36 Književna poročila.
Književna poročila.
Dr. Metod Dolenc: Dušanov Zakonik. Primerjalni prikaz pravnih lazniti po Dušanovem zakoniku in po istodobnem germanskem pravu — s pc.:ebnim ozirom na Slovence. '— Učbeniki. Izdaja Juridična fakulteta v Ljubiji^ni. — ///. knjigo. Založba Zvezne tiskarne in knjigarne v Ljubljani. 1925. Str. 214.
Srbska pravna zgodovina pred ustvaritvijo nove naše države ni hi\a. predmet predavanj niti na univerzi v Beogradu; tudi stalica za slovansko pravo izza smrti profesorja Mijuškoviča, ki je predaval ta predmet komaj par let, na tem vseučilišču že 15 let ni bila zasedena. Na Nseučilišču v Zagrebu je obstajala stoliea za hrvatskopravno povest šele od 1. 1911. Ko se je 1. 1919. preustrojila na vseučilišču v Zagrebu stoliea za hrvatsko pravno povest v tako za pravno povest .Srbov, Hrvatov in Sloveneev, na ljubljanski univerzi pa ustanovila stoliea za pravno zgodovino južnih .Slovanov, a v Beogradu znova zasedla .stoliea za slo« vansko pravo, ni bilo nobenega učnega pripomočka za to vedo, pa tudi Ce izvzamemo delo Konstantina Jirečka »Staat und GeselLschaft« im mittelalterlichen Serbien«, tudi nobenega sistematičnega prikazos vanja samo večjega razdobja pravne zgodovine, bodisi Srbov ali Hrvatov ali Slovencev. Zagrebški profesor za jugoslovansko pravno zgodovino, Marko Kostrenčič je izdal 1. 1919. kot prvi učni pripomoček .svoja preda« vanja: «Hrvatsko pravno povijest«. To delo obsega zgolj le uvod v pravno zgodovino in deloma viroslovje (fontologijo); v drugi izdaji pa je pridal še dodatek: »Zakonik čara Dušana«, v katerem podaja zunanjo pravno zgodovino Dušanovega zakonika. Ta je nedvomno glavni spomenik za srbsko pravno zgodovino, in to ne le srednjega veka, marveč prav do obnovljenja srbske države. Po svojem obsegu in starosti je eden najzanis mivejših spomenikov v pravni zgodovini sploh in znamenit zlasti zato, ker kakor noben drugi evropskih pravnih spomenikov, zrcali iztočno pravo in je slednjič sijajen glasnik državne samostojnosti srbskega naroda v sred= njem veku. Jasno je torej, da mora biti okrog tega spomenika osredoto« čeno prikazovanje starejše jugoslovenske pravne zgodovine, zlasti iztoč« nega dela naroda osobito v naučne svrhe.
Književna poročila. 37
Stojan Novakovič nam jc poklonil sicer v izdanjih srbske akademije 1. 1898. vzorno (drugo) izdajo tega spomenika, v kateri nam podaja njegovo zunanjo pravno zgodmdno, primerjalno kritiko tekstov, rokopisov, prikaz nekaterih sporncjših pravnih ustanov ter komentar besedila. Z Dušanovim zakonikom so se pečeli zlasti tudi ruski pravni zgodovinarji (imenujemo n. pr. le Florinskcga), a sistematičnega prikaza celega pravnega stanja po Dušanovem zakoniku doslej .šc nismo imeli.
Prikaz sistema pravnega razvoja je sicer v pravni povestnici vseh narodov šele drugi, odločilni korak v udejstvovanju, fontologija in zunanja pravna zgodovina sploh, kakor je bilo to tudi pri nas, povsod njen prvi stadij. Nedvomno pod vplivom sedanjega znanstvenega razvoja nemške pravne zgodovine, pokazala se je pri nas hitreje nego drugod želja, d a podamo čimprej sistem jugoslovanskega prava, kakor sc je oblikovalo v zgodovinskem razvoju, osobito na podlagi Dušanovega zakonika.
Naloga skupnega prikazovanja pravne zgodovine Srbov, Hrvatov in Sloveneev, ki se sestavlja nedvomno iz dokaj različnih kulturnih in tudi pravnih elementov, pa je pokazala hkrati potrebo po primerjanju razvoja pravnih ustanov, zlasti teh na skrajnem vzhodu z onimi na zapadu našega ozemlja, ki so stali pod povsem različnimi vplivi: tam bizantinskospravni vpliv, tu skoro izključno germanskospravni razvoj.
Obe nalogi, ki jih je naložila naši mladi znanosti delno nova uredba učnega načrta naših vseučilišč v zvezi s prcpotrebnim učbenikom, je v neverjetno kratki dobi na mah in — bodi takoj povedano — tudi izredno srečno in uspešno rešil prof. Metod Dolenc. To delo, ki bo tvorilo za vedno mejnik v razvoju jugoslovenske pravnozgodovinske vede, moramo šteti prof. D., ki jc že obogatil na.šo skromno pravnoszgodovin.sko znanost, kakor pred njim še nihče drugi z velevažnimi prispevki za razjasnitev naše pravno prošlosti, tembolj v zaslugo, ker se more pečati s pravno zgodovino le poleg svojega glavnega predmeta — kazenskega prava.
Pisatelj si je glede prikazovanja prava po Dušanovem zakoniku začrtal namero, ustvariti knjigo, «po obliki nekako tako, kakor Kadlecevo »Prvobitno slovensko pravo pre X. veka», po vsebini pa tako, «da vanjo sprejme kolikor mogoče izvajanj iz komentarja Dušanovega zakonika po Stojanu Novakoviču, vendar ne da bi mu slepo sledU.» (Str. IV.) V drugi vrsti si je prof. D. stavil nalogo predočiti — ne oziraje se zaenkrat na bogato domače hrvatsko pravo — primerjalno, sinoptično razvojne črte srbskega in slovenskega prava, zlasti v razhodnih točkah. (Str. 3.) Izhas jajoč iz teh vidikov, nam je podal pisatelj zaokrožen in popoln sistem srednjeveškega srbskega prava na podlagi Dušanovega Zakonika.
Knjiga jc razdeljena na sedem poglavij, vsako poglavje na več oddelkov (§§). V vsakem oddelku sledi prikazovanju srbskih razmer oris paralelnih germansko^pravnih prilik, ki prihajajo v jioštev za slovensko ozemlje. Oba dela se tudi po tisku ločita.
38 Književna poročila.
V prvem poglavju riše pisatelj splošen pomen Dušanovega zakos nika (§ 1) in podaja kratek, a zadostno izčrpen obris zakonodaje do 13. stoletja. (§ 2.)
V drugem poglavju, ki ima napis »Državni predstavniki«, obrav= nava splošna ustavna vprašanja. (§ 3.) Primerjajc splošne ustavne razmere Dušanovega carstva z istodobnimi germanskospravnimi, prihaja pisatelj do zanimivega in upravičenega zaključka, «da se je Dušanova država nahajala organizatomo nekako v političnih prilikah, kakršne so vladale skoraj pet stoletij prej v karolinški državi.« (Str. 17.) Dalje označuje pisatelj stališče cara (§ 4) in razpravlja o dokaj preporni uredbi sabora (§ S).
Tretje poglavje označuje pod naslovom «Stanovi» stališče cerkve (§ 6), plemstva (§ 7), meščanov, trgovcev in rudarjev (§ 8) ter prebivalcev na deželi (§ 9). — Četrtemu poglavju je nadel pisatelj naslov »Državni organi«. Tukaj razpravlja o splošni upravi (§ 10), o sodstvu (§ 11), o voj» ništvu (§ 12) in o financah (§ 13). — Peto poglavje vsebuje razvoj zasebnega prava; razdeljeno pa je na tele oddelke: splošni pregled (§ 14), pravna in poslovna sposobnost (§ 15), rodbinsko pravo (§ 16), dedno pravo (§ 17), stvarno pravo (§ 18), obvezno pravo (§ 19). — Šesto poglavje obravnava kazensko pravo [splošna določila (§ 20), posamezni zločini (§ 21) in izvršitev kazni (§ 22)], sedmo poglavje pa sodno postopanje [splošna karakterizacija (§ 23), pripravljavno postopanje, razprave in sodbe (§ 24)].
V prikazovanju srbskih razmer po Dušanovem zakoniku sledi, kakor žc omenjeno, v glavnem Novakovičevemu razlaganju. Ob sedanjem stanju znanosti je tudi težko priti do drugega pojmovanja. Vendar ne .sledi, kakor povedano, Novakoviču slepo, marveč zavzema na več mestih drugo stališče (n. ]tr. str. 43, 46, 47, 51, 57, 82, 88, 125). S tem pa še ni nikakor rečeno, da se pojmovanje poediriih, sedaj zelo spornih mest ne bo morda spremenilo ali razjasnilo, čim bo raziskovanje srbske pravne zgodovine — zlasti če se nam uresničijo upi, ki jih stavljamo na otvoritev turških, posebno carigrajskih arhivov — in bizantologije sploh napredovalo ter se naši znanosti posreči odkriti vire Dušanovega zakonika. V tem po« gledu otvarjajo izsledki prof. Nikole Radojčiča za člene 171 in 172 Dušanovega zakonika (Snaga zakona po Dušanovu zakoniku. Glas srpske kraljeve akademije, 1924.) prelepe izglede. Pokazati razmerje Dušanovega zakonika k bizantinskim zakonom in tudi k južnosdalmatinskim statutom je za bližnjo prihodnost ena najvažnejših nalog pravnoszgodovinske vede v pogledu Dušanovega zakonika.
Pisatelju moramo .šteti v veliko zaslugo, da je prikazal ves sistem prava, na katerem temelji Dušanov zakonik, zelo enakomerno v vseh panogah. To je bila tem težja naloga, ker teko viri iz Dušanovega zakonika .samega prav neenakomerno. Pisatelj je občutne vrzeli, ki jih kaže Dušanov zakonik n. pr. v privatnem pravu in postopku, izpolnil na ta način, da kaže na negativno stran zakonika glede f>osameznih pravnih uredb.
Književna poročila. 39
Germansko^pravnc razmere .s posebnim ozirom na s 1 o« venske dežele prikazuje Dolenčevo delo v toliko, kolikor je potrebno, da pokaže paralelo z istočasnimi srbskimi pravnimi razmerami. V to' pris kazovanje je avtor zelo spretno vpletel one «mrviee domačega prava«, kakor pravi, ki jih je večinoma sam — žal, še zelo, zelo osamel obdelovalec neobdelane ledine domače pravne povesti — nabral iz naših skromnih pravnih spomenikov in iz besednega zaklada našega jezika (prim. n. pr. .-tr. 54 i. si., 6.5, 77, 93 i. si., 10«, 121 (!), 126, 134, 144, 172 (!!). Pisatelj nam nudi v teh delih izredno lepo zaokrožene slike iz pravnega življenja, kratke in točne, včasih pre.senctljive paralele in antiteze med srbskim in germanskosslovenskim pravom. Opozarjam na sestavke n. pr. str. 8—10, 54—57, 17(y—175.
Vendar bi opozorili na male netočnosti v teh sestavkih. Na str. 10. se glasi glede švabskega zrcala, da je «za .Slovence posebno pomenljivo, ker opisuje običaje ustoličcnja koroških deželnih knezov na Gosposvet« skom polju in je potemtakem njim najbližje« Točno je, da le nekateri, menda za Koroško namenjeni rokopisi švabskega zrcala, opisujejo ustoličenje (Hasenohrl, v «Arhiv fiir osterreiehische Gesehichte«. 93. Bd., I. del, 1904, str. 284). Tudi se je švabsko zrcalo samo rabilo najhrže tudi-v naših pokrajinah. Kot dokaz za to se smatra, da se je nekaj rokopisov našlo tudi v naših pokrajinah (v Auerspergovi fideikomisni knjižnici v Ljubljani trije primerki in v Mariboru eden. Hasenohrl, 1. c. str. 283). Deloma je švabsko zrcalo prešlo- v druge pravne spomenike, ki so veljali v naših pokrajinah, n. pr. štajersko- deželno pravo in ptujsko mestno prav« (Haseniihrl, 1. c. str. 284).
Nedvomno k pisna pomota je, če se glasi str. 10, da obsega saško zrcalo a n g 1 o 5 saksonsko pravo. Istt) velja za str. 55, kjer se navaja med vojvodskimi uradniki v Ljubljani okrajni sodnik.
Začetkom vsakega poglavja je navedena pod črto glavna literatura (tu naj se glasi pov.sod Amira mesto Amvra in Weiskc mesto 'VVeisske). Za prihodnjo izdajo bi priporočal, da se pisatelj ozira tudi na znamenito delo S. S. B obče v a, «Istorija na staro bulgarskoto pravo«, Sofija, 1910, ki je morda do.slej najpopolnejši sistem kakega slovanskega prava in sloni v veliki meri tudi na Dušanovem zakoniku in drugih, za starosrbsko in bolgarsko pravo skupnih virih.
Za učne namene jc zelo važno, da jc pridan v dodatku točen slovenski prevod zakonika po drugi Novakovičevi izdaji (1898.), ker je izvirnik povprečnemu dijaku, ki mu je knjiga predvsem namenjena, težko umljiv.
Obsežno stvarno kazalo (str. 201—214) povečava uporab« nost dela.
V terminologienem oziru je pisatelj obogatil tudi naš jezik z marsikaterim lepim, točnim in neprisiljenim izrazom. (Glej n, pr. le sedmo poglavje!)
40 Književna poročila.
V.sa knjiga pa je pisana v tistem plastičnem, jasnem, krepkem, lepem slogu, ki .smo ga vajeni pri vseh Dolenčevih spisih.
Že sedaj služi kot izboren učbenik velikega dela jugoslovenske pravne zgodovine; bo pa tudi znanstveniku, ki se hoče poglobiti v Duša« nov zakonik, zanL'sljiv kažipot. J, P.
Prcf. dr. Eiigen Sladovič: Patentno pravo. Zagreb 1925. 109 strani.
Cena?
Izšel je prvi sistem patentnega prava na osnovi našega zakona o zaščiti industrijske svojine z dne 17. februarja 1922, SI. Nov. št. 69. Že zato je delo hvalevredno in dobrodošlo. — Knjiga je razdeljena na dva dela. Prvi obsega obče nauke, drugi se bavi s patentnim pravom v naši kraljevini. Poglavja prvega dela so: 1. pojem patenta in patentnega prava, 2. vsebina, svrha in trajanje patenta in patentne pravice, 3. patentni register, 4. pasto« pek pri podeljevanju patentov, 5. viri patentnega prava a) splošno, b) ure« ditev patentnega prava v naši državi pred izenačenjem, c) mednarodna zaščita patentov, 6. patentna oblastva. Drugi del ima poglavja: 7. viri pa« tentnega prava, 8. pojem patenta, 9. vsebina patentne pravice, 10. dodatni, zavisni in tajni patenti, 11. postopek pri podeljevanju patentov, 12. patentni register, 13. trajanje in prestanek patentov, 14. osporavanje patentov, 15. patentna oblastva, 16. pozivna tožba, 17. posegi v patentno pravico. — Vidi sc, da se cela snov obdeluje vzporedno na dveh mestih, pisatelj pa sam delitve ni mogel strogo izvesti, in meni bi se zdelo primerneje, da bi se po kratkem zgodovinskem uvodu splošna in naša pozitivna snov obdelala v poedinih poglavjih skupno. Delo bi bilo še preglednejše in krajše, infor« macija lažja nego sedaj, ko je otežena zlasti še zato, ker manjka stvarnega kazala. Priporočalo bi se morda tudi, da sc 15. poglavje uvrsti pred 11., 12. in 14. poglavje, kajti ta poglavja zahtevajo poznanje patentnih oblastcv; priznavam pa, da jc sistematika dokaj težja stvar, ponavljanja so včasih neizogibna.
Vsebini knjige ni, da bi mnogo prigovarjal. .Snov je obdelana dovolj izčrpno. Da pisatelj ni mogel povsod v gl»bino, je utemeljeno že v obsegu snovi po eni, v obsegu knjige po drugi strani in naj ne bo očitek. Defini« cije pojmov so vobče pravilne, želel bi si nekatere bolj izobličcnc, ker bo knjiga gota\'o služila tudi kot učbenik. Tudi tu se kaže neugoden vpliv gori navedene delitve: marsikaj, s čimer bi .se v prvem delu nc mogel strinjati, je v drugem delu pravilno pojasnjeno, včasih tudi že v prvem delu na drugem mestu.
Izmed podrobnosti naj navedem samo nekater;:, glede katerih zlasti menim, da bi jih kazalo v prihodnji izdaji popraviti ali popolniti. Tu je predvsem vp>rašanjc terminologije. Knjiga jc pisana v tako jasnem, lahko umljivem slogu — vendar ne popularno v dvomljivem smislu, da jo bo s pridom čital tudi nepravnik, v tako prijetni hrvaščini, da jo bo brez vseh težav razumel tudi Slovenec, ki se ni po.sebej bavil s hrva.ško (srbsko) ter« minologijo. Vendar pa sem .se izpodtaknil nad par izrazi. Zakon sam pravi (§ 8), da se patent da za »nov pronalazak (izum)«. Avtorju očito bolj ugaja
Književna poročila. 41
izraz »izum«, po pravici, ker je naš, domač, dočim jc pronalazak ali inven« tion ali Erfindung. Bolje nego z izrazom »izum« ni mogoče povedati, da gre za duševno tvorbo nečesa novega, kot nasprotje z ods kritjem, najdbo nečesa, kar jc žc bilo, pa ni bilo še ali več znano. Opu» stimo torej pronalazak, ki jc v .srbohrvaščini nepotreben, v slovenščini nemogoč. — Težko mi je sprijazniti se z «v 1 a s t n i k o m« na patentu, ker ne gre za dominium, držimo se izraza »svojina«, ki nam je skupen in ga pozna zakon sam. Subjekt pravice naj bi se imenoval imetnik (imaoc). — »Oblast« je avtorju naše »oblastvo«, srbsko »nadleštvo« ali tudi »vlast«; Srbu je oblast področje (teritorijalno ali drugačno), nam je abstraetum, (uradna) moč, imperium; izenačenje bi menda ne bilo pretežko'. — Sicer pa je terminologija dobra.
V stvari bi želel, da bi .se bil obširneje obdelal pojem izuma kot notranje, duševne tvorbe. Ni treba iti tako daleč, kakor Kohler v »Hands buch des deutsehen Patentrcehtes«, ki je šel po mojem mnenju predaleč, toda pojasnitev pojmov -špekulacije, problema, rešitvene ideje, konstruk« cije bi bila koristna, ker ^se po teh pojmih določa vsebina konkretnega patenta in obseg njegove zaščite. — Nedostatek vidim v tgm, da ni jas» neje povedano, kaj značijo besede »u vidu zanimanja« in »na polju zanats ske ali industrijske proizvodnje« v § 8 zak., kajti tu jc po mojem mnenju naš zakon slabši od svojega avstrijskega vzorca, zlasti če se onim izrazom ne določi pravilni smisel, kolikor pač dopušča besedilo zakona. Gre za pojme cbrtnost = Gewerbsmassigkeit v .smislu pridobitne delavnosti, obratnost — Betricbsmiissigkeit, obrtno =: gewerblich, v smislu možnosti opetovanc uporabe izuma, spo.sobnosti za ponavljanje. Pri posegu v patent so ti pojmi prevažni. — P<)grešna je trditev, da se »izumom« kemičnih proizvodov odreka sposobnost iz istega razloga, kakor izumom živil in lekov. Poslednjih ni moči patentirati, niti če se ne proizvajajo po kemični poti, iz ozirov na javni blagor, prvih pa zato nc, ker pri kemičnem pro« izvajanju snovi samih ni mogoč izum, nego le odkritje, za odkritja pa naš zakon nc daje patenta. — Precej dvomljiva se mi vidi trditev (str. 64, 65), da besedilo § 25 zak. izključuje ckskluzivne licence. Iz besedila: »Vlas= nik patenta može upotrebu pronalaska dozvoliti i drugim licima i to za ceo patent, ili samo za jedan dco istoga, na teritoriji cele države ili samo u pojedinim krajevima, sa večim ili manjim ograničenjem, kako to hude ugovorcno« se da pač tudi sklepati, da jc ekskluzivna licenca mogoča glede vsebine patenta in krajevno, ostalo bi torej le še, da ni mogoča čksovno. Da bi bil zakon hotel s pristavkom »sa večim ili manjim ograničenjimai predpisati ravno časovne omejitve, ni verjetno, ta dostavek pomeni pač le, da je pri dobrovoljni licenci v.se prepuščeno dogovoru strank. — Glede publicitetnega načela v patentnem registru se mi zdi, da so neka nasprotja med izvajanji na str. 80—83, kar se tiče pomena vpisa in izbrisa, če pas tentna pravica materijalno ne obstoji.
Sklepam z željo, da bi nam avtor kmalu podal še ostalo snov zakona o zaščiti industrijske svojine, če mogoče celotno. Kajti dasi je žigovno
42 Književna poročila.
pravo dokaj različno od patentnega, sem se uveril pri svojih predavanjih, da se da vse obdelati skupno in da se pri tem najdejo vezi in nasprotja, ki bistveno razbistrujejo pojme; glede postopanja pa je delo olajšano že po sistemu zakona. Vsekako pa .smatram, da kaže v zvezi s patentnim pravom obdelati še pravo vzorcev in modelov, kjer so tudi matcrijalnopravni .stiki jako ozki in se da cela snov obdelati brez znatnega povečanja obsega dela, pa s pridom za znanstveno poglobitev.
Dr. M. Škerlii.
Dt. Čed. Markovič: Zakonik Hamurabia, babilonskog kralja (2000 god. pre Hr.). Izdavačka knjižarnica Gece Kona. Beograd 1925. Str. 79.
O važnosti in potrebnosti te publikacije nc more biti spora. Drugi veliki narodi imajo že davno cele literature o Hamurabijevem zakoniku, ki so ga najrazboritejši misleci proslavljali kot eno izmed najimenitnejših del v svetovni zgodovini. Josef Unger je napisal 1. 18.50 delo o zakonu (braku) v svetovnozgodovinskem pogledu. Bavil sc je z najstarejšimi pravi glede regularne zveze dveh oseb različnega spola. Njegovo delo ima danes le še spominski pomen, stvarno ni več na višku, kajti pisatelj ni poznal (šele v letih 1901, 1902 odkritega) Hamurabijevega zakona, niti ne še po» zneje najdenega zakona Tiglet Pilezarja I., kralja Asircev. Oba pa vsebu« jeta zelo mnogo in silno zanimivih predpisov o braku. Kdor .se pa hoče danes znanstveno baviti s prvimi početki pravnih institutov, moral bo poseči po teh davnih pravnih virih. Res, da Tiglet Pilezarjev zakon ni .sve« toven, vseobsežen zakon, nalik Hamurabijevemu, ali pisatelj C e d. Mar« kovic (ugledni profesor pravne fakultete v Subotici) bi moral po' mojem mnenju vsaj v svojem uvodu, ko govori o značaju Hamurabijevega zakona, posvetiti nekoliko primerjalnih stavkov sorodni, ne mnogo mlajši asirski zakonodaji. Iz izvrstne Ehelolfove izdaje tega zakonika, ki ima obši« ren uvod iz peresa prof. Koschackerja (Lipsko). bi mogel razbrati tudi še kakšno kleno zrno —¦ za svojo razpravo. Kajti profesor K o s c h a = eker velja med sodobnimi poznavalci stare babilonske in asirske zakono-« daje, dasi je cx professo romanist, brez dvoma za prvovrstno moč.
Pa vse te pripombe, ki so se nekako nehote vsilile v pero. nikakor nimajo namena utcsniti zasluge, ki si jo je pridobil Č c d o m i r iMar« kovic s tem, da je .lugoslovanom podal sintezo zakonskih določb in pa vsaj deloma komentiran prevod zakona samega. Morebiti je tista sinteza spričo velikanskega pomena zakona celo malo preozka, deloma pa je tudi netočna. Če uči n. pr. pisatelj, da govore za nekdajšno rodbinsko krvno o.sveto samo še trije predpisi Hamurabijevega zakona, mislim, da to vendar ne drži. Poglejmo namreč § 210, ki pravi lapidarično, če kdo do fmrti udari nosečo hčer svobodnega človeka, — ubije se naj mu (napa= daleu) hči! Ali ni celo telesni plod zaščiten kot zarod rodbine simbolično po talionskem principu?
Prevod se drži v splošnem znane NVinklerjeve nemške izdaje Hamu« rabijcvih zakonov, pa tudi še drugih prevajalcev. Čita sc gladko. Nekoliko opazk iz VVinklcrjevega, Kohlerjevega in še drugih del pojasnuje besedilo.
Razne vesti. 43
Dodani sta kot zaključek publikacije razpravi o Hamurabijcvi državi drja. Ludovika Gumplovicza (1907) in o religiji Babiloncev in Asircev Šaloma Rcinacha (1918) v srbskem jeziku.
Oznanjeno knjigo Č e d o mi 1 a M a r k o v i č a najtople je priporom čamo, pa ne samo pravnikom, ampak tudi vsem naobražencem, ki se zani» majo za pravno zgodovino. Za informacijo in za lastno razmišljanje o starih pravnih institucijah jim bo dobro služilo.        Dr. Metod Dolenc.
Car/ Seefeld: Dls Protokoli im osterreichischen Strofprozesse. Vierte, veranderte Auflage X + U4, Wien /92,5. Osterreichische Siaatsdruckerei.
Pisatelj naziva naznanjeno, sedaj v 4. izdaji izišlo knjigo navodilo za .'Kstavljanje zapisnikov in sodb v kazenskem procesu. In to po vsej pra^ vici. V knjigi so navedene po obliki in vsebini vse možne vrste sodb in zapisnikov v kazenskem postopku, tako zapisnikov, s katerimi se pošto panje uvaja (ovadbe), kakor tudi razpravnih, posvetovalnih in drugih. Knjiga pa prodaja tudi na čelu vsakega oddelka zbrane vse zakonite določbe s pojasnili vred, ki se nanašajo na dotione zapisnike in sodbe, in navaja ravno s tem mladega pravnika, kaj spada v zapisnik ali .sodbo in v kakšni obliki. Navodilo je prikrojeno sedanjemu pravnemu stanju v Avstrij.ski republiki, vendar .so razlike napram našemu kazenskemu procesu tako malenkostne, da moremo knjigo priporočati vsemu našemu pravniškemu naraščaju. To tembolj, ker se sodniki vsled preobilnega zaposlenja ne utegnejo sami več toliko baviti s pripravniki, in trpita vsled tega tako oblika sodnih zapisnikov in rešcnj, kakor tudi izobrazba nara.šeaja vobče. Knjiga pa bo dober pripomoček v prizadevanju, da se ti nedostatki od= pravijo. Dr. R. Sajovic.