281
Ozir po domovini.
Košuta.
„Visoko vrh planin stojim, V veselji rajskem tu živim .. »"
B. Potočnik.
Pazljivo sem bral v „Novicah" goropisno črtico „Storž^č'', ktero nam je podal naš vrli naravoslovec g08p. Simen Robič. Niaem si mogel kaj , da sem lezel tudi jaz na njegov vrhunec (18. jul, t. L). Ne rečem, da bi ne bil razgled krasen, toda, odkar sem bil na Košuti, bi hribolazcem bolj Košuto kakor Storžič priporočal, prvič zato, ker ima na njej oko posebno proti Koroškemu veliko bolj odprt pogled, in drugič zato, ker je pot na-njo bolj zložna kakor na Storžič.
Namen pričujočega sostavka pa je posebno ta, da prijaznega bralca s 6630 čevljev visokim slemenom Košute nekoliko seznanim.
19. dne avgusta t. 1, odrinem popoldne ob štirih iz Tržiča. Barometer je sicer zaČel padati, vendar sem si delal upanje, da ne bo tako naglo slabega vremena. Veselega srca in lahkih nog jo zavijem po spodnji Dolini in v ^/4 ure pridem v ozko sotesko , skozi katero se peni šumeča Bistrica. Cez njo pelje most, ki ga Tržičani imenujejo „Teufe]sbruck0". Ni sicer tako strašen , kakor je ime njegovo, vendar je vreden , da se ogleda. Misli si na obeh straneh visoko pečovje in med njim v skale vdelane lesene tramove, čez katere je most narejen, ki nima od spodaj nobene podpore. Mnogo imen je vdobijenih po skalovji, zraven teh tudi kam-nitna ploša plemenitaša Chorinskj-a.
Od tu gre pot navkreber in kmalu prideš k onemu kraju, kjer ni bilo mogoče drugje pota narediti, kakor da se je prevotlila debela skalnata stena. Prikazujejo se ti posamezne „rotarske'' hiše. Naši Spodjedolinci so pošteni in dobri faraoi, ravno zato, ker so od drugega sveta bolj ločeni. Trpijo veliko, ker si ne morejo s poljedelstvom toliko pridelati, da bi jim ne bilo treba žita kupovati. Nekoliko si prislužijo z ogljem, ki ga v Tržič vozijo, ali z deskami, ki jih v Kranj prodajajo.
Pri Primožiču se deli dolina v dve drugi. Na desno pelje ob Bistrici  v Medvode,   kjer   so   zadnje
naselbine, na levo pa pod Košuto. Tukaj je pot zavoljo gostega bukevja temna in hladna. Potoček šumljd med vglajenim kamnjem in dela s^m ter tj^ precej globoke postanke. Od Primožiča sem v pičli uri prišel v planino Dolžanko, Že se je bil mrak naredil, ko se oglasim pri Leoartovi koči ter prosim prenočišča. Prijazno sem sprejet in dobim vrh tega še skledo tečnega „maselnjeka" za večerjo. Lepo navado imajo „majarce", da se vsaki večer v eni koči snidejo in skupaj sveti rožni venec molijo.    Tudi ta večer ni zaostal.
Po molitvi se zarijem na hlevu v mrvo. V spanju me prebudi hud veter, ki je hotel odtrgati neko desko na strehi ter jo sukal na vse strani. Potem začne še nekaj šumeti: dež je prišel.
Lahko si misliš mojo obupnost,* nejevoljen sem si očital: zastonj si to dolgo pot storil. Pogledam na uro: pol ene je! Saj se zna vendar še na bolje obrniti, si mislim ter se po krajih, kjer sem mraz čutil, s senom zatlačim. Nisem dolgo časa spal, kar začujem piskanje in klic. Prebudil me je moj zgovorni spremljevalec, ki je prišel iz druge koče, kjer je na uro čul in prikladal po noči suha polena pod kotel, v katerem se je kuhalo zelenje za prešiČe.
Bilo je y^4. Urno vstanem in pogledam proti Košuti. Vrhunec je bil lepo jasen in tudi nebo, ako-ravno pooblačeno, je dajalo upanje. Za odhodnico skuhamo krepek čaj  in odrinemo dalje.
Pot je od Dolžan ke naprej precej navkreber in pelje memo nekega kopiša na zgornjo planino v S lovci h. Med potjo vgledamo pod gostim smerečjem kako dveletno telico. Čudno se nam zdi, da še ni vstala in šla za drugimi na pašo. Ko stopimo bližje, vidimo, da je prišla reva v veliko nesrečo. Zadnjo nogo si je zapletla med dve skupaj rasteči smreki in se ni mogla več sama rešiti. Okoli in okoli je vse razkopala in pojedla, še koreninice, kolikor daleč se je stegniti mogla. Se ve da je naša prva skrb ta, da jej pomagamo na noge. Eden pripogne drobnejo smreko v stran in jez jej nogo izvlečem. Toda uboga živinica, kakor se upira in upira, vendar ne more hoditi. Pastir, ki smo ga z gore poklicali, nam povč, da jo že pet dni pogreša. Popoldne je hlapec s konjem po njo prišel in jo v kripi domu peljal.
Od Slevcev se pot hudo napne; goša zginjuje, le trava in planinske cvetlice poganjajo izmed kamnja. Z vsakim korakom pa se vzdigujejo proti vzhodu vrhovi višje in višje. Visoke stene široke Kočne (8058 čevljev) in čisti vrhunec mogočnega Štor žica (6738 čevljev) se bledo rudečijo od vzhajajočega solnca , le Košuta se še ponosno odmikuje in mi, ki smo poprej mislili, da bomo vsaki hip stali jej na glavi, moramo še marsikako stopinjo narediti in si večkrat pot obrisati raz čelo.
Al posledojič je zaželjeni namen srečno dosežen. Ura je ^j^S, Poplačan je trud ^z veličastnim razgledom po ravninah in gorovji. Vsa Sentanska dolina nam je pod nogami in v njenem koncu nam samotna cerkvica sv. Ane prijazno nasproti leskeče. V obilnih ovinkih gledamo cestni klanec Ljubelski in vsa pot, ki smo jo iz Tržiča gori obhodili, je razgrnjena pred očmi. Daleč doli za sv. Joštom se kaže prostorno Soriško polje, in ker je ponočni dež zel6 prevedril atmosfero, smo videli 3 prostim očesom majhno ladjico , ki se je zibala po Blejskem jezeru. Na Koroški strani se odpira vsa Dravska dolina od zgornjekoroškega trga Pater-niona do Rožeka, pred nami se blišči Celovško jezero, na njegovem koncu pa glavno mesto dežele. In poglej zdaj krasni skalnati cirkus proti zahodu! Ponosni velikdn, katerega mi še imenovati ni treba, straži nad svojimi sosedi: Mangartom, Prisankom,
282
Razoro, Špikom ia nad bliaečimi vrhovi, ki atoj6 mirno in trdno za poraščeno Jelovico. Prav pred menoj pa se vzdiguje v nebo strmeča Begunšioa; za njo moI6 Stol, Golica, Kepa, Dobračv zračne višave! „Domine, Dominus noster, qaacn admirabile est nomen taum in universa terra!" „Go8pod, Gospod naš, kako veličastno je tvoje ime po vsi zemlji!" — tako zakliČem s kraljevim pevcem strmeč nad veliČa-Btvom, ki se je pred obličjem razgrnilo !
Težko mi je bilo ločiti se od kraja, kjer sem pozabil vse pozemeijsko ter s hvaležnim srcem pobesil oči pred Stvarnikom vsegamogočnim!
Nazaj grede se je vstavljalo oko nad zapuščenimi krasoticami, ki se razcvitajo in venč ra jjolem skalovji. Nekatere sem seboj vzel in doma zasadil. Pa če tudi niso zamrle, vendar nimajo pravega veselja po koncu vzdigovati nedolžnih glavic. Prestavljene s svojega visokega domovanja pobešajo se žalostno proti zemlji. O očino zeljše, o očino zeljše! Tvoji zapušenosti je podoben marsikateri zemeljskih popotnikov, ki v tujem kraji zamišljeno pred seboj zre in išče tolažbe. Čuti, danima tukaj obstoječega mesta in zato s teboj vred žaluje v nižavi hrepeneč po domačiji, ki ga čaka še više kakor so skalnati vrhovi — gori nad oblaki!
J. Lavtižar.