost, kjer vsak posameznik izvršuje svoje naloge v okvirju neke celote. Delitev dela je naraven pojav, saj jo poznamo tudi v živalskem svetu (npr. mravlje; negovalke skrbijo za matico, delavke nabirajo hrano, bojevnice branijo mravljišče, matica leže jajčeca). A delitev dela je najbolj značilna za človeško družbo in brez delitve dela moderna človeška civilizacija ne bi mogla obstajati. V človeški prazgodovini še delitev dela ni bila tako izrazita. V nabiralni družbi so vsi člani plemena nabirali sadeže in vse počeli enako in družno. Prva delitev dela nastane z začetkom prehranjevanja človeka z živalskim mesom, ko se družba prvič razdeli na tiste, ki lovijo – lovci in tiste, ki nabirajo plodove – nabiralci. Lovci so bili pretežno moški, nabiralke pa ženske, Ženske so tudi skrbele za otroke in prebivališča, medtem, ko so moški bili na lovu. Z razvojem obrti, udomačevanjem živali, razvojem poljedelstva se delitev dela še naprej razvija. Pred približno 10.000 leti tako dobimo v človeški družbi lončarje, kovače, živinorejce, poljedelce, lovce, vojake. Vrh delitve dela v starem svetu in antiki tako vidimo pri starih Egipčanih, starih Grkih in starih Rimljanih. Ob opazovanju človeške družbe skozi zgodovino ugotovimo, da je povečanje človeškega dela odvisno od ustvarjanja in izpopolnjevanja orodij oziroma strojev. Človek je že od nekdaj uporabljal orodja, ter jih zaradi vse večjih potreb razvijal. Na začetku je uporabljal orodja iz kamna, lesa, nato je že razvijal orodja iz železa, v današnjem času pa uporablja in razvija razne mikroelektronske instrumente, uporablja kombinacijo telekomunikacij in informatike itd. Njihova uporaba je prinesla mnoge spremembe v organizaciji dela, pa tudi posledice za organizacijo družbe in spremembe v njej. Zato je delitev dela ena najbolj zanesljivih opor v analizi organizacije neke družbe. To proučevanje organizacije neke družbe sta razvila Marx in Durkheim, vendar na različne načine. Marx je svoje stališče izrekel z besedami: " Ročni mlin vam bo dal družbo s fevdalnimi gospodarji, parni stroj pa z industrijskimi kapitalisti". S tem je poenostavil stališče, da so stopnje v razvoju proizvajalni sredstev hkrati stopnje v delitvi dela, kateremu ustreza celotna organizacija družbe. 1 Delitev dela v družbi je zapleten proces. Med stopnjami delitve dela se običajno prva omenja tako imenovana naravna delitev, ki se deli na: - moško (lov, ribolov) in - žensko (gospodinjstvo, vzgoja otrok, vrtnarstvo). Ker pri tej delitvi ni prihajalo do ekonomskih presežkov ( viškov nad sredstvi, potrebnimi za preživetje ), ta delitev ni mogla biti vir družbene diferenciacije. Kadar v sociologiji govorimo o delitvi dela, mislimo na družbeno delitev dela, ki se prvič pojavlja že v praskupnosti ob prvih izumih (ogenj, ral, kolo itd.). Takrat so začeli te izume uporabljati za zasebno lastnino, kasneje pa pride do zadrževanja ujetnikov kot sužnjev, ki lahko proizvedejo več, kot sami porabijo. V vsaki družbi zasledimo dve posebni delitvi dela, ki se delita na ročno (manualno, fizično), in umsko (intelektualno) delo. Rezultate teh delitev najdemo že pri pojavih vračev, glavarjev itd. Na začetku je razlika med obema vrstama dela jasna, pozneje pa pride tudi pri fizičnem delu do intelektualne komponente. Fizični napor, monotonost, represija, so lahko prisotni tudi pri umskem delu, vendar so to običajno lastnosti pri fizičnem delu. Kljub temu, da je bilo tekom zgodovine fizično delo povezano s pripadniki nižjih slojev, obstajajo izjeme, ki opravljajo intelektualno delo, vendar obdržijo nizek status. Večina intelektualnega dela je tako rezervirana za pripadnike srednjih in višjih slojev, večina manualnega dela pa je rezervirana za pripadnike nižjih slojev. Vladajoča družbena zavest praviloma vsebuje prezir do manualnega dela. Ta delitev dela torej razlikuje nižjo družbeno vrednost dela, ki ga opravljajo pripadniki nižjih slojev od višje družbene vrednosti dela, ki ga opravljajo pripadniki višjih slojev. Bistven korak k razvoju delitve dela je nastanek poklicev kot družbenih skupin, za katere se posameznik sam odloča. "Ljudje se poklicno usposabljajo, opravljanje poklica pa je ponavadi njihova temeljna dejavnost, glavni vir dohodka in obenem temelj njihovega družbenega položaja (Haralambos in Holborn, 2001). 6.3.1 Delitev dela glede na spol Skozi celotno zgodovino so moški in ženske sodelovali pri proizvodnji in reprodukciji družbenega sveta. Na osnovi delitve znotraj dela so se odgovornosti ves čas spreminjale. V preteklosti je bilo plačano delo v zahodnih državah sveta predvsem moško področje. V zadnjih desetletjih pa se je situacija bistveno spremenila, saj so ženske začele delati tudi izven doma in danes je to povsem normalno. Tako danes v večini evropskih držav med 35 in 60 % vseh žensk v obdobju med šestnajstim in šestdesetim letom dela za plačilo izven gospodinjstva (Giddens, 2007, str. 387–390). Plačano delo je le vidni del dela žensk, medtem ko večina žensk opravlja veliko ekonomskih in skrbstvenih dejavnosti v »nevidnosti«. V najnovejšem času so se okrepila prizadevanja, da bi zajeli vse dejavnosti žensk in jih poskusili ovrednotiti kot sestavino družbenega produkta. Čeprav je do določene stopnje delitev dela med spoloma utemeljena z biološkimi danostmi, pa je bila podreditev reprodukcije, v kateri imajo zaradi naravne funkcije rojevanja ženske nenadomestljivo vlogo, produkciji stvari zgodovinsko družbeno dejanje, povezano s privatno lastnino. Ne glede na razredni položaj so bile ženske pretežno odvisne od moških. Racionalno zastavljena znanost je prispevala k temu, da se je po eni strani povečevala tehnična učinkovitost, po drugi strani pa obvladovanje ljudi z reproduciranjem polarnih značajev po spolu. Odvzem avtonomije ljudem obeh spolov je vodil do človeka v funkciji. Skrajna podreditev žensk, njihova neposredna in posredna odvisnost od »vladajoče volje« sta omogočali kontinuiran proces oblikovanja tega tipa človeka v vsaki novi generaciji. S pomočjo znanosti se je tako oblikovala predstava o vzorcu pravilnega obnašanja glede na spol, ki je bila potem tudi merilo za družbeno vrednotenje dela (Jogan, 1990, str. 117–121). V Sloveniji so ženske in moški že desetletja prisotni na trgu delovne sile v zaposlitvah za poln delovni čas. Delovna aktivnost žensk je bila leta 2005 po podatkih Evropske komisije 61,3 % (lizbonski cilj 60 %), torej nad povprečjem EU, delovna uspešno moških (70,4 %) pa je bila pod povprečjem EU. Slovenska zakonodaja o starševskih dopustih in subvencioniranju javnih storitev in drugih ugodnosti za otroke že dolgo vrsto let pomaga staršem pri usklajevanju plačanega dela in starševskih obveznosti (več o razvoju ustreznih javnih politik, ki so po drugi svetovni vojni omogočale usklajevanje poklicnega in družinskega življenja in tudi ekonomsko neodvisnost žensk glej (Macuh, 2009, str. 75). 6.3.2 Spol in stratifikacija Radikalna feministka S. Firestone trdi, ženske tvorijo spolni razred, ki temelji na njihovih bioloških razlikah od moških. Njeno teorijo pa kritizira M. Eichler (1980), ker sklepa, da obstaja neposredna zveza med biološkimi in družbenimi razlikami. Če so ženske gospodinje in nimajo plačane zaposlitve, jih ne moremo kategorizirati glede na njihov poklic. Eicherjeva meni, da žensk ne moremo videti v celoti v okviru moževega družbenega razreda, ker družina ni kapitalistična institucija (Haralambos, 2001, str. 939). Odnosi znotraj družine niso isto kot čisti ekonomski odnosi. Gospodinja lahko še naprej ustvarja uporabno vrednost, na primer s kuhanjem in čiščenjem. Tako družino Eicherjeva opisuje kot kvazifevdalno institucijo. Mož prinaša denar za hrano, stanovanje, oblačila in varnost v zameno za osebne zasluge. Situacija žene je nekoliko podobna situaciji tlačana. Za prikrajšanost žensk je po njenem mnenju kriva ekonomska neenakost, do neke mere pa temelji na osebnih odnosih med možmi in ženami. Prepričana je, da so moški še vedno dominantni in da je hišno delo še vedno prvenstvena odgovornost žensk. Neenakost spolov v družini je prisotna od nekdaj. Ženske, ki niso zaposlene in doma opravljajo delo gospodinje, bi po mnenju mnogih sociologov morale imeti za to plačilo kot za katero koli drugo obliko zaposlitve. Tudi mi se pridružujemo temu razmišljanju, saj je vsako delo častno. V tem primeru je delo ženske – matere nujno potrebno za normalno funkcioniranje sodobne družbe. Urad za enake možnosti, kateri deluje v okviru vlade Republike Slovenije, svojo integracijo načela enakosti spolov razvija iz spoznanja, da s posameznimi ukrepi v podporo ženskam neposredno sicer veliko dosežemo, vendar pa ti ne morejo veliko prispevati k dolgoročnim strukturnim spremembam, če se hkrati ne upoštevajo oziroma odpravljajo strukturne neenakosti med ženskami in moškimi. Enakost spolov tako postane del vsakdanje politike, saj se pri pripravljanju in načrtovanju, odločanju, izvajanju in ovrednotenju političnih usmeritev in ukrepov upošteva specifični položaj obeh spolov. Pomeni, da je treba vse politike in ukrepe oblikovati tako, da odpravljajo neenakost in prispevajo k spodbujanju enakosti spolov. Pomembno je, da že vnaprej preverimo, kakšne možne različne posledice imajo lahko določeni ukrepi za ženske in moške, ter na ta način ugotovimo, ali/in kako nastajajo in se ponavljajo spolno specifične neenakosti. Načelo enakosti spolov je v različnih mednarodnih dokumentih opredeljeno kot temeljno načelo, ki so ga dolžne spoštovati vse države članice medvladnih in mednarodnih organizacij, kot so Evropska unija, Združeni narodi in Svet Evrope. Ti dokumenti poudarjajo, da enakosti spolov ne smemo razumeti kot istosti ali podobnosti žensk in moških, temveč kot sprejemanje razlik oziroma drugačnosti med ženskami in moškimi ter enako vrednotenje teh razlik in različnih družbenih vlog. To pomeni, da se politika enakosti spolov zavzema za resnično partnerstvo med ženskami in moškimi ter delitev odgovornosti pri odpravljanju neravnovesij v javnem in zasebnem življenju. Cilj politike enakih možnosti žensk in moških je enakost spolov - enaka prepoznava, moč in udeležba obeh spolov na vseh področjih javnega in zasebnega življenja (Urad za enake možnosti, 2008). Integracija načela enakosti spolov v vse relevantne politične procese in področja je strategija politike enakosti spolov, h kateri se je Evropska unija zavezala v svojih temeljnih pravnih dokumentih. Slovensko predsedstvo je integracijo načela enakosti spolov spodbujalo tako v procesih različnih formacij Sveta kot v dejavnostih predsedovanja, na naslednjih področjih: Sklepi Evropskega Sveta Evropski Svet je na zasedanju 13. in 14. marca 2008 sprejel Sklepe predsedstva, v katerih se je zavezal k nadaljnjim prizadevanjem za uresničevanje Evropskega pakta za enakost spolov, občutno zmanjšanje razlik v plačah glede na spol ter usklajevanje poklicnega, zasebnega in družinskega življenja. Zaposlovanje in socialne zadeve Na Neformalnem srečanju ministric in ministrov za zaposlovanje in socialne zadeve, ki smo ga 1. februarja 2008 gostili v Sloveniji, je glavna razprava potekala o prožni varnosti. V okviru razprave so ministrice in ministri posebno pozornost namenili tudi pomenu vključevanja vidika enakosti spolov ter krepitvi vloge moških pri usklajevanju poklicnega ter družinskega in zasebnega življenja. Konferenca predsedstva »Delo za mlade – blaginja za vse«, ki je potekala 24. in 25. aprila 2008, je kot ključno področje, ki determinira vstop mladih na trg dela, obravnavala tudi problematiko usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Znanost Slovensko predsedstvo je 8. februarja 2008, v okviru neformalnega srečanja Odbora za znanost in tehnološke raziskave ter Delovne skupine Sveta za raziskave, organiziralo delavnico »Družini prijazne znanstvene kariere«. Izsledki delavnice so bili osnova za pripravo Sklepov Sveta o družini prijaznih znanstvenih karierah: k integriranem modelu, ki jih je Svet za konkurenčnost (notranji trg, industrija in raziskave) sprejel na zasedanju 29. in 30. maja 2008. Lizbonska strategija Slovensko predsedstvo je med ključne naloge predsedovanja uvrstilo uspešno in pravočasno pripravo naslednjega cikla lizbonske strategije. Politično soglasje o novih smernicah za izvajanje politik zaposlovanja je bil dosežen na zasedanju Sveta EPSCO 9. junija 2008. V smernicah se je okrepila zaveza k izvajanju Evropskega pakta za enakost spolov ter k odpravljanju vrzeli med ženskami in moškimi pri zaposlovanju in na trgu dela. Poseben poudarek v političnih usmeritvah za izvajanje prihodnjega cikla lizbonske strategije je namenjen bistvenemu zmanjšanju razlik v plačilih žensk in moških. 5. Razvojna politika Slovensko predsedstvo je 4. aprila 2008 predstavilo študijo »Krepitev odziva EU na problematiko žensk v oboroženih spopadih, s poudarkom na razvojni politiki«, ki jo je zanj pripravil Evropski center za upravljanje razvojne politike (ECDPM). V študiji so podani predlogi in priporočila za prepoznavanje problematike žensk v oboroženih spopadih ter izboljšanje odziva EU nanjo. Predvsem je potrebno zagotavljati nadaljnje izvajanje resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti ter si prizadevati za odpravo strukturnih ovir. Pri obravnavi problematike je potreben strateški pristop EU, hkrati z vključevanjem v regionalne pristope ali razvojne sektorje, na primer zdravje, izobraževanje, pravosodje, varnost (Urad za enake možnosti, 2008 in Macuh, 2009, str. 75–79). 6.3.3 Siva ekonomija Siva ekonomija je pojav, ki je bil in bo vedno prisoten, kljub temu da ne obstaja skupna razlaga o tem neuradnem sektorju – razen tega, da je heterogen in težaven za definiranje. Kljub temu lahko rečemo, da pojem siva ekonomija vključuje številne ekonomske aktivnosti, ki prispevajo k skupnemu gospodarskemu ustvarjanju vrednot v neki državi, vendar pa jih uradno ne evidentira in zato tudi niso vključene v ocenjevanje bruto družbenega proizvoda. Definicija, ki jo uporablja Mednarodna organizacija dela, navaja, da je siva ekonomija »poklicna aktivnost, edina ali sekundarna (dopolnilna), ki se opravlja na robu ali zunaj zakonskih, uredbenih ali pogodbenih obveznosti, ima pridobitni namen, njeno trajanje pa ni le občasno.« Ko govorimo o sivi ekonomiji, vsekakor ne moremo mimo legalne ekonomije, in to predvsem zaradi tega, ker identično, legalno proizvodnjo ali storitev pravzaprav najdemo v obeh sektorjih (Krajnik 2010, str. 10–11). S pojavom sive ekonomije - dela na črno se srečujemo vsakodnevno tako v Sloveniji kot v drugih državah po svetu. Temeljni predpis, ki v RS ureja področje odkrivanja, preprečevanja in sankcioniranja dela in zaposlovanja na črno, je Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC, 2000). Zaposlovanje na črno je tako kot delo na črno prepovedano. Za nadzor nad izvajanjem prepovedi zaposlovanja na črno je neposredno pristojen Inšpektorat RS za delo. Na delo in zaposlovanje na črno sedaj še posebej vpliva vsesplošna gospodarska kriza, ki lahko še poslabša stanje na tem področju ter pomeni resno nevarnost za povečanje nelegalnega dela in zaposlovanja. Za uspešen boj proti temu bi bilo predvsem pomembno sprejeti nov ZPDZC ter zagotoviti dejavno sodelovanje vseh organov pri odkrivanju in preprečevanju dela in zaposlovanja na črno. Davčna uprava RS je pristopila k projektnemu nadzoru (projekt "Siva ekonomija", 2009 – 2013) na področjih, kjer zaznavamo večje nepravilnosti (projekt gradbeništvo, projekt motorna vozila, projekt prirasta premoženja fizičnih oseb, ...) in kjer so za nadzor potrebna posebna znanja (transferne cene). Ta projekt daje poudarek sistematičnem nadzoru sive ekonomije. Cilj je zavarovati javni interes s preprečevanjem dela in zaposlitve na črno, preprečevanjem davčnih utaj na področju DDV in zniževanjem davčnih osnov. Z nadzorom in medijskimi objavami želijo davčne zavezance spodbuditi k uporabi instituta samoprijave, k registraciji in legalizaciji opravljanja dejavnosti ter k dvigu davčne morale in ozaveščenosti. Nadzor vršijo tudi nad podjetji, ki imajo registrirano dejavnost vendar se izogibajo plačevanju dajatev. Poleg navedenega zakona (ZPDZC) pa v Sloveniji nismo sprejeli kakršnihkoli pomembnih ukrepov za zmanjšanje sive ekonomije. Zakon o malem delu v lanskem letu ni bil izglasovan na referendumu, tudi uvedba davčnih blagajn se je izkazala kot neprimerna, saj bi z uvedbo davčnih blagajn povečali tako stroške v državnem proračunu kot tudi pri (malih) davčnih zavezancih. Kljub višjim globam, ki jih je uvedla novela ZPDZC, so najnižje predpisane globe za opravljanje dela na črno še vedno prenizke, da bo dosegle želen učinek. Podatki o obsegu sive ekonomije v Sloveniji se po različnih analizah zelo razlikujejo (med 23 in 28 % BDP), kar nas uvršča v sam vrh v EU, v Italiji je ta odstotek 23,2 % BDP, v Belgiji 19 % BDP, na Danskem 16,7 % BDP, na Irskem 14,1 % BDP in v Avstriji samo 9 % BDP. Zakaj tolikšne razlike? Odgovor je tako v ukrepih, ki zmanjšujejo vzroke za sivo ekonomije kot v učinkovitem nadzoru. V Avstriji izvajajo povečan nadzor na trgu dela, vzpostavili so posebne skupine za nadzor dela nelegalnih priseljencev, delo na črno odpravljajo z davčno reformo, poenostavili so administrativne postopke in povečali fleksibilnost delan (Nastav, 2009). Tabela 4: Primerjava politike držav EU do »sive ekonomije«. DRŽAVA BDP NADZOR ODPRAVLJANJE VZROKOV ITALIJA 23,2% povečan nadzor davčnih organov povečane sankcije ustanovitev posebnih teles spodbujanje podjetništva k odpravljanju vzrokov BELGIJA 19% povečan nadzor davčnih organov in organov na trgu dela vpeljani posebni ukrepi za spremembo prikritega dela v legalno delo zmanjšanje administrativnih ovir za začasno delo DANSKA 16,7% povečan davčni nadzor nižje davčno breme za samozaposlene odprava administrativnih ovir IRSKA 14,1% povečan davčni nadzor povečane sankcije poostreno iskanje kršiteljev javna objava kršiteljev znižanje dohodnine znižanje prispevkov za socialno varnost za dol. kategorije zaposlenih odprava administrativnih ovir AVSTRIJA 9% povečan nadzor na trgu dela vzpostavitev posebne skupine za nadzor dela nelegalnih priseljencev poenostavitev administrativnih postopkov fleksibilnost trga dela davčne reforme Vir: Nastav, Siva ekonomija v Sloveniji. 6.3.4 Problem sive ekonomije v Sloveniji O prevelike obsegu sive ekonomije v Sloveniji potrjujejo različne raziskave o obsegu sive ekonomije tako v naši državi kakor tudi širše po svetu, pri čemer so podatki za slovenijo dokaj neugodni, saj se obseg že dalj časa giblje med 23 in 28 odstotki bruto družbenega proizvoda. Tabela 5: Obseg sive ekonomije (v% BDP) v Sloveniji v obdobju od 2003 do 2010. Leto 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 % 27,8 28,0 28,4 28,9 28,0 27,1 27,3 27,4 Vir: Krajnik 2010, 16. Najbolj primerno je Slovenijo primerjati z državami EU, kajti gre za skupen gospodarski prostor, v katerem lahko gospodarski subjekti nemoteno opravljajo svoje dejavnosti, kar pomeni, da se lahko posledice sive ekonomije še kako čutijo pri tem poslovanju, prav tako pa se lahko njeni negativni elementi prenašajo iz države v državo. V letu 2003 je imela Avstrija 10,8%, Madžarska 25,8, Italija 26,1 in Slovenija 27,8 % obseg sive ekonomije. V letu 2010 pa je imela Avstrija 8,67%, Madžarska 25,7%, Italija 22,2% in Slovenija 27,4 % obseg ekonomije. V obdobju zadnjih nekaj let je v Sloveniji v sivem polju, torej zunaj vseh uradnih evidenc, na letni ravni krožilo in še kroži okrog 10 milijard UER, kar je enako planiranim odhodkom državnega proračuna za leto 2011. Prav ta podatek je tisti, ki terja celovito in takojšnje ukrepanje za bistveno zmanjšanje sive ekonomije v naši državi (Krajnik 2010, str. 15–17). 6.4 Brezposelnost Nezaposlenost je trajni problem industrijskih držav. Glede na to, da delo strukturira življenje posameznika, ga psihična izkušnja nezaposlenosti pogosto dezorientira. Nesigurnost zaposlitve lahko dejansko isto škoduje kot sama nezaposlenost, piše Giddens (Giddens, 2007, str. 416). Brezposelnost je stanje brez zaposlitve. Biti brez zaposlitve, ko oseba potrebuje zaposlitev, da izpolni svoja finančne potrebe kot so preskrbljenost s hrano zase in svojo družino, plačilo računov, najemnine ipd. Lahko privede do brezdomstva. Brezposelnost lahko privede tudi do podhranjenosti in bolezni, duševnega stresa, izgube samozavesti, ki lahko pripelje do depresije in ima še večji vpliv na zdravje. ciklična brezposelnost: kratkotrajna, manj kot 6 mesecev, nastaja zaradi gospodarskih ciklov; frikcijska brezposelnost: največ 14 tednov, stalna menjava zaposlitve prebivalstva, ki je normalno zaposleno; strukturna brezposelnost: dolgotrajna; prikrita brezposelnost: v to vrsto brezposelnosti spadajo zaposleni, ki so zaposleni,vendar ničesar ne prispevajo k BDP; klasična brezposelnost: število iskalcev zaposlitve presega število delovnih mest; marxistična brezposelnost: polna brezposelnost (Ars Vitae na http://arsvitae.si/sl/page/view/Brezposelnost). Vlada RS je z delodajalci in sindikati podpisala Izhodišča za socialni sporazum 2012–2016 in na področju trga dela in zaposlovanja med drugim piše naslednje: »V času visoke brezposelnosti je redna zaposlitev še posebej cenjena, zato se socialni partnerji strinjamo,da je nujno spodbujati aktivne politike na trgu dela, ki morajo biti povezane s potrebami gospodarstva in usmerjena v kvalitetna delovna mesta, ki bodo zagotavljala ekonomsko in socialno varnost ter vse oblike zaposlovanja, predvsem pa prehajanje iz bolj fleksibilnih zaposlitev v zaposlitve za nedoločen čas. Še naprej bomo razvijali koncept varne prožnosti in s spremembami delovnopravne zakonodaje ter uskladitve z ostalo, tudi davčno zakonodajo, omogočili primerno razmerje, ki bo zaposlenim zagotavljalo ustrezno socialno varnost, podjetjem pa možnost bolj učinkovitega prilagajanja razmeram na trgu. Spodbujali bomo programe za daljše ostajanje v zaposlitvi in izvajali ukrepe v podporo zdravemu življenjskemu slogu ter za krepitev varnosti in zdravja pri delu. Prenovili bomo ukrepe aktivne politike zaposlovanja, kjer bomo zmanjšali razdrobljenost programov, povečali njihovo povezanost s potrebami gospodarstva, racionalizirali postopke vključevanja brezposelnih in dosledno spremljali učinkovitost posameznih programov ter spodbujali programe zaposlovanja težje zaposljivih in dolgotrajno brezposelnih (Vlada RS na http://www.vlada.si/si/teme_in_projekti/socialni_sporazum/). Na osnovi tako pripravljenih konceptov za utrjevanje trga dela in zaposlovanja v naši državi se nam morda res ni potrebno bati prihodnost. 6.4.1 Brezposelnost in EU Novembra 2009 je bilo v 16 članicah evroobmočja brez službe 15,7 milijona ljudi, v vseh siva ekonomija članicah EU pa 22,9 milijona. Stopnja brezposelnosti v 16 članicah evroobmočja je novembra lani dosegla 10 odstotkov, je sporočil evropski statistični urad Eurostat. V vseh 27 članicah EU je bilo brez službe 9,5 odstotka za delo sposobnih prebivalcev. Članice evroobmočja so novembra lani dosegle najvišjo stopnjo brezposelnosti po avgustu 1998, vse članice EU pa po januarju 2000, ugotavljajo evropski statistiki. Po podatkih Evrostata sta imeli novembra lani najnižjo stopnjo brezposelnosti Nizozemska (3,9 %) in Avstrija (5,5 %), najvišjo pa Latvija (22,3 %) in Španija (19,4 %). V letu dni se je stopnja brezposelnosti najmanj povečala v Nemčiji, Luksemburgu in na Malti, najbolj pa je narasla v baltiških državah. Slovenija je s 6,8 % še vedno med štirimi članicami EU z najnižjo stopnjo brezposelnosti, je pa tudi med državami, kjer se je v letu dni precej povečala. Novembra leta 2008 je bila slovenska stopnja brezposelnost podobna kot v Avstriji (v Sloveniji je bila 4,2 %, v Avstriji 4 %), zdaj je slovenska bistveno višja kot v Avstriji. Da je Avstrija med članicami z najnižjo stopnjo brezposelnosti in da je njena rast med najnižjimi v EU posredno koristi tudi Sloveniji. V obmejnih pokrajinah, zlasti v Pomurju, bi bilo brez službe še bistveno več ljudi, če ne bi imeli dela v sosednji Avstriji. Glede na to, da evropska podjetja še zmeraj najavljajo nova odpuščanja, da ima nekaj ključnih evropskih industrijskih sektorjev, zlasti avtomobilska industrija, ki po podatkih evropske komisije zaposluje 12 milijonov ljudi, presežne zmogljivosti, bo brezposelnost v evroobmočju in EU letos še rasla. Manj delovnih mest pomeni manj prihodka za družine, manj nakupov blaga v trgovinah, manj naročil storitev. To pomeni manj prometa za lokalna podjetja in tudi manj potreb po delovnih mestih. Pa tudi manj prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, ki so vir za financiranje pokojnin in javnih zdravstvenih storitev. Hkrati pa morajo države, ki že imajo prevelike proračunske primanjkljaje – proti 20 članicam EU je evropska komisija uvedla postopek - plačevati nadomestila za brezposelnost in socialne pomoči. Tako politiki kot delodajalci v Evropi pot do zmanjšanja brezposelnosti vidijo zgolj z ustvarjanjem novih zelenih delovnih mest, skoraj nič pa ni slišati, kakšni kadri so na voljo, kaj omogoča izobraževalni sistem, kaj bi bilo treba narediti na tem področju, kako bolje uskladiti družinsko in poklicno življenje. Vsa razprava se vrti predvsem okrog pokojninske reforme oziroma kako ljudi čim dalj časa obdržati v službi, okrog lažjega odpuščanja zaposlenih, zaposlovanja za določen čas, o minimalni plači. Prav tako še vedno prevladujejo razprave o maksimiranju dobička, manj o tem, ali so v podjetjih res ljudje na delovna mesta razporejeni tako, da lahko maksimalno prispevajo k uspešnosti, delajo tisto, kar radi delajo, imajo možnost predlagati nove ideje in so za svoje delo ustrezno plačani (http://razgledi.net/2010/01/13/brezposelnost-v-eu-najvisja-po-letu-2000-slovenska-se-pod-povprecjem/). 6.4.2 Nadomestilo za brezposelnost Sistem socialnega zavarovanja za primer brezposelnosti temelji na zavarovalnem načelu, da so denarne dajatve (imenovane denarno nadomestilo), praviloma sorazmerne z višino vplačanih prispevkov (izraženo je načelo enakovrednosti), njihovo trajanje je omejeno in odvisno od predhodne dobe zavarovanja oziroma predhodnega statusa zaposlitve. Sistemi so praviloma obvezni za vse delavce v delovnem razmerju, kjer zavarovalno skupnost tvorijo delavci in delodajalci (horizontalna solidarnost), vloga države pa je v organiziranju in vodenju sistema. V zadnjem času pa je vedno bolj pomembna vloga države tudi za zagotavljanje finančnih sredstev za denarne dajatve. Tabela 6: Primerjava sistemov zavarovanja za primer brezposelnosti v Belgiji, Avstriji, Češki in Sloveniji. Država Nadomestilo za primer brezposelnosti Denarna pomoč za primer brezposelnosti Količina Trajanje Količina Trajanje Belgija Skupnost z vzdrževanimi člani: 60% povprečnega zaslužka posameznika v prvem letu; Samska oseba: 60% v prvem letu, 44% od drugega leta dalje; Skupnost brez vzdrževanih članov: 55% v prvem letu brezposelnosti Brez omejitve, razen v posebnih primerih dolgoročne nezaposlenosti. Ne obstaja. Avstrija Osnovni znesek: 55% povprečnega dnevnega neto dohodka. Nižja stopnja: 21,03 €, če dnevno nadomestilo ne presega 60% dnevne neto plače (brez družinskih dodatkov) in 80% dnevne neto plače (z družinskimi dodatki). Prihodki iz malega dela v vrednosti več kot 301,54 € izničijo upravičenost. Odvisno od starosti in števila let delovne dobe, od 5 do 18 mesecev. Odvisno od lastnega dohodka upravičenca in dohodka zakonca s stopnjo dodatka, do katere se dohodki ne upoštevajo, Stopnja pomoči: 92% (v nekaterih primerih 95%) NPB. V primeru krajše upravičenosti do nadomestila za brezposelnost, se po 6 mesecih zmanjša "višja" dnevna stopnja. Brez omejitev za 52 tednov. Češka 50% v prvih 3 mesecih in 45% v naslednjih mesecih glede na zadnji neto dohodek. Največje nadomestilo je enak 2,5-kratnik minimalnega dohodka. Pravica do nadomestila za brezposelnost temelji na obdobju prispevkov (12 mesecev v zadnjih 3 letih). 6 mesecev za prosilce pod 50 let, 9 mesecev za prosilce med 50 in 55 let z najmanj 25 let prispevkov za socialno zavarovanje, 12 mesecev za prosilce z najmanj 30 let prispevkov za socialno zavarovanje (9 mesecev, če so stari manj kot 30 let). Samo v primeru vključitve v aktivno politiko zaposlovanja (prešolanje). 60% zadnjega neto dohodka, do največ 2,8-kratnik minimalnega dohodka. Med časom usposabljanja. Slovenija Pravica do nadomestila za primer brezposelnosti temelji na 12 mesecih zaposlitve pri istem delodajalcu v zadnjih 18 mesecih. Prve tri mesece: 70% osnove. Naslednjih mesecih: 60% osnove. Referenčna osnova: povprečna mesečna plača (brez zgornje meje) v zadnjih 12 mesecih pred prenehanjem zaposlitve. Minimum: najmanj 100% neto zajamčene plače. Najvišja: 3-kratnik minimalno nadomestilo za brezposelnost. Odvisno od dolžine zavarovalne dobe: 3 mesece, če je oseba zavarovana za 1 do 5 let, 6 mesecev, če je zavarovana za 5 do 15 let, 9 mesecev, če je zavarovana za 15 do 25 let, 12 mesecev, če je zavarovana za več kot 25 let, 18 mesecev za zavarovane osebe, starejše od 50 let in več kot 25 let zavarovalne dobe, 24 mesecev za zavarovane osebe, starejše od 55 let, z več kot 25 let zavarovalne dobe. V kolikor je dohodek na družinskega člana nižji od 80% zajamčene plače vključno z lastnino. 80% zajamčene plače zmanjšane za prispevke. Največ 15 mesecev, možnost podaljšanja v kolikor je prejemnik starejši od 50 let. Vir: Benefit systems and their interaction with active labour market policies, 2004 in 2008, Evropska komisija, DG SOC. 6.4.2.1 Registrirana brezposelnost v Sloveniji Stopnja registrirane brezposelnosti je bila januarja 2010 10,6 %. Število zaposlenih oseb se je znižalo za več kot 2.700. Stopnja registrirane brezposelnosti 10,6 %. Stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji se je v januarju 2010 zvišala za 0,3 odstotne točke in je dosegla 10,6 % (10,0 % za moške in 11,4 % za ženske). Število registriranih brezposelnih oseb se je zvišalo za več kot 2.900; tri četrt je bilo moških. Med vsemi registriranimi brezposelnimi osebami je januarja 2010 bilo 52,6 % moških in 47,3 % žensk. Število zaposlenih oseb najbolj upadlo v podravski statistični regiji. V januarju 2010 se je število zaposlenih oseb najbolj znižalo v podravski statistični regiji, in sicer za skoraj 700, v osrednjeslovenski statistični regiji se je znižalo skoraj za 600, v savinjski statistični regiji za več kot 500. Te tri regije so zaposlovale več kot 60 % vseh zaposlenih oseb v Sloveniji. Osrednjeslovenska statistična regija jih je januarja 2010 zaposlovala največ, 34,1 % vseh zaposlenih oseb, podravska 14,2 % in savinjska 12,4 %. Tabela 7: Aktivno prebivalstvo v Sloveniji, januar 2010. Aktivno prebivalstvo Delovno aktivno prebivalstvo Delovno aktivno prebivalstvo Registrirane brezposelne osebe skupaj zaposlene osebe samozaposlene osebe Skupaj 935.672 836.081 749.697 86.384 99.591 Moški 521.682 469.320 407.175 62.145 52.362 Ženske 413.990 366.761 342.522 24.239 47.229 Stopnja registrirane brezposelnosti, Slovenija, januar 2010, začasni podatki XII 09 I 10 % Skupaj 10,3 10,6 Moški 9,6 10,0 Ženske 11,2 11,4 Vir: Divjak na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2999 6.4.3 Brezposelnost in mladi Raziskave o položaju mladih na trgu delovne sile konec devetdesetih let prejšnjega stoletja in na začetku tega so pokazale, da imajo spremembe na trgu delovne sile v smeri večje prožnosti zaposlovanja in organiziranja dela negativne posledice, saj se povečujeta negotovost in intenzifikacija dela, čemur so še zlasti izpostavljeni mladi (Kanjuo Mrčela in Ignajtović, 2004). Ignjatović in Trbanc (2007) poročata o specifičnem in v mnogočem podrejenem položaju mladih na trgu delovne sile v Sloveniji, o čemer pričajo podatki o že tradicionalno višjih brezposelnostih mladih od povprečja za celotno populacijo. Po podatkih Evropske komisije (Evropska komisija, 2006) je bila v Sloveniji leta 2005 stopnja brezposelnosti med mladimi (15–24 let) 16% (Kanjuo Mrčela in Černigoj Sadar, 2007, 19–20). Oblika delovnega razmerja je statistično značilno povezana s starostjo: čim mlajši so iskalci zaposlitev, tem večji je odstotek tistih, ki so zaposleni za določen čas. Zaposlitvena situacija odločilno vpliva na odločitve mladih pri osnovanju družine. Med mladimi, ki so zaposleni za nedoločen čas, jih ima večina otroke (60%), pri mladih, ki so zaposleni za določen čas, pa je situacija nasprotna, saj jih večina nima otrok (66%). V prihodnje lahko pričakujemo, da se bo odnos med starševstvom in obliko delovnega razmerja še zaostril. Če k tretjini mladih zaposlenih, ki jih skrbi, da bodo izgubili sedanjo zaposlitev, prištejemo še tiste, ki imajo negotove oblike delovnih razmerij, in brezposelne, potem se po optimistični oceni skoraj polovica mladih ne bo odločila za prvega/še enega otroka (Kanjuo Mrčela in Černigoj Sadar, 2007, str. 39). 6.5.4 Starejši in brezposelnost Slovenija sodi v družbo tistih vzhodnoevropskih držav, ki so na aktivno staranje družbe še slabo pripravljene. Vpetost starejših od 55 let na trg dela je namreč izjemno nizka, saj sedanja zakonodaja omogoča sorazmerno zgodnje upokojevanje, zanimanje podjetij za zaposlovanje starejših je prav tako slabo, poleg tega je med brezposelnimi že več kot 30 odstotkov ljudi, ki so starejši od 50 let. Po novi zakonodaji naj bi se sicer pogoji za starostno upokojitev zaostrili, večjo vključenost na trg dela naj bi zagotovil tudi zakon o malem delu, vendar je med socialnimi partnerji ostalo veliko razhajanj. V Pergamu so prepričani, da bi morali tako država kot delodajalci, preden zahtevajo sprejem zakonodaje, ki določa poznejše upokojevanje oziroma daljše ostajanje v delu, urediti pogoje za ustrezno zaposlovanje starejših. »Žal pa smo priče temu, da se eni in drugi zavzemajo za poznejše upokojevanje, torej za več in daljše delo starejših delavcev, ob tem pa delodajalci – tako kaže praksa – odpuščajo starejše delavce in tudi niso pripravljeni na novo zaposlovati starejših delavcev. Pogojev, ki bi omogočali primerno zaposlitev in delo starejših, tako kot v nekaterih drugih urejenih državah, pri nas enostavno ni. Pri tem imamo v mislih razporeditev starejših na njihovim sposobnostim prilagojena delovna mesta z ustreznimi psihičnimi in fizičnimi obremenitvami, kar bi seveda dalo pozitivne učinke v procesu dela in v družbi nasploh. Tudi zato, ker daljše ostajanje na delu in zaposlovanje starejših v naši družbi še ni ustrezno urejeno, sindikati nasprotujemo sprejemu predlagane pokojninske zakonodaje,« je dejala Vida Fras, generalna sekretarka KSS Pergam. Pridružujejo se ji v Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije. »Podatek, da je med brezposelnimi 31 odstotkov starejših od 50 let, na trgu dela pa po najnovejših podatkih Eurostata 32,7 odstotka starih med 55 in 64 let, potrjuje že znano dejstvo, da se nekateri delodajalci v času težav, v katerih se znajdejo, želijo najprej znebiti starejših delavcev, ki pa praviloma ne najdejo več zaposlitve, saj jih zaradi starosti delodajalci preprosto ne zaposlijo. To stanje tudi zanika trditev nekaterih delodajalcev in vlade, češ da so starejši delavci preveč zaščiteni in da jim je zaradi tega nujno treba znižati odpravnine in skrajšati odpovedne roke,« je prepričan Dušan Semolič, predsednik ZSSS. Starejši so pred brezposelnostjo najpogosteje delali v predelovalnih dejavnostih, gradbeništvu in trgovini. Brezposelnost med starejšimi od 55 let od leta 2005 raste. Sindikati opozarjajo, da se je treba zavedati, da gre veliko ljudi v pokoj ob izpolnitvi prvih pogojev za upokojitev zaradi zgaranosti, zaradi kostno-mišičnih poškodb in zaradi posledice mobinga na delovnem mestu, ki zlasti starejšim ne prizanaša. Bilo bi lahko drugače. Delodajalci bi morali pokazati več skrbi glede pogojev dela na delovnih mestih, da bi bila delovna mesta tudi prilagojena starejšim zaposlenim; država pa bi morala ustvarjati takšne zakonske pogoje, zlasti na področju prispevkov in davkov, ki bi spodbujali delodajalce, da bi omogočili starejšim delavcem, da bi delali nekoliko dlje, kot to počnejo v teh razmerah. Da podjetja zaposlovanje starejših vidijo predvsem kot oviro in ne kot izziv za aktivno staranje družbe, potrjujejo tudi na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer ugotavljajo, da sicer delodajalci jasno ne izražajo predsodkov do starejših zaposlenih, se pa to kaže v prikriti obliki tako, da pri izboru novih sodelavcev praviloma dajejo prednost mlajšim kandidatom na račun starejših. Med razlogi, zakaj podjetja v večini primerov niso naklonjena zaposlovanju starejših, so: - pomanjkanje ozaveščenosti o pomenu starostno raznolikega (uravnoteženega) zaposlovanja in premajhno poznavanje prednosti starejše delovne sile; - odklanjanje starejše delovne sile zaradi zakoreninjenih negativnih predsodkov do te skupine (da so nemotivirani za delo, brez primerne izobrazbe, da se ne želijo strokovno usposabljati, da je njihova delovna storilnost nižja kot pri mlajših, da so deležni prevelike zaščite, da so več odstotni z dela v primerjavi z drugimi itd.); * v manjših podjetjih po navadi nimajo zaposlenih, ki bi se posvetili zaposlovanju starejših; * premalo delovnih mest, ki bi bila prilagojena potrebam in izkušnjam starejših zaposlenih; - pomanjkanje izobraževanja in usposabljanj, prilagojenih starejšim; - nekatere pravice, ki jih starejšim zagotavlja delovnopravna zakonodaja (dodatek na delovno dobo, daljši dopust itd.). Starejših delavcev se praviloma delodajalci otepajo, čeprav so uspešna podjetja največkrat tista, ki znajo izkoristiti znanja in veščine, prednosti vseh generacij – tako mladih, srednje generacije in starejših. Zakon o malem delu po mnenju sindikatov ni pravi odgovor, da bi dosegli cilj – oblikovati takšen trg dela, ki bi izkoristil velike potenciale, ki pa so v prav vsaki starostni skupini zaposlenih. Ta zakon bo dodatno okrepil zaposlovanje v negotovih oblikah dela, v katerih je prav vse podrejeno zagotavljanju povečevanja dobičkov na račun delavcev. (Petkovšek Štakul na http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042374311) V letu 2011 se je Sloveniji izobraževalo 24 % ali malo manj kot četrtina odraslih v starostni skupini 50–69 let, največ se jih je učilo uporabljati računalnik (17 %) in tuje jezike (11 %). 44 % teh prebivalcev je obiskalo kulturno predstavo in okrog 50 % se jih je udeleževalo različnih socialnih aktivnosti. Kot odziv na staranje prebivalstva in demografske izzive, ki čakajo Evropo v prihodnosti, je Evropska unija leto 2012 razglasila za evropsko leto aktivnega staranja in medgeneracijske solidarnosti. Življenjska doba Evropejcev je vse daljša, zato je cilj držav ohraniti starejše ljudi aktivne in jih čim bolj vključiti v družbo. V Sloveniji se za ta namen pripravlja 12. festival za tretje življenjsko obdobje (od 1. do 3. oktobra 2012), ki je edinstvena prireditev za starejše in največja tovrstna prireditev v Evropi. Zaradi zniževanja rodnosti in podaljševanja življenjske dobe se prebivalstvo neizogibno stara. Leta 1991 je bila povprečna starost v Sloveniji 35,9 leta, danes pa je 41,7 leta. Enostavna slika staranja prebivalstva pa skriva v sebi zapleten proces socialnih sprememb. Med vsemi prebivalci Slovenije je danes 17 % starejših, tj. takih, ki so stari 65 ali več let, pred dvajsetimi leti pa jih je bilo 11 %. Največ starejših oseb, 48 %, živi v gospodinjstvu skupaj z zakoncem brez otrok, 9 % jih živi samih z vsaj enim otrokom, približno 28 % jih živi samih in okrog 5 % v skupinskih gospodinjstvih (večinoma v domovih starejših občanov). Starejši prebivalci so izpostavljeni največjemu tveganju revščine. Leta 2010 je vsak peti prebivalec Slovenije, star 65 ali več let, živel v gospodinjstvu z dohodkom pod pragom tveganja revščine. Med prebivalci, starimi 75 ali več let, je bilo takšnih več kot četrtina. Dandanes so prehodi med posameznimi življenjskimi obdobji (otroštvo, odraslost, starost) vse bolj zabrisani. Ljudje živimo vse dlje, zato se bomo morali tudi pozneje upokojevati; mladi se tudi dalj časa šolajo, pozneje vstopajo na trg dela in si vse pozneje ustvarijo družine (poprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka je bila leta 1991 24,1 leta, leta 2010 pa že 28,7 leta). Ker narašča tudi delež tistih najstarejših, bi morda lahko govorili tudi o četrtem življenjskem obdobju (delež prebivalcev, starih 80 ali več let, je leta 1990 znašal približno 2 %, danes pa znaša že okoli 4 %). Številčna povojna generacija se pomika v pokoj in ocenjuje se, da bo do leta 2020 tretjina populacije Evropske unije upokojene. Način in kakovost življenja starejših tako postajata vse pomembnejša za celotno družbo. Eden strateških ciljev EU je tudi t. i. vseživljenjsko učenje. Za ta namen se v celotni Uniji izvaja Anketa o izobraževanju odraslih; z omenjeno anketo naj bi se namreč pridobile informacije o izobraževanju in usposabljanju odraslih, o njihovi socialni in kulturni udeležbi, o računalniških veščinah in o jezikovnih znanjih. V Sloveniji smo v letu 2011 drugič izvedli tako anketo; rezultati bodo v celoti na voljo za vse države članice EU proti koncu letošnjega leta. Za analizo izobraževanja odraslih smo med »starejše« uvrstili starostno skupino 50–69 let. Ker se Slovenci v poprečju starostno upokojimo pri 60 letih, lahko za primerjavo skupino razdelimo na dve podskupini: na tiste, ki se bodo kmalu upokojili (50–59 let) in na nedavno upokojene (60–69 let). V Sloveniji predstavlja starostna skupina 50–69 let približno 25 % celotne populacije. Zanima nas torej, kako aktivni so v resnici naši starejši prebivalci in ali drži – kar si pred upokojitvijo pogosto obljubljajo –, da se bodo po upokojitvi več posvečali izobraževanju in drugim družbenim aktivnostim. Po podatkih iz omenjene ankete se je v letu 2011 v Sloveniji izobraževalo 24 % ali malo manj kot četrtina odraslih v starostni skupini 50–69 let (nekoliko bolj ženske). Pri tem je šlo skoraj v celoti za neformalno obliko izobraževanja (tečaji, delavnice, usposabljanja pri delu, inštrukcije), saj je bil delež starejših oseb, vključenih v formalno izobraževanje (z javnoveljavnim šolskim programom) zanemarljiv. Razčlenitev na dve starostni skupini pokaže, da se osebe v starostni skupini 50–59 let izobražujejo bolj kot tiste v starostni skupini 60–69 let, saj je bil delež tistih, ki so bili vključeni v izobraževanje, še enkrat večji pri prvi skupini (32 %) kot pri drugi (15,4 %). Za primerjavo: v starostni skupini 30–49 let se je izobraževalo 41 % odraslih (podatki na splošno kažejo, da se zanimanje za izobraževanje s starostjo zmanjšuje). Vpliv na izobraževanje pa ima tudi že dosežena izobrazba; bolj izobraženi se namreč tudi pozneje v življenju raje in več izobražujejo. Med starejšimi z višje- ali visokošolsko izobrazbo se jih je izobraževalo več kot 50 %, med tistimi s srednješolsko izobrazbo pol manj (25 %), med tistimi z osnovnošolsko izobrazbo ali nižjo od te pa 10 %. Starejši so se v največjem odstotku izobraževali za uporabo računalnika (17 % starejših); sledila so naslednja področja izobraževanja: tuji jeziki (11 %), poslovne vede (9,5 %), umetnost (približno 9 %), osebne storitve (gostinstvo, potovanja, šport, prosti čas) ter osebnostni razvoj (vsakega se je udeležilo približno po 8 % starejših) in zdravje (približno 6 %). Od teh, ki so se izobraževali, jih je kar šest od sedmih odgovorilo, da jim je oziroma da jim bo izobraževanje koristilo precej ali v veliki meri. Na mesec so v povprečju za neformalno izobraževanje namenili nekaj manj kot 6 ur. Od starejših vprašanih (50–69 let) jih 89 % zna vsaj en tuji jezik, od tega 25 % en tuji jezik, 36 % dva, 24 % tri in 15 % štiri ali več tujih jezikov (če ne upoštevamo tistih, ki znajo od tujih jezikov le nekdanji srbohrvaški jezik, se odstotek starejših, ki govorijo vsaj en tuji jezik, zmanjša na nekaj več kot 72 %). V omenjeni starostni skupini jih približno 43 % razume angleško, približno prav toliko nemško, 14 % italijansko in 7 % rusko. Pričakovano je bilo med vprašanimi največ takih, ki obvladajo nekdanji srbohrvaški jezik (75 %). Poleg udeležbe v organiziranem izobraževanju (formalnem ali neformalnem) pa nas je v anketi zanimalo tud t. i. priložnostno učenje, tj. učenje, pri katerem skuša posameznik na povsem neformaliziran način izboljšati svoje znanje ali se namensko naučiti nečesa novega (v svojem prostem času ali v službi). Da so se priložnostno učili, je odgovorilo 36,4 % starejših oseb (približno 40 % iz prve in nekaj več kot 30 % iz druge skupine), in od tega se trije od petih niso drugače izobraževali. Če bi torej tistim, ki so se izobraževali, dodali še te, ki so se le priložnostno učili, bi lahko rekli, da je 46 % starejših aktivno skrbelo za svoje male sive celice. V povprečju so v 48,6 % znanje priložnostno najpogosteje pridobivali s pomočjo tiskanih medijev (knjig, časopisov, revij ipd.), v 34 % s pomočjo računalnika ali interneta, v 11,8 % s pomočjo družinskega člana, prijatelja, sodelavca in v 5,7 % z gledanjem televizije in poslušanjem radia. S priložnostnim učenjem so skušali izboljšati svoje znanje predvsem na naslednjih področjih: osebne storitve (13,2 %), zdravje (11,5 %), kmetijstvo (11,3 %), tehnika (8 %), uporaba računalnika (7,7 %), družbene vede (6,3 %) in tuji jeziki (5 %). Aktivno staranje pa zajema tudi vključenost v kulturne in socialne aktivnosti: 44 % starejših si je v zadnjem letu v živo ogledalo kakšno predstavo (koncert, opero, plesno predstavo ipd.) – deleža obeh podskupin sta bila precej izenačena (45 % iz skupine 50–59 let, 42 % iz skupine 60–69 let); skoraj 20 % jih je obiskalo kino (21,4 % iz prve, 15,5 % druge skupine); kulturnozgodovinske znamenitosti (gradove, cerkve, muzeje, galerije ipd.) so obiskali v 57 % (59 % iz prve, 55,6 % iz druge skupine); športne tekme so si ogledali v okrog 30 % (34 % iz prve, 24 % iz druge skupine). Graf 5: Obisk kulturnih prireditev prebivalcev v starostni skupini 50-69 let, Slovenija. Vir: SURS, Anketa o izobraževanju odraslih, 2011. Anketa o izobraževanju odraslih je še pokazala, da internet in računalnik uporablja 59 % starejših v starostni skupini 50–59 let, med tistimi v skupini 60–69 pa jih uporablja internet 35 %, računalnik pa 38 %. Po Anketi o uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije – tudi to izvaja Statistični urad RS – je v 1. četrtletju 2011 redno uporabljalo računalnik več kot 18 % prebivalcev med 65. in 74. letom starosti. Približno 17 % starejših rednih uporabnikov interneta je sodelovalo v spletnih razpravah o političnih temah, 22 % jih je sodelovalo v spletnih družabnih omrežjih (s tem podatkom celo prehitevajo uporabnike, stare 55–64 let; ti namreč v takšnih omrežjih sodeluje le v 12 %). Časopise ali novice (v tiskani obliki ali na internetu) so v zadnjem letu prebirali štirje od petih starejših, in to večinoma vsak dan ali vsaj enkrat tedensko (84 % starejših v skupini 50–59 let in 81 % tistih v skupini 60–60 let). Knjigo pa je v prostem času prebrala polovica starejših; delež takih je bil nekoliko višji pri prvi skupini, in sicer je znašal 52 %; v drugi skupini jih je bilo 48 %. Če pogledamo za primerjavo podatke za generacijo 30–49 let, izvemo, da je časopise bralo 88 %, vsaj eno knjigo pa je prebralo 56,6 % teh oseb. To kaže, da s starostjo beremo nekoliko manj. Od starejših, ki so brali knjige, jih je 57 % prebralo v zadnjih dvanajstih mesecih več kot štiri knjige. Graf 6: Raba računalniške tehnologije, spremljanje novic in branje knjig, prebivalci 50-69 let, Slovenija. Vir: SURS, Anketa o izobraževanju odraslih, 2011. Prebivalce Slovenije smo spraševali tudi, ali so se v zadnjem letu udeleževali srečanj ali socialnih aktivnosti v okviru raznih združenj (npr. društva, rekreacijske skupine, stranke, sindikati, strokovne, dobrodelne, verske organizacije). Anketa je pokazala, da je nekaj več kot polovica starejših sodelovalo pri vsaj eni tovrstni aktivnosti. V največjem odstotku so se udeleževali aktivnosti cerkva oz. verskih organizacij (44 %), srečanj strokovnih združenj, sindikatov, zvez (36 %), prireditev športnih/rekreacijskih društev (32 %), prostovoljnih aktivnosti (31 %), dejavnosti dobrodelnih organizacij (20 %) in političnih strank (8,5 %) (Meze na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5023). .5 Revščina Haralambos in Holborn (2001, str. 132) pišeta, da se beseda revščina nanaša na neko nezaželeno stanje. Nakazuje, da je treba posameznikom ali skupinam, ki živijo v revščini, pomagati, da bi spremenili njihov položaj. Revščina je družbeni problem, za katerega je treba najti rešitev. Prvi problem pri reševanju tega problema je, da ga prepoznamo; nato da ocenimo razsežnost in ugotovimo vzrok nastanka. Giddens (2007, str. 315) pa meni, da v zvezi z revščino ni mogoče do popolnosti profilirati in opisati siromaka. Pojem je raznolik in se ves čas spreminja. Možnost je, da bodo ljudje nekaterih kategorij živeli v siromaštvu. Pogosto bodo ljudje, ki so depriviligirani, v življenju siromašni. Več možnosti je, da bodo postali siromašni tisti ljudje, ki so bili v določenem življenjskem obdobju brezposelni, več možnosti pa imajo tudi starejši, bolni in invalidni, otroci, ženske in člani razširjene družine, kakor tudi enostarševske družine in etnične manjšine. 6.5.1 Absolutna in relativna revščina 6.5.1.1 Absolutna revščina Po Haralambos in Holborn Haralambosu (2001, str. 132–133) pojem absolutne revščine običajno pomeni sodbo o osnovnih človeških potrebah in ga merimo z vidika sredstev, potrebnih za ohranjanje zdravja in fizične zmogljivosti. Večina meril absolutne revščine ugotavlja kakovost in količino hrane, oblačil ion strehe na d glavo, ki so potrebni za zdravo življenje. Absolutna revščina je pogosto znana kot revščina sredstev za preživetje, saj temelji na oceni minimalnih zahtev sredstev za preživetje. Absolutno revščino običajno merimo tako, da ocenimo osnovne življenjske potrebščine, pri čemer glede na to oceno določimo mejo revščine in kot revne opredelimo tiste, ki so po svojih dohodkih pod to mejo. Nekateri koncepti absolutne revščine z uvajanjem idej temeljnih kulturnih potreb presegajo pojem sredstev za življenje in materialne revščine. To razširja pojem temeljnih človekovih potreb tudi onkraj ravni fizičnega preživetja. Koncept absolutne revščine je doživel veliko kritik. Temelji na domnevi, da obstajajo minimalne potrebe za vse ljudi v vseh družbah. To je šibek argument, tudi če pojmujemo revščino z vidika sredstev za življenje v smislu hrane, oblačil in bivališča. Take potrebe se med družbami in v okviru posamezne družbe razlikujejo. Gidens (2007, str. 311) pa meni, da absolutna revščina temelji na ideji preživljanja. To so osnovi pogoji, ki se morajo izpolniti, da bi se lahko vzpostavljal fizično zdrav obstoj. Podrazumeva se, da so standardi za človeško preživetje bolj ali manj isti za vse ljudi istega obdobja in fizičnih sposobnosti, ne glede na to, kje živijo. Za vsakega posameznika koder koli po svetu lahko rečemo, da je mogoče, da živi v revščini oz. pod mejo splošnega življenjskega standarda. 6.5.1.2 Relativna revščina Sociologi, ki zagovarjajo koncept relativne revščine, pišeta Haralambos in Holborn (2001, str. 137), prej verjamejo, da obstaja revščina tudi tam, kjer so člani družbe izključeni iz načina življenja družbe, ki ji pripadajo. Vodilni zagovornik opredelitve revščine z vidika relativne deprivacije oziroma prikrajšanosti je bil P. Townsend. Poudarja, da bi morala biti revščina definirana v odnosu do standardov določene družbe v določenem času. Poleg tega domneva, da revščina ne vključuje le preprostega pomanjkanja materialnih dobrin. Kadar pa govorimo o relativni revščini, je položaj določene skupine definiran in merjen v razmerju z drugimi v enakem okolju, skupnosti ali državi. Kar pomeni, da bo nekdo, ki se uvršča med revne v razviti državi, imel večji prihodek kot tisti, ki se v manj razviti državi uvršča med bogate. Tako je razumevanje in definiranje revščine velikokrat odvisno od navad, standardov in vrednot vsake države in regije. Poleg tega je pomemben tudi kulturni vidik, kaj nekomu predstavlja revščino. Danes je marsikdo spoznal, da ni nujno, da se z gospodarsko rastjo zmanjša revščina v državi. V veliko državah z naraščajočo gospodarsko rastjo revščina ni izginila. Splošno sprejeto je, da je revščina večplastni pojav, vključujoč tako mentalni, politični, družbeni in materialni vidik. Revščina ima mnogo obrazov. Lahko je ruralna ali urbana, stalna ali začasna. Nekateri ljudje so lahko revni skozi celo življenje, spet drugi pa se izvlečejo in spet padejo v revščino. Ni statični pojav. Zelo pomembna razsežnost revščine je tako imenovana “feminizacija revščine”. To pomeni, da med revnimi prevladujejo ženske. To pa je povezano s posledicami revščine na osnovi spola. Najpogostejši razlogi za revščino: - izguba dela; - pomanjkanje ustreznih ukrepov države, predvsem v obliki socialne pomoči in delavskega zavarovanja, v katerega bi bili vključeni nezaposleni; - gospodarske, politične, rasistične, seksistične in druge oblike neenakosti, ki preprečujejo, da bi se podpora splošnega mnenja revnim izboljšala. 6.5.1.3 Revščina in človekove pravice Revščina pomeni, da uživanje človekovih pravic ni popolno in učinkovito, še posebno ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Treba se je zavedati, da odsotnost ustrezne zdravstvene oskrbe, izobraževanja, hrane, ustreznega bivališča, dela, zadovoljivega življenjskega standarda itd., ki so posledice revščine in socialne izključenosti, ovira dostop do državljanskih in političnih pravic. To pa se kaže v tem, da ljudje ne zahtevajo svojih ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. To je nazoren primer nedeljivosti in medsebojne povezanosti vseh človekovih pravic. Deklaracija Pravice do razvoja, ki jo je sprejela generalna skupščina ZN leta 1986, je prvi mednarodni instrument, ki se nanaša izključno na pravico do razvoja. Je zelo povezana z drugo generacijo človekovih pravic, kot so zapisane v Mednarodnem paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Razvoj je definiran v prvem členu, kjer piše, da imajo vsi narodi pravico do samoodločbe. S to pravico si svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj. V drugem členu je poudarjeno, da je človek glavni subjekt razvoja in more biti njegov aktivni udeleženec ter mora od pravice do razvoja tudi nekaj dobiti. Revščina in socialna izključenost pa sta opredeljeni v Evropski socialni listini (spremenjena), ki so jo sprejele članice Sveta Evrope leta 1996 in je začela veljati leta 1999. Tako je v 30. členu zapisana: pravica do varstva pred revščino in socialno izključenostjo. Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice do varstva pred revščino in socialno izključenostjo, se pogodbenice zavezujejo, da: s celovitim in usklajenim pristopom sprejmejo ukrepe, s katerimi spodbujajo učinkovit dostop predvsem do zaposlitve, nastanitve, usposabljanja, izobrazbe, kulture in socialne ter zdravstvene pomoči osebam in njihovim družinam, ki živijo ali so v nevarnosti, da bi živele socialno izključene ali v revščini; ponovno proučijo te ukrepe z namenom, da bi jih po potrebi prilagodile. 6.5.1.4 Revščina v Sloveniji Po podatkih iz Raziskovanja o dohodkih in življenjskih pogojih (SILC) za leto 2008 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 12,3-odstotna. To pomeni, da je v omenjenem letu v Sloveniji pod pragom revščine živelo 12,3 % ljudi. Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 6.535 EUR; razpoložljivi neto dohodek oseb, ki so živele pod pragom revščine, je bil torej nižji od 545 EUR na ekvivalentno odraslo osebo na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti v letu 2008 vsaj 1.144 EUR razpoložljivega neto dohodka na mesec, da je bila nad pragom revščine, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa je moralo imeti vsaj 817 EUR na mesec. Če pri izračunu poleg denarnega dohodka upoštevamo tudi dohodek v naravi, je bila stopnja tveganja revščine za leto 2008 11,9-odstotna, mesečni prag revščine pa je bil za 12 EUR višji. Podatki o stopnjah tveganja revščine različnih socialno-ekonomskih kategorij oseb in gospodinjstev kažejo, da so bila v najslabšem položaju gospodinjstva brez delovno aktivnih članov (39,1 % pod pragom revščine), še posebej tista z vzdrževanimi otroki (57,0 %), za temi pa enočlanska (41,9 %) in enostarševska gospodinjstva (28,8 %) ter starejši pari brez vzdrževanih otrok (15,3 %). Med najbolj ogroženimi so bile tudi vse neaktivne osebe (20,2 %), med temi pa so še posebej izstopale brezposelne osebe (37,6 %). Visoko stopnjo revščine so imele tudi starejše ženske (27,6 %) ter najemniki stanovanj (25,2 %). Po pričakovanjih je bila stopnja tveganja revščine najnižja v delovno intenzivnih gospodinjstvih, v katerih so bili vsi odrasli člani zaposleni ali samozaposleni (3,6 %), in pri delovno aktivnih osebah (5,1 %). Če v dohodek ne bi šteli socialnih transferjev (družinskih in socialnih prejemkov), bi se stopnja tveganja revščine skoraj podvojila in bi znašala 23,0 %, pri starejših osebah pa 32,9 %. Če bi od dohodka odšteli še pokojnine, bi se stopnja tveganja revščine še zvišala, in sicer na 38,6 %. Višja bi bila pri vseh starostnih skupinah, najvišja pa pri osebah, starejših od 64 let; pri teh bi se, skladno s pričakovanji, povzpela na 85,3 %. Ti podatki kažejo, da so vse oblike socialnih transferjev v Sloveniji še vedno pomemben dejavnik zniževanja revščine. Ginijev količnik pokaže, kako je dohodek porazdeljen med prebivalce. V letu 2008 je bila njegova vrednost 23,4 % (leta 2007 23,2 %); to kaže, da je bil dohodek dokaj enakomerno porazdeljen. Kazalnik porazdelitve dohodka med prebivalci je tudi razmerje kvintilnih razredov; v letu 2008 je znašalo 3,4; ta vrednost pove, da je imelo 20 % najbogatejših oseb v Sloveniji 3,4-krat več dohodka od 20 % najrevnejših oseb. Stopnja tveganja revščine je v letu 2010 znašala 12,7 %, to je za 1,4 odstotne točke več kot leto prej. Mesečni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo se je znižal s 593 EUR na 587 EUR. V letu 2010 živelo pod pragom revščine 12,7 % oseb. Po podatkih iz Raziskovanja o dohodkih in življenjskih pogojih (SILC) za leto 2010 je bila stopnja tveganja revščine v Sloveniji 12,7-odstotna. To pomeni, da je v Sloveniji pod pragom tveganja revščine živelo 12,7 % ali približno 254 000 oseb. Glede na leto 2009 se je stopnja tveganja revščine zvišala z 11,3 % na 12,7 %. Prag tveganja revščine se je prvič nekoliko znižal. Izračun temelji na dohodkih, prejetih v letu 2009, saj je bilo to leto v raziskovanju za leto 2010 dohodkovno referenčno leto. Leto 2009 pa je bilo že leto gospodarske krize in leto z razmeroma visokim številom brezposelnih oseb; posledice omenjene krize so se odrazile v nižjih dohodkih gospodinjstev in višji stopnji tveganja revščine. Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je znašal 7.042 EUR; razpoložljivi neto dohodek oseb, ki so živele pod pragom revščine, je bil torej nižji od 587 EUR na ekvivalentno odraslo osebo na mesec. Štiričlanska družina z dvema odraslima in z dvema otrokoma, mlajšima od 14 let, je morala imeti v letu 2010 vsaj 1.232 EUR razpoložljivega neto dohodka na mesec, da je bila nad pragom revščine, dvočlansko gospodinjstvo brez otrok pa je moralo imeti vsaj 880 EUR na mesec. Podatki o stopnjah tveganja revščine različnih socialno-ekonomskih kategorij oseb in gospodinjstev kažejo, da so bila v najslabšem položaju gospodinjstva brez delovno aktivnih članov (40,1 % oseb pod pragom revščine), še posebej tista z vzdrževanimi otroki (74,8 %). Glede na tip gospodinjstva so bila v najslabšem položaju enočlanska (38,5 %) in enostarševska gospodinjstva (31,4 %) ter pari s tremi ali več otroki (13,6 %). Glede na najpogostejši status aktivnosti v letu pred anketiranjem so bile v najslabšem položaju brezposelne osebe (44,1 %) in upokojene osebe (18,3 %). Stopnja tveganja revščine je bila visoka tudi za ženske, starejše od 64 let (27,1 %), in najemnike stanovanj (27,6 %). Po pričakovanjih je bila stopnja tveganja revščine najnižja v delovno intenzivnih gospodinjstvih, tj. v takih, v katerih so bili vsi odrasli člani delovno aktivni (3,5 %), in pri delovno aktivnih osebah (5,3 %). Čeprav je bila stopnja tveganja revščine pri delovno aktivnih osebah nizka, je bilo kljub temu med vsemi osebami, ki so živele pod pragom revščine, skoraj za petino takih, ki so bile sicer delovno aktivne. Glede na leto 2009 so se stopnje tveganja revščine pri skoraj vseh skupinah prebivalstva zvišale. Izjema so bili moški, starejši od 59 let, enočlanska gospodinjstva, pari z enim vzdrževanim otrokom, pari z vsaj tremi vzdrževanimi otroki ter pari brez vzdrževanih otrok; položaj teh skupin se je zaradi nižjih stopenj tveganja revščine v letu 2010 glede na leto 2009 nekoliko izboljšal. Če v dohodek ne bi šteli socialnih transferjev (družinskih in socialnih prejemkov), bi se stopnja tveganja revščine skoraj podvojila in bi znašala 24,2 %, pri osebah, starejših od 64 let, pa 32,1 %. Če bi od dohodka odšteli še pokojnine, bi se stopnja tveganja revščine še zvišala, in sicer na 39,9 %. Višja bi bila pri vseh starostnih skupinah, najvišja pa pri osebah, starejših od 64 let; pri teh bi se, skladno s pričakovanji, povzpela na 88,4 %. Ti podatki kažejo, da so vse oblike socialnih transferjev, vključno s pokojninami, v Sloveniji še vedno pomemben dejavnik zniževanja revščine. V letu 2010 se je vrednost Ginijevega količnika glede na leto prej zvišala za 1,1 odstotne točke; tudi vrednost razmerja kvintilnih razredov se je zvišala, s 3,2 na 3,4. Glede na višji vrednosti obeh kazalnikov lahko sklepamo, da je bil dohodek v letu 2010 nekoliko bolj neenakomerno porazdeljen med gospodinjstva kot v letu 2009. Materialno prikrajšane so osebe, ki živijo v gospodinjstvu, ki izkazuje pomanjkanje vsaj treh ali štirih od devetih elementov materialne prikrajšanosti, ki je posledica omejenih finančnih virov gospodinjstva. Stopnja materialne prikrajšanosti za najmanj tri od devetih elementov materialne prikrajšanosti je v letu 2010 znašala 15,8 % ali za 0,4 odstotne točke manj kot leto prej. Prikrajšanih je bilo 41,9 % oseb pod pragom tveganja revščine in 12,0 % oseb nad tem pragom. Stopnja materialne prikrajšanosti za najmanj štiri od devetih elementov materialne prikrajšanosti je v letu 2010 znašala 5,9 % ali za 0,2 odstotne točke manj kot leto prej. Prikrajšanih je bilo 20,5 % oseb pod pragom tveganja revščine in 3,8 % oseb nad tem pragom. Stopnja prenaseljenosti stanovanja je kazalnik, ki pove, kolikšen je delež oseb, ki živijo v stanovanjih s premajhnim številom sob glede na število članov gospodinjstva. V letu 2010 je ta stopnja znašala 34,9 %; to pomeni, da je v prenaseljenih stanovanjih živelo 34,9 % oseb. Glede na leto 2009 se je stopnja prenaseljenosti stanovanja znižala za 3,1 odstotne točke. Ta delež je bil višji pri mladoletnih otrocih (44,3 %), nižji pa pri osebah, starejših od 64 let (16,3 %). Med osebami pod pragom tveganja revščine jih je 46,3 % živelo v prenaseljenih stanovanjih, med osebami nad tem pragom pa jih je v prenaseljenih stanovanjih živelo 33,3 %. Osebe pod pragom tveganja revščine, ki so živele v prenaseljenih stanovanjih, so predstavljale 5,9 % vseh oseb v gospodinjstvih, osebe nad tem pragom, ki so živele v prenaseljenih stanovanjih, pa 29,1 % vseh oseb v gospodinjstvih. Tabela 8: Osnovni kazalniki dohodka in revščine, Slovenija, 2010 - začasni podatki. Kazalnik Vrednost Prag tveganja revščine (EUR) 7.042 Prag tveganja revščine za gospodinjstvo dveh odraslih in dveh otrok3) (EUR) 14.787 Stopnja tveganja revščine (%) 12,7 Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji, razen pokojnin (%) 24,2 Stopnja tveganja revščine pred socialnimi transferji, vključno s pokojninami (%) 39,9 Neenakost porazdelitve dohodka - razmerje kvintilnih razredov (80/20) 3,4 Neenakost porazdelitve dohodka - Ginijev količnik (%) 23,8 Stopnja materialne prikrajšanosti za 3 od 9 elementov (%) 15,8 Stopnja materialne prikrajšanosti za 4 od 9 elementov (%) 5,9 Stopnja prenaseljenosti stanovanja (%) 34,9 1 Podatki za koncept neto razpoložljivega dohodka brez dohodka v naravi. Vključen je tudi del dohodka v naravi: boniteta za uporabo službenega avtomobila v zasebne namene in del lastne proizvodnje samozaposlenih – vrednost izdelkov, prenesenih v gospodinjstvo iz lastne delavnice, podjetja ali trgovine. 2 Letni prag za enočlansko gospodinjstvo. 3 Letni prag. Otroka sta mlajša od 14 let. Vir: SURS Vir za izračun stopnje tveganja revščine in drugih kazalnikov za leto 2010 so bili podatki iz Raziskovanja o dohodkih in življenjskih pogojih (SILC) za leto 2010, ki je bilo izvedeno na podlagi podatkov, pridobljenih z Anketo o življenjskih pogojih v letu 2010 (leto izvedbe SILC), in administrativnih ter registrskih podatkov za leto 2009 (referenčno leto za dohodek). V postopek izračunavanja uteži gospodinjstev za leto 2010 smo vključili podatke iz registrskega popisa prebivalstva 2011. Zaradi spremenjenega vira podatkov za oteževanje se je v populaciji povečalo število gospodinjstev predvsem enočlanskih (Intihar na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4177). 6.6 Sindikati in sindikalna gibanja Brejc (1994, str. 1714) piše, da je sindikat množična organizacija zaposlenih, katere cilj je zaščita zaposlenih. Prva sindikalna gibanja so nastala v prvi polovici 19. stoletja kot protiutež moči delodajalcev (kapitalistov). Sprejetje sindikatov s strani države je pomemben korak k industrijski demokraciji in institucionalizaciji industrijskega konflikta med delodajalci ter delojemalci. Pripomorejo k stabilnosti družbe. Sindikati svoje cilje dosegajo s pomočjo kolektivnega pogajanja (katerega rezultat je kolektivna pogodba) ter z uradno (napovedano) ali neuradno (divjo) stavko. stavke nekaterih kadrov, kot je policija, so omejene. Sindikati v postindustrijski družbi izgubijo na pomenu, a se obdržijo kot zagotovilo ravnovesja. Posamezniki, ki imajo skupne interese, so že po naravnih zakonitostih nagnjeni k združevanju, da skupne interese lažje zavarujejo. Gledano z zgodovinskega vidika je združevanje delavcev usmerjeno k izboljševanju pogojev individualnega dela delavcev prek kolektivnih akcij, ki naj zagotovijo ravnotežje med pogodbenima strankama. Zakonodaja praviloma ne opredeljuje pojma sindikata, temveč prepušča opredelitev teoriji in judikaturi. Nemški avtor Deubler je teoretično opredelil sindikat kot trajno, svobodno oblikovano demokratično urejeno združenje, ki je neodvisno od svojega nasprotnika in države ter drugih organizacij in je pripravljeno, da v uresničevanju sprejetih ciljev, varovanja in razvijanja delovnih in gospodarskih pogojev, če je potrebno, uporabi tudi »sredstva delovne borbe«. Stanojević (1996, str. 10) pa razlaga, da je sindikat v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen kot družbena organizacija delavskega razreda, ki si prizadeva za uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov in za varstvo gospodarskih, družbenih, pravnih interesov delovnih ljudi. Sindikat je interesno združenje z vsemi neštetimi značilnostmi organizacije: je trajno združevanje, ki ga ob jasni notranji izdiferenciranosti med navadnimi člani, neprofesionalnimi aktivisti in profesionalci – funkcionarji določa predvsem osredotočenost na specifične cilje zaščite in izboljševanja gospodarskega, socialnega in tudi političnega položaja delojemalcev. V nekaterih državah ga opredeljujejo kot razredno organizacijo, meni Novak (1992, str. 13–25), ki si prizadeva za neposredno izboljšanje delovnih razmer in materialnega položaja včlanjenih delavcev ter nameščencev. V kapitalistični ekonomiki pa je to združenje podjetij oz. organizacij zaradi uspešnejšega nastopanja na trgu. Kolektivne akcije, ki naj zavarujejo interese skupine, lahko potekajo na dva različna načina: s kolektivnim dogovarjanjem (torej z normativno avtonomijo) ali pa konfliktno, torej s stavkami (neposredna samozaščita). Po ZDDV (Ur. l. RS, št. 117/2006) pa so sindikati nepridobitna organizacija, kar pomeni, da opravljajo (v večini primerov) zgolj nepridobitno dejavnost in so zaradi tega tudi opravičeni plačila davka od dobička, saj ga ne ustvarjajo. V kolikor v manjšem delu opravljajo pridobitno dejavnost je potrebno izvesti obračun davka od dobička pravnih oseb za pridobitni del dejavnosti ob koncu obračunskega obdobja- koledarskega leta. 6.6.1 Namen sindikata in članstvo Sindikat je po svoji formalno-organizacijski strukturi in tudi zaradi poudarjene odvisnosti od podpore skupin, kij jih predstavlja, ter prostovoljnega včlanjevanja dokaj podoben politični skupini. Vseeno sta sindikat in politična stranka bistveno različni organizaciji, saj ju opredeljujejo kakovostno različni cilji ali vsaj kakovostno različni poudarki znotraj podobnih, skupnih ciljev njihovega delovanja. Za razliko od političnih strank so sindikati organizacije, ki so primarno usmerjene na ekonomske cilje ali le-te vsaj močno poudarjajo. V tem pomenu lahko rečemo, da so sindikati (predvsem) organizacije ekonomskih interesov. Primarna organizacija ekonomskega interesa v moderni industrijski družbi, s katero je sindikat zgodovinsko in logično najbolj povezan, je podjetje (Stanojević, 1996, str. 10 in 22). Materialne pravice delavcev so vse tiste pravice, na podlagi katerih delavci pridobivajo materialna sredstva za pokrivanje svojih osebnih potreb. Med materialnimi pravicami je najpomembnejša plača, ki ima med vsemi materialnimi pravicami največji delež. Višina plače je odvisna od vrste dela, ki ga delavec opravlja, od individualne in od skupinske delovne uspešnosti in od višine dobička, ki je dosežen v delovnem procesu. Razen plače štejemo med materialne pravice tudi nadomestila za inovacije, nadomestila plače zaradi upravičene odsotnosti z dela in izplačila, ki gredo delavcem ob posebnih priložnostih. Med materialne pravice delavcev štejemo tudi dodatke, ki se obračunavajo zaradi posebnih delovnih razmer (nadurno delo, nočno delo, prekinjen delovni čas itd.) in tudi dodatek za delovno dobo, za starost in podobno, vendar so ti dodatki sestavni del plače. Med materialnimi pravicami delavcev obravnavamo tudi povračila stroškov v zvezi z delom, ki pa pomenijo pravico do povračila stroškov in ne plačila za delo. Zaradi pomembne socialne in motivacijske vloge plač in drugih materialnih pravic delavcev se v praksi obračunavanja in izplačevanja plač povsod v svetu in tudi pri nas uveljavljajo različne oblike odrejanja, usmerjanja in usklajevanja. Praksa, da pri obračunavanju in izplačevanju plač neposredno in mehanično deluje zakon ponudbe in povpraševanja, se uveljavlja le še v manj razvitih državah splošne družbene revščine, v vseh civiliziranih državah pa se plače bolj ali manj neposredno usklajujejo in tako zagotavljajo socialni mir in motiviranje učinkovitosti delovnih procesov. V normalnih razmerah se država v obračunavanje in izplačevanje plače ne vmešava. Usklajevanje poteka preko kolektivnih pogodb, s katerimi predstavniki delavcev (sindikati) in predstavniki lastnikov podjetij določajo spodnje meje višine plač in drugih materialnih pravic za posamezne skupine in kategorije delavce. Kolektivna pogodba se je uveljavila kot temeljni instrument za urejanje pravic, obveznosti in odgovornosti med delavci in delodajalci, kar še posebej velja za urejanje materialnih pravic (Stanojević, 1996, str. 10 in 22: Splošno gledano so glavne potrebe delavcev zaradi katerih se združujejo v sindikat naslednje: - Varnost dela oz. zaposlitve (Delavci želijo biti prepričani, da bodo imeli zagotovljeno delovno mesto. Bojijo se izgube zaposlitve zaradi ekonomskih modifikacij oz. si želijo zagotoviti, da bodo odpuščeni le iz upravičenih razlogov.) - dobri delovni pogoji (Interes delavcev je, da opravljajo zdravi in varno delo v prijetnem delovnem okolju.) - Možnost napredovanja (Zaposleni večinoma želijo, da bi imeli v podjetju možnost napredovati na bolje plačano in bolj odgovorno delovno mesto z bolj zanimivim delom. Podjetje tej potrebi ustreže z idealnim sistemom nagrajevanja, ki temelji na starosti ali kvalificiranosti. Rast podjetja navadno daje tudi večje možnosti napredovanja.) - Pomembnost dela, ki ga opravljajo (Delavci želijo, da bi njihovo delo bilo ugledno, koristno, potrebno in pomembno, da bi bil viden prispevek k uspehu podjetja kot celote. Večinoma so bolj zadovoljni z delom, ki ima širši pomen in ugled. Iz dela črpajo zadovoljstvo in samospoštovanje.) - Priložnost, da povedo svoje mnenje (Sindikat je za mnoge zaposlene edina možnost, da izrazijo svoje pritožbe in nestrinjanje s posameznimi vidiki svoje zaposlitve. Seveda ima podjetje za to razvite tudi druge oblike in možnosti.) - Potreba po priznanju (Za dobro opravljeno delo delavci pričakujejo priznanje, posebno prizadevanje da zasluži še posebno priznanje.) - Potreba po spoštovanju (Zaposleni želijo biti v podjetju spoštovani in obravnavani kot ljudje. Posebej pomembno, kako jih obravnavajo nadrejeni. Avtoritativni odnosi podrejenim niso všeč.) - Potreba po pripadnosti (Ljudje se želijo povezati z drugimi ljudmi in si zagotoviti pripadnost. Sindikat povezuje ljudi s podobnimi interesi, ki jih zadovoljujejo preko sestankov, družabnih srečanj, izobraževalnih programov in drugih aktivnosti.) - Plačilo za delo (Delavci želijo dobiti za pošteno delo pošteno plačilo. Pri tem se zlasti primerjajo z drugimi zaposlenimi v istem podjetju in v drugih podjetjih.) (Kavčič, 1991, str. 245) V razviti industrijski družbi smo priča mnogim napredkom in razvojem tehnologije, ki naj bi lajšal delo zaposlenim. Vendar pa so kljub temu delavci na svojih delovnih mestih dostikrat nezadovoljni, saj so jim prevečkrat kršene ali neupoštevane njihove pravice. Tako lahko posledično govorimo o pojavu industrijskega konflikta, ki je vzkliknil z ekonomskim razvojem in do katerega privedejo predvsem nesoglasja med delavci in delodajalci. Ena od razširjenih oblik industrijskega konflikta, se pravi, ki se je delavci najpogosteje poslužujejo pri izražanju svojega nezadovoljstva v organizaciji je stavka. Glavni povodi za stavke izvirajo iz ekonomskih vzrokov, predvsem tistih, ki so povezani s plačili delavcev. Sindikat je glavni akter stavk in tudi zastopa interese delavcev v pogajanjih z delodajalci. Obstoj in delovanje sindikatov je namreč (vse bolj) »nujno«, kajti zelo malo je delodajalcev, ki bi delavcem brezpogojno zagotavljali pravice, ki jim gredo na podlagi zakonov in kolektivnih pogodb, še manj pa delodajalcev, ki bi jih zanimala kvaliteta življenja delavcev in njihovih družin. Skratka namen sindikata je zaščita socialno-ekonomskega položaja svojih članov. Članstvo v sindikatu je prostovoljno. Delavci imajo pravico, da se včlanjujejo v sindikate ne glede na spol, raso, versko ali politično pripadnost. Član je lahko oseba, ki jo sprejme organ sindikata. Članstvo se prične po podpisu pristopne izjave in plačila članarine. Nato član prejme člansko sindikalno izkaznico in se seznani s statutom in programom dela sindikata. Register članstva se vodi v posamezni sindikalni organizaciji, v njem so zabeleženi ime in priimek člana, zaposlitev in številka članske izkaznice (Statut SMBr KNSS, 2006, str. 5). 7 Vloga in pomen komunikacije ter medijev v postmoderni družbi Sodobna postmoderna družba je soodvisna, odvisna in hkrati tudi »zasvojena« z mediji, ki se »nam ponujajo«. Zvesti ostajamo najstarejšim – tiskanim, vse bolj pa na nas vplivajo elektronski mediji. Ti počasi in vztrajno prevzemajo vodilno mesto. Navkljub vsemu medijem »ostajamo zvesti«, saj so naše okno v svet. Ostajajo del nas in so nepogrešljiv skupek sistemov sporočanja in obveščanja. 7.1 Mediji »Médij -a m (ẹ2) 1. kdor je, bo hipnotiziran: izbrati medija iz občinstva; uspavati medija // v okultizmu kdor je v transu primeren za posredovanje med resničnostjo in svetom duhov: medij v transu / biti dober medij 2. knjiž. snov, sredstvo, zlasti kot nosilec fizikalnih ali kemičnih procesov: zrak je medij za zvočne valove; ladja se giblje hkrati v dveh medijih: v vodi in v zraku; kemična reakcija v alkoholnem mediju; trenje v tekočem mediju/medij zelo hitro odteka iz reakcijskega motorja 3. knjiž. sredstvo, pripomoček: televizija je važen medij za informiranje ljudi; dramatika je njegov glavni izpovedni medij; propagandni medij; medij sporazumevanja teh ljudi je angleščina / publ. množični mediji časopisje, radio, televizija z oslabljenim pomenom izražati čustva z medijem poezije/poglavitni medij pripovedi v romanu je nevrotičen mladostnik posredovalec lingv. glagolski način s prevračanjem dejanja na nosilca dejanja« (SSKJ, http://bos.zrc-sazu.si/). Po Milharčič-Hladnik (Milharčič-Hladnik et al., 1999, str. 58–-60) so mediji sredstva, ki nam posredujejo pisana ali govorna sporočila, omogočajo prenašanje govornih sporočil, glasbe in slik ali nam pripravljajo, zbirajo, oddajajo ter ustvarjajo informacije. Mediji niso le vir novic, mnenj, znanja, zabave, temveč nam posredujejo tudi reklame. Prav reklame prinašajo medijem velike zaslužke. Komercialne televizije in radijske postaje živijo samo od sredstev oglaševanja. Mediji so sestavni del našega življenja, ga oblikujejo in usmerjajo. Omogočajo nam, da smo hitro in aktualno obveščeni o vsem, kar se dogaja po svetu, s sliko, besedo in zvokom. Pomembno je, kako si razlagamo medijska sporočila in da do njih razvijemo kritičen odnos. Giddens (2007, str. 484–485) meni, da imajo množični mediji osnovno vlogo v moderni družbi. Pripomorejo, da dosežejo ljudske množice in imajo nanje zelo velik vpliv. Mediji nimajo samo te funkcije, da zabavajo, temveč tudi oblikujejo večino informacij, na katere se nanaša naše vsakodnevno življenje. Množična občila, množični mediji oz. sredstva množičnega obveščanja so občila, posebej namenjena doseganju široke javnosti. Danes se izraz najpogosteje uporablja za opis množičnih elektronskih občil, kot so radio, televizija in internet. Slednji se razlikuje od preostalih množičnih občil predvsem v tem, da imajo na internetu praktično vsi posamezniki možnost produkcije in širjenja informacij, pri ostalih pa imajo to možnost le ozke skupine z dostopom do ustrezne tehnologije za distribucijo. 7.1.1 Pomen in vloga množičnega komuniciranja Splichal (1981, str. 117) piše, da so mediji v večini definicij množičnega komuniciranja opredeljeni za sredstva,ki omogočajo povečanje obsega produkcije sporočil, torej razširijo krog sočasno komunicirajočih s premagovanje časovne in prostorske razdalje med ljudmi. Množični mediji so kot nekakšen osrednji živčni sistem bodisi lokalne skupnosti bodisi naroda ali sveta kot celote, piše Rustja (1997, str. 65), saj imajo skorajda monopol nad informacijami o javnih zadevah, kulturi, športnih dogodkih itd. Mediji postavljajo »dnevni red« dogodkov, dokumentov, oseb. Izbirajo med njimi in odločajo o tem, kateri izmed njih je pomembnejši. Zato so nekatere dejavnosti deležne večje pozornosti, nekatere manjše, druge pa pozornosti sploh ne izzovejo. Ker se dokončni pomeni sporočil oblikujejo na strani prejemnika sporočila, je tisto, kar je povedano, odvisno tudi od medija, preko katerega je p »povedano«. Množični mediji, zlasti televizija ter filmska proizvodnja, so novi način pripovedovanja »zgod«. 7.1.2 Značilnosti množičnega komuniciranje Prva oblika komunikacije med ljudmi je bila neverbalna komunikacija. Ljudje so med seboj komunicirali na podlagi občutkov in čustev, z oddajanjem različnih zvokov, z dotikom, govorico telesa, mimiko, gestiko. Večina raziskovalcev se strinja z mnenjem, da jezikovni kanal prenaša vsebino sporočila z besedo, nejezikovni pa osebna stališča. Včasih celo nadomesti besedno sporočanje. Marsikdo danes težko prizna, da smo ljudje po biološki plati še vedno živali. Tako kot katerakoli vrsta živali, smo tudi ljudje podvrženi biološkim zakonom, ki nadzorujejo naše reakcije, kretnje, govorico telesa, ipd. Človek je šele kasneje razvil govor. Z napredkom sodobne tehnike je neverbalna komunikacija postala pozabljena, vendar zelo pomemben del vseh govorcev, učiteljev, politikov, trgovcev in vseh ljudi, ki se pojavljajo v javnem življenju in morajo svoje izgovorjene besede podkrepiti s kretnjami, zgledom, mimiko obraza in podobno (Mazij in Mušič na http:// www.komunikacija.html). Po Lorbku (1979, str. 20–21) so značilnosti množičnega komuniciranja naslednje: - komunikacijski tok je iz določenega vira usmerjen k občinstvu; - komuniciranje je posredno, saj je omogočeno s posredovanjem medija, ki napravi razmerje med sporočevalcem in občinstvom neosebno; - množično občinstvo je heterogeno, anonimno, ni povezano med seboj in ni strukturirano; - sporočila se prenašajo javno in pogosto tako, da dosežejo večji del občinstva hkrati; - sporočevalec je navadno kompleksna organizacija, ki za komuniciranje namensko angažira velika finančna sredstva. 7.2 Tiskani mediji Časopis (tudi časnik) je periodična publikacija, običajno tiskana na recikliranem papirju, ki izhaja dnevno ali tedensko. Časopis je en najstarejših načinov razširjanja novic, v današnji obliki je nastal pred okrog tristo leti. Časopisna industrija je zaenkrat preživela tekmovanje z drugimi sodobnimi tehnologijami, kot so radio in televizija, precej večjo nevarnost pa ji predstavlja Internet. Večina časopisov ima del vsebin dostopnih tudi v spletni izdaji, vendar nekateri samo za naročnike, oziroma proti plačilu. 7.3 Televizija Ob vzponu interneta in vse večjem pomenu televizije je verjetno najpomembnejši dogodek v zadnjih štiridesetih letih. Če bi pogledali trenutni razvoj tehnologije, bi lahko rekli, da povprečni otrok do svojega osemnajstega leta več časa preživi ob gledanju televizije, kot pa se ukvarja z vsemi ostalimi drugimi aktivnostmi, razen spanja. V Veliki Britaniji je povprečno prižgan pet do šest ur dnevno. Starejši ljudje jo gledajo dvakrat več kot otroci med četrtim in štirinajstim letom, zanimivo pa je, da jo ženske gledajo v povprečju nekaj več kot moški (Giddens, 2007, str. 453–455). Tabela 9: Gledanost nekaterih TV-organizacij, 2009. Dnevni doseg TV organizacija % 1000 POP TV 64,0 % 1093 TV SLO 1 40,8 % 697 KANAL A 40,1 % 684 TV SLO 2 20,3 % 346 TV PIKA 1,0 % 17 VAŠ KANAL 1,0 % 16 KOPER - CAPODISTRIA 0,6 % 10 HBO 0,5 % 9 NET TV 0,5 % 8 Vir: VALICON, trženjsko svetovanje in raziskave, d.o.o., Nacionalna raziskava branosti, 2009. 7.4 Internet V začetku devetdesetih let je mnogo strokovnjakov bilo mnenja, da je računalniška tehnologija dosegla svoj vrh. Vedno bolj je bilo jasno, da prihodnost ni zgolj osebni računalnik, temveč globalna sestava med seboj povezanih računalnikov ali enostavno povedano – internet. Nastal je akcidentalno (lat. accidentia – pripeti se). Je proizvod sveta po padcu berlinskega zidu, pred letom 1989 v času hladne vojne (Giddens 2007, str. 469). 7.4.1 Zgodovina interneta Internet je pravzaprav stranski produkt hladne vojne. V 60tih letih je ameriško ministrstvo za obrambo ustvarilo ARPANET. ARPANET je nastal kot eksperiment v zanesljivem, necentraliziranem omreženju, ki je povezal US MO z vojaškimi ustavnovami in univerzami osnovanimi za vojaški razvoj. V 70etih letih so se severnoameriške univerze in raziskovalne skupine pridruŽile bitki. Leta 1973 so se priklopile prve evropske organizacije. V sedemsetih je UNIX nastopil kot rešitev za računalniške mreže. Sčasoma, je druga mreža, imenovana MILNET vojaški promet, medtem ko sta evropski eunet in japonski unix mreži bili osnovani. V Evropi je Velika Britanija organizirala JANET (Joint academic netvork). Leta 86 je ameriška nacionalna znanstvena fondacija osnovala NSFNET, ki je povezal 5 ameriških univerzitetnih super-računalniških centrov, ki je bil temeljni kamen razvoja interneta. V poznih 80etih se je nekaj ameriških in tujih mrež povezalo in tvorilo to kar danes poznamo kot internet. Leta 1990 je administracijo interneta prevzel NSFNET. Prepoved komercialne rabe je bila dvignjena leta 1991 in do leta 1994 so komercialna omrežja prevladovala. Na začetku, je bil internet pretežno uporabljen za komuniciranje in menjavo podatkov med akademskimi in vladnimi raziskovalci. Prerastel subvencioniranje obrambnih in raziskovalnih omrežij, je komercialni internet sedaj eden najbolj vročih tehnologij doslej. Definicija za Internet ni enostavna, toda poenostavljeno internet bi lahko definirali kot mreža omrežij z univerzitetno naslovno shemo glede na realni čas, računalnik z računalnikom, neodvisna lokacija izmenjave komunikacij in informacij. Nadalje bi lahko razbili definicijo kakršnekoli delujoče mreže TCP/IP (Transmission Control Protocol/Internet Protocol). Internet Protokol (IP) je v bistvu original z ARPANET-om, še vedno spominja na enega najpopularnejših prenašalnih protokolov danes. Javni komercialni Internet je dostopen vsakemu uporabniku interneta. Zasebna omrežja ali Intranets so dostopna samo določenim uporabniškim skupinam, skrbi za večjo kontrolo in visoko varnost kot javni Internet in ponuja visoko stopnjo kvalitete servisa. Internet pridobiva osnovno preskrbo elektronske pošte in sposobnosti prenosa datotek. Danes internet uporabljamo za raznovrstne aplikacije vključno z enotnim sporočanjem glasu in video promet ter elektronski blagovni promet. Postal je prevladujoči komunikacijski medium, ki zagotavlja preveliko število aplikacij. Podrobno bomo razpravljali o glavnih aplikacijah in sicer v času uporabe, ko Internet narašča z neznansko hitrostjo. Sledeča statistika kaže rast krivulje: - 1969: 4 gostitelji na Internetu, 1983: 200 gostiteljev na Internetu, 1996: približno od 10–12 milijonov, dodatno od 12–14 milijonov navideznih, 100% + letna rast, (domnevamo 150 milijonov uporabnikov do leta 2000). Internet in njegovi uporabniki hitro naraščajo, izpodbijanje tradicionalnih medijev z dominantno komunikacijsko tehnologijo. Razpravljali bomo o nekaj ključnih aplikacijah. (Čakš na http://pfmb.uni-mb.si/old/didgradiva/projekti/didrac2/internet.htm) 7.4.2 Storitve interneta Omrežje Internet nam nudi v uporabo različne usluge oziroma storitve. Pogosto jim rečemo tudi servisi. Najpogosteje uporabljene internetske storitve so: Elektronska pošta E-mail, svetovni splet WWW, prenos datotek Ftp, klepet IRC. Storitve interneta delujejo po načelu odjemalec - strežnik ali v računalniškem žargonu povedano po načelu client – server. V omrežju Internet se pojavljajo računalniki z ustrezno programsko opremo in zbranimi podatki v določeni bazi podatkov, ki ponujajo te podatke na vpogled ali ponujajo določen servis ali usluge ostalim uporabnikom v omrežju. Takšne računalnike imenujemo strežniki ali serverji. Uporabniki omrežja Internet, ki pa želijo takšno storitev ali uslugo koristit ali pregledovat vsebino podatkov v bazi strežnika potrebujejo računalnik z ustrezno programsko opremo, povezan v omrežje. Elektronska pošta deluje na podoben način kot običajna pošta, le vlogo poštnih delavcev in centrov prevzamejo računalniki in ustrezni programi. Deluje po načelu odjemalec – strežnik. V omrežju Internet so posebni računalniki poštni strežniki, ki omogočajo storitve elektronske pošte. Skrbijo za sprejemanje in pošiljanje pošte v elektronski obliki. V vlogi odjemalcev se lahko pojavljajo računalniki s katerimi se le občasno povežemo v omrežje Internet. S posebnim programom (v vlogi odjemalca) za pregledovanje ali pošiljanje elektronske pošte (na primer Microsoft Outlook Exspress) se vedno povežemo z določenim poštnim strežnikom s katerega prejmemo elektronsko pošto ali preko katerega elektronsko pošto pošiljamo. Ko s posebnim programom (na primer Microsoft Outlook Exspress) pripravimo sporočilo, ga program pošlje poštnemu strežniku za pošiljanje pošte. Poštni strežnik pogleda komu je sporočilo namenjeno elektronski naslov, pošlje ga naslednjemu poštnemu strežniku v omrežju Internet. Ta poštni strežnik, po potrebi zopet pošlje sporočilo naprej, dokler ne pride do končnega poštnega strežnika kateremu je sporočilo namenjeno in na katerem je poštni predal naveden v elektronskem naslovu. Na tem poštnem strežniku sporočilo počaka naslovnika v naslovnikovem poštnem predalu. Uporabnik – naslovnik se s posebnim programom za elektronsko pošto ( na primer Microsoft Outlook Exspress) poveže s svojim poštnim strežnikom in pregleda sporočila v svojem poštnem predalu. Svetovni splet – WWW – World Wide Web (Web) je storitev Interneta, ki omogoča prikazovanje in pregledovanje informacij zbranih v spletnih straneh spletnih strežnikov. Ob elektronski pošti je ena najbolj uporabljanih storitev omrežja Internet. Deluje po načelu odjemalec - strežnik . V omrežju Internet so posebni računalniki spletni strežniki ,ki imajo zbrane informacije predstavljene v obliki spletnih strani. V vlogi odjemalcev se lahko pojavljajo računalniki, s katerimi se le občasno povežemo v omrežje Internet. S posebnim programom (v vlogi odjemalca), za pregledovanje spletnih strani (na primer Microsoft Internet Explorer) se vedno povežemo z določenim spletnim strežnikom in pregledujemo vsebino spletnih strani. Pomembna lastnost HTTP protokola je poimenovanje datotek, ki predstavljajo spletne strani. Vsaka datoteka ima svoj naslov, tako imenovan URL – Uniform Resource Locator , ki enolično določa datoteko v omrežju Internet (http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2002/di/marcic/spletna_1/Osn%20_Int/Osn_Int.html). 7.4.3 Spletna socialna omrežja Spletna stran MySpace.com je bila še v letu 2008 med najbolj obiskanimi spletnimi stranmi v Sloveniji, je pokazala raziskava RIS o spletni obiskanosti. V letu 2009 se je slika spremenila, saj od takrat Facebook ostaja najbolj priljubljeno družabno omrežje. Marca 2011 je bilo v Sloveniji 627.360 uporabnikov Facebooka, v oktobru 2012 pa skoraj 715 tisoč, kar predstavlja 35,7 % vse slovenske populacije in 55 % slovenskih uporabnikov interneta, kažejo podatki portala SocialBakers. V raziskavi Socialna omrežja 2011 je RIS ugotovil, da ima 60 % uporabnikov interneta oblikovan profil na vsaj enem od spletnih socialnih omrežij. 93 % uporabnikov spletnih socialnih omrežij uporablja Facebook, 39 % Netlog, sledijo jima MySpace (20 %), Twitter (18 %), LinkedIn (13 %) in Hi5 (13 %). RIS je v raziskavi Spletna obiskanost 2010 ugotovil, da je Facebook 10. najbolj obiskana spletna stran pri nas. Po podatkih iz decembra 2009 ima Facebook v slovenski populaciji 10–75 let 44 % doseg med mesečnimi uporabniki interneta, mesečno pa ga obišče 504 tisoč posameznikov v starosti 10–75 let. Tabela 10: Število uporabnikov Facebooka v Sloveniji, 2012. SURS za 1. četrtletje 2009 ugotavlja, da je lastni profil v socialnih omrežjih ustvarjalo ali urejalo 22 % posameznikov v starosti 10–74 let. Največji delež so prispevale osebe v starosti 16–24 let (69 % med ženskami in 68 % med moškimi). Facebook je po številu obiskovalcev leta 2008 prehitel tekmeca MySpace in tako postal največje družabno omrežje na svetu. Januarja 2009 je dosegel 150 milijonov aktivnih uporabnikov po svetu, v juliju 2010 je ta številka narasla na 500 milijonov, oktobra 2012 pa 938 milijonov. Podatki portala Socialbakers kažejo, da je bilo 5. oktobra 2012 v Evropi 243 milijonov uporabnikov Facebooka, v ZDA pa 238 milijonov. Tabela 11: Število uporabnikov Facebooka po svetu, 2012. Aplikacije za grajenje spletnih socialnih omrežij (angl. social network sites ali krajše SNS) so Web 2.0 storitev, ki so med uporabniki svetovnega spleta požele veliko zanimanja. Začetki segajo v Združene države Amerike v leto 1997, ko je bilo postavljeno spletno mesto SixDegrees.com. Razmah pa je nastal šele v začetku tega desetletja z razvojem Ryze.com, LinkedIn in Flickr. Za trenutno veliko priljubljenost pa so poskrbeli predvsem Friendster, Myspace in Facebook, ustanovljeni med leti 2002 in 2004. Množična uporaba aplikacij za grajenje spletnih socialnih omrežij je kmalu pritegnila tud i pozornost akademskih krogov. Od leta 2005 je tako nastala množica socioloških, psiholoških, komunikoloških in družboslovno-informatičnih študij o strukturnih značilnostih omenjenih aplikacij in lastnostih njihovih uporabnikov. V tem okviru Boydova in Ellisonova (2008) v svojem temeljnjem teoretskem članku na tem področju opredeljujeta spletna socialna omrežja kot aplikacije, ki omogočajo posameznikom: (1) izgradnjo javnih ali delno javnih osebnih profilov znotraj omejenega sistema, (2) oblikovati seznam uporabnikov, s katerimi so povezani in (3) vpogled in brskanje po seznamu članov njihovih omrežij oziroma omrežij drugih uporabnikov. Obstoječe tematizacije in pristope k obravnavi je mogoče razvrstiti v štiri skupine: - socio-hisotrične razprave o zgodovini in dejavnikih, ki so zaznamovali razvoj spletnih skupnosti kot družbeno-tehničnih sistemov ter njihovo vlogo med t. i. družbenimi mediji (angl. social media); - raziskave, ki proučujejo naravo družbenih vezi in s tem velikost, strukturo, sestavo socialnih omrežij uporabnikov spletnih socialnih omrežij ter njihovo prepletenost s t. i. offline omrežji; - študije, ki raziskujejo psihološko, socialno, kulturno in tehnološko ozadje oblikovanja uporabniških profilov, izgradnje samopredstavitev in vzpostavitve komunikacijskih procesov znotraj spletnih servisov za grajenje socialnih omrežij; - primerjalne internetne študije, ki se prednostno posvečajo analizi razlik med posameznimi tipi spletnih servisov z vidika njihove tehnološke zasnove/arhitekture, družbeno-interakcijske dinamike ter administratorske oz. upravljavske organizacije. Spletna socialna omrežja so z običajnim nekajletnim zamikom postali priljubljeni tudi med slovenskimi uporabniki. Raziskava RIS o spletni obiskanosti je že v letu 2007 pokazala, da je Myspace med 10 najbolj obiskanimi spletnimi stranmi v Sloveniji z mesečnim dosegom 14 %. Največji družbeni omrežji v svetovnem merilu Facebook in MySpace sta po raziskavi Httpool v letu 2008 najbolj priljubljeni omrežji tudi v Sloveniji. Šele v letu 2008 pa zasledimo tudi prva slovenska družbena omrežja kot so Koornk, Red book in Noovo (Ris.org na http://www.ris.org/index.php?fl=2&lact=1&bid=9805&par). 7.5 Mediji in oblast Mediji ne odsevajo družbene stvarnosti in niso ogledalo družbe. Množični mediji konstruirajo realnost in njene reprezentacije. S konstruiranimi podobami o njej so med odločilnimi obiskovalci naših vrednot in življenjskih slogov. S stereotipi in klišeji opredeljujejo naša stališča, s tem, ko predpostavljajo določene modele ravnanj, jih legitimizirajo in postavljajo okvir za prav in dobro. Koširjeva meni, da je v vsem najbolj problematična etična drža slovenskih novinarjev. Piše, da ne gre zgolj za profesionalne novinarske spretnosti in znanje, temveč za etično odgovornost. Novinar mora biti etično senzibilen, zavezan pravičnosti in resnicoljubnosti, dobro podkovan na področju, o katerem poroča, široko razgledan in visoko pismen. Preiskovalno novinarstvo kar kliče po odkrivanju mreže finančne in politične moči na Slovenskem, ki omogoča koruptivna dejanja (Košir, 2003, str. 75 Aplikacije za grajenje spletnih socialnih omrežij (angl. social network sites ali krajše SNS) so Web 2.0 storitev, ki so med uporabniki svetovnega spleta požele veliko zanimanja. Začetki segajo v Združene države Amerike v leto 1997, ko je bilo postavljeno spletno mesto SixDegrees.com. Razmah pa je nastal šele v začetku tega desetletja z razvojem Ryze.com, LinkedIn in Flickr. Za trenutno veliko priljubljenost pa so poskrbeli predvsem Friendster, Myspace in Facebook, ustanovljeni med leti 2002 in 2004. Množična uporaba aplikacij za grajenje spletnih socialnih omrežij je kmalu pritegnila tud i pozornost akademskih krogov. Od leta 2005 je tako nastala množica socioloških, psiholoških, komunikoloških in družboslovno-informatičnih študij o strukturnih značilnostih omenjenih aplikacij in lastnostih njihovih uporabnikov. V tem okviru Boydova in Ellisonova (2008) v svojem temeljnjem teoretskem članku na tem področju opredeljujeta spletna socialna omrežja kot aplikacije, ki omogočajo posameznikom: (1) izgradnjo javnih ali delno javnih osebnih profilov znotraj omejenega sistema, (2) oblikovati seznam uporabnikov, s katerimi so povezani in (3) vpogled in brskanje po seznamu članov njihovih omrežij oziroma omrežij drugih uporabnikov. 78). 7.6 Vzgoja za medije To področje zajema branje in pisanje, risanje in čečkanje, poslušanje in govorjenje, kritično gledanje in selekcioniranje medijskih vsebin kot veščine oblikovanja lastnih tekstov z uporabo najrazličnejših tehnologij, od oglaševalskih panojev, fotoaparatov, mikrofilmov do kamer. Ko govorimo o vzgoji za medije, piše Koširjeva, potemtakem mislimo na vzgojo z mediji, z medijsko podporo pouka in shematizira vzgojo za medije, kot kaže naslednja razpredelnica: REFLEKTIVNA PRODUKTIVNA Impresija Ekspresija Gledanje, poslušanje, spremljanje doživljajskega toka pri sebi in drugih (občinstvo). Pisanje člankov, risanje stripov in oglasov, govorjenje, recitiranje, petje, ples. Interpretacija Oblikovanje Pogovor o medijskih besedilih, analiza sporočila, strukture in oblike jezika … Izdelava plakatov, fotografije, montaža filmskih izdelkov, mešanje govora – glasba. Komunikacija Komunikacija Diskusija o TV programih, radijskih oddajah, časopisih, kritika, argumentacija, primerjanje, ideje … Urejanje časopisa, pripravljanje radijske in TV oddaje, video in foto album. Vzgoja za medije omogoča, da se učenci, dijaki, študenti socialno zbližujejo, krepijo medsebojno komunikacijo in preko vstopa v javna množična občila tudi komunicirajo z drugimi. Spodbuja jih, da se estetsko izražajo, in z oblikovanjem stališč ter moralnih standardov gradijo svoj osebni etos (Košir, 2003, str. 213 Aplikacije za grajenje spletnih socialnih omrežij (angl. social network sites ali krajše SNS) so Web 2.0 storitev, ki so med uporabniki svetovnega spleta požele veliko zanimanja. Začetki segajo v Združene države Amerike v leto 1997, ko je bilo postavljeno spletno mesto SixDegrees.com. Razmah pa je nastal šele v začetku tega desetletja z razvojem Ryze.com, LinkedIn in Flickr. Za trenutno veliko priljubljenost pa so poskrbeli predvsem Friendster, Myspace in Facebook, ustanovljeni med leti 2002 in 2004. Množična uporaba aplikacij za grajenje spletnih socialnih omrežij je kmalu pritegnila tud i pozornost akademskih krogov. Od leta 2005 je tako nastala množica socioloških, psiholoških, komunikoloških in družboslovno-informatičnih študij o strukturnih značilnostih omenjenih aplikacij in lastnostih njihovih uporabnikov. V tem okviru Boydova in Ellisonova (2008) v svojem temeljnjem teoretskem članku na tem področju opredeljujeta spletna socialna omrežja kot aplikacije, ki omogočajo posameznikom: (1) izgradnjo javnih ali delno javnih osebnih profilov znotraj omejenega sistema, (2) oblikovati seznam uporabnikov, s katerimi so povezani in (3) vpogled in brskanje po seznamu članov njihovih omrežij oziroma omrežij drugih uporabnikov. 216). V zaključku povzemam misli znane slovenske strokovnjakinje za medije Bašičeve Hrvatinove (Bašič Hrvatin in Kučič 2005, str. 253), ki piše, da so mediji del korporativnega sveta in kot taki zavezani sledenju njegovih interesov. V korporativnih medijih prevladuje ideologija, ki podpira privatizacijo, deregulacijo in odpravljanje »nepotrebnih zakonskih omejitev, ki preprečujejo lastnikom, da bi svobodno iskali delo tam, kjer je najcenejše. Naloga novinarstva je, da v to »ideološko« izrazoslovje, ki stremi k univerzalnemu«, prevaja interese kapitala, trgov oziroma konkretnih lastnikov. Očitno je, da medijski karteli vse bolj delujejo proti javnemu interesu ter za interes svojih lastnikov in povezanih korporacij. Primarna naloga medijev je, pomagati državljanom nadzirati državo in ne pomagati državi nadzirati državljane. 8 Država, izobraževalne institucije in religija Država je tvorba, katera je pogojena z narodom, ki jo ustvari in nato kreira. Zanjo so pomembne okviri, ki jo sestavljajo (ozemeljska celovitost, himna, zastava, grb, valuta itd.). Državljani morajo biti sestavni del tega, saj le-ti izražajo želje, potrebe in zahteve po tem, kako naj funkcionira, da bodo v njej živeli zadovoljno, srečno in v miru. Kot državljani so jo dolžni kreirati, skrbeti zanjo in se z vsemi močmi boriti za njeno nenehno verodostojnost, samostojnost in neodvisnost. Izobraževanje je naloga vsake družbe in posameznika v njej. Naloga države je, da ga omogoči vsakomur, ne glede na njegove sposobnosti in zmožnosti. Država z Ustavo regulira tudi odnos do religije. Pri nas je Cerkev ločena od nje, vsakdo pa se svobodno odloča o tem, ali bo del njegovega zasebnega življenja. 8.1 Država, politične stranke in slovenski politični sistem 8.1.1 Država Angleški filozof T. Hobbes je trdil, da smo ljudje sebična bitja in smo pripravljeni uporabiti vsa sredstva za zavarovanje naših življenj in našega imetja. Človek je človeku volk. Da bi se izognili vojni vseh proti vsem in splošnemu kaosu, je potreben dogovor o pravilih skupnega življenja, ki jih bodo upoštevali tudi drugi. Z načinom urejanja skupnih zadev država zagotavlja vzajemno upoštevanje pravil skupnega življenja. J. J. Rousseau, filozof in pisatelj, je bil prepričan, da je nastanek države treba povezovati z nastankom zasebne lastnine. Z njo naj bi se pojavili pohlep, izkoriščanje, podrejanje ljudi. Država je nastala zato, da bi zavarovala zasebno lastnino (Goriup, 1998, str. 57). M. Weber je državo opredelil kot »človeško skupnost, ki si (uspešno) lasti monopol nad legitimno uporabo fizične sile na danem ozemlju«. V 20. stoletju so začele prevladovati nacionalne države, ki si lastijo ozemlja na vsakem delčku sveta. Antropologi pa so odkrili tudi mnoge brezdržavne »preproste« družbe. Včasih jih imenujemo kar družbe brez vodstva. Številni avtorji domnevajo, da je moderna centralizirana država za velik del Evrope nova značilnost. Menijo, da se ni razvila vse do konca fevdalnega obdobja. Centralizirana država se je v mnogih delih sveta razvila razmeroma pozno. V 19. in 20. stoletju je njen pomen bistveno narasel (Haralambos in Holborn (2001, str. 137), 2001, str. 511-512). Kerteš (2005, str. 4) piše, da politična teorija definira državo kot politično skupnost. Politološka definicija države je približno taka: Država je politična skupnost tistih, ki vladajo in tistih, katerim se vlada ter urejena s pravili, ki jih vsi člani skupnosti prostovoljno ali prisilno priznavajo. Politološka definicija je zelo široka in za potrebe prava manj uporabna. Državo je mogoče definirati tudi ožje in sicer tako, da se osredotočimo na odnose znotraj skupine ljudi, ki ima politično oblast in za katero je značilna specifična organizacija (t.i. državni aparat). Tovrstno definiranje države je tudi bližje laičnem pojmovanju države, saj državljan državo pojmuje kot poseben organizem, ki obstaja poleg njega. Država je družbena organizacija z vsemi prvinami organizacije. Zato je potrebno identificirati elemente, po katerih je državo mogoče ločiti od drugih pojavnih oblik organizacij. Takšni elementi so predvsem: - globalni in politični karakter države, - suverenost državne oblasti, - oborožena, ekonomska in ideološka moč, - odnos do teritorija in prebivalstva, - specifične državne funkcije in - povezanost države in prava. Država v današnjem pomenu besede se je pojavila nekako v 18. stoletju z oblikovanjem nacionalnih držav. O državi, njenem izvoru in pomenu so seveda razmišljali že pred nastankom sodobne sociologije. Institucionalizirana moč in oblast sta najbolj jasni v politiki. V različnih družbah se razvijejo različne institucije, vsem pa je skupen boj za oblast. Zapleten sistem političnih institucij (parlament, vlada, predsednik države, sodišča, upravni organi itd.), ki delujejo v družbi, tvori državo. Na ravni celotne družbe država določa, kako se bodo konflikti okoli redkih dobrin, kot so bogastvo, moč in ugled, razporejali med različne družbene skupine (Barle-Lakota et al., 1998, str. 129). Demokratična država je tista državna ureditev, v kateri vsa oblast izhaja iz ljudstva in se izvaja v njegovem interesu. V demokraciji lahko vladajo le tisti, ki jih je izvolilo ljudstvo, in njemu so tudi odgovorni. 8.1.2 Politične stranke Barletova (Barle-Lakota et al., 1998, str. 131) piše, da so politične stranke organizacije, ki poskušajo z volitvami priti na oblast. Člani političnih strank imajo navadno podobne politične vrednote in stališča do pomembnih družbenih vprašanj, čeprav je običaj, da se tudi znotraj strank do nekaterih vprašanj pojavljajo različni odnosi in se tako lahko stranke delijo v posamezne frakcije. Pluralisti so prepričani, da obstoj političnih strank omogoča ljudem, da izberejo svoje vodje in tako vplivajo na reševanje pomembnih družbenih problemov. To naj bi bila tudi osnova demokracije, saj naj bi na takšen način velik del ljudi vplival na pomembne odločitve v družbi. Pluralisti menijo, da je takšno tekmovanje zato osnova demokracije, saj morajo politične stranke med seboj tekmovati in če ne izražajo mnenj svojih volivcev, bodo na naslednjih volitvah izbrane druge stranke ali se bodo pojavile nove. Tako naj bi se odražala odgovornost političnih strank do volivcev. Stranske se morajo zato truditi, da bodo dobile čim širšo podporo volivcev. 8.1.3 Slovenski politični sistem Ustava republike Slovenije (Ustava RS, 2003, str. 63–98), ki je bila sprejeta 23. decembra 1991, zagotavlja parlamentarni sistem delovanja upravljanja. Je najvišji pravni akt, ki ga sprejema in dopolnjuje državni zbor po posebnem postopku (potrebna je dvotretjinska večina). Drugi pravni akti v hierarhičnem zaporedju so: zakoni, ki jih sprejema državni zbor, odloki vlade za izvajanje zakonov, predpisi, smernice in odredbe ministrstev za izvajanje zakonov in vladnih odlokov; predpisi lokalnih samoupravnih organov, ki jih le-ti sprejemajo za urejanje zadev v okviru svojih pristojnosti. Slovenija je demokratična republika, ki temelji na načelu razdelitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Zakonodajno oblast sestavljajo: - državni zbor, državni svet, predsednik republike, vlada, uprava. Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Predsednika se izvoli na neposrednih volitvah za največ dve petletni obdobji. Najvišji zakonodajni organ je državni zbor (90 poslancev), ki sprejema zakone. Državni svet (40 članov) opravlja svetovalno vlogo in zastopa nosilce socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. Vlada predstavlja izvršilno oblast in je odgovorna državnemu zboru. Sestavljajo jo predsednik vlade in ministri. Potrjuje jo državni zbor. Sodstvo: Sodniki so pri opravljanju svoje funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon. Sodišča so okrajna in okrožna; višja sodišča so pritožbena sodišča, vrhovno sodišče pa je najvišje sodišče v sodnem sistemu. 8.2 Državne institucije 8.2.1 Izobraževanje in šolstvo Razne študije so pokazale, da tudi takrat, ko je IQ enak, prihaja do pomembnih razlik v izobraževalnih dosežkih med člani različnih družbenih skupin. Tako so študenti iz delavskega razreda z istim izmerjenim IQ-jem manj uspešni v izobraževalnem sistemu kot njihovi vrstniki iz srednjega razreda. Zato obstaja mnenje, da je razredna stratifikacija neposredno povezana z izobraževalnimi dosežki. Še posebej sklepajo, da subkulture ter posebne norme in vrednote družbenih razredov vplivajo na uspeh v izobraževalnem sistemu (Haralambos in Holborn (2001, str. 756). 8.2.1.1 Predšolska vzgoja Predšolsko vzgojo v vrtcih izvajajo javni in zasebni vrtci. V vrtce se vključujejo otroci od enega leta starosti do vstopa v šolo. Predšolska vzgoja ni obvezna, razen priprave na šolo leto pred vstopom v šolo. V obdobju do popolne uveljavitve 9-letne osnovne šole bo priprava na osnovno šolo potekala po predpisih, ki so veljali pred novim zakonom. Zagotavljanje predšolske vzgoje je ena izmed temeljnih nalog občine, zato vrtce ustanavljajo in financirajo občine. 8.2.1.2 Primarno izobraževanje Osnovnošolsko izobraževanje izvajajo osnovne šole, osnovne šole s prilagojenim programom, glasbene šole ter zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Osnovnošolsko izobraževanje odraslih je organizirano v posebnih oddelkih osnovnih šol, v osnovnih šolah za odrasle in na ljudskih univerzah. Za tujce je organizirana mednarodna šola. Po novem Zakonu o osnovni šoli se je septembra 1999 začelo postopno uvajanje programa 9-letne osnovne šole v 1. in 6. razredu s programom 7. razreda. Splošni cilj osnovnih šol je učencem dati temeljno znanje in jih pripraviti na nadaljnje šolanje ter usposabljanje za poklicno in osebno življenje. Učenci se naučijo razumevati osnovne zakone o naravi, družbi in človeku, razvijajo govorno kulturo in radovednost, potrebo po stalnem učenju, prijateljskih stikih z vrstniki in odraslimi; šole jih vzpodbujajo pri razvijanju interesov in sposobnosti ter oblikujejo njihove navade. Obvezna osnovna šola je za otroke in mladino brezplačna. Vendar pa morajo učenci plačevati šolske potrebščine in delovne zvezke. S šolskim letom 2008-09 je izposoja učbenikov brezplačna. Večinoma sami plačajo prehrano, stroške prevoza v šolo pa poravnajo občine. Če učencem ni mogoče zagotoviti prevoza v osnovno šolo, imajo pravico do brezplačne oskrbe v kraju izobraževanja in pravico do brezplačnega prevoza domov ob pouka prostih dnevih. Tabela 12: Sistem izobraževanja v Sloveniji. Vir: www.cvzukrasno.si/ 8.2.1.3 Sekundarno izobraževanje Srednješolsko izobraževanje v Republiki Sloveniji se deli na splošno ter na poklicno in strokovno izobraževanje. Srednješolsko poklicno in strokovno izobraževanje: nižje poklicno izobraževanje, srednje poklicno izobraževanje, srednje strokovno izobraževanje, poklicno-tehniško izobraževanje, poklicni tečaj, mojstrski, delovodski in poslovodski izpiti. Srednješolsko splošno izobraževanje (gimnazijski programi): gimnazije splošnega tipa klasična gimnazija, program mednarodne mature, gimnazijski programi zasebnih šol. strokovne gimnazije tehniška gimnazija, ekonomska gimnazija, umetniška gimnazija. maturitetni tečaj 8.2.1.4 Terciarno izobraževanje Visoko šolstvo in višje strokovno izobraževanje – v svetu in pri nas čedalje večkrat imenovano terciarno izobraževanje – se je v zadnjih desetletjih organizacijsko in vsebinsko močno spreminjalo. Razlikujemo različne študijske poti: dveletne višješolske strokovne izobraževalne programe po zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju; po zakonu o visokem šolstvu pa triletne visokošolske strokovne študijske programe, štiri do šestletne univerzitetne programe ter za zdaj tri vrste podiplomskih študijskih programov: specializacijo, magisterij in doktorat znanosti. Vrste šol po načinu financiranja: javno šolstvo in zasebno šolstvo. Visoko šolstvo je daleč največji razvoj doživelo v prejšnjem stoletju, še posebej pa v začetku stoletja in ponovno okoli šestdesetih let, ko je spremenjena gospodarska paradigma zahtevala vedno bolj izobražen kader. Delež aktivnega prebivalstva s končano visokošolsko izobrazbo se je v najbolj razvitih državah tako povečal z enega odstotka na 25 odstotkov in več. Vzporedno s porastom števila visoko in višje izobraženega prebivalstva ter razvojem industrije se je pričel spreminjati tudi visokošolski sistem, ki je pričel ponujati izobraževanje na novih področjih. Pomembne spremembe pri razvoju visokega šolstva v tem obdobju je na primeru evropskih držav mogoče zaznati tudi v načinu ponujanja in financiranja visokošolskega študijskega procesa. Visokošolsko izobraževanje je bilo v namreč vključeno med dobrine javnega značaja, ki so po svoji logiki dostopne vsem družbenim skupinam. Ta opredelitev visokošolskega izobraževanja je zahtevala tudi financiranje iz javnih virov, kar se dogaja še danes. Kljub določilom ključnih mednarodnih konvencij – Univerzalne deklaracije o človekovih pravicah in Pakta o socialnih, kulturnih in ekonomskih pravicah – o odprtemu dostopu do visokega šolstva so v osemdesetih nekatere države ponovno uvedle šolnine, češ da je to študentov prispevek k stroškom svoje izobrazbe. Obenem je prišlo do razmaha zasebnih ponudnikov visokošolskega izobraževanja. V veliko primerih je vse to vodilo v izključevanje študentov s šibkejšim socialno-ekonomskim ozadjem ali, v primeru študijskih posojil, v akumulacijo težko plačljivih dolgov. Vse bolj zaznaven je pojav komodifikacije visokega šolstva. Visokošolsko izobraževanje je kompleksen proces in dejavnost, ki vsebuje vrsto ciljev, interesov in pričakovanj na različnih ravneh. Osebni interes se nanaša na pričakovanja o bodoči zaposlitvi in dohodku, kakovost življenja, osebnostni razvoj pa tudi zanimanje za študijsko področje. Po drugi strani pa je javni interes za kakovostno visoko šolstvo povezan s političnimi cilji (npr. krepitev demokracije), socialnimi cilji (npr. ustvarjanje blaginje, zagotavljanje enakih možnosti), kulturnimi cilji (reprodukcija nacionalne kulture, ohranjanje jezika), vedno bolj tudi ekonomskimi cilji (večanje nacionalne blaginje in konkurenčnosti). Ekonomski cilji prehajajo čedalje bolj v ospredje, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, saj je izobrazba ključna tako za blagostanje posameznika v družbi znanja kot za gospodarsko rast nacionalnih gospodarstev. Sodobne razvojne strategije pogosto poudarjajo pomen visokega šolstva pri pospeševanju gospodarske rasti, saj velja, da države in regije svojo konkurenčno prednost dandanes lahko gradijo le na znanju in inovacijah. Takšen premik v vlogi visokega šolstva spodbuja izobraževalne institucije k prestrukturiranju programov in večjemu prilagajanju potrebam gospodarstva, kar je spodbudilo razvoj trga visokošolskega izobraževanja in širitev ponudbe. Pospešena globalizacija na področju svetovne trgovine s proizvodi in storitvami je visokemu šolstvu postavila dodatne izzive, saj so se pojavile težnje po premiku regulacije izobraževanja od nacionalnih držav k nadnacionalnim telesom odločanja, predvsem tistim v okviru svobodne trgovine. Za razliko od tradicionalnega razumevanja, novi trendi visokega šolstva tako ne obravnavajo več kot javno, temveč vse bolj kot zasebno dobrino, pri čemer pa je pogosto spregledano družbeno in kulturno poslanstvo nacionalnih visokošolskih sistemov. Naraščajoča privatizacija visokega šolstva posledično povzroča, da je ponudba izobrazbe (predvsem novih, razvojno naravnanih programov) vse bolj vezana na potrebe trga, kar lahko med drugim vodi v zanemarjanje programov, ki niso neposredno zanimivi za gospodarstvo, so pa pomembni z vidika širšega družbenega razvoja (http://www.cvzukrasno.si). 8.2.1.5 Management in izobraževanje Managerji morajo zagotoviti, da zaposleni v podjetju razpolagajo s potrebnimi spretnostmi za opravljanje sedanjih in prihodnjih opravil. Poleg tega se od njih pričakuje, da bodo pomagali zaposlenim prepoznati njihove delovne interese in cilje ter uspešno uskladiti njihovo delov podjetju z vlogo v družini. Med pomembnejše naloge managerjev pri razvoju kadrov lahko uvrstimo: - zagotoviti zaposlenim potrebna navodila in nasvete; - vplivati na čim kvalitetnejšo izpolnitev nalog; - seznaniti zaposlene s sistemom napredovanja in spodbujati individualno načrtovanje kariere; - zagotoviti priznanje in nagrado za kvalitetno izpolnitev nalog in - povečati povezanost med zaposlenimi na podlagi učenja in razvijanja njihovih sposobnosti (Treven, 1998, str. 28). 8.2.1.6 Pomen učenja v organizaciji Zaposleni v vseh organizacijah se morajo učiti. Učenje je namreč proces, s katerim se organizacija prilagaja okolju. Podobno se tudi drugi živi organizmi na podlagi učenja prilagajajo svojemu okolju. Organizmi ali organizacije, ki se ne učijo, ne morejo preživeti (McGee, Prusak, 1993). V stabilnem okolju, za katerega so značilne počasne spremembe, lahko potekata učenje in prilagajanje počasi. V nestabilnem, hitro spreminjajočem se okolju pa je potrebna sistematična in vnaprej določena oblika učenja, ki omogoča sprotno prilagajanje organizacije okolju. Brez ustrezne podpore z vrha, individualnega učenja in učenja v organizaciji bi ta le s težavo učinkovito zgradila most, ki jo povezuje z današnjim okoljem. Vsak človek se uči od rojstva do smrti. Učenje lahko razumemo kot pridobivanje novih spretnosti ter možnosti posameznika in ne samo kot spoznavanje novih dejstev. Za organizacijo je pomembno, da zaposleni spremljajo čim več različnega gradiva, ki ga nato berejo po lastni izbiri in presoji. S procesom staranja se pri ljudeh povečuje želja po branju gradiva, ki potrjuje njihov način videnja sveta. Čeprav takšna vrsta gradiva vsebuje pomembne podatke, je vrednost učenja majhna. Večji vrednost ima branje literature, ki ne spada med standardno literaturo. Za organizacije, v katerih se pomena učenja v celoti zavedajo, je značilno, da uspešno opravljajo tele aktivnosti: - sistematično reševanje problemov; - eksperimentiranje z novimi pristopi; - učenje na podlagi lastni izkušenj iz preteklosti; - učenje na podlagi izkušenj iz preteklosti uspešnih podjetij in - hiter ter učinkovit prenos znanja v vse celice organizacije (Treven, 1998, str. 93–96). 8.2.2 Zdravstvo Zdravstvo je pojem, ki formalno ni opredeljen, v pogovornem jeziku pa ga lahko različno razumemo. Z uporabo izraza lahko v današnjem času označujemo zdravstveni sistem v najširšem smislu – vse regulirane dejavnike in odnose, od oblikovanja politik in zakonodaje do izvajanja celotne poslovne dejavnosti na področju zaščite, krepitve in povrnitve zdravja v državi. Sodobni slovenski sistem javnega zdravstva kaže značilnosti, ki jih v literaturi označujejo kot planirane zdravstvene sisteme. Planiranje se lahko nanaša na zbiranje, razporejanje in nadzor porabe javnih sredstev – sredstev proračuna in (obveznega) zdravstvenega zavarovanja. Lahko pa se dejavnost države in lokalnih oblasti razširi tudi na upravljanje različnih oblik dejavnosti, ki jih pri nas izvajajo javni zavodi (Zdravstveni Vestnik, 2007, str. 76 in 320). 8.2.3 Socialno skrbstvo Socialno varstvo je mreža programov in ukrepov države, namenjena reševanju socialnih stisk in težav posameznikov oziroma določenih skupin prebivalstva. V sistemu socialnega varstva je urejena dejavnost, ki je namenjena preprečevanju socialne ogroženosti posameznika in posameznih skupin prebivalstva. S sistemom socialnega zavarovanja zagotavljamo gmotno varnost zaposlenih delavcev in njihovih družinskih članov. Gre namreč za dajatve iz naslova osebnih (bolezen, materinstvo, invalidnost, starost, smrt) in ekonomskih razlogov (brezposelnost). Socialno zavarovanje obsega: zdravstveno, pokojninsko in invalidsko ter zavarovanje za primer brezposelnosti. Vsako področje je urejeno s posebnimi zakoni, ki določajo zavarovane primere, krog oseb, ki so zavarovane, pogoje zavarovanja ter vrste in obseg zavarovanja. Naša država je v ustavi zapisala, da je pravna in socialna država. To načelo uresničuje s sistemom socialnega varstva, socialnega zavarovanja in z zagotavljanjem posebnih pravic posameznim skupinam prebivalstva (otrokom, hendikepiranim in starejšim osebam) z varstvom socialnih pravic. Socialne pravice obsegajo vse tiste pravice, ki izhajajo iz dela in so v zvezi z delom (torej pravice iz delovnega razmerja), in pravice iz sistema socialne varnosti (pravica do zdravstvenih storitev, pravica do pokojnine, pravica do dajatev za primer brezposelnosti, pravica do socialnih dajatev in storitev). Za pridobitev pravic iz dajatev in storitev morata biti izpolnjena dva pogoja: 1. Nastopiti mora socialni primer, kar največkrat pomeni, da gre za izgubo dohodka. Izguba dohodka je lahko začasna (bolezen, materinstvo, brezposelnost) ali pa trajna (neozdravljiva bolezen, invalidnost, poškodbe pri delu, starost, smrt); 2. Oseba, ki postavi zahtevek, mora biti v določenem pravnem položaju (zavarovanec, upravičenec). Področja socialnega varstva urejajo naslednji zakoni: - Zakon o socialnem varstvu; - Zakon o družinskih prejemkih; - Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Potrebno pa se je s pomembnejšimi določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj se za reševanje mnogih težav, ki jih na področju socialnega varstva rešujejo strokovne službe, uporabljajo navedene določb (http://www.handyworld-si.com/slo/article.php?story=20040909133319868). Graf 7: Zaupanje v institucije v RS Slovenija do 2010. 8.3 Religija Verovanja v nadnaravno obstajajo v vsaki znani družbi in zdi se, da je njihova raznovrstnost brezkončna. Vsaka opredelitev religije mora upoštevati to raznovrstnost. Religija je, preprosto rečeno, verovanje v nadnaravno. Ta definicija pa ne vključuje ideje, da imajo nadnaravne sile vpliv ali oblast nad svetom, pojem, ki vedno spremlja verovanje v nadnaravno. 8.3.1 Definicija religije Opredeljevanje in pojasnjevanje religije je tesno povezano s kulturo. Že etimološka razlaga v slovarju tujk (2002, str. 987) besede religija je dovolj nazorna: -e ž (lat. religio vera, pobožnost, bogaboječnost; pomislek, razmišljanje iz relegere znova premišljevati) 1. sistem naukov, norm, vrednot in obredov, skozi katero se izkazuje vera v nadnaravno duhovno silo 2. verovanje, verstvo, veroizpoved. Barletova (Barle Lakota, et al., 1998, str. 44) piše, da je v sociološkem smislu religija eden temeljnih načinov odgovarjanja na temeljna vprašanja bivanja, ki pri človeku vzbujajo različne stiske in tesnobo (vprašanje minljivosti, občutek krivice, nemoč v družbenem življenju). Človek se nenehno sprašuje o svoji vlogi v preteklosti in sedanjosti o mejah svoje vednosti, svojega znanja in spoznavanja, o izvoru življenja, o svoji družbenosti itd. Slika 54: Regije sveta. Vir: www.google.com/search?num=108hl Haralambos in Holborn (2001, str. 454–471) pa navajata, da funkcionalistični pogled preučuje religijo z vidika potreb družbe. Funkcionalistična analiza se prvenstveno ukvarja s prispevkom religije pri zadovoljevanju teh potreb. S tega vidika družba zahteva določeno stopnje družbene solidarnosti, vrednotni konsenz in harmonijo ter integracijo svojih delov. Funkcija religije je prispevek, ki ga ima pri zadovoljevanju takšnih funkcionalnih predpogojev, na primer njen prispevek k družbeni solidarnosti. Za Marxa je religija iluzija, ki lajša trpljenje, ki ga povzročata izkoriščanje in odtujitev. Religija je niz mitov, ki opravičujejo in legitimirajo zapostavljenost podrejenega razreda in prevlado ter privilegije vladajočega razreda. Gre za izkrivljeno realnost, ki povzroča mnogo zmot, ki oblikujejo podlago ideologije vladajočega razreda in napačne razredne zavesti. Obstajajo številni možni odnosi med religijo in družbenimi spremembami. Religija je lahko dejavnik, ki zavira družbene spremembe ali pa jih pomaga ustvariti. Druga možnost je, da religija sama po sebi na vpliva na spremembe v družbi, toda vseeno obstaja vzročni odnos med njimi. S tega vidika družbena sprememba kot celota vodi k spremembam v religiji. Večina sociologov se strinja, da spremembe v družbi vodijo k spremembam v religiji: Parsons T. domneva, da je religija z razvojem družbe izgubila nekatere svoje funkcije. Trdi, da ko postajajo religiozne institucije bolj specializirane, postajajo religiozne vrednote vedno bolj generalizirane oziroma posplošene. Marx K. je domneval, da bo sprememba v ekonomski bazi družbe vodila k spremembam v nadstavbi, vštevši religijo. Predvideval je, da bo religija izginila, ko bo vzpostavljena brezrazredna družba. Turner B. trdi, da je religija, ko se je fevdalizem umaknil pred kapitalizmom, izgubila svojo funkcijo lajšanja tekočega prenosa lastnine z generacije na generacijo. Durkheim E. meni, da je religija instrument, s katerim družba zagotavlja svojon integracijo in kohezijo. Berger in Luckmann sklepata, da uničenje družbe in njena struktura verodostojnosti vodita k izginotju religije, ki je povezana z njo. 8.3.2 Religija in drugi družbeni pojavi Povezanost religije in družbene razslojenosti se kaže na številne načine, odvisno tudi od tega ali je družba mono – ali plurikonfesionalna, odvisno od tipa razslojenosti in ododnosa religije do vladajočih gospodarskih, kulturnih in zlasti političnih ustanov, od mesta religije pa vse do legitimacijske formule. 8.3.2.1 Religija in morala Moralo definiramo kot sistem vrednot in pravil neke družbe ali ožje družbene skupine, ki jih člani spoštujejo ali izvajajo, ker čutijo notranjo potrebo po tem. Za moralo je značilna človečnost. Ko se vede normalno, se človek potrjuje kot človek, nasprotno vedenje pa je zanj nedostojno. Za moralo je kot sankcija značilna slaba vest in kesanje, ki vsebuje včasih tudi prezir do samega sebe in svojega vedenja. Človek se sramuje samega sebe. Kesanje je predvsem notranja sankcija, v primerjavi z drugimi: zapor, graja itd., ki so zunanje sankcije, ki jih storilcu izrekajo drugi subjekti. Razen kesanja, kot poglavitne sankcije pri kršitvi moralne norme, srečamo tudi zunanje sankcije: izobčenje, posmeh, linčanje, ki niso bistveno drugačne od sankcij pri kršitvah običajev. Razlikovanje med religijo in moralo je pojva novejšega časa in zahodne, kartezijankse kulture (to pomeni, da je v vzhodnih kulturah ločnica med moralo in religijo analitično manj jasna). Zlasti verske vojne so prispevale k poskusom filozofov, da moralo opravičijo z nekim drugim principom oz. pristopom, brez sklicevanja na boga. Take principe so našli v človeškem razumu, njegovi naravi ali pa v zakonitostih narave. Razen tega pa znanstveniki in drugi raziskovalci iščejo izvor morale tudi drugod: človekov egoizem (človek ravna moralno, da bi se izognil negativnim reakcijam drugih, zaradi česar začne ravnati tudi altruistično), instinkti, intuicija, korist, boj med razredi (z moralo naj bi šibki omejevali oblast močnih – Platon). Vse te razprave in obstoj različnih stališ so prispevali k razumevanju specifičnega bistva morale kot nečesa ločenega od ostalih sestavin kulture, čeprav te razprave še niso končane. Ne gre prezreti niti sociologističnega stališča, naj bi bila morala družbeni proizvod, izključno rezultanta družbenih dejavnikov (v eni različici naj bi šlo za izraz in vzvod integracije, v drugi pa za spopad in dezintegracijo družbe). Znanost ne more niti potrditi niti ovreči stališča, da je bog podaril, razodel človeku moralo, da moralnost človeškega vedenja izhaja iz njegovega imanentnega razmerja do boga, ker je običajno teološko stališče. Znanost lahko sodi le o tem, kakšna je povezava religije in morale v psiholoških in družbenih dejanskostih, predvsem pa se lahko ukvarja z vprašanjem, ali povezanost morale in religije prispeva k učinkovitosti morale, kar je seveda v sodobnem svetu, ki ga zaznamuje kriza morale, preče vprašanje. V sociološkem smislu ne gre vedno za to, da bi neka že obstoječa moralna norma pridobila versko podporo in postala bolj trdna, saj je genetični izvor morale mogoče iskati v religiji sami (Durkheim). Tendenca k diferenciaciji, značilna za družbeno evolucijo, pelje k vse večjemu ločevanju teh dveh pojavov (Kerševan, 1995, str. 99–107). 8.3.2.2 Tipi religije in verskih organizacij ter sekularizacija Religija je zelo kompleksen družbeni pojav, ki vedno obstaja v konkretnem fizičnem in socialnem okolju ter v določenem času. Zato se ne pojavlja religija nasploh, ampak v različnih konkretnih pojavnih oblikah. Razvrstitev (klasifikacija) religij v različne tipe je posledica cele vrste subjektivnih in objektivnih dejavnikov, ki so vplivali na določeno teorijo in tipologijo. V nadaljevanju predstavljamo enostavno in pregledno tipologijo ameriškega sociologa R. McGeeja, ki razlikuje naslednje tipe religij: - enostavni supernaturalizem, - animizem, - teizem in - sistem abstraktnih idealov ali etične religije. Na osnovi tega ločimo tudi vrste verskih organizacij. Z njimi analiziramo odnose med različnimi religijami, dajejo pa tudi možnost analize posamičnih religij kot gibanj in kot institucij. Celotna tipologija izvira iz krščanske tradicije, z njo je utemeljena in to njeno pomanjkljivost je treba tudi upoštevati. Ločimo: cerkev, denominacija, sekta in kult. Vse navedeno in vsi procesi, ki jih v zvezi z religijo poznamo, so povzročili in povzročajo velike spremembe religij. Religije morajo upoštevati spremembe sodobnega sveta, predvsem sekularizacijo in velike družbene spremembe. Religijske spremembe na civilizacijski ravni so tiste, ki zajemajo celotno civilizacijo in jo v večji ali manjši meri preoblikujejo, Tudi globalna komunikacijska povezanost sodobnega sveta bistveno vpliva na spreminjanje religij. Sekularizacija je proces, v katerem posvetni način življenja počasi prevladuje nad religijskim. Ta proces je bila zlasti močan v zahodni krščanski civilizaciji, kjer je bila krščanska cerkev zelo močna na vseh področjih. Podobno vlogo ima danes islam v večini arabskih držav, predvsem v Iranu. Sekularizacija v t. i. krščanskem svetu je posledica prehoda iz tradicionalne v moderno družbo. Ta prehod je bil zaznamovan predvsem s hitrim uveljavljanjem znanosti in tehnologije, z urbanizacijo, laizacijo države in javnega življenja. V takšnih razmerah se je bistveno zmanjšala predvsem vloga religijskih institucij, prišlo je do radikalnih sprememb v odnosu do verske prakse, pa tudi v odnosu do religijskih dogem in vrednot. Zelo sta se zmanjšali legitimacijska pa tudi integracijska funkcija religije. Tej pojavni obliki sekuralizacije pogosto pravimo tudi laizacija družbe (Barle Lakota et al., 1998, str. 46–53). 8.3.2.3 Religija in politika Kerševan (1995, str. 108–111) razlaga, da se beseda politika pojavlja v vsakdanji rabi z zelo različnimi pomeni in konotacijami, sociološko pa jo vežemo predvsem na tisto sfero družbenega življenja, ki se nanaša na pridobitev, ohranjanje in boje v zvezi z državno oblastjo. Politična moč se legitimira z idejami vrednotnega značaja. Naivno bi bilo domnevati, da politika kot profana, pritlehna dejavnost pridobivanja in izvajanja oblasti nima nič skupnega z religijo kot izrazito duhovnim pojavom. Tekom zgodovine praviloma ugotavljamo, da je razmerje med politiko in religijo v družbi oziroma zgodovinskem obdobju strateškega pomena, da izraža neke značilnosti družbenega sistema nasploh, da diha duh zakonov (Montesquie). Dejstvo problema izhaja iz dejstva, da država enostavno ne more biti mehanizem za telesno (in duhovno) prisilo, saj kot taka ne bi mogla opravljati svoje vloge. Biti mora legitimirana, njeni državljani jo morajo imeti, na tak ali drugačen način, za upravičeno. Sklicevanje na ideale mora biti prepričljivo. Med najbolj učinkovite mehanizme legitimiranja oblasti sodi versko legitimiranje: ko verski poglavarji jamčijo, da je oblast upravičena, morda celo, da je božjega izvora ali da vsaj uživa pritrdilno sankcijo boga. Weber ne dopušča možnosti, da bi bila politična ureditev trajno v popolni konfrontaciji s prevladujočo versko skupnostjo. Za funkcioniranje družbe v daljšem obdobju bi se to izkazalo za nemogoče. Vsekakor pa je pomembna ideja in institucija ločitve cerkve od države pomembna, tudi če trdimo, da jo ni mogoče izpeljati v celoti. Ločitev cerkve od države je politični princip, ustavna norma, ki se lahko uveljavlja na različne načine. V realsocialističnih režimih je bil ta princip v veliki meri krinka za izobčenje verskih ustanov iz uradne družbe in za negativno zaznamovanje aktivnih vernikov. To pa je verske ustanove – v razmerah političnega monizma – pripeljalo v položaj kulturne in tudi siceršnje alternative obstoječemu režimu. Če sociologi smatrajo, da je družba kompleksna celota, lahko predpostavljamo, da principa ločenosti cerkve od države ni možno popolnoma uresničiti. Ustanovi sta povezani, tudi če sta formalno in institucionalno ločeni. Če upoštevamo dejstvo, da gre pri obeh institucionalnih redih za moč in nadzor nad ljudmi in hkrati za uveljavitev idealov, vključno z najvišjimi ideali, si takoj lahko predstavljamo, kako nujne so stične točke med politiko in vero v družbeni danosti. Toda princip ločitve ni navadna iluzija. Vse pogosteje se javlja kot ustavna norma ali kot princip, ki je samoumeven, čeprav ni nikjer izrecno omenjen. Po drugi strani pa prav lahko ostane zgolj mrtva črka na papirju ustavnih listin. 8.3.2.4 Religija in vojna Vojna je izjemno nečloveško dejanje v smislu kršitve elementarnih vrednot človeške morale (človekovo življenje kot vrednota, ki sodi med najvišje in najbolj univerzalne vrednote in ki se operacionalizira v vseh kulturah s prepovedjo umora oz. togim omejevanjem usmrtitve). Kot taka predstavlja udeležba v vojni in vojna sama določeno psihološko tehnologijo. V normalnem stanju človek ne ubija, saj ga brzda ne samo strah in pričakovana reakcija okolja, temveč tudi vest (moralna vest), ki brezpogojno in strogo prepoveduje umor drugega človeka. Sveto pismo prepoveduje uboj, tudi v samoobrambi, in celo priporoča neudeležbo v kakršnih koli sporih in spopadih, toda zgodovina krščanstva je bistveno drugačna od teh zapovedi, vključno s križarskimi vojnami, ki so obsegale večje število oboroženih spopadov za osvoboditev svetih mest od »nevernikov« (muslimanov). Ti pohodi naj bi morebitno vplivali na kasnejše ravnanje in stališča muslimanov do kristjanov. Religijo povezujemo s pobožnostjo, ubogljivostjo, zatiranjem agresivnih nagonov, vojna pa je pravo nasprotje: zavesten spopad organiziranih skupin, ki je načrtovan (vsaka skupina sama koordinira svojo dejavnost) – in kar je še bolj pomembno – z uporabo orožja in drugih sredstev telesnega prisiljevanja in uničevanja človeškega življenja. Križarske, tridesetletne vojne, kolonialne vojne nakazujejo, da moramo biti previdni v zavračanju možnosti povezave med vojno in krščansko religijo. Vse omenjene vojne so bile vojne z izrazito versko konotacijo, kristjani pa so bili vanje vpleteni kot taki. Očitno je torej, da so možnosti povezave religije in vojne navzoče tudi pri krščanstvu, judaizmu in islamu. Danes prevladujejo mnenja, da so vzroki vojn predvsem ekonomski, da gre za boje »z drugimi sredstvi« za pridobitev redkih dobri: bogastvo, teritoriji itd. Za ekonomske v najširšem smislu tako poimenujemo tudi boje za redke dobrine duhovnega značaja: visok družbeni položaj, ugled, čast in morebiten odpust grehov, kot nagrade za udeležbo v vojnih podjetjih. Z udeležbo v vojni se torej pogostoma dosega visok družbeni položaj, ugled in politična oblast, zlasti če je bilo vojno podjetje uspešno. V bistvu gre predvsem za posvetne dobrine, tudi če niso fizične, kot npr. ugled. Prav tako ni nikakršnega dvoma, da so vojne zgodovinsko pogojene, saj se številčnost, intenziteta ter oblike vojn razlikujejo, vojne pa se menjajo s spremembami tehnologije, demografije, političnih ustanov, gospodarstva, do te mere, da jim je skupno le še organizirano uničevanje nasprotnika. Dejstvo, da človek hrepeni po obdobju »brez vojn« (in celo »brez spopadov«), da vzpostavlja družbene ustanove za preprečevanje vojnih spopadov (OZN, regionalne ustanove), morda priča o tem, da vojna ni človekova usoda, čeprav je doslej sodila med izrazito univerzalne in stanovitne družbene pojave, nekateri celo pravijo »družbene institucije« (Kerševan, 1995, str. 111–113). 8.3.2.5 Verovanje in pripadnost verskim skupnostim Vir: Statistični podatki Statističnega urada RS. V pravnem redu Republike Slovenije pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti ter različne vidike verske svobode neposredno urejajo tudi drugi zakoni in podzakonski akti (ki tu niso omenjeni), ki izrecno omenjajo verske skupnosti ali določno varujejo nek vidik svobode veroizpovedi. Tem je treba dodati tudi zakone, katerih naslovnik je generično pravna oseba oziroma pravna oseba civilnega prava. Seznam 74. zakonov, ki so veljali 1. 3. 2008 in urejajo kakšen vidik verske svobode ali verskih skupnosti, ter zakonov, katerih naslovnik je generično pravna oseba oziroma pravna oseba civilnega prava. Verska svoboda posameznika je v okviru svobode vesti urejena v 41. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91), ki zagotavlja pravico vsakega posameznika do svobodnega izpovedovanja vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju ter pravico staršev do verske in moralne vzgoje otrok. 16. člen ustave določa, da je z ustavo določene človekove pravice in temeljne svoboščine izjemno dopustno začasno razveljaviti ali omejiti v vojnem in izrednem stanju. Vendar v drugem odstavku ne dopušča nobenega začasnega razveljavljenja ali omejevanje pravic, ki so določene v 41. členu. S tem ustava postavlja versko svobodo v rang posebej varovanih ustavnih pravic, ki terjajo absolutno spoštovanje njihovega uresničevanja. Poleg tega ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi vere ali drugega prepričanja (1. odstavek 14. člena) ter prepoveduje spodbujanje k verski neenakopravnosti ter razpihovanje verskega sovraštva in nestrpnosti (63. člen). Ustava nadalje priznava tudi pravico do ugovora vesti (46. člen) ter dopušča, da državljani, ki zaradi svojih religioznih nazorov niso pripravljeni sodelovati pri opravljanju vojaških dolžnosti, sodelujejo pri obrambi države na drug način (123. člen). Ustava v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene, da so verske skupnosti enakopravne ter da je njihovo delovanje svobodno (http://www.arhiv.uvs.gov.si/si/verska_svoboda_v_rs/index.html). 9 Vloga in pomen kulturnega in socialnega kapitala za globalno družbo Človek je družbeno bitje, ki mu je kultura pridobljena in ne prirojena. Skozi proces socializacije in svoje celotnega življenjskega ciklusa jo mora usvajati, gojiti in prenašati na svoje naslednike. S tem ohranja tradicijo, ki ima moč preživetja le v tem, da vsi skrbijo zanjo. Slovenski narod je kulturno-zgodovinsko bogat. Predniki so na vseh kulturnih področjih veliko naredili za obstoj in potrditev v svetu slovenskega naroda. Naloga je, da to ohranja z odnosom do maternega jezika, do knjige – naše največje kulturne dobrine in naravne dediščine. Slovenija skriva pravo bogastvo šeg in navad, ki se bodo ohranile za nadaljnje rodove le tako, da jih bodo gojili naprej in ohranjali za mlajše rodove. 9.1 Pojem kulture Kultura omogoča komunikacijo med ljudmi in skupinami, spoznavanje stvarnosti, njeno urejanje (reguliranje in normiranje), osmišljanje itd. V vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo pojem kultura. Za Slovence je pogosto sinonim za nacionalno ohranitev, saj velja prepričanje, da je kultura bistveno prispevala k oblikovanju slovenske nacionalne identitete. Kulturo pogosto enačimo z umetnostjo, pri tem pa seveda nimamo v mislih prav vseh zvrsti kulture. Izraz kultura izhaja iz latinskega »cultura«, kar pomeni obdelovanje zemlje, gojenje, negovanje in v tem smislu tudi poljedelstvo. V izvornem latinskem pomenu je kulturo mogoče postaviti nasproti »naturi« (naravi) kot tistemu, kar je samoniklo, spontano se porajajoče. Kultura pa je pomenila tudi vzgojo in izobraževanje, torej v nekem smislu »obdelovanje« ljudi, prav tako tudi spoštovanje (Barle Lakota et al., 1998, str. 28). Pojem kultura razumemo po pisanju Goriupove (1998, str. 80–81) kot: - vrsto različnih družbenih ustanov, katerih poglavitno poslanstvo je »produciranje« duhovne in uporabne materialne kulture (npr. gledališče, galerija, muzej, opera, razstavišče, knjižnica, spomeniki ipd.); - vrsta vedenja, ravnanja, ki (med drugim) obsega norme, vrednote, bonton, kodekse, s čimer se posameznik podreja (ne)napisanim moralnim pravilom neke družbe; - način življenja (ki se kaže v vsebini in obliki preživljanja prostega časa, porabniški naravnanosti, življenjskemu stilu in naravnanosti nasploh) in - kot tip družbe (ki želi doseči identifikacijo neke določene družbe in kulture). 9.1.1 Sestavine kulture Goriupova (1998, str. 48–49.) meni, da se družbenost kulture se začne uresničevati že takoj po rojstvu. V obdobju odraščanja je otrok nenehno izpostavljen zahtevam po točno določenem ravnanju, želimo ga navadi na vzorce vedenja, ki so značilni za določeno kulturo. Vzorci vedenja so ponavljajoča se oblika ravnanja v podobnih položajih. Skupni so vsem članom družbe, nanašajo pa se na različna področja človekovega življenja in delovanja. V različnih kulturah se razlikujejo. So pomembna sestavina kulture. Pomembna sestavina pa je tudi jezik, ki je oblika sporazumevanja in omogoča prenašanje in prevzemanje kulture iz generacije v generacijo. Z jezikom lahko ohranjamo znanja in izkušnje. Norme lahko opredelimo kot pravila ravnanja. To so smernice, ki določajo, kako naj se ljudje v določenih položajih vedemo v odnosu do drugih ljudi itd. Norme določajo pričakovano, zaželeno ali celo zahtevano vedenje ljudi kot pripadnikov določene družbe. Vrednote so sistem idej o tem, kaj je dobro in pravilno, kaj je tisto, za kar si je treba prizadevati in kar naj bi skušali doseči. 9.1.2 Kultura in civilizacija V širšem smislu opredeljevanja odnosa med kulturo in civilizacijo ločimo vsaj tri različna pojmovanja: - razumevanje civilizacije kot visoko razvite oblike kulture; v tem smislu je pojem civilizacije podrejen pojmu kulture; - razumevanje obeh pojavov na enaki ravni; torej kot sinonima za isto stvar; - razumevanje kulture in civilizacije kot dveh popolnoma različnih pojmov, ki sta oznaki za dva različna družbena pojava. Pogosto sta pojma civilizacije in kulture povezana in prepletena tudi s pojmom religije, ki je bistvena vsebinska oznaka za eno in drugo. Našo civilizacijo nekateri označujejo kot židovsko-krščansko, kulturo pa tudi kot krščansko z vsemi njenimi značilnostmi, obe pa imata svoj temelj v antični kulturi in civilizaciji, ki sta plod stoletnega razvoja in prepletanja grške in rimske kulture in civilizacije (Barle Lakota et al., 1998, str. 34–35). 9.1.3 Norme in vrednote Norme opredeljujemo kot pravila, piše Barlele Lakota (Barle Lakota et al., 1998, str. 35–37), ki nam povedo, kaj je v določeni družbi sprejemljivo in kaj ne, kakšen način vedenja se od pripadnikov določene družbe pričakuje in zahteva, kako je treba ravnati v posameznih okoliščinah, katero ravnanje je prepovedano. Izražene som kot prepovedi in zapovedi, nekatere pa tudi kot samo ohlapno opredeljena »navodila«. Nanašajo se na različne okoliščine in področja človekovega družbenega življenja: od pravil v zvezi z različnimi oblikami komunikacije med ljudmi, z oblačenjem v različnih okoliščinah ter glede na starost in spol, pa do tistih, ki poskušajo urejati spolno življenje in vedenje na delovnem mestu ali v okviru družine, v skupini prijateljev. Mnoge družbene norme ponotranjimo v procesu socializacije in inkulturacije. Upoštevamo jih, ne da bi se spraševali o njihovi smotrnosti ali upravičenosti. Norme pa vedno spremljajo tudi sankcije, ki so zunanja prisila spoštovanja norm. Ločimo: - pozitivne (odobravanje, nagrada, pohvala) in - negativne sankcije (zasmehovanje, izogib, nenaklonjenost, izobčenje, grožnje, pa tudi zapor, denarne kazni ali celo smrtna kazen). Norme najpogosteje delimo na neformalne (nepisana pravila) in formalne (pravne norme). Vrednote imenujemo sistem idej, prepričanj o tem, kaj je dobro, pravilno, zaželeno. Rabijo kot merila za presojanje dogajanj in ljudi z vidika tistega, kar pojmujemo kot dobro in moralno. Vrednote so prvina simbolnega sistema, ki dobiva vlogo kriterija pri izbiri med dvema različnima alternativama. Delujejo kot motivacija, da si ljudje postavljamo določene cilje in si prizadevamo, da bi jih dosegli. Človek pravzaprav ne more obstajati, ne da bi vrednotili. Novak (2006, str. 147) je mnenja, da so vrednote (angl. values) so posledica procesa vrednotenja na različnih znotraj osebnih in medosebnih ravneh. Teorije vrednot skušajo to pojasniti, vendar so presplošne, da bi vsak posameznik v njih lahko prepoznal svojo dolgoročno prakso vrednotenja. Definicije vrednot nam omogočajo njihovo izkustveno spoznavanje, po katerem vemo, kako funkcionirajo v našem življenju. Vrednote so namreč napovedovalke (predikatorji) in posredovalke našega obnašanja, kadar vplivajo na to, kako se odločamo. Tudi vrednote se pojavljajo po neki hierarhični lestvici. Hierarhija vrednot, ki jo je postavil Musek (1995), je naslednja: izpolnitvene (samoaktualizacija - pomenijo duhovno rast), moralne (vežejo se na dolžnosti, odgovornosti), potenčne (vežejo se na uspehe in dosežke), hedonske (vežejo se na užitke). Hedonske in potenčne imenujemo skupaj dionizične (po bogu vina in zabave Dionizu), moralne in izpolnitvene pa apolonske (tudi apolinične) (po bogu lepote in popolnosti Apolonu). Višje, ko smo na vrednostni ravni, tem žlahtnejši so naši cilji. Po mnenju Novaka (2006, str. 148–149) na izmed celovitih antropoloških tipologij vrednot je tudi Ozvaldova tipologija (Ozvald 1927, 1998), ki vsebuje: gospodarske oziroma ekonomske vrednote, ki jih srečujemo na torišču trgovine, industrije, obrti, tehnike, poljedelstva; hedonistične vrednote čutnega ugodja in neugodja; življenjske (vitalne) vrednote: življenje, smrt, zdravje, bolezen, čilost; kulturne oziroma duševen vrednote znanosti, umetnosti, nravnosti, državljanskega življenja, svetovnega nazora, kamor sodijo znanstvene in umetniške vrednote; osebnostne vrednote, ki zadeva najgloblje bistvo posameznika; racionalne vrednote, ki zadevajo odnos do izbire sredstev in ciljev; politične vrednote, ki zadevajo odnos državljana do državne politike in verske vrednote, ki zadevajo odnos do Boga. V zadnjem času je za univerzalnost vrednot potreben trajnostni razvoj, ki ga De Haan in Harenberg (2001) po pisanju Novaka (2006, str. 151–152) vidita v naslednjih točkah: posameznik ima pravico do oblikovanja lastnega življenja v sodelovanju z drugimi; gospodarske, socialne in kulturne dejavnosti naj bi odslej razvijali v skladu s sodobnimi življenjskimi stili; razvijanje solidarnosti kot temelja družbenega delovanja na vseh področjih; upoštevanje načela sodelovanja, ki vodi k timskemu delu in treningom za partnersko komunikacijo; razvijanje sposobnosti motiviranja sebe in drugih. 9.1.4 Množična kultura Pojem množična kultura obsega televizijsko in filmsko proizvodnjo, snemanje plošč, izdajanje raznih »lahkih romanov« (dr. romani). Namenjena je širokemu krogu občinstva. O množični kulturi govorimo lahko tudi kot o kulturni industriji, katere proizvodi so narejeni po določenih obrazcih, so standardizirani, brez večje (umetniške) vrednosti in namenjeni množični uporabi. Cilj proizvajalcev je dobiček in samo to določa obliko in vsebino posameznih proizvodov. Uporabnikom množične kulture je namenjena vloga pasivnih porabnikov, ki so se naučili sprejemati tisto, kar jim vsak dan ponujajo mediji. Ti jim nenehno predlagajo, kako naj se vedejo, kako in kaj naj kupujejo, kako naj preživljajo prosti čas, kako naj povečajo svojo fizično in psihično vzdržljivost itd. S tem jim onemogočajo njihovo lastno ustvarjalnost in samostojnost. V tem smislu je množična kultura nekaj povsem nasprotnega od ljudske kulture, saj le-to pojmujemo kot samostojno in spontano dejavnost posameznikov in množic, ki na ta način izražajo svoje težave, navdušenje ali preprosto veselje do življenja. Množično kulturo moramo razlikovati tudi od ljubiteljske kulture, čeprav lahko tudi ta vključuje veliko število ljudi. To so dejavnosti, ki so se tako pri nas kot drugod po svetu razširile v obliki pevskih zborov, gledaliških skupin, slikarskih kolonij, literarnih večerov itd. (Goriup, 1998, str. 50–51). 9.1.5 Subkultura Sodobne družbe so kompleksne in notranje členjene. Čeprav smo člani iste družbe, se med seboj razlikujemo po družbenem položaju, izobrazbi, generacijski pripadnosti, poklicnem udejstvovanju, religiozni ali etični pripadnosti itd. Posledica take heterogenosti je kulturna pluralnost. Pojavljajo se skupine, ki znotraj glavnega toka kulture izoblikujejo svoj poseben sklop vrednot, norm, vzorcev vedenja, ki posamezno skupino bolj ali manj razlikuje od preostalih članov družbe. V takih primerih govorimo o subkulturi. Včasih srečamo tudi izraz kontrakultura. V tem primeru naj bi šlo za subkulturo, ki je v neposrednem konfliktu s prevladujočo ali dominantno kulturo, torej za popolno zavračanje prevladujočih norm in vrednot. Naštejmo nekaj primerov subkulture v Sloveniji in po svetu. Pri nas se je razvila in obstaja na etnični podlagi subkultura Romov. Njihov način življenja se pogosto razlikuje od prevladujočega v širšem družbenem okolju. Seveda moramo pri tem omeniti tudi subkulturo v glasbi (punk rock), ki so ga že leto dni po ustanovitvi Sex Pistols (1977) vpeljali tudi v slovenski glasbeni prostor (Lublanski psi, Buldogi ipd.). V ZDA najdemo amiše (verska sekta), katerim je pehanje za materialnimi dobrinami popolnoma tuje in živijo v skladu z zahtevami biblije. Preživljajo se s kmetovanjem, cenijo fizično delo in zavračajo vse, predvsem tehnične pridobitve moderne dobe (avtomobili, računalniki, televizija ali npr. sodoben način šolanja otrok) (Barle Lakota et al., 1998, str. 38). 9.2 Morala in navade Latinsko besedo moralis je iz besede mos skoval Cicero. Mos oziroma mores (v množini) pomeni običaji, nravi. Pomen je na tej ravni popolnoma enak grškemu ēthos(ἠθος), ki prav tako označuje običaje, zato sta v nekaterih kontekstih morala in etika sinonima in sta potemtakem izmenljiva. 9.3.1 Šege in navade S šegami in navadami označujemo in razlikujemo najrazličnejše praznične in vsakdanje oblike človekovega delovanja, verovanja in vedenja, piše Bogataj (Bogataj et al., 2005, str. 15). Danes se zelo pogosto uporablja sopomenka običaji, ki je prevzeta iz srbskega in hrvaškega jezika ter je strokovno neustrezna. Če so navade ponavljajoča se in ustaljena dejanja, pravila za življenje in obnašanje, so šege nekaj globljega. Šege so torej oblike medčloveških odnosov in dejanja, ki se prav s temi odnosi dvigujejo iz vsakdanjih povprečij na pomembnejše, poudarjeno ali praznično mesto v skupnosti. Povezane so tudi z najrazličnejšimi oblikami verskega življenja posameznika, družine, družbene skupine in naroda ter so del vsakdanjega in prazničnega življenja ljudi. Navade pa so bolj ali manj redna človekova vsakdanja in praznična opravila, dejanja, ki se ponavljajo enkrat ali večkrat v letu, na določene dneve, ob določenih priložnostih. Omogočajo vzdrževanje reda v skupnosti in ravnanje ljudi v medsebojnih odnosih, razlikovanju ter drugih oblikah, ki so značilne tako za vaška kot tudi za mestna okolja, načine življenja v okviru zasebnega, družinskega prostora ali v javnosti, na delovnem mestu ali na obisku tujega okolja. Šege in navade so področja človekove kulture in načinov življenja, ki so tesno povezani z odnosi do sveta, različnimi oblikami verovanja, čustvovanja in pripadnosti družbenemu okolju ali skupnosti. Zaradi preglednosti in sistematičnosti delimo šege in navade v več tematskih skupin. Najprej so tu življenjske šege in navade, ki spremljajo človeka od rojstva do smrti ob vseh pomembnih mejnikih. Koledarske ali letne šege in navade pomenijo predvsem leto cerkvenih in posvetnih praznikov ali praznično leto ter do najštevilčnejše. Mednje uvrščamo tudi sodobnejše oblike, kot so na primer turistične prireditve, razni festivali, pohodi, odprtja razstav, izletniška in rekreativna srečanja ter druge bolj ali manj ponavljajoče se oblike (obrednega), lahko tudi vsakdanjega druženja ljudi z določenimi nameni in cilji. Naslednjo skupino predstavljajo dejanja, dogodki in prazniki, ki spremljajo določena opravila, dela in delovne postopke. Zato jih tudi imenujemo delovne šege in navade (Bogataj et al., 2005, str. 17–18). 9.3.1.1 Življenjske šege in navade Življenjske šege in navade so bile v dosedanji strokovni praksi imenovane tudi šege življenjskega kroga (cikla), življenjski krog (cikel) ali trije mejniki v človekovem življenju (rojstvo, poroka, smrt). V okvire teh šeg in navad uvrščamo dejanja in ravnanja ob teh dogodkih (Bogataj et al., 2005, str. 19). 9.3.1.2 Letne ali koledarske šege in navade So posebni dnevi, dejanja in obredja, ki se zvrstijo v posameznem letu. Povezani so z življenjem, gospodarskim družbenim in duhovnim prizadevanjem posameznika, družine, skupine ali širše družbe in imajo posvetni ali (in) religiozni značaj (Bogataj et al., 2005, str. 22). 9.3.1.3 Delovne šege in navade So po mnenju Bogataja (Bogataj et al, 2005, str. 26) eno slabše raziskanih področij. Te šege so bile povezane s temeljnimi poljskimi deli (gnojenje, oranje, setev), spravilom in predelavo poljskih pridelkov in rastlin (žetev, mlatev, teritev, košnja, ličkanje), živinorejo (začetek in konec paše, paša v planinah in vračanje s planin, pridobivanje in spravilo stelje, gozdarstvom, sadjarstvom in vinogradništvom. Vsa tako imenovana tradicionalna dela so se začela in končala nas slovesen način, številne delovne šege pa so ustvarjale tudi primeren delovni ritem ter rušile monotonost njegovega izvajanja Makarovičeva (199, str. 290) navaja, da k šegam in navadam ljudi sodijo tudi njihova oblačila. Ta pričajo, da so se ali se še tudi v najbolj odročnih krajih zgledovali (sicer zamudniško) po vsakokratni oblačilni modi, ki je bila v navadi pri preprostejših mestnih slojih. Vsak posameznik je glede na svoje zmožnosti in potrebe oblikoval svoja oblačila, oblačilno podob, s tem pa tudi oblačilno govorico. 9.4 Etničnost, nacionalizem, multikulturnost in migracije V 5. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS, 2003, str. 36) piše: Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljen svoboščine. Varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti. Skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Slovenci brez slovenskega državljanstva lahko uživajo v Sloveniji posebne pravice in ugodnosti. 9.4.1 Etničnost Etnična skupina je skupina prebivalcev, ki imajo skupno rodoslovno dediščino ali prednike. Etnične skupine z enakim zgodovinskim poreklom povezujeta skupna kulturna praksa in jezik, včasih pa tudi vera, prepričanje ali tradicija. H. Eriksen poudarja, da etnija izvira iz grške besede ethnos, ki je sama nastala iz neke druge grške besede ethnikos. To pomeni pogan ali brezverec. Izraz etničen so v angleščini začeli uporabljati sredi 19. stoletja kot alternativo »rasi«. Omenjeni avtor pa trdi, da v sodobni antropologiji in sociologiji etnično skupino ponavadi obravnavamo kot kulturno, ne pa fizično različno. Milton Yinger meni, da lahko etnične skupine imenujemo »pojave mnogih različnih stopenj splošnosti«. Trdi, da je lahko imigrantska populacija podlaga etnijo. Meni, da se lahko etnična skupina sestoji tudi iz skupine, ožje kot družbe, ki ima jasne skupne prednike in kulturno okolje, lahko pa se etnija sestoji iz pankulturnih skupin oseb različnih kulturnih in družbenih izvorov, ki pa se jih lahko identificira kot podobne na podlagi jezika, rase ali religije ter približno podobnih statusov (Haralambos, 2001, str. 682–683). Vodeb (2002, str. 13) piše, da lahko etnično skupino opredelimo kot konkretno skupino ljudi, ki razpolaga z osnovnimi elementi etničnega oblikovanja, kot so: skupni kultura, jezik, religija, zgodovina in teritorij. Pripadniki etnične skupine imajo občutek medsebojne povezanosti in solidarnosti ter občutek posebne identitete, ki jih loči od drugih skupin. Poleg tega ji drugačnost pripisujejo drugi. 9.4.1.1 Nacionalna odprtost Z globalizacijo dolgoročno prihaja do krepitve manjšin in sproščanja vezanosti na tako podrejeno vlogo, hkrati pa do njihove vse večje številčnosti in raznovrstnosti meni Mlinar (2012, 119), in da so za to značilne spremembe: Z odpiranjem meja nacionalnih držav se etnična manjšina iz ene države lahko intenzivneje povezuje z matičnim narodom v drugi državi in s tem pravzaprav preneha biti manjšina. Drugi vidik krepitve manjšin (ne le etničnih) je intenziviranje transnacionalnega povezovanja pripadnikov posameznih manjšin v smislu družbenih skupin. V okviru relativno zaprte in segmentirane družbe znotraj nacionalne države imajo tudi etnične skupine federalnih enot s formalno priznanim, enakopravnim položajem lahko dejansko vlogo »permanentnih manjšin«. Z vidika procesov globalizacije in individualizacije prihaja do prestrukturioranja, v kontekstu katerega lahko pojasnjujemo tudi vključevanje in izključevanje manjšin. Očitna je dvotirnost slovenske manjšinske politike, ki avtohtonim manjšinam omogoča (tudi mednarodno ugleden) visok standard varovanja pravic oz. ohranjanja etnične in kulturne identitete, medtem ko pri nepriznanih manjšinah ni jasne ideje, kaj z njimi početi Zavratnikova piše o temi, ki ne polni prvih strani dnevnih medijev. Je precej bolj prikrita in zdi se, da ni veliko interesa ter poguma po njenem odstiranju. Od samega nastanka t. i. novih manjšin (po letu 1991) so le-te zakrite v dnevni politiki, posledično pa tudi v javnih medijskih reprezentacijah. Strategije zakritosti so nove manjšine naredile tihe skupine, neprepoznavne zunaj intimnih domačijskih mrež, brez artikuliranih želja in zahtev v prostorih javnega. Po dobrem desetletju »odtrganosti z Balkana« se zdi nujno o teh vprašanjih spregovoriti v novi terminologiji, ki nikakor ne more temeljiti na stigmatiziranju katere od identitet, pa naj bo to srbska, hrvaška, makedonska, kosovska itd. Iz dosedanjega zapisa je jasno, da v opusu novih etničnih manjšin izhajam iz dediščine bivše Jugoslavije in tako puščam ob strani vprašanja drugih potencialnih novih etničnih manjšin, na primer Kitajcev, ki - sodeč po raziskavah na Madžarskem - predstavljajo eno kontinuiranih migracijskih gibanj tako v države EU kakor na področje Schengenske periferije. V slovenskem prostoru pa o tem fenomenu vemo kaj bore malo. S pojmom (nove) etnične manjšine poimenujemo torej tiste etnične manjšine, ki so v slovenskem prostoru nastale po letu 1991. Seveda ne gre za pojav, ki bi bil vezan samo na Slovenijo, prav nasprotno, v veliki meri zadeva celotno območje tranzicijskih držav, tako balkanskih kot denimo baltskih ali bivše Sovjetske zveze. Ne bi pa izključila niti prostora, ki mu rečemo zahodna Evropa, kjer se problem novih etničnih manjšin manifestira skozi tematiko migracij oz. priseljenskih manjšin. Nove etnične manjšine – in kljub pridevniku »nove« – niso tukaj od včeraj niti po naključju. Pomembni mejniki v nastajanju etničnih manjšin segajo v obdobje po prvi svetovni vojni, ko je bil zemljevid Evrope na novo zarisan, in to prvič po nacionalnem načelu, pa nadalje v obdobje po drugi svetovni vojni ter nenazadnje vključujejo sodobne politične procese tranzicije v postsocialističnih državah. Slednje obdobje – poimenovano tudi kot zapoznelo državotvorje konec 20. stoletja –, v katerem so nastale nove države in številne nove etnične manjšine, se je zgodilo v bližnji preteklosti oziroma v marsičem še traja. Procesi državotvorja vezani na tranzicijsko obdobje prinašajo številne preizkušnje tudi v obravnavi etničnih manjšin. V tem zapisu se mi zdi pomembno izpostaviti nekaj najosnovnejših, slednji pa naj bodo predvsem v funkciji odpiranja nekaterih socioloških premislekov o etnični različnosti, s katero bo v prihodnosti vse bolj soočena tudi slovenska družba. Najprej odpiram vprašanje poimenovanja t. i. novih etničnih manjšin. V naslovu sem pridevnik nove postavila v oklepaj, celotno poimenovanje pa pod vprašaj, s čimer nakazujem dilemo o samem poimenovanju teh družbenih skupin. Pojavljajo se vsaj naslednji termini: novodobne narodnostne skupnosti, nove manjšine, nove etnične skupine, imigrantske manjšine, manjšine v nastajanju ipd. Izbira termina ni nepomembna, predvsem pa se gre izogniti vnaprejšnjim negativnim oznakam. Iz tega razloga nekateri avtorji ne podpirajo imena imigrantske manjšine, ker je imigracija povezana z negativnim javnimi percepcijami. V terminološki zagati naj omenim, da je po mojem mnenju vrednostno najmanj obremenjen pojem etnične manjšine, brez predznaka novih. Z njim namreč razumem različne provenience oseb glede na njihovo etnično poreklo, pri čemer je najpomembnejša kategorija etnična samoopredelitev, sekundarnega pomena pa časovni ali prostorski kriteriji. Na enak način kot etnične manjšine sociološka literatura navaja tudi druge manjšine, na primer verske, jezikovne ali pa manjšine po spolu, starosti, statusni ali kaki drugi pripadnosti. Sociološko gledanje na manjšine izhaja iz širše perspektive, ki tematizira zlasti družbeni odnos depriviligiranosti oziroma primanjkljaja moči manjšinske skupine v primerjavi z večinsko. Sodobna družbena dinamika postmoderne omrežene družbe nedvomno gre v prid nenehnega nastajanja novih manjšin – v najširšem smislu, ne le etničnih manjšin –, kar je vezano na spremembe življenjskih slogov, večjo mobilnost, številne virtualne realnosti, globalizacijo, pa tudi na razlike med revnimi in bogatimi, med maloštevilno bogato elito in množico vseh ostalih. V tej perspektivi, ko bomo vsekakor soočeni z vedno novimi manjšinami, se zdi neproduktivno govoriti o novih in starih. Četudi pa na tako posplošeno delitev pristajamo, se zdi, da si kaj kmalu z njo ne bomo mogli veliko pomagati. Ne morem mimo očitne dvotirnosti slovenske manjšinske politike, ki avtohtonim manjšinam omogoča (tudi mednarodno ugleden) visok standard varovanja pravic oz. ohranjanja etnične in kulturne identitete, medtem ko pri nepriznanih manjšinah ni jasne ideje, kaj z njimi početi. To pa je že vprašanje, ki ga na tem mestu samo nakazujemo kot tisto vsebino, v kateri se bodo v prihodnje odvijala vprašanja dejanskega definiranja in izvajanja določenih pravic. Takih v življenjskem vsakdanu (Petkovič na http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/14/manjsine/). 9.4.1.2 Etnični konflikti Po Kaufmanu (1996, str. 138) je etnični konflikt nesoglasje o pomembnih političnih ekonomski, kulturnih ali teritorialnih vprašanjih med dvema ali več skupinami. Henderson (1999, str. 751) pa meni, da je etnični konflikt lahko tudi posledica nasprotovanj med različnimi etničnimi skupinami, ki med seboj tekmujejo za dosego istega cilja oziroma si želijo zagotoviti dostop do virov, za katere menijo, da jim pripadajo na podlagi etničnih kriterijev. Glavni vzroki za nastanek etničnega konflikta so: politika vladanja: to je pomenilo, da so kolonialisti določili meje držav neozirajoč se na etnije in plemena. Te meje kolonialnih področij so po osvoboditvi držav postale tudi meje neodvisnih držav. Odnosi med državami in njihovimi kolonijami so bili večinoma urejeni z notranjim pravom ali z eno od variant protektorata in že v zasnovi odnosi izkoriščanja. S posrednim vladanjem so lažje vodili administracijo v koloniji, jo nadzorovali ter delovali sebi v prid preko domačih vladarjev. ekonomska intervencija: cilj intervencije je predvsem doseg cilja brez nevarnosti, da bi bila kolonialna sila razglašena za agresorja. Prav tako cilj intervencije ni nujna potrditev volje države. Praviloma se je ekonomka intervencija izražala v obliki kolonialnega izkoriščanja območij, ki niso imela status države, ali pa v obliki trgovskih odnosov (Turk, 1984, str. 15–16). Mnoge države po svetu danes karakterizirajo multietnično prebivalstvo. V obdobju globalizacije in hitrih socialnih sprememb se vse več držav sooča z velikimi prednostmi in zapletenimi izzivi etničnih raznolikosti. Povečuje se mešanje prebivalstva in to se bo v naslednjih letih še povečalo. Med tem etnične napetosti (spori) in spori rušijo družbo po vsem svetu ter pretijo z dezintergracijo nekih multietničnih držav in z izvajanjem nasilja v drugih državah (Afganistan, Irak itd.). Postavlja se vprašanje, kako sprejeti to etnično različnost in preprečiti etnične spopade (Giddens, 2007, str. 256). 9.5.2 Nacionalizem Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga ta pojem: Nacionalízem -zma m (ȋ) 1. prepričanje o večvrednosti lastnega naroda in prizadevanje za uveljavitev njegovih koristi ne glede na pravice drugih narodov: obsojati, zavračati nacionalizem; brezobzirni, napadalni nacionalizem; nacionalizem in šovinizem / ideolog nemškega nacionalizma // knjiž. politična smer, ki trdi, da so narodne koristi pomembnejše od razrednih, ideoloških: ponovni pojavi nacionalizma; nacionalizem in internacionalizem / ekonomski nacionalizem je zahteval bojkot tujega blaga 2. v 19. stoletju meščanska ideologija in politika, ki poudarja narod kot celoto in zagovarja njegove interese: nacionalizem pri Hrvatih in Slovencih v dobi romantike/buržoazni nacionalizem 3. knjiž. značilnosti kulture določenega naroda, ljudstva: uvajati nacionalizem v glasbo. (http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=nacionalizem&hs=1) Pušnikova (2011, str. 14) piše, da je nacionalna ideologija kot kulturna in materialna praksa kljub procseom globalizacije in transnacionalizacije še vedno sestavni del sodobnih družb in jo moramo biti sposobni nenehno prepoznavati ter analizirati njene mehanizme. Potrebno je osmisliti nacionalno mejo, ki je simbolični sistem, lahko pa jo označimo za neke vrste navigacijski sistem, saj na simbolni ravni pomaga ljudem razumeti kompleksnost kulturnega univerzuma, v katerem bivajo, saj ureja njihove identitete in razlike med njimi in na ta način tudi poenostavlja odnose med ljudmi v določenem družbenem prostoru. Meje so v zadnjem stoletju imele ključno vlogo pri oblikovanju slovenske nacije. Včekrat so sunkovito in globoko zarezale v prostor, kjer so se porajala in materializirala slovenska nacionalna občutja. Vse te meje, določanje mej in pogajanja o njih so v zgodovini napajale koncept slovenske nacije z zelo specifičnimi pomeni. Tako je nerešena meja s Hrvaško danes eden izmed osrednjih problemov slovenske nacije in glavna tema slovenske zunanje in notranje politike. 9.5.3 Multikulturnost Multikulturnost predpostavlja obstoj identitet in večjezičnosti. Tj. na praktični ravni zelo dobro vidno v okviru Evropske unije in v evropskem prostoru nasploh. V času po koncu hladne vojne, ko so padle nekatere ideološke spone, ki so tedaj definirale ta prostor, je prišlo do pomembnega napredka, ki se je izrazil celo na mednarodnopravni ravni, ki je ena od konservativnejših ravni organiziranja družbe in mednarodne skupnosti. Živimo v času, ki ga označuje globalizacija in vse večja komunikacija med ljudmi. Svet je vse manjši in bolj povezan po zaslugi novih tehnologij, kot je internet. To pa ne pomeni, da so se identitete, vključno z jezikovnimi in etičnimi identitetami, v bistvu kakorkoli spremenile ali da so njihovi medsebojni problemi, problemi njihove medsebojne interakcije kakorkoli lažji. To priznavajo zlasti tisti, ki vidijo v stikih med civilizacijami nevarnosti konfliktov. Intelektualna poštenost zahteva, da možnosti konfliktov in realnost konfliktov pošteno priznamo. Konflikti med identitetami so v veliki meri nenasilni, ampak realni. In zaradi tega je vedno primerno, da se o teh identitetah sprašujemo in da ugotavljamo, kaj jih tvori in kaj jih lahko naredi bolj odprte za vplive drugih, bolj odprte za komunikacijo in konstruktiven dialog (http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/dokumentiweb/98BDAA2C116AD76BC125779D0030C317?OpenDocument). - Multikulturnost ima v večini večjih evropskih držav seveda nekoliko ali celo precej drugačne oz. bistveno otipljivejše – socialne, ekonomske, demografske, notranjepolitične – dimenzije kot denimo, vsaj za zdaj, v Sloveniji. Tu se multikultipo večini manifestira v obliki kulturne eksotike, za katero se, iz radovednosti in vljudnosti, tu pa tam zanima zainteresirana publika. Ali jo celo, iz varne razdalje, navdušeno sprejema. Ko gre za konkretnejše projekte, kot so denimo džamije z minareti, ki bi prekrili pogled na ljubljanski grad, alpske vršace ali trboveljski dimnik, pa je retorike multikulturnosti praviloma konec. Drug in drugačen da, dokler je oddaljen estetski objekt in dokler ne potrka na vrata domačije. Vprašanje je torej, ali in kako aktualna debata o »koncu multikulturnosti«, predvsem v Nemčiji, gospodarskem motorju Evrope in, posredno, tudi Slovenije, ter, ne nazadnje, v državi, ki je v novejši dobi usodno vplivala na potek svetovne zgodovine, vpliva na slovensko razumevanja multikulturnosti. Seveda če ta ni le akademski koncept, temveč povsem konkretna, celo pragmatična dilema, s katero se bo v prihodnjih letih, najbrž pa desetletjih gotovo morala soočati in soočiti tudi – po večini še zmeraj – slovenska monokulturna družba (Leiler na http://www.pogledi.si/clanek/multikulti-se-ne-ali-ne-vec ). 9.5.4 Migracije 9.5.4.1 Definicija migracij in migranta Definicijo (mednarodnih) migracij lahko najdemo v Resoluciji o imigracijski politiki Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 106/2002 z dne 6. 12. 2002), in sicer: »(Mednarodne) migracije se pojavljajo večinoma v treh oblikah: kot regularne, svobodne migracije posameznikov, ki po lastni volji in v okviru obstoječih zakonov spremenijo državo svojega prebivališča; kot prisilne migracije, ko ljudje bežijo bodisi kot posamezniki v strahu pred preganjanjem ali množično zaradi strahu pred kolektivnimi kršitvami človekovih pravic ali humanitarnega prava ter drugimi okoliščinami, ki jih povzročajo različni konflikti in katastrofe; ter kot nezakonite migracije, ki zadevajo prepovedane prehode meja in nedovoljeno bivanje v tuji državi.« Definicije podajajo različne opredelitve o tem, koga lahko prištevamo med migrante. Najbolj pogosto se jih opredeljuje kot migrante na podlagi: države rojstva; državljanstva; zadnje države bivanja; časa odsotnosti od rojstnega kraja ali zadnjega kraja bivanja; namena bivanja (tip vize).« Združeni narodi definirajo migranta kot »vsako osebo, ki spremeni svojo običajno državo bivanja« in pri tem spremeni stalno ali začasno bivališče; tako med drugim turisti in osebe na poslovnem potovanju niso del statistik mednarodnih migracij. Različne države uporabljajo različna merila za opredelitev migrantov. Populacijo priseljencev se lahko preprosto enači s številom tujcev, in sicer glede na državo rojstva ali državljanstvo. Kriterij opredeljevanja priseljencev se pogosteje uporablja glede na državo rojstva, saj državljanstvo lahko spremeniš, kraj rojstva pa vsaj legalno ne. 9.5.4.2 Vzroki za migracije Teoretična razglabljanja o vzrokih za migracije najpogosteje izhajajo iz teorije o dejavnikih odbijanja in privlačevanja (push-pull teorija), čeprav ti dejavniki ne morejo pojasniti, zakaj se nekateri posamezniki iz določenega okolja odselijo, drugi pa ne. Različne subjektivne dejavnike lahko razdelimo na racionalne in emocionalne, upoštevati pa je treba tudi socialno-psihološke osebnostne lastnosti posameznikov. Klinar je vzroke oziroma motive migracij razdelil v tri velike skupine. Najprej omenja ekonomske in demografske vzroke, pod čimer razume reševanje eksistence, izboljšanje ekonomskega položaja, prenaseljenost itd. Nadaljuje s političnimi in vojaškimi vzroki, in sicer predvsem v smislu prisilnega preseljevanja, na zadnje pa omenja osebne in družinske vzroke, ki so najbolj raznovrstni (na primer možnost pridobitve izobrazbe). V novejših mednarodnih priporočilih za statistiko selitev, kot na primer priporočilo Združenih narodov, je običajno podana tipologija vzrokov selitev na podlagi izobraževanja oziroma usposabljanja (študij v državi, usposabljanje za delo), zaposlitve (začasna ali sezonska, v mednarodnih organizacijah), združitve oziroma formiranja družine (najbližji sorodniki priseljenca, ki že prebiva v državi; zakonec, otroci, partner), dovoljene naselitve v okviru kvot, ki jih dovolijo posamezne države, dovoljene naselitve na podlagi meddržavnih sporazumov in humanitarnih razlogov (begunci, iskalci azila ali začasnega zatočišča). 9.5.4.3 Vpliv globalizacije Na migracije je vplivala predvsem globalizacija, ki jo lahko v tem kontekstu razumemo kot proces, ki 'krajša' razdalje in zbližuje posameznike ter naredi svet (dozdevno) manjši. Nadalje pomeni ustvarjanje svetovne ekonomije, prepletanje množičnih finančnih tokov in neprestano uvajanje novih tehnologij, zlasti na področju informacij in komunikacij. Vpliv globalizacije pa ni bil enak, kar se izraža v naraščajočih razlikah v standardu življenja in človeški varnosti, ki sta na razpolago ljudem po svetu. Pomemben rezultat teh naraščajočih razlik je bilo povečanje obsega in dometa mednarodnih migracij. Glede na Oddelek Združenih narodov za prebivalstvo je bilo v letu 2005 okoli 200 milijonov mednarodnih migrantov; to je število, ki ustreza številu prebivalcev pete največje države na svetu, Brazilije. Omenjeno število je dva krat tolikšno, kot je bilo ocenjeno leta 1980. Migrante lahko danes najdemo v skoraj vseh delih sveta, pri čemer se nekateri selijo znotraj lastne regije, drugi pa potujejo iz enega konca sveta na drugega. Skoraj polovica migrantov so ženske, pri čemer jih vedno večji delež potuje samostojno. 9.5.4.4 Vloga migracij v današnjem času Eden od vplivnih pristopov v raziskovanju odnosov med etničnimi skupinami ali odnosov med rasami se osredotoča na proces migracije etničnih manjšin v novo družbo. Včasih so ga imenovali model imigrant – gostitelj, ker skuša obravnavati odnose med etničnimi skupinami kot odnose med dominantno »gostiteljsko« družbo in majhno imigrantsko skupino. Model imigrant – gostitelj je ponavadi privzel optimističen pogled na odnose med rasami. Sociologi, ki so uporabljali ta pogled, so ponavadi menili, da se bo imigrantska skupina na koncu navadila na način življenja v gostiteljski družbi in se bo vanjo asimilirala. Konflikt, ki temelji na »rasi« in etničnosti, se bo sčasoma umiril ali celo izginil. Model imigrant – gostitelj je včasih veljal za podobnega funkcionalističnemu pogledu na družbo. Nekateri sociologi, ki so ga uporabljali, menijo, da sta za gostiteljsko družbo značilna osnovni konsenz in skupna kultura. O imigrantski skupini pa menijo, da začasno moti konsenz in skupno kulturo, preden se družba postopoma privadi na prišleke, imigranti pa na družbo. Poudarek je običajno na drugem procesu: imigranti naj bi se prilegali svoji novi družbi, bolj kot naj bi se družba prilagajala njim. Funkcionalistični model imigrant – gostitelj torej poudarja stabilnost, skupne moralne vrednote in počasno evolucijsko spremembo, ki vključuje proces prilagajanja (Haralambos, 2001, str. 674). 9.5.4.5 Delovne migracije v Sloveniji v letu 2011 Ob koncu 2010 je bilo v Sloveniji dobrih 392.000 medobčinskih delovnih migrantov ali 49,6 % delovno aktivnega prebivalstva. Zaposlitveno najprivlačnejša je bila občina Trzin. Iz sosednjih držav je dnevno prihajalo na delo v Slovenijo okoli 2.300 tujcev. Medobčinski delovni migranti so zaposlene osebe, katerih občina prebivališča ni hkrati tudi občina njihovega delovnega mesta. Takšnih oseb je bilo v letu 2010 nekaj več kot 392.000, ali za 0,7 odstotne točke več kot predhodne leto. Delovno aktivnih prebivalcev, ki imajo delovno mesto v občini, v kateri imajo tudi prebivališče, je iz leta v leto manjše. Ob koncu leta 2010 jih je bilo nekaj več kot 398.000 ali 50,4 % delovno aktivnega prebivalstva. V primerjavi z letom 2009 se je ta delež zmanjšal za 0,7 odstotne točke. Deleži delovno aktivnih prebivalcev, ki so imeli svoje delovno mesto v isti občini kot svoje prebivališče, so bili v letu 2010 največji v občinah Ljubljana (86 %), Maribor (77 %), Novo mesto (76 %) in Velenje (71 %). To pomeni, da je imelo 86 % (ali okoli 95.000) Ljubljančanov tudi delovno mesto v Ljubljani, preostalih 14 % (ali natanko 15.800) pa je odhajalo na delo v druge občine. Iz drugih občin pa je prihajalo na delo v Ljubljano okoli 106.500 oseb. Če je število delovnih mest v posamezni občini vsaj za 16 % večje od števila delovno aktivnih prebivalcev, potem taka občina spada med t. i. »izrazito delovne« občine. Ob koncu leta 2010 je bilo med take občine uvrščenih naslednjih 16 občin: Trzin, Murska Sobota, Šempeter - Vrtojba, Ljubljana, Nazarje, Kidričevo, Celje, Maribor, Lenart, Novo mesto, Zreče, Gornja Radgona, Ptuj, Velenje, Nova Gorica in Slovenj Gradec. V letu 2009 se je med izrazito delovne občine uvrščala še občina Naklo, ki pa je bila v letu 2010 razporejena med »zmerno delovne« občine. Med »izrazito delovnimi« občinami je kot zaposlitveno zelo privlačna še posebej izstopala občina Trzin. Po statističnih podatkih je imela v letu 2010 skoraj štirikrat več delovnih mest, kot je bilo delovno aktivnih prebivalcev s prebivališčem v tej občini. Po drugi strani pa je bilo le 22,8 % prebivalcev občine Trzin (ali nekaj več kot 360) tudi zaposlenih v svoji občini, preostalih 77 % delovno aktivnih prebivalcev te občine (ali skoraj 1.300) pa je odhajalo na delo v druge občine. V letu 2010 (kot tudi v letu 2009) so bile v kategorijo »pretežno bivalna« upravna enota razvrščene tri, in sicer upravne enote Litija, Vrhnika in Tržič. To pomeni, da je imelo v njih na voljo tudi delovno mesto le od 36 % do 55,9 % njihovih prebivalcev, drugi prebivalci pa so odhajali na delo izven svoje upravne enote. Podatki o delovnih migracijah, prikazani po statističnih regijah, so tokrat objavljeni prvič, in sicer za leti 2009 in 2010. Osrednjeslovenska in obalno-kraška statistična regija sta edini, ki imata več delovnih mest kot zaposlenih delovno aktivnih prebivalcev (brez kmetov). Ob koncu leta 2010 je bilo zgolj 16,2 % medregijskih delovnih migrantov, ali za 0,5 odstotne točke več kot v letu 2009. Tujci dnevni migranti so osebe, ki so državljani sosednjih držav (Italije, Avstrije, Madžarske ali Hrvaške) in delajo v Sloveniji, vendar tu nimajo prijavljenega nobenega prebivališča. Ob koncu leta 2010 je bilo v Sloveniji zaposlenih okoli 2.300 tujcev dnevnih migrantov, največ (1.770) jih je prihajalo iz Hrvaške, najmanj (57) pa iz Avstrije. Glede na predhodne leto je bilo število tujcev dnevnih migrantov nespremenjeno (Brnot na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3877). 10 Vseživljenjsko učenje in izobraževanje Učenje in izobraževanje poteka od rojstva do smrti. Pridobivanje novih znanj je tisto, kar dela človeka tako dostojanstvenega. Nikoli se vsega ne da naučiti. Naloga je, da se znanje ves čas utrjuje, in kar je še pomembnejše, da se nadgrajuje. Vseživljenjsko učenje postaja del vsakdana posameznika, ne glede na starost in predhodna znanja. Z njim se ljudje soočajo vsakodnevno in zapolnjujejo svoje življenje ter ga bogatijo. 10.1 Opredelitev pojma Vseživljenjsko učenja je po Jelencu (2007, str. 10) dejavnost in proces, ki obsega vse oblike učenja bodisi formalno bodisi neformalno ter naključno ali priložnostno. Navaja, da kot vseživljenjskost učenja razumemo obe področji izobraževanja – začetno in nadaljevalno – kot komplementarna dela istega sistema. Vseživljenjsko učenje je nov razvojni koncept, ki nadgrajuje izobraževanje, kot seje razvijalo in oblikovalo v preteklosti, in ponuja tudi šolanje mladih ali formalnemu začetnemu izobraževanju nov, paradigmatični premik. Brez razvitega sistema izobraževanja odraslih pa koncepta vseživljenjskega učenja sploh ni mogoče uveljavljati. Izobraževanje in učenje sta sorodni dejavnosti, ki se po nekaterih značilnostih pomembno razlikujeta med seboj, zato je prav, da se pri njuni uporabi teh razlik zavedamo. Izobraževanje je koncept, po katerem sta vloga in dejavnost posameznika (udeleženca) določena od zunaj; v ospredju je pridobivanje znanja, spretnosti, navad itn. ali učenje, ki poteka v procesu, ki je praviloma uradno (ni pa nujno) opredeljen s cilji, Izobraževanje je proces, ki je normiran, strukturiran, predmetno usmerjen in organiziran od zunaj. Proces (pridobivanje znanja itn.) se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in učiteljem. Ta proces pomembno določajo družbene okoliščine in potrebe. Učenje je koncept, pri katerem je poudarjen antropološki kontekst, ki presega družbeno ekonomskega tako, da postavlja v ospredje posameznika in temelji na njegovih potrebah ter lastni dejavnosti. Učenje označuje večja širina: poteka povsod, zajema vse položaje, okoliščine in priložnosti; vsebine se prepletajo in niso tako načrtno usmerjene na predmet. Učenje je danes postalo del življenja, je prožno in traja vse življenje. Učimo se tudi drug od drugega in ne le pod strokovnim vodstvom. Učenje tako označujeta večja dejavnost in avtonomnost učenca oziroma subjekta. Učenje lahko glede na aktivno vlogo subjekta in način organiziranosti dejavnosti delimo na dve temeljni področji: organizirano in priložnostno (Jelenc, 2007, str. 34). 10.1.1 Razvoj osebnosti in vseživljenjsko izobraževanje Ideja o vseživljenjskem učenju je že zelo stara, še posebej, če upoštevamo najrazličnejše pregovore o »življenju, ki nas ves čas uči« (npr. »ga bo že življenje izučilo«) in ugotovitve, kako so le življenjske izkušnje najboljša zaloga znanja. Ko zapustimo šolske klopi, smo postavljeni pred mnoge izzive in priložnosti, za katere se moramo na podlagi lastne presoje odločati sami. Nedvomno je ta prehod za posameznika izredno težak, kajti negotovost o sebi vse bolj narašča. »Znajti se v tej svobodi je veliko bolj zahtevno, kakor podrejati se ustaljenim hierarhičnim strukturam v šolskih klopeh. V tem prelomnem trenutku so še kako pomembne sposobnosti in lastnosti, ki opredeljujejo zrelo osebnost in bi jih morala privzgajati že šola (Brečko, 1998, str. 131). Zagovorniki koncepta vseživljenjskosti učenja poudarjajo, da so pri učenju v ospredju posameznik, ki se uči, njegove potrebe in njegova lastna dejavnost. Pojem učenja ima po njihovem mnenju več razsežnosti, saj zajema položaje, priložnosti in okoliščine, v katerih poteka učenje. Vsebinsko se prepletajo in niso tako načrtovani, kot je značilno za izobraževanje. Učenje traja vse življenje in del življenja, saj se učimo tudi drug od drugega (vloga učenca in učitelja v posameznikovem življenju se izmenjujeta), ne le pod strokovnim vodstvom (Lesar, 2000, str. 21-33 v Jelenc, 1998, str. 43). Pojmovanje vseživljenjskega učenja bi bilo težko primerjati z učenjem v »širšem smislu«, z učenjem, ki je tesno povezano z našim življenjem in obvladovanjem problemov, okoliščin ter iskanjem konstruktivnih rešitev. To »najširše pojmovanje učenja« je vključeno tudi v Unicefovo definicijo, po kateri je učenje »vsaka sprememba v vedenju, informacijah, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih in zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati rasti organizma ali razvoju dedno zasnovanih vedenjskih vzorcev«. (Lesar, 2000, str. 21-33 v Marentič-Požarnik, 1998, str. 21). Povzamemo lahko, da je vseživljenjskost izobraževanja v informacijski dobi za družbo in posameznika veliko bolj zavezujoča. S političnega vidika pomeni prehod na vseživljenjskost izobraževanja predvsem soodgovornost družbe pri zadovoljevanju potreb po znanju (Lesar, 2000, str. 21-33 v Kranjc, 1998, str. 35). 10.2 Formalno, neformalno izobraževanje in aformalno učenje Formalno izobraževanje je tisto, ki naj bi pripeljalo do neke vrste formalno potrjenih izobraževalnih rezultatov, kot so dosežena stopnja izobrazbe, diploma ali poklicna kvalifikacija (Jelenc, 1991, str. 30). Neformalno izobraževanje je po analogiji in v nasprotju z opredelitvijo formalnega izobraževanja tisto izobraževanje/učenje, ki ni namenjeno pridobivanju formalnega izkaza, kot so spričevalo, diploma, javno priznana stopnja izobrazbe ali usposobljenosti, temveč zadostitvi drugih potreb po izobraževanju in/ali interesov udeleženca izobraževanja, ki jih ta želi nepomembno pridobiti. O formalnosti in neformalnosti lahko govorimo pri obeh dejavnostih (izobraževanje, učenje), razlika med obema pa je najbolj očitna, ko govorimo o namembnosti ali nenamembnosti. Izobraževanje je vedno namembno, učenje pa je lahko namembno ali nenamembno (Jelenc, 1991, str. 54–55). Aformalno učenje je tisto, ki poteka povsem neformalizirano (brez forme) in seveda brez ciljnosti (namembno, priložnostno). Po svojih temeljnih značilnostih je podobno priložnostnemu učenju po tem, da ne poteka formalizirano, od njega pa se razlikuje po tem, da je vsaj deloma namembno. Gre za učenje neposredno iz socialnega in fizičnega okolja, za učenje z izkušnjami in zgledi. Je sestavni del vsakdanjega življenja in vseživljenjskega učenja ter izobraževanja. Tesno je povezano s kulturo, je tudi socialni odnos ter je usmerjeno v osebnost človeka, ki se uči (Lepšina, 2008, str. 45). 10.3 Cilji programa vseživljenjskega učenja Cilji programa vseživljenjskega učenja, ki jih definira Evropski parlament (2006, str. 48–49) so: - Prispevati k razvoju kakovostnega vseživljenjskega učenja in spodbujati visoke dosežke, inovacije ter evropsko razsežnost v sistemih in praksi na tem področju; - Podpirati uresničitev evropskega prostora za vseživljenjsko učenje; - Pomagati izboljšati kakovost, privlačnost in dostopnost priložnosti za vseživljenjsko učenje, ki je na voljo v državah članicah; - Okrepiti prispevek vseživljenjskega učenja k socialni koheziji, aktivnemu državljanstvu, medkulturnemu dialogu, enakopravnosti med spoloma in osebni izpolnitvi; - Pomagati spodbujati ustvarjalnost, konkurenčnost, zaposljivost in razvoj podjetniškega duha; - Prispevati k povečanemu sodelovanju ljudi vseh starosti v vseživljenjskem učenju, vključno z osebami s posebnimi potrebami in prikrajšanimi skupinami, ne glede na družbeno-gospodarsko okolje, iz katerega izhajajo; - Pospeševati učenje jezikov in jezikovno raznolikost; - Podpirati razvoj inovativnih vsebin, storitev, pedagogike in prakse za vseživljenjsko učenje, ki temeljijo na IKT; - Okrepiti vlogo vseživljenjskega učenja pri ustvarjanju občutka evropskega državljanstva na podlagi razumevanja in spoštovanja človekovih pravic in demokracije ter krepitev strpnosti in spoštovanja drugih narodov in kultur; - Spodbujati sodelovanje pri zagotavljanju kakovosti v vseh sektorjih izobraževanja in usposabljanja v Evropi; - Spodbujati najboljše izkoriščanje rezultatov, inovativnih izdelkov in postopkov ter izmenjavati dobro prakso na področjih, kih jih pokriva program vseživljenjskega učenja, da bi izboljšali kakovost izobraževanja in usposabljanja. 10.4 Namen vseživljenjskega učenja Program vseživljenjskega učenja, katerega opredeljuje Evropski parlament (2006, str. 50–51) je namenjen: - Učencem, študentom, udeležencem usposabljanja in odraslim udeležencem; - Učiteljem, vodjem usposabljanja in osebju, udeleženim v katerem koli vidiku vseživljenjskega učenja; - Osebam na trgu dela; - Zavodom in organizacijam, ki zagotavljajo možnosti za učenje v skladu s programom vseživljenjsko učenje ali v okviru njihovih podprogramov; - Osebam in telesom, zadolženim za sisteme in politike v zvezi s katerim koli vidikom vseživljenjskega učenja na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; - Podjetjem, socialnim partnerjem in njihovim organizacijam na vseh ravneh, tudi trgovinskim organizacijam in gospodarskim zbornicam; - Telesom, ki nudijo storitve usmerjanja, svetovanja in obveščanja v zvezi s katerim koli vidikom vseživljenjskega učenja; - Združenjem, ki delujejo na področju vseživljenjskega učenja, skupaj z združenji študentov, udeležencev usposabljanja, učencev, učiteljev, staršev in odraslih udeležencev; - Raziskovalnim centrom in telesom, ki se ukvarjajo z vseživljenjskim učenjem; - Nepridobitnim organizacijam, prostovoljnim telesom in nevladnim organizacijam. 10.5 Vseživljenjsko izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju Po upokojitvi se v našem okolju socialne možnosti ljudem zelo skrčijo. Okolje pričakuje, da se bodo odpovedali življenjskemu boju, da se bodo predali. S tem se odpovejo tudi novim ciljem in njihovo bivanje v samoti postane zelo medlo, brez življenjske napetosti, pričakovanj, veselja in žalosti. Starejši kmalu začutijo, da bodo še bolj izločeni iz okolja, če ne bodo prevzeli in pravilno odigrali vloge starih, ki jim jo okolje pripisuje. Mnenja ljudi so starejših so, da so ti bolj pasivni, mirni in zlovoljni. Pripisujejo jim temne barve (črno, sivo, temnomodro). Gledajo jih kot breme družbe in manjvredne ljudi. Starejši so po upokojitvi potisnjeni v pasivni položaj odvisnosti od drugih, za družbo so odpisani. Izgubili so svoj socialni status, ki je bil povezan s službo in poklicem, svojo osebno identifikacijo in družbeno moč. Možnost za življenje v družbi se jim čedalje bolj krčijo. Odnaša jih na rob in tam nemočno čemijo (Kranjc, 1997). 10.6 Izobraževanje odraslih in andragogika 10.6.1 Izobraževanje odraslih Odrasli so se vedno učili: ob naravnih katastrofah, vojnah, boleznih, poroki in rojevanju otrok ter njihovi vzgoji, ob obdelovanju polja in izdelovanju orodja, ob igri in plesu, v svojih religioznih iskanjih. Opredelitve izobraževanja odraslih so se spreminjale. Unesco je leta 1976 zapisal, da izobraževanje odraslih označuje celoto izobraževalnih procesov katere koli vsebine, stopnje, uporabljenih metod, formalno ali drugačno, ki bodisi nadaljujejo ali nadomeščajo začetno izobraževanje v šolah. V teh procesih razvijajo osebe, ki jih v posameznih družbah štejejo za odrasle, svoje sposobnosti, bogatijo znanje, zboljšujejo ali spreminjajo poklicno usposobljenost, stališča, vedenje, da bi se polnovredno osebnostno razvijale in sodelovale pri oblikovanju socialnega, kulturnega in gospodarskega razvoja. Izobraževanje odraslih pomeni vse dejavnosti, v katerih sodelujejo odrasli z namenom, da bi si pridobili znanje, spretnosti, oblikovali stališča, vrednote. V teh opredelitvah je zajeto izobraževanje, ki je organizirano z namenom, da se odrasli učijo. V svetu hitrih sprememb se pozornost usmeri tudi v tisto učenje, ki se dogaja samostojno, priložnostno, izkušenjsko, ob spremembah sredi vsakdanjega življenja. Izobraževanje odraslih zajema torej vse tiste situacije, ki namerno vpeljejo spremembo, ko namerno oblikujejo procese učenja, in sicer javno ali zasebno. Izobraževanje zajema tudi priložnostno učenje v različnih okoliščinah, v različnem času in prostoru, ko so spremembe nastajale – ne načrtno zato, da bi se učili, temveč mogoče zato, da bi vladali, se upirali, upravljali. Spremembe so bile povzročene zaradi različnih vzrokov, sprejemalo pa jih je učenje (Ličen, 2009, str. 16–17). 10.6.2 Andragogika Ličen (2009, str. 18–24) piše, da je besedo andragogika prvi uporabil nemški srednješolski profesor Kapp (1883). Z njo je označil Platonovo teorijo o izobraževanju, potekajočem vse življenje. Veda, ki se ukvarja z raziskovanje izobraževanja odraslih, je andragogika. Ta raziskuje izobraževanje odraslih v sklopu različnih konceptov in značilnosti, ki vplivajo na učenje in izobraževanje odraslosti, vzroke za stanja v izobraževanju in učenju odraslih. Pri tem se povezuje z drugimi disciplinami, s čimer se odpirajo tudi nove razsežnosti raziskovalnih problemov (biološki, socialni). Andragogika kot znanstvena disciplina raziskuje izobraževanje odraslih kot intencionalno dejavnost in učenje odraslih kot priložnostno, izkušenjsko učenje. Hkrati pa preučuje vzgojo odraslih, ki se kaže kot individualizacija in socializacija. Andragogiko kot znanstveno disciplino so analizirali tako, da so jo razdelili v poddiscipline, katere so: obča andragogika, zgodovina andragogike, andragoška didaktika, komparativna andragogika, metodologija raziskovanja. 11 Socialna gerontologija Ljudje se staramo od rojstva naprej. V mladosti o staranju ne razmišljamo, z leti pa začnemo temu posvečati vedno več pozornosti. Ne samo zdravju, temveč tudi kvaliteti življenja. V sodobnem tehnološko razvitem svetu imajo tudi starejši vedno več želja in potreb, ki jih z možnostmi, katere so na voljo, tudi s pridom izkoriščajo. Polno aktivno tretje življenjsko obdobje je postalo prioriteta in nuja, saj se starostna doba ljudi še vedno zvišuje. Če bodo starejši želeli biti konkurenčni, ne samo mlajšim generacijam, temveč tudi času in prostoru, bodo primorani vedno več delati »na sebi«. Možnosti za to je veliko. 11.1 Opredelitev pojma Gerontologija in gerontagogika sta tujki, ki izvirata iz stare grščine. Slovar slovenskega knjiženega jezika opredeljuje pojem: gerontologíja -e ž (ȋ) veda o bioloških,socioloških in ekonomskih pojavih staranja. –gerontolog/strokovnjak za gerontologijo (Slovar tujk, 2002, str. 394). Ramovš (2003, str. 31) piše, da gerontologijo danes bolj ali manj pospešeno razvijajo vse znanosti, ki se posvečajo človeku in družbi. Iz leta v leto izide več medicinskih gerontologij ali geriatrij (gr. iater – zdravnik), psihologij staranja, socioloških, versko pastoralnih, socialno delavskih in še drugih gerontologij. Gerontologija je čedalje pogosteje učni predmet na različnih fakultetah, najpogosteje na fakultetah in visokih šolah za socialno delo, na sociologiji, medicini in še kje. Ker bomo v nadaljevanju posegali na področje socialne gerontologije, je prav, da pojasnimo nekaj dejstev v zvezi s socialnim področjem. Socialna gerontologija je v začetnem stadiju in ne sme biti predvsem sociološko opisovanje stanja ali kritična družbena analiza, še manj revolucionarno obtoževanje krivcev ali moraliziranje, kako bi moralo biti. Biti mora znanstveno-raziskovalno in akcijsko-operativno tesno povezana s primerno metodiko preventivnih programov za kakovostno socialno življenje v tretjem življenjskem obdobju. Pri tem ne smemo zaobiti integralne socialne gerontologije, ki hoče upoštevati vse, kar je relevantno za staranje, starost in sožitje starejše generacije z mlajšima dvema: vse vidike gerontologije, zato je zasnovana interdisciplinarno na osnovi znanja vseh znanosti, ki proučujejo staranje in starost ter vse socialne in socialno delavske vidike. Pogoj za integralni ali celostni pristop v gerontologiji je celostno gledanje na človeka ali integralna antropologija. Integralna socialna gerontologija mora upoštevati znanstvena spoznanja in teorije o staranju in starosti, ki jih ustvarjajo sodobna biologija, medicina, sociologija, psihologija, etnologija, zgodovina in druge vede. Integralna gerontologija je torej interdisciplinarna usmeritev gerontološke znanosti za prihodnost, ko bo treba naloge na področju staranja prebivalstva reševati hitro in učinkovito tako na makro-družbeni ravni kot na ravni staranja posameznega človeka, saj so ljudje čedalje bolj zahtevni in se hočejo kakovostno starati (Ramovš, 2003, str. 33–38). 11.2 Kakovostno staranje Starajo se vse generacije, saj nam vsem teče čas enako hitro od začetka do konca življenja. Vse generacije pa se gibljejo proti starosti, zato smo bolj pozorni na staranje v tretjem življenjskem obdobju ali v starosti. Govorimo torej o kakovostni starosti, toda v zavesti, da je človekovo tretje življenjsko obdobje neločljivo povezano z njegovimi srednjimi leti in mladostjo. Prav tako je tretja generacija neločljiva od mlade in srednje, če hočemo govoriti o njeni kakovostni starosti in kakovostnem staranju obeh mlajših generacij. Če stari prezrejo mlado in srednjo generacijo v njunih lastnih radostih in težavah, izgubijo pod seboj stvarna socialna tla, njihovo življenje se izgublja čedalje bolj v socialni praznini, tako, da njihova starost ne more biti kakovostna. Isto velja za vsakogar iz mlade in srednje generacije: če ni v živem osebnem stiku s kakim starim človekom, je v njegovem človeškem razvoju pred njim praznina, ki je ne more nič drugega zdravo nadomestiti – ne more se kakovostno razvijati ali starati. Govorimo torej o kakovostnem staranju in kakovostni starosti tretje generacije, ta pa vključuje povezanost in hkratno kakovostno staranje obeh mlajših generacij (Ramovš, 2003, str. 43). Dobro orodje omogoči mojstru narediti dober izdelek. Še bolj velja, da kakovostno staranje omočijo primerni programi, v katere je starajoči se človek vključen. Staranje ni stanje, ko je človek siv ali slabo gibljiv ali dementen, ampak je dogajanje, ki poteka od spočetja do smrti z enako hitrostjo šestdesetih minut na uro. Seveda pa človek začne svoje staranje doživljati in jemati bolj resno, ko mu mlajši odstopajo sedež v avtobusu. Morda se imajo danes ljudje za mlade tudi v zelo visoki starosti, ker se mlad in star človek redko lahko res pogledata v oči, kaj šele, da bi skupaj sedela in si pripovedovala svoje zgodbe. V mladih in starih rastejo medsebojni predsodki, lastna življenjska praznota in odpor do starosti. Kakorkoli kdo sprejema zgodbo o človeškem staranju, vsi so enoglasni, da morajo biti v družbi dobri programi za kakovostno staranje. Zadnja leta znanosti in politika ugotavljajo, da se evropska družba naglo stara in bo v naslednjih letih naloga poskrbeti za kakovostno staranje prebivalstva zasenčila obe drugi nalogi trajnostnega razvoja: ohranitev okolja in preskrbo z energijo. Pri tem se kaže tudi edina možna rešitev: za kakovostno staranje in za krepitev solidarnega sožitja med generacijami je treba poskrbeti obenem. Danes je razvidno, da ni mogoč nikakršen program za katerokoli generacijo, ki bi istočasno ne prispeval nečesa koristnega tudi obema drugima generacijama. Nič smiselnega ni mogoče narediti za mlade ali za zaposlene, kar bi ne koristilo tudi upokojencem in obratno. Enostranske koristi za katerokoli generacijo na malo daljši rok škodljive tudi zanjo. V nadaljevanju bomo torej pregledali nabor glavnih programov za kakovostno staranje in solidarno sožitje med generacijami v sodobni evropski družbi (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/). 11.2.1 Programi za materialno varnost Ko rečemo v sodobni evropski družbi, se moramo z veseljem in ponosom zavedati, da so njena prizadevanja za rast znanja, proizvodnje in družbena organiziranost omogočili prebivalstvu tako visoko materialno blaginjo, kakor je ni bilo nikdar v zgodovini človeštva in je ni danes nikjer drugje na svetu. Programi za ohranjanje materialne blaginje v starosti so osnova, saj so že Rimljani v zgodnjem obdobju razvoja evropske kulture dejali, da je treba najprej jesti, šele nato se lahko filozofira Osnovni evropski programi za materialno varnost v starosti so pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje; za tiste, ki jim ti sistemi in lastno premoženje ne zadoščajo, pa socialno varstvene pravice. Ob naglem večanju starega prebivalstva so Nemci in nekateri drugi previdnejši evropski narodi že uvedli novo zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in nego v onemoglosti. Ostali ga moramo čim prej, sicer bodo se bodo v naslednjih desetletjih sedanji sistemi materialne varnosti podirali. Pri vseh teh zavarovanjih je treba imeti pred očimi, da delujejo od začetka, ko jih je pred dobrimi sto leti vpeljal Bismarck, na principu medgeneracijske solidarnosti: zavarovanci odvajajo od svojega dohodka dobršen del za ta zavarovanja in vloženi denar se sproti porablja za izplačila upravičencem; sedanji zaposleni bodo torej prejemali kot svoje pokojnine denar, ki ga bo tedaj plačevala generacija sedanjih otrok, ko bo zaposlena. Solidarnostna zavarovanja so zaveza med generacijami, ki nas dela veliko medgeneracijsko soodvisne, kot si to mladi, zaposleni in upokojenci priznavamo. Če bi se medgeneracijska solidarnostna pogodba podrla, bi nastala katastrofa brez primere. Ker ima sedanja srednja generacija pol manj otrok, kot šteje sama, bo treba v naslednjih letih uvajati številne nove programe (zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, dodatna osebna zavarovanj itd.) in skrbne ukrepe za ohranitev stabilnosti sedanjih zavarovanj, da bomo ohranili materialno varnost in blaginjo v razmerah številčnega neravnotežja med generacijami. Raziskovalni podatki kažejo, da je tri četrtine upokojenske generacije v vsakdanjem življenju povsem samostojne; ne skrbijo le sami zase, ampak delajo za mlajši dve generaciji več kakor oni dve zanje. Tretja generacija je zelo delovna, vendar pa na tak način, da je ob robu ali celo izključena iz družbenih sistemov, ki so se oblikovali pred sto in več leti, ko je bilo starih ljudi desetkrat manj kakor sedaj. Zelena knjiga EU o odzivu na demografske spremembe Nova solidarnost med generacijami (2005) in vsi drugi trendi kažejo v smeri daljše zaposlenosti; delne, bolj gibljive in prilagojene sposobnostim starajočega se človeka. Podobno velja seveda tudi za mlade kot edina smer rešitve: čim prejšnja zaposlitev, toda prvih deset let delna ob nadaljevanju študija in rojevanju otrok v obdobju, ki je za to še ugoden. V prihodnjih letih se bodo torej oblikovali novi programi za primerno zaposlenost tretje generacije, ki bodo veliko prispevali k materialni varnosti v tretjem življenjskem obdobju obenem pa uspešneje vključili izkušnje, spoznanja, voljo in druge njihove sposobnosti v družbi, kot je bilo to doslej (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/). 11.2.2 Programi izobraževanja Že v prejšnjem prispevku smo dejali, da sodi h kakovostnemu staranju vseživljenjsko učenje. Tem bolj to velja, če hoče biti človek čim dlje vključen v delovni proces in družbeno dogajanje. Izjemno uspelo delovanje univerze za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji in drugod po Evropi kaže, da to potrebo in možnost doživljajo danes mnogi upokojenci in jo samoiniciativno uresničujejo za vsako ceno v svoje zadovoljstvo in v splošno družbeno korist. Danes je posebej aktualno računalniško opismenjevanje upokojenske generacije. Pri tem je najbolje učinkovito medgeneracijsko prostovoljstvo: mladi med dvanajstim in šestnajstim letom, ki jih najprej usposobimo za boljše razumevanje starosti, ter upokojenci, ki jih naprej usposobimo za boljše razumevanje mladih ljudi in za komuniciranje z njimi, so eni drugim izjemni inštruktorji – mladi starejšim v računalništvu, starejši mlajšim v slovenščini, matematiki, zemljepisu itd. (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/) 11.2.3 Programi za razvedrilo Po delovnem tednu pride praznična nedelja – torej je vrsta, da omenimo programe za razvedrilo upokojencev: izletništvo, športi, potovanja, počitnikovanje ipd. Slovensko društvo upokojencev organizira vsak mesec stotine zanimivih izletov, iz dneva v dan pa številne športne dejavnosti. Čedalje bolj vstopajo tudi turistična podjetja na to tržno področje programov za tretjo generacijo. Z veseljem lahko govorimo tudi o številnih kulturnih programih, ki jih organizirajo sami zase upokojenci: zbori, folklora, gledališče idr. Še več sodelujejo v kulturnih programih z mlajšima generacijama. Mnogo kulturnih organizacij in njihovih dejavnosti deluje po zaslugi prostovoljskega dela upokojencev. Slovenska Strategija varstva starejših do leta 2010 – solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva, sprejeta jeseni 2006, govori o vseh teh in številnih drugih programih za kakovostno staranje in sožitje med generacijami, med drugim tudi o mnogih, ki so zelo potrebni, pa jih še ni. Mednje sodijo zlasti programi za pomoč družini s starim družinskim članom, uvajanje pouka in vzgoje za lepo medgeneracijsko sožitje v šolanje od vrtca naprej, zlasti v srednje šole, vzgoja novinarjev in lastnikov občil, da bi pisali pozitivno o staranju in sožitju med generacijami, raziskovanje starosti in medgeneracijskega sožitja, ki je bilo v preteklosti skoraj povsem zanemarjeno, prilagajanje prometa čedalje večjemu številu starih voznikov, prav tako tudi proizvodov (od velikosti številk na mobilnem telefonu naprej), čedalje bolj so potrebni programi, ki bi preventivno usposabljali tretjo generacijo za samozaščito in lastno varovanje pred nasiljem in zlorabami, ter uvajanje učinkovite javne zaščite starejših pred tem, zagovorništvo starih ljudi in podobni programi, ki pomagajo v praksi uresničevati vsakdanje pravice (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/). 11.2.4 Priprava na obdobje po upokojitvi Eden od bistvenih programov, ki omogoča kakovostno staranje in lepo sožitje med generacijami, je priprava na tretje življenjsko obdobje po upokojitvi. Na Inštitutu Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje smo razvili za to kratek 3-dnevni tečaj, ki se zelo obnese. Podobno se obnese še deset ali več drugih tečajev, ki usposabljajo mlade ljudi, srednjo generacijo, starejše, zaposlene v domovih za stare ljudi, vodstva ustanov, organizacij in občin in druge za boljše razumevanje med generacijami in za lepše sožitje med njimi. Dejstvo je namreč, da se je v današnji družbi potrebno kakovostnega staranja in sožitja med generacijami naučiti in zanj zavestno skrbeti, tako kakor se je treba naučiti vožnje z avtom in nato zavestno skrbeti za varno vožnjo. V tradicionalni družbi so se ljudje vsega potrebnega za preživetje in sožitje naučili spontano v družini in soseski, danes pa se mora posameznik odločiti in naučiti vsega tega v primernih učnih programih. Staranje in sožitje med generacijami ni manj zahtevna niti manj pomembna zadeva v življenju, kot je vožnja z avtom in vse drugo, česar se z veseljem naučimo in zavestno skrbimo, da nam nato uspeva (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/). 11.2.5 Programi prostovoljstva Pomembno je prostovoljstvo v donosu med starejšimi in mlajšimi. Danes se odpira vrsta novih oblik medgeneracijskega prostovoljstva, tako da v prihodnje ni mogoče misliti na kakovostno staranje in lepo sožitje med generacijami brez razvitega prostovoljstva. Upokojenska društva v Sloveniji razvijajo pomemben prostovoljski program Starejši za starejše. Na Inštitutu Antona Trstenjaka razvijajo predvsem medgeneracijsko prostovoljstvo; izšolali so že nad tisoč ljudi vseh treh generacij za organiziranje, vodenje in izvajanje skupinskega medgeneracijskega prostovoljstva, ki pomaga rešiti marsikatero vsakdanjo nalogo starejšim in mlajšim. Glavno poslanstvo medgeneracijskega prostovoljstva pa je premoščati prepad med generacijami, učiti vse generacije lepe medgeneracijske komunikacije, preprečevati osamljenosti starih ljudi, prenašati temeljne socialne vrednote iz roda v rod. Četrtina tretje generacije potrebuje zaradi bolezni ali starosti pomoč drugih pri opravljanju vsakodnevnih opravil: dobra polovica od njih le nekaj pomoči, ostalo zmorejo sami, vsak deseti star človek pa potrebuje veliko oskrbe in nege, nekateri popolno (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/). 11.2.6 Programi oskrbe starejših V preteklosti so za onemogle stare ljudi skrbele družine in sosedje. Tudi danes je več starih onemoglih ljudi doma, kakor v domovih za stare ljudi. Za prihodnost je cilj, čim več ljudem omogočiti življenje doma do konca. To pomeni, da bo družina morala dobiti javno pomoč pri skrbi za starega človeka, npr. usposabljanje družinskih članov za razumevanje in negovanje starega človeka, javno organizirano pomoč in nego na domu, po uvedbi zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pa tudi oskrbni denar, ki bi sicer pripadal domu za stare ljudi ali tujemu človeku, ki oskrbuje starega človeka. Po letu 1970 je bilo v Sloveniji zgrajenih ali obnovljenih nad petdeset domov za stare ljudi. Naši domovi sodijo po materialni kakovosti v svetovni vrh. Razvoj pa gre tudi na tem področju naprej in po letu 2000 gradijo v razvitem delu Evrope domove, ki so organizirani v obliki gospodinjskih skupin. Ti domovi so veliko prijetnejši in primernejši za življenje v njih, bistveno zboljšajo življenje tudi dementnim in najbolj nebogljenim starim ljudem, ki se počutijo tako zgubljeno v velikih domovih, kjer je delo organizirano po načelu oskrbe v bolnišnici ali zavodu. Dom za stare ljudi pa še zdaleč ni edina oblika sodobne oskrbe v starostni onemoglosti. Pred njim in ob njem kot alternativa je vrsta drugih programov: dovoz hrane in druga servisna dejavnost na domu starega človeka, zlasti oskrba in pomoč, telefonska pomoč na daljavo (»rdeči gumb«, varna hiša itd.), varovana stanovanja, dnevno varstvo, začasno varstvo za oddih domačih (par dni ali kak teden), nastanitev v tuji družini, ki je za to usposobljena in pooblaščena podobno kakor so rejniške družine za vzgojo tujih otrok (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/). 11.2.7 Program kakovostnega umiranja Na koncu še tako kakovostnega staranja pride umiranje – pomemben del življenja, kakor je pomembno rojstvo. Rojstvu se sodobna družba že dalj časa skrbno posveča. Pri umiranju je tradicionalna pomoč odpovedala in za njo nastala praznina, zanje čase pa se v razvitem svetu razvija sodobna pomoč, da tudi umiranje ni več zanemarjen in zapuščen dogodek. Sodobne programe za spremljanje umirajočih in pomoč svojcem razvija zlasti Hospic. Zdravstvo razvija paliativno ali blažilno oskrbo, ki poskrbi, da bolnik v tem obdobju ne trpi bolečin. Po odhodu bližnjega ostane med svojci praznina. Izguba ljubljenega človeka, pa naj je še tako star, je ena od najglobljih izgub in pretresov v življenju. Edino sredstvo za premoščanje takih izgub je žalovanje. Hospic organizira in vodi tudi skupine za žalujoče, kjer se ti globoki človeški procesi zdravo odvijajo med ljudmi, ki doživljajo podobne izkušnje. Če doživlja svoje relativno zdravje kot samoumevno zmožnost, je to dovolj, da lahko dela; če je svojega zdravja tudi vesel in z njim živi v lastno dobro in dobro drugih, je tudi duševno in sožitno svež in trden; če pa doživlja ob vsem tem še neko globljo hvaležnost in trdnejši smisel zdravja in možne bolezni, dela in tega, da je oskrbovan, osebnega zorenja in sožitja z drugimi …, če doživlja pod vsem nek trden temelj – pa naj je ta njegova skrivnostna trdnost brez imena ali z imenom, če je veren človek , potem je ta človek lahko vesel in hvaležen tudi za svojo duhovno svežino in trdnost v starosti. Drugo, kar lahko odgovorimo o programih za krepitev duhovne trdnosti starajočih se ljudi je dejstvo, da so v zgodovini človeštva skrbele zanje skrbele zlasti religije, zato je na te človeške potrebe v starosti in ob smrti v današnji družbi težje odgovarjati, kot je bilo v preteklosti (Ramovš na http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/) Prva slovenska hiša hospica je decembra 2010 v Ljubljani po desetletju prizadevanj odprla svoja vrata. Namenjena je odraslim ljudem s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi, kjer so deležni 24-urne celostne hospic oskrbe z namestitvijo po mednarodnih načelih hospica, svojcem pa je omogočena podpora in možnost, da so v njihovi bližini kar največ časa. Zagotovljeno je učinkovito lajšanje bolečine in drugih motečih simptomov in dan posluh za bolnikove potrebe. Hiša ima dvanajst enoposteljnih sob. V hiši delajo ljudje, ki zmorejo BITI in OSTATI do konca z vsakim. Skupaj s svojci, ki so dobrodošli ob vsakem času, nudijo mir, varnost in zavetje. Hiša hospica, ki predstavlja socialni model hospica (kot domače okolje-gostoljubje-sočutna skupnost), ni pridobitev le za Ljubljano, ampak za celo Slovenijo. Ne gre le za umestitev programa v objektu nove hiše hospica, temveč za vsebino in možno smer razvoja drugih hospic programov, ki bodo delovali v bodoče v Sloveniji pod okriljem kateregakoli ustanovitelja. Je korak naprej k razbijanju tabujev smrti in umiranja. Je prostor, kamor pride človek polno živet do konca. Program hiše hospica je osnovan na temelju zadnjih najsodobnejših spoznanj ter dosežkov s področja celostne hospic paliativne oskrbe v razvitem svetu. Gre za praktični doprinos drugačnega načina oskrbe tistih ljudi, ki v domačem okolju nimajo ustreznih pogojev, da bi preostanek življenja preživeli kakovostno, tistih, katerih preutrujeni svojci bi potrebovali določen čas za počitek, tisti, katerih bivanje v domovih za stare ni možno oz. v bolnišnici ni potrebno (http://drustvo-hospic.si/?page_id=192). 11.3 Stari ljudje v Sloveniji Populacijsko gibanje Slovencev oziroma prebivalcev Slovenije natančneje spremljamo ob popisih prebivalstva zadnjih sto petdeset let. V Sloveniji so tako v 69 domovih za starejše v letu 2007 skrbeli za 13.856 oskrbovancev (10.359 žensk in 3.497 moških) – njihove zmogljivosti zadoščajo za sprejem dobrih 4 odstotkov prebivalcev Slovenije, starih 65 let in več. 1. oktober je bil za mednarodni dan starejših razglašen v Združenih narodih decembra 1990 in je namenjen skrbi za starejše in skrbi za večje spoštovanje do starejših. Tema letošnjega mednarodnega dneva starejših, 18. po vrsti, so pravice starejših. Po podatkih raziskave Eurobarometer skoraj polovica (47 %) evropskih državljanov meni, da se tudi v njihovi državi dokaj pogosto pojavlja slab odnos do starejših, zanemarjanje starejših in lahko celo zlorabljanje starejših . Tudi prebivalstvo Slovenije je staro: delež prebivalstva, starega 65 let in več, je precej velik, delež mladih pa dokaj skromen. Ob zadnjem popisu leta 2002 je bil delež mladih (tj. prebivalcev, starih 0–14 let) le še malo višji od deleža prebivalcev, starih 65 let in več. Demografski trendi kažejo za Slovenijo tudi v prihodnje povečevanje števila starejših oseb. Konec leta 1995, takrat je v Sloveniji živelo 249.046 ljudi, starih 65 let ali več, je njihov delež med celotnim prebivalstvom obsegal 12,5 odstotka. Leta 2008 so toliko stari med nami predstavljali že skoraj petino prebivalstva, po projekcijah Evropop 2008 pa naj bi se njihov delež do leta 2060 povzpel na 35 % (Vertot na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1908). 11.3.1 Staranje prebivalstva na svetu Starostna razmerja prebivalstva v neki deželi so odvisna predvsem od rodnosti in umrljivosti. V 20. stoletju so starostna razmerja korenito spremenila po vsem svetu. Danes se prebivalstvo hitro stara po vsem svetu. V manj razvitih deželah se veča delež starega prebivalstva zaradi hitrega znižanja smrtnosti, v razvitejših deželah pa je poleg nižanja smrtnosti zelo padla tudi rodnost. Poglejmo si nekaj številčnih podatkov o staranju prebivalstva na svetu ob koncu 20. stoletja: - Vsak mesec se poveča število ljudi, ki so stari nad 60 let, za več kot 60 milijonov. - Približno 41 % starega prebivalstva živi v razvitejših deželah in 59 % v manj razvitih. - Do leta 2025 bo delež starega prebivalstva v manj razvitih že tako narasel, da bo tam nad dve tretjini od vseh starih ljudi (okrog 69 %). Staranje prebivalstva je seveda razločno v različnih deželah in tudi izgledi za nadaljnji potek starostnih razmerij so različni. Poglejmo nekaj primerov, kako je s prebivalstvom nad 60 let v Evropi: - 400 milijonov Evropejcev (Zahod) je starih nad 60 let (20 %), leta 2030 pa lahko računamo, da jih bo že 35 %. Pri vseh teh številkah je treba vedeti, da so to odstotki starega prebivalstva sedaj in tudi v času naslednje generacije, to je tam do 2025 ali 2030, veliko večji v razvitejših državah. To pa ne pomeni, da bodo problemi zaradi naraščanja starega prebivalstva v manj razvitih državah manjši. Tam so namreč absolutne številke večje. Samo Kitajska ima na primer 20 % vsega starega prebivalstva na svetu ali 120 milijonov, ki so stari nad 60 let. Seveda se moramo vprašati, kakšne posledice prinaša staranje prebivalstva. Najbolj vidne posledice so: - spreminja se struktura in vloga družine pri skrbi za stare ljudi; - spreminjajo se razmerja med spoloma glede starosti in skrbi za stare ljudi; - mnogi živijo sami, veliko pa jih je na starost osamljenih; - skrb za zdravje in samostojno življenje v starosti; - spreminja se razmerje med ekonomsko aktivnimi in vzdrževanimi; samostojnost starih ljudi (Ramovš, 2003, str. 223–231). Leto 1999 je OZN razglasila za mednarodno leto starih ljudi. Skrb mlajših generacij je, da poskrbimo za kakovostno in brezskrbno tretje življenjsko obdobje starih. To je naša moralna skrb, skrb njihovih najbližjih, kakor tudi države kot celote. O staranju prebivalstva govorimo, kadar se delež prebivalstva nad določeno starostno mejo (običajno 65 let) povečuje, sočasno pa se zmanjšuje število otrok, mlajših od 15 let, in podaljšuje življenjska doba prebivalcev. V zadnjih 100 letih se je število svetovnega prebivalstva povečalo za več kot 4-krat (z 1,6 milijarde na že več kot 6,5 milijarde) in proti koncu zadnjega stoletja so se začele države sveta spopadati ne samo s posledicami hitrega naraščanja prebivalstva, ampak tudi z upadanjem rodnosti ter s staranjem prebivalstva, posebej tam, kjer se pričakovana življenjska doba ljudi ob rojstvu podaljšuje. V zadnjem desetletju je staranje prebivalstva vedno bolj v središču pozornosti ne le prebivalstvenih strokovnjakov, ampak vseh, ki so odgovorni za prihodnji razvoj: po oceni Združenih narodov je bilo leta 1950 približno 200 milijonov ljudi, ki so bili takrat stari 60 ali nad 60 let, do leta 1975 se je njihovo število povečalo na 350 milijonov; leta 2025 bo po predvidevanjih toliko starih 1,1 milijarde, kar je 224-odstotno povečanje v primerjavi z letom 1975; to pomeni, da bo takrat 13,7 % prebivalcev od celotnega števila prebivalcev sveta starih 60 ali več let. Po ocenah Združenih narodov je bila okrog leta 1950 na svetu povprečna starost prebivalca 23,6 leta (najstarejši so bili Evropejci (29 let), najmlajše pa je bilo prebivalstvo Afrike s povprečno starostjo pod 20 let). Ob prelomu tisočletja pa je bila povprečna starost svetovnega prebivalstva 26,5 leta (prebivalec Evrope skoraj 38 let; povprečna starost prebivalcev Afrike pa se je zaradi visoke umrljivosti pri boleznih moderne dobe, kot je npr. AIDS, še znižala in je bila le 18,4 leta). Do leta 2050 se bo po predvidevanjih Združenih narodov povprečna starost prebivalca sveta v povprečju povečala skoraj za 10 let, z današnjih 28,1 leta na 37,8 leta, oziroma bo dosegla na vseh celinah (razen v Afriki) 40 let. Najstarejše bo prebivalstvo Evrope – povprečna starost prebivalca te celine bo verjetno presegla 47 let (danes 39 let). Najmlajši pa bodo v povprečju še vedno prebivalci Afrike – povprečno 27,4 leta (danes pod 19 let). Staranje prebivalstva je velik izziv tudi za evropsko družbo, saj se z njim srečuje prvič v zgodovini. Do leta 2035 se bo po Eurostatovih projekcijah prebivalstva Evropop2008 število prebivalcev še povečevalo in se s 495 milijonov – toliko jih je leta 2008 – povečalo na 521 milijonov, potem pa se bo začelo zmanjševati in že leta 2060 bo (po projekcijah) štelo le še 506 milijonov. Po teh projekcijah se bo staranje prebivalstva intenzivno nadaljevalo, saj se bo delež prebivalcev, starejših od 65 let, ki v letu 2008 povzpel na 17,1 %, povzpel leta 2060 na 30,0 %, delež prebivalcev, starih osemdeset let in več pa se bo z zdajšnjih 4,4 % povzpel do leta 2060 na 12,1 %. Ker bodo posledice nizke rodnosti in vedno daljšega pričakovanega trajanja življenja ob rojstvu vrsto evropskih držav, posebej držav vzhodne in srednje Evrope (Slovenija, Hrvaška, Češka, Bolgarija, Madžarska) uvrstile med regije z najstarejšim prebivalstvom na svetu, bodo njihove vlade prisiljene vedno več vlagati v socialno in zdravstveno varnost starejših (Vertot na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1908). 12 Zaključek Ljudje smo razmišljujoča najvišje razvita živa bitja, ki so najpomembnejši urejevalec življenja na našem planetu. Če se po tem razlikuje od vseh ostalih živih bitij, samo samoumevno, da odloča o tem, kako bomo kje živeli. To s pridom izkorišča. Prevečkrat v osebne namene, za kar se mu narava tako pogosto maščuje (potresi, poplave, suše ipd.). Skuša se ji zoperstavljati, a največkrat neuspešno. Posledica posega človeka v naravo so žrtve, ki jih človeštvo večkrat »daruje« naravi za svoj nekorekten odnos do nje. Čeprav je planet Zemlja velik, je hkrati za ostala osončja, ki obstajajo, majhen – neznaten. Dožni smo, da skrbimo zanj. V tem čudežnem svetu prebiva človek kot individualno in družbeno bitje. Vpeto v okolje sodobnega tehnološko razvitega življenja. Ob vsem, kar mu nudi, vse prevečkrat pozablja nase in svoje najbližje. Zato se pogosto postavlja vprašanje vloge družine, na katero ta človek, zaradi tempa življenja, večkrat pozablja. Na družbeno človeške, predvsem družinske vrednote, na dom in to, kar mu nudi, na partnerja in otroke, ki naj bi bili osnova za funkcioniranje družbe tudi v prihodnje. Skušajmo živeti čim bolj kvalitetno. Gradimo svoje znanje, nadgrajujmo svoje sposobnosti. Sobivanje mlajših in starejših generacij naj bo izziv sodobne družbe, saj s tem krepimo samozavest in zavedanje, da smo drug drugemu potrebni. Prenašajmo izkušnje in se seznanjajmo z novostmi, ki jih prinaša sodoben tehnološko razviti svet. Že Antoine de Saint - Exupery nas v Malem princu uči življenjskih modrosti, kar nas samo zavezuje, da tudi sami ostajamo zvesti nenehnemu izobraževanju. Le tako bomo lahko trden temelj za prihodnost in skozi vse oblike pridobivanja znanja ustvarili tisto, kar nam nihče ne more vzeti. 13 Literatura in viri Monografije Ančić, K. Plaz, M. in Veselič, Š. (2002). Nasilje – nenasilje: priročnik za učiteljice. Ljubljana: (str. 74, 123–126, 128–129). Bašič, K. (2001). Nasilje v družini – nasilje nad žensko kot varnostni problem. Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna šola. Bašić Hrvatin, S in Kučič, L.J. (2005). Monopoli. Družabna igra trgovanja z mediji. Ljubljana: Maska. Zbirka Medakcije: Knjiga št. 3. Barle, A. et al. (1998). Uvod v sociologijo. Ljubljana: DZS. Beck, U. 2000. Kaj je globalizacija? 2003. Ljubljana: Krtina. Bergant, M. (1981). Družina – zakon – ljubezen na razpotjih. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Bogataj. J. et al. (2005). Neosnovana kulturna dediščina. Ljubljana: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta. IBSN 961-90057-0-8. Bubnov-Škoberne, A. (1997). Pravni vidiki socialne varnosti za brezposelne. Ljubljana: ČZ Uradni list RS. Davies, M., Barton R. (2000). The Blackwell encyclopaedia of social work. Oxford: Blackwell Publishers Inc. Frei, K. (1996). Spolna zloraba (Z odkrito besedo do varnosti). Ljubljana: Kres. Giddens, A. (2000). Tretja pot. Ljubljana: Orbis. Giddens, A. (2007). Sociologija. Manualia Universitatis Studiorum Zagrabiensis. Posebna izdaja (prevod 4. izdaje). Ljubljana: Euroadria d.o.o. Glenny, M. (2009). Vsemogočna mafija: kriminal brez meja. Tržič: Učila International. Goriup, J. (1998). Družboslovje – državljanska kultura. Ljubljana: DZS Haralambos, M., Holborn, M. (2001). Sociologija: teme in pogledi. 1. izdaja, 2. natis. Ljubljana: DZS. ISBN 86-341-1910-6. Held D., McGrew A., Glodblatt D., Perraton J. (1999). Global Transformation. Cambridge: Polity Press. Jambrek, P. (1997). Uvod v sociologijo. Ljubljana: DZS. Jelenc, Z. (2007). Osnutek za razpravo. Strategija vseživljenjskega učenja v Sloveniji. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Jelenc, Z. (1991). Terminologija izobraževanja odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Kaufman, J. Stuart. (1996). An International Theory of Inter-ethnic War.Review of International Studies 22, 149-171. Kanjuo Mrčela A., Černigoj Sadar, N. (2007). Delo in družina: S partnerstvom do družini prijaznega delovnega okolja. Ljubljana: FDV: Knjižna zbirka Ost. Kavčič, B. (1991). Kako se uspešno pogajati, Ljubljana: Gospodarski vestnik. Kerteš. T. (2005). Uvod v teorijo države. Mariboru: Pravna fakulteta UM. Kneževič, A. N. (2001). Oljka – o sporazumevanju in obnašanju: tudi tako ne govorimo. Radovljica: Didakta. Kordeš, U. in Jeriček H. (2006). Spremljanje enostarševskih in rekonstruiranih družin. Zaključno poročilo. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan, Center za informatiko in zunaj šolsko izobraževanje. Košir, M. (2003). Surovi časi medijev. FDV. Ljubljana: Zbirka Media. Kralj, A. (2006). Vražji zakonci (Srečen zakon – je to danes sploh mogoče?), Ljubljana. Krajnc, A. (2004). Znanje in izkušnje starejših za prihodnost. Zbornik Festival za tretje življenjsko obdobje. Ljubljana. Kranjc, A. (1998). Vseživljenjsko učenje in vseživljenjsko izobraževanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Krajnik, P. (2010). Predlogi za bistveno zmanjšanje obsega sive ekonomije v Sloveniji. Ljubljana: Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije. Lešnik, R. (1987). K temeljem pedagogike in didaktike prostega časa. Študijsko gradivo. Maribor: Pedagoška fakulteta. Ličen, N. (2009). Uvod v izobraževanje odraslih. Izobraževanje odraslih med moderno in post-moderno. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Macuh, B. (2009). Magistrsko delo: Družbena vloga matere po prenehanju zakonske in izvenzakonske zveze. Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru. Marentič-Požarnik, B. (1998). Vseživljenjsko učenje in vseživljenjsko izobraževanje: Pomembno je samostojno uravnavanje življenja. Andragoški center Slovenije. Ljubljana. Makarovič, M. (1996). Oblačilna kultura na Slovenskem. Celovec: Mohorjeva družba. Makarovič, M. (1999). Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Podjuni. Celovec: Mohorjeva družba. Milharčič et al. (1999). Etika in družba. Ljubljana: DZS. Milharčič et al. (2000). Etika in družba. Ljubljana: DZS. Mlinar, Z. (2012). Globalizacija bogati in/ali ogroža? Življenjsko okolje v globalni informacijski dobi . 2. knjiga. FDV: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ljubljana. Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: EDUCY. Nastran-Ule M. (1993). Vsakdanji svet družine. Ljubljana. Nastav, B. (2009). Siva ekonomija v Sloveniji, merjenje, vzroki in posledice. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Novak, M. (1992). Sindikalno pravo, Ljubljana: ČZ Uradni list RS. Novak, V. (2008). Kadrovanje. Kranj: Založba Moderne organizacije. Novak B. (2006). Moč družbe in transformacija šole. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Pušnik, M. (2011). Popularizacija nacije: komuniciranje, nacionalizem in proizvodnja mej. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Rener T., Sedmak M., Švab A., Urek, M. (2006). Družina in družinsko življenje. Koper: Anneles. Repovš, G. (2000). Opredelitev pojma socialna resničnost z vidika interakcije posameznika z okolje. Ljubljana: Psihološka obzorja. Požarnik, H. (1999). Prihodnost napredka. Celje: Mohorjeva družba. Stanojević, M. (1996). Socialno partnerstvo: Modeli industrijskih odnosov ob koncu 20. stoletja. Ljubljana: ČZP Enotnost. Strojin, T. (1982). Prosti čas. Ljubljana: Delavska enotnost. Sullivan, A. (2008). Domala normalen. Argument o homoseksualnosti. Ljubljana: Krtina. Knjižna zbirka Krt: 146. Štern, B. (2007). Javno zdravje in javno zdravstvo. Ljubljana: Zdravstveni vestnik (317–322). Švab, A. (2001). Družina: od modernosti k postmodernosti. Ljubljana: Zbirka Sodobna družba. ISBN 961-6294-33-4. Tavčar, M. (1995). Uspešno poslovno sporazumevanje. 1. izd., 1. natis. Ljubljana: Novi Forum. Tavzes, M. (2002). Veliki slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba. Trbanc, M., Verša, D. (2002). Zaposlovanje mladih. Politika zaposlovanja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Treven, S. (1998). Management človeških virov. Ljubljana: Gospodarski vestni. Zbirka Manager. Turk, D. (1984). Načelo intervencije v mednarodnih odnosih in v mednarodnem pravu. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ule, M. (2003). Mladi, družina, starševstvo: spremembe življenjskih potekov v pozni moderni. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Psihologija vsakdanjega življenja. ISBN 961-235-151-1. Waters, M. (2000). Globalization. Reutledge. London. Članki 1 Goriup, J., Lahe D., Škrilec, M. (2003). Vpliv globalizacije na raznolikost zagotavljanja varnosti v različnih tipih slovenskih družin postmoderne. VII. dnevi varstvoslovja. Bled. Str. 287-295. 2 Lepšina, A. (2008). Andragoška spoznanja: Vseživljenjsko učenje in izobraževanj. Ljubljana. Str. 43-47. 3 Lesar, I. (2000). Andragoška spoznanja. Razvoj osebnosti in vseživljenjsko izobraževanje. Ljubljana. Str. 21-33. Internetni viri Državni portal Republike Slovenije. Pridobljeno 6. 12. 2012 s spletne strani http://e-uprava.gov.si/e-uprava/dogodkiPrebivalci.euprava?zdid=732&sid=351. Kobal Grum, D. (2007). Nasilje v družinah je vidno, lahko pa tudi skrito. Pridobljeno 6. 12. 2012 s spletne strani http://www.revijavita.com/. Društvo za nenasilno komunikacijo. Kaj je nasilje? Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.drustvo-dnk.si/. Slovensko predsedstvo EU 2008. Pridobljeno na spletni strani http://ec.europa.eu/health-eu/my_health/elderly/index_sl.htm Evropska komisija. Zdravje-EU. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://ec.europa.eu/health-eu/my_health/elderly/index_sl.htm) Guštin, R. 2009. Starejši dohitevajo mlajše. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.gorenjskiglas.si/novice/nasveti/index.php?action=clanek&id=32344. Šantelj, A. Starejši - neizkoriščen zaklad človeških virov: Starost je lahko nova priložnost v življenju. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.univerzazatretjeobd-drustvo.si/strokovniClanki/Santej-Starejsi%20neizkorisen%20zaklad.pdf. Dahl, J. (2007). Svet v letu 2015. Kako se bo morala odzvati Evropska unija?. Pridobljeno 6.12. 2012 na spletni strani http://www.europeanideasnetwork.com/files/2025_sl.pdf. Krajnc, J. 2012. Očistimo Slovenijo 2012. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.ocistimo.si/O-projektu.aspx Sljekoća, M. (2006). Globalizacija v srednji in Vzhodni Evropi. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.markosj.net/globalizacija.htm Kontelj, M. (2010). Pravne osebe, zoper katere je bil postopek za kaznivo dejanje pravnomočno končan, Slovenija 2003–2009. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3045 Ars Vitae. Kaj je brezposelnost? Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://arsvitae.si/sl/page/view/Brezposelnost Vlada RS. (2012). Socialni sporazum. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.vlada.si/si/teme_in_projekti/socialni_sporazum/ Razledi.net. (2010). Brezposelnost v EU najvišja po letu 2000, slovenska še pod povprečjem. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://razgledi.net/2010/01/13/brezposelnost-v-eu-najvisja-po-letu-2000-slovenska-se-pod-povprecjem/ Divjak, M. (2010). Aktivno prebivalstvo, Slovenija, januar 2010. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=2999. Petkovšek Štakul, J. (2010). Starejši zaposleni – izziv ali ovira za podjetja Starejši zaposleni – izziv ali ovira za podjetja. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.dnevnik.si/zaposlitve_in_kariera/aktualno/1042374311. Meze, M. (2012). Evropsko leto aktivnega staranja in solidarnosti med generacijami 2012. Pridobljeno 6.12.2012 na spletni strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5023 http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/047-71384-088-03-14-908-20100325STO71383-2010-29-03-2010/default_sl.htm Intihar, S. (2011). Kazalniki dohodka in revščine, Slovenija, 2010. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=4177. SSKJ. Pridobljeno 6.12. 2012 na spletni strani http://bos.zrc-sazu.si/. Mazij, J. in Mušič, A. Neverbalna komunikacija. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://ales.ledina.org/projekti/timko/govorica/Neverbalna_ komunikacija.html. Čakš, M. Internet: Preteklost, sedanjost in prihodnost. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://pfmb.uni-mb.si/old/didgradiva/projekti/didrac2/internet.htm. Osnove Interneta. Pridobljeno 6. 12. 2012 nas spletni strani http://www.educa.fmf.unilj.si/izodel/sola/2002/di/marcic/spletna_1/Osn%20_Int/Osn_Int.htm Ris org. (2008) Spletna socialna omrežja. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.ris.org/index.php?fl=2&lact=1&bid=9805&par. Sistem izobraževanje v Sloveniji. Pridobljeno 6. 12. 20 12 na spletni strani http://www.cvzukrasno.si/si/koristne_informacije/pridobitev_izobrazbe/sistem_formalnega_izobrazevanja_v_sloveniji/. Handy Word. Socialna varnost. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.handyworld-si.com/slo/article.php?story=20040909133319868 http://www.cjm.si/sites/cjm.si/files/file/raziskava_pb/PB_oktober_2011.pdf Urad za verske skupnosti. Država, verska svoboda in verske skupnosti v Republiki Sloveniji. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.uvs.gov.si/si/drzava_verska_svoboda_in_verske_skupnosti_v_republiki_sloveniji/statisticni_podatki_o_veroizpovedi_in_pripadnosti_verskim_skupnostim/. Petkovič, B. (2002). Koliko medijev manjšinam? Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/14/manjsine/. Turk, D. (2010). Predsednik o multikulturnosti in jezikovnem pluralizmu v današnji Evropi. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.poslovni-utrip.si/2008/03/multikulturnost-je-neizogibna-posledica-globalizacije/. Leiler, Ž. (2010). Multikulti: Še ne ali ne več? Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.pogledi.si/clanek/multikulti-se-ne-ali-ne-vec ). Brnot, N. (2011). Delovne migracije, Slovenija, 2010. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3877. Ramovš, J. (2009).Programi za kakovostno staranje. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://zlataleta.com/programi-za-kakovostno-staranje/ Hiša Hospic. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://drustvo-hospic.si/?page_id=192. Vertot, N. (2008). 1. oktober, mednarodni dan starejših. Pridobljeno 6. 12. 2012 na spletni strani http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=1908. Ostali viri 1 Uradni list RS, št. 69/04. 2 Center za raziskovanje javnega mnenja. (2010). Zaupanje v zdravstvo. Ljubljana. 3 ZDDV, Ur.l. RS, št. 117/2006. 4 Statut SMBr. KNSS. (2006) 5. 5 Sklep št. 1720/2006/ES Evropske parlamenta in Sveta z dne 15. 11. 2001 o uvedbi akcijskega programa na področju vseživljenjskega učenja. 6 Ustava Republike Slovenije.(2003). Uradni list RS. Ljubljana. 7 21 OECD. (1998). Economia Globalization and the Enviranment OECD. Paris. 8 Zakon o izobraževanju odraslih, Uradno prečiščeno besedilo (ZIO-UPB1). Uradni list RS. št. 110/2006 z dne 26. 10. 2006. Bojan Macuh: Uvod v sociologijo Avtor: doc. dr. Bojan Macuh Uredil: Založba BoMa Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa Naslovnica: canva.com Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa Zbirka: Učbeniki Kraj: Murska Sobota Tiskana izdaja: 2014 1. elektronska izdaja, leto izida: 2021 Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI – ID = 65693955 ISBN 978-961-94472-6-0 (ePUB)