SIMBOLIZEM TAROKA Renesančni neoplatonizem in ikonografija zgodnjih italijanskih tarokov Tint* Gcrm, Ljubljana "V občestvo bogov pa ni dano priti nobeni duši, a ko se ni ukvarjala s filozofijo in ne odide povsem čista s sveta: to je namenjeno samo ljubitelju modrosti," Platon Tarok ali carte da trionfi, kakor so v 15. s lot ulju imenovali te imenitne karte, je s svojo bogato ikonografijo še zmeraj izjemno privlačen predmet raziskav strokovnjakov z različnih področij. Že bežno poznavanje dvaindvajsetih adutov, značilnih za igro, upravičujc zanimanje, ki pa je na žalost pogosto enostransko in nekritično, l.e temeljita ikonološka študija lahko v zadostni meri osvetli celotno širino problema ter odgovori na vprašanja o nastanku, vsebini in vlogi taroka. Pogled na rezultate dosedanjih raziskav kaže, da se mnenja strokovnjakov o vsebini zgodnjih italijanskih tarokov' precej razlikujejo,1 vse bolj pa se uveljavlja prepričanje, da se je tarok izoblikoval v okviru idejnega sveta renesančnega ncoplatonizma. Obširnejše študije v tej 1 V prvi vrsti gre za laroke iz skupine Visconti-Sforza in Je posebej za naj popolneje ohranjen, I, i Pierpont Morgan-Bergamo komptet. ki je nastal okrog leta 1450 v Milanu. Za podatke o omenjena m kompletu cf. Stuun K. Kaplan: The Encyclopcdia of Turni, L II, U.S. Games Systems, Inc., New York 1978 in J98fi (od tod citirano Kapliinr The Encyclopedia). 2 Gertrude Moaldey v svojem članku Tie Tarot Tnat ips and Petra rch 's Iriontfi (B i diet in of the New York Public Library, 60/2, 1960, p. 15) tarok povezuje s Petrarcovo pesnitvijo Trionfi in deset let kasneje v knjigi The Tarot Cards Fainted by Bonifacio Hemho (New York 1966) postavlja nekoliko spremenjeno teorije o taroku kot ilustraciji pustnega karneva Iskega Sjnevoda, John Shephard vidi v njem kozmogra&kl sistem s poudarjenimi astrološkimi vsebinami in elementi klasične mitologije (John Shephard: Tht Tarot Trumps: Cosmos in Miniature, Wellingborough 1985), Avtorji knjige Tarocchi (Giordano Be rti, Pietro Marsiili, Andrea Vitale: Tarocchi: Le carte deldestino, Faenza I TOK) ob celostni ikonografski analizi poudarjajo kozmoluške in magične vsebine ... Osnovno (v nekaterih primerih na žalost precej skrom no vsebinsko interpietacijo) vsebuje tudi omenjena Enciklopedija taroka (Kaplan: The Encyclopedia). 27 smeri sta zastavilk Michael Dummctt in Robert V, O'Neill,^ ki opozarjata, da se v renesančnem neuplatonizmu združujejo tradicije, katerih vsebine lahko prepoznamo v tarokLi (od astrologije, gnosticlzma, misterijtikih religij, hermetizma do krščanskega in židovskega misticizma ter elementov magije), in da je neoplalonistični odnos do izražanja v simbolih botroval oblikovanju tarokov ter zato predstavlja tudi osnovno vodilo za njihovo interpretacijo. Prav tako sta ideja siopnjevitc urejenosti kozmosa, ki se odraža v hierarhični strukturi taroka, in motiv vzpenjanja dusc skozi stopnje, ki vodijo k spoznavi idealnega prapočela, značilni potezi omenjene filozofije. Pri orisu renesančnega neoplatonizma se avtorju osredotočata na vodilna predstavnika, Marsilia Ficina in G, Pica della Mirandola, pri čemer je v njunem pisanju opazna nelagodnost, ki izvira iz nezadostno pojasnjenega časovnega razkoraka med pojavom taroka {najverjetneje konec tridesetih oziroma v začetku štiridesetih let IS. stoletja) ter prvim večjim razcvetom italijanskega neoplatonizma v drugi polovici stoletja. Poleg lega je pozornost, ki ju posvečata vlogi omenjenih tradicij, nekoliko presenetljiva, ko je vendar ikonografijo taroka moč razložiti tudi znotraj ožje filozofskih vsebin neoplatonizma, Zato jc vredno opozoriti, daje omenjena filozofija z Nikolajem Kuzanskim (čigar vloga v Italiji in vpliv na italijanske kolege jc izjemnega pomena) že v času okrog leta 1440 dosegla stopnjo razvoja (in predvsem priljubljenosti v izbranih intelektualnih krogih), ki lahko pojasni zgodnji nastanek taroka in da ncpplat (mistična predelava platonskega mita o duši z nekaj slikovitimi dopolnili gnostičnega in misterijskega izvora predstavlja vsebinski okvir, v katerem dvaindvajset tarokov najde svoje mesto in v celoti zadovoljivo ikonografsko interpretacijo. Z mislijo na kompleksnost ikonografije taroka in ob upoštevanju dosedanjih izsledkov želi pričujoči prispevek z večjim poudarkom na filozofskih vsebinah neoplatonizma v nekaj potezah začrtati tezo, da tarok ilustrira na platonskem mitu temelječe mistično potovanje duše. Na prvi pogled je razvidno: tarok je skrbno pretehtan, hierarhično zgrajen sistem, katerega ikonografija kaže, da imamo opraviti s skrito vsebino, ki se razodeva skozi dvaindvajset premišljeno oblikovanih simbolnih podob. Ikonografska zasnova, ki nima pravega prednika v vsej zahodnoevropski umetnosti, priča, da gre za nov, enkraten in celovit koncept, ki sicer ni zgrajen e.\nihilo, nasprotno, uporablja skoraj same uveljavljene ikonografske motive, le da so zbrani v navidez povsem nezdružljivi postavi. Tako na tarokih srečamo like družbenega življenja, t. i. person ae (Norček, Čarodej, Cesar, Cesarica, Papež, Papežinjo ali Velika svečenica, 1'uščavnik ali Starec s peščeno uro), ki jih poznamo iz najrazličnejših ikonografskih sklopov, kot druščina p;i so še najbližje moralistični temi, znani pod imenom hutnanae conditioner. Tu so motivi, ki spadajo v železni repertoar krščanske ikonografije - kardinalne -1 Michael Dun) me tt: The Game of T«rot, London 1980: it I.: The Visenmi-Sforzu Tumi Cards, New York 1986 in itevilni filanki vJournal <>f the International Playing Curds Society; Ruhert V. O'Neill: TartH Symbolism, Lima (Ohio) 1986. 28 kreposti (karteMac, Pravica, Zmernost) in štiri poslednje stvari - smrt (.S>í¡rr), sod ha (Sodba), nebo (S ver) in peke J (Hudič). Ob tem najdemo so široko uveljavljene motive, ki ne pripadajo kaki ožji tradiciji ■ Zaljubljenca, Zmagoslavni voz in Kolo sreče, pa dva nekoliko posebna motiva n;t kartah Obešen ec in Stolp - Raznolikost m navidezna nezdružljivost motivov, ki so iztrgani ¡7. običajnih ikonografskih tem, dajeta misliti, da jc neznanega oblikovalca taroka zanimala le temeljna simbolna vrednost posameznega motiva ali lika, primarna, ne pa določenemu tematskemu kontekstu prilagojena vsebina in da izbor, raba in zaporedje temeljijo na kriteriju primernosti in uporabnosti za iiustriranje nove, globlje vsebine, ki ustvarja smiselno vez med njimi. Povedano drugače; stari motivi z uveljavljeno simbolno vsebino služijo za pripovedovanje nove ali vsaj na novo oblikovane zgodbe. Kut rečeno, izhajajo temeljne ikonografske premise i/ idejnega sveta renesančnega neoplatbnizma in nekoliko podrobnejši pogled na niz adutov potrjuje prepričanje, da je laruk antropocentrični kozmografski sistem, ki v svojih večplastnih simbolnih podobah na izjemno izviren način ilustrira mit o mističnem potovanja duše. in da smemo v taroku videti humanistični odgovor na dogmatsko salvado animas katoliške cerkve, ki jc bila za razgledane in predvsem 7. novim samozavedanjem oborožene duhove vse manj sprejemljiva.'1 Ob osnovnem motivu lahko v taroku prepoznamo vsebine različnih tradicij, kar priča o široki!: obzorjih oblikovalca, harmonično ujemanje in dopolnjevanje ter sijajna ideja o igri kot sredstvu za njihovo izražanje pa kaže izvirnost misli in redko iskrivost duha. A ostanimo pri kartah in si oglejmo tradicijo, ki se zrcalijo v t rt on ft h. Klasična mitologija ima v izvirni ikonografiji taroka šibak vpliv, ki pa se žc v drugi polovici 15. stoletja močno okrepi. To jc razvidno i/ mnogih primerov; še posebno ilustraiivcn jc znameniti komplet Visconti-Sforza5, ki jc nastal sredi stoletja in vsebuje Je malo elementov klasične mitologije, izjema so aduti, ki .so v zadnji četrtini stoletja nadomestili šest izgubljenih tarokov originalnega niza. Kar pet od njih nosi klasične motive! Tako krilati genij / antropomorfno oblikovano sončevo krogi» v rokah predstavlja Sonce, pri 5 Razvoj humanizma je z novim odnosom do človeka in prevrednoti njem vrednot nujno trčil oh cerkev in z dvomom v njeno nesporno avtoriteto zamajal tudi kredib¡Inoít nauka O zveličanju duše, S leni se je odprlo pereče vprašanje prave poti in humanisti so vztrajno iskali novo, odvečnega dogmatskega balasta očiščeno reSitev. Iskanje poti, ki naj vodi v resnično odrešitev duše, je značilna komponenta duhovne klime dobe In se najočitneje kaže v odnosu do življenja in smrti, pri čemer je življenje vse bolj pojmovano kol motnost, ki nam je dana, da ustvarimo nekaj, česar smrt ne more pokositi. (Odlično sliko omenjenega odnosa najdemo v knjigi Alberta Tenentija Občutek smrti in tjiihezen do življenja ij rim sunsi, Studia HuiÁanitatis, I, 2, Ljubljana l'Jfi?.) Resnična reSitev je torej v poudarjeni aktivni vlogi posameznika, ki se s svojim ustvarjalnim delom, znanjem in še posebej s hotenjem po znanju izgrajuje ter s po not ranjeno osebno vero išče poti k Bogu. s Gre za Že omenjeni komplet iz skupine tarokov Viseouti-Storza, (. i. Pierpont Morgan-Bergamo Visconli-Sforza komplet, ki je razdeljen med Pierpont Morgan Librar)', New York in Aecadcmia Carrara, Bergamo, medtem ko je del kart Se zmeraj v zasebni lasi i družine Colleoni v Bergamu. 29 čemer je šel ustvarjalec tako daleč, da jc sonce jasno priličil Apoionovi glavi. Luna, Zvezda in Zmernost so upodobljene ko C ženska božanstva v oblačilih, ki .se zgledujejo po grški antični noši. Luna je z atributom loka izenačena z Artemrdo-Diano, medtem ko jc žena z zvezdo, ki jo kut luč dviguje nad sabo, Afrodita-Venera, gospodarica zvezde Danice. Mitološki vpliv je pri novih adutih tako močen, daje personifikacija krščanske kreposti Fortitjido, ki se običajno pojavlja na karti Moč, zamenjana z motivom Hcraklcja, ki ubija nemejskega lova, Novi aduti si tudi v likovnem izrazu prizadevajo bili klasični, tako daje Nebeški Jeruzalem na karti Svet upodobljen v značilnem antičnem medaljonu, ki ga nosita krilata genija. Klasična mitologija je v drugi polovici 15. stoleIja močno vplivala na ikonografijo taroka in kmalu so nastali kompleti, ki so izrazilo mitološko obarvani ler so počasi izgubiti stik z izvirno ikonografsko zasnovo.* Slednja jc najbolje ohranjena v Marscjskem taroku, kjer so klasični motivi redki m se praviloma povezujejo z astrološkimi ter tako opozarjajo na drugo pomembno tradicijo, ki se zrcali v taroku. Vez predstavljajo planetarna božanstva, ki jih zlahka prepoznamo v nekaterih likih s kart. V Čarodeju se skriva Merkur, prvi mojster magije in najrazličnejših veščin, učitelj in psihopomp. Cesarica je Venera, boginja ljubezni, tokrat še posebej v svojem aspektu plodnosti Cesar ni nihče drug kot mogočni vladar Jupiter. Zmagoslavni voz jc seveda Marsov bojni voz in starec s peščeno uro (Puščavnik) je starešina Saturn. Tu sta še Luna in Sonce, vsak s svojo karto, ki nosi njuno ime, Zanimivo je. da v taroku ne najdemo kart, ki bi jih lahko povezali / dvanajstimi zodiakaInimi znamenji. (Nekaj navideznih podobnosti nas ne sme zapeljati.)7 To po svoje govori v prid tezi, daje tudi vloga astrologije pri oblikovanju taroka drugotnega pomena. Vendar ima astrologija s tarokom nekaj skupnih vsebinskih potez, ki jih ne kaže prezreti, Oba imata kozmografski značaj in izražata sorodno prizadevanje. Proučevanje zvezdnih vplivov je imelo od nekdaj za cilj spoznavanje skritih zakonitosti, ki vladajo kozmosu. To hotenje prepoznamo tudi v taroku, saj je, kot bomo videli, prvi del potovanja posvečen prav odkrivanju in obvladovanju sveta. Tako astrologija kol tarok obenem služita spoznavanju človeka in njegove narave, kajti obema jc skupna ideja o makro kozmosu, ki se zrcali vmikrokozmosu, in jc torej odkrivanje enega nujno tudi spoznavanje drugega. Toda med astrologijo in tarokom obstaja bistvena vsebinska razlika. Astrologija ne sega preko meja nebesnih sfer in sc omejuje na proučevanje zvezdnih Med miiino mitološko obarvanimi "taroki , natančneje, taroku podobnimi kompleti so: Tarocchi di Mantegna, Dibljothčquc Nalioaalo, Pariš, Mincfliate (vce različnih kompletov hranijo številni muzeji ud Ujndona do Budimpešte), fragmenti v zbirki CastoJjo Sforzc&co, Milano, komplet SoU-Busca, Albertina, Dunaj, "klasične tarok" karie, Biblioth&tjuc Munieipalc, Rouen, itd. ? l"u so predvsem podobe kardinalnih kreposti, ki naj bi odgovarjale znakom Tehtnice (Justina, Vil J), Leva ([-"ortiiudo, XI) in Vodnarja (Temperantia, XIV). Vendar to ni verjetno, saj bi prisotnost treh zodiakalnih znamenj nujno zahtevala še ostalih dtsvut (kol jih najdemo v Mirichiaigh). Ob lom je treba povedali, da se poskusi povezovanja posameznih adutov z zodiaka! ni mi znaki začenjajo Sele s francoskim o kulti zrnom stoletja. 30 vplivov na človeka. Človek sc lahko s poznavanjem Ic-teh izogne slabim vplivom in izkoristi ugodne, ne more pa vplivati na delovanje planetov in komunikacija je vedno le enosmerna - večna interpretacija planetarnih vplivov. Tarok sc v nasprotju s (cm ponaša z bogatejšo ikonografijo, ki opozarja, da se njegov svet nc konča pri piane lih in njihovem delovanju. Slike smrii, vstajenja in nebes govorijo o stvareh, ki so onstran planetarnih sfer, so simboli, ki služijo spoznavi najvišjega, lega, kar je prvo in zadnje, začetek in koncc vsega, Pri tem je v taroku ves čas navzoča misel o aktivni vlogt človeka v kozmosu. Renesančni mag, ki ga vidimo v čarodeju, stoji nad zvezdami in je lahko njihov vladar, saj služijo njegovi volji zato, ker pozna m obvladuje principc njihovega delovanja,* V taroku lorej najdemo nekaj vsebin, ki se ujemajo z astrološkimi; za nekatere ikonografske motive se celo lahko zdi, da bi utegnili biti prevzeti neposredno iz bogatega likovnega besednjaka astrologije, tako da vpliva te tradicije ne moremo zanikati. To Se toliko bolj velja za giiosticizcni in misicrijske religije, tradicije, ki so v času resda precej odmaknjene, a, kot kaže ikonografija kart, ob rojstvu taroka Se kako žive in vplivne. V njih najdemo vsebine, ki se povezujejo z osnovnim motivom in nas pripeljejo k samemu jedru taroka. Gnosticizem, po mnenju mnogih prva univerzalna religija, je zapleten konglomerat izrazito mističnih filozofsko-religiozni h nazorov, ki so s presenetljivo spekulativno močjo oblikovali bogato kozmuloško-amropoioško strukturo teologije, v kateri osrednje mesto zavzema mit o duši, ujeti v spone sveta, in njeni odrešitvi v iskanju boga. Filozofsko ozadje je jasno prepoznavno in mit ti potovanju duše, čudovita prispodoba, ki jo jc uporabil Platon, se jc v skladu 7, manj filozofskimi, zato pa toliko močneje izraženimi verskimi potrebami, slikovito razrasel.9 VeČina tarokov se lepo ujema s ključnimi * V tem duhu jc treba razumeli slih« G, Pica tlella Mirandola, ki so jih velikokrat zmot 11 C! in brez pravega poznavanja njegovega odnosa do astrologije navajali v doka/, da jc Picn v celoti zavračal vplive zvezd: "FA k c it savio sort sopra ic slcllc, onde to son ftwr cli queS(a varni legge: c i bumii pumi c le bitonc or noti quette chc I iiom feticc i!« se slesso etegge," Cf, Eugenio Garih, G, Picodella Mira ndel a, v: Sloria cidia fifasofta itatiana, M i luno hJ47- Poglavje o Pica della Minmdola prevedeno tudi v slovenščino v izboru del z naslovom Spisi o humanizmu in renesansi (E. G arin: SjH.fi o humanizmu in renesansi, Studiu llumaniuitis, t, 7, Ljubljana 1993.) ' Miti različnih gnus lični h cerkva sc med seboj seveda razlikujejo, osnovna vsebina pa ostaja enaka. Kratek oris naj služi večji nazornosti pri iskanju sličiič z ikonogralijn taroka. Ung je s svojo modrost ju (Sophia) in kreativno močjo (Dynamis) ustvaril kozmos in postavil svoje namestnike (Arehontes), da mii vladajo. Najyjifiji med arhonti, De in tur g, je postal ljubosumen na božansko kreativnost in ga je sklenil posnemati. Tako jc ustvaril Zemljo in jo obdal s planetarnimi sferami. V Ta svoj mali kozmosje ujel d 11 božanske luči, ki omogoča njegov obstoj. Božanska luč je človeška duša, ki je ujeta v materijo in podvržena njenemu vladarju, vendar je v sebi ohranila spomin na svojo pravo domovino, lidini način vrnitve je, da človek prepozna resnično naravo svoje duiie in prividnost 31 elementi zgodbe. Prvi del potovanja obsegajo karte od I. do XI. Duša je ujeta v telo in prisiljena bivati v materialnem svciu, ločena od boga. Vse dokler se ne začne spominjali svoje božanske narave, živi brez globlje vednosti d suhi i svoji nalogi. Takšno stanje je ilustrirano v Norčku. Razvijanje zavest i o sebi, duša, ki se začenja spominjali in spozna svojo nalogo Icr dobi moč obvladovanja sveta okrog sebe, je stopnja, ki se odraža v Čarodeju. Božja modrost, gnostična Sopliia (Velika srečen ica) in božanska življenjska moč -Dynamis (Cesarica) stojita ob strani duši, ki sc bojuje z arhontom profanoga (Cesflr) in sakralnega (Papež) sveta, pri čemer mora premagati dva največja izziva - svetno ljubezen (Zaljubljencu) in slavo (Zmagoslavni vnz). To seveda pomeni odpoved svetu (Pulčavnik), kar je rezultat poglobljenega in pra-vilnejSega odnosa (Pravica). Za nadaljevanje poti mora duša spoznati in sprejeli gibanje usode, v katero je ujela (Knlo sreče), saj sc šele zdaj lahko uspešno spopade z dvojno naravo svojega bivanja in obvlada nižji, materialni del (Moč). Tu sc začenja drugi, težji del potovanja, ki vodi do srečanja z Dcmiurgom, znamenito potovanje v podzemlje, ki ga pozna večina mitologij in verslev tur je št; posebej značilni) za misterijske religije. Misterijskc religije izvirajo iz enako odmaknjenega časa kot gnosticizeni;s katerim delijo skupen osnovni motiv duše, ki išče odrešitev. Njihovo poznavanje v renesansi je bilo slabo, a zanimanje zatije je bilo brez dvoma veliko.1lh Dobro znan je bil vsaj en avtentičen zapis, ki zaradi mojstrskega orisa rni-sterijskih skrivnosti še daneš predstavlja dragoceno pričevanje - Aprile je ve Metamorfoze, Čeprav Apulej o svnji posvetitvi v m iste rije Velike Izide govori skrajno skopo in le v prispodobah, nas opis mističnega potovanja v navidezno smrt in ponovni) življenje zbode v oči zaradi sorodnosti z vrsto tarokov. Tako se glasi drobec, s katerim nas Apulej kljub najstrožji prepovedi popelje v središče dogajanja; "Prišel sem do roha smrti, stopil mi prag Prozerpinin iti med vrnitvijo trnja ncslt) skozi vse prvine vesolja; sredi noči sem videl sonce, sijoče v slepeči bleščavi, prišel do bogov spodnjega in zgornjega sveta in častil sem jih iz obličja v obličje 11 Osnovni elementi - prostovoljni pristop k m iste rije m, občutje smrti, trda tema, bogovi spodnjega sveta, naraščajoča svetloba, srečanje z boginjo v njeni polni bleščavi - se tako ujemajo z motivi na tarokih, da se zdijo slednji kot ustvarjeni zarije. Izhodišče potovanja v podzemlje je Moč, enajsti sveta, ki ga obdaj;), s Čemer ta neha obstajati in se razblini kot iluzija, duša, pa sc svobodna vrne domov. 111 Podobno kot gnosticizem, s katerega elementi se pogosto pOyeiiijejo, tudi mislerijskc religije dolgujejo svojo razširjenost in irdoiivost dejstvu, da so zadovoljevale temeljne zahteve Slove ka v novonastalih razmerah helenizma, kuje vera v stare lok;dne bogovi v večini primi;rov izgubila moč in je na ten1 področja zazevila tesnobna praznina. Antropocentrično obarvana razlaga kozmosa in i naukom o oseh ni odrešitvi zadovoljena temeljna |wtreha po varnosti je pritegnila ljudi ne glede na njihovo narodno al i versko pripadnost in ostala aktualna dolga stoletja, še posebej v kriznih t te nut k th zgodovine. Porajajoči se novi vek je bil vsekakor ludi Čas krize, zato povečano zanimanje za m iste rije v renesansi ne pre se neča. 11 Apulej: Metamorfoze (prev, P, Simoniti), Ljubljana 1981, p. 32 adul, ki stoji 1111 sredi med Čarodejem (iniciant, duša) iaSvetom (končni cilj), karta, ki predstavlja zmago duhovnega (človek) nad materialnim (lev), iz prevlade duhovnega nad telesnim sla porojena moč in pogum, ki sta potrebna za pot. ObešeneC simbolizira prostovoljno dejanje samožrtvovanja. To je začetek poti, prag podzemlja. Smrt jc metamorfoza, ki omogoča prehod v svet tcme,Zmernost;, ki predstavlja notranjo uravnoteženost, jc vodnik na poti.//«-dič pomeni srečanje s silami zla, "bogovi spodnjega sveta", (gnostičnim Demiurgom). Srečanju sledi strela, ki zruši kraljestvo teme {Stolp) in začenja se potovanje skozi nebesne sfere, k ode t dušo vodi naraščajoča svetloba Zveri/t, Lune in Sonca. Sledi rojstvo v novo svetlobo (Sodba), v katero kliče bog, in končno tisto najvišje - "čaščenje iz obličja v obličje" (Sva), Potovanje je tako končano. Z njim smo skozi gnosticizem in misterijske religije oziroma njunih temeljnih vsebin zarisali vodilni motiv taroka, za širše umevanje ikonografije in njenega strukturnega koncepta, interpretacijsko metodo in končno za sijajno zamisel o igri kot načinu predstavitve pa se moramo ozreLi k filozofiji, kt je zibelka taroka. Renesančni neoplatonizem ni samo filozofska smer ali filozofija v ožjem pomenu besede, saj v sebi zdnižujc tudinefilozofske vsebine od gnosticiznia in hermetizma, elementov klasične mitologije, mistenjskih religij in številčne mistike, do astrologije in magije, predvsem pa je v sinkretističnem duhu izoblikovan svetovni nazor, način mišljenja in tvorna intelektualna drža, Stap-Ijunjc raznorodnih tradicij, iskanje skupnih vsebin, ujemanj in sorodnosti jc rezultat prizadevanj, ki služijo enemu samemu cilju - spoznavi človeka in njegovega mesta v kozmosu, pri čemer naj bo sleherno spoznanje potrditev vere v edinstveno vlogo individua, v njegovo izb ra nos t, da kot edino bilje odseva resnično podobo boga, in ni samo ustvarjeno po božji podobi ter postavljeno v svet, da mu vlada, icmveč obdarjeno ludi z močjo, da se vrne v svojo nebeško domovino. Odlično pojmovanje človeka, ki je zaobjeto v tej veri, najdemo že pri Platonu, Plot in pa gaje še povzdignit, saj v človeku in še posebej v umetniku vidi bitje, ki poseduje božansko kreativno silo, dcmitirga, ki se z ustvarjanjem lepega prilikuje samemu bogu. Modrec in umetnik, tvorec in vladar, tO je renesančni mag, kot se zrcali v Čarodeju. Prav tako je razpetost med tuzemskim in onostrauskim, med pojavnim svetom in svetom idej, ki je značilna za platonizem, razpoznavna tudi v taroku, Kozmična hierarhija emauacij, s katero Plot in v svojem nauku o izžarevanju Enega premošča to razpetost, se vsaj kol ideja zrcali v stopnjevati urejenosti taroka, kjer se med Čarodejem (l) in Svetom (XX!) v premišljenem zaporedju zvrstijo aduli kot vrsta posredništev med obema poloma. Čc se ob tem spomnimo, da so že poznohelenistiČni nco-platonisti - Jamblih, Proklos in Psevdo Dionizij Areopagii • bogalo razčlenili shemo posredništev ter vsak po svoje naredili korak k razumevanju teh stopenj kol poosebljenih božanskih sil, se zdi misel o tarokih - simbolnih upodobitvah, ki ponazarjajo posredništva, toliko verjetnejša.11 Od vsega začetka se hierar- Jamblih jc v svojem sistemu med Eno in s vel postavi] celo vujiku bogov, božanstev, nebesnih duhov, nadangelov, angelov in demonov. Podobno shemo j6 izoblikoval 33 hična shema in vrstenje božanskih posrednikov v neoplutonizmu lesno povezuje s številčno mistiko, in čeprav v tem okviru ni prostora za natančnejšo predstavitev njenega vpliva na ikonografijo in strukturni koncept taroka, ne moremo mimo, ne da hi vsa) nakazali nekatere povezave. Številčna mistika se skriva tako v številu kot v zaporedju tarokov, Lc-teh je dvaindvajset - število črk židovske abeccde in sveto število židovskega misticizma, katerega vpliv na renesančni neopiatonizem je nesporen. Oštevilčenih tarokov je enaindvajset - število z zelo bogato simbolno vrednostjo, katerega posebna odličnost je v tem, da je zmnožek dveh najsvetejših števil - trojke in scdmicc. Triadna struktura je, kot priča večina kozmogonij, teogonij, religij in filozofskih sistemov, od nekdaj temeljni vzorec za umevan je stvarstva in njegovega linearnega ali v krogu sklenjenega razvoja, V ikonografiji larokaje tridelni sestav dovolj očiten: ncoŠtevilčeni Norček potuje .skozi tri sekvence adulov. Prvi de! poti (od 1 do Vli) predstavlja odkrivanje in obvladovanje mundanih sil. drugi (od VI11 do XIV) odpovedi svetu in spoznavi njegove prividu ost i, tretji del {od XV do XXI) je zmaga nad svetom materije in potovanje duše skozi nebesne sfere do vrnitve v nebeško domovino, Sedmicaje izrazito mistično število in najpopolncje simbolizira v sebi zaključeno celoto. (Tako vse od začetkov pitagorejske številčne mistike do krščanskega misticizma in še posebej pri Proklu, kjer je ob trojki temeljno Število v organizaciji kozmične hierarhije.) Veliko mistično potovanje jc razdeljeno na tri v.sebi zaokrožene enote, potovanja skozi tri svetove - vidni svet, podzemlje in svet nebesnih sfer. Ob osnovni razdelitvi je seveda tudi individualna vsebina tarokov usklajena s simbolno vrednostjo števila, ki določa njegovo mesto v zaporedju. Da pri vplivu številčne mistike in primerjavi tarokov s posredništvi v koz.-mični hierarhiji nismo zašli na krivo pot, nas prepriča taroku podoben ikonografski sestav, znan pod imenom Tttrucdii di Mantegna. Le-ta jasno kaže svojo odvisnost od ikonografije taroka, ki jc deloma spremenjena in osiromašena, zato pa močno razširjena v novi smeri - precej natančnejši shemi ncoplatonistične vizije kozmosa, Tokrat ni nobenega dvoma več: motivi so opremljeni z napisi, ki opredeljujejo vsebino, in števili ter črkami, ki določajo njihovo mesto v sistemu.15 Lina od bistvenih razlik je v tem, da Tarocchi di tudi ProkldS in Psevdo Dicmizij Areupagit je v svojem znamenitem De coelesli hierarchia med boga in Človeka postavil devet angelskih k o rov, ki poosebljajo stopnje i" atribute hoianske kreativnosti. Takšne špekulacijo seveda niso o.siale brez vpliva na renesančni neopiatonizem in njegovo vizijo kozmosa. 13 Petdeset grafik, razdeljenih vpet skupin, ilustrira: 1. človeška stanja aii druihenc stopnje {od berača in služabnika do cesarju in papeža), 2. Apolona in zbor devetih muz, 3. svohntint umetnosti in vede, -1. kreposti In kozmične principe, 5. nebesne sfere. Popoln seznam z vsemi imeni ta rokov jc objavljen v številnih pubiikaeijali in seveda tudi v Enciklopediji taroka (Kaplan: The Encyclopeilia}. 34 Mantegna kažejo kozmično hierarhijo v smislu nazorne; enopomenske predstavitve - o (J najvišjega (Frima causa) do najnižjega člena(MieroJ, medtem ko je v taroku hierarhija nekoliko manj razdeiana (poudarek je na potovanja skozi stopnje in ne toliko na predstavitvi k oz masa) in s svojo dvoplastaostjo ves čas opozarja na temeljni princip organizacije, to je večkrat omenjeno teorijo o analognosti m ikro- in makrokozmosa. Tako Čarodej ni samo podoba duše, ki se spominja in stopa na pot, ni samo začetek potovanja in najnižja točka v sestavil, temveč je tudi slika tistega naj višje ga koz m ¡enega načela, prvega vzroka, ki se prebujen v spominu duše iskri kot odblesk sonca v ogledalu. Pogledano z druge perspektive: Velika svečcnica ni le simbol božanske modrosti, llagie Suphic, po kateri je ustvarjen univerzum, je obenem spominjanje nanjo, obujeno vedenje duše, s pomočjo katerega stopa na pot Tudi analogni simbolizem, vsebinska bipolarnost na temelju misli o zrcaljenju makrokozmosa v mikro-kozmosu jc dedič platonske filozofije. In če nekoliko pozorneje pogledamo analogno simboliko tarokov, odkrijemo še en značilni platonski motiv: nauk o anamnezi. Spominjanje duše ni le izvor sleherne človeške vednost i, je tudi prvi pogoj in edina možnost za začetek poti in uspešno potovanje. Zaman si Eros -demon vodnik, prizadeva dvigniti duši) v višje svetove, če v njej ni obujen spomin nanje. Korak nazaj na gosto zaraščeni stezi spomina je korak naprej na poti rešitve. Taroki so ilustracija te dvojne poti, arhetipski simboli bistvenih stopenj, ki jih je treba prekoračili. Kot laki imajo implicitno vsehovano aktivno magično moč, da vplivajo na duha tistega, ki sc poglablja vanje in v njegovo zavesi prikličejo doslej skrita znanja in vedenja. Z magijo smo zadeli na enega značilnih elementov renesančnega neopialonizma, 7.anj je bila magija, v plemenitem pomenu besede seveda, eden ud bistvenih aspektov vednosti, ki sojo delili na praktično in teoretično. Čc je filozofija pomenila teorijo, je magija predstavljala njeno uporabo v praksi, obe pa sla služili istemu cilju -spoznav i bistva stvari.|J Najboljši dokaz za vero v magično moč podob na kartah je njihova raba v okultne namene, ki se ne začenja šele, kot zmotno mislijo nekateri, v iS. stoletju, temveč je zgodovinsko izpričana že za 16. stoletje,15 A tudi mimo tega se ob tarokih velja spomnili misli Rudolfa Willkowerja, ki pravi: "V resnici je večina umetniikih de! potencialno magična kakor tudi estetska... V dolgih obdobjih zgodovina umetnosti ni nikjer rečeno, kako in kje potegniti ločnico med estetiko 14 2;i pojmovanje in vlogo magije v renesančnem neoplatoitizmu d. m tir.: Eugenio G ari ii, Magija in astrologija v renesančni kulturi (objavljeno tudi v: Spisi o /minutiizmu in renesanifi, -Studia humarutatis, S-7, Ljubljana 1993), Paul Oskar Knstcllcr, L'état présent des éludes slu Marsile Ficin, XVI, Colloque international de Tours Platon et Ari stote à la Renaissance, Librairie philosophique J Vrin. P;