Pisan drobiž in vse navkriž
Pogozdovanje
Prišel je zopet čas pogozdovanja. Po šolah boste to vršili pod nadzorstvom svojih učiteljev in se potrudili, da bo delo čim bolj uspešno. KTajti gozd je zelo važen iz gospodarskih, a tuui iz zdrav-stvenib. ozirov.
Pogozdujemo ali spomladi, pa tudi je-seni. To je odvisno od vremenskih in krajevnih prilik. Pri nas je navada, da pogozdujemo spomladi.
Najprej je treba presoditi, kakšne vrste drevja bomo sadili na določeno zemljišče. Ozirati se moramo na lego zemlje, na kakovost prsti, pa tudi na vremenske okolnosti. Dobro ie, če se o vsem tem posvetuiemo z gozdarskim strokovnjakom.
Za delo pri pogozdovanju moramo imeti primerno orodje: rovačo (kramp), lopato in motiko, pa tudi male kopačice. Rovačo in lopato rabimo pri kopanju, z motiko pa razširjamo in popravljamo jamice ter mečemo prst iz njih. Za raznašanje sadik imamo košare, ki jih rabimo tudi za pri-našanje prsti, če je manjka.
Delo opravlja štiri do pet ljudi. Dva ali trije močnejši kopljejo jamice. Naj-prej oni z rovačo, za njim gre drugi z motiko, ki jamice z motiko razširi in izmeče rušo na eno stran, a prst na dru-go. Debelejše kamenje se odstrani, drob-nejše naj pa le ostane, ker ohranjuje ob suši zemeljsko vlago. Širokost in globo-kost jam naj bo 30 do 40 cm.
Sadike pokrijemo z vlažnim mahom ali s prstjo, da se jim med delom ne osuše korenine. Jemljemo jih le po toliko, da ostanejo korenine do posaditve še sveže.
Jame izkopljemo tako, da je ena stran poševno zarezana in na lo stran polagamo tudi sadike.
Kako   sadimoP
Predvsem moramo paziti, da so koreni-ne. v izkopani jami prosto razvrščene, tako kot so rastle prej.
Sajenje se vrši takole: Deček prime z levo roko drevesce za debelce in ga" po-stavi v sredo jamice, malo bolj globoko kot je rastlo v-drevesnici, kaiti zemlja se bo pozneie še nekoliko posedla. Z des-no roko drobi zemljo okoli korenin in jo s   prsti   narahlo   spravlja   pod   korenine,
tako da ni nikjer praznine. Prav h kore-ninam pride ona prst, ki je bila prej zgoraj.
Ko stoji drevesce že zadosti trdno, ga izpustimo. Pri zasipanjn jame prst na-rahlo tlačimo, da stoji drevesce trdno in navpično.
Drevescem bi morali tudi po sajenju še streči. Dobro ie pokopati okrog drevesc plevel in zemljo okrog sadik pokriti z mahom, izpodkopanim plevelom, ali tudi z drobnim kamenjem, da močno sonce ne osuši zemlje. Tudi pozneje je treba pa-ziti, da nam druge rastline ne prerastejo nasada in ga ne zaduše.
255
J/z, »VMčeva« 6k\ui}Lc&
Pri nas v šoli
Mladi šolarčki, hočem Vam napisati ne-kaj vrstic in Vas prav lepo pozdravim. O samem sebi povera Ie to, da sem doma na Zg. Ravnah nad Zelezniki blizu Sorice. V šolo sem hodil v Kamni gorici, sedaj pa hodim v Mošnjah. Danes opoldne sem se prav dobro najedel »eorbe« in sem bil tako dobre volje, da sem zvečer sedel za mizo in prijel za držalo, da Vam kaj na-pišem. Povem Vam še to, da mi pravijo Mahudra, to pa zato, ker imam god na dan sv. Mihaela.
Zjutraj, ko kaže kazalec okrog osme ure, grera v šolo. Ker imam kratko pot, sem kar kmalu v šoli.
Moj najljubši predmet je risanje. Tu v Mošnjah smo posebne vrste risarji. Kadar hočemo narisati ovco, se prikaže na listu gotovo kozel. No, pa to za nas ni taka reč. Iz peresnice vzamemo radirko in na-redimo za kozlom dirko. Ko to naš na-risani  kozel  zapazi,  hitro  z  lista odlazi.
V naši šoli se imamo zares lepo. Kadar sije sonce, odkorakamo ven pred šolo k našemu drogu, na katerem obračamo hla-če. Kadar pa je zunaj mrzlo in pada sneg, prav rad vidim, da nam gospod učitelj preberejo kako lepo povest. Po-sebno se veselimo vsak mesec »Vrtca« in smo vselej zelo radovedni, kaj je s »Ton-cem iz lonca«. Včasib. pa nam gospod učitelj zaigrajo na gosli tudi kako po-skočno pesmico. Po naši krivdi pa morajo včasih vzeti v roko zdravilo, ki se mu pravi brezovo olje. Saj Vam je znan pre-govor: »Kdor išče, ta najde.t
Kokošja jajčka bodo kmalu zrela in pobarvana. Takrat se bo končalo moje zadnje šolsko leto. V šolo mi ne bo treba več hoditi, pač pa bom moral še bolj trdo delati za ljubi vsakdanji kruhek.
Frelih Miha,
učenec 3. razr. višje ljudske šole v Mošnjah pri Radovljici.
Dragi gospod urednik!
Danes se prvič oglašam iz naše prelepe industrijske vasi in prosim, da ne bi to pisemce zašlo v nikoli nenasičeni koš.
V našem razredu je zelo veliko naroč-nikov tega prelepega mladinskega lista in vsi nestrpno čakamo g. kateheta, ko nam prineso »Vrtee«.
Kot mladec sem včlanjen pri fantov-skem odseku in zelo rad zahafam v telo-vadnico, kjer si urim svoje telo. Nastopil
sem tudi na mednarodnem mladinskem taboru v Ljubljani. Zelo radosten sem bil, ko smo pritekli na telovadišče in izvajali proste vaje ter nas je prisoino občinstvo burno pozdravljalo. Na tem ta-boru smo pokazali, da tudi Slovenci ne-kaj znamo. Pozdravljam  vse čitaielje  »Vrtca«!
Lavrinc Ludovik,
učenec 6. razr. meš. ljudske šole na Koroški Beli.
tz moje mladosti
Ko sem bila še majhna, sem rada jokala. Zelo sem jokala pred tremi leti, ko nam je sv. Miklavž prinesel najmlajšo sestrico Nikico. Moja starejša sestra si je kot najstarejša lastila pravico do nje, jaz scm pa dobila le punčko iz celuloida. Zelo sem jokala in prosila mamico, naj še zame naroči živo punčko pri sv. Mi-klavžu. Do sedaj je še nisem dobila.
Sedaj Vam pa opišem še dogodek, ki se ga dobro spominjam. Ko sem bila stara štiri leta, sem nekoč hodila po mostu pred domačo hišo. Mimo hiše teče potok Mlin-ščica. Naenkrat mi je spodrsnilo in sem padla v vodo. Slučajno je takrat prišla mimo neka perica, ki me je za lase po-tegnila iz vode.
Cerar Vilka,
učenka 3. razreda v Kamniku.
Moja rajna prijateljica
Ko se je 26. junija lanskega leta pomi-kal mali kazalec na 13. uro, je prenehalo utripati srce naše drage prijateljice Mla-kar Anice. Bila je v najlepši otroški dobi, ko jo je Bog utrgal iz naše srede. 3ila je čista kot lilija, ponižna kot vijolica in najbolj ubogljiva med nami. Umrla je v groznih mukah za zavratno davico. Ni to-žila v svojih bolečinah, le oči je obračala proti Onemu, ki jo je rešil zemeljskega trpljenja. Bila je zvesta Marijina vrtna-rica, r molitvah se je zatekala k Nfej in jo prosila pomoči. Na mrtvaškem odru je bila skoraj zasuta s cvetjem, ki smo ga ji nanosile njene prijateljice. Ob njenem preranem grobu so pretakali solze njeni dobri starši, sestre in bratje. Zasolzilo pa se je tudi vsako oko, ki je videlo kdaj prej smehljajočo se Anico.
Petrovc Mimica,
učenka 3. razr. ljudske šole v Trnavi.
256