immmm LETO 50 MAREC 1983 DUHOVNO ŽIVLJENJE Škof Rožman - iudi danes učitelj in vzornik Ta mesec bo preteklo sto *et, odkar se je rodil 9. marca 1883 veliki Slovenec škof dr. Gregorij Rožman. O velikih osebnostih ni mogoče ■zčrpno govoriti na kratko: njihova bogata notranjost in zunanji učinki njihovega pojava se ne mo-rejo zaobseči v enem članku. Še manJ' je to mogoče, če je oseba Predmet polemike, ne o zunanjih Rojstvih, marveč o njihovem modnem vrednotenju. O škofu Rožmanu se pišejo raz-Prave in izdajajo knjige, ki ga Postavljajo na visoko mesto v slo-Venski zgodovini, obenem se mu Zlttanjšuje pomen deloma z re-Sn° namenjeno kritiko, še bolj pa Jemlje ugled z odrekanjem vsa-ae8a pozitivnega pomena v živ- ljenju narodne skupnosti in celo z očitanjem najgloblje moralne propalosti. Spremljajo torej njegov pojav izrazi nasprotovanja; nasprotujejo si sodbe o njegovi osebnosti in pomenu. A ob nasprotjih se odkriva njegova veličina. Zato so nasprotja končno le vprašaji, po katerih resnica še bolj zablesti. Nasprotujoče si oznake se v končni sliki in sodbi pokažejo ali samo, navidezne ali pa v kontrastu osvetlijo izredni lik moža, ki je bil poklican, da v takih časih stopi v slovensko zgodovino. Ljudje, ki so škofa Rožmana od blizu poznali, predvsem ti, ki so z njim sodelovali, so bili dostikrat prizadeti ob pojavih, ki bi lahko kazali, da mu manjka osebne trd- nosti. Nekateri so obžalovali njegovo omahljivost pri sprejemanju odločitev in mehkobno čustvenost, drugi spet so bili kdaj prizadeti zaradi njegoVe nagle razburljivosti. To oboje bi lahko kazalo na skromno osebnost: človek, ki ga vidno zadevajo čustveni, razpoloženjski vzgibi, naj bi bil šibke narave. Vendar velja nasprotno. Moč se ne kaže, kjer ni zaprek; največja preizkušnja je vendar v notranjosti človeka samega. Škof Rožman se je moral s svojo naravo dokaj ostro soočevati in sodimo, da si j-e v tem pogledu za svetost prizadeval z velikim uspeli'm, Že v tem je veličina. Še bolj zraste njegova osebnost, če se vzporedi njegova čustvenost z idejno jasnostjo in načelno ne-omajnostjo. Vse njegovo nastopanje od začetka javnega delovanja je bilo v znamenju in službi krščanskega razodetega nauka po pismu in izročilu ter v popolnem skladju s cerkvenim učenjem, Niso ga begale skušnjave progre-sizma, ki so se pri nas pojavljale z imenom mladinstva. križarstva, liturgičnega gibanja in krščanskega socializma. Nobenega oklevanja, nobenega nihanja ni bilo nikoli v njegovem učenju; ves čas je bil svojim zvest, trden učenik resnic in zdravega mišljenja. Tako je nasprotje med Rožmanom človekom in Rožmanom škofom le navidezno, ne pravo nasprotje. Ob človeški potezi le še bolj zablesti lik božjega moža. V divjem nasprotju sta si formalna čast njegove službe in o- nečaščenje, s katerim so ga ob-metali nasprotniki Ko je postal cerkven dostojanstvenik, se je o-sebni časti že ob imenovanju iskreno odpovedal, ne samo lastnemu potegovanju zanjo. Niti Bogu ni izrecno prepuščal, naj mu za čast poskrbi. Res je vsak čas postavljal svojo zunanjo čast ob stran, če je to terjala skrb za zaupane mu duše; javna čast mu je bila tudi uradno odvzeta z obsodbo na kazen in z opečatenjem za narodnega izdajavca. Zdi se tudi gotovo, da ga ni nikoli izkušala želja po časti mučeništva. Spet smo le pred navideznim nasprotjem, čast je končno le ena, čast pravičnega. Vse drugo je pena, bliščav videz. Škof Rožman si je ohranil in pomnožil čast, ki se prisluži le z dobrimi nameni in izpolnjenimi dolžnostmi. Tudi v teh je njegova veličina. Težko se je vmisliti v duševnost človeka, ki je v izvrševanju svojih visokih vodstvenih dolžnosti vezan na višjo avtoriteto z vezjo duhovne narave, pa vidi, da višji ne čuti z njim. To se je ob priložnostih dogajalo škofu Rožmanu. Velike moralne sile je moralo biti v njem, da je v tem, ko jo videl, da Cerkev z najvišjega mesta ne čuti z njim, vsak čas ohranjal neskaljeno čutenje s Cerkvijo. Zgled nam in nekaterim vodnikom! V zgodovinskem trenutku, ko je bila domovina pregažena in razkosana ter ni mogla imeti lastnega političnega predstavništva, je i30 8kof Rožman moral sprejeti v določenem smislu tudi nazaželeno funkcijo. Kot dignatarja s sicer Pravno oblastjo, a na duhovnem Področju, so ga razmere prisilile, ou je s svojega mesta včasih na-®f°Pal kot moralni predstavnik ■ludstva. Izjemne razmere so ga Potisnile pred vprašanje, ali naj' se omejuje zgolj na duhovno pod-r°čje, izmika vsakemu stiku z okupatorjem in tako „reši narodno ast“. ali pa naj sprejme stvar-n°st, stopi pred Atilo in poskuša odvrniti popolno uničenje ali vsaj Posorazmerno škodo. Od teh na- sprotujočih si stališč je škof Rožman izbral drugo: na kocko je postavil svojo čast ter reševal telesa in relativno blaginjo rojakov. Vendar tega ni opravljal kot politik. Blagor duš mu je bil najvišja postava, ljubezen do Boga in ljudi pa notranji nagib. Zato tudi v tem primeru ni notranjega nasprotja, čeprav so njega zunanji znaki za nekatere sramotno kričeči. Mirno zgodovinopisje bo škofu Rožmanu prav ob tem dalo visoko, častno mesto. Največji pomen pa daje škofu Rožmanu njegova pravočasna in v vseh pogledih ustrezna zavrnitev komunizma pri nas. V neverjetni idejni zmedi, ki se kot strupen dim še vedno razširja med mnogimi ljudstvi in mu niso nedostopni celo nekateri duhovni krogi, zvene takratna opozorila in svarila škofa Rožmana kot preroški klici. Sledeč vrhovnemu cerkvenemu nauku in po lastnem prepričanju, ki je slonelo na temeljitem preučevanju naukov in metod, se je kot učenik postavil 'v bran proti razkrajanju vsake duhovnosti in uničevanju človečnosti. Vedel je, da je zadnji in edino resnični smoter komunizma uničenje vsake vere v Boga in da jo nujna posledica tega popolno duševno osiromašenje človeka in razkroj družbe. Zato ni opustil priložnosti, da opozarja na zmoto, a obenem je učil resnico. Žal današnja stvarnost preveč boleče potrjuje utemeljenost škofovih napovedi. A ker je velik del Slovencev sledil škofu Rožmanu, ima naš narod čast, da je med prvimi, ki se je komunističnemu navalu naravnost ustavil, tudi s silo, ter si po gloriji mučeništva mnogih svojih sinov in hčerfi, tipamo, pridobil poroštvo bo"ljših dni. Tudi v tem je bil položaj škofa Rožmana v težavi dveh nasprotij. Tuje nasilje je stiskalo ustrahovano ljudstvo, nastopiti pa je bilo treba proti domačim vstajnikom, ki so narodu obetali osvobojenje. Vedno več jih je, tudi v domovini, ki škofovo ravnanje razumejo in upravičujejo. Okupatorjeve misel, ne zmote so bile za slovenske ljudi vse prej kot vabljive, zato jih ni bilo treba z učeniškega mesta zavračati. Javna obsodba pa bi tudi povzročila krute reakcije okupatorjev in bi bilo neodgovorno izzivati jih. Komunistične vabe so nasprotno z lahkoto opajale ljudi in jim ubijale duha ter obenem vse ljudstvo pehale tudi v fizič- no uničenje. Zato se je škof postavil proti njim, čeprav si je 8 tem nakopal očitek izdajstva. Ni5 ga ni odvračalo od sklepa, da bo vedno v vsem tako ravnal, da se zaradi njega ne pogubi nobena duša. Ob teh nekaterih oznakah o-sebnosti in dela škofa Rožmana je treba opomniti, da njegovo poveličevanje ni kljubovalna reakcija na nastope proti njemu in ne sme biti samo obramba iz ljubezni do napadenega. Biti mora marveč razglašanje zgodovinske resnice za zgled posameznikom in skupnosti, pa tudi, da se z odkrivanjem prave podobe škofa Rožmana razgaljajo utvare in prevare, iz katerih se je izlegel vladajoči sistem v domovini. Tako bo njegov pojav v zgodovini učinkoval na sedanjost za prihodnost. To pa je dano le velikim ljudem. ZASUTA USTA Nekje pokopališče je na hribu, brez križev, rož, grobovi sami in prek razpadlega zidu rumena trta, ki išče luč z ugaslimi rokami. Ležim v globini tiho, tiho, v dolini mrzel je večer in pust. Pri meni noč je in mi sveti. Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust. France Balantič Preživimo postni čas v duhu spokornosii! V središču cerkvenega leta je obhajanje Gospodove velikonočne skrivnosti. Ko je Jezus Kristus P° Očetovi volji izvršil veliko delo odrešenja človeškega rodu, je bil Povišan na Očetovo desnico. Vidno vodstvo svoje Cerkve, ki je vesoljni zakrament odrešenja in edinosti vsega človeškega rodu, je prepustil aPostolom pod vodstvom apostola ^etra in njihovim naslednikom, nevidno pa vodi delo Cerkve on Sam po svetem Duhu. Cerkev je Poklicana, da z učiteljsko, duhov- niško službo naklanja ljudem sadove Kristusovega odrešenja. Kljub preganjanjem in težavam je njen obstoj zagotovljen vse do konca sveta. Kdor hoče biti deležen Kristusovega odrešenja ter priti v njegovo kraljestvo v nebesih, se mora spreobrniti in verovati evangeliju. — Postni čas nam veliko govori o spreobrnjenju. Že obred pepeljenja na začetku postnega časa nas živo spominja na Adamov greh in božjo kazen, ki je obsegala izgubo prijateljstva z Bogom, izgon iz raja, trpljenje in končno smrt. Usmiljeni Bog pa je takoj napovedal obljubljenega Odrešenika, ki ga je poslal ob dopolnitvi časov. To je bil njegov edinorojeni Sin, ki se je ponižal "in je bil pokoren do smrti, smrti na križu (Flp 2, 8). Postno bogoslužje nas z ©ne strani spominja na katehumenat in krst ter obveznosti, ki iz tega izhajajo, na drugi strani pa na - pokoro, ki jo kristjani, ker smo po krstu še grešili, moramo delati. Prav je, da v postnem času veliko premišljujemo o grehu, tej prostovoljni nepokorščini Bogu, s katero mu delamo krivico, kažemo nehvaležnost, upornost, ponižujemo svoje osebno dostojanstvu, se obremenjujemo s hudim zadolženjem pred fctožjo pravičnostjo in ga bomo morali plačati s pokoro na ttm svetu ali s trpljenjem v vicah, nespokorjeni grešniki pa v peklu. Če ne bi verovali, da nas je Jezus po neskončnem božjem usmiljenju s svojo velikonočno skrivnostjo od. rešil ter nas, kot oče izgubljenega sina, s hrepenenjem čaka, da se obrnemo k njemu, bi bil človekov položaj brezupen, tako je pa poln upanja in upravičeno moremo reči: „0 zares, Adamov greh je bil potreben, da je bil izbrisan s Kristusovo krvjo. O srečna krivda, ki je bila vredna takega in tako velikega Odrešenika" (velikonočna hvalnica). Seveda moramo kristjani, ki smo se pri krstu vcepili na Kristusa kot udje na njegovo skrivnostno telo, ki je Cerkev, prispevati svoj delež za lastno odrešenje. Bog nas je ustvaril brez nas, a nas .ne bo zveličal brez nas. Kristus jasno govori: „Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj" (Mt 16, 24). Verniki se moramo zavedati, da smo tudi sami obremenjeni z grehi. Koliko greha je okrog nas pri ljudeh, ki so pretrgali vsako zvezo z Bogom in s Cerkvijo! Vse to terja duha spokornosti. Krivice, ki smo jih storili Bogu, bližnjemu in verskemu občestvu, je treba popraviti, dolgove, ki smo jih naredili, odplačevati. Temu .naj služijo spokorna dela, ki jih moramo o-p ra vi j ati vse leto, posebej še v postnem času. Vrednost in zaslužnost spokornih de1! prihaja seveda od Kristusa, iz njegovega križa. Kolikor smo povezani s Kristusom ter v nas kot svojih udih živi in trpi On sam, toliko imajo naša spokorna dela odrešenjsko vrednost. Ne smemo si je prisvajati, ker bi jo s tem jemali Kristusu. Kristjani smo toliko odrešeni, kolikor v nas živi Kristus. Sam nas je v svoji ljubezni poklical, da mu na zemlji pomagamo opravljati odrešenjsko poslanstvo, potem nam bo pa v nebesih dal delež pri svoji slavi. Krščanskega življenja si ne moremo zamisliti brez križa, brez trpljenja. Po izvirnem grehu je v človeku razkol. Neurejena nagnjenja vlečejo človeka proč od Boga, k sebi, k lastnemu jazu. Trojna poželjivost ostaja v človeku vse do smrti in je vir neštetih grehov. S pomočjo božje milosti, pod vodstvom po veri razsvetljenega razuma ter z dolgotrajno vajo okrepljene volje, se moremo varovati greha, ki je dejansko edino resnično zlo, ker žali Boga, škoduje nam in bližnjemu. V postnem času nas Cerkev posebej opominja na opravljanje spokornih del, da bi z njimi zajezili naraščanje greha ter okrepili krepostna prizadevanja. Spokorna dejanja morajo prevzeti celega človeka, vse njegove duševne kakor telesne sposobnosti. Najprej opravljamo spokorna dejanja, ki so povezana z našim po- klicem, z razmerami, v katerih živimo. Voljno prenašajmo nalo-ke in križe, ki nas vsak dan zadevajo. Pa tudi nekaj prostovoljko naložene pokore mora biti. ®rcz pri trgovanja v jedi in pi-laci, uživanju poživil, v zabavah 'n odmoru tudi ne gre, saj ve. ltl0> kaj je rekel Jezus glede iz-Sanjan,ja hudobnega duha: „Ta r0fl pa se ne izžene drugače kot 7‘ molitvijo in postom" (Mt 17, Če hočemo, da bo telo poslušno orodje duše, ga moramo rzdati, ga imeti na vajetih. Apo- stol Pavel zase govori: »Zatiram svoje telo in ga devljem v suž-nost, da bi, ko drugim evangelij oznanjam, sam ne bil zavržen" (1 Kor 9,27). Razen odpovedi samemu sebi sodijo v krog spokornih dejanj, ki jih Cerkev v postnem času posebno priporoča, tudi bogočastna opravila in dela krščanske ljubezni. Med pobožnimi vajami, ki se posebno lepo prilegajo postnemu času, je pobožnost križevega pota. Pri njej na štirinajstih postajah premišljujemo Kristusovo trpljenje in smrt na križu. Ta pobožna vaja je poleg svete maše odlično sredstvo, da se u-trjujemo v spokornem duhu. Napredek v duhovnem življenju je odvisen predvsem od rasti glavne krščanske kreposti — ljubezni. Merilo naše resnične ljubezni do Boga je ljubezen do bližnjega. „Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kako more ljubiti Boga, ki ga ni videl?" (1 Jan 4, 20). že starozavezni prerok Danijel daje tale nasvet: »Izbriši svoje grehe z miloščino in svoje krivice z usmiljenjem" (Dan 4, 24). Čim več pravega spokornega duha bomo v postnem času pokazali, tem več veselja nam bo prinesla velika noč. Kakor je postni čas podoba sedanjega neurejenega sveta, tako je velika noč podoba odrešenega, poveličanega sveta. Janez Jenko, koprski škof Zlo, greh in človek Uvod Krščanski premislek o dostojanstvu človekove osebe se hitro sooči tudi z vsem tistim, kar to dostojanstvo ogroža. To je vsakovrstno telesno trpljenje, bolezen, slabost, podvrženost nesrečam, izpostavljenost pomanjkljivostim, smrt in še posebej moralna slabost, greh. Vse to imenujemo zlo. Zlo je vse, kar nasprotuje upra-vičnemu razcvetu človekove osebnosti, njegovemu popolnemu do-zorenju, nj;egovi sreči in blaženosti. Z zlom se tako pogosto srečujemo, da je doživetje zla eno najbolj pogostnih in razširjenih. Ker pa se človek zaveda, da je ustvarjen po božji podobi, da je poklican k srečnemu in smiselnemu življenju in ga v tej veri božje razodetje še potrjuje in razsvetljuje, je izkustvo zla velika bolečina in z vprašanjem o zlu, njegovem izviru in pomenu se mora soočiti vsak človek (C'S 10, 1). Razodetje o trpljenju in zlu v življenju Božje razodetje, ki je zapisano v svetem pismu, nam kaže naše očete v veri, očake in preroke izkušane s trpljenjem, ki jih je zadelo. Tukaj še posebej mislimo na pravičnega Joba, ki ostane tudi za kristjana vzor poštenega in od- kritega razmišljanja in spraševanja o vprašanju zla, pa tudi iskrenega priznanja, da nam zadnje globine te skrivnosti niso dostopne (Job 42, 2-6). Tudi naš Gospod Jezus Kristus je bil preskušan v trpljenju (prim. Hebr 4, 15). Zato so nam očetje v veri in predvsem Kristus zgled, kako naj gledamo na zlo ter ga z njegovo milostjo in pomočjo rešujemo. V tej luči vere in božjega razodetja vemo, da zla ne moremo odobravati ali se mu prepustiti in se poraženo vdati (prim. CS 22, 4). V zlu vidimo tisto, kar ne bi smelo in ne sme biti. Zlo ostane zlo, ki ga tudi Bog sam, neskončno dober in svet, noče in ne odobrava. Zato verujemo, da je vse, kar je on ustvaril, ustvaril dobro. Bog ni počelo zla, temveč je njegovo počelo v svetu. Zato smo prepričani, da zlo ni tako močno in da tudi nima enake pravice do obstoja kot dobro, saj je počelo in smoter vsega Bog. Vsa nepopolnost, ki jo zdaj doživljamo kot zlo, bo dokončno odpravljena v novem starstvu. Zaradi tega se kristjani čutimo poklicane, da se z vsemi silami in vso prizadevnostjo bojujemo proti vsakovrstnemu zlu. Pri tem se zavedamo, da samo s tem sodelujemo pri božjem delu odrešenja in osvobojenja od vsakr- šnega zla. „Gotovo kristjana bre-1116ni nujnost in dolžnost, da se Za ceno mnogih bridkosti bojuje z°per zlo in da pretrpi tudi smrt; toda pridružen velikonočni skrivati bo šel, potem ko je bil upo-dobijen po Kristusu v njegovi ^mrti, okrepljen z upanjem vstajanju naproti" (CS 22, 4). čeprav ne moremo trezno in razumno pri- čakovati, da bomo sami od sebe odpravili vse zlo s sveta, ampak pričakujemo popolno odrešenje ob drugem Gospodovem prihodu, ko bo naredil vse novo (prim. Raz 21, 5), ko bo Bog vse v vsem (prim, 1 Kor 15, 28) in bosta nastala novo nebo in nova zemlja, nas to pričakovanje prav nič ne uspava in nas niti najmanj ne odvezuje od dolžnosti, da sc ne bi skupaj z vsemi ljudmi dobre volje na vseh toriščih življenja bojevali proti vsem oblikam zla. Nasprotno. Varujemo se vsake pasivnosti, vsake resignacije in sleherne obupanosti. Naša vera pa še krepi naše upanje in zavest, da je vsako naše prizadevanje za pravičnost, boljše razmere in vsakršno resnično izboljšanje kakovosti življenja in dostojanstva človekove osebnosti sodelovanje pri dopolnjevanju božjega odrešenja in ima zato obljubo uspeha, božjega blagoslova in bo deležno božje zmage. Pri tem pa se tudi zrelo zavedamo, da tisti, ki seje, vedno ne dočaka žetve (prim. Jan 4, 37) in da božje kraljestvo raste neopazno in skrito (prim. Mr 4, 26-29). Zato prosimo Gospoda za milost vztrajnosti, zvestobe in potrpežljivosti (prim. Lk 21, 19). Proti zlu se bomo morali bojevati vse svoje življenje in človeštvo ne bo tega boja dobojevalo do konca sveta. Kakor je za nas nesprejemljiva resignacija, vdaja in obup, je za nas nesprejemljiva tudi druga skrajnost: upor proti Bogu zaradi zla v svetu. Druga božja oseba se je učlovečila. Sin nam je postal v vsem enak, razen v grehu (prim. Jan 8, 46; Hebr 2, 17-18; 4, 15; Flp 2, 6-7). S tem je razodel božje sočutje in božjo ljudo-milost (prim. Tit 3, 4). Boleče se je spraševal, kako Oče dopušča, da gre Sin v takšno zavrže-nost, in je ne samo molil, naj gre kelih trpljenja mimo njega (prim. Lk 22, 41-45), temveč je — kot pravi pismo Hebrejcem (5, 7) — v dneh svojega življenja na zemlji daroval prošnje in molitve s silnimi klici in solzami. Nikoli pa ni Očetu odrekel svoje sinovske vdanosti in zaupanja. Ta zgled nam je vzpodbuda in navodilo za zveličavno prenašanje zla in trpljenja. Končno pa se tudi zavedamo, da smo v življenju prejeli veliko dobrega in .. jeli, da je on sam. Pa je bil. Le govoril je drugače, iz čiste žalosti. Po besedah apostola Janeza je slikal Gospodovo trpljenje, skromno tolmačil sveto besedo, obličil jo v govor in občutje svoje in svojih ljudi. Zdaj-ei je umolknil in vsi so mislili, da je pridige konec. Gospod Tomaž se je rahlo nagnil k razpelu ob sebi, kakor da prisluškuje. Pridige še ni bilo konec. ■Nekaj se je govorniku kar utr-Kalo v obrazu. Zasijal mu je v Prečudnem blesku. Ustne so se z8ibalc, zdajci je gospod Tomaž spregovoril: „Ecce homo! Glejte, človek! Po človeško poglejmo Njegovo bridko smrt, da bomo tem bolj ljubi-i Njegovo božjo dobroto." Kar je poslej govoril gospod Tomaž, ni bila več apostolova beseda. Bil je strašen oris nepopisnih bolečin človeka, ki so ga z zdravim telesom triintridesetih let pribili na križ. Bila ni nobena povest o križanju, bilo je križanje samo, kakor ga ne bi bolje mogel pripovedovati noben sve-dok in doživeti bolj živo noben rabel. Ni bila beseda o bolečini, bila je prečudno obnovljena rana v dlaneh med kitami in žilami, bila je zdrizajoča groza prebitih koščic v stopalu. „Melan!“ je zaklical propoved-nik nekoga svojih najljubših med farani. „Pred šestimi tedni, ko ti je umirala žena za porodom. Saj sva oba videla in čutila, kako jo je siroto mrzlica gnala. Vsa postelja, težka skrinja, pod in strop, vse se je treslo z njo, da smo mislili, da je potres. Meian, tako trese človeka, kadar zaide strup v žile. Meian! Pa tvojo rajno je treslo v postelji. Tvoj in moj Gospod pa je visel. Visel, vsako minuto padal iz ene groze v drugo, da se ves svet pod njim odpira v brezmejno brezno. Meian! Takrat ob tvoji umirajoči ženi! Lej, zmešalo se ti je bilo skoraj iz sočutja. Naj jo ubijemo, da trpela ne bo, si vpil in v vodo pod mlinsko kolo si hotel. Meian! Mimo Gospoda Boga, ki si ga ti križal in se zaradi tebe na križu trese, greš mirnega srca in ti ni žal." Med ljudmi na ženski strani je zastokalo in zavekalo. Tomaž Rutar je videl, da jočejo vse ma- bere, ki so kdajkoli porod imele. Tomaž Rutar je še govoril: »Zadnjic, ko je šla po vaših otrocih tista umazana bolezen, da jo kar kri lila iz njih, mati Rin-kova, ali ni res? Lojzka je bila menda. Dve noči je otrok upil, pa le ni še umrl. Kaj' je vedel, bogvedi. Poznal ni nikogar, a trpel pa. Mati Rinkova! Ali ni bilo tisto najhujše, ko je vsak trenutek nedolžna sirota prevračala glavico v blazini. Vso noč, ves ■dan in zopet vso noč z desne na levo in z leve na desno. Tako, venomer, v strašni trudnosti... Matere, očetje,! To prelaganje z glavo spremislite! Kristus na križu. V strašnih težavah. Nima, da bi kakor otrok v zibeli preložil trudno glavo vsaj na desno in levo. Prosto v praznem mu niha, kakor mu jo ženejo slabosti, sem, tja, na prsi, na levo, na desno, naprej, nazaj v trdi les. O trpeča glava, s trnjem kronana, z znojem in krvjo oblita, oči, slepe od slabosti in motne od srag, usta razvlečena od žeje in grenkobe, koža zdrizajoča se v strašnem mrazu in blazni grozi visoko med nebom in zemljo..." Propovednik je čutil, da mu pojema glas. Glušil ga je glasen jok iz cerkve. Presenečeno se je tedaj gospod Tomaž kakor prebu- dil, utihnil. In zopet je bilo videti, da se nagiblje k razpelu ob sebi in da prisluškuje. Hripavo je spregovoril znova: „I sinteza, ki je pa obenem že tudi tpza a]i začetek nove dialektične etape. Tako pravzaprav ničesar ni, se neprestano poraja. Vsaka stvar obenem in v istem smislu je ‘N je ni. Pri takem gledanju izgine ''sak pojem resnice in zmote, do-,Jrega in zla. Počeli bitja in ne-bit-sta si v popolnem nasprotju, za-to razvoj iz prejšnjega v poznejše, z Nižjega na višje ne poteka mirno !n skladno, marveč vedno v naspro-°vanju med predmeti in pojavi, , t boj med nasprotujočimi si tež-Njami. Gibanju in delovanju dajejo P°gon prav nasprotja. Lenin pravi, N je dialektika preučevanje nas- protij, ki pomenijo bistvo stvari, in da je razvoj boj med nasprotji. Po Heraklitu ppvzema, da se svet oblikuje v enoto sam po sebi in ni bil ustvarjen, marveč je bil, je in bo vedno živ ogenj, ki se .neprestano vžiga in ugaša po določeni zakonitosti. Marx je Heglovo pojmovanje vnesel v družbeno in politično problematiko, Lenin pa zamislil njegovo praktično izvedbo. Marksizmu-leninizmu sploh na gre za to, da bi zavračal določene teze in postavljal svoje glede na to, kaj zahteva naravna etika. Zavrača namreč sploh vsak pojem dobrega in slabega. Zato se mišljenje in ravnanje marksistov usmerja zgolj po učinkovitosti, po primernosti v smislu neke trajne revolucije. Tako je zanje dobro to, kar je v liniji „naprcdka“, in slabo, kar napredek zavira. Trdijo tudi, da je konflikte, ki ženejo svet v sinteze, treba pobu jati in pospeševati. Zato razpihujejo nasprotstva med družbenimi sloji in si prizadevajo, da bi razredni boj, ki ga povsod razplamtevajo, dobival videz svetega boja za razvoj in napredek človeštva. Tako je treba vse sile, ki se tem sistematičnim nasilnim poskusom upirajo, u-niČiti kot sovražne človeškemu rodu. Načelo totalne vojne je torej v osrčju vsake komunistične akcije, vsakega revolucionarnega giba-nja. Vendar v revolucionarni praksi ni nekaj absolutnega. Teorija namreč doprinaša k zamisli revolucije, a se vendar tako podreja praksi, da zaradi zmage proletariata lahko spregleda vsak teoretičen princip. Tako je Lenin smešil in preganjal o-portunistične praktike brez teorije kot tudi toge teoretike. Stalin pa je rekel: Leninizem ni proti razgovorom, kompromisom in dogovorom. Ti so včasih potrebni in koristni. še bolj zgovorno je to povedal Mao Ce Tung: Posebnost dialektičnega materializma je njegov praktični značaj; teorija odvisi od prakse, praksa je podlaga teorije in teorija je obenem praksa. Ves kriterij resnice je samo družbena praksa. Praktični vidik je torej prvenstveni, temeljni vidik sp;znavne teorije dialektičnega materializma. Kako razumeti ta absurd: komunizem ima svoj smoter, ki ga zasleduje z vso silovitostjo, a ga po teoriji ne pozna; vendar mu teorija osvetljuje pot. Težko je to razumeti. In vendar je tu točka, ob kateri se je treba ustaviti: absurd, temna praznina naj bi vsebovala počelo, kj nagiba vso komunistično akcijo. Kaj je sploh njen smoter? Vse, kar komunizem na zunaj hoče doseči: mičen je kapitalizma po razrednem " 'oju, zgradnjo brezrazredne družic, odmrtje države itd., so samo etape v strateškem načrtu. Kdor ima za cilj komunizma n. pr. odpravo izkoriščanja človeka po človeku v samoupravniški družbi, bo prav lahko nasedel in se morda vdinjal. Odkriti je.torej treba pravi končni cilj komunizma, ki ga ta v resnici tudi ima, čeprav po teoriji pojma cilja ne priznava. So namreč v vsem neka temeljna počela, brez katerih bj se vse ustavilo in izginilo. Eno od teh je, da vsaka stvar ravna zaradi nekega smotra, to je zaradi nečesa, kar ji je v dobro. Smoter je razlog vsakega ravnanja, človek se za prava človeška dejanja svobodno odloča, nerazumna narava pa teži k smotru po nagonu ali -naravni zakonitosti. Vse gre po -smotru ali zaradi smotra. In vendar marksizem taji, da bi imel kak končni smoter. Zanj ni nič absolutnega, nič določnega, razen gibanja samega, nekega razvijanja človeške družbe brez konca. Tako pravi n. pr. Lenki: Naš nauk ni dogma, temveč je vodilo za ravnanje. Določene formule niso nič drugega kot samo navedbe nekih splošnih namenov, ki pa jih je treba nujno spreminjati glede na stvarni gospodarski frn politični položaj v vsaki stopnji zgodovinskega Procesa. Ali more biti morda cilj komunizma ta neskončna vrsta zaporednih ciljev? To ni mogoče, ker tisto, kar je odmaknjeno v brezkončnost, ne more imeti pomena dobrega, torej smotra. Če ni končnega, dosegljivega smotra, ni mogoče za -njim težiti. Pojem trajne revolucije je torej absurd, nesmisel, ker ne kaže na določeno dobro, ki bi nagibalo človekovo teženje in voljo. Nepretrgan proces vsega prehodnega za bodočnost, razvoj od nižjega na višjc, kot se izraža marksistična dialektika, je kvečjemu lahko sredstvo za dosego pravega, zavestnega nli nezavestnega smotra. Smoter torej mora imeti tudi marksizem, čeprav ga skriva; tako Pač, kot ima neko svojo resnico, Čeprav mu je resnica povsem relativna. Brez pojma resnice sploh ni mogoče govoriti o ničemer, besede bi bile prazni zvoki. Kdor govori Proti resnici, je v zmoti ali laže. ^ komunizem gre bistveno dalje: sistematično, po principu prezira vsako resnico, vsako moralno vrednoto. Pravo in dobro mu je samo to, kar je v prid dialektičnemu procesu revolucije. Zato pravi Pavel VI. v Ecclcsiam suam, da je dialog s komunisti otežkočen zaradi dialektične zlorabe besede, ki ni naravnana na iskanje in izražanje objektivne resnice, temveč je postavljena v službo vnaprej zamišljenih ciljev. Torej je komunizmu notranje lastno to, da brez pomislekov laže in prelamlja dano besedo. Zadržuje ga samo račun, da mu ne bi to škodovalo na prestižu in zaupanju v njegovo verodostojnost za bodoče. Kaj je torej smoter komunizma? Ta ne more biti nič drugega kot neurejena in pretirana ljubezen do. sebe, kj gre tako daleč, da prezira in sovraži Boga; njegovo stvarstvo in bitje sploh. S svojo dialektiko napada naravni red, da se bori proti Bogu. Zato je prej brezbožen kot dialektičen. Apriorni avtonomiji jaza, kot se izraža marksistična teorija, nujno sledi brezboštvo, odsotnost vsake duhovnosti, tudi vsake medosebne čustvene dobrote. Celo srečno urejena družba je za komuniste nekaj nedoločnega, nedognanega in nedosegljivega. Zato je komunizem slab v sebi, ne samo za vernega človeka, ampak tudi za vsakogar, kj po naravi teži za srečo, za polnim usovršenjem osebnosti ali vsaj za mirnim uživanjem dobrin. Božidar Fink Izobrazba in vera (Nadaljevanje) II. SLABOSTI IZOBRAŽENCA Za bolje umevanje nadaijnega razmišljanja si moramo za vrlinami ogledati tudi nekatere (nevarnosti izobrazbe, nekatere slabosti, ki jim lahko zapade izobraženec. Da ne raztegnemo preveč razpravljanja, ne bomo omenjali slabosti, ki zadevajo bistvo izobrazbe same, kakor so pomankljivo potrebno zna-nie, nezadostna izšolanost uma, popolno manjkanje, moralna topost glede na odgovornost voditeljstva in vplivnosti. Omenili bomo le napake ali nepopolnosti izobraženca, katere izvirajo iz izobrazbe kot take, ne iz njenih pomanjkljivosti. Od teh sc bomo nekoliko ustavili pri tem, kar bi lahko imenovali njegov pretirani racionalizem ali logicizcm, njegovo težkovernost in njegovo preobčutljivost za vsako manjresnico pri soljudeh, ter njegovo nagnjenost k neke vrste umskemu napuhu. a) Racionalizem ali logicizcm Morda, celo verjetno je, da je izobrazbo mogoče zgraditi bolj na drugih vrednotah in ne skoraj izključno na spoznavnih ali intelektualnih, v resnici pa učni sestavi postavljajo znanost v samo središče učnih načrtov. Z uvajanjem v znanstvene dosežke hočejo seznani- ti z dejstvi, ki so že znana, obenem pa pokazati tudi poti do njihovih odkritij, sredstva za njihovo ugotavljanje in utemeljevanje, znake za njihovo razpoznavanje. Večina ljudi pri tem ostane brez koristi ali škode. Marsikdo od tistih, ki se v znanost zaljubijo, ki z njo hočejo odkriti in uveljaviti vso in vsako resnico, pa lahko pade v skrajnost, da priznava le spoznavne ali logične vrednote, da ceni le to, kar je mogoče znanstveno ugotoviti ali celo dokazati, morda celo le to, kar ustreza včasih pretirano poenostavljenim logičnim zakonom aii zelo shematiziranim znanstvenim odkritjem. Pozablja, da je pred logiko intuicija in da „isree ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna" (Pascal), da so poleg spoznavnih še druge vrednote in da v življenju človek odloča po neki celostni vrednoti in ne le po posameznih vrednotah, iztrganih iz celote in osamljenih. Pozablja, da je tudi najvišje in najčistejše, recimo znanstveno spoznanje, v največ primerih le skoraj gotovo in mu neko trdnost dajemo mj sami s pritrditvijo volje, ki pa je sicer umna, ne pa spo-znavalna zmožnost. Pozablja tudi, da v skupku našega živega vedenja, to je v sestavu tega, kar dejanski imamo za pravo in resnično, marsikaj dolgujemo drugim in jim le verujemo, da je resnično in gotovo, pa še to :le prevečkrat ne kakim izbranim duhovom, temveč neosebni in ne povsem določeni Znanosti. Pozablja, da je v celoti našega vedenja tudi mnogo takega, kar imamo sicer za resnično in trdno nad vsak dvom, katerega resničnosti ne le mi sami nismo nikdar dognali, česar tudi nobena znanost ne uči, morda le kak znanstvenik ali še večkrat kak učenček znanosti. Ni treba še posebej dokazovati, da tak racionalizem ali tako razu-niarstvo ni upravičeno in ga moramo šteti med divje izrastke izobrazbe. b) Težkovernost Ce je dovoljen ta izraz, naj bi težkoveznost pomenila nasprotje lahkovernosti. Težkovernega bi i-nienovali človeka, ki ob vsaki trditvi ali vsakem stavku pretirano in Prekritično išče razlogov, ki bi sto-°dstotno zanesljivo dokazali, da je rečeno resnično, ali pa še raje iščejo, kar bi utegnilo govoriti proti trditvi in ničesar nimajo za dovolj zanesljivo resnično. Ker se je izobraženec šolal ob znanstveno odkritih resnicah in ker ni posebno verjetno, da se je prebil rez tiste, ki jih je že posvetilo tudi Uročilo in katerih vsaj osebna trdost je gotova, kot se zdi, in ker Se je tako lahko navzel pretirane vere v znanost, je mogel razviti v Sebi tisto naravnavo, ki ji pravimo težkovernost. Zdi se mu, da bi se Preveč prepustil nerazumnosti, če bi priznal kot gotovo resnično nekaj, česar on sam ni do dna premeril s svojim lastnim razumom ali česar ni povsem zagotovila znanost, kateri verjame. Pozablja, da nihče ne more sam ugotoviti resničnosti vsega, kar mora že v vsakdanjem življenju imeti za gotovo, in tudi znanost vsega še ni rešila niti na splošno, še manj pa v vseh podrobnostih in posebnostih, ki jih kak položaj ali kako življenjsko vprašanje kaže v svoji enkratnosti. Pozablja, da je življenje širje kot znanost, da teče pred znanostjo in ,ne po njenih sledeh, in da vsebuje dejstva, ki znanstveno morda sploh niso zajemljiva, temveč jih je treba presoditi izkustveno; v mnogih primerih je celo najslabša odločitev boljša kot nobena, zlasti še, čc je hitra in odločna. To bi bilo težko dosegljivo, če bi hoteli počakati znanstvene zagotovitve in bi odločitev sledila šele znanstveni gotovosti. Težkovernost ali resničen dvom o vsem, česar trdnost nekomu ni o-sebno razvidna, če bi bila povsem dosledna, bi pripeljala v neko moralno smrt ali vsaj v neko prepo-časnost in neodločenost ravnanja. Zato jo moremo šteti med napake izobraženca, tudi če ni splošna, ampak se tiče samo neke vrste življenjsko važnih spoznanj. Nc smemo pa je zamenjavati z že imenovanim kritičnim čutom, ki opravičuje metodični dvom o tistem, čigar gotovost res ni zanesljiva, dopušča pa sprejetje sodbe, katere razvidnosti sicer trenutno ni mo- goče dokazati, a jo je treba sprejeti, ker tako dopušča rešitev kakega življenjskega vprašanja. c) Huda občutljivost za resnico pri drugih Če izobrazba more razviti v človeku neko težkovernost glede česa, kar naj bi vsaj dopustil kot možno resnično, pa utegne roditi še drugo naravnavo glede na spoznavanje in ravnanje drugih ljudi. Kdor se je namreč vzgajal za to, da vedno in povsod išče le resnico, lahko to bolj ali manj dosledno dela ali tudi ne, toda pridobil si je ostrejši čut za to, ali drugi zares hočejo resnico in živijo po njej ali ne. Pazder je vedno laže videti v očesu bližnjega kakor pa bruno v lastnem, tudi najmanjša lastna vrlina ima za vsakega človeka mnogo močnejši blesk, kot bi ga imela celotna popolnost bližnjega. Zato vsakdo rad visoko ceni tiste drobce resnice, ki jih on pozna in uveljavlja, pa naj jih je sam odkril ali morda le prejel od drugih. Hoče, da bi vsi ljudje priznali in ostvarili v življenju prav te drobce „njegove“ resnice; če tega niso storili, so zanj manj vredni, pa četudi imajo še toliko drugih in morda celo večjih vrlin, ki njemu ne pomenijo toliko, ker so pač tuje. Vsak človek le prerad pripisuje sebi le vrline, ki jih morda ima, slabosti pa smoli, nerodnim okoliščinam, nagajanju drugih ljudi ali celo Bogu. Svojim bližnjim pa šteje v »zaslugo" le njihove slabosti in poraze, kar so dobrega dosegli, pa mu je le plod srečnih naključij, izkoriščanja drugih ali neki naravni, osebno nezasluženi danosti, ker da pač imajo »glavo" ali »roko" ali kar že je. Ob naravni razpoloženosti za to, da laže vidi slabosti bližnjega, kakor pa njegove vrline, izobraženec posebno hudo občuti njegovo brezbrižnost za resnico, katero sam ceni ali tudi za resnico sploh. Ker je izšolan v sposobnosti pravilnega spoznanja in vzgojen v volji do resnice ter ima razvit kritični čut, pa še čuti odgovornost za širjenje spoznane resnice med soljudmi, ga lahko brezbrižnost za resnico ali njeno omalovaževanje zares boli. Lahko je ta bol sicer le varnostni mehanizem pri njem samem, ki bi s priznanjem spoznane resnice najprej moral sam spremeniti svoje življenje ali nazore, ali pa bi moral priznati nekako svojo manjvrednost, ker tega ni sposoben storiti. Zato pa se žilavo in zagnano bori za priznanje iste resnice pri drugih, morda podzavestno misleč, da on sam resnici ne more pomagati v življenje, če ji njegovo obl izje ne sledi. Nestrpnost do neresnice, zmote ali laži pa se preveč lahko sprevrže v nestrpnost do ljudi, ki se motijo ali govorijo neresnico. Tako se iz ljubezni do resnice lahko rodi napačna zagnanost v mržnji ali preziru do ljudi, kar ni več v prid ne resnici, ne bližnjemu in tudi ne njemu samemu. Bližnjemu ne, ker postane še manj sprejemljiv za resnico, katero mu vsiljuje, kdor mu je odvraten; njemu samemu pa ne> ker trga tisto vez prijateljstva in ruši tisti temelj občudovanja, ki je ncobhoden pogoj za voditeljsko vplivnost; resnici pa ne, ker je tudi nanjo padla senca nekoga, ki ni Prikupen. e) Nagnjenost k umskemu napuhu Izobraženec, če je zares to, v nekem oziru prekaša mnoge izmed ljudi, s katerimi je v vsakdanjem stiku. V nekem pogledu vsaj, ker zaradi omejenosti človeških sil, tudi izobražencu teh lahko manjka na drugih področjih, ko se je povsem posvetil enemu, namreč študiju. četudi izobrazba, prava izobrazba, v teoriji utemeljuje večjo sposobnost za vsako življenjsko dejavnost, v dejanskih primerih more manj izobražen tekmec izobraženca Pustiti daleč zadaj, zaradi večje 'Spretnosti prav na tem polju. Teda v sposobnosti pravilnega presojanja kakega položaja, v ugotavljanju vzrokov in smislov, pravi izobraženec mora prekašati tiste, bi so se manj izobrazili. To prekajuje je njegova vrlina, pa tudi njegova težava. Kakor človeka, ki *ma dobro razvit glasbeni posluh m izšolan lepotni čut, boli, ko sliši Razglašeno prepevati pa še umetniško že malovredne modne popev-bn. tako izobraženega človeka, ki je naučil iskati resnico in odganjati zmoto ali celo laž, ter se Je naučil ostro presojati resničnost a'i neresničnost raznih trditev in naukov, tudi boli, ko mora posluša-1 šušmarsko reševanje življenjskih alj svetovnih vprašanj pri ljudeh., ki z vsako besedo izpričujejo, da jim za tako delo manjka potrebnega znanja, da niso vajeni skrbno in dosledno misliti, da jim gre bolj za uveljavljanje lastnega mnenja kakor pa za ljubezen do resnice, cesto celo za lažispoznavno opravičevanje nerazumnega in zgolj iz nagonskih utripov rojenega ravnanja. Ker v razgovoru morda tudi sam ne zadene vedno najbolj posrečenega tona, ker je sprejeti kritiko svojega mnenja vsakomur težko, zlasti kadar morda sam ni povsem gotov, če je zavračanje njegovih naukov morda še pregrobo in prestrast.no, če mu iz neu-mevanja ali vsaj neskrbnosti pripisujejo in zavračajo mnenja, ki niso njegova, ko ve, da govori o nečem, za kar je pristojen ali vsaj pristojnejši kakor njegovi sobesd-niki, pač ni čudno, če tudi sam prekorači pravo mero in sc pregreši proti pametnosti. Čeprav ni prav, pa se lahko zgodi, da se po takih skušnjah izobraženec umakne v držo vzvišene nedotakljivosti, prične gledati zviška na druge ljudi in se posveti le še krepitvi lastne izobrazbe. Seveda je to napaka, morda je izobraženec ni predvsem kriv, vendar je napaka. Iz užaljenosti se je odpovedal svojemu naravnemu voditeljstvu. Izobraženca hudič ne skuša toliko niti s kruhom, .niti z oblastjo, marveč z ugledom in slavo. (Bo še.) Vinko Brumen Prenova vatikanske kurije in vatikanskega gospodarstva Rim, 23. novembra — Danes se je na sestanku papeža s 93 kardinali z vsega sveta zgodilo nekaj zgodovinskega: Janez Pavel II. je najprej napovedal odločno prenovo vatikanske kurije, nato pa je ukazal vatikanske finančne službe postaviti na čisto nove osnove. Na ta zgodovinski dan je papež čakal štiri leta, zdaj pa se je odločil. Kardinalom je zadeve pojasnil na drugem plenarnem zasedanju kardinalskega zbora, kardinalu državnemu tajniku pa je v posebnem pismu naročil, naj izdela potrebne izvršne listine. Obe reformi sta bili že dolgo „v zraku*. Po zapletih ob razpadu znane Ambrozijanske banke iz Milana, v katerega je bila na svoj način zapletena tudi vatikanska banka, je bilo pričakovati, da bo prišlo do korenitih sprememb. Pa tudi na račun vloge kurije je bilo iz vodstev krajevnih Cerkva po svetu slišati najrazličnejše pripombe in predloge. In papež se je odločil za potezo, ki nima primere v vatikanski zgodovini. Za začetek se je omejil na bistvene smernice, pravo reformo bodo prinesle šele izvršne listine, ki jih je treba še sprejeti, vendar je smer že zdaj dokaj jasna. Reforma kurije bo potekala v dveh stopnjah. Najprej se bo spremenila sestava in način dela, kar naj bi bila nekakšna dopolnitev in nadaljevanja reform Pavla VI. iz leta 1967. Druga stopnja pa bo zadevala odnose med rimsko kurijo ter škofi in škofovskimi konferencami po svetu. Kurija naj bi odslej delovala kot veliko pastoralno središče, ki bo sposobno vsakdanjih soočanj s potrebami Cerkve po svetu. Po papeževih besedah mora prva stopnja reforme steči takoj, da jo bodo lahko vnesli v prenovljeni cerkveni zakonik. Temeljito čistko bo doživela tudi vatikanska banka. Vatikan bo moral v prvi vrsti živeti od miloščine vernikov po svetu in darov ljudi dobre volje. Konec je investicij in špekulacij, s pomočjo katerih je vatikanska banka prihajala do sredstev za pokritje ogromnih stroškov vzdrževanja kulturne dediščine, osebnih dohodkov uslužbencev in drugih izdatkov. Najprej pismo, nat* sestanek Kakor je v Vatikanu v naivadi, je papež Janez Pavel II. že pred sestankom s kardinali poslal državnemu tajniku Casaroliju posebno pismo, v katerem mu je dal potrebna navodila za izvedbo obeh reform. Pismo nosi datum 20. novembra. O' pazovalce so zelo presenetili nekateri novi pojmi, ki jih papež uporablja v pismu. Vse vatikansko osebje °d vrha do tal preprosto imenuje »delovna skupnost". O vatikanskih financah je papež ttied drugim zapisal: ..Apostolski sedež ne razvija in ne more razvijati gospodarskega delovanja, ki je lastno neki državi; proizvodnja gospodarskih dobrin in investiranje s ciljem dobička preše Sa razloge, zaradi katerih obstaja Vatikan kot država. Razen fondov, ki so Vatikanu lastni in omejeni, Prihodkov, ki jih plačuje italijanska država na podlagi lateranskih spo-razumov kot odškodnino za papeško državo in cerkvene dobrine, ki jih je prevzela italijanska država, je Slavni temelj finančnega vzdrževanja apostolskega sedeža tniloščina, ki jo prostovoljno dajejo verniki vsega sveta in morda še dragi ljudje dobre volje." Papež je v pismu kar najodločneje zatrjuje, da to izhaja iz tradicije Cerkve, evangelija in apostol-skega nauka. V zgodovini so to tradicijo različno razumevali, sedaj pa je čas, ko sc mora apostolski sedež Nanesti samo na darove vernikov in ljudi dobre volje. V nobenem pri-nieru se ne more zatekati k dvomljivim finančnim špekulacijam, ki niečejo čudno luč na poslanstvo Cerkve. Iz tega je mogoče zelo jasno videti, da hoče papež narediti konec niednarodni dejavnosti vatikanske kanite. Z drugimi besedami, vatikanska banka, ki je listina sicer nikjer Prečno ne omenja, se bo morala ornejiti na dejavnost nekakšne hišne kanite, ki bo v vsem služila potrebam Cerkve. S tem v zvezi papeževo pismo govori tudi o zaupanju v božjo Previdnost, ki ne bo nikoli dopustila, da bi pomanjkanje sredstev zavrlo delo apostolskega sedeža. V vsakem primeru bo še vedno mogočo sklicevati se na velikodušnost vernikov; seveda jih bo treba seznaniti tudi s tistimi potrebami apostolskega sedeža, o katerih morda danes ne vedo veliko. Kar zadeva vatikanske uslužbence, se je treba držati meril socialnega nauka Cerkve, posebej še zadnje okrožnice O človekovem delu. Združenje vatikanskih uslužbencev, ki mu nekateri pravijo kar vatikanski sindikat, „bo lahko opravilo veliko poslanstvo sodelovanja", ne sme pa se spuščati v pretirane spore, ne sme dobiti pečata razrednega boja ali politične pripadnosti. Kardinali naj bi pri reformi dejavno in. iskreno sodelovali Na sestanku, ki se ga je udeležilo 93 kardinalov, je papež najprej spregovoril o zbornosti v Cerkvi. Tudi tiste kardinale, ki vodijo večje škofije po svetu, je pozval, naj mu pomagajo pri vodstvu Cerkve. Prvo poročilo je prebral ameriški kardinal Krol. Papeža in druge kardinale je seznanil z delom petnajstih kardinalov, ki so na papeževo zahtevo pregledali vatikanske finance. Skupina kardinalov je obiskala tudi vatikansko banko; čeprav so nadškofa Marcinkusa menda povabili, naj se jim pridruži, ga ni bilo zraven. Pravni izvedenec vatikanske banke je kardinalom predložil poro-čilo mednarodne finančne komisije, ki je raziskovala povezavo med vatikansko in Ambrozijansko banko. Po njihovem prepričanju tako imenovana patronatna pisma, ki naj bi jih nadškof Marcinkus v imenu va-tinkanske banke izdal zdaj že pokojnemu šefu Ambrozijanske banke Calviju, vatikanske banke pravno ne obvezujejo k plačilu znatnih vsot. Kljub temu pa so kardinali menili, da je javnost zaradi vsega dima okrog dvomljivih bančnih povezav vznemirjena in Marcinkusu najbrž ne kaže ravno najbolje. Podoben sestanek papeža s kardinali je bil novembra 1979. Tudi takrat je svet dočakal senzacijo: papež Janez Pavel II. je objavil vatikanski primanjkljaj: 17 milijard lir. čez dobro leto se je primanjkljaj povečal na 19 milijard, sedanji pa menda znaša kar 35 milijard. Odmevi in ugibanja Milanski Corriere della sera piše, da je sestanek s kardinali izpolnil pričakovanja vse katoliške skupnosti. Tudi kardinali so si oddahnili, saj so vsi živeli pod mučnim vtisom ugibanj o vpletenosti vatikanske banke okrog prepada Ambrozijanske banke. V Vatikanu vlada prepričanje, da je temeljita gospodarska reforma nujno potrebna; papež je to uvidel in jo je tudi odločno začel. Namen, da bi se apostolski sedež vzdrževal le z darovi vernikov, so ‘ako pojasnili svetu kakor tudi vatikanskim uslužbencem. To naj bi imeli pred očmi, kadar bodo spet zahtevali povišanje plač. Kljub temu so tudi laiški uslužbenci v Vatikanu z olajšanjem sprejeli napovedane reforme. Zanje to pomeni, da ni obveljalo stališče nadškofa Marcinkusa, ki je bil odločno proti sindikalnemu združevanju vatikanskih uslužbencev. Rimski II Tempo piše, da se bodo preiskave v vatikanski banki še nadaljevale. Trem finančnim strokovnjakom, Američanu Brennanu, Švicarju De Wecku in Italijanu Ce-ruttiju se ie pridružil še Nemec Hermann Abs. Marcinkus naj bi čez nekaj mesecev odstopil, vendar naj bi še nadalje ostal v vatikanski gospodarski upravi, kajti papež pozna in ceni njegove sposobnosti. Vsi pa so prepričani, da bo s tem vatikanska banka očiščena in bo postala ustanova, ki je za Cerkev nedvomno primernejša. Uradno sporočilo 26. novembra 26. novembra je vatikanski tiskovni urad objavil uradno sporočilo o sestanku papeža s kardinali. Uradno sporočilo podaja povzetek vprašanj, ki so jih kardinali obravnavali sami ali skupaj s papežem, podatke o gospodarskem položaju apostolskega sedeža ter posebno listino kardinala Casarolija o razmerjih med IOR (Istituto Opere di Religicne = vatikanska banka) in med nedavno propadlo Ambrozijansko banko iz Milana. Številke o gospodarstvu apostolskega sedeža (vključno z governato- ratom vatikanske države) so po izjavah nekaterih kardinalov precej Kižje od letnega proračuna nekaterih velikih škofij ali organizacij z veliko manjšo dejavnostjo od apostolskega sedeža. Skupni prihodki so v letu 1981 znašali 100 milijard lir, °d te vsote so papežu poslali z vsega sveta v obliki „Petrovega novčiča" (lepše ime za miloščino) 28 milijard in pol. Izdatkov je bilo 95 milijard lir, od tega nad 60 odstotkov za plače vatikanskim uslužbencem. V zvezi s plačilno bilanco za leto 1981 so kardinali soglasno pritrdili predlogu, da je treba ločiti upravo apostolskega sedeža in Vatikana kot države. Seveda je največje zanimanje zbujalo pojasnilo kardinala Časa relija o razmerjih med vatikansko in Ambrozijansko banko. Komisija je svoje delo končala, priporočila pa je upravi vatikanske banke, naj v sodelovanju z Italijo razčisti še nekatere nejasnosti. V ta namen so tudi v svojem sporočilu pustili odprta VTata, kar zadeva odnos med pravno io moralno odgovornostjo vatikanske banke za dolgove, ki jih je naredila Ambrozij anska banka, oziroma njen ravnatelj Calvi. Apostolski sedež je s svoje strani Potrdil popolno pripravljenost za sodelovanje z italijanskimi oblastmi. Vatikanska banka (IOR) je sa-1113 zase pravna oseba in zato odgo-v°rna za svoje postopke; nobene Pravne povezave in z njo povezane odgovornosti ni z drugimi uradi apostolskega sedeža. Strokovnjaki pa so Pedvoumno potrdili, da je vodstvo Ambrozijanske banke zlorabilo zaupanje, ki ga je bilo deležno pri vodilnih osebnostih vatikanske banke. S pomočjo različnih dobro premišljenih operacij, ki med seboj niso imele nobene zveze, so začeli uporabljati ime vatikanske banke v povezavi z uresničevanji nekaterih sumljivih finančnih operacij. Tako se je vatikanska banka pri opravljanju normalnih bančnih opravil nenadoma znašla v vlogi pravne kontrole nad dvema družbama in potem še nad osmimi drugimi, ki so bile z njima povezane. Ker pa niso dejansko nikoli upravljali s temi družbami in so šele avgusta 1981 zvedeli za ta pravna razmerja, so sprejeli potrebne ukrepe in s 1. avgustom 1981 tudi pravno pojasnili svoj položaj, ne da bi prevzemali kakršna koli jamstva. Skupina štirih bančnih strokovnjakov bo še naprej pomagala vatikanski banki s svojimi nasveti, posebej še sedaj, ko je apostolski sedež natančno opredelil njene pristojnosti. S tem v zvezi je papež v sklepni besedi močno poudaril, da je treba finančni položaj gledati v njegovi celostnosti, »zlasti pa v luči ljubezni". Ponovno je potrdil, da morajo pomeniti »osnovni vir za gospodarstvo apostolskega sedeža darovi, ki jih prostovoljno dajejo katoličani vsega sveta ali tudi drugi ljudje dobre volje". Vse to je najbolj v Skladu ,,z izročilom, ki izvira iz evangelija in apostolskih naukov". Papež se je kardinalom zahvalil za zvesto službo in jim potrdil svoje zaupanje. Zdi se, da bodo podobni plenarni sestanki postali občasna praksa zlasti takrat, kadar bo treba reševati odločilna vprašanja. Vprašanje financ in reforme kurije pa gotovo spada v ta okvir. Po drugi strani pa bi papež rad kar najbolj prenesel težišče odločanja „na teren", v krajevne Cerkve, zato tako poudarja pomembno vlogo predsednikov škofovskih konferenc in voditeljev krajevnih Cerkva, ki so po svojem položaju tudi kardinali. 2^ Beseda nadškofa Šuštarja slovenski mladini v Argentini Govor nadškofa Šuštarja med mladinsko sv. mašo v sanjuški stolnici v nedeljo 31. oktobra 1982. Draga slovenska mladina, draga dekleta in fantje! Srečanje z mladino pomeni srečanje z življenjem, ki se odpira v prihodnost, polno pričakovanja in upanja, pomeni znamenje življenjske moči. In ko se srečujem danes z vami, k; ste v tako velikem številu prišli s svojimi sorodniki in prijatelji, naj bo to srečanje še na poseben način znamenje življenja, tistega življenja in tiste življenjske moči, ki so ga vaši starši in vaši predniki prinesli iz domovine v zvestobi Bogu in veri in slovenskemu narodu. Bogu, ki je vir življenja, in veri, ki oznanja in prinaša življenje in kaže pot v življenje, in v zvestobi slovenskemu narodu, katerega je življenska moč, kljub vsem preizkušnjam, tako velika, da ni dajala samo življenja tistim, ki živijo v matični domovini, temveč tudi našim rojakom, ki so odšli po svetu in tam s svojo zvestobo Bogu in narodu pričajo o življenjski moči tega naroda. In v tej zvestobi Bogu Kristusu, je naša pot, resnica in življenje, Cerkev, v kateri imamo svojo domovino, kjerkoli na svetu živimo, in v zvestobi slovenskemu narodu, slovenski besedi, povezanosti z matično domovino, bi vas rad s svojim obiskom v daljni Argentini Potrdil in potrdil prav posebno danes ob tem Mladinskem dnevu, h kateremu so prišli naši najmlajši, odraščujoči fantje in dekleta in odrasli mladj rod, ki sprejema izbočila svojih staršev in prednikov, da ga ohrani živega v odprtosti novemu svetu, v sprejemanju tega, kar more nuditi novi svet vsem, ki živite tu, tudi v pripravljenosti, da prispevate svoj delež h graditvi božjega kraljestva tu v tem svetu. Iskreno sem vam hvaležen za to vaše prizadevanje, ki traja že toliko let, posebno po drugi svetovni Vojni, iskreno sem hvaležen vašim staršem, ki so ohranjali to izročilo in ga dajali naprej vam. In na tem mestu bi sc rad posebno zahvalil ysem duhovnikom i>n drugim vzgojiteljem in tistim, k j so srbeli za mladino, in tistim, ki to delajo danes, posebno dr. Starcu, direktorju A- Oreharju in drugim dušnim pastirjem, predvsem pa vam, dragi baladi, ki sodelujete, ki sprejemate, ki vse to oživljate in uresničujete, kar bi vam radi dali vaši starši, v'aši dušni pastirji, dali na življenjsko pot. Vi ste kakor zemlja, ki sprejema |jc sadove, in skrbite za to, da bi bi-1 dobra zemlja, da bi to seme vz-£nlo in obrodilo bogate sadove. Današnji Mladinski dan naj bo izraz te pripravljenosti, še več, izraz skrbi in zavzetosti za to, da bi to seme, ki požene, ki raste in zori, ne uničila nobena nevarnost, nobena nevihta, noben škodljiv vpliv od koder koli. Dragi sestre in bratje, sprejmite to sporočilo božje besede in slovenske besede, ki bi jo vam rad oznanil in vas v zvestobi božji in slovenski besedi potrdil. In božja beseda, ki smo jo ravnokar slišali v treh berilih in posebno v evangeliju, nam je vsem, predvsem vam mladim, vodilo za življenje, bogastvo za življenje, luč, ki vam odkriva novo prihodnost in vedno večja nova obzorja, tista beseda, ki vam odkriva smisel življenja in kaže pot v tisto prihodnost, kjer se človek ne izgubi, temveč nosi v sebi vedno več upanja, ker ve, da ga božja resnica osvobaja in božja ljubezen napolnjuje z vedno novo življenjsko močjo. Ta božja beseda, ki nam je ob tem srečanju vodilo, je naj večja zapoved ljubezni. K ljubezni je poklican človek in kejor odkrije pravo ljubezen in iz nje živi, ta je bogat, ker prinaša ljubezen in srečo drugim. Zato pomeni božja beseda vam, draga mladina, najprej to, da se hočemo o-svobajati vsake sebičnosti, vsakega samoljubja, tistega mišljenja in življenja, kjer človek išče samo samega -sebe. Zato se hočete vi mladi vedno bolj osvobajati, vedno bolj odpirati resnici, ki vam jo prinaša božja beseda, in hočete to božjo besedo uresničiti v prizadevanju za cisto mladost, v prizadevanju za tiste vrednote, ki vas usposobijo za življenje, v zvestobi Bogu, ki vas kliče, v velikodušnosti, s katero odgovarjate na božji klic. Glejte, bratje in sestre, odgovor na božji klic pomeni, da hočemo presegati vse to, kar nas usužnju-je, kar nas loči, in se vedno bolj osvobajati in presegati samega sebe za tiste daljave, za tista obzorja, ki pomenijo vedno večjo svobodo, vedno večjo srečo in vedno večjo veselje. In to je ljubezen, resnična ljube, zen, ki jo znamo razločevati od tistega čutnega uživanja, kjer človek išče samo samega sebe, ki jo znamo prečiščevati tudi v marsikateri žrtvi. In prvi smisel te ljubezni je Bog, naš Stvarnik in naš Oče, ki je nas usposobil za pravo ljubezen. Naš Bog je Bog ljubezni, kot pravi Prešeren v Krstu pri Savici, in zato hočemo svojo ljubezen najprej posvetiti Bogu ne le v besedah, temveč v življenju, v pričevanju za Boga. Živeti po njegovi volji, pa naj bo to v pripravi za življenje v mladih letih, naj bo to pozneje v družini, naj bo to v poklicnem delu, naj bo to v trpljenju. Če smo odkrili Boga, potem smo srečni, ker živimo iz božje ljubezni in živimo za Boga, ki nas ima rad in hoče, da bi bili srečni v njegovi ljubezni. In potem pomeni to razsežnost resnične ljubezni do vsakega človeka, ljubezni do bližnjega, kajti kdor živi samo zase, postaja vedno bolj reven in nesrečen, kdor pa odkriva svojega brata in sestre, kdor vidi v vsakem človeku svojega pri' jatelja, kdor ima ljubezen do bližnjega, ta postane srečen in prinaša srečo drugim. In zato, dragi fantje in dekleta, k temu vas spodbujam, imejte pravo ljubezen do vsakega človeka, spoštovanje, dobroto, prijateljstvo, pripravljenost, da mu pomagate, da ostanete z njim povezani kot ena družina. Kjer je taka družinska življenjska ljubezen doma, tam se razširja vedno bolj naša družina, razširja se naša slovenska domovina in gradi se božje kraljcst-stvo med nami. Kajti to je posebna značilnost za vas, da hočete živeti ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega kot verni sinovi slovenskega naroda. In vi, dragi mladi, ki živite tu in si prizadevate, da bi to uresničili, ste na poseben način povezani z mladino v naši matični domovini, ki si prav tako prizadeva za to dvojno zvestobo in hoče živeti tako življenje ljubezni do Boga in do bližnjega. In zato je naše današnje srečanje potrditev te vezi z domovino in z mladino v domovini in z mladino drugod po svetu. In ostanimo na tak -način povezani v prizadevanju, da bi živeli, kar nam oznanja in nam daje Bog. In za to hočemo prositi v tej evharistični daritvi, in sc prav posebej priporočiti Mariji, Mariji Pomagaj, Materi našega naroda, Materi vseh tistih, ki so odšli po svetu. Naša Ma- kaj bo z vašo vero ? Kristus „T1“ Dragi mladi prijatelji! Vsak narod svojo izpoved vere ‘odene v svoj plašč. Zato danes tudi pri misijonskem delu govorimo o inkulturaciji. Šele takrat je Cerkev vraščena v posamezni narod, ko dobi narodovo zunanjo podobo. To pa seveda tako, da ne izgubi nič bistvenega. Ko so Vaši starši prišli v tujino, je bilo velikega pomena, da so ohranili tudi zunanji izraz svoje vernosti. V deželah, kjer emigrante sprejemajo kot obogatitev, posebno Cerkev to želi. Kajti predobro se zaveda, da se s pomočjo vsega, kar je možno iz domovine prenesti v tujino, ohranja tudi vernost sama. Toda obstaja nevarnost, da bolj polagamo važnost na zunanji izraz kot pa na vsebino. In če tudi vam mladim priporočamo, da o-hranjatc r.ašc običaje, vam s tem želimo pomagati napraviti zdrav, naraven prehod v prihodnost. Počasi bo marsikaj zunanjega odpadlo. Vi ste nujno prisiljeni, da se vrasteto v kulturo naroda, med katerim ste rojeni. Kaj možno pa ti Marija naj vas spremlja in naj vas blagoslavlja — in znova obljubimo Kristusu, da bo ostal za nas naša pot, naša resnica in naše življenje. Amen. je, da ta prehod komu zamaje tla pod nogami, če smem reči: „folk-lora vernosti in cerkvenosti" obledi, počasi lahko izgine, in kaj potem ostane? če ni bilo vsebine, da smo razobešali le prapor svoje vernosti, potem ostane prazni na. Nekoč me je presenetilo vprašanje mlade žene iz družine, kjer so vsako nedeljo pri maši. Zna slovensko, ustanavlja svojo družino, a med pogovorom je zastavila presenetljivo vprašanje: ali so naši starši sploh verni? Priznam, še danes sem ji dolžan odgovor in ga še danes ne vem. Slutim pa, da ta mlada žena nosi v sebi občutek, da je le preveč zunanjega, pa vse premalo notranjega v naši vernosti. Če pustim to drzno vprašanje ob strani, nič ne dvomim, da je za vas mlade najbolj važno, da greste v notranjost, če ne .boste prišli do osebne povezave s Kristusom, da vam ne bo le zgodovinska osebnost, ne le ustanovitelj krščanstva, ampak tisti „Ti“, ki je po milosti najbolj tesno povezan z vami in vi z njim, potem boste ostali na površini. In če bo sčasoma ta površina, ki je imela svojo vlogo, izginila, se boste znašli sami pred vprašanjem: ali sploh verujem. Zakaj bi šel k maši vsako nedeljo? Zakaj bi šel k spovedi? Zakaj bi hodil pogosto k obhajilu? Pri desetih letih ni bilo teh vprašanj. Kaj razumljiva pa so od sedemnajstega leta navzgor. In naj se zapletete še v spore ali s starši ali s starejšo generacijo, kaj bo bolj opravičljivo za vas same kot beg pred tako družbo, beg pred takimi verniki, ki se vam zde farizejski, ponarejeni, zgolj iz tradicije in dolžnosti. S tem si ne upam reči, da je krivda na starših ali starejši generaciji, niti ne, da je krivda na vas. Kratko: zgodi se. Morda tragičen nesporazum. A tak nesporazum lahko preprečimo, če v svojih doraščajočih letih ustvarjate svoj, čisto svoj notranji svet z Bogom, če vam Kristus postane: ne predmet vere, ampak vaš edinstveni prijatelj, in pa če vam življenje božjega otro- štva prinaša srečo, sproščenost, vas izpolnjuje, potem bo vse zunanje res zunanji. Nič vas ne bo moglo omajati, niti če vaši starši končno res ne bi bili verni, če bi vaši najboljši prijatelji odpovedali. Imeli boste prepričano, samostojno vero, ki je ne more zamajati nobena človeška sila, noben življenjski pretres. Za to vero pa je treba moliti, ker je milost; to vero je treba .bogatiti, ker je tudi delo razuma, in je treba vsklajati vero, osebno prepričanje, z življenjem, kar je delo volje. O tem drugič. Za konec samo vprašanje: mo- * lite vsak dan za moč vere? Take vere, ki „gore prestavlja". Moliti moramo drug za drugega, kajti tu gre za biti ali ne-biti. Franc Sodja CM KDAJ ZAČETI S PRIPRAVO NA ZAKON? Nekdo je dejal, da se vzgoja začenja sto let pred rojstvom. S tem je hotel reči, da vplivi na človeka segajo daleč nazaj in da je zato že zelo zgodaj treba misliti na bodoče vzgajanje. Tudi s pripravo na zakon je tako. Začenja se davno pred poroko. Nc samo eno leto ali dve prej, ko fant in dekle hodita skupaj, kot pravimo. Skušajmo odgovoriti na vprašanje, kdaj bi bilo pametno, da fant in dekle začneta hoditi skupaj. Kratko bi lahko odgovorili: Ko sta za to — zrela. Sadje je užitno, ko je zrelo, ali celo, ko že zrelo še podozori. Tako je tudi s „hojo“ ali poroko. Kaj pa pomeni biti zrel, ni mogoče odgovoriti z enim stavkom, ker potrebujeta več vrst zrelosti. Najprej polno telesno zrelost. Za naše kraje je pred osemnajstim letom ni veliko. Neki časopis je poročal o petnajstletni, ki je rodila, a se je tudi še potem večkrat hodila z drugimi otroki — igrat... Sama sposobnost rodnje šs ne pomeni resnične telesne zrelosti. Breme porajanja zahteva zdrav, razvit in odporen organizem. Seveda tudi še tako telesno zrel fant ali dekle še nista zrela za zakon, če nista duševno razvita. Pri nas dekleta redno dozorevajo okrog dvajsetega leta ali malo po dvajsetim. Fantje celo nekaj let pozneje. Pred tem časom na primer očetovski nagon v fantu še precej spi. Dekle pa pred svojo duševno zrelostjo življenje in predvsem ljubezen ter zakon navadno jemlje preveč romantično, premalo življenjsko. Gre torej za razvoj moških in ženskih lastnosti, ki so spet vse zelo potrebne in nujne za zakonsko življenje. Brez te duševne zrelosti je zakon pretežak in ostaja vse življenje — nezrel. Tretja, poklicna ali neka gmotna zrelost, je bolj važna, kot bi mlad človek mislil. Trden poklic je nujni pogoj za znosno življenje v zakonu in družini, ki zahtevata tvarno podlago. Zelo težko je paru, ki šele po poroki končuje svoje poklicno usposabljanje. V tem smislu se res ne da živeti samo od ljubezni, kot pravijo. Gotovo je za kristjana potrebna tudi neka verska zrelost, če hoče svoj zakon živeti krščansko zrelo. Ta zrelost je predvsem v tem, da imata fant in dekle osebno vero, se pravi vero iz prepričanja, vero iz znanja in prakse, se pravi, vero iz življenja, ne pa samo podedovano vero, ki spada med druge lepe starine, ki so — samo še - za okras. Gre za vero, ki se ne ozira na druge, kot se ne oziraš na sošolca, ki pri matematični nalogi napiše na primer, da je sedemkrat osem oseminpetdeset, ko veš, da je šestinpetdeset. Za osebno doživetje Boga gre, ko te nihče več ne more prepričati, da Boga ni in da ni čudovit, kot te nihče ne bo prepričal, da so gore grde, če si plezal po njih, ali da je morje, če si ga videl, luža. Taka vsaj začetna verska zrelost jo potrebna krščanskima zakoncema, če hočeta sredi sodobnega sveta svoj zakon začeti in potem dalje živeti res krščansko. Mnogi ga namreč žive drugače. Kaj storiti, če je eden od kandidatov za bodoči zakon neveren ali slabo veren, bomo skušali odgovoriti v naslednjih razmišljanjih o bližnji pripravi na zakon. Še nekaj bi bilo potrebno za dva mlada, ki začenjata bližnjo pripravo na zakon. To namreč, da ■se ne osamita, človek je v vsem in povsod družbeno bitje, tudi v ljubezni in tudi v zakonu. Sam je lahko le čudak ali samorastnik. Kakorkoli je torej prav in razumljivo, da fant in dekle sama rešetata svoj namen stopiti na skupno življenjsko pot, jima bodo vendar vrstniki in starejši, s katerimi se bosta od časa do časa pogovorila o svoji nameri, lahko pri tem veliko pomagali. Tudi to pomeni biti zrel — vedeti, da no moreš vsega sam. Odlomek iz pesmi Toneta Pavčka Brez naslova razmišlja o zrelosti in potrebnem času za to takole: To pa je čas, ko fant v dišečem mraku nerodno je objel dekle čez pas, ko nič ne teče voda na vodnjaku, kot bi za hip ustavil se še čas. Pa ne velja življenje le obiti in reči tisti grenki: kaj mi mar, kot ne velja v samoti se solziti! Življenje ni tako preprosta stvar. Zato naj teče voda na vodnjaku in tisti fant doraste naj v moža, da deklica v dišečem svežem mraku bo voljna z njim na težko pot odšla. Vital Vider v družini Vzgaja otroka v ilružl ni Na otroka se je treba pripraviti V prijazni hišici ne daleč od glavne ceste živijo Žitnikovi. Mož Blaž je vodja dobave v bližnji o-pekarni, žena pa je še pred nekaj meseci delala v tovarni perila. Poročena sta lero in pol in že sta si zgradila lepo hišico in u-redila prijeten dom. Starši so jima namreč precej pomagali. Žena Marjanca, rjavolaska pri 23. letih, je pred dvema mesecema dobila fantka, ki so mu dali pri krstu ime Peter. Ko je mlada žena nekako pred desetimi meseci rekla: „Blaž, zdi se mi, da bova dobila otroka," jo je mladi mož ves iz sebe objel in veselo zaklical: „Pri Žitniko-vih bomo zibali! Juhuhu! To bo kričanja, življenja in veselja!" Nato sta se odpravila v službo. Proti večeru sta -bila oba doma. žena je pospravljala in kuhala večerjo, Blaž pa je ves zamišljen stavil grede v kurniku. Delo mu ni šlo od rok. Zato je vzel lopato in šel na vrt. Prejšnji dan mu je ostal še kos zemlje, ki jo je hotel prekopati. Kazno je bilo, da razmišlja o nečem važnem. Komaj je čakal, da bi ga žena poklicala k večerji. Končno je le zaslišal zvonki Marjančin glas: „Blaž! Večerja je na mizi! Pridi!" Povečerjala sta. Žena je pospravila mizo in pomila posodo. Mož pa je vzel v roke časopis in nekaj listal. Toda branje ga ni pri- tcgnilo, Nato je vzel strokovno »vijo in nato še neko knjigo, čakal je, da bi žena končala. Čez kake pol ure je bila tudi Marjanca v družinski sobi. Rekla je: „Kaj je, Blaž? Pri niče-fitsr nimaš obstanka. Je mogoče kaj napak?" »Nič ni napak! Vse je v redu! Toda odkar si mi zaupala, da pričakuješ otroka, se mi pode v glavi misli za mislijo. Pa ne samo toisli, ampak tudi skrbi." »Saj bom vendar jaz imela o-tfoka in ne ti. Kaj si boš glavo kalil. To bom že jaz opravila. In fipan, da kar dobro." »Marjanca, nikdar nisem dvomil o tem. Vem, da to vse prav! Todr. r.ekaj me vznemirja. Včasih me direktor opekarne povabi nn svoj dom. Lepo urejeno stanovanjc ima, čedno ženo in dva °troka. Toda če pomislim, da bi fiicrali biti najini otroci taki kot široklerjevi, potem me začne hoteti glava in mi postane tesno pri Srcu. Dva lepa dečka. Eden šest, drug; sedem let star. Pa razvaje-fia, razvajena, da ti ročem. V treh _etih, odkar sta otroka malo večin, so imeli nič manj kot devet gospodinjskih pomočnic. Nobena fic vztraja več kot nekaj mesecev. To j,o nevzdržno. V vsakem kotu 'Srače. Slikanice po tleh in mi-zah. Obleka povsod, tudi tam, teter bi je najmanj pričakoval, dričanje. Ropotanje, praske, jok 'fi cviljenje, da o drugih hujših sečeh ne govorimo. Direktorjeva Zena je na robu živčnega zloma. °n tudi. Vedno je učil, da je tre. ba otrokom pustiti, naj se razvijajo, kakor zahteva narava. Zdaj je nad položajem v družini popolnoma razočaran. Ne ve, kaj naj stori." »Kaj takega se pri nas ne bo zgodilo. Za to bom že jaz poskrbela. Vem, kako sta nas vzgajala naš oče in mati." »Vsekakor. Toda, veš, časi so se spremenili. Pred tridesetimi ali štiridesetimi leti so bile razmere drugačne. Mislim, da je danes najbolj potrebno, da se mož in žena, preden pride otrok, temeljito med seboj pomenita. Potem pa, ko so otroci že tu, da oba skupaj, po obojestranskem preudarku, vzgajata otroke." »Imaš prav. Tako se mi zdi najbolj pametno. Kaj torej sedaj ?“ »Najprej' je treba misliti na to, da boš dobila čimprej porodniški dopust. Ne moreš se hkrati popolnoma predati službi in otroku. Otrok ima pravico, da je že pred porodom vse prav razporejeno." »Ali misliš, naj vzamem predčasni dopust?" »Tudi to ne bi bilo napačno. Če imava otroke, jih imejva z vsem dostojanstvom in z vso odgovornostjo. Mislim še naprej. Dokler otroci ne bodo šli v šolo, boš ti predvsem mati, vzgojiteljica. Skrbela boš, da nam bo vsem lepo doma." »Nimam nič proti. Prav nasprotno. Vedno šemi si želela živeti in biti predvsem za družino. Če bova le zmogla. Moja plača sicer ni tako visoka kot tvoja. Toda tudi k temu tako prijetnemu domku so pripomogli moji zaslužki, če bom pustila službo, teh dodatnih tisočakov ne bo." ,,'No skrbi za to! Poskrbel bom, da nam ne bo nič manjkalo. Pa tudi v banki imam nekaj prihranjenega." Ne samo reja, ampak vzgoja To je bil prvi »vzgojni" pogovor Žitnikovih. Dostikrat sta se še potem menila o otrocih. Eden izmed teh pogovorov je takole potekal: »Danes sem bil zopet pri direktorju. Nekaj sem mu moral popraviti v kuhinji. Nekaj' strašnega. Komaj sem končal. Otroka sta mi raznesla vse orodje. Eden je vlekel reči v klet, drugi na vrt. Mati ju je opominjala, jaz sem se jezil, pomočnica se je muzala. Kaj takega pa ne." »Zdi se mi, pri direktorjevih skrbijo samo za to, da so otroci dobro rejeni, lepo oblečeni, da i-majo čedno stanovanje, zadosti igrač, priložnost za igro na prostem. Pozabljajo pa, da se mora otrok tudi duševno, nravno in versko razvijati." »Držijo se pač navodil, ki jih večina priročnikov za nego otroka predpisuje. Toda to je premalo. Zdi se mi, da jim manjka vzgoje. Vedno sem si želel, da moji otroci ne bi bili samo lepo rejeni, oblečeni in telesno negovani, pač pa da bi bili predvsem lepo vzgojeni." (Krščanski zakon) Nadškof Šuštar v Braziliji Po odhodu iz Argentine je nadškof Šuštar na kratko obiskal tudi Slovence v Braziliji. 3. novembra ob 13. uri ga je na letališču Sao Paulo pričakala skupina rojakov, 12 v narodnih nošah, in kar 8 duhovnikov. Nadškofa je pozdravila in mu izročila šopek nageljnov deklica Marija Stanislava Mozetič. Zvečer je bila maša v slovenskem verskem središču, ki ga vodi Alojzij Ilc z Ludvikom Ceglarjem. Z metropolitom je somaševalo vseh 8 duhovnikov ob izjemno številni udeležbi rojakov. Nadškof je s svojim nastopom in besedo vse osvojil. Po maši je bila za vse udeležence v dvorani večerja. Po pozdravnih besedah L. Ceglarja je spet spregovoril nadškof in priporočal zvestobo veri, slovenski narodni pripadnosti in slovenski govorici. Nato je obšel mize in vsakega posebej pozdravil. Naslednji dan je nadškof v spremstvu župnika Ilca, Ceglarja in dr. Edota Škulja obiskal kardinala Arnsa. Nato je nadškof obiskal še 100 km oddaljeno župnijo Piraccaio, ki jo vodi Cikanek. Slovenskega visokega gosta so prisrčno pozdravili župljani in predstavniki civilnih ob" lasti. Ob petih popoldne je bila sv. maša, pri kateri se je nadškof o-slovil in se nato vrnil v Sao Paulo na letališče, odkoder je prek Ria de Janeiro odpotoval v Evropo. Wilhelm Hunermann III. del NA OTOKU SMRTI Pred vrati pekla Kobala se je kopala v soncu. Bil je maj, poln čebel, brenčanja in ptičjega petja. Veliki pisani metulji so se pozibavali nad morjem cvetov. Zjutraj se je pater Damijan z malim, debelušnim bratom Gašperjem, ki je bil že več let pri njem, sprehajal po vrtu. Oba sta bila zaverovana v svoje bele lončene pipe in dim se jima je ovijal okoli glave. Pred zeleno gredo sta obstala. „Fižol dobro kaže," je prvi spregovoril pater. „Debel bo. Lahko ga bomo jedli s slanino in z gnjatjo! Ne bo slaba hrana, brat Gašper!“ Dobremu bratu so se oči zasvetile od veselja. S koncem jezika si jo željno obliznil ustnice in se z obema rokama gladil po lepo zaokroženem trebuščku. »Debel fižol s slanino," je nato rekel ves očaran in zavijal oči proti nebu, kot da bi si od zgoraj moral izprositi moči za tak nadčloveški učitek. »Fižol s slanino! Spet smo na Flamskem!“ Tedaj je duhovnik položil samo- stanskemu bratu roko na ramo: »Da, prijatelj, spet smo na Flamskem! Ta dežela je moja Flamska! To je moj Tremelov, moja domovina! Včasih mi je, kot bi morala tam iz cerkvice priti mati, ljuba, stara mamica, oprta na palico, ali kot da bo zdaj prišel po tejle stezi med vrtnimi gredami oče. In ko zvečer sedim na verandi, se mi zdi, da poslušam mater, ko bere stare legende o puščavniku Petru ali o kakem drugem božjem svetniku. Če tedaj kak star ka-naški par prestopi prag moje hiše s kakršnokoli skrbjo na srcu, tedaj vem: ta dva sta mi oče in mati. Bog mi je podaril novo, ljubo domovino!" Gašper je ganjen poslušal duhovnika. Nato sta molče odšla proti hiši, ki je bila vsa v zelenju. »Hiša v soncu!“ se je veselo smejal Damijan. »Drugačna kakor travnata koča patra Klemensa s pajki in ščurki. A v Puni je pater Klemens prav srečen. Kanalci ga ljubijo kakor svojega očeta. Po o-nem strašnem potresu pred petimi leti je Bog vse v dobro obrnil na tem otoku. Vse je lepše grajeno. Bog nam blagoslavlja žetev!" »Da, letos bo debel krompir!" je pritrdil brat in zadovoljno ogle- doval zelene grede. „Koliko bo gra. ha in fižola!" „Na krompir in fižol zdaj ravno nisem mislil, ampak na žetev v božjem vrtu. Prav imaš pa le. Pater Damijan je spet postal kmet!" „Kmet ni pravi izraz!" je ugovarjal Gašper. „Vi ste posestnik kavinih nasadov! Pomislite, letos bomo pridelali kar po šest funtov od vsakega kavinega grma." „Misijonar — pa goji kavo," se je nasmehnil Damijan de Veustcr. „V Evropi bodo zmajevali z glavami. A moji rjavi otroci so s tem zaposleni in delo je zdravo za dušo in telo. Pohajkovanje kvari ljudi. Ameriški posestniki pa na svojih tobačnih, sladkornih in kavinih nasadih ne marajo črncev." Od nekod je v svetlo jutro zazve. nelo ubrano, večglasno petje. „Moji otroci pojo, brat Gašper," se je razveselil pater. Medtem sta dospela za hišo k čebelam. „Dobro pazi, brat!" je rekel pater Damijan. »Čebele se pripravljajo na svatovski let. Jutri bodo rojile. Šle bodo v vrhove banan. Tam že stojijo košare. Toda ne pusti si opikati prstov." „Za žlico medu se rad pustim pičiti!" se je zasmejal brat. „A nataknil si bom debele rokavice." „Čebel ne gojim zavoljo medu, ti sladkosnednež!" „Čemu pa?" „Zaradi voska za sveče! Moji otroci ljubijo luči, brat Gašper. A dovolj je klepetanja! Saj že veš, da moram iti k blagoslovitvi cer- kve na Maui?" »Kdaj se boste pa vrnili?" „Če se sploh vrnem!" se je smehljal misijonar. Tedaj je bil samostanski brat ves iz sebe. „Kaj naj to pomeni ? ,če se sploh vrnem'? Se menda ne boste dali prestaviti? Boste vendar... Ah, saj se le šalite! Zdaj ko je vse v cvetju, vrt in polje in ljudje! Zdaj ko čebele rojijo in zori fižol, hočete vi... Saj nočete! Pater Damijan, obljubiti mj morate, da se vrnete. Morate! Morate!" ..Izpolniti moram božjo voljo, brat Gašper!" mu je zdaj resno odvrnil duhovnik. „In kamor me škof pošlje, tja moram iti. Če je božja volja, se vrnem in še bomo jedli fižol s slanino. Zdaj pa pojdi in mi privedi konja. Odjezditi moram v pristanišče." Medtem ko je brat šel v hlev, je misijonar še enkrat stopil v cerkev: »Gospod, blagoslovi mojo pot!" je molil. »Blagoslovi moje otroke!" .je iskreno dostavil in njegov pogled je obstal na vratcih tabernaklja. Tedaj pa sc mu je zazdelo, da sliši glas: »Damijan de Veustcr! Zadnjikrat klečiš tukaj! Ti si sejal, nekdo drug bo žel." Bilo mu je, kot da mu železna, mrzla pest stiska srce. »Gospod, ali mi spet hočeš vzeti domovimo?" je prosil. »Kamor te pošljem, tam je tvoja domovina." Tedaj je misijonar sklenil roke, da so pokali členki in so sklepi belo izstopili: „Zgodi se tvoja volja!" Preden je Damijan de Veuster stopil iz cerkve, je še enkrat pomočil roko v blagoslovljeno vodo in se pokrižal. Zunaj se je zavihtel v sedlo. Dolgo je bratu stiskal roko. »Kmalu se vrnite, pater Damijan!" mu je naročal brat Gašper. »Mislite na fižol!" je dostavil sme. je, a ustni kotički so se mu tresli. »Kakor je božja volja, Gašper!" je mirno odvrnil pater. Nato je vzel v roke vajeti, tlesknil z jezikom in odjezdil. Pot ga je peljala skozi kavine nasade. »Aloha, Ma-kua Kamijano!" so klicali Kanaki in se prerivali okoli njega, da bi mu pred potovanjem segli v roko. Na robu gozda je še enkrat zadržal konja in se obrnil. Tam se je dvigala cerkev, ki jo je bil sezidal, njegovo ljubo, leseno župnišče, kjer so na vseh oknih cvetele rože. Pred njim je ležal vrt, ves v zelenju, in rodovitna polja, na katerih je delal kot kmet. Tam so stale travnate koče in v njih so živeli Zjudje, ki jih je ljubil kakor svoje življenje. Tam je bila domovina — njegova Kohala! Za. hip so mu oči pile njeno lepoto. Nato se je obrnil in odjezdil v gozd. Posvečenje cerkve v Weiluku na otoku Maui so domačini praznovali nadvse veličastno. Brata, ki sta sezidala novo božjo hišo, sta opravila mojstrsko delo. Na stolpiču se jo na vse strani razkazovala celo ura. »Vaša cerkev je lepša kot vse moje v Kohali!" je brez zavisti priznal pater Damijan. S seboj je prinesel velik zaboj voščenih sveč. »To vam poklanjajo moje čebele!" je rekel veselo. Zvečer so bili misijonarji s svojim škofom zbrani v misijonski hiišici v Weiluku. Bili so to možje, ki jim je sonce ožgalo obraze in jih je zaznamovalo trpljenje in pomanjkanje. Na škofovo željo so se tukaj zbrali patri z vsega otočja. Ob snidenju je z njihovih obrazov sevalo veliko veselje, kajti po dolgi samoti so bili spet med svojimi sobrati. Mnogi so imeli za seboj večdnevno ježo. Pater Klemens Evrard je z žarečimi očmi stopil k Damijanu: »Tvoji iz Punc te pozdravljajo. Niso te pozabili/ »A tebe imajo zelo radi!" je top. lo odvrnil Damijan in prisrčno stisnil prijatelju roko. Pater Robert, Damijanov najbližji sosed z onstran pogorja, je izvlekel iz torbe velik zavitek in ga skrbno odvil. »Natlačite si pipe z mojim tobakom ! Sam sem pridelal to havajsko cvetko. Pravzaprav je je škoda za vaše dimnike. To je, častna beseda, tobak za prelate!" »No, potem pa le pridi bliže s svojim tobakom!" ga je povabil pater Bonifac Schaefer, Nemec iz Triera. »Kaj misliš, Rupert Lay-ter," se je obrnil k svojemu rojaku, ki je sedel poleg njega, „če bi zraven mogli spiti še kozarec vina ali mošta, potem bi imeli pravzaprav raj na zemlji." »To je odvisno od letine," je od- govoril pater Rupert in tlesknil z jezikom, medtem ko je v duhu pregledal vsa dobra leta, v katerih je Zlato sonce dalo uspevati vinu in moštu. „Naša polja so dobro obdelana," je ponosno rekel škof, ,,vsi otoki napredujejo." Patri so mu veselo prikimali, le sivolasi misijonar, z razoranim, shujšanim obličjem, ki je sedel v kotu sobe, je zmajal z glavo. ,,Ali niste naših misli, pater Rajmund?" ga je vprašal škof Mai-grct. ,,En otok ste pozabili, prevzviše-ini!" je resno odvrnil misijonar. ..Prezrli ste Molokaj. Molokaj je pekel. Nekajkrat sem bil tam za par tednov in sem, saj veste, sezidal cerkev. A kaj pomaga vse to? Gobavci so kakor ovce brez pastirja in vendar so najbližje pred božjimi vrati. Molokaj pogreša duhovnika!" V sobi je zavladal molk. škof je žalostno prikimal. Tedaj je vstal pater Bonifac Schaefer. »Prevzvišeni!“ je rekel odločno. „Recite in pripravljen sem oditi tja." »Bratje,“ je počasi rekel škof. „Vsi poznate gobavost. Strašna je. Najhujša božja šiba! Kako naj komu izmed vas ukažem, naj gre tja, kjer bo živ pokopan ?“ »Prevzvišeni!“ se je zdaj oglasil Damijan de Veuster. »Na dan zaobljub so nas pokrili z mrtvaškim prtom v znamenje,' da je prostovoljna smrt začetek novega življenja. Pripravljen sem iti med te nesrečneže." »Vsak od nas je pripravljen iti!" je dostavil Francoz pater Guistav. V sobi je nastala mučna tišina. Komaj slišno je tiktakala ura. Naslednje minute naj bi odločile med življenjem in smrtjo. Škofov pogled je obšel vse, od prvega do zadnjega. Obstal je na očetu Damijanu. Obraz mladega misijonarja je bil temno zagorel od sonca; njegova široka, krepka ramena, silne kmečke pesti in sme. le, odločne oči pa so bile od vseh najbolj upadljive. »Koliko ste stari, pater Damijan?" je vprašal škof. »Triintrideset." »Toliko kot Gospod, ko je vzel nase svoj križ," je rekel zamišljeno škof Maigret. »Ali poznate gobavost, pater Damijan de Veuster ?“ „Da.“ »Če odstopite, ne bom niti najmanj dvomil o vaši gorečnosti. Vem, da ste navezani na Kohalo." »Šel bom z veseljem, če me pošljete!" »Torej pojdite v božjem imenu!" Trenutek je še vladala tišina, nato pa je srce izvoljenca preplavilo veselje. »Zahvaljujem se vam, prevzviše. ni!" Tovariši so obkolili Damijana in mu stiskali roke. čestitali so mu k naj večji žrtvi, ki jo je kdaj pris-speval kak misijonar. »Vem, da bi vsak izmed vas prav tako veselo šel na Molokaj," se je branil Flamec. „To je najlepši dan mojega življenja," je ganjen dejal sivolasi škof. ..Ponosen sem na svoje misijonarje." Spet jih je pogledal. »Pater Schaefer, vi greste namesto patra Damijana v Kohalo!" »Fižol je dozorel in moje čebele rojijo!" mu je veselo razlagal Damijan. ..Pozdravi brata Gašperja in mu nesj gnjat, ki sem jo izmaknil pri slavnostni pojedini!" in smeje je podal patru obsežen zavitek. Nato pa je tiho rekel: »In pozdravi moje v Kohali. Nikoli več jih ne bom videl!" Nekaj dnj kasneje je odplul iz pristanišča otoka Maui parnik Ki-lauea. Na krovu je bilo veliko gobavcev, ki so jokaje ali v nemem obupu sedeli ob ograji palube in se srepo ozirali proti temnemu o-toku, proti kateremu so se vozili. Med njimi sta bila škof Maigret in pater Damijan. Visoke molokaj-ske gore so bile vedno bliže. Že je Damijan razločil ljudi na obrežju. Z živahnimi kretnjami in s kričanjem so pričakovali ladjo... Zaškripal je pesek. Dvignili so pri-dvižni most, da se izkrcajo. Gobavci so se pomikali po brvi nemo. kakor živali, ki jih ženejo v klavnico. Nekatere so nesli, drugi pa so se, oprti na tovariše, trudno opotekali. Otočani so med prišleci s pogledi iskali znance ali sorodnike. Jokali so. Kar se je nekdo glasno zasmejal in zaklical: »Živio, živio! Na tem otoku ni Postave! Aloha! Aloha! Aholekao! Ljubezen jn žganje!" Hehetajoč se je tolkel po golih mečih. „Ali je zblaznel?" je vprašal Damijan, ves osupel. „Mcrda je samo pijan," je odvrnil škof. „Morda oboje, blazen in pijan." „Moj Bog!" je zastokal Flamec. „Ladja je še zasidrana, de Veu-stcr," je počasi rekel škof. »Lahko se še vrnete!" »Ostanem!" je rekel duhovnik z odločnim glasom. Zdaj so nekateri gobavci spoznali škofa. Pritekli so k njemu. Naenkrat je nekdo veselo zavpil: »Makua Kamijano!" Gobavec s strašnimi ranami na obrazu in rokah ga je vprašal: »Makua Kamijano, ali me poz-znaš?" Nekaj časa je Damijan strmel vanj, nato pa je rekel: »Ti si Joane, Beli Kormoran!" »Spoznal me je, spoznal me je!" je vzklikal nekdanji misijonarjev služabnik in plesal od veselja. Tudi drugi so se rinili k misijonarju, mu prožili svoje pohabljene roke i.n klicali: »Ali nas še poznaš, Makua Kamijano?" Misijonar je samo žalostno zmajeval z glavo, kajti nemogoče je bilo spoznati te spačene obraze. Nekateri so ihteli. »Moji otroci iz Kohale ste," jih je tolažil duhovnik. Gruča gobavcev se je predla skozi vrsto, ki je obdajala misijonarja. Kriče so sc postavili predenj in sikali vanj kletve. Eden je tulil pretil s pohabljenimi rokami in jih zaman skušal stisniti v pesti. Od nekod je prifrčal kameu, trdo opla- zil duhovnikovo čelo in pustil krvavo sled. „To je dobrodošlica pekla!" jc mrmral škof. „Saj ni nič!" je rekel Damijan in si obrisal kri. „Razen toga je to storil blaznež. Pustite ga v miru, pustite ga!" je nato zaklical nekaterim gobavcem, ki so se hoteli vreči na norca. „Beda je mnoge pokvarila!" je pojasnil škof Maigret. »Postali so kakor živali." »Svoje življenje zastavim zanje, da jih spet napravim za ljudi!" je reke1! odločno pater Damijan. Nato je skupina katoliških Ka-nakov pospremila oba misijonarja v cerkvico svete Filomene. Ko so vstopili, so se mnogi prerivali za njimi, kristjani ir. pogani, eni iz ljubezni, drugi iz sovražne radovednosti. Pred oltarjem se je škof obrnil in dvignil roko. Polagoma je v svetišču zavladala tišina. »Otroci moji!" je pričel sivolasi škof s tresočim glasom: »Otroci moji! Do zdaj ste bili sami na tem otoku, daleč od domovine, daleč od njih, ki vas ljubijo. Zdaj pa sem vam pripeljal duhovnika, ki hoče biti vaš oče. Med vami hoče živeti in umreti, tako vas ljubi." V cerkvi je spet postalo tiho kakor v grobu, nato pa je šel po božji hiši šepet in postajal vedno glasnejši, tako da škof ni mogel nadaljevati. Kaj ? Mož s cvetočim obrazom, krepke postave, hoče ostati pri njih? Ta beli mož, zdrav pri živih mrličih? Gobavci so tiščali k oltarju, tipali misijonarjeve roke, mu topo zijali v obraz, da bi izsledili znake strašne bolezni. Ne, ne! Zdrav jc! Prostovoljno prihaja! Iz ljubezni! »Aloha, Makua ICamijano!" so ga veselo pozdravljali gobavci iz Kohale. »Makua Kamijano!" so jecljali za njimi drugi. Tu in tam je začel kdo zbegano ihteti. »Otroci moji!" je počasi začel pater Damijan. »Prihajam k vam, da bom z vami delil usodo. Moje življenje je vaše. Vaš kruh, moj kruh! Vaš sem z dušo in srcem! Vaš v življenju in smrti! In če je božja volja, da postanem kakor e-den izmed vas, ako mi hoče nebeški Oče vaš križ naložiti na rame, potem sem pripravljen, da postanem vam enak, gobavec med gobavci na Molckaju." Za hip je bilo vse tiho. Nato pa je nepopisno veselje prevzelo ljudi, ki so bili zbrani v cerkvi. Božjo hišo je napolnil vrisk, ko jc duhovnik pred oltarjem izgovoril svojo največjo zaobljubo. Bil jc to radosten vrisk zavrženih, ki je v njih temno usodo prvič prodrl svetlobni žarek. »Aloha, Makua Kamijano!“ so kričali gobavci, kristjani in pogani, celo oni, ki so mu pred kratkim stali jezno nasproti. Duhovnik je popoldne spremil škofa na ladjo. Še enkrat je sklonil glavo pod njegovo blagoslovljajočo desnico. Poslednji pozdrav in Damijan je ostal sam med gobavci! Vrnil se je domov v naselbino Kalavao. Domov? Ali ima misijonar na Molokaju dom? Vendar! Poleg cerkve je stala revna, slamnata koča, pripravljena zanj. Tam bo smel na pleteni rogoznici zlekniti svoje na smrt utrujeno telo. Na robu naselbine gobavcev se je pater Damijan počutil strašno osamljenega. Ob poti je zagledal človeka, ki je ležal na tleh. Ranjen obraz je imel na debelo prekrit z umazanijo. Rdeče, vnete oči so bedno zrle v duhovnika. Pohabljene roke so se proseče dvigovale. „Lačcn! Lačen!" je krehal hripav glas. Duhovnik mu je dal košček kruha, ki ga je imel še pri sebi. Goba. več je hlastno jedel in se pri tem slinil iz brezustničnih ust. „I kOUUjAtlHl- Blagoslov cerkve v Novi Gorici V nedeljo 12. decembra 1982 je verska skupnost v novi Gorici dobila svoje bogoslužno im pastoralno središče. Pot do nove cerkve je bila dolga in naporna. Cerkveni predstojniki so sc že 1959 obrnili na pristojne občinske oblasti s prošnjo za lokacijo cerkve, za katero so predlagali eno od tedanjih cerkvenih zemljišč. Prve in naslednje prošnje je režim odbil. 1976 (po 18 letih!) se je premaknilo in 1980 je bilo izdano lokacijsko dovoljenje. 1976 je bila ustanovljena v Novi Gorici prva župnija v središču mesta, župnija Kristusa Odrešenika. Za vodstvo nove župnije je bil imenovan župnik Gašper Rudolf, ki se je nastanil v stavbi na Partizanski cesti. Stavbo so preuredili v zasilne bogoslužne in veroučne namene. — »Cerkev" je obsegala garažo in del hodnika (prostora za kakih 60 oseb). 2 leti kasneje so stavbi naredili prizidek. Kot župnijska cerkev pa je bila določena cerkvica Svete Trojice na kromberškem pokopališču. Nova cerkev Sedaj je Nova Gorica dobila cerkev, ki stoji nekako v zemljepisnem središču ozemlja, ki spada v to žup- nijo in ki biva na njem približno 10 tisoč Novogoričanov. Ti so se cd 1947 natekli iz vseh delov Slovenije, vendar je največ Primorcev. Župnik Rudolf je moral začeti iz niša: oblikovati jo moral cerkveno občestvo in ustvarjati materialne pogoje, tudi zgraditi primerno župno cerkev. Na javnem natečaju so se odločili za gradbeni načrt dipl. inž. arh. Franceta Kvaternika, škof Jenko je pred 2 letoma blagoslovil temeljni kamen, delo pa so poverili gradbenemu podjetju Primorje iz Ajdovščine. Gradili so brez zagotovljenih denarnih fondov v zaupanju na božjo Previdnost, na velikodušnost vernikov in na pomoč cele koprske škofije in tudi ostale Slovenije ter zamejstva in inozemstva. So pa seveda še težki dolgovi. Slavnost cd odprtju nove cerkve V soboto 11. decembra ob 17. uri je bila v še neposvečeni cerkvi slavnostna akademija. Prišli so škofje Šuštar, Kramberger in Jenko, iz Gorice generalni vikar Ristits poleg številnih duhovnikov. Tudi civilne oblasti so poslale predstavnike. Po uradnem pozdravu župnika Rudolfa je nastopil novogoriški mešani zbor, inž. Kvaternik je orisal zamisel cerkvene stavbe in ostalih prostorov, prof. Franc Perko, dekan Teološke fakultete v Ljubljani, je osvetlil pomen cerkve kot zbirnega središča za kristjane. Spregovorili so še drugi. V nedeljo 12. decembra so slovesnosti posvetitve nove cerkve in oltarja začele ob 15. uri. Vse obrede cerkvi. Premnogo vernikov je ostalo še zunaj. Slovesnost je trajala 2 u-ri. Glavni gradbeni material za novo cerkev je betom, ki je na zunaj obložen z opeko. Streha je lesena in se pahljačasto združuje nad prezbiterijem. Tlak je iz keramike, prezbiterij pa iz marmorja. Iz prilepskega marmorja je tudi oltar (iz enega samega kosa in tehta 6 ton), ambon in krstni kamen. Tabernakelj je preprost, kot je preprosta božja roka, ki nam ponuja kruha. Križev poit, Kristusov kip v prezbiteriju in Marijin kip v dnevni kapeli je izdelal akademski kipar Stane Jarm iz Kočevja. Slovenci po svetu Nova slovenska cerkev v Kanadi V slovenski župniji sv. Gregorija Velikega v Hamiltonu je škof Re-ding 5. novembra 1982 posvetil novo cerkev, v kateri se od tedaj zbirajo številni kanadski Slovenci k evharistični daritvi. Temeljni kamen zanjo in za novi župnijski dom — tega je 28. avgusta blagoslovil torontski pomožni škof dr. Alojzij Ambrožič — so položili 29. avgusta 1981, blagoslovil pa ga je ljubljanski nadškof Šuštar. Dela so bila opravljena v rekordnem času. Ljudje so požrtvovalno sodelovali in opravili veliko prostovoljnih ur. Novo cerkev so zares potrebovali, saj je bila prej ob veli- ki dvorani za bogoslužje na voljo 1« majhna kapela. Slovesnosti posvetitve so sc u-deležih številni gostje od blizu in daleč, iz Slovenije stiški opat dr. Anton Nadrah je prinesel pozdravno pismo nadškofa Šuštarja, bivši salezijanski inšpektor Rudi Borštnik je prinesel pozdrave salezijancev. Župnik Alojz Ilc iz Sao Pavla je vodil enotedenske duhovne vaje kot duhovno pripravo na posvetitev. Okrog hamiltonskega nadškofa se je zbralo 35 duhovnikov, med njimi tudi številni kanadski, redovnice in nad 1.000 vernikov. Maša je bila v slovenščini in angleščini. Pesmi je izvajal domači pevski zbor pod vodstvom F. Slobodnika. Po posvetitvi cerkve so si vsi ogledali bogoslužne in župnijske prostore, nato pa sedli v veliki dvorani h zakuski, med katero je bilo petje pevskih zborov, otroška prireditev, recitacije itd. Svetovne novice „Sveto leto“ 26. novembra 1982 je papež ob isklepu sestanka s kardinali leto 1983 razglasil za izredno sveto leto — kot leto odrešenja ob 1950-letnici smrti in vstajenja Jezusa Kristusa. Po papeževih besedah naj bi to sveto leto prineslo duhovno prenovo na vseh ravneh. Po vsebini bo sveto leto blizu vprašanjem ,o .katerih bo razpravljala škofovska sinoda: sprava in pokora v poslanstvu Cerkve. Podobno „leto odrešenja" je kot izredno sveto leto organiziral že Pij XI. leta 1933 ob 1900-letnici Gospodove smrti in vstajenj*. Izredno sveto leto se bo začelo v Postnem času 1983. Papež je odgovorne pozval, naj se nanj temeljito pripravijo. „Sveto leto bo gotovo na občuten način pomagalo poglobiti zavest, da smo odrešeni," je dejal papež. »Dalje bo usmerilo misli in čustva sodobnega človeka k zakramentu, ki ga je Kristus ustanovil, da bi bil vsak posameznik deležen iz zakladov njegove odrešilne krvi." Po njegovih besedah naj bi tudi pomagalo pri dostojni pripravi za redno sveto leto, ki ga bomo praznovali leta 2.000. V Albaniji vera še ni izumrla 13. novembra 1982 je mala komunistična Ljudska republika Albanija praznovala 15-letnico uradne razglasitve za prvo ateistično državo na svetu. Februarja 1967 je imel albanski voditelj Enver Hoxha v Draču govor, v katerehm je zahteval, da je treba zatreti vse verske stavbe v prestolnici Tirani. Po uradni albanski inačici je ta govor „vžgal“, tako da so do začetka poletja v Albaniji zaprli vseh 268 katoliških cerkva in skoraj 2.000 drugih verskih zgradb, jih oskrunili ali porušili. Pri tem se ljudstvo ni upiralo in tudi duhovščina je »sama od sebe odložila kute". Tako trdi albanski tisk. Zatiranje vere v Albaniji je tak- rat v svetovni javnosti zbudilo le šibke odmeve. Tudi ko je nova državna ustava, objavljena leta 1967, v očitnem nasprotju z listino OZN o človekovih pravicah, pod kaznijo prepovedala vsako versko dejavnost, Albanije niso izključili iz OZN. Člen 37 albanske ustave sc glasi: »Država ne priznava nobene vere, podpira in razvija pa ateistično propagando, da bi v ljudeh zakoreninila znanstveno-materialistični svetovni nazor." člen 55 pa: »Prepovedano je ustanavljanje sleherne organizacije fašističnega in antidemokratične-ga značaja. Prepovedana je fašistična, verska, vojaška, protisocialistična dejavnost in propaganda in netenje ljudskega in rasnega sovraštva." Po zadnjem ljudskem štetju pred drugo svetovno vojno (leta 1938, takrat je Albanija štela 1,1 milijona prebivalcev, danes tri milijone) je bilo 69 odstotkov Albancev muslimanov, 20,7 pravoslavnih in 10,2 katoličanov. Muslimani so se delili v sunite in člane ločine Bektaši. Do leta 1967 je albanska avtokefalna pravoslavna Cerkev obsegala štiri škofije. Katoličani so bili združeni v dveh nadškofijah, Drač in Skadar, treh škofijah in eni opatiji. Po letu 1945 je prišlo do velikega preganjanja Cerkva. Katoliški redovi so bili prepovedani, skoraj vsi škofje pobiti. Vlada je skušala z raznimi odloki ustvariti albansko narodno Cerkev. 4. maja 1950 je izšel odlok o odobritvi statuta albanske avtokefalske katoliške Cerkve (obenem z dekretom o ureditvi pravoslavne Cerkve sta bila odobrena tudi statuta o ureditvi verske skupnosti Bektaši in muslimanske verske- skupnosti). Oblasti so katoliški Cerkvi prepovedale navezovati stike z apostolskim sedežem, da bi jo povsem ločile cd Rima in nacionalizirale. Tudi po uvedbi teh odlokov se je preganjanje in zatiranje vere nadaljevalo z nezmanjšano silo. Leta 1959 sta bila pod obtožbo sodelovanja z jugoslovansko policijo s petimi laiki obsojena na smrt dva katoliška duhovnika. Leta 1971 je bil v taborišču Lushnja ustreljen 74-Ietni duhovnik Stjefen Kurti, ker je krstil nekega otroka. Pred dvema letoma je bil obsojen na smrt jezuit Anton Luli, ker je krstil nečaka neke sorodnice. Ona je bila obsojena na osem let koncentracijskega taborišča. Vendar kljub silnemu preganjanju vere versko življenje v Albaniji še ni povsem zamrlo. To priznavajo tudi oblasti. V partijskem tisku se od časa do časa pojavijo članki, katerih pisci tožijo, da je še mnogo Albancev vernih in da kljub uradni prepovedi vere ta »dejavnost" še ni izumrla.. Nasprotno, starejši ljudje še gojijo verske običaje in obrede in jih posredujejo mlajšim. Marsikje še lahko najdete križe in ikone in tudi verske praznike še praznujejo, tarna tisk. Takšne in podobne notice so dokaz za to, da prva, uradno razglašena ateistična država na svetu le še ni v celoti ateistična, da vera v Albaniji še ni povsem izkoreninjena, temveč potisnjena v ilegalo. Humor je rešilni pas za plavanje po reki življenja Sosedi med seboj: »Kmalu bomo stanovali v lepšem okolišu," meni prva. „In v mirnejšem," odvrne druga. »še tudi vi selite ?“ ,yNe, mi ostanemo." Prijateljici se srečata: »Kje si bila?" »V lepotilnem salonu." »In nisi prišla na vrsto?" »Pijete?" povpraša zdravnik bolnika. »Z veseljem, gospod doktor." »In kaj?" »No ja, kaj pa imate?" »Ampak, ne mislim vendar tukaj!" »Kam pa greva?" Psihiater pripoveduje svojemu kolegu: »Imam pacienta, ki si domišlja, da je taksi." »In kako ga zdraviš?" »Ga sploh ne. Vsak dan me namreč zastonj pelje domov." Starejša ženska je prosila fanta, da bi ji pomagal iti čez cesto. »Ne bo šlo, na semaforju je rdeča luč!" »Hja, fant, pri zeleni se pa upam sama!" „Po čem spoznate, da je človek slaboumen?" vpraša profesor medi* cinca pri izpitu. „Po vprašanjih, ki mi jih postavlja." „Edine slike, ki jih je na razstavi mogoče ogledati, so tvoje." „0, hvala, za poklon!" „Veš, pri drugih sploh ne prideš zraven, je okrog njih vedno gneča." „Moja žena ve vse bolje kot jaz. V avtu mi stalno pripoveduje, kako naj vozim, in v kuhinji, kako naj pomivam posodo." ,;Sli!šal sem, da je vaš mož nehal kaditi. Zato je pa potrebna močna volja." wSaj jo imam." »Na srajci mi manjka gumb." „Nič zato, saj boš oblekel jopico žeznjo." „Na jopici pa manjkata dva gum-ba.‘i „!Pa kaj potem, saj menda ne boš šel brez plašča ven." „Vlak ima že poldrugo uro zamude. Zakaj imate sploh vozni red?" se jezi potnik nad načelnikom postaje. ,,Zato, da vemo, koliko ima vlak zamude." „Gospod doktor", moj mož si domišlja, da je leteči krožnik." »Pošljite ga k meni!" „In kje naj pristane?" Na kongresu zdravnikov. »Dragi kolegi, mislim, da na tem svetu nimamo ravno veliko prijateljev." »Bojim sc, dragi kolega, da jih imamo na onem svetu še manj. . .“ »V življenju so pomembnejše stvari kot denar." ,,Verjamem, a kaj ko ne dobim brez denarji niti dveh decijev tistih stvari." »Zakaj niste prišli več na pregled?" »Bolan sem bil, gospod doktor." Zdravnik vpraša pacienta: »Kako ste kaj zadovoljni s slušnim aparatom?" »Odlično, gospod doktor, že štirikrat sem spremenil oporoko." Lojze toži zdravniku: »V zadnjem času se mi pred očmi dela zeleno in rdeče. Kaj na storim?" »Javite se pri prometnem oddelku za semafor!" Med zdravniki. »Ali je res, da si pred kratkim nekoga zdravil zaradi pljučnice, u-mrl ti je pa zaradi zastrupitve z gobami ?“ »Daj no mir, same čenče! Če jaz koga zdravim zaradi pljučnice, potem tudi umre zaradi pljučnice!" »Ali se še vedno držiš shujševalne diete, kot ti jo je predpisal zdravnik?" »Ne, mi še na misel ne pride. Ali naj samo zato umrem od lakote, da bom nekaj dni dalj živel?" KJE JE KAJ LETO 50 MAREC 1983 UVODNIK POSTNI ČAS SODOBNA VPRAŠANJA IZ ŽIVLJENJA CERKVE ZA MLADINO V DRUŽINI LEPOSLOVJE NOVI CERKVI HUMOR škof Rožman — tudi danes učitelj in vzornik 129 Preživimo postni čas v duhu spokornosti! (škof Janez Jenko) ........................ 133 Zlo, greh in človek (Prenova 6) ............ 136 V duhovno ozračje sveta vedno znova vnašati duhovne prvine (slovenski škofje) .. 139 Sin človekov (Alojz Rebula) .................. 143 Ljubezen in spoved (Štefan Steiner) .......... 146 Komunizem je protinaraven (Božidar Fink) 167 Izobrazba in vera (Vinko Brumen) ............. 160 18 novih kardinalov .......................... 153 Prenova vatikanske kurije in vatikanskega gospodarstva ............................... 164 Sveto leto ................................... 188 V Albaniji vera še ni izumrla ............... 189 Beseda nadškofa Šuštarja slovenski mladini v Argentini ............................... 168 Kristus „Ti“ (Franc Sodja) .................. 171 Kdaj pričeti s pripravo na zakon? (Vital Vider) .................................... 172 Vzgoja otroka v družini (Krščanski zakon) 174 Zasuta usta (France Balantič) ................ 132 Bogkov kot (Emilijan Cevc) ................... 161 »Glejte, človek!" (Ivan Pregelj) ............. 154 Oče Damijan (Wilhelm Hiinermann) ............. 177 Izbran izmed ljudi in postavljen za ljudi (Misli) ................................... 184 Blagoslov cerkve v Novi Gorici ............... 187 Nova slovenska cerkev v Kanadi ............... 188 Humor je rešilni pas za plavanje po reki življenja ................................. 190 UVOŽENO IZ SLOVENIJE: Pritegnite pasove, letimo v lepšo prihodnost! Včasih je narod bajke pripovedoval, zdaj jih posluša. Vrednost • prakse najbolj poudarjajo tisti, ki si svoj ljubi kruhek služijo s teorijo. Zadolžili smo s:- -'a boljše življenje, ki se bo začelo takrat, ko bomo vrnili dolgove. Ob slovesnem odprtju slehernega novega obrata govorimo o pomembni delovni zmagi, leto in dan po tistem Pa o izgubi. Domovina, ti si kakor slavje! Nikar preveč ne krajšajmo delovnega časa, saj nazadnje ne bomo niogli s lačiti vanj niti vseh sestankov. Rili bi dobro obveščeni, ko nas ne bi toliko informirali. Po hierarhični lestvici ni vrnitve, je le padec. Srp in kladivo sta grafični prikaz njegove kariere: ropotal je in žel uspehe. Nekega dne je veter zapihal v našo smer, pa smo spoznali, kaj vse smo izgovorili v veter. je slovenski verski mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Registre de la Propiedad Intelectual No. 1.313.507. Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina. POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Bs. Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass A ve., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131 A Tree-view Dr, Toronto M8W 4C4, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina za 1. 1983: $ 1.400.000.-DENARNA NAKAZILA NA NA SLOV: Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires Argentina. Zunanja in notranja oprema: Stane Snoj. ml-giE r/iSK(p. WSŠ i* p mm m ' mPS '"fvp mM* La Vida Espiritual