ografski Obzornik Svalbard - arktični glaciološki in ekološki laboratorij Evrope Toplotni otok Ljutomera Učni poligon v Modražah v občini Poljčane za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj GEOGRAFSKI OBZORNIK strokovna revija za popularizacijo geografije Izdajatelj: Zveza geografov Slovenije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana Za izdajatelja: dr. Matej Gabrovec ISSN: 0016-7274 Odgovorni urednici: Maja Besednjak in Mojca Ilc Uredniški odbor: dr. Dejan Cigale, Karmen Cunder, Primož Gašperič, dr. Drago Kladnik, ddr. Ana Vovk Korže, dr. Irena Mrak, Dejan Mužina, mag. Miha Pavšek, dr. Irma Potočnik Slavič, dr. Mimi Urbanc Upravnik revije: Primož Gašperič Elektronski naslov uredništva: maja.besednjak@guest.arnes.si, mojcailc@ yahoo.com Medmrežje: www.zrc-sazu.si/zgds/go.htm Tisk: Tiskarna Oman Finančna podpora: Ministrstvo za šolstvo, Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Cena: 2,7 € Transakcijski račun: 02010-0014166331 Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana Izhaja 4-krat letno kot enojna ali dvojna številka. Geografski obzornik objavlja izvirne prispevke, ki Še niso bili objavljeni nikjer drugod. Uredništvo si pridružuje pravico do (ne)objave, krajšanja, delnega objavljanja prispevkov v skladu z uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Prispevke pošljite natisnjene in po elektronskem mediju na naslov in elektronsko pošto uredništva. Poslanih prispevkov ne vračamo. Revija je vključena v SCOPUS. GEOGRAPHIC HORIZON professional magazine for popularization of geography Publisher: Association of Slovenian Geographers, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia For the publisher: Matej Gabrovec, Ph.D. ISSN: 0016-7274 Editors: Maja Besednjak and Mojca Ilc Editorial board: Dejan Cigale, Ph.D.; Karmen Cunder; Primož Garšperič, Drago Kladnik, Ph.Dd.; Ana Vovk Korže, Ph.D.; Irena Mrak, Ph.D.; Dejan Mužina; Miha Pavšek, M.Sc.; Irma Potočnik Slavič, Ph.D.; Mimi Urbanc, Ph.D. Administrator: Primož Gašperič E-mail: maja.besednjak@guest.arnes.si, moj-cailc@yahoo.com www: www.zrc-sazu.si/agss/horizon.htm Print: Oman Financial support: Ministry of Education, Slovenian Research Agency Price: 2,7 € Bank account: 02010-0014166331 Nova Ljubljanska banka, d.d., Ljubljana, Trg republike 2, 1000 Ljubljana, Slovenia The magazine is indexed in SCOPUS. Začnimo na severu. V tokratni številki Geografskega obzornika bomo popravili napako svojih učiteljev geografije in gotovo tudi svojo napako. Saj veste - red mora biti, tudi v geografiji. "V redu je", da imamo ekvator in Ljubljansko kotlino. Od tu pa lepo počasi in temeljito proti severu in proti obrobju.Vse se "v redu" odvija po zaporednih učnih urah, po ciljih v učnih načrtih in katalogih znanj. A v maju in juniju se red poruši tudi najboljšim načrtovalcem. Nujno moramo pridobiti še nekaj ocen, izvesti projektno delo in ekskurzijo, utrditi snov za maturo, osvežiti temeljna znanja, svoje naredita še pomladna utrujenost in zaljubljenost. In obtičimo v ruski tajgi, zamudimo brod, da nas pelje preko Mure, niti pokukati ne bomo utegnili v Breginjski kot. Takšna je usoda tistih in tistega "na robu". Zanje preprosto in pogosto zmanjka časa! Zato bomo tokrat pri Geografskem obzorniku naredili malce "nereda" - začeli bomo čisto na severu in se dosledno gibali samo po robu. Vabljeni k branju. Smer: sever (foto: Jurij Kunaver). Vabljeni na Svalbard, v glaciološki in ekološki laboratorij Evrope. Članek nas pritegne še posebej zato, ker avtor opisuje lastno izkušnjo spoznavanja tega arktičnega dragulja. Vabljeni k proučevanju značilnosti mestne klime. Pa ne v Peking ali San Francisco, pač pa v naš mali Ljutomer, kajti tudi tu se oblikuje očiten toplotni otok. Vabljeni na izjemen učni poligon, kjer lahko spoznavamo delovanje ekosistemov in uporabo le-teh pri varovanju in sanaciji okolja. V kateri izobraževalni center? Na rob občine Poljčane, v Modraže. Red mora biti, prav je tako. A privoščiti si je treba tudi nered in kdaj pa kdaj začeti "čisto na severu", kjerkoli in karkoli to je. Verjamemo, da vas bodo članki tako pritegnili, da boste (učnemu) načrtu navkljub, namenili (učno) uro polarnim območjem in specifični klimi mest ter se kmalu na (nedeljski) izlet odpravili v Modraže. To je prave vrste "nered" - da se prepustimo nečemu, kar nas trenutno navdihne. Ta misel naj bo vsem nam severnica za prihajajoče leto. Srečno! Maja Besednjak in Mojca Ilc, odgovorni urednici Fotografija na naslovnici: ČELI LEDENIŠKIH JEZIKOV NA OBALI SVALBARDA V POLNOČNI SVETLOBI. V OSPREDJU ZARADI LEDENIŠKIH VODA RDEČKASTO OBARVANO MORJE. Avtor: JURIJ KUNAVER Jurij Kunaver Svalbard - arktični glaciološki in ekološki laboratorij Evrope Danijel Ivajnšič Toplotni otok Ljutomera 14 Ana Vovk Korže, Alenka Sajovic Učni poligon v Modražah v občini Poljčane za izkustveno izobraževanje za trajnostni razvoj . 22 Primož Pipan Spomladanske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2010 . 28 Rožle Bratec Mrvar Tabor Društva učiteljev geografije Slovenije . 32 Mojca Ilc Ilešičevi dnevi . 33 Podelitev pohval in priznanj Zveze geografov Slovenije in Društva učiteljev geografije Slovenije . 34 Podelitev Prešernovih nagrad Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani 4 IZVLEČEK Julija 2004 je bil avtor udeleženec terenske strokovne delavnice poljskih naravoslovcev na zahodnih obalah otoka Spitsbergena, kjer so proučevali tundro, permafrost, geomorfologijo ledeniške pokrajine in obiskali nekatere ledenike, ki jih sistematično raziskujejo poljski glaciologi. Članek v dveh delih poleg poročila o avtorjevih terenskih opažanjih prinaša tudi najpomembnejše naravoslovne, geografske in zgodovinske informacije o Svalbardu, med njimi tudi razpravo o zemljepisnih imenih, kar dodatno osvetljuje izjemen ekološki, okolje-varstveni in znanstveni pomen tega norveškega otočja globoko v osrčju Arktike. Ključne besede: Svalbard, Spitsbergen, imenoslovje, tundra, permafrost, geomorfologija, zgodovina arktičnih raziskovanj. ABSTRACT In July 2004 the author took part in Polish field workshop on west coasts of Spitsbergen. Tundra, permafrost, and glacial geomorphology were researched and some of the glaciers permanently studied by Polish glaciolo-gists were visited. The paper, divided in two parts, deals with the author's field observations and brings the vital information about nature, geography, and history of Svalbard, as well as more detailed study of geographical names in order to stress the enormous ecological, environmental, and scientific importance of the archipelago deep in heart of the Arctics. Key words: Svalbard, Spitsbergen, geographical names, tundra, permafrost, geomorphology, history of Arctic research. Avtor besedila in fotografij: JURIJ KUNAVER, dr. geog., Hubadova ulica 16, Ljubljana E-pošta: jurij.kunaver@siol.net COBISS 1.04 strokovni članek K točje Svalbard, tudi Spitsbergi, oziroma v ožjem pomenu glavni otok Spitsbergen, imenujejo arktični dragulj. Otočje je umeščeno med Grenlandsko, Barentsovo in Norveško morje ter Arktični ocean, med 76° 30' in 80° 45' severne geografske širine ter med 10° in 33° vzhodne geografske dolžine. Od severnega tečaja je otočje oddaljeno približno 1000 km. Kdor ima priložnost obiskati in spoznavati to območje, se zagotovo "okuži s svalbard-skim virusom". Na otočju je vse polno posebnosti in presežnikov. Čeprav zavzema le zelo majhen delež polarnega kopnega (0,04 % severnega in južnega polarnega kopnega onstran gozdne meje), je zaradi precejšnega deleža nepoledenelega kopnega (40 %) in močne razčlenjenosti nekaj posebnega. Tundre, ki zavzema vsega 10 % kopnega, je največ na zahodnih obalah. V njej uspeva 165 rastlinskih vrst. Arktični dragulj Na Svalbardu se na najmanjšem delu Arktike neposredno soočata človek in narava, tudi v smislu sodobnih pojmovanj in prizadevanj po sonaravnem razvoju. Vsem obiskovalcem je jasno povedano, da so tu le gostje in se morajo temu primerno tudi vesti. A jih ob tem hkrati vabijo k aktivnemu ekološkemu sodelovanju, saj so raziskovalci hvaležni za vsak koristen podatek, zlasti v zvezi z opazovanjem živali. Predvsem severni ali beli medved (Ursus maritimus), ki velja za "kralja Arktike", je poleg ledenikov eden najboljših pokazateljev sodobnih okoljskih sprememb. Čim manj je ledenih plošč, tem manj je belih medvedov. Ledene plošče so tem živalim izhodišče za lov na morske sesalce, v prvi vrsti na tjulne, zato jih upravičeno štejejo med morske in ne kopenske predstavnike. Če zaradi segrevanja ozračja izginjajo ledene plošče, se to odraža tudi v stanju ostalega živalskega sveta, od katerega je odvisen beli medved. Tamkajšnje morje je še vedno hladno in tudi zamrzne, a njegova hladnost je na območjih mešanja različno toplih vodnih gmot relativna. To se odraža v spremenljivem bogastvu morskega živalstva, kar iz izkušenj ve tudi beli medved. Zato je posredno ali neposredno spoznavanje z arktičnim svetom odlična šola ekološke zavesti. Obisk Svalbarda, bodisi z letalom ali z ladjo, ni samo prazno navduševanje nad neobičajnimi prizori in njihovo fotografiranje, pač pa je priložnost za spoznavanje povsem drugačnih življenjskih razmer - najtršega boja za preživetje. Obiskovalci navadno obiščejo le glavni otok Spitsbergen. Ljudje s svojimi razvadami, še posebej v vlogi turista, smo v marsikateri pokrajini veliki vsiljivci, v polarnem svetu še toliko večji. Obisk Arktike je zato priložnost za miselno preroditev, ker nas ta polarni svet lahko nauči razmišljati drugače. K temu prispevajo številni raziskovalci z vsega sveta, ki na Svalbardu raziskujejo polarne ekosisteme. Svalbard proglašajo za ekološko čisto oziroma nedotaknjeno okolje. Žal to ni več povsem res, kajti na obalah je mogoče videti, da sem zaidejo tudi odpadni predmeti in smeti iz krajev od blizu in daleč. Kako globaliziran je v tem pogledu svet, dokazujejo neredka debla sibirskih dreves, ki jih na obale Svalbarda že od nekdaj prinaša hladni Barentsov morski tok. A s teh območij lahko sem prihajajo tudi strupene, za morski živalski svet pogubne snovi, ki jih v morje prinašajo onesnažene reke. Kvitsya Obisk Spitsbergena leta 2004 z ladjo Horizont II Slika 1: Zemljevid Svalbarda (priredba: Miha Marolt, 2010). Avtor se je v prvi polovici julija 2004 s skupino poljskih glaciologov, geomorfologov, geologov in biologov na šolski ladji Horizont II poljske pomorske akademije iz Gdynie udeležil terenske strokovne ekskurzije in delavnice na zahodnih obalah Spitsbergena. Obiskali so poljski raziskovalni postaji Calypsobyen v Bellsund fjordu univerze iz Lublina in postajo Kaffi0yra na polotoku Oskar II Land (Zemlja Oskarja II.) ob prelivu Forlandsundet Univerze Nikolaja Kopernika iz Toruna (slika 2). Na območju raziskovalne postaje Calypsobyen so si ogledali jezike ledenikov Recherchebreen, Scottbreen in Renardbreen, na območju raziskovalne postaje Kaffi0yra pa ledenika Aavatsmarkbreen in Waldemarbreen ter v St. Jons fjordu jezika ledenikov Konowbreen in Osbornebreen. Vzpon na hrbet med slednjima je nudil imeniten razgled na ogromna ledeniška prostranstva in razkril številne dokaze nekdaj večjega obsega polede-nitve in ledeniške erozije. Slika 2: Značilna svalbardska obalna pokrajina s priostrenimi vrhovi, krnicami in kratkimi ledeniki. Spredaj obala Kaffi0yra s poljsko raziskovalno postajo (foto: Jurij Kunaver). Največjo in najpomembnejšo poljsko arktično raziskovalno postajo v Hornsundu v južnem delu zahodne obale in tamkajšnje ledenike je povsem na koncu ekskurzije obiskal le del udeležencev, ker so bili pred tem, to je še na začetku julija, vsi fjordi na jugozahodu Spitsbergena polni ledenih plošč. Iz jugovzhodne smeri jih včasih prinese vzhodnosvalbardski Barentsov tok. Zalivski tok, ki obliva zahodne obale, jih sicer tali, a še preden se stalijo, jih potisne v omenjene fjorde. Horizont II je sicer usposobljen za odrivanje in lomljenje tanjših plošč, če pa sta njihova gostota in debelina preveliki, kot je bilo to v Hornsundu, je pot tudi zanj in podobne ladje nekaj časa neprehodna ali pa mora priskočiti na pomoč ledolomilec. Skupina je še prej obiskala Magdalenefjorden na 79° 31' severne geografske širine, ki je s svojo množico najrazličnejših ledenikov prava paša za glaciologe in geomorfologe. Zaradi slikovite pokrajine se tamkaj znajdejo tudi velike potniške ladje s turisti (slika 3). Nad naseljem Ny Alesund si je skupina ogledala še manjši ledenik Broegerbreen, z ladje pa je bil imeniten razgled na ledeniške odlome v vzhodnem delu Ny Alesundskega fjorda, ki se lomijo z ledeniških jezikov Kronebreen in Kongsvegen, delov ene največjih ledeniških gmot na Spitsbergenu s površino 693 km2. Največja ledeniška gmota Hinlopenbreen na vzhodu otoka meri 1241 km2. Slika 3: Turistična križarka v Magdalenefjordenu (foto: Jurij Kunaver). Z ladje, ki je služila kot baza, so udeleženci ekskurzije hodili na kopno, nato pa prek obalne tundre na ledenike, ki se, podobno kot alpski, v zadnjih desetletjih umikajo. Mnogi svalbardski ledeniki se spuščajo v fjorde, kjer segajo vse do morja in se lomijo v ledene gore. Nekatere že dalj časa pozorno opazujejo in merijo, kar omogoča raziskovanje povezav med njihovim umikanjem in posledicami globalnega segrevanja ozračja. Hoja po obalni tundri, ki jo sicer skušajo čim bolj omejevati, saj so zaradi poletne razmehčanosti tundrska tla zelo občutljiva, je bila edinstvena priložnost za spoznavanje značilnih periglacialnih pojavov ter arktičnega rastlinstva in živalstva. Med posebnimi zanimivostmi potovanja je bila tudi plovba v megli med ledenimi ploščami, ki so jih morski tokovi začasno nakopičili ob južnem delu zahodne obale. Na ekskurziji so udeleženci obiskali tudi edina tri svalbardska naselja: Longyearbyen, Ny Alesund in Barentsburg, kjer se po nekaj sto do tisoč prebivalcev pretežno ukvarja s turizmom, premogovništvom in znanstvenim raziskovanjem. Potovanje in dragoceno izkušnjo je avtorju članka omogočil pokojni prijatelj Marian Pulina, profesor geomorfologije in krasoslovja na univerzi v Sosnowiecu-Katowicah. Profesor Pulina je bil od leta 1957, ko je prvič obiskal Slovenijo, velik prijatelj slovenskih jamarjev in krasoslovcev (7). Bil je med prvimi raziskovalci Triglavskega brezna in kemizma kraških voda v Sloveniji, na Poljskem pa velja za utemeljitelja sodobnega poljskega krasoslovja in raziskovanja glaciokraških pojavov na Svalbardu. Bil je tudi zunanji sodelavec Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni in Univerze v Novi Gorici (slika 4). Slika 4: Od desne pisec članka, geologinja Tereza Madeyska in Marian Pulina pri poljski raziskovalni postaji Kaffi0yra (foto: Jurij Kunaver). Poljaki so se za Arktiko zanimali že konec 19. stoletja in se udeleževali nekaterih odprav, na primer rusko-švedske odprave v letih 1897-1901 ter odprave na ladji Belgica. Samostojno so se na Spitsbergen odpravili že med svetovnima vojnama. Po 2. svetovni vojni so na njem posamezne poljske univerze ustanovile več raziskovalnih postaj. S svojimi arktičnimi in antarktičnimi raziskavami Poljska v tem pogledu spada med svetovne velesile. Imenoslovne zadrege -Svalbard, Spitsbergen, Spitsbergi? Brskanje po literaturi in atlasih pokaže, da ni vselej jasno, kako se najbolj ustrezno pišejo zemljepisna imena nekaterih severnih pokrajin, območij, otokov, otočij ipd. Norveško uradno ime za celotno otočje Svalbard je v veljavi že od prevzema suvernosti nad njim leta 1925. Ime izhaja iz stare islandščine oziroma islandskih sag. Leta 1194 se omenja Svalbardi fundinn, kar je sploh prva omemba tega otočja. Izraz Svalbard je zloženka iz besed sval v pomenu mrzel, hladen in bräd v pomenu obala, rob; pomeni torej "mrzla obala ali mrzli rob" (8). Mnogo dlje je uveljavljeno ime Spitsbergi (originalno Spitsbergen), ki ga je že leta 1596 uporabil Nizozemec Willem Barents, ko je v prizadevanjih za odkritje severovzhodnega prehoda proti Kitajski in Indiji odkril zahodne obale največjega otoka. To nizozemsko ime je zloženka iz besed spits v pomenu konice, točke in bergen v pomenu gore. Slovenska ustreznica bi torej bila Koničaste oziroma Priostrene gore, vendar je v našem imenoslovju ne uporabljamo. Sčasoma se je poimenovanje otoka začelo uporabljati za celotno otočje in se je ob podomačevanju uveljavilo v različnih jezikih. Že pred Barentsovim odkritjem in poimenovanjem, to je v 15. stoletju, se je otok Spitsbergen imenoval Grumant (tudi v ruščini), kar je izpeljanka iz švedskega imena Grönland, slovensko "Zelena dežela". Takrat so namreč verjeli, da je otok vzhodno nadaljevanje Grenlandije (8). Poimenovanje Spitsbergi je bilo na široko uveljavljeno več kot tri stoletja, od uveljavitve norveškega imena pa se pojavlja prepletanje imen Spitsbergi in Svalbard ter njuno pomensko zamenjevanje. V novejšem času je v večini jezikov Slika 5: Kamniti kolobarji v obalni tundri so jasen znak za prisotnost permafrosta (foto:Jurij Kunaver). prevladala raba norveške različice Svalbard. Tako je na primer v ruščini, kjer pa še obstajata imenski različici Špicbergen in Špicberški arhipelag (8). Nemci v glavnem še vedno uporabljajo ime Spitzbergen, Francozi enakovredno Le Svalbard in Spitzberg, Angleži v novejšem času Svalbard, prej pa bodisi Spitsbergen bodisi Spitzbergen, Švedi Svalbard, prej pa Spetsbergen, medtem ko Poljaki uporabljajo ime Spitsbergeni. Nizozemci, sledeč rojaku Barentsu, vztrajajo pri obliki Spitsbergen, Norvežani pa, kot rečeno, pri svojem poimenovanju Svalbard (6). Avtor se ob tej priložnosti za dragoceno sodelovanje pri razčiščevanju imenoslovnih vprašanj zahvaljuje dobremu poznavalcu te snovi, dr. Dragu Kladniku. Poglejmo si nekaj primerov neenotne rabe imena v Sloveniji, na nekaj podobnega pa smo naleteli tudi v nekaterih nemških virih. Celo v znanem ameriškem priročniku Webster's Geographical Dictionary iz leta 1949 so Spitsberge oziroma Spitsbergen enačili s Svalbardom, kar je napačno. Po literaturi (12) povzemamo, da je v evropski javnosti za zdaj mnogo bolj znano ime Spitsbergi kot Svalbard. Med avstrijskimi atlasi ima ustrezno rabo le Schulatlas založbe Freytag & Berndt, mnogi drugi pa imajo navedeno samo ime Spitzbergen ali pa obe imeni enačijo, uporabljeni sta torej različici Spitzbergen in Svalbard. Med slovenskimi atlasi imata ustrezno rabo Veliki družinski atlas založbe DZS in Geografski atlas za osnovno šolo iste založbe, neustrezno ali pomanjkljivo pa Atlas sveta 2000 Mladinske knjige (1997), Atlas sveta za osnovne in srednje šole iste založbe (po Westermannu, 1993) ter nekoliko novejši Atlas sveta za osnovne in srednje šole (po Westermannu, 2002). V Državah sveta (Mladinska knjiga, 2006) avtorja uporabljata originalno norveško obliko imena Spitsbergen za glavni otok, kar je skladno z novejšimi mednarodnimi težnjami in načeli uporabe zemljepisnih imen. Da bi pripomogli k čim večji enotnosti rabe obravnavanih zemljepisnih imen, se v nadaljevanju odrekamo imenu Spitsbergi, ki je sicer tradicionalno zakoreninjeno in ima nesporen zgodovinski pomen, a je zavajajoč. Norvežani so se namreč odločili, da je ime za otočje Svalbard, Spitsbergen pa je ime za največji otok, ki se je do leta 1969 v norveščini imenoval Vestspitsbergen, po naše Zahodni Spitsbergen. Menimo, da je originalno norveško ime povsem primerno tudi za našo rabo, ob tem pa je treba poudariti, da doslej imen posameznih svalbardskih otokov, razen redkih izjem, v slovenščini še nismo podomačevali. To ime, tako kot v času Barentsa, še vedno pomeni "pri-ostrene gore". In res, marsikje na severozahodni obali vrhovi dobesedno kipijo iz morja v nebo, kar povezujejo s silurskimi metamorfnimi in magmatskimi kamninami, imenovanimi Heckla Hoek. Topografska imena na otočju so zaradi pestre zgodovine norveškega, angleškega, nizozemskega, ruskega in celo poljskega izvora. Otočje Svalbard sestavlja pet večjih otokov: Spitsbergen (v slovenščini bi ga lahko prevedli kot Spitsbergi s površino 33.000 km2), Nordaustlandet (Severovzhodna zemlja), Edge0ya (Edgejev otok, poimenovan po očetu angleškega trgovca in kitolovca Thomasa Edgeja), Barents0ya (Barentsov otok) in Prins Karls Forland (Predkopno Princa Karla). Poleg manjših otokov Kvit0ya (Beli otok), Kong0ya (Kraljeva zemlja), Hopen, Bj0rn0ya (Medvedji otok) je tu še več kot tisoč manjših otokov in otočkov. Skupna površina kopnega je 62.160 km2. Najvišji vrh je Newtontoppen (Newtonov vrh, 1717 m) v severovzhodnem delu Spitsbergena. Podnebje in vreme na Svalbardu - v vetrovki na zahodu, v puhovki na vzhodu Polarna noč traja na Svalbardu 112 dni, od sredine novembra do sredine februarja, medtem ko je polarni dan nekoliko daljši, 127 dni. V Longyerbyenu na 78° 13' severne geografske širine in 15° 33' vzhodne geografske dolžine traja polarni dan od 19. aprila do 23. avgusta, medtem ko se sonce na nebu ne prikaže med 28. oktobrom in 14. februarjem. V Ny Älesundu na 78° 55' severne geografske širine in 11° 56' vzhodne geografske dolžine so brez sonca pet dni več. Okrog božiča ni nobene razlike med dnevom in nočjo oziroma vlada popolna tema. Poprečna letna količina padavin je zelo majhna, le med 200 in 300 mm (Ny Älesund: 370 mm); govorimo lahko o arktični puščavi. Ker pozimi močan veter nosi sneg skoraj vodoravno, navedena vrednost ni povsem objektivna. Sneg lahko pade tudi poleti. Pomemben je fiziološki učinek vetra, ki dodatno povečuje občutek mraza, kadar pihajo viharni vetrovi. Tudi poleti so v določenih vremenskih situacijah značilni in pogosti hladni katabatični (padajoči) vetrovi, ki z ledenikov pihajo proti morski obali. Zanimivi so opisi značilnega vremena po letnih časih za območje Longyearbyena. Jesen (september-oktober) je v znamenju priprave na zimo, saj se tudi tundra obarva jesensko. Temperature se že spustijo pod ničlo in zapade prvi sneg. Zmrznjena tla že omogočajo nemoteno prehodnost tundre, sonce je že nizko nad obzorjem. Zgodnja zima nastopi konec oktobra, ko se sonce dokončno poslavlja z neba, nato do 14. novembra še traja mrak, nakar se začne polarna noč, ki traja nepretrgoma do 29. januarja. V jasnem vremenu se pojavlja polarni sij in takrat je pogled na zvezdnato polarno nebo prav posebno doživetje. To lepoto po polme-sečnem mraku 16. februarja zamenja druga - sončna svetloba in z njo povezana obetajoča toplota. Tako kot se jeseni sonce zadnjikrat poslavlja na gorskih vrhovih, so februarja le-ti prvi obsijani s sončnimi žarki. Pozimi niso redka daljša obdobja s temperaturo od -20 do -30 °C. Značilnost svalbardske klime je pozna zima (marec-maj), saj zime takrat še zdaleč ni konec. Sonce še nima prave moči, a prihajajočo pomlad, če jo je sploh mogoče tako imenovati, oznanjajo prve ptice Preglednica 1: Nekateri temperaturni parametri v Longyearbyenu in Ny Älesundu. Longyearbyen Ny Älesund povprečna letna temperatura -7,0 °C -6,4 °C povprečna januarska temperatura -15,3 °C -14,1 °C povprečna julijska temperatura +5,8 °C +4,7 °C absolutna minimalna temperatura -46,3 °C (3. marec 1986) ni podatka absolutna maksimalna temperatura +21,3 °C (16. julij 1979) ni podatka selivke, ki se konec aprila in maja pričnejo vračati na gnezdišča ob obali. To je pravšnji čas za turistično doživljanje tamkajšnje Arktike. Poletje (junij-avgust), ko se narava prebuja na najrazličnejše načine, je čas največje aktivnosti na Svalbardu. Oživijo predvsem potoki in rečice, ki so vse bolj polni vode, čim topleje je. A najbolj se poletja veselijo najdrobnejše rastline in cvetlice v tundri. Vendar sta večni sneg in led preveč blizu, da bi ju mogli povsem prezreti. Z ledenikov namreč proti obali pogosto pihajo mrzli vetrovi, ki v kratkem poletju ohlajajo ozračje. Če zahodni vetrovi prinesejo več toplega zraka, je to nad ledeniki videti kot nizka oblačnost, nad območji ledenih plošč pa zavlada nizka morska megla, ki močno ovira plovbo. Jesenska morska megla je posledica nasprotnega pojava, sorazmerno toplega morja in mrzlega zraka nad njim (slika 6). Vreme je lahko zlasti na zahodnih obalah precej spremenljivo, vendar je razvoj vremena na posameznih območjih dokaj različen. Položaj Svalbarda glede na podnebne in rastlinske meje ter obseg poledenitve Po karti vegetacijsko-geografske conalnosti Arktike spada večji del Svalbarda v območje hladne puščave, podobno kot obalna območja Grenlandije. Le skrajni severovzhod, torej otok Nordaustlandet, pripada ledeni puščavi, ki je podnebno najbolj skrajni del polarnega sveta (1). Po drugem viru omenjeni otok pripada hladni puščavi (imenovani tudi zmrzalna cona, kjer je manj kot 10 % površja poraslega z rastlinjem), medtem ko ostali predeli Svalbarda spadajo v visokoarktično tundro, za katero je značilna od 10 do 80 % poraslost površja z rastlinjem. Pisec je dobil vtis, da je obalna tundra glede prisotnosti periglacialnih pojavov, zlasti kamnitih kolobarjev, nekje med viso-koarktično tundro in hladno puščavo (slike 5, 7, 8). Slika 6: Narasla ledeniška reka v prvih dneh julija 2004 nedaleč od Longyearbyeana. Zaradi velike količine prinesenega proda so morali njeno strugo sproti poglabljati (foto:Jurij Kunaver). Slika 7: Značilna tundrska združba pritlikave sibirske vrbe (Salix polaris), gladnice (Draba alpina L) in lišajev (foto:Jurij Kunaver). Zaradi že omenjenega blagodejnega vpliva zadnjega preostanka toplega Zalivskega toka ima zahodni del Svalbarda precej milejše podnebje, kot bi pričakovali glede na njegovo geografsko lego. A tudi na tej strani marsikateri ledenik še vedno sega do morja, zlasti v južnem in severnem delu te obale. Brez obmorskih ledenikov je le srednji del zahodne obale Spitsbergena, še zlasti na območju Isfjordena. Ta del je tudi pozimi brez ledu, zato je pomorski promet po Isfjordenu do Barentsburga, ruske enklave na vhodu v fjord, do glavnega mesta Longyearbyena v notranjosti fjorda, praviloma tudi v tem letnem času nemoten. Opaziti je bilo precejšnjo razliko med bolj kopno zahodno in močno zaledenelo vzhodno obalo otoka Prins Karls Vorlandet. Poletna meja trajno zaledenelega morja poteka malce severno od Svalbarda, zimska meja pa je ob vzhodni obali južno od otočja (1). Kratka zgodovina raziskovanja Svalbarda in vzhodne Arktike Potem, ko je leta 1596 Nizozemec Willem Barents ponovno odkril Svalbard pri iskanju severovzhodnega prehoda proti Kitajski in Indiji, je med letoma 1600 in 1750 sledilo obdobje živahnega kitolova. Pri tem so se izkazali zlasti Nizozemci in Angleži, ki so lovili na območjih otočkov Amsterdam0ya, Dansk0ya in zaliva Slika 8:Alpska velesa (Dryas octopetala) v obalni tundri (foto: Jurij Kunaver). Hamburgbukta. Lov na kite se je nadaljeval do prve polovice 20. stoletja, sedaj pa je strogo prepovedan. Med letoma 1700 in 1800 so na Svalbardu prezi-movali ruski trgovci s krznom in lovci na kožu-harje, imenovani Pomori, ki so jih pod vplivom carja Petra Velikega na otočje pošiljali ruski samostani. Uporabljali so okretne lesene ladje "koče", ki jim morski led ni mogel do živega. Rusi pa so bili na obalah Svalbarda verjetno že prej. Od leta 1800 do leta 1900 so na Svalbardu večkrat prezimovali tudi norveški lovci. V letih 1818 do 1827 je bilo otočje izhodišče mnogih znanstvenih ekspedi-cij, najprej angleških, ki so jih vodili William Scoresby, John Franklin in Edward Sabine, zatem švedskih pod vodstvom Adolfa Erika Nordenskiolda ter Otta Torella in pozneje še nemških. Med letoma 1865 in 1875 je znameniti finsko-švedski polarni raziskovalec Nordenskiold sodeloval pri prvih geoloških raziskovanjih Svalbarda in jih celo vodil. Na Svalbardu je tudi prezimil in ga tudi prečil. V obdobju 1898-1901 je švedsko-ruska ekspedicija raziskovala notranjost otoka Spitsbergena. Leta 1906 je Američan John Munroe Longyear na njem odprl prvi premogovnik, zato je po njem poimenovano glavno mesto Longyearbyen. Do leta 1920 otočje ni imelo gospodarja, takrat pa je prišlo do podpisa mednarodnega sporazuma o prevzemu suverenosti nad Svalbardom. Zanjo so se potegovale Nizozemska, Anglija, Norveška, Rusija in Nemčija. Po mednarodnem sporazumu, ki ga je najprej podpisalo 20 držav, pozneje pa še 42, med njimi tudi kraljevina Jugoslavija, je suverenost nad otočjem leta 1925 prevzela Norveška, v njenem imenu oblast izvaja guverner (Sysselmannen) s sedežem v Longyearbyenu. Od takrat dalje imajo države podpisnice svalbardsko ozemlje pravico uporabljati v znanstvene namene. Med njimi je verjetno tudi Slovenija kot ena od naslednic predvojne Jugoslavije. S Svalbardom so tesno povezana prizadevanja za odkritje severnega tečaja. Angleži so to poskusili že leta 1773, leta 1827 se je William Parry polu približal na 800 km, leta 1896 je sledil poskus švedskega inženirja Salomona Augusta Andreeja z balonom, v letih od 1894 do 1909 so si sledili poskusi z zrakoplovom ameriškega novinarja Walterja Wellmana, leta 1910 pa polet grofa Ferdinanda von Zeppelina z zrakoplovom. Pionir letalskih poletov proti severnemu tečaju je bil po 1. svetovni vojni Norvežan Roald Amundsen, ki se mu je leta 1925 približal na 250 km. Leta 1926 naj bi Američan Richard Evelyn Byrd z letalom preletel severni tečaj z vzletom iz Ny Âlesunda, hkrati pa je Amundsen skupaj z italijanskim generalom Umbertom Nobilom dosegel severni tečaj z zrakoplovom Norge in nadaljeval polet do Aljaske. Leta 1928 je Nobile ponovil poskus, a je moral zasilno pristati. Pri njegovem reševanju je Amundsen izgubil življenje, Nobila pa je rešil ruski ledolomilec Krasin (slika 9). Ruska severnomorska tradicija sega več stoletij v zgodovino. Rusi so se začeli zanimati za polarne kraje potem, ko so jih v 10. in 11. stoletju pričeli proti severu potiskati Tatari. Pionirji pri tem so bili Novgorodci ter prebivalci vojvodstev Rostov in Suzdal. V komaj stoletju so preplavili najsevernejši del Rusije, vse do obal Arktičnega oceana. Prvotne prebivalce od Kole do Urala so podjarmili ali pregnali, pri tem pa osvojili veščine plovbe po severnih morjih, ribolova in tudi pomorskega trgovanja. Pomembno vlogo je imel lov na kožuharje, zlasti na sobolje v Zahodni Sibiriji. To dejavnost so še posebno v času Petra Velikega pospeševali samostani. Rusi so že v 15. stoletju pluli ob severnih obalah Skandinavije, ruski odposlanci pa so že takrat potovali v zahodno Evropo. Leta 1495 Hieronim Munster iz Nürnberga omenja prisotnost Pomorov, kakor se še vedno imenujejo Rusi ob Belem morju oziroma Arktičnem oceanu, na Svalbardu. Sposobnosti ruskih ladij so že v 16. stoletju občudovali angleški morjeplovci. Za plovbo na Svalbard so najprej uporabljali manjše ladje koče, znan je tudi nekoliko večji grumantski tip koč (kot rečeno je Grumant staro ime za otok Spitsbergen). Sledov ruske prisotnosti je v izobilju zlasti na zahodnih obalah Spitsbergena, saj je med 16. in 18. stoletjem cvetel lov na kite, tjulne, mrože in kožuharje, o čemer se je mogoče prepričati v ruskem Polarnem muzeju v Barentsburgu (slika 10). Slovenci se s pogosto prisotnostjo na Svalbardu ne moremo pohvaliti, a vseeno beležimo nekaj obiskov. Z razmeroma velikimi upi je bila pospremljena prva slovenska alpinistična odprava leta 1964, ko so Mikec Drašler in tovariši plezali na območju Zemlje Hakona v Crossfjordu. O njej so bili leta 1965 v Planinskem vestniku objavljeni štirje članki. Med geografi je potrebno omeniti Igorja Drnovška, ki se je tik pred junijsko osamosvojitveno vojno leta 1991 s tremi tovariši odpravil v Longyearbyen in v njegovi okolici posnel video film z naslovom Svalbard - na meji življenja (2). Posebej zanimiva so bila prizadevanja biologov, zlasti Nine Gunde Cimerman z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki je v zadnjem desetletju vodila dva mednarodna projekta. Z njima je Slika 9: Avtor članka ob spomeniku Roaldu Amundsenu v Ny Alesundu (foto:Jurij Kunaver). Slika 10: V preteklih stoletjih so se pri plovbi po Arktičnem oceanu odlično obnesle lesene ladje koče, kakršna je upodobljena v Polarnem muzeju v Barentsburgu (foto:Jurij Kunaver). dokazala obstoj velikih, prej neznanih populacij kvasovk na bazi politerminalnih ledenikov v okolici Ny Alesunda. Pred tem odkritjem je veljalo, da so glive v ledenikih le v obliki zaledenelih celic, takore-koč živih fosilov, ki so bile dolga tisočletja ujete v led in se v njem ohranile. Zdaj vemo, da poleg teh gliv ledenike naseljujejo tudi številne kvasovke in plesni, ki se v ledu razmnožujejo in se skupaj z bakterijami širijo po tankih kapilarah tekoče vode, ki obdajajo posamezne kristale ledu in po bazi ledenikov, kjer je prisoten tanek film vode. Mnoge vrste, ki so jih tam odkrili, so za znanost popolnoma nove. Ob taljenju ledenikov se populacije "zmrznjenih" gliv sproščajo v okolje, zlasti v morsko vodo, in se z morskimi tokovi razširjajo po vsem svetu. Mednarodno raziskovanje na Svalbardu Na raziskovalnem področju je treba izpostaviti Ny Alesund, kjer delujejo Norveški polarni inštitut (atmosferska kemija, potresna aktivnost, zemeljsko magnetno polje, polarni sij, glaciologija, arktična ekologija in geografija), norveški Inštitut za raziskovanje ozračja (meritve in zbiranje vzorcev iz višjih plasti atmosfere, zlasti merjenja CO2), norveška Geodetska uprava (satelitsko merjenje oblike in dimenzij Zemlje), norveški Inštitut Alfreda Wegenerja, Francoski polarni inštitut, britanski Nacionalni inštitut za polarne raziskave, britanski Raziskovalni svet za naravno okolje, italijanski Nacionalni raziskovalni svet, korejski Inštitut za oceanske raziskave in razvoj, kitajska Arktična in Antarktična uprava, Japonski polarni observatorij in nyalesundski Znanstveno-upravni komite. V Barentsburgu ima raziskovalno postajo Ruska akademija znanosti. Od leta 2008 ima v bližini Longyearbyena globoko v trajno zamrznjenih tleh, najverjetneje v opuščenem rudniškem rovu, sedež Globalna semenska banka. Poleg navedenih ustanov so na Svalbardu aktivne različne mednarodne, nacionalne in univerzitetne raziskovalne organizacije, ki se ukvarjajo z najrazličnejšimi biološkimi, biomedicinskimi, glaciološkimi, geološkimi in geomorfološkimi opazovanji ter celo s polarnimi sociološkimi in humanističnimi raziskavami. Za primer povejmo, da geomorfološko raziskovanje obsega proučevanje sledov preteklih poledenitev in njihovih učinkov, geomorfološko kartiranje, raziskovanje permafro-8tai° (jam"ledenil'h)- §> Viri in literatura 1. Blümel, W D. 1999: Physische Geographie der Polargebiete. Teubner Studienbücher der Geographie. B. G. Teubner Stuttgart. Leipzig, 239 str 2. Drnovšek, I. 1991: Svalbard - na meji življenja. Video. 3. Infgolfsson, O. 2010: Outline of the Physical Geography and Geology of Svalbard. Medmrežje: http://www3.hi.is/~oi/svalbard_geology.htm; (citirano 15. marec 2010). 4. Li0stel, O. 1993: Glaciers of Svalbard, Norway Satelitte atlas of glaciers of the world. R. S. Williams Jr., J. G. Ferrigno (ur). US Geological survey professional paper I386-E-5. Denver 5. Kostrzewski, A., Pulina, M., Zwolinski, Z. (ur) 2004: Warsztaty Glacjologiczne Spitsbergen 2004. Glacjologia, geomorfologia i sedymentologia srodowiska polarnego Spitsbegenu. Stowarzyszenie Geomorfologow Polskich. Sosnowiec-Poznan- Longyearbyen. 305 str. 6. Medmrežje: http://sl.wikipedia.org/wiki/Spitsbergi (citirano 15. marec 2010). 7. Kunaver J. 2006: V spomin Marianu Pulini (1936-2005). Geografski vestnik 78-2. Ljubljana, str 134-137. 8. Room, A. 2006: Placenames of the World. Mc Farland & Company Jefferson in London, 433 str. 9. Starkov, V., Krasilstchikov, A., Bouzney, E. 2004: Barentsburg Pomor Museum, guide book. Scientific world. Moskva, 86 str. 10. Svalbard, Spitzbergen, deutsch. Svalbard Reiseliv AS, Svalbard Tourism, NO-9I7I. Prospekt. Longyearbyen, 12 str 11. Topografska karta 1.000.000. Norsk Polarinstitutt. Oslo, 1983. 12. Umbreit, A. I990: Spitzbergen mit Franz-Joseph-Land und Jan Mayen. Reise Handbuch. Conrad Stein Verlag, Kiel, 224 str Toplotni otok i J J J tomera IZVLEČEK Ne samo v velemestih, tudi v malih mestih se oblikuje specifična mestna klima. Mestno prebivalstvo proizvede veliko odvečne energije, z asfaltnimi in betonskimi površinami spreminja tako energijsko kot tudi vodno bilanco, z visoko gradnjo vpliva na krajevno zračno cirkulacijo. V prispevku je obravnavana mestna klima Ljutomera in sicer razlike v temperaturi zraka, ki se pojavljajo med naseljem Ljutomer in njegovo okolico, intenziteta ter morfologija nastalega toplotnega otoka ob različnih vremenskih tipih ter dnevni temperaturni režim toplotnega otoka v Ljutomeru. Ključne besede: Ljutomer, toplotni otok, mestna klima, modifikatorji temperature zraka, temperaturne razlike, vremenski tipi. ABSTRACT The Urban Heat Island of Ljutomer Not just in big cities, even in small towns the so called urban climate is evident. People produce a lot of surplus energy in towns. Asphalt and concrete surfaces are con stantly changing not only the energy balance but also the water balance of the city. High buildings in cities have an influence on the local air circulation creating specific wind conditions. In this research we represent a specific climate of Ljutomer - the temperature differences between the town and its surroundings, the morphology and intensity of the urban heat island according to the different weat her types as well as the daily temperature changes of the Ljutomer urban heat island. Key words: Ljutomer, urban heat island, urban climate, air temperature modificators, temperature differences, weather types. Avtor besedila in fotografij: DANIJEL IVAJNŠIČ, profesor geografije in biologije Radomerje 9a, 9240 Ljutomer E-pošta: dani.ivajni@gmail.com COBISS 1.04 strokovni članek _L o demografskih ocenah živi danes v mestih že več kot polovica svetovnega prebivalstva. Zaradi intenzivnega procesa urbanizacije se posledično spreminjajo vse ostale sestavine pokrajine, med njimi tudi klima. Da obstajajo klimatske razlike med mestom in okolico, pa so ljudje zaznali že v času pred našim štetjem. Horac in Seneka sta v prvem stoletju pr. n. št. ugotavljala, da je ozračje v Rimu drugačno od tistega v soseščini. Hipokrat je proučeval učinke mestne klime na zdravje človeka. Galen je poznal zdravilne učinke določenih klimatskih razmer na posamezne bolezni (7). Takratna proučevanja klime so se v glavnem nanašala na to, kako vpliva klima na zdravje človeka. Iznajdba instrumentov za merjenje meteoroloških kazalcev pa je omogočila razvoj znanstvene meteorologije ter tako tudi proučevanje mestne klime. Luke Howard je leta 1818 izdal prvo monografijo o mestni klimi, v kateri je obravnaval predvsem vplive urbanizacije na ozračje v mestu. Ugotovil je tudi nastanek toplotnega otoka v mestih in bistvene razlike v vrednostih meteoroloških kazalcev med mestom in podeželjem. Od takrat dalje se s proučevanjem mestne klime ukvarjajo številni avtorji (4). Vzroki za nastanek specifičnega mestnega podnebja Ugotovitve kažejo, da specifična raba tal v mestu (večji delež betonskih in asfaltnih površin na račun z vegetacijo poraslih tal) bistveno vpliva na energijsko bilanco mesta. Beton ima v primerjavi z vlažnimi tlemi tudi do šestkrat večjo konduktivnost1 in skoraj dvakrat večjo toplotno kapaciteto2 (5), zato se podnevi počasi segreva, ponoči pa počasi ohlaja. Prav ta lastnost močno vpliva na dnevni režim razlik v temperaturi zraka med mestom in okolico. Mesto deluje kot termoakumula-cijska peč, ki čez dan absorbira kratkovalovno sevanje Sonca, v nočnem in jutranjem času pa oddaja dolgovalovno sevanje v ohlajeno okolico. Temperaturne razlike med mestom in okolico so zato najvišje v času nastopa minimalnih temperatur. Fezer (1) govori tudi o letnem režimu intenzivnosti nastajanja mestnega toplotnega otoka. Medtem, ko mesta v visokih geografskih širinah beležijo najintenzivnejši razvoj mestnega toplotnega otoka v zimskih mesecih, je v submediteranskih mestih ta najbolj razvit v poletnih mesecih. V celinskem delu Evrope, še zlasti v Panonski nižini z obrobjem, mestni toplotni otok nastaja najpogosteje pozimi (9). Ena od posledic spremenjenih lastnosti površja v mestih so tudi spremembe v vodni bilanci. Zaradi hitrega odtekanja meteorne vode po kanalizacijskih ceveh in zaradi manj vegetacije je tudi evapotranspiracija manjša, kar se med drugim kaže v manjši absolutni in relativni vlagi ter manjšem parnem pritisku (4). Spremembe v cirkulaciji zraka pomenijo predvsem zmanjšanje hitrosti vetra zaradi upora, ki ga povzroča hrapavo površje v mestih. Po drugi strani pa mestni toplotni otok zlasti v mirnem anticiklonalnem vremenskem tipu povzroča celično kroženje zraka v prizemni plasti proti mestu, kjer se dviga in ponovno spušča izven mesta (5). Smer in hitrost vetra v mestu modificirajo tudi razne naravne ovire (gozd, relief ipd.). 1 Toplotna konduktivnost neke snovi je merilo sposobnosti toplotnega prevajanja te snovi. Predstavlja količino toplote, ki preteče skozi enoto površine v enoti časa (3). 2 Toplotna kapaciteta snovi pove množino toplote, ki je potrebna, da se snov segreje za 1 K, oz. koliko toplote mora snov oddati, da se ohladi za 1 K (3). Posebna raba tal, regionalna klima z vremenskimi tipi, relief ter vse večji antropogeni vnosi energije v ozračje so torej vzroki za spremembe v: • energijski bilanci, • vodni bilanci, • sestavi zraka, • kroženju zraka, • vrednostih klimatskih elementov. Posledica vsega je nastanek specifične ''mestne klime'' (8), katere glavne značilnosti so višje temperature zraka, predvsem ponoči in zjutraj, manjša relativna vlaga, v povprečju manjša hitrost vetra ter večja onesnaženost zraka. Navedene razlike med mestom in njegovo okolico se seveda kažejo tudi v vrednostih klimatskih prvin. Metodologija V prispevku želimo ugotoviti troje: • ali mestno naselje Ljutomer vpliva na spremembo mikroklime območja, • kakšne so temperaturne razlike med naseljem Ljutomer in njegovo okolico, • kakšna je velikost, oblika in intenziteta toplotnega otoka v Ljutomeru v odvisnosti od vremenskih tipov. Težave se pojavljajo pri ugotavljanju klimatskih razlik znotraj mesta. Le redka mesta se namreč lahko pohvalijo z več meteorološkimi postajami z dolgoletnim neprekinjenim nizom opazovanj. Mikrolokacija meteoroloških postaj pa igra tu še večji pomen. Mestno klimo Ljutomera smo zato proučevali s pomočjo podatkov, pridobljenih z lastnimi meritvami, saj je najbližja avtomatska meteorološka postaja locirana na za našo raziskavo neprimerni lokaciji, v Jeruzalemu, ki leži v termalnem pasu, zaradi česar sta glavna sooblikovalca temperature zraka relativna višina in ekspozicija. Podatki, s katerimi smo proučevali temperaturne razlike med Ljutomerom in okolico, so bili zbrani na treh merilnih postajah, ki so bile locirane po kriteriju intenzitete pozidanosti in primernosti ekspozi-cije. Prvo postajo smo locirali v mestnem jedru na Prešernovi ulici, kjer je gostota pozidave največja, drugo na mestnem obrobju na Ulici bratov Pihlar v predelu mesta z enostanovanjskimi hišami, tretjo pa v 3 kilometre oddaljeno naselje Radomerje, ki pot meritev temperature 0 merilne točke • mesto lastnih meritev temperature zraka Slika 1: Merilna mesta maršrutnih meritev v Ljutomeru in lokacije temperaturnih postaj (2). sodi v okolico Ljutomera (slika 1). Merilne postaje so zajemale podatke v časovnem intervalu 30 minut v obdobju od decembra 2008 do konca marca 2009. Na ta način smo pridobili podatke o temperaturnem režimu mesta Ljutomer, na podlagi katerih smo sklepali o temperaturnih razlikah med mestom in njegovo okolico. Intenziteto in morfologijo toplotnega otoka v Ljutomeru smo ugotavljali z maršrutnimi meritvami temperature zraka na 51 merilnih točkah, ki so bile razporejene vzdolž celotnega mesta in njegove okolice (slika 1). Meritve so potekale ob 7. uri zjutraj v različnih vremenskih tipih. Zbrane podatke smo analizirali s pomočjo geografskega informacijskega sistema. Rezultate smo prikazali v obliki grafov in tematskih kart. Razlike v srednji maksimalni in minimalni temperaturi zraka med Ljutomerom in okolico Meritve kažejo, da so srednje maksimalne in minimalne temperature zraka na Prešernovi ulici (mestno jedro) v povprečju višje od temperatur v Ulici bratov Pihlar (mestni rob) in Radomerju (okolica Ljutomera) za 1,3 °C. Vzrok temu je močnejše in hitrejše ogrevanje ter počasnejše ohlajanje mesta zaradi večje toplotne kapacitete ter večje toplotne konduktivnosti gradbenih materialov v primerjavi z bolj vlažnimi tlemi kmetijskih in gozdnih površin. Srednja minimalna temperatura zraka v Ulici bratov Pihlar je v povprečju nižja od srednje minimalne temperature okolice mesta za 0,5 °C, kar ni v skladu z našimi pričakovanji (preglednica 1). Ulica bratov Pihlar leži tik ob železniški progi, ki ostro loči pozidan del od kmetijskih površin, ki se preko noči intenzivneje ohlajajo. Naselje Radomerje, ki je locirano v mestni okolici, pa leži nekoliko višje, na vznožju Ljutomersko-Ormoških goric v območju ter- Preglednica 1: Razlike v srednji maksimalni in minimalni temperaturi zraka med Ljutomerom in okolico od decembra 2008 do marca 2009 (priredil Danijel Ivajnšič). PARAMETER DECEMBER JANUAR FEBRUAR MAREC POVPREČJE SREDNJA MAKSIMALNA TEMP. Prešernova ulica 5,8 2,4 6,8 13,4 7,1 Ulica bratov Pihlar 5,7 1,7 6,0 9,9 5,8 Radomerje 5,3 1,1 5,5 11,1 5,8 SREDNJA MINIMALNA TEMP. Prešernova ulica 1,3 -4,6 -1,4 3,3 -0,4 Ulica bratov Pihlar 0,7 -5,4 -2,2 2,0 -1,2 Radomerje 0,7 -4,3 -1,8 2,5 -0,7 malnega pasu, za katerega pa so značilne nižje minimalne ter nižje maksimalne temperature zraka ter manjša povprečna temperaturna amplituda. Na razlike med mestom in okolico vplivajo tudi vremenski tipi. V anticiklonalnem vremenskem tipu so razlike največje, saj direktno sončno sevanje segreva betonske površine mesta. Le-te se zaradi večje toplotne kapacitete bolj segrejejo kot nepozidana, z vegetacijo porasla okolica in zato zlasti ponoči segrevajo zrak v mestu. V zimskem obdobju moramo pri analizi temperaturnih razlik med mestom in njegovo okolico obvezno upoštevati dolžino noči, saj je čas ohlajanja površin daljši kot čas njihovega segrevanja. Tako povzročata dva vzroka, stabilna atmosfera z jasnim nebom ob anticiklonalnem vremskem tipu (A1) in trajanje noči, enako posledico: večje temperaturne razlike med mestom in okolico. V ciklonalnem vremenskem tipu se razlike zabrišejo, saj je glavni sooblikovalec temperature zraka enakosmerno difuzno sevanje atmosfere, ki ni tako intenzivno ter na ta način ne poudarja temperaturnih razlik. Tudi advek-tivni vremenski tip zmanjšuje razlike v temperaturi zraka, saj jih izenačuje veter, ki je značilen za ta vremenski tip. Morfologija in intenziteta toplotnega otoka v Ljutomeru glede na vremenske tipe Poimenovanje "toplotni otok" izhaja iz podobnosti v poteku izoterm nad mestom in nad majhnim, osamljenim otokom sredi morja. Skupna značilnost je potek izoterm, ki so tesno druga ob drugi kar pomeni, da temperatura hitro narašča od obrobja proti središču (6). Razdalja med izotermami nad mestom ni enakomerna, kar kaže na različno gostoto prebivalstva in različno rabo tal ter tudi na reliefno razgibanost mesta. Pogosto ima mesto več središč z najvišjo temperaturo in tudi več manjših območij s precej nižjo temperaturo zraka. Zaradi tega se oblika in intenzivnost mestnega toplotnega otoka od mesta do mesta razlikujeta (4). Temperatura zraka v mestu je med drugim odvisna tudi od dejavnosti, ki so prisotne v mestu. Promet, industrija, obrtne dejavnosti in tudi sama gospodinjstva vplivajo tako na temperaturo kot tudi na onesnaženost zraka. Gibanje temperature Slika 2: Temperaturno polje Ljutomera od decembra 2008 do marca 2009 v vremenskem tipu Al (priredil: Danijel Ivajnšič). zraka se preko dneva razlikuje glede na letni čas -pozimi je antropogeni vnos energije zaradi kurjenja večji kot poleti, ter tudi glede na vremenske razmere -razlike v temperaturi zraka med mestom in okolico so manjše, če se pojavlja oblačnost in piha veter s hitrostjo več kot 5-6 m/s. Eden ključnih dejavnikov pri izoblikovanju mestnega toplotnega otoka so torej različni vremenski tipi (6). Kot že omenjeno je anticiklonalni vremenski tip (A1) tisti vremenski tip, pri katerem je atmosfera najbolj stabilna, posledično pa so temperaturne amplitude takrat največje in toplotni otok mesta najbolje razvit. V Ljutomeru se izoblikujeta dva temperaturna viška (slika 2). Prvi je v mestnem jedru (izo-terma 0 °C) in se širi proti jugovzhodu mesta, drugi pa je posledica konveksne reliefne izoblikovanosti in je na južnem pobočju Kamenščaka, kamor se širi novi del mesta (izoterma 0 °C). Samo mestno jedro ima pričakovano najvišje temperature zraka, saj sta intenziteta pozidanosti in s tem gostota prebivalstva tukaj največji. V času meritev v anticiklonalnem vremenskem tipu (A1) se je na merilnih mestih na vznožju Kamenščaka vedno pojavila temperaturna inverzija. Kot posledica primerne ekspozicije, naklona in ustrezne relativne višinske razlike ter seveda zaradi jasnosti neba, nastaja termalni pas. Ta je na sliki 3 v temperaturnem polju viden kot drugi temperaturni višek. Hladen zrak se s Kamenščaka na severu in Jeruzalemskih goric na jugu steka proti dolini potoka Kostanjevica, ki teče proti Ljutomeru. Toplotni otok se iz mestnega jedra proti severu oži, v skladu z zmanjšanjem intenzitete pozidanosti na račun športno-rekreacijskih površin in parka. Te zelene površine pomembno vplivajo na temperaturo zraka v mestu in s tem tudi na obliko toplotnega otoka. Ta se nekoliko intenzivira v severozahodnem industrijskem delu mesta. Z modro barvo, ki predstavlja nižje temperature zraka, izstopajo nepozidane površine. Lepo je vidna ostra meja med pozidanimi in nepozidanimi površinami ob železniški progi. V povprečju najnižje temperature zraka v A1 vremenskem tipu so bile izmerjene prav na poljih vzhodno od železniške proge (izoterma -1,6 °C). Drugo polje z nižjo temperaturo zraka je v dolini potoka Kostanjevica (izoterma -1,6 °C). Slika 3 prikazuje povprečno temperaturno polje v mestu in njegovi okolici v ciklonalnem vremenskem tipu (C). Padavine in oblačnost, ki sicer nikoli ne trajajo dolgo, pomembno vplivajo na temperaturne razlike med mestom in njegovo okolico in s tem na morfologijo in intenziteto toplotnega otoka. Slika 4 pričakovano prikazuje razmeroma enotno temperaturno polje v Ljutomeru, od katerega nekoliko izstopa le mestno jedro z nekoliko višjimi temperaturami (izo-terma 5,8 °C). Najnižje temperature so vzhodno od železniške proge, vendar razlike niso velike (0,7 °C). Za 0,3 °C hladnejši zrak je tudi nad hipodromom in v dolini potoka Kostanjevica. V advektivnem vremenskem tipu (D) je toplotni otok v Ljutomeru razvit v glavnem v severnem industrijskem delu mesta od koder se širi proti mestnemu jedru (izoterma 2,8 °C). Proti jugu mesta se inten- Slika 4: Temperaturno polje Ljutomera od decembra 2008 do marca 2009 v vremenskem tipu D (priredil: Danijel Ivajnšič). Slika 3: Temperaturno polje Ljutomera od decembra 2008 do marca 2009 v vremenskem tipu C (priredil: Danijel Ivajnšič). ziteta toplotnega otoka manjša. V novem delu mesta na Kamenščaku se sicer pojavlja šibka temperaturna inverzija, temperatura zraka pa je enaka temperaturi vzhodno od železniške proge in v okolici hipodroma. Najnižja temperatura zraka je v dolini potoka Kostanjevica in ob gozdu na severni strani pobočja Kamenščaka, kjer se cesta iz novega dela Ljutomera spušča proti mestnemu jedru (slika 4). Razlike v temperaturi zraka med Ljutomerom in okolico Slika 5 prikazuje povprečni dnevni temperaturni režim na Prešernovi ulici, Ulici bratov Pihlar ter v naselju Radomerje. Temperatura zraka je preko dneva najvišja na Prešernovi ulici, nižja pa v Ulici bratov Pihlar ter v okolici mesta. Razlike so največje tik pred sončnim vzidom med 6.30 in 7. uro (1,7 °C). Vzrok temu je hitrejše ohlajanje nepozidanih površin zaradi manjše toplotne kapacitete in manjše toplotne prevodnosti preko noči, ki so pozimi dolge. Po sončnem vzidu se temperaturne razlike močno zmanjšajo. Razlog lahko iščemo v tako imenovanem "podeželskem vetru". Vzroki za njegov nastanek so podobni kot pri nastanku obalnih vetrov. Horizontalno giba- nje zraka nastane zaradi različnega segrevanja površine, zaradi česar se pojavijo razlike v zračnem pritisku, kar ima za posledico nastanek vetra v smeri iz okolice proti središču mesta. Po Landsbergu (4) povzroči razlika v temperaturi 5 °C veter, ki v smeri proti mestu piha s hitrostjo 3 m/s. Podeželski veter se običajno pojavi v večjih mestih, kjer sta delež pozidanih površin in intenziteta pozi-danosti zelo velika, saj se takrat pojavijo večje temperaturne razlike in s tem večja razlika v zračnem pritisku. V primeru Ljutomera je bila največja povprečna dnevna razlika med mestom in okolico v anticiklonal-nem vremenskem tipu A1 2 °C. Iz tega lahko sklepamo, da se je pojavila težnja po izenačevanju razlik po sončnem vzidu, ko so bile temperaturne razlike največje. Po 12. uri pričnejo temperaturne razlike ponovno naraščati in se postopoma stopnjujejo proti jutranjim uram. Povprečna maksimalna temperatura zraka v anticiklonalnem vremskem tipu A1, ki nastopi okrog 14. ure je v mestnem jedru v povprečju za 0,9 °C višja od povprečne maksimalne temperature na mestnem obrobju ter za 1,5 °C višja od povprečne maksimalne temperature v okolici mesta. Podnevi segreto mesto zvečer oddaja svojo toploto, medtem ko se ruralna okolica mesta preko dolge noči hitreje ohlaja. Slika 5 prikazuje še en zanimiv pojav - po 18.30 uri je v povprečju temperatura zraka U o rt D s_ S> K> <6> A^ °i> N\- 3 2 1 0 oŠ o» -S o» o» # # # # # # & # $ $ .-£> # O- V5 V V »? V ^ V 9?