Priprave železničarjev in porabnikov na prvomajske praznike
Železnica se ne bo spremenila v skladišče
Po novoletnih praznikih je počil balon, ki se je napihoval celo lansko leto — iz več vzrokov neraz-tovorjeni vagoni so zatrpali železniške postaje in industrijske tire delovnih organizacij. Zdaj so pred durmi prvomajski prazniki, ki jih je spet moč raztegniti na pravi mali dopust. Poklicali smo nekaj delovnih kolektivov in preverili, v kolikšni meri so znali prisluhniti resnemu opozorilu 6.000 nerazto-vorjenih vagonov v začetku leta. Kako so se na železnici in v teh delovnih sredinah pripravili na »praznično« iztovarjanje vagonov, lahko preberete na 3. strani.
C	N
Za pravičnejšo ureditev
Pred sedmimi leti so se začele sindikalne organizacije iz številnih dežel sveta dogovarjati o pripravi sestanka, na katerem bi izmenjali mnenja o možnostih za uvajanje pravičnejšega ekonomskega reda v svetu. Prihodnji teden pa bo takšen sestanek, na katerem bo, po podatkih, ki jih je Mika Špiljak dal novinarjem minuli torek, sodelovalo 135 sindikalnih organizacij iz 93 držav. Seveda številka udeležencev ni dokončna, saj je organizator na to veliko sindikalno srečanje povabil predstavnike 189 sindikalnih organizacij in v minulih dneh so potrdila o udeležbi še vedno prihajala.
Beograd bo torej prihodnji teden gostil sindikalne delavce iz večine svetovnih držav, za skupno mizo bodo sedli predstavniki vseh treh svetovnih sindikalnih central in predstavniki sindikatov neuvrščenih dežel. Po več kot treh desetletjih — zadnje podobno srečanje sindikalnih delavcev je bilo leta 1948, potem pa je prišlo do razcepa v mednarodnem sindikalnem gibanju —bodo na tako velikem zboru spregovorili o izredno aktualnem vprašanju, ki na tak ali drugačen način zadeva delavce v razvitih in manj razvitih deželah sveta.
^_________________________________________________
Pot do priprave tega srečanja, ki bo od 22. do 25. aprila v Beogradu, ni bila lahka, saj so se morali organizatorji spopasti z najrazličnejšimi pomisleki, premagati nekatere celo nesmiselne odpore, kljub temu, da so pred dvema letoma gostje na zveznem sindikalnem kongresu za okroglo mizo ugotavljali, da je takšno srečanje nuja in potreba. Predvsem tudi zaradi tega, ker se je vseh 74 predstavnikov nacionalnih sindikatov, ki so se udeležili okrogle mize, povsem zavedalo, da je kljub različnim sistemom v posameznih državah, prav na področju delovanja sindikatov manj zabetoniranih prepričanj o ekonomski ureditvi v svetu. Toliko lažje bo torej najti takšno pot, na kateri se bodo različna mnenja najbolj približala in sprejeti takšne naloge za prihodnost, ki bodo tudi najhitreje pripeljale do bolj pravične ekonomske ureditve v svetu.
Dogovori o ekonomskem sodelovanju, ki jih vodita oba bloka ali skupine bolj razvitih dežel s tistimi manj razvitimi in obratno, običajno ne najdejo oziroma nimajo tistega socialnega vidika, ki izvira iz njih, in ki je značilen za delovanje vseh treh mednarodnih sindikalnih central, sindikatov in neuvršče-
nih dežel in sploh za mednarodno sindikalno gibanje. Še(e potem ko bo delavec v razviti deželi sam spoznal vse posledice, ki jih posamezna pogodba o ekonomskem sodelovanju z recimo deželo v razvoju prinaša njemu in njegovemu sotovarišu, ki dela pod težjimi pogoji, bo lahko bolj popolno precenil pomen takšnega sodelovanja in tudi prispeval k odločitvi, kako naj takšno sodelovanje bolj pravično razdeli ustvarjeni dohodek.
Na ta način se bo tudi gmotni in socialni položaj delavskega razreda, ki še danes mnogokje nima niti najosnovnejših pravic, lažje izboljševal in hitreje se bodo delavci iz vsega sveta približevali skupnemu, enakopravnejšemu izhodišču, ko bodo lahko odločneje posegali v mednarodno ekonomsko uredit tev. Prav urejen gmotni in socialni položaj tudi delavcev v manj razvitih deželah bo hkrati tudi zagotovilo, da bo svetovni delavski razred lahko več moči in časa namenil drugim vprašanjem, s katerimi se srečujemo v mednarodnih dogajanjih in se tudi bolj zavedal, da ni vseeno kdo »potegne« največjo korist iz posameznega svetovnega dogodka, ampak bo to postala stvar vseh delovnih ljudi sveta. ________________________________Majda Žlender J
Po sledeh pisma velenjskih rudarjev — invalidov Vinku Hafnerju
Invalidi
v korak s časom
Sedanji sistem invalidskega zavarovanja bo potrebno čimprej spraviti v korak s časom. Le tako lahko razumemo pasmo velenjskih rudarjev-invalidov, ki so ga z več kot 200 podpisi naslovili na Vinka Hafnerja, predsednika republiškega sveta ZSS. O tem, kaj jih je vodilo k tej, bi lahko rekli, nesamoupravni potezi, lahko preberete kaj več v prispevku na 8. strani. '
Razstava inovacijske dejavnosti v NOB
V Gorenju na Muti, to je v tovarni poljedelskega orodja, kmetijskih strojev in livarskih izdelkov, je zaposlenih že 1352 ljudi. Kolektiv tarejo uvozne restrikcije reprodukcijskega materiala, čeprav ga potrebuje sorazmerno malo, in pa pereče pomanjkanje sredstev za kreditno prodajo. Naj povemo, da ima kolektiv pogodbeno sicer razprodano
svojo proizvodnjo, toda kaj, ko pa so kreditni pogoji več kot težavni. Sicer pa se tudi samoupravljava na Muti jezijo nad splošno plačilno nedisciplino v Jugoslaviji, ki še s tako dobrim in sposobnim gospodarjem močno zmanjšuje delovne uspehe. Tekst in fotografija: Andrej Ulaga.
Ljubljanska banka je v prostorih Iskrine stolpnice na Trgu revolucije pripravila razstavo inventivne inovacijske dejavnosti v času narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda. Razvejana je bila na vseh področjih ljudskega odpora in je pripomogla, da smo se lahko postavili po robu sodobnemu orožju in tehniki močnejšega sovražnika.
Na razstavi si lahko ogledate nekaj ohranjenih predmetov, skice in fotografije o tej dejavnosti v partizanskih delavnicah. Gotovo je to dober način ohranjanja tradicij, pa tudi šola, kako trdna volja, pogum in iznadljivost lahko kljubujejo na videz še tako nepremagljivim težavam.
V središču pozornosti
stran 2
DE
19. aprila 1980
Izrazi ljubezni in zvestobe
Iz vseh krajev Jugoslavije, kjer te dni stopajo v vrste zveze komunistov novi člani, prihajajo k predsedniku Titu pozdravi in želje, da bi kmalu okreval. Vsa ta sporočila se oblikujejo v eno mise^v obljubo: »Stopali bomo po poti, ki so jo utrle tvoje misli, tvoje delo, tovariš Tito.«
Titu so pisali tudi udeleženci simpozija »Sporočila NOB v skrbi za otroke — Titovi generaciji v svobodi«, ki je te dni v Zagrebu. Med drugim so zapisali:
»Navdihnjeni s tvojim delom in bojem bomo sporočila s tega srečanja vgradili v socialistične in humane vrednote, ki si jim sledil in jih vsajal v nas... Vojna generacija in tista 50 ta sporočila namenjena, bosta trdno ostali na tvoji poti, ki ji bosta vedno sledili...«
Takšne želje in obljube prihajajo k tovarišu Titu z vseh srečanj, proslav, sestankov, iz delovnih kolektivov, šol in vojašnic pa tudi od številnih občanov iz vseh krajev Jugoslavije in od drugod po svetu. Medtem pa hiti po domovini štafeta mladosti, ki je v začetku prejšnjega tedna prispela v Prištino. Več kot tisoč mladincev ji je pripravilo celonočen kulturno umetniški program, posvečen Titu in njegovemu delu, revoluciji, mladosti in svobodi.
Štafetno palico z izrazi ljubezni in pripadnosti tovarišu Titu so ponesli skozi občine
Vučitrn, Kosovska Mitroviča, Leposavič, Srbica in Glogo-vac. V Kosovski Mitroviči jo je pozdravilo več kot 30.000 prebivalcev tega mesta. Pozdravili so tudi dvanajst lokalnih štafet, ki so pozdrave Titu prinesle iz delovnih in družbenih organizacij, šol. in krajevnih skupnosti.
V štirih dneh so ta simbol mladosti, bratstva, skupnosti in zvestobe Titu mladi Kosov-čani jronesli po več kot tisoč kolometrov dolgi poti. Štafeto so v mestecu Gazivoda potem predali mladini iz Črne gore. Pot je nadaljevala do Ivangrada, kjer je bil 21. julija 1941 ustanovljen naš prvi narodnoosvobodilni odbor. Po prisrčnem sprejemu je štafetna palica krenila na pot po Črni gori.
Poudarki iz govora Staneta Dolanca
»Večji poudarek demokratičnosti ne zanika discipline«
Načelo demokratičnega centralizma lahko proučujemo in ga moramo proučevati med drugim tudi v odvisnosti od družbenozgodovinskih razmer, v katerih je delovala KPJ oziroma ZKJ, se pravi v odvisnosti od njenih programskih ciljev, vsebine konkretnih nalog, oblik in sredstev idejnopolitičnega boja ter družbeno revolucionarne akcije, ki jo je vodila v posameznih obdobjih svojega revolucionarno-zgodo-vinskega delovanja. Poleg tega moramo pri obravnavi in analizi vloge, mesta in pomena demokratičnega centralizma v življenju in delovanju takšne revolucionarne organizacije, kakršna je ZKJ, vedno upoštevati tudi razmere v zvezi sami, se pravi stopnjo idejne in politične enotnosti
Pravica in dolžnost
Član ZK ima pravico in možnost ohraniti svoje mnenje, če je ostal v manjšini, kar zadeva mnenje ali predlog, vendar pa je dolžan sprejeti in uresničevati sklepe, ki jih je sprejela večina; vendar pravica, ohraniti svoje mnenje, za člana ne pomeni, da bi lahko deloval tako, da bi oviral enotno akcijo zveze komunistov pri uresničevanju sklepov, ki jih je sprejela večina. Takšno delovanje namreč statut označuje kot obliko grupaštva in kot frakcionaško delovanje. Če pri obravnavi in odločanju član organizacije, organa in foruma obdrži svoje mnenje, ga je dolžan pojasniti. Član zveze pa je samostojen v pobudi in v ustvarjalnosti v družbenopolitični in idejni akciji na temelju programa, statuta in politike ZK.
ter akcijsko in organizacijsko trdnost njenih vrst oziroma njene celotne strukture. Če namreč zgodovinsko spremljamo urejanje demokratičnega centralizma, potem lahko jasno ugotovimo, da je bila še posebej poudarjena zahteva za uveljavitev in brezpogojno spoštovanje tistih pravic demokratičnega centralizma, ki se predvsem izražajo v besedah »stroga« ali »najstrožja partijska disciplina« ali »najstrožja centralizacija in dis-cilina v partiji« recimo v času frakcionaških bojev KPJ. Prav tako je KPJ v obdobju NOV terjala od svojih članov, vodstev, organov in teles strogo disciplino ter brezpogojno izpolnjevanje sklepov višjih partijskih forumov.
Akcijska enotnost
Demokratični centralizem je — povedano drugače — v svojem temeljnem pomenu in vsebini vselej bil sredstvo in instrument zagotavljanja idejnopolitične in akcijske enotnosti ter notranje organizacijske trdnosti KPJ oziroma ZKJ. Na drugi strani pa so oblike in načini uresničevanja tega načela, sredstva in instrumenti praktične uporabe posameznih pravil bili vselej odvisni od omenjenih dveh dejavnikov. Seveda so bili odvisni tudi od nekaterih drugih dejavnikov, recimo od vpliva Kominterne na KPJ in drugih vplivov.
Zgodovinska odgovornost na poti v socialistično preobrazbo
Komunistična partija oziroma Zveza komunistov Jugoslavije je program svoje aktivnosti in konkretne idejnopolitične naloge vselej opredeljevala v skladu z vsakokratnimi družbenozgodovinskimi razmerami, težnjami, interesi in potrebami delavskega razreda v Jugoslaviji, njenih narodov in narodnosti v boju za njihovo nacionalno in socialno osvoboditev. Skladno s tem je ZK prilagajala tudi oblike svojega revolucionarnega delovanja in način organiziranja svoje praktične politične aktivnosti, v tem okviru pa tudi oblike uresničevanja in sredstev uveljavljanja načela demokratičnega centralizma. Skratka, Komunistična partija oziroma ZKJ ni v zgodovini svojega revolucionarnega delovanja nikoli pojmovala demokratičnega centralizma dogmatsko, temveč — tako kot pri vseh drugih vprašanjih svoje revolucionarne vloge in zgodovinske odgovornosti na poti socialistične preobrazbe naše družbe — kritično in ustvarjalno razširjala in prilagajala njegova pravila razmeram in potrebam boja, ki ga je vodila, nalogam in problemom, ki jih je reševala v določenem zgodovinskem obdobju.
Odgovornost
Socialistična samoupravna demokracija, za katero smo se odločili in ki jo gradimo, omogoča, predpostavlja in terja odgovornost vsakega člana družbe do sebe in do drugih. Le v razmerah socialistične samoupravne demokracije so lahko posameznik, organizacija ali organ zavestno odgovorni za svoja stališča in praktična dejanja.
KOMUNIST ZA DE
Posameznik in delo
Ob pogovorih o stabilizacijskem obnašanju je vse več primerov, ko v posameznih kolektivih vse bolj kritično ocenjujejo prispevek posameznika.
Iz več okolij Slovenije smo lahko v zadnjih dneh slišali, da so se posebej v osnovnih organizacijah zveze komunistov in sindikata zavzeli, da naj bi se »rešili« nekaterih sodelavcev, ki se še vedno ne obnašajo v skladu s stabilizacijskimi načeli. Pri tem gre predvsem za take delavce, katerih delovni učinek je brez opravičljivih razlogov nezadosten, ki ne prihajajo redno na delovno mesto in s tem ovirajo delovni ritem, ki svojo odsotnost stalno opravičujejo z dvomljivimi izgovori, ki , nimajo ustreznega odnosa do . skupnih sredstev, ki se predajajo * alkoholu in ne sprejemajo nikakršnih tovariških nasvetov in tako ' naprej. V nekaj primerih so celo
naredili krajše spiske ter jih predali samoupravnim organom s predlogom, da naj bi pravniki v skupnih službah sprožili postopek ter izpeljali zadevo do konca.
V bistvu gre nedvomno za dobre pobude, ki jih v načelu kaže odločno podpreti. Nemalokrat smo se namreč v kolektivih preveč neodločno obnašali do takih posameznikov in se verjetno premalo zavedali, da njihov odnos do dela slabo vpliva na produktivnost celotnega kolektiva in, kar je še bolj kritično, vpliva njihovo obnašanje na ozračje v slehernem delovnem okolju.
Vendar je bilo v razpravah o tekih postopkih nemalokrat slišati bojazen, da bi sodišča — po izkušnjah — zavrnila takšne zahteve, kar pa bi vzdušje v kolektivih še poslabšalo. Res je sicer, da so bile v preteklosti takšne obrav-
nave nemalokrat vse preveč mile, res pa je tudi, da se je odnos do nedelavnih »delavcev« zlasti po sprejetju zakona o združenem delu začel bistveno spreminjati. S tem, da smo začeli v družbi mnogo bolj spoštovati samoupravne akte, so pri takih presojah vse pomembnejši medsebojni odnosi. In če ti odnosi niso opredeljeni in urejeni, potem zagotovo ne moremo govoriti o dobrem samoupravljanju, produktivnosti, ustvarjalnem odnosu do dela in drugih podobnih elementih, ki bi jih morali skrbno negovati v slehernem kolektivu.
Zato bi tudi morali vedno, v podobnih primerih ubrati pravo pot. Na razpolago imamo možnosti za vpliv sodelavcev na posameznika, sistem nagrajevanja po delu, temelje medsebojnih odnosov, vlogo družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih orga-
nov in končno tudi nadrejenih v delovnem pogledu itd. Če seveda zaradi bojazni pred zamerami ali podobnimi izgovori zanemarimo vse te in še druge poti, potem je najlažje naročiti pravnikom, da naj probleme uredijo, in v negativnem primeru ugotavljati, da se rešitev ustavlja zunaj delovne organizacije.
Že zdavnaj je znano. da je najbolj učinkovit vpliv sodelavcev oziroma njihov zgled ter zahteva, da nihče nima pravice zahtevati od drugih, da bi delali namesto njega. In če ta moralni vpliv ne prinese rešitve, potem resnično velja ukrepati z vso ostrino. Toda ostrina je upravičena le takrat, ko je hkrati tudi zagotovljena objektivnost oziroma utemeljena prepričanost posameznega kolektiva, da nekomu resnično ni več mesta med njimi.
J. K.
Pravila vedenja, izraz vsebine in sistema _______	.
V vseh statutih Komunistične partije Jugoslavije oziroma ZKJ — od I. pa do XI. kongresa — je demokratični centralizem zapisan kot eno temeljnih načel njenega notranjega življenja, organiziranja in delovanja. Kot statutarna norma, ki ureja notranje odnose v KPJ oziroma v ZKJ, ki v bistvu določa pravila vedenja vseh članov, osnovnih organizacij, forumov in organov, je bilo to načelo jasno in nedvoumno zapisano v vseh statutih. Demokratični centralizem je bil hkrati ena izmed temeljnih oblik odnosov, izraz vsebine in sistema teh odnosov in zato pomemben instru-
V
Ob 60. obletnici prvih predavanj na ljubljanski Pravni fakulteti poteka celotedenski program predavanj in razprav na temo »Pravo v samoupravni družbi«. Dekan fakultete je v začetku orisal vlogo fakultete v socialistični samoupravni družbi ter podelil listine o priznanju dosedanjim predsednikom fakultetnega sveta ter dekanom.
» Člani fakultete smo tesno povezani z družbenopolitično prakso, kot znanstveniki in teoretiki pa se ne odrekamo kritiki družbenopolitične prakse, če bi sodili, da ta odstopa od temeljnih načel pravnega sistema ali ne omogoča njihovega učinkovitega uveljavljanja,« je poudaril dekan dr. Zabel in pozval študente, naj v večji meri izkoristijo možnosti, ki jim jih nudi takšna usmerjenost njihove fakultete.
Veliko zanimanje	je
vzbudilo predavanje Staneta Dolanca, člana predsedstva CK ZKJ.
ment enotnosti v KPJ oziroma v ZK, vse od njene ustanovitve do dandanes.
Mimo tega so bistvena načela demokratičnega centralizma, ki v>, opredeljujejo položaj člana zveze in njegove odnose z organizacijo, forumom in drugimi organi, naslednja:	stalni vpliv
članstva na program dela, funkcioniranje in vsebino sklepov voljenih organov, neposredna odgovornost voljenih organov, ki delujejo samostojno in kolektivno v mejah svojih funkcij, njihovi člani pa so kolektivno in posamično odgovorni za svoje delo pred volilnim telesom; stalno idejnopolitično, akcijsko in or- . ganizacijsko povezovanje, medsebojno obveščanje in vzajemna odgovornost za rezultate dela članstva, organizacij, forumov in organov, ožjih in širših delov organizacije in celotne Zveze komunistov Jugoslavije; ustvarjanje in razvijanje sistema medsebojnega političnega obveščanja, ki omogoča članstvu, organizacijam, forumom in organom, da so nenehno v središču družbenopolitičnih dogajanj in idejnopolitične aktivnosti ZK; zagotavljanje pomoči članom in osnovnim organizacijam s strani organov ZK; razvijanje sistema stalne in neposredne demokratične komunikacije z družbenopolitičnimi in družbenimi organizacijami, delegacijami in samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, javnost dela in odprta idejnopolitična akcija članov vseh organizacij, forumov in organov zveze.
Uveljavljanje bistva
demokratičnega
centralizma
Le v razmerah resnične svobode mnenj in zavestne odgovornosti komunistov je možno nastopanje manjšine v procesu pripravljanja, sprejemanja in uresničevanja sklepov in stališč. Demokratični centmlizem omogoča, da stališča in sklepe organizacije ali organov sprejemajo soglasno in da jih v praksi enotno uresničujemo. To je dokaz polne uveljavitve bistva demokratičnega centralizma. Toda vselej, ko stališč in sklepov ne sprejemamo soglasno in jih ne uresničujemo enotno, nastopi manjšina v organizaciji oziroma v organih ZK.

Priprave železničarjev in porabnikov na prvomajske praznike
Železnica se ne bo spremenila v skladišče
Slovenski železničarji se pospešeno pripravljajo, da bi morebitne zastoje na slovenskih tirih ob prvomajskih praznikih — ne čim bolje razreševali, pač pa celo preprečili. Čeprav ob prvomajskih praznikih ni pričakovati takšnega navala kot pred minulimi novoletnimi, ko je slovensko gospodarstvo dobivalo velike količine repromateriala iz uvoza, so slovenski železničarji tokrat mnogo bolje pripravljeni. O tem smo se pogovarjali z Antonom Bezjakom, direktorjem direkcije za transport pri Železniškem gospodarstvu Ljubljana in z Edmundom Škerbcem, pomočnikom direktorja za organizacijo transporta Železniške transportne organizacije Ljubljana.
Na ravni SOZD železniškega gospodarstva so prav za prvomajsko akcijo osnovali štab, ki bo povezoval in usklajeval delo štabov vseh šestih železniških transportnih organizacij v Slove-
sodobitev pretovora na železnici. Akcija »vsaka postaja viličar, vsaka postaja palete« ni prodrla v druge republike. Tako je železnica v Sloveniji kupila več kot 100.000 palet, železniška transportna podjetja v drugjh republikah pa samo »simbolično število« — nekaj tisoč.
Probleme pri pretovoru pa imajo tudi delovne organizacije, celo tiste, ki sicer zelo redno in brez zastojev razkladajo in nalagajo vagone. Opremljena so namreč le za pretovor rednih dobav, pogosto pa zlasti iz vzhodnoevropskih držav prihajajo pošiljke v velikih količinah. Prav tako se v delovnih organizacijah zatakne, kadar prispe re-promaterial z ladjo, ki ima mnogo večje pretovorne zmogljivosti, kot delovne organizacije. Tako tudi zavoljo takšnih dogodkov nastajajo na železniških tirih čepi, ki jih včasih ni moč »odmašiti« tudi po nekaj dni.
Edmund Škerbec nam je poja-
in da ne bodo več tako lahko prepuščali transporta slabo organiziranemu pretovarjanju,« je dejal Edmund Škerbec.
Delovni kolektivi so se na napakah dobro poučili
Komaj smo malo pozabili, kako so po novem letu razburkale slovensko javnost gneče na železniških tirih, ki jih je povzročalo neodgovorno veden jetieka-terih delovnih organizacij, so pred nami prvomajski prazniki. Nekateri kolektivi vagone že tako radi zamenjajo s skladišči, nekaj prazničnih dni skupaj pa k temu lahko primakne svoje in ustvari železniški zamašek, ki povzroči družbi ogromno škodo.
Papirnica Vevče je bila po novem letu med najbolj grajanimi grešniki. Pojasnjevali so, da
bo pridružilo tudi nekaj prostovoljcev, delavcev, na katere se lahko vedno zanesejo, saj radi priskočijo na pomoč. V transportni službi je zaposlenih precej delavcev iz drugih republik, ki gredo seveda radi za nekaj dni domov in tako je pomoč prostovoljcev zelo dobrodošla. Ze večkrat so se izkazan, ko jih je presenetilo nepričakovano veliko število vagonov in redna skupina sama ni zmogla dela. Med prazniki bosta dežurali dve skupini po 10 ljudi v dveh izmenah, tako da jih tudi nepričakovane pošiljke ne bodo presenetile. Upajo pa, da skupina ne bo preobremenjena, saj ne kaže, da bi v tistem času lahko prišlo do nenačrtovanih pošiljk.
Da tudi veliko število vagonov ne sme biti pepremagljiva prepreka. so dokazali v Tovarni celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem. Pravijo, da njihova služba, odgovorna za raztovarjanje vagonov, dela 365 dni v letu, noč in dan. Zatrdili so. da do zastojev pri njih nikoli ne pride in da tudi prvomajski prazniki tega pravila ne bodo prekršili.
Podobno so se pohvalili v Železarni Štore. Vagoni, ki bodo prispeli prav 1. maja, bodo res en dan počakali, več pa ne. Od 40 delavcev, ki skrbe za iztovarjanje in natovarjanje železniških vagonov, jih bo 15 pripravljenih v vseh drugih prazničnih dneh. Tudi med novoletnimi prazniki so si privošlili le en dan počitka, kar pa ni povzročilo zastojev. So pač naslednji dan bolj poprijeli in delo je normalno steklo. Posebnih pošiljk med prazniki ne pričakujejo, vendarso se organizirali tako, da jih ne bi presenetile. Za delavce, ki v takšnih dneh skrbe, da vagoni ne povzročajo gneče na tirih, pripravljajo tudi posebne dodatke, menda jim bodo primaknili 10 dinarjev na uro.
Med novoletnimi prazniki so vagoni osamljeni čakali na delavce, ki so imeli nekaj daljše praznike_
Velika škoda, a dobra šola
Le kratek spomin in opomin — lani so nekatere organizacije	združenega
dela v naši republiki menile, da so železniške postaje in njihovi industrijski tiri kaj primerno skladišče. Vagoni s tovorom so se kopičili in se v času novoletnih praznikov, ki smo jih po lepi jugoslovanski	na(raz)vadi
nategnili za nekaj dni, nani-tali v 6.000 vagonov dolgo kompozicijo. Ta zamašek je Železniškemu gospodarstvu in vsej družbi povzročil veliko škodo.
Govorili in pisali smo o konkretni odgovornosti, o konkretnih nalogah, o ukrepih, ki bi preprečili takšne zadrege. Kaže, da so besede o konkretnih nalogah delovni kolektivi vzeli zares in menda nam po prvomajskih praznikih ne bo treba postavljati vprašanj o konkretni odgovornosti.
Ijana. V Merkurju so se spomnili, da jih je za novo leto »razveselilo« 24 vagonov. En dan res niso delali, zato pa so le trije njihovi delavci v enem samem dopoldnevu iztovorili kar 19 vagonov in do zastoja tako ni prišlo.
Dobra volja marsikaj odtehta
V Merkurjevi dežurni skupini,
ki dela vsako soboto, so štirje delavci in menda so dosegli tolikšno produktivnost, da nikoli ne plačajo ležarine. Ne delajo le ob nedeljah in tistih prazničnih dneh, ko ležarine ni treba plačati. V pr-
Do zastojev pa, včasih le pride. Povedali so, da' je zmogljivost kranjske železniške postaje 80 vagonov, zatrpana pa je tudi s 140 do 160 vagoni. Menda je postaja od časov Franca Jožefa nespremenjena in premajhna zmogljivost ovira dostavo vagonov na industrijske tire. Delavci železniške postaje se res trudijo, da bi ustanovili stalno premi-kalno skupino, ki bi skrbela za normalno dostavo, pa na železnici menda ni pravega posluha za ta prizadevanja. Tako gredo morebitni zastoji na rovaš železnice, saj so v Merkurju sposobni pravočasno iztovoriti vse vagone, ki jih železnica dostavi na njihove industrijske tire.
V pogovorih smo sem ter tja slišali, da vozle med prazniki včasih povzroči tudi poslovanje carine. Tudi na ljubljanskem železniškem gospodarstvu so omenili, da je v času novega leta čakalo na tirih približno 700 vagonov »carinske robe«. Ko smo povprašali na carinski službi, so vse te besede odločno zavrnili. Zvedeli smo, da so in bodo carinski delavci delali tudi med prazniki in to v okrepljenih izmenah. Vse težave z neiztovorjenimi vagoni je po mne nju carinikov povzročila le nesposobnost ali nepripravljenost delovnih organizacij, da bi svoj tovor pravočasno iztovorile in odpeljale v svoja skladišča.
Povprašali smo tudi v Emoni — Močna krmila in slišali, da sicer pripravljajo dežurno skupino za iztovarjanje, a res le za vsak primer. Vsa naročila so namreč načrtovali tako, da v prazničnih dneh k njim vagoni ne bodo prihajali. Imajo veliko delavcev iz drugih republik in poskrbeli so, da bodo lahko o<81i za nekaj dni v svoje kraje.
Če strnemo vse te pogovore, dobimo kar razveseljivo podobo. Delovni kolektivi so slabe izkušnje z zamaški tovorov na železni-
Za prvomajske praznike pa priprave zbujajo upanje, da razkladalni stroji ne bodo počivali.
niji. Ti štabi bodo »nadzirali« delo na večjih razkladalnih centrih, k nadzoru pa bodo pritegnili tudi porabnike železniških storitev, člane temeljnih SIS za železniški in luški promet.
»Štabe in porabnike naj bi ranžirne postaje obveščale 24 ur prej o pričakovanem dotoku vagonov, tako da se bodo lahko štabi in delovne organizacije pravočasno pripravile na sprejem blaga,« nam je povedal Anton Bezjak, »Naše vodilo v akciji je, da bodo v vsaki delovni organizaciji ,morali1 najti delavce, ki bodo pripravljeni delati tudi za praznične dni, če bo treba. Da bi si tozagotovili, bodo delavci Železniškega gospodarstva v naslednjih dneh obiskali praktično vse delovne kolektive, ki so naše .stranke1, da bi poizvedeli, koliko in kakšne pošiljke pričakujejo pred prazniki in tik po njih. Potrudili pa se bomo tudi, da nam iz drugih republik ne bodo pošiljali več, kot samo nujne pošiljke blaga, premoga itd.«
V začetku leta so slovenski železničarji, bogatejši za novoletno izkušnjo, pripravili predlog za pospeševanje pretovora na železnici, toda »padel« je na zvez-■ nem izvršnem svetu ih iz te akcije ni bilo potem nič. Na omejen uspeh pa je obsojena tudi akcija slovenskih železničarjev za po-
snil, kako bodo akcijo preprečevanja nastajanja zamaškov pred prvomajskimi prazniki in po njih izvedli v Železniški transportni organizaciji Ljubljana, ki skrbi na železniško progo in porabnike od Jesenic do Dobove ter za kamniško progo. Te dni obiskujejo predstavniki ŽTO Ljubljana vse porabnike njihovih storitev, da poizvedo, kako bodo delali v teh delovnih organizacijah za prvi maj (med prazniki, pred njimi in po njih) in koliko blaga pričakujejo po železnici v teh dneh. Stanje bodo analizirali in potem ponovno šli v dogovore s podjetji, kjer bi utegnili nastajati zamaški. »Izredno« stanje v ŽTO Ljubljana bo trajalo vse od 28. aprila do 5. maja, kajti računati je treba s tem, da marsikateri kolektiv ne bo delal kak dan pred prazniki in tudi ne (zavoljo podaljšanih prostih dni delavcev) kak dan po prazniku. Na postajah v Krškem, Zalogu, Mostah, Šiški, Kranju in Jesenicah in drugih pomembnih pretovornih centrih bodo v omenjenih dneh delovali štabi, ki bodo morali zagotoviti čimbolj normalen pretok tovora po železnici, tembolj, ker železnica tokrat ne bo ukinjala nekaterih vlakov, kot je sicer navada ob praznikih.
»Računamo pa tudi na to, da je bila izkušnja ob novoletnih praznikih za kolektive dobra šola
mmajo skladiščnih prostorov, gnečo njihovih neraztovorjenih vagonov pa je povzročilo tudi stanje na tržišču s surovinami in carinski zapleti. Tik pred prazniki jih je presenetilo nekaj deset vagonov iz Sovjetske zveze, ki jih kljub najboljši volji niso uspeli raztovoriti.
Povprašali smo, kaj so ukrenili, da med prvomajskimi prazniki ne bi prišlo do podobnih zastojev. Zbrali so skupino delavcev, ki bo pripravljena vse dni, razen 1. maja. Redni dežurni skupini se
Tudi v tovarni kartona in papirja Sladkogorska Sladki vrh je transportna služba tako urejena, da je večje število vagonov ne more presenetiti — ni jo za novo leto in tudi za 1. maj trdijo, da so pripravljeni. V enem dnevu zmorejo raztovoriti 30 vagonov, kar povsem zadošča za pričakovane pošiljke.
Kranjska Veleželeznina Merkur se je v novoletnih dneh ubadala kar s precejšnjim številom vagonov, so nam povedali na železniškem gospodarstvu Ljub-
vomajskih praznikih sta takšna dva dneva in takrat tudi ne bodo delali.
Vseh delavcev, ki skrbe za raztovarjanje železniških vagonov, je v Merkurju osem. Vsak iztovori poprečno 60 ton na dan, polovico tega tovora ročno in polovico s stroji. V komercialni službi bodo pred prazniki preverili, koliko in kakšen tovor pričakujejo v teh dneh in že zdaj kaže, da bo treba štiričlansko dežurno skupino okrepati. Na vsak način bodo poskrbeli, da tudi tokrat ne bo prišlo do zastoja.
ških tirih v času novoletnih praznikov obravnavali dovolj resno in znali so potegniti iz njih pouk. Ubrali so različne poti, od dežurnih, okrepljenih skupin za iztovarjanje do takšnega planiranja, ki bo preprečilo prihajanje tovorov v prazničnih prvomajskih dneh. Upamo, da se bodo vsa zagotovila o normalnem iztovarja-nju med prazniki uresničila in bomo v eni majskih številk našega časopisa lahko to potnfii.
bora Kugdj Ciril Brajer
Koprski sindikalni delavci so se dogovorili za nadaljnje delovanje
Volilna seja ObS ZSS Žalec
Sindikat ne sme stati ob strani
Ugodno, le delegati...
»Z gospodarskim stanjem v občini ne smemo biti zadovoljni,« je dejal na volilni seji Občinskega sveta Zveze sindikatov Koper predsednik Boris Kralj.
»Res je sicer, da kvarijo sliko o gospodarjenju zlasti gospodarske razmere v Tomosu, ki je največja organizacija združenega dela v koprski občini, vendar menim, da bo ob zavzetem delu vseh strokovnih in družbenopolitičnih dejavnikov saniranje te organizacije steklo tako, kot smo se dogovorili.«
Sicer pa velja, da je koprsko gospodarstvo lani, kljub zaostrenim pogojem gospodarjenja, doživelo nekatere spodbudne premike, saj so organizacije združenega dela v prometu, gradbeništvu in trgovini ustvarile sorazmerno visoko akumulacijo, čeprav so delegati ob tem še posebej poudarjali, da samozadovoljstvo ne bi bilo upravičeno. V zvezi s tem je zlasti vredno omeniti opozorilo, da je v ustvarjeni akumulacji sorazmerno majhen delež industrije, povrh vsega pa koprsko gospodarstvo še vedno he dosega — vsaj kar zadeva najpomembnejše kazalce — republiškega povprečja. Dobri gospodarski rezultati trgovine pa po svoje potrjujejo tudi resnico, da dohodkovni odnosi med njo in proizvodnimi organizacijami združenega dela še vedno niso »udomačeni«. Prav zato bo v prihodnje občinske svet zveze sindikatov in njegovi organi tem vprašanjem namenjal več pozornosti.
Ta naloga sodi med prvenstvene v sedanjih stabilizacijskih prizadevanjih. Občinski svet pa tudi meni, da se bo mnogo bolj tvorno kot doslej treba spopasti z uresničevanjem stališč o delitvi po delu, saj so »čisti« računi na tem področju zelo pomembna osnova za angažiranje delavcev v boju za stabailizacijo. Še posebne naloge pa imajo pri tem osnovne organizacije sindikata »kajti še marsikje niso dojeli,« je dejal Boris Kralj, »da gre tokrat pri stabilizaciji zares, kar z drugimi besedami tudi pomeni, da ne smemo več dopuščati nrime-rov, da se osnovne organiBrcije sindikata in njihovi izvršni odbori tedaj, ko stabilizacijske naloge ne uresničujemo, niti ne zganejo.
V takih primerih ne zataji le osnovna organizacija sindikata, pač pa celoten političen sistem v organizacijah združenega dela, kar je bržkone lahko tudi razlog za »zunanjo intervencijo.« V minulih letih nam je uspelo uskladiti delo družbenopolitičnih organizacij in poslovodnih organov v naših organizacijah zdru-lenega dela, vendar pa tu in tam še srečujemo »več politik« v delovnih organizacijah in tudi takšna razhajanja v uresničevanju programskih ciljev, ki škodijo normalnemu samoupravnemu življenju v delovnih kolektivih in širše.«
Za odpravljanje takšnih zagat pa mora biti sindikat tudi dobro organiziran na vseh ravneh. Na volilni seji občinskega sveta zve-
ze sindikatov Kopru so se zavzeli za »oživitev« sindikalnih skupin povsod tam, kjer le-te še vedno niso mesto za informiranje in oblikovanje stališč sindikata. Velja pa poudariti, da postajajo osnovne organizacije sindikata v koprski občini pravo mesto za uresničevanje nalog, ki smo si jih zadali na mariborskem kongresu in lanski konferenci ZSS. Kot zelo pozitivno se je pokazalo delo izvršnih odborov osnovnih organizacij, ki so zares izvršilno politični organi, prek delovnih teles pa se vključuje v delo sindikata čedalje širši krog delavcev.
Občinski svet je na volilni seji temeljito spregovoril o delu občinskih odborov sindikatov dejavnosti. V Kopru imajo 12 odborov, ki so zelo pomembna oblika dela občinskega sveta. »Žal pa,« je dejal Boris Kralj, »še ne moremo reči, da so vsa telesa, ki smo jih oblikovali pri občinskem svetu, že dovolj učinkovita. Velikokrat komisije in sveti dajejo še premalo pobud za razreševanje žgočih vprašanj, s katerimi se srečujejo delavci v združenem delu. Žato bomo v prihodnje morali nameniti mnogo več skrbi tudi izobraževanju sindikalnih aktivistov v okviru kluba samoupravljavcev in različnih seminarjev', ki so se že doslej pokazali kot dober kraj za izmenjavo izkušenj in dogovarjanje o delu.
M. H.
Kopica aktualnih tem iz vsakdanjega življenja delavcev je bila predmet živahnih razprav Občinskega sveta Zveze sindikatov Žalec. Ocena njegove aktivnosti v pravkar končanem mandatnem obdobju pa bi bila nedvomno še bolj ugodna, če je le ne bi kazila slaba udeležba delegatov na sejah. V zadnjih dveh letih so imeli osem sej (in dve skupni z drugimi družbenopolitičnimi organizacijami) — praviloma v popoldanskem času — neredko pa so bile tiste, ki so bile v mejah sklepčnosti. Zato bo treba v prihodnje več pozornosti posvetiti prav demokratizaciji dela in odgovornosti članov ObS ZSS, so poudarili delegati na nedavni volilni seji.
Ko so ocen javali delo predsedstva v zadnjih dveh letih, so ugotovili, da praktično ni bilo področja, kamor le-to ne bi poseglo, neredka pa so bila celo tista, na katerih so v Sloveniji orali ledino. Še zlasti pohvalno so se izrazili o metodi dela, ko posamezni člani predsedstva sami predlagajo konkretne rešitve problemov s svojega področja, in sklenili, da kaže take oblike v bodoče še bolj negovati. Izmed organov ObS ZSS Žalec so najbolj pohvalili komisijo za šport in rekreacijo, medtem ko je »delokroge« drugih organov najčešče reševalo predsedstvo samo.
Iz analize poročil o izvedbi občnih zborov OO ZS so delegati ugotovili, da so se nanje povsod dobro pripravili, da so jih v večini TOZD opravili v januarju (92%) in le v šestih kasneje. V
18 TOZD so bili občni zbori ob prostih sobotah, več kot polovica pa v popoldanskem času. Udeležba na zborih je bila 85-od-stotna. V 106 osnovnih organizacijah, kolikor jih je pri ObS ZSS Žalec, so izvolili kar 63% novih predsednikov izvršnih odborov, med njimi 17 mladincev. Glavne teme občnih zborov so bile: samoupravna organiziranost, odnos DSSS — TOZD, delovna disciplina, delitev po delu, informiranje, problematika proizvodnje in preskrbe s surivi-nami itd.
Na volilni seji so se delegati seznanili tudi s potekom planskih aktivnosti v občini. Spoznali so, da še niti 30 odstotkov nosilcev planiranja nima izdelanih smernic in elementov samoupravnih sporazumov o temeljih planov, osnutkov pa še nihče. Razlog za tako stanje so našli tako v premajhni pobudi Zavoda SRS za planiranje kot tudi odbora za pripravo srednjeročnega načrta v občini sami. Ne nazadnje pa seveda tudi v premajni aktivnosti nosilcev .planiran ja, ki se opravičujejo na preslabotno kadrovsko Strukturo plansko-analitskih oddelkov in na težavno delo pri izdelavi zaključnih računov. Žago tovili pa so, da bodo smernice in elementi teh dokumentov nared še ta mesec.
Na seji so izvolili tudi nado-mestne člane v 45-članski ObS ZSS Žalec, predsedniku Rafku Mlakarju in sekretarju Branku Povšetu pa podaljšali mandat.
D. K.
Andrija Vlahovič o osrednjih moščanskih problemih
Rezerve, ki jih moramo izkoristiti
V meščanski občini zak‘ju-čujejo s pripravami na volilno sejo občinskega sveta Zveze sindikatov. V ponedeljek bodo ocenili rezultate dosedanjih prizadevanj občinske organizacije zveze sindikatov in njenih organov ter oblikovali program dela za prihodnje obdobje. V žarišču pozornosti bodo vsekakor stabilizacija gospodarjenja, kolektivno delo in demokratizacija odnosov.
Za razgovor smo zaprosili An-drijo Vlahoviča, predsednika Občinskega sveta ZSS Ljubljana Moste-Polje.
»Pravzaprav moram povedati, da volilna seja občinskega sveta ni kakšna posebna »atrakcija«, saj se s vprašanji, ki bodo na dnevnem redu srečujemo vsak dan pri delu občinske organizacije zveze sindikatov. Morda dajejo neke vrste intonacijo našim razmišljanjem zdaj zaostrene gospodarske razmere in predvsem konkretni akcijski načrti stabilizacijskih prizadevanj v organizacijah združenega dela. Smo namreč občina, kjer je »doma« industrija, vendar pa se naši kolektivi srečujejo s številnimi preprekami v gospodarjenju, ki jih bržkone ne bodo zmogli sami urediti. Mislim na pomanjkanje surovin in reprodukcijskega materia-
la, na neurejene cene in povrh tega tudi na prešibko samoupravno sporazumevanje in dogovarjanje o uresničevanju novih družbenoekonomskih odnosov v združenem delu. Vsa ta vprašanja pa so seveda povezana tudi z nalogami organizacij združenega dela, samoupravnih in družbenopolitičnih dejavnikov pri oblikovanju prihodnjih sred-
njeročnih načrtov razvoja in z upoštevanjem stabilizacijske usmeritve na tem področju. Prepričan sem, da se bomo srečali tudi z nekaterimi zagatami v razvoju. tistih organizacij združenega dela, ki doslej niso namenjale dovolj pozornosti domačim surovinam in reprodukcijskemu materialu... Več bo treba storiti pri prestrukturiranju gospodarstva in še več pri povezovanju, kjer smo praktično še zmeraj bosi.«
Slišali smo. da v vaši občini še zmeraj »kraljujejo« visoki odstotki pri zaposlovanju.
»Nekateri pravijo, da je to tema dneva v Ljubljani. Mislim, da bi zares morala postati, kajti nekatere organizacije združenega dela so na tem področju zelo »ambiciozno« načrtovale. No, z občinsko resolucijo smo se dogovorili za dva odstotka in mislim, da bo to kar uresničeno. Zdi pa se mi, da v razpravah o vprašanju zaposlovanja nismo vedno jasni. Poglejte: če gradimo nove tovarne, nove proizvodne zmogljivosti in če gre celo za take projekte, ki so vseslovenskega in jugoslovanskega pomena, verjetno ne bomo rekli, da ne bomo zaposlovali, mar ne? K obravnavanju zaposlovanja je treba v Ljubljani selektivno pristopiti, ne pa kar trditi, dasmose pač tako odločili.
Predvsem pa bo treba ponovno »preveriti« naše kadrovske bilance in se potlej na osnovi podatkov, predvidevanj in predvsem potreb združenega dela odločiti tudi za usposabljanje že zaposlenih delavcev, za morebitne prekvalifikacije...
Moram pa povedati, da so gibanja na področju zaposlovanja v naši občini zelo ugodna, saj je v prvih treh mesecih več delavcev odšlo iz delovnih organizacij, kot pa se jih je na novo zaposlilo. To je brez dvoma dobro, saj v resnici to »pritiska« na organizacije združenega dela, da gredo v racionalizacijo poslovanja in v boljše organiziranje proizvodnih in poslovnih procesov.
Opozoril pa bi rad še na en vidik zaposlovanja in zaposlenosti v Ljubljani. Že zelo dolgo govorimo o drugačnem delovnem času, o premakljivem delovnem času in kaj vem še o čem. Prav gotovo so tu velike rezerve, ki jih doslej še nismo znali izkoristiti. Najbolj žalostno pa je, da ne poenotimo niti dela v okviru družbenopolitičnih dejavnikov za to področje, saj kar štiri komisije v Ljubljani raziskujejo, ocenjujejo in kaj vem kaj še to problematiko. Stabilizacija bi morala seči tudi na to področje__«
In vloga sindikatov pri tem?
»Nič ne pomaga, če stokamo. Treba bo zavihati rokave in še
posebej uresničiti stališča ZSS o planiranju. Rad pa bi povedal še da ne bo v našem predsedstvu in v občinskem svetu kakšnih velikih zamenjav. Izvolili bomo novega člana predsedstva in pet novih članov občinskega sveta.
Sicer pa lahko še povem, da - smo uspeli angažirati okrog občinskega sveta zveze sindikatov sorazmerno zelo širok krog ljudi, ki so ponosni, da so tako ali drugače pritegnjeni k delu občinske organizacije. Marsikaj smo spremenili v metodah političnega dela, lotili smo se tudi takšnih prijemov, da na hitro izdamo kako brošurco s sklepi občinskega sveta.... Tiskamo plakate, ki opozarjajo delavce na vsakem koraku, kaj moramo postoriti na področju stabilizacije, kaj na področju kulture in še bi lahko našteval. Samo letos smo uspeli, da je zaključilo različne oblike sindikalnega izobraževanja več kot štiristo aktivistov, kmalu bomo pričeli z enomesečno sindikalno politično šolo...«
V ljubljanski občini Moste-Polje so očitno spoznali, da le kontinuirano delo, dnevni kontakt z osnovnimi organizacijami sindikata in prisotnost na licu mesta velja več kot številni sestanki. S takšno prakso bodo tudi v prihodnje nadaljevali, zato je volilna seja res le ena izmed sej.
Marjan Horvat
/----- \
Pritiski
Ko v teh dneh občinske skupščine razpravljajo o občinskih resolucijah, morajo veliko pozornosti posvetiti tudi politiki zaposlovanja. Črnomaljska občina še vedno sodi med tiste, ki lahko krijejo svoje potrebe s ponudbo na lastnem območju. Lani je zabeležila porast zaposlenosti za 4,5 odstotka, kar je na eni strani-visok odstotek, na drugi strani pa je število zaposlenih še vedno nizko, saj sodi, glede na število aktivnega prebivalstva, črnomaljska občina med tiste slovenske občine, ki imajo najmanjši odstotek aktivnega prebivalstva.
Letošnja občinska resou-cija pravi, da bodo lahko na novo zaposlovale delavce le tiste delovne organizacije, katerih dejavnost je usmerjena v izvoz ali relativno povečuje izvoz, tiste, ki povečujejo produktivnost dela, ali če gre za aktiviranje novih proizvodnih zmogljivosti. Ker občinska resolucija predvideva 6»odstotno rast realnega družbenega proizvoda, naj bi znašala stopnja rasti zaposlenosti 3,5 odstotka. V občini bi tako lahko zaposlili 214 I novih delavcev, pa vendar nekatere delovne organizacije že sedaj prihajajo na dan s pritiski za nove zaposlitve,
\ ki daleč presegajo občinsko resolucijo. Tako so po podatkih strokovne službe občinske skupščine za zaposlovanje gospodarske in negospodarske OZD izkazale potrebo po 370 delavcih za pokrivanje dodatnih potreb in več kot 70 delavcih za pokrivanje nadomestnih potreb (tu niso všteti podatki za novo tovarno Gorenje, ki bo zaposlila 197 novih delavcev).
Dogovorili smo se, da stabilizacija ne bodo besede, temveč dejanja, ter da je stabilizacija naloga nas vseh. Sklenili pa smo tudi, da pritiskom, zlasti neutemeljenim, ne bomo popuščali.
Ivan Kraško
\_______________________________J
Letošnjo nagrado sklada Borisa Kidriča je dobil dr. Lojze Sočan za avtorsko delo »pot v gospodarsko razvitost«
Knjiga je izšla pred časom v Družboslovni zbirki Založbe Delavska enotnost
Ob nagradi mu čestita uredništvo DE
Predsedstvo sveta Zveze sindikatov Jugoslavije
Večino sporov	Delovno srečanje
že rešujejemo sporazumno pomorščakov
Predsedstvo Zveze sindikatov Jugoslavije je v sredo v Beogradu razpravljalo o pripravah na svetovno konferenco sindikatov o razvoju, ki se bo začela prihodnji teden.
Dosedanje priprave na to pomembno srečanje sindikalnih organizacij so pozitivno ocenjene, sprejeli pa so tudi program aktivnosti delegacije Zveze sindikatov Jugoslavije na tej konferenci. Ugodno so ocenili tudi osnutek sklepnega dokumenta.
V okviru redne dejavnosti pa je predsedstvo sveta ZS Jugoslavije razpravljalo tudi o uveljavljanju ustavnih dolžnosti zveze sindikatov pri reševanju spornih vprašanj v združenem delu. Raz-
prava je pokazala, c.. 90 odstotkov primerov v združenem delu rešujejo po redni samoupravni poti. To je vsekakor rezultat razvitih samoupravnih odnosov in zavesti delavcev, da tudi morebitne spore rešujejo po poti obstoječih veljavnih družbenih norm.
Včasih pa se zgodi, seveda v zelo redkih primerih, ko odpovedo samoupravni odnosi in pridejo bolj do izraza tehnobiro-kratske sile v kolektivu in se spori prelevijo v širše konflikte. V takih primerih bi morale biti organizacije sindikata, posebno osnovne in občinske, mnogo bolj pripravljene. Najboljša bitka proti takim pojavom je dosledno izvajanje določil ustave in za-
kona o združenem delu. Sindikat naj bi v bistvu s svojim vsakodnevnim delovanjem ustvaril pogoje, v katerih bi se reševali različni spori po samoupravni poti. Tak pristop pa zahteva boljše informiranje delavcev o vseh dogajanjih v kolektivu, kajti ustrezna informacija o problemu je v bistvu prvi pogoj za njegovo pravilno rešitev. O tem pa so nekatere sindikalne organizacije premalo razmišljale.
Člani predsedstva sveta ZSJ so sprejeli zaključke s posvetovanja o pogojih dela in zaščite pri delu ter sprejeli predlog družbenega dogovora zveze skupnosti za cene.
Ustalitvena prizadevanja že prihajajo Ljubljančanom v kri
Delitve — posledica boljšega dela
V minulem tednu so se sestali predstavniki republiškega odbora sindikata delavcev v pomorskem gospodarstvu Hrvaške in republiškega odbora sindikata prometa in zvez Slovenije. Pogovarjali so se o aktualnih vprašanjih, ki zadevajo oblikovanje prihodnjih srednjeročnih načrtov razvoja pomorskega gospodarstva, še posebej pa zdajšnjih težavah v procesu gospodarjenja. Naši pomorski prevozniki so kajpak v škripcih zaradi neurejenih pogojev gospodarjenja, saj se srečujejo z hudo različnimi »domačimi« in tujimi cenami za
ladje, saj so domače cene za izdelavo ladij tudi za 50 odstotkov višje kot na mednarodnem tržišču. To kajpak ustvarja številne probleme še zlasti pri enostavni reprodukciji.
Ko so govorili o življenjskih in delovnih pogojih pomorščakov so se najdalj zadržali pri problematiki zaposlovanja na tujih ladjah, saj se na tem področju srečujemo s številnimi problemi, ki jim bodo morali sindikalni organi v prihodnje namenjati mnogo več skrbi. Tudi v okviru mednarodnih institucij bo v pri-
hodnje treba zastaviti svoj vpliv, saj so često pomorščaki na tujih ladjah skoraj brez vseh pravic, da ne omenjamo posebej pogojev dela.
Sicer pa so srečanja obeh republiških odborov že tradicionalna. Tudi v prihodnje jih bodo negovali, saj so problemi v obeh republikah podobni, čeprav je vloga pomorskega gospodarstva v Hrvaški — tudi zato, ker gre za zelo pomembno gospodarsko vejo v okviru narodnega gospodarstva, večja kot v naši republiki.
M. H.
Stabilizacija za vsakogar in na vsaki ravni, brez izjem! Tako je geslo družbenopolitičnih organizacij v vseh občinah in na ravni mesta Ljubljana v sedanjih ustahtvenih prizadevanjih. In. kakšni so prvi rezultati? Ugodni!
Industrijska proizvodnja v Ljubljani raste visoko nad plan in indeks bo v prvem trimesečju 112,5 kar praktično pomeni, da narašča kar enkrat hitreje kot v Sloveniji. »Še posebej razveseljivo pa je, da težišče rasti industrijske proizvodnje predstavljajo prav tiste organizacije združenega dela, ki smo jih v srednjeročnem obdobju opredelili za nosilce razvoja«, je na pogovoru z novinarji povedal predsednik koordinacijskega odbora za stabilizacijo in predsednik MS ZSL Jože Marolt. »Razveseljivo je, da je izvoz v prvih dveh mesecih letošnjega leta močno porasel.
Toda tudi uvoz je močan. Nekatere organizacije združenega dela (predvsem kovinska in kemična industrija) se spopadajo s težavami pri uvozu reprodukcijskega materiala in že delajo z zmanjšano zmogljivostjo.«
Vsem razveseljivim rezultatom navkljub pa je v Ljubljani tudi precej pelina. Februarja je 38,1 odstotka ali dobra tretjina vseh OZD kršila dogovor o uresničevanju družbene usmeritve razporejanja dohodka v letu 1980 in za osebne dohodke delavcev namenila več kot naj bi. Marca se je število kršiteljev zmanjšalo za polovico (17%), kar kaže na dejstvo, da so ustalitvena prizadevanja že prodrla v zavest delovnih ljudi. »Od vseh, ki so kršili dogovor, smo zahtevali, naj svojo odločitev argumentirajo«, je nadaljeval Jože Marolt. »Prve analize kažejo, da so bile delitve posledica boljšega dela, nekaj OZD pa je seveda tudi takih, kjer temu ni tako in tam bomo morali ukrepati.«
»Tudi podatki o zaposlovanju na območju naših občin v prvih treh mesecih ne gredo v prid našim smernicam, kaže pa, da se že umirjajo«, je nadaljeval Jože Marolt. »Odločili smo se za restriktivno zaposlovanje in sklenili, da bomo letos na novo zaposlili 2.800 delavcev, kolikor je naravni prirastek. Toda razpoložljivi delavci po svojih izobra-
zbenih profilih znatno odstopajo od kadrovskih potreb organizacij združenega dela. Tako bo verjetno vse dotlej, dokler ne bo zaživelo usmerjeno izobraževanje.«
Jože Marolt je v pogovoru z novinarji odločno zanikal »poulične« govorice naj OZD ne bi izplačevale regresov za letni dopust. »Gre za čisto dezinformacijo!« je povedal.
»Vsak naj počisti za seboj, vsak naj pospravi tisto, kar je onesnažil!« Pod takim geslom pa že teče akcija za »čisto in zeleno Ljubljano«, ki naj bi prerasla v gibanje za lepše okolje. Kadar namreč nanese pogovor na Ljubljano, se radi pohvalimo, da je bila nekoč lepa in čista; dobila je ponosno ime »Bela Ljubljana«. Radi bi, da bi bila taka tudi sedaj in v bodoče. Zato družbenopolitične organizacije na ravni mesta predlagajo: skrb za čistočo naj postane v organizacijah združenega dela sestavina opisa delavčevih nalogin opravil, v osnovnih šolah pa del vzgojnega procesa.
D. K.
Seminar za predsednike osnovnih organizacij sindikata
Nekaj konkretnih napotil
Delavska univerza je v sodelovanju s komisijo za izobraževanje in občinskim svetom Zveze sindikatov Slovenije organizirala večdnevni seminar za predsednike osnovnih organizacij sindikata.
Vsebina seminarja je bila pripravljena po predlogu, ki ga je dal republiški svet Zveze sindikatov Slovenije. Na seminarju so
seznanili predsednike osnovnih organizacij z aktualnimi nalogami sindikatov, da bi jim tako pomagali pri odgovornem delu, dobili pa so tudi nekaj konkretnih napotil za delovanje.
Velikega pomena pa je bila tudi medsebojna izmenjava izkušenj, kjer so vzajemno in skupaj s predavatelji razložili nekatere nejasnosti.
Poudarili so, da je vlog., sindikata predvsem v utrjevanju samoupravljanja v TOZD, pri združevanju dela in sredstev, razporejanju dohodka ter uveljavljanju načela delitve po delu. Pomembnejšo vlogo pa naj bi imel sindikat tudi pri informiranju.
Hilda Knez
Nova, vsesplošna solidarnostna akcija delovnih ljudi in občanov v občini Velenje
Pred tretjo odločitvijo o samoprispevku
V Šaleški dolini gredo te dni h kraju priprave na novo, nadvse pomembno družbenopolitično akcijo. 20. aprila bodo volivci v vseh 25 krajevnih skupnostih na območju občine Velenje znova, tokrat že tretjič po letu 1970, odločali o uvedbi krajevnega samoprispevka, da bi pomagali reševati ključna vprašanja družbenih in komunalnih dejavnosti.
V pripravah na referendum za tretji krajevni samoprispevek je bilo posebej poudarjeno, da je dalo obdobje drugega krajevnega samoprispevka delovnim ljudem in občanom nove spodbude in moči za razreševanje težav, s katerimi so se srečevali v prizadevanjih za izenačitev pogojev za življenje vseh 37.000 prebivalcev, kolikor jih zdaj šteje Šaleška dolina. Zato se prav vsi zavedajo, da je ponovna uvedba krajevnega samoprispevka zagotovo nujna in neodložljiva naloga.
Podobno kot so krajevne skupnosti že v letih 1975 — 1980 združevale del denarja, zbranega s krajevnim samoprispevkom, naj bi ga tudi v prihodnjih petih letih. Za tako imenovani A program naj bi mestne krajevne skupnosti združevale 70 %, druge pa 50% sredstev tretjega krajevnega samoprispevka občanov. S tako zbranim denarjem želijo sofinancirati gradnjo prizidka k domu za varstvo ostarelih v Velenju, vzgoj-novarstvenih ustanov v Šmart-
nem ob Paki ter v velenjskih krajevnih skupnosti Šalek in Gorica, novega PTT centra v Velenju, glasbene šole, VI. osnovne šole v Velenju ter doma borcev in mladine. Nekaj denarja pa bodo namenili še za sofinanciranje prednostnih objektov v manj razvitih krajevnih skupnostih Šaleške doline.
Z izgradnjo prizidka k domu za varstvo ostarelih bodo ustvarjeni pogoji za sprejem 68 novih starejših občanov. Nujna je gradnja novih vrtcev in pri tem pomoč vseh delovnih ljudi in občanov. Za celovit nadaljnji razvoj velenjske občine pa je prav tako nadvse pomembna gradnja novega PTT centra, saj zaostalost na tem področju že močno zavira nadaljnji druženi in gospodarski razvoj. Šaleška dolina bo po izgradnji novega PTT centra, povečala zmogljivost telefonske centrale na 10.000 priključkov, v drugi fazi pa na 28.000 priključkov itd.
V Velenju načrtujejo tudi gradnjo doma borcev NOV in mladine, kjer bosta tudi muzejska zbirka in študijska knjižnica NOB. Glasbena šola Fran Korun — Koželjski se že vrsto let bori z velikimi prostorskimi težavami. Prihodnje leto bo sicer zgrajena nova V. osnovna šola v Velenju, vendar pa je treba do leta 1985 zgraditi še eno VI. osnovno šolo. Če te naloge ne bi uresničili, bi morali na osnovni šoli Veljko Vlahovič odpraviti celodnevno šolo ter na vseh
osnovnih šolah preiti na dvoizmenski pouk. Tega pa imajo že zdaj tri osnovne šole na mestnem področju Velenja. Okrog 17 milijonov dinarjev, zbranih s tretjim krajevnim samoprispevkom, pa želijo občani Šaleške doline do leta 1985 prispevati za solidarnostno pomoč delovnim ljudem in občanom v manj razvitih krajevnih skupnostih v občini Velenje pri uresničevanju tistih nujnih razvojnih nalog, ki bi jih sicer krajevne skupnosti same ne zmogle uresničiti.
Dosedanje priprave na referendum za uvedbo tretjega krajevnega samoprispevka v občini Velenje so bogatejše tudi za naslednje novo spoznanje: doslej so. delovni ljudje in občani v glavnem le naštevali, kaj vse je bilo v posameznem kraju oziroma v posameznem obdobju zgrajeno. Tokratne razprave pa je prevevala ta nova kvaliteta. Velika večina razpravijalcev na zborih, na sestankih samoupravnih organov in družbenopolitičnih organizacij v krajevnih skupnostih je še posebej opozarjala na to kakšni bi bili pogoji za delo in življenje vseh 37.000 prebivalcev Šaleške doline, če ne bi bilo objektov, ki smo jih gradili oziroma sofinancirali z denarjem, zbranim z drugim krajevnim samoprispevkom. Ob takšnem spoznanju pa se zagotovo ne bo težko resnično odločiti na glasovanju, prihodnjo nedeljo, 20. aprila, za tretji krajevni samoprispevek.
M. L.
SZDL danes
Več skrbi
in pomoči delegatom
Republiška konferenca SZDL Slovenije je v začetku aprila temeljito analizirala in ocenila svojo programsko, organizacijsko in delovno učinkovitost Na medobčinskih posvetovanjih in razgovorih v občinah so krtično razpravljali predvsem o delovanju krajevnih in občinskih organizacij in njihovih vodstev, uveljavljanju sekcij, svetov in koordinacijskih odborov, potrošniških svetov, hišne samou-prave ter o frontnem delovanju organov in konferenc Socialistične zveze. Poglobljeno pa so spregovorili tudi o kadrovski politiki, uveljavljanju principov kolektivnega dela, vodenja in odgovornosti.
Vsa navedena in druga na videz organizacijska in metodološka vprašanja so obravnavali ter analizirali v neposredni povezanosti z ustavno vlogo SZDL v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja. Zato je tudi povsem razumljivo, da so v razpravah prevladovala vprašanja, problemi in izkušnje tako ali drugače povezane z vlogo Socialistične zveze v delegatskem sistemu in delegatski praksi.
Najpomembnejši uspeh — poudarjajo v občinah — je nedvomno dejstvo, da se je delegatski sistem uveljavil in potrdil v praksi in da vse bolj predstavlja podlago reševanja in zadovoljevanja potreb in interesov delov-nih ljudi v sistemu socialističnega samoupravljanja. V delegacije in druge organe političnega sistema je vključenih več kot 200 tisoč občanov. Prav tako se nenehno krepi zavest in spoznanje, da je po samoupravni poti mogoče učinkovito — ne glede na nekatere težave in odstopanja v praksi — razreševati tudi najbolj zapletena družbena vprašanja.
Takšna splošna ugotovitev seveda ne pomeni, da SZDL vedno in povsod ustrezno deluje in da je
v celoti in vedno ustrezno vpeta v delovanje delegatskega sistema. V praksi je še vedno precej težav in slabosti. Toda kljub temu lahko ocenimo, da so pridobljene izkušnje in spoznanja postale trajno vodilo in merilo za delovanje sleherne organizacije in vodstva in da se je na tej podlagi SZDL že uveljavila kot nepogrešljiv dejavnik v splošni demokratizaciji družbenopolitičnega življenja. To še zlasti velja v prizadevanjih za uveljavitev delovnega človeka kot nosilca družbenih procesov in novih pravil samoupravljalskega obnašanja in delovanja, kot graditelja novih vrednot socialistične samoupravne družbe.
V	političnem delu vse bolj prevladuje spoznanje, da je za učinkovitost delegatskega sistema odgovorna SZDL z vsemi frontnimi družbenopolitičnimi organizacijami. Kadar ocenjujemo delovanje delegatskega sistema — delegatsko prakso — govorimo in razpravljamo v bistvu o delovanju in učinkovitosti Socialistične zveze in vseh njenih demokratičnih oblik. Kolikor bolj učinkovito in zavzeto delujejo organizacije SZDL — toliko uspešnejše in pestrejše je samoupravno delovanje delegatov in delegacij.
V	politični in samoupravni praksi se srečujemo še z mnogimi težavami in slabostmi. Vezi med SZDL, delegacijami in delegati marsikje niso dovolj trdne ali pa so celo prekinjene. Socialistična zveza — zlasti krajevne in občinske organizacije ter njihova vodstva — premalo skrbe, da bi delegate povezale z delovnimi ljudmi in občani ter pomagale pri oblikovanju skupnih izhodišč, stališč in predlogov za sporazumevanje in odločanje v delegatskih skupščinah. Tako so delegati še vse prevečkrat prepuščeni sami sebi in svoji lastni iznajdljivosti, organizacije in vodstva
SZDL pa marsikdaj le kritično ocenjujejo delegatsko prakso, namesto da bi odpravljala obstoječe težave in slabosti.
Podobne ugotovitve veljajo tudi za delegate in delegacije združenega dela oziroma TOZD. To je še zlasti opazno na zasedanjih samoupravnih interesnih skupnostih družbenih dejavnosti. Delegati uporabnikov so premalo iniciativni. Vzroke za takšno 'stanje je treba iskati predvsem v dejstvu, ker samoupravni in poslovodni organi TOZD in SOZD ter njihove strokovne službe nudijo delegatom premalo pomoči. Odgovornost, da je temu tako pa nosijo tudi družbenopolitične organizacije, ki bi morale v prihodnje nameniti mnogo več pozornosti svojim delegatom in delagaci-jam. Če bodo le-ti prihajali v zbore občinskih in samoupravnih interesnih skupnosti pripravljeni (zdaj temu često ni tako), bodo tudi odločitve bolj pretehtane ter v skladu z interesi in potrebami združenega dela in delavcev.
V posameznih primerih se še vedno srečujemo tudi z nerazumevanjem širine in demokratične vloge SZDL. Še se najdejo posamezniki in px>samezna vodstva, ki jim deloz delegati in delegacijami pomeni dodatno breme, pa čeprav bi morala biti to njihova temeljna skrb in naloga. V takih primerih so delegatom največkrat na voljo le stališča vodstev, medtem ko delovni ljudje in občani nimajo možnosti, da bi vplivali na oblikovanje smernic za delegate in delegacije. V zadnjem času v nekaterih krajevnih skupnostih tudi vse bolj poredko sklicujejo zbore občanov. Tako ožijo demokratične temelje delegatskega sistema, delegati pa se znajdejo in delujejo na odborni-ški način.
Poleg subjektivnih pa se v delegatski praksi srečujemo tudi z vrsto objektivnih težav. Gradiva
so marsikje še vedno obširna, roki za sklicevanje pa često prekratki. Tako marsikdaj tudi zaradi časovnih stisk in slabega informiranja ne morejo biti upoštevana mnenja delovnih ljudi in občanov. Skoraj po pravilu obveljajo rešitve, ki so jih predlagali občinski upravni oziroma strokovni organi.
Toda kakorkoli obračamo, za uspešno in učinkovito delovanje delegatskega sistema je odgovorna Socialistična zveza in v njej povezane družbenopolitične organizacije. Odgovorna in zadolžena je torej tudi za to, da s politično akcijo odpravlja ugotovljene objektivne in subjektivne težave in slabosti. Toda tudi pri tem so posamezne organizacije in njihova frontna vodstva premalo iniciativna in dosledna. Marsikje težave in slabosti le ugotavljajo, premalo pa store za njihovo odpravljanje.
Osrednja naloga in obveza Socialistične zveze je zlasti v tem, da vzpodbuja stalno povezanost delegatov in delegacij z delovnimi ljudmi in občani in tako zagotavlja politično podlago samoupravnega odločanja. Da bi lahko to svojo vlogo in nalogo kar najbolje dosledno opravljala pa se mora tudi sama stalno razvijati ter širiti in bogatiti politično prakso. V razvoju in poglabljanju delegatskega sistema je SZDL nenadomestljiv povezovalni in akcijski dejavnik. S svojo aktivnostjo mora biti stalno vpeta v proces demokratičnega nastajanja pobud, ugotavljanja in soočanja avtentičnih samoupravnih interesov in potreb, v proces dogovarjanja in sporazumevanja. Vse njene široke, demokratične in interesne oblike dejavnosti morajo omogočati sprostitev in angažiranje vseh ustvarjalnih in delovnih potencialov najširšega kroga delovnih ljudi in občanov za uresničevanje skupaj opredeljenih in zastavljenih sklepov in nalog.
Zakaj med tožniki prav delavci?
Zahteve za varstvo samou-pravnih pjravic delovnih ljudi in družbene lastnine, ki jih prejemajo družbeni pravobranilci samoupravljanja, opozarjajo na dvoje pojavov. Prvič: med tožniki prevladujejo posamezni delavci ali skupjine delavcev, zelo malo p» je med njimi organiziranih družbenih subjektov. Drugje: delavci se pritožujejo zaradi kršenja tistih samoupravnih pravic, ki izvirajo iz osnovne vsebine ustavnega prava — pravice do dela z družbenimi sredstvi. Iz te ugotovitve lahko povzamemo naslednji sklep: s tem, ko delavec sproži pobudo za varstvo temeljnih pjravic, v katerih prevladujejo samoupravni dohodkovni odnosi, se očitno potrjuje dejstvo, da je v procesu uresničevanja ustave in zakona o združenem deki vse bolj družbeno po-
vezan z življenjsko vsebino našega osnovnega socialističnega samoupravnega proizvodnega odnosa. Njegovi življenjski in delovni problemi so se prepletli s temi vprašanji, in to je tisto bistveno novo — socialistično in samoupravno — kar nastaja v naši družbi. Vendar je to samo ena stran celote uresničevanja samoupravnih pravic delovnega človeka. Druga stran, ki je ne pjoudarjamo dovolj v vseh družbenih okoljih, pa je neuveljav-Ijenost samoupravno organiziranega načina oblikovanja px>bud za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine. Zakaj se delavec najpogosteje pojavlja prav kot pobudnik za varstvo svojih pravic in s tem tudi družbene lastnine? Prav ta delavec je hkrati samoupravno organiziran v svoji TOZD, družbeno in poli-
tično pa v sindikatu, ima svojo delavsko kontrolo, sodišča združenega dela itd. Kako razložiti stanje, da je vedno več delavcev pobudnikov za varstvo pravic in da se ob njih in hkrati z njimi ne pojavljajo njihovi samoupravni in družbeni organizmi kot skupni nosilci pobude ali kot samou-pn-avni organizmi, ki svojega člana ne puščajo samega. Z njim bi morali biti tudi tedaj, če ne bi soglašali z njegovo pobudo — vsaj zato, da bi ga prepričali, če je treba — da res nima prav.
V vsa ta področja uresničevanja socialističnih samoupravnih odnosov se bo treba bolj poglobiti. Tako ni logično, da je delavec samoupravno in družbeno organiziran v svoji TOZD, sindikatu itd., da se prek te njegove organiziranosti izražajo tudi sa-
moupravni interesi njegove dr žine, okolja v katerem živi itd.. če je ogrožen nek njegov pos mični interes, pa mora iskati re: tev iz stiske sam kot posamezni Individualna pobuda delavca : varstvo samoupravnih pravic in lahko optimalno družbeno mi samo, če je organizirani del c lotne samoupravne družbene ai cije vseh delavcev v TOZD, o ganiziranih v sindikatu, in če je pravica nedeljivo povezana dolžnostmi in odgovornost vsakogar. To je tudi edini nač za razgaljenje različnih tehnob rokratskih teženj in razmer, jih omogočajo. Delavec ne sn ostati sam, če so kršene kateri koli njegove samoupravne pjrav ce. To kršitev mora čutiti sli herni njegov tovariš ali njegoi samoupravna skupnost. Pri te pa ne gre niti za sočutje niti ;
IZ PRAKSE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA
Piše: Ivan Žužek
Delavec ima pravico do nadomestila osebnega dohodka za čas letnega dopusta ne glede na način obračunavanja osebnega dohodka
Ustava SR Slovenije določa* da ima delavec pravico do letnega dopusta, ki traja najmanj 18 delovnih dni in da mora dobiti tudi med letnim dopustom plačilo, (204. člen). Zakon o delovnih razmerjih pa prepušča višino nadomestila delavcem temeljne organizacije, ki višino opredelijo v svojem samoupravnem splošnem aktu. Tako je že ustavna pravica vsakega delavca do plačanega letnega dopusta, kar so temeljne organizacije dolžne upoštevati in to pravico predvideti v svojih samoupravnih splošnih aktih.
V praksi pa se to načelo krši, saj so nekatere temeljne organizacije predvidele, da določena kategorija delavcev sploh nima pravice do nadomestila osebnega dohodka v času letnega dopusta. Tu gre za delavce — trgovske potnike, za katere so predvideli osebni dohodek zgolj ob upoštevanju višine ustvarjenega prometa.
Delavec, ki opravlja delo in naloge trgovskega potnika, je sicer v letu 1979 imel letni dopust, vendar mu temeljna organizacija nadomestila ni hotela izplačati. Zatrjevala je, da je osebni dohodek delavca odvisen zgolj od višine ustvarjenega prometa, zato ni možnosti, da bi se delavcu izplačevalo kakršnokoli nadomestilo med letnim do-
pustom. Vsak mesec sproti se obračuna osebni dohodek v obliki provizije, zato je delavec »porabil ves osebni dohodek, ki ga je pred dopustom ustvaril«.
Sodišče združenega dela je seveda ugodilo zahtevku delavca, saj mu je temeljna organizacija kršila njegovo ustavno pravico do plačanega letnega dopusta. V nasprotju z navedenim določilom ustave in zakona je stališče, da delavec, ki je plačan zgolj od prometa, nima pravice do nadomestila osebnega dohodka med letnim dopustom, ampak da ima v bistvu neplačani letni dopust. Sicer pa je ureditev, ki temelji zgolj na proviziji v nasprotju z ureditvijo zakona o združenem delu oziroma zakona o delovnih razmerjih, saj bi moral biti ustvarjeni promet zgolj eno izmed meril, po katerem se ugotavlja delavčev prispevek k ustvarjenemu dohodku temeljne organizacije, ne pa da je delavec v položaju najemnika oziroma, da je z načinom obračunavanja osebnega dohodka postavljen v neenakopraven položaj z drugimi delavci. Neodvisno od načina obračunavanja osebnega dohodka, je tako delavec upravičen do plačanega letnega dopusta, pri čemer mora veljati enak kriterij pri določanju višine za vse delavce.
Če delavec uveljavlja sodno varstvo zaradi nezakonitega stanja, ne velja 30-dnevni rok za začetek postopka
Če delavec ni zadovoljen z odločitvijo v temeljni organizaciji, ima pravico v 30 dneh od vročitve dokončne odločbe zahtevati varstvo svojih pravic pri sodišču združenega dela, (1. odst. 186. člena zakona o delovnih razmerjih). Enako možnost ima tudi delavec, ki je v delovnem razmerju pri zasebnem obrtniku, saj ima pravico začeti postopek pred sodiščem v roku 30 dni od dneva, ko je bil obveščen o odločitvi, za katero sodi, da krši njegovo pravico (212. čl. istega zakona). 30-dnevni rok, ki
formalno solidarnost, marveč za našo enotno samoupravno organizirano aktivnost pri doslednem uresničevanju celote samoupravnih pravic vseh delovnih ljudi in hkrati slehernega med nami. Bistvo vprašanja je v tem, da je treba vedno podpirati pobude delovnih ljudi za uresničevanje samoupravnih pravic, nikoli pa ne dopustiti, da bi takšne pobude doživljale nejasno usodo v zapletenih družbenih procesih. Pobudam delavcev — zlasti v temeljnih samoupravnih skupnostih — je treba vliti družbeno samoupravno moč, in to tako, da delavcem vedno pomagamo in jih zavestno, organizirano in učinkovito podpremo v njihovih prizadevanjih.
Vinko Blatnik
ga določa zakon, sodišče upošteva po uradni dolžnosti in odkloni sodno varstvo, če ga delavec prekorači. Ta rok pa ne more veljati, če delavec uveljavlja sodno varstvo, kadar nezakonito stanje še traja in kadar so posledice že nastopile.
Delavec je uveljavljal pred sodiščem združenega dela sodno varstvo zato, da se ugotovi obstoj delovnega razmerja med njim in zasebnim obrtnikom. Šele ko se je poškodoval in iskal zdravniško pomoč, je namreč ugotovil, da ga zasebni delodajalec ni socialno zavaroval. Po končanem zdravljenju je vložil zoper delodajalca kazensko ovadbo, nato pa je uveljavljal še svojo pravico pred sodiščem.
Sodišče prve stopnje je delavcu sodno varstvo odklonilo in se pri tem oprlo na določbo 212. člena zakona o delovnih razmerjih. Menilo je, da bi moral delavec najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel, da ni socialno zavarovan, vložiti predlog pred sodiščem. Ker je 30-dnevni rok zamudil, ne more več uveljavljati zahtevka, da je bil v delovnem razmerju oziroma da delovno razmerje še traja.
Pritožbeno seišče pa je zavzelo drugačno pravno stališče in poudarilo, da gre za nezakonito stanje in da ima delavec pravico uveljavljati obstoj delovnega razmerja, saj je še vedno v razmerju do zasebnega delodajalca. Kadar delavec uveljavlja sodno varstvo zaradi obstoječega nezakonitega stanja, ne more veljati zakoniti prekluzivni 30-dnevni rok, ampak lahko delavec kadar koli zahteva sodno varstvo. Ne gre namreč za enkratno kršitey,pfavic, kar ima v mislih navedeno zakonito določilo, 'žmpak za trajno kršitev oziroma za nezakonito stanje.
Pred delovnim posvetom o izvajanju investicijske in druge dejavnosti na tujem
Tudi v tujini tako kot doma
Odbor Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije za mednarodno dejavnost in Poslovna skupnost »Rudis« Trbovlje pripravljata delovni posvet o izvajanju investicijske in druge dejavnosti v tujini ter v zvezi z delom in življenjem delavcev v obratih naših OZD v tujini. Osnovni namen posveta je širša izmenjava izkušenj, ugotavljanje perečih problemov ter dogovor o bolj usklajenem in učinkovitejšem delovanju vseh samoupravnih in družbenih činiteljev na tem izredno občutljivem in vse bolj pomembnem področju.
V	tej številki Delavske enotnosti objavljamo krajše izvlečke iz prispevkov posameznih avtorjev oziroma organizacij in organov, ki bodo poslužili kot podlaga za razpravo na posvetovanju, ki bo 6. maja v Trbovljah.
Okoli 30.000 delavcev v obratih jugoslovanskih OZD v tujini
Z izvajanjem investicijskih del v tujini je jugoslovansko gospodarstvo začelo že leta 1952. Od takrat se je obseg te dejavnosti iz leta v leto večal. V to dejavnost se je vključevalo vse večje število naših gospodarskih organizacij. V letu 1979 so OZD iz SFRJ izvajale investicijska dela v 39 deželah, od tega v 4 socialističnih deželah vzhodne Evrope, v 8 industrijsko razvitih ter v 25 deželah v razvoju.
V	prvih 9 mesecih leta 1979 je v obratih jugoslovanskih OZD v tujini delalo okoli 30.000 jugoslovanskih ter okoli 17.000 delavcev iz dežel, v katerih se ta dela izvajajo. V tem obdobju je bilo realizirano investicijskih del v skupni vrednosti 14.960 milijonov dinarjev, od tega največ v Afriki in sicer 5.083 milijonov dinarjev (33,9% od skupne vrednosti), potem v Evropi v znesku 4.938 milijonov (33 %), v Aziji 4.880 milijonov (32,6%) ter v Ameriki 58 milijonov dinarjev. V deželah v razvoju je skupaj opravljeno del v vrednosti 10.021 milijonov dinarjev, kar predstavlja 67 % od skupne vrednosti.
Po nepopolnih podatkih so OZD iz SR Slovenije v lanskem letu v tujini opravile investicijskih del v vrednosti preko 1.806 milijonov dinarjev ali za 333,4 milijonov (ali 22,6 %) več kot v letu 1978. Ustvarile so preko 362 milijonov din čistega deviznega dohodka, kar predstavlja
dobro petino vrednosti realiziranih del. Okoli 62% vrednosti realiziranih del otpade na dela v razvitih državah, sicer pa se OZD iz Slovenije v vse večji meri usmerjajo tudi na izvajanje investicijskih del v deželah v razvoju.
Prepovedano odstopanje naših delavcev tujemu poslovnemu part-nerju
Novi Zakon o varstvu državljanov SFRJ na začasnem delu v tujini, ki ga je pred nedavnim sprejela Skupščina SFRJ, je nekoliko spremenil in razširil dosedanjo pravno ureditev glede pošiljanja delavcev s strani OZD na delo v tujino in varstva teh delavcev na začasnem delu v tujini, ugotavlja Republiški komitet za delo v svoji informaciji za posvetovanje.
Po določilih tega zakona mora vsaka OZD najmanj 30 dni predno pošlje svoje delavce v tujino predložiti Republiškemu komiteju za delo zahtevo za soglasje in sicer v vseh primerih, kadar gre za izvajanje investicijskih del; opravljanje proizvodnih del, storitev in drugih del; opravljanje nalog in del v poslovnih enotah in v skupnih gospodarskih predstavništvih, itd.
Svoji zahtevi mora OZD priložiti pogodbo o poslovnem sodelovanju oziroma potrjen izpisek sodne odločbe o vpisu v sodni register, seznam delavcev, ki jih pošilja in samoupravne splošne akte, kot tudi druge potrebne dokaze, da so izpolnjeni pogoji glede varstva delavcev na začasnem delu v tujini.
Po določilih novega zakona OZD ne smejo sklepati pogodb o poslovnem sodelovanju, s katerimi bi odstopale svoje delavce tujemu poslovnemu partnerju. Delavci, ki jih pišiljajo OZD na začasno delo v tujino za izvajanje investicijskih in proizvodnih del, storitev in drugih del imajo enake pravice, dolžnosti in odgovornosti kot delavci te organizacije v domovini. S samoupravnimi splošnimi akti je potrebno urediti, skladno z zakonom, izbiro in razporejanje delavcev ter trajanje del v tujini, nadomeščanje in razporejanje teh delavcev po vrnitvi v domovino, osnove in merila za pridobivanje in delitev sredstev za osebne dohodke, pogoje za nastanitev in prehrano, razpored delovnega časa, idr.
Zagotovljeno celotno neposredno zdravstveno varstvo
V svojem prispevku Rezika Orel iz Zdravstvene skupnosti Slovenije ugotavlja da imajo de-taširani delavci v tujini zagotovljeno celotno neposredno zdravstveno varstvo, vendar v prvih šestih mesecih samo v najbolj nujnem obsegu, ki se brez hude škode ne more odlagati. Po šestih mesecih imajo pravico do vseh storitev kakor jih zagotavlja zdravstvena skupnost v domovini, torej tudi do zobne ptotetike in do ortopedskih pripomočkov.
Stroški zdravstvenega varstva so v tujini zelo visoki in jih morajo zdravstvene skupnosti plačevati v devizah. Zato je med delom v tujini višja tudi obveznost OZD in osnova za prispe vke primerno zvišana.
Pri uresničevanju zdravstvenega varstva nastopajo pogosto težave, ker je položaj detaširanih delavcev že v delovno-pravnih razmerjih dokaj različen. Naša predstavništva so običajno zelo oddaljena od delovišč. Tako predstavništva kot bolniške blagajne se le malo posvečajo zdravstveni preventivi, pogosto pa ugotavljamo tudi manjšo skrbnost tujih zdravstvenih organov v kurativnem zdravstvenem varstvu. Tudi nega, ki je bolnim potrebna, ni vselej uresničljiva. Zdravstveno varstvo detaširanih delavcev je zato zelo odvisno od skrbi delovnih organizacij, ki je v tujini veliko bolj potrebna kot v domovini. Po samoupravnih aktih mora biti zagotovljena tudi nujna zdravstvena nega na delovišču oziroma v organiziranih bivališčih.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje
Po predlogih dr. Leva Svetka iz Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji, za določanje osnov za obračunavanje in plačevanje prispevkov za detaširane delavce v tujini za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sta možni v glavnem dve rešitvi in sicer: da se realizirata že obstoječe določilo 54. člena statuta SPIZ v SRS in sklep o osnovah za obračunavanje in plačevan je prispevkov za v tujini zaposlene zavarovance in torej vzame kot podlaga celotni dohodek detaširanih delavcev (v domači in tuji valuti), ki se šteje po predpisih skupnosti PIZ v
Sloveniji v osnovo za zavarovance skupnosti, ali pa da se ponovno določijo pavšalne osnove, kakor so bile v veljavi do konca leta 1972 in kakor so v veljavi še sedaj v drugih jugoslovanskih republiških in pokrajinskih skupnostih pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa tudi pri zdravstvenih skupnostih v Sloveniji. V tem drugem primeru bi bilo potrebno seveda spremeniti določilo 54. člena statuta in citirani sklep o osnovah za v tujini zaposlene zavarovance, pri čemer nastaja spet vprašanje ustavnosti takšne rešitve.
Ako bi se sprejela prva varianta, v tem primeru bi morale biti te osnove celokupni osebni dohodki teh delavcev, ki jih prejemajo v tujini, očiščeni tistih prejemkov, ki se po veljavnih predpisih ne štejejo v pokojninsko osnovo (terenski dodatki, f)ovračila za ločeno življenje, nadurno delo, ipd). Ker bi v tem primeru bili prispevki izredno visoki, bi bilo nujno, pred sprejetjem sistemske rešitve doseči predhodno sporazum o tej rešitvi s širokim krogom zainteresiranih dejavnikov v Sloveniji.
Bolj usklajeno delovanje
Na deloviščih — gradbiščih v tujini se običajno srečuje več delovnih organizacij, v njih pa imajo običajno različen pristop glede delovnega časa, višine in oblike dodatkov oziroma osebnih prejemkov, — opozarja v svojem prispevku Štefan Praznik, sekretar Republiškega odbora sindikata gradbenih delavcev Slovenije. Različen pristop pogojuje razlike med delavci za enako delo. Glede na to bi bilo
smotrno dogovarjanje med udeleženci o poenotenju pristopa, seveda to ne pomeni, da so prejemki nato enaki.
Delo v tujini, tudi v organizacijah kjer to že opravljajo, še ni postalo sestavni del programa vseh TOZD, ki v tem delu sodelujejo. Tako je še vedno vrsta problemov v zvezi z razporejanjem delavcev za delo v tujini in tudi za druge obveznosti, ki so za taka dela vezane Interes delavcev je še vedno prisoten v prvi vrsti zaradi boljših dohodkov. Vendar bi kazalo delo v tujini bolj upoštevati kot sestavni del programa razvoja ter tudi zagotavljati, da delavci postanejo nosilci take usmeritve zavestni za obveze in možnosti, ki iz tega izhajajo. Z razvojem samoupravljanja v OZD, se nujno spreminjajo in
poglabljajo oblike, pravice ter obveznosti za zagotovitev pogojev samoupravljanja.
Vprašanje, ki posredno zadeva na samoupravljanje, pogoje dela in podobno, je vprašanje kreditiranja v pristopu posameznim delom. Gre za to, da so stroški priprav veliki, cesto tudi v devizah in v določenih primerih jih je mogoče premeščati z avansi, vedno pa niso take možnosti ter je zato breme že kar preveliko za premostitev teh stroškov.
Ugotoviti je mogoče, da sindikati in drugi subjektivni dejavniki še vedno premalo pozornosti namenjajo pripravam delavcev in povezovanju z njimi na delu v tujini. Često tudi manjka strokovnjakov, ki bi omogočili lažje prilagajanje na razmere v določeni tuji sredini. Bolj je potrebno koristiti vse oblike povezav z delovišči v tujini za sprotno obveščanje o dogodkih v DO, TOZD in širši družbeni skupnosti.
Poslovna skupnost 32 OZD iz vse Jugoslavije
»Rudis«, poslovna skupnost za izgradnjo investicijskih objektov Trbovlje se je v 20 letih razvil v poslovno skupnost, ki združuje 32 OZD iz vse Jugoslavije. Medsebojne odnose, dogovorjene s samoupravnim sporazumom o združitvi v poslovno skupnost, udeleženke urejajo predvsem na družbeno-ekonomskih osnovah skupnega prihodka in skupnega dohodka ter svobodne menjave dela. Skupni organi upravljanja so delavski svet, poslovni odbor in kolegijski poslovodni organ, poleg tega pa delujejo še številne stalne in občasne komisije in grupacije.
Samo v ZR Nemčiji je bilo v okviru pogodb za izvajanje investicijske dejavnosti koncem leta 1979 zaposlenih 2.820 delavcev. Vrednost izvršenih investicijskih del v ZR Nemčiji v letu 1979 znaša okoli 104 milijone DM. Predvidevajo, da bodo morali za izvršitev gradbeno rudarskih investicijskih del v ZRN po že sklenjenih pogodbah zaposliti dodatnih 1.200 delavcev. Gradbena dejavnost se bo vsa j podvojila. Načrtujejo, ugotavljajo v »Rudisu«, da bodo koncem letošnjega leta v ZRN zaposlili skupno okoli 4.250 delavcev, ki bodo ustvarili okoli 160 milijonov DM realizacije.
Glede na različne dejavnosti, ki jih v ZRN opravlja večje število OZD-udeleženk PS
»Rudis«, je družbeno-politično delo različno organizirano. Delavci živijo zelo dislocirano v raznih področjih ZRN in je tudi zato enotno družbeno-politično delo zelo težko organizirati in izvajati.
Ker je vsaka OZD, ki izvaja investicijska dela v tujini tudi v domovini specifično organizirana, ima svoj sistem vključevanja svojih delavcev v ZRN v delo samoupravnih organov.
Tako ima, na primer, RGP Knjaževac v ZR Nemčiji svojo TOZD z delavskim svetom z vsemi pravicami in dolžnostmi organa upravljanja. Poleg tega zbor delavcev TOZD v ZRN delegira dva delegata v centralni delavski svet DO v domovini, ki zastopata interese TOZD. Vse odločitve sprejema delavski svet po predhodnih razpravah na zborih delavcev na gradbiščih.
Pri Geološkem zavodu Ljubljana je v delavski svet TOZD-rudarska dela s sedežem v Ljubljani delegirano 5 delavcev iz delovišč v ZR Nemčiji, ki se redno vabijo na seje delavskega sveta. V ZRN delavci volijo svet delavcev, ki razpravlja o vseh aktualnih vprašanjih, o življenju in delu teh delavcev, sprejema zaključke in predloge, ki jih posreduje delavskemu svetu TOZD. Delegati v delavskem svetu so obenem člani sveta delavcev v ZRN.
V ostalih OZD se samoupravna aktivnost razvija predvsem na zborih delavcev. Vsako delovišče v ZRN delegira po nekaj delavcev-delegatov v delavske svete OZD oziroma TOZD v domovini. Delegati se redno udeležujejo sej.
Pri vseh udeležencih PS »Rudis«, ki izvajajo dela v tujini, so delavci sindikalno organizirani. Osnovne organizacije Zveze sindikatov v tujini imajo svoje izvršne odbore. Vsako delovišče voli delegata v skupščino sindikata, ki je najmanj enkrat, po potrebi pa tudi večkrat v letu. Izvršni odbori redno mesečno razpravljajo o problematiki na gradbiščih, predvsem o delovni disciplini, izvrševanju operativnih planov, vprašanjih letnih dopustov. uveljavljanju samoupravnih pravic in dolžnosti, sodelovanju z obratnimi sindikati nemških pratnerjev in o izvajanju številnih občasnih akcij. Zaradi čim boljše koordinacije sindikalnega dela na vseh deloviščih v ZRN je v teku oblikovanje koordinacijskega odbora sindikatov v okviru PS »Rudis«.
Eva Pjevič
Pred odločitvijo za študij
Ta članek je namenjen vsem, ki nameravajo letos jeseni začeti s študijem ob delu ali iz dela, in tistim, ki v organizacijah združenega dela skrbijo za usmerjanje delavcev v študij. Obe slovenski univerzi bosta namreč v torek 29. 4. 1980 objavili v »Delu« in »Večeru« razpis vpisa v začetni letnik visokošolskih organizacij.
Poglejmo, kako bo potekalo prijavljanje in vpis! Kandidati za študij se bodo v času od 29. aprila do 24. maja prijavili s posebnim obrazcem na Center za razvoj
univerze v Ljubljani. Obrazce bodo dobili na srednjih šolah, skupnostih za zaposlovanje in visokošolskih organizacijah. Nato bodo od 2. junija do 8. julija na tajništvu izbrale visokošolske organizacije spričevala in druge dokumente. Tisti, ki bodo izpolnjevali vse vpisne pogoje, se bodo vpisali v začetni letnik od 26. avgusta do 8- septembra. Podrobnosti o postopku prijavljanja, možnostih študija na šestindvajsetih visokošolskih delovnih organizacijah, vpisnih pogojih in organiziranosti študija
ob delu bodo objavljene v razpisu vpisa, ki bi ga moral vsak kandidat za študij temeljito prebrati preden izpolni prijavni obrazec.
'Zakaj toliko poudarjamo prav razpis vpisa? Vzadnjih letih smo na Centru za razvoj univerze pri delu z bodočimi bruci — delavci pogosto opažali, da veliko težav pri odločanju za študij in vpisu na visoke šole izvira iz nepoznavanja vpisnega postopka in organizacije študija. Na to kažejo tudi odgovori na anketo, v kateri smo želeli izvedeti, zakaj se mnogi
prijavljeni kandidati jeseni tudi ne vpišejo. Izstopajo težave finančne narave, neobveščenost in nerazumevanje odgovornih v delovnih organizacijah za študij njihovih delavcev. Pogosto so tudi napačne predstave o vsebini in zahtevnosti študija in dela na izbranem strokovnem področju. Vse to velja zlasti za tiste, ki bi radi s pomočjo indeksa pobegnili iz proizvodnje v pisarno.
Naštejmo še glavne vire informacij o možnostih študija! Poleg razpisa vpisa je kandidatom na voljo tudi knjiga »Viso-
košolski poklici in študij«, v kateri so opisana področja dela. študijske smeri, potrebe po kadrih in še marsikaj. V času prijavljanja bodo vse občinske skupnosti za zaposlovanje organizirale dežurstva strokovnih delavcev, kjer bodo na voljo obrazci, informativno gradivo in možnost za razgovor. Priporočamo, da se kadrovske službe delovnih organizacij p>ovežejo s skupnostmi za zaposlovanje in visokošolskimi organizacijami. Mislimo, da ni treba posebej poudarjati, da se da največ zvedeti
na samih visokošolskih organizacijah. Seveda na informacije ne kaže čakati, ampak jih je treba poiskati.
Upamo, da smo s tem člankom vsaj malo prispevali k temu, da bo letos več organizacij združenega dela na osnovi svojih razvojnih programov in kadrovskih planov vzpodbudilo za nadaljnje izobraževanje tiste, ki razmišljajo o študiju. Vsem bodočim brucem — delavcem — sreč-
no'	Bogomir Mihevc
Eva Stergar-Scagnetti
Po sledeh pisma velenjskih rudarjev — invalidov Vinku Hafnerju
Invalidi ne smejo
in ne morejo biti prikrajšani
Več kot 200 velenjskih ru-darjev-invalidov se je podpisalo pod pismo, ki so ga pred časom naslovili na Vinka Hafnerja, predsednika republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije. Invalidi se v njem pritožujejo zavoljo premajhnih nadomestil, nekaterih izgubljenih bonitet, ki so jih imeli kot jamski delavci in končno-njihovega ekonomsko-socialnega položaja nasploh. S tem so nazorno pvedali, da »invalidska zakonodaja« že zdavnaj ne stopa več v korak s časom. Resda je pot, ki so jo ubrali, ne-samoupravna in jo zavoljo tega ne kaže zagovarjati, po drugi strani pa je tudi res, da je takšen način samo posledica premajhne samoupravne zavzetosti znotraj njihovega kolektiva.
Kakorkoli že, pismo je pri predsedniku slovenskih sindikatov naletelo na velik posluh. Vinko Hafner je z njim seznanil pristojne republiške organe. Sledila je seja predstavnikov republiškega komiteja za delo, skupnosti invalidskega in pokojninskega zavarovanja, rudarske inšpekcije dela, republiškega sveta ZSS in republiškega odbora sindikata delavcev energetike ter sindikatov in kadrovskih služb SOZS REK Velenje in SOZD REK Edvarda Kardelja Zasavje.
O tem smo sicer v našem časniku že poročali, kljub temu pa dodajmo, da so na omenjeni seji ugotovili, da so velenjske pritožbe upravičene in zategadelj tudi sprejeli neketere predloge in stališča, ki bodo podlaga za sklepe v kratkem predvidene
močno zmanjkala tudi njihova nadomestila. In glede tega je Edo Ferenčak ostro zastavil besedo: »Nam ni važno, kako obračuvajo, pomembno je le, da se bomo z nadomestili približali skupinam, v katerih smo prej delali.« Ferenčakove besede so izzvenele kot izziv Stanetu Žuli, ki je na to dejal: »Nihče ne more reči, da za invalide pri nas nismo storili precej. Vse je nekako še bilo v redu, dokler je veljala sindikalna lista. Z njenim koncem pa so tudi pri nas nastopile težave. Še največ pa jih je bilo zategadelj, ker se invalidi niso držali določil, ki govore, da je treba skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja takoj javiti morebitne spremembe, ki
-----------—_	\
Kitajski zid
Med invalidskim in zdravstvenim zavarovanjem imamo pri nas velik kitajski zid. Zdravniki skorajda ne spremljajo »invalidizaci-je«. Podobno je na področju invalidksega zavarovanja, ki se ukvarja bolj s financami kot pa s preprečevanjem invalidnosti. Bo novi sistem invalidskega zavarovanja porušil to »kitajsko utrdbo?«
\______________________________________________________________________ž
seje predsedstva republiškega sveta. Na njej ne bodo obravnavali samo težav velenjskih ru-darjev-invalidov, ampak bo tekla beseda o problematiki invalidov nasploh.
Gordijski vozel — nadomestila
Resda so velenjski invalidi že v pismu Vinku Hafnerju zapisali, kaj je tisto, kar jih najbolj tare, vendar to še zdaleč ni vse. To pa je bil tudi neposreden povod, da smo obiskali Velenje, kjer smo se na Rudniku lignita pogovarjali s tremi od prizadetih invalidov:	Stanetom Zajcem,
Valterjem Golobom in Edom Ferenčakom ter Francem Krivcem, predsednikom konference osnovnih sindikalnih organizacij in Stanetom Žulom, vodjo socialne službe.
Začeli smo seveda z nadomestili. Rudarji-invalidi so nam povedali, da so se začeli njihovi križi in težave potem, ko so v rudniku prešli od mesečnega obračunavanja nadomestil na urno postavko. Ne da bi imeli kaj proti urni postavki, pravijo invalidi, prepričani so celo, da je takšno obračunavanje bolj pošteno do »pavšala«, le to jim ne gre v glavo, kako je mogoče, da so se z urnim obračunavanjem
bi vplivale na višino nadomestila. »Razumljivo«, da tega v glavnem nihče ni delal. Tako smo zbrali podatke in ugotovili, da je od 654 invalidov dobivalo 41 odstotkov premajhna drugih 59 odstotkov pa prevelika nadomestila. Skrajne meje so šle celo tako daleč, da sta dva izmed u-pravičencev za nadomestilo dobivala po 2000 dinarjev preveč, trije pa prav toliko premalo. To je bil tudi neporeden razlog, da je skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Ljubljani terjala, da se za invalide SOZD REK Velenje opravi nova odmera. Hkrati je prišel s skupnosti tudi sklep, da so poslej nadomestila akontacije. Nastalo je vprašanje, kaj s tistimi, ki so dobivali preveč. Po tem sklepu bi morali nekateri (tisti, ki so dobivali preveč) denar vračati. Storili smo vse, da do tega ne bi prišlo, vendar so nekateri kljub temu le morali vračati.
Poleg tega pa se je tedaj zataknilo tudi z urami. Pri prejšnjem mesečnem obračunanju je bilo upoštevanih 47 ur na teden, ne glede na to ali je nek invalid delal 42 ur ali 48 ur na teden. No, z uvedbo urne postavke ni bilo več upoštevanih 47 ur, ampak le toliko, kolikor jih je nekdo tudi dejansko opravil. Kajpak so se tu začele pojavljati razlike.
Stane Žula	Edo Ferenčak
»Že, že, to je res«, je .takoj navezal svoje Stane Zajc. »Toda mi smo že tako in tako prikrajšani. V vsakem primeru dobivamo precej manj kot naši bivši »kameradi« v jami.«
Kajpak mu nihče ni ugovarjal. Kako tudi, ko pa je na dlani, da so invalidi prikrajšani letno vsaj za 20, če ne več odstotkov. Domače povedano: za toliko, kolikor v tekočem letu narastejo življenjski stroški. To pa zato, ker se valorizacija opravlja na osnovi izplačanih osebnih odhodkov v minulem letu. To je realnost, ki ji nihče ne more oporekati. Seveda pa jih ne tare samo ta...
Dogovor skregan z invalidnostjo
Pogovor v Velenju se je precej sukal tudi okoli družbenega dogovora, ki govori o podaljšanem delovnem času rudarjev. Da se razumemo: rudarji nimajo nič zoper njega. Vedo, da družba potrebuje premog in z njim energijo in nenazadnje tudi sami prislužijo nekaj več na njegov rovaš. Pfavzparav na rovaš svojega dela, če smo dosledni. Nikakor pa jim ne gre v glavo, kako je mogoče, da ta družbeni dogovor sili delati čez 42 ur tudi invalide. Odveč je poudarjati, da je to v nasprotju z ustavo in z vsebi veljavnimi dokumenti. »In če nihče drug, bi vsaj Izvršni svet skupščine Slovenije moral skrbeti za zakonitost«, je s tem v zvezi poudaril Stane Žula. In prav ima. Kajti ne samo to, da ta družbeni dogovor povečuje invalidnost med našimi rudarji, je gotovo njegov največji »greh« v
Zelo malo....
Žalostno, toda resnično: v Sloveniji je poprečna pokojninska delovna doba nekvalificiranih delavcev 18 let.
Za polkvalificirane znaša ta doba 21 in za kvalificirane 25 let. V podatkih je upoštevana tudi beneficirana delovna doba.
Ena od posledic takšnega stanja so pri nekaterih upokojencih izredno nizke pokojnine, ki realno iz leta v leto padajo. Lani je znašala pokojnina tekstilne delavke v poprečju 3770 dinarjev____
v,______________:________________s
tem, da tisti rudarji, ki so že invalidi, postajajo še večji. In kam vodi ta pot? Odgovor je sicer na dlani, žal pa se ga zelo izogibajo tisti, ki ga kani jo letos podaljšati, čeprav so pri zadnjem podaljšanju v njem jasno zapisali:
»Organizacije združenega dela proizvodnje premoga v SR Sloveniji se zavezujejo, da bodo v naslednjem srednjeročnem družbenem planu načrtovale svojo proizvodnjo tako, da bo rudarjem omogočeno uresničevanje pravice do 42-urnega delovnega tedna.«
Invalidi terjajo svoje
Če se povrnemo za trenutek spet k nadomestilom, je potrebno s tem v zvezi povedati, da kljub »urni postavki« nadomestila še vedno niso pravično odmerjena. Stara praksa, ko so nekateri dobivali preveč, drugi pa premalo, se še ponavlja. Zakaj? Brez dvoma je poglavitni krivec za to anemično skupinsko poprečje, v kateri je delal rudar pred nastankom invalidnosti. Tako so zdaj še zalasti prikrajšani starejši rudarji. To so ugotovili tudi na seji, ki jo je izzvalo omenjeno pismo Vinku Hafnerju, kjer so sprejeli predlog, da bi poslej odmerjali invalidom nadomestila na osnovi njihovega osebnega dohodka, ki so ga pre-jamali, preden so postali invalidi. Seveda takšen predlog, kljub večji pravičnosti od zdajšnje prakse, vendarle nosi v sebi nevarnost, da bi bil, denimo kdo, ki je bil pred invalidnostjo v bolniški, pri nadomestilu prikrajšan. V Velenju prav ta čas iščejo »ključ«, ki bi pripomogel k temu, da bi se izognili tem nevarnim čerem.
Ko smo že pri tem, moramo vsekakor omeniti še rente. Na dlani je, da so na boljšem tisti invalidi, ki so rente stožili. V Velenju smo. zvedeli, da nekateri dobivajo rento, poleg nje pa še nadomestilo. Drugi, ki rente niso iskali na sodišču, so večkrat prikrajšani tudi pri nadomestilih. Kaj torej storiti? Na sindikatih ni osameljeno mnenje, da je glede rent (na prste bi jih lahko našteli, ki bi jih na sodišču ne dobili) sodišče v samoupravnem smislu celo korak pred sindikatom. Tudi tu je potreben carski rez, poudarjajo rudarji. Menijo, da z rento ali pa brez nje nihče od invalidov ne sme biti prikrajšan. Kdor jo pač dobi, bo zato prejemal manjše nadomestilo.
»Nočemo ničesar, kar nam ne pripada. Storili pa bomo vse, da dobimo tisto, kar nam gre«, je precej moško povedal Stane Zajc. Izhodišče je torej jasno, čeprav za zdaj v Sloveniji še ni
Z'	~	\
Neusmiljena
statistika
Zdajšnji sistem invalidskega zavarovanja postaja vse bolj nevzdržen. To pa zavoljo tega, ker se slejko-prej ukvarja bolj s posledicami invalidnosti kakor pa z njegovim preprečevanjem. Kako neizpodbitni sta Zgornji trditvi, pričajo podatki, ki smo jih dobili pri Jožetu Tavčarju, direktorju raziskovalnega centra za samoupravljanje pri RS ZSS.
V Sloveniji pride na vsakega tretjega upokojenca en invalidsko upokojen. Vsak četrti pa je tudi formalno priznan invalid tretje in četrte kategorije.
Še zlasti zaksrbljujoče pa je naslednje: v zadnjih desetih letih beležimo v naši republiki hitrejšo rast invalidskih upokojencev od rasti zaposlovanja. Bazni indeks zaposlovanja je 157,9, invalidskih upokojitev pa 172,5.
In še nekaj: Od vseh delavcev, ki se invalidsko upo-koje, jih je 82 odstotkov iz vrst delavcev neposredne proizvodnje. Torej, kolikor nižja je kvalifikacija, toliko je večja invalidnost.
»Fraza«, komentar ni potreben __
V	________________S
Franc Krivec
jasno, kako sistemsko rešiti vprašanje rent. Na omenjeni seji so se torej zavzeli, da bodo pristojne institucije vključno s sindikatom organizirale pogovor s pravosodnimi organi, ki naj bi dal odgovor na to vprašanje.
Za velenjske rudarje-invalide predstavlja žgoč problem tudi njihov dopust. Ne terjajo sicer 40 dni letnega dopusta, kot so ga imeli, dokler so delali v jami. Na vsak način pa bi hoteli imeti poleg normalnega dopusta še tri dneve, ki jim pripadajo zavoljo invalidnosti. Gre namreč zato, da te tri dni koristijo lahko samo tisti invalidi, ki še nimajo polnega dopusta. Kdor izpolni največje možno število 30 dni, ostane brez njih. »To potemtakem pomeni, da so mlajši invalidi bolj potrebni dopusta kakor pa starejši«, je ob tem dejal Edo Ferenčak.
Sicer pa je treba reči, da jim ta dopust niti ne dela tolikšnih preglavic, kot pa denimo to, da »invalid praktično nima nikakršne možnosti za napredovanje«, kot je označil usodo velenjskih ru-darjev-invalidov Valter Golob. »Če pa se to že zgodi, mu skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja »nese« razliko, tako da si praktično večno »zacementiran«. Takšna je pač naša usoda...«
Neobveščenost — vir negodovanja
Ko je beseda nanesla na sindikat, smo bili priča dokaj ostremu dialogu, ki se je dotikal predvsem njegove učinkovitosti. Kajpak je šlo za nesamoupravno
potezo invalidov, ko so »šli v Ljubljano pisat«, namesto, da bi »se doma zmenili«, je povzdignil svoj glas Franc Krivec. »To je že res«, niso obstali prizadeti trije invalidi in dodali: »Ali nas je kdo vprašal, če gremo na »urno postavko«? »Vprašanje je izzvenelo bolj kot očitek, vendar je kljub temu res, da bodo morale družbenopolitične organizacije v RLV bolj zavihati roka- ■> ve, kar velja še zlasti za sindikat, v katerega imajo rudarji veliko zaupanje.
Kot se je dalo izluščiti iz te razprave pa rudarje-invalide še najbolj moti, da so neobveščeni praktično o vseh stvareh, ki zadevajo njihov socialnoekonomski položaj. »Zdaj je že april, mi pa še vedno dobivamo nadomestila na osnovi izračunanih osebnih dohodkov iz leta 1978.«
In nič ne vemo, kako dolgo bo to še trajalo«, je poudaril Edo Ferenčak. Vskočil je Stane Žula, ki je dejal, da delavci dejansko niso bili obveščeni »kako in kaj«. To pa zavoljo tega, ker »se je čakalo na sklep skupščine samoupravne interesne skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja«. Kajpak se invalidi niso zadovoljili s takim odgovorom, resnica je ta, da je sindikat na področju informiranja svojih delavcev v Rudniku lignita storil veliko premalo in da je to poglavitni vzrok negodovanja invalidov. Pa ne samo negodovanja. Dejstvo, da so delavci (v tem primeru ne gre o invalidih) neobveščeni, povzroča v rudniku širjenje govoric. Takšnih in drugačnih, ki pa navadno nimajo nočesar skupnega s potlej sprejetimi sklepi. Vse to rojeva nezadovoljstvo nad učinkovitostjo rudniške samouprave. Pismo, ki so ga invalidi naslovili Vinku Hafnerju torej ni noben čudež. In roko na srce: še najmanjšo pravico imajo to potezo invalidov ocenjevati kot nesamoupravno tisti, ki niso ničesar storili, da bi »stvari« rešili znotraj kolektiva.
In še nekaj. V pogovoru z velenjskimi invalidi so nam le-ti zaupali, da pa ne gre vso krivdo metati na »domače« ljudi. Precej, da bi jo lahko nase prevzela »Ljubljana«, ki se ji nikamor ne mudi. In prav tu ima svojo veliko nalogo sindikat, ki nikakor ne bi smel dopustiti, da bi o rudarjih-invalidih odločale zgolj pi sarne nekaterih institucij, ki pogosto vidijo samo paragraf, človek pa ni ravno v središču njihove pozornosti. In sindikat, ki uživa ogromno zaupanje rudarjev-in-validov, bi moral več storiti. Že zaradi zaupanja...
Ivo Kuljaj
Velenje
Bregovi Pake v prazničnem vzdušju
Dosežki in pomanjkljivosti obveščanja v združenem delu
Urednik — to še ni informiranje
Tudi letos bodo v Šaleški dolini, podobno kot že vrsto let dosle^nadvse slovesno proslavili mednarodni delavski praznik — 1. maj. Slavje, ki ga bodo združili s praznovanjem obletnice ustanovitve OF slovenskega naroda, pripravlja poseben odbos,
Ker poteka letos 30 let od izvolitve prvih delavskih svetov, so se v Šaleški dolini odločili, da bo geslo letošnjega prvomajskega slavja: »Utrdimo Titovo pot samoupravljanja s še boljšimi dosežki.«
Na svečani seji občinskega sveta zveze sindikatov Velenje bodo podelili srebrne znake sindikatov ter priznanja in nagrade najprizadevnejšim in najuspešnejšim racionalizatorjem in inovatorjem v Šaleški dolini. Učenci osnovnih šol pa bodo pripravili likovna dela na temo »Mladost v moji domovini«.
Med prireditvami, ki jih bodo pripravili v počastitev obletnice ustanovitve OF slovenskega naroda in 1. maja v občini Velenja velja omeniti koncert dekliškega pevskega zbora gimnazije Velenje in mešanega mladinskega pevskega zbora gimnazije Celje, na katerem bodo podelili tudi letošnja velenjska priznanja osvobodilne fronte. 27. aprila zvečer bodo v središču Šaleške doline kar najbolj svečano sprejeli štafeto mladosti, ki bo v mestu na bregovih Pake tudi prenočila. V dneh pred 1. majem pa se bo zvrstilo v občini Velenje tudi več športnih in rekreativnih manifestacij. 27. aprila bo že tradicionalni pohod na Paški Kozjak, sicer pa bo v Šoštanju turnir v malem nogometu, v Topolšici pa turnir ženskih ekip v odbojki.
Na večer pred mednarodnim
delavskim praznikom —	1.
majem bo po ulicah Velenja že tradicionalni prvomajski sprevod, zatem pa na Titovem trgu srečanje delovnih ljudi. Priložnostni kulturni program bodo izvedli velenjska rudarska godba, mešani pevski zbor Svobode Šoštanj, amatersko gledališče Velenje in velenjska skupina Ave; v drugem delu pa se bo predstavila tudi skupina Pepel in kri.
30. aprila zvečer ne bo ognjemeta z velenjskega gradu, pač pa bo po vrhovih okrog Šaleške doline zagorelo 100 kresov.
Mednarodni delavski praznik — 1. maj pa bodo naznanile budnice godb na pihala in streli iz možnarjev. Delovni ljudje iz Šaleške doline pa bodo zatem odšli na že tradicionalne prvomajske izlete v kraje, znane iz narodnoo-svobodilene vojne. Največ delovnih ljudi in občanov pa pričakujejo na mednarodni delavski praznik na Paškem Kozjaku, kjer se bodo na že tradicionalni prvomajski slovesnosti zbrali tudi velenjski rudarji.	P.O.
Obiski po delovnih kolektivih, med katerimi člani komisije za obveščanje in politično propagando pri RS ZŠS tehtajo dosežke in pomanjkljivosti na področju obveščanja v teh sredinah, so dodobra zakoračili v drugo polovico. Na vrsto so prišli tržiški Peko, INA Nafta Lendava, Predilnica Litija, ljubljansko Brivsko frizersko podjetje, Soško gozdno gospodarstvo Tolmin, Turistično hotelsko podjetje Portorož, Nanos Postojna — TOZD Izbira in Gorenje Velenje.
Kot ena osnovnih pomanjkljivosti je prišlo na dan napačno pojmovanje vloge odbora za obveščanje. V nekaterih sredinah ga sicer imajo, ponekod pa ga kar enačijo z uredniškim odborom svojega glasila. Le malokje ga sestavljajo delegati samoupravnih organov, družbenpolitičnih organizacij in uredniškega odbora, kot je to zamišljeno in kar zagotavlja dobro uresničevanje njegove vloge v sistemu obveščanja v združenem delu. Tudi kjer so ga ustanovili kot je treba, ta odbor ni dovolj delaven — delegati se sej ne udeležujejo in sprejetih nalog ne opravljajo dovolj odgovorno.
Brez sodelovanja ne bo šlo
Naštejmo spet nekaj kritičnih pripomb, ki so se med temi obiski stekale na naš račun: Menda je naš časnik bolj teoretično trobilo, ni pa v njem življenja, ni tistega utripa, ki bi ga morali povzeti po primerih iz dela in življenja delavcev. Sem in tja se nam posreči zbrati za nekaj strani zanimivega gradiva, ostalim stranem pa se pozna, da smo jih pačmorli napolniti in pri tem nismo bili prav nič izbirčni. Tudi s karikaturami naši bralci niso zadovoljni, saj menda ne sledijo času, dinamičnemu razvoju naše družbe. Pravijo, da odsevajo miselnost nekje izpred tridesetih let. Pa na teren tudi premalo hodimo, razen takrat seveda, če nekje kaj zaškriplje...
Ne bomo se opravičevali in naštevali, kako nas je pogosto premalo in ne zmoremo vsega... Nekaj bo pa že držalo, dragi bralci in sindikalni funkcionarji še posebej! Če kaj zaškriplje, pač daleč in hitro odmeva, vi pa nam pišite tudi takrat, ko stvari gladko tečejo. Pošljite nam prispevke ali pa vsaj sporočite, kaj sev vaših sredinah zanimivega dogaja. Verjemite, da vas bomo radi obiskali.
V tesni zvezi s tem je premajhna prisotnost družbenpolitičnih organizacij, ki se kar praviloma premalo zavzemajo za boljše obveščanje delavcev. Predvsem mladinske organizacije na tem področju dremajo, le mladinci v Gorenju izdajajo svoje glasilo Teleks.
Pokazalo se je, da prekinjena vez med obveščanjem in delom ter podporo družbenpolitičnih
Važno
obvestilo!
V skoraj vseh osnovnih organizacijah sindikata so izvolili nove člane izvršnih odborov, tako da v teh dnevih kljub okrepljenemu na-ročninskemu oddelku ne moremo obdelati vseh sprememb in pravočasno pripraviti naslovnega materiala.
Zato prosimo za potrpljenje in razumevanje!
Naročninski oddelek DE
Tovarniški radio v lendavski Elmi
V lendavski Elmi mesečno glasilo »STIK« in informiranje prek oglasne deske nista zadostovala, da bi bili delavci v združenem delu sproti in dovolj dobro obveščeni, da bi lahko samoupravno odločali Zato je zaživet tudi interni radio. Med delovnim odmorom posreduje skoraj 600-članskemu kolektivu informacije o proizvodnji, o doseganju plana in delovnih rezultatih. Poroča tudi o dogajanjih s področja samoupravljanja, o sejah samoupravnih organov, delegacij, o sprejetih sklepih in o delu družbenopolitičnih organizacij.
Jože Žerdin
Drago Radišič že 25 let krvodajalec
Trdno zdravje in zavest

>bou:~
Drago Radišič, voznik pri Primorskem tisku je že enainse-demdesetkrat daroval svojo kri. Začel je leta 1952, ko je bil pri vojakih v Skopju. Za svoje humano delo je dobil že vrsto priznanj, značk, diplom in plaket, najljubša pa mu je značka z zlato zvezdo, ki jo je dobil, ko je pet-desetič dal kri.
Za to humano dejavnost je navdušil tudi številne sodelavce, predvsem mlade ljudi, saj je v tiskarni, kjer dela 1201judi,kar60 krvodajalcev.
»Kot voznik menim,« poudarja Drago Radišič, »da bi se v to humano akcijo morali vključevati vsi, ki držijovrokah volan, seveda, če jim to dopušča zdravje. Krvodajalec mora imeti trdno z dra vj e in pa zavest, d a bo s svojo krvjo pomagal sočloveku, saj nikoli ne ve, kdaj jo bo Sam potreboval.«
Drago redno zahaja na transfuzijsko postajo v Izoli, tudi po štirikrat letno ter s seboj pripelje še koga, ki se je odločil da bo daroval svojo kri.
Zoran Vlajič
- . -i*|
Drago Radišič na transfuzijski postaji v Izoli
organizacij kaj rada pogoji »trdo roko«, ki jo nad tem področjem držijo vodilni delavci. Ponekod menijo, da so s tem, ko imajo urednika, napravili že vse, pa se neredko pokaže, da je ta brez podpore družbenopolitičnih organizacij povsem nemočen in prepuščen vrsti vplivov in pritiskov.
Da miselnost, kako se ponekod pri direktorju vse, tudi obveščanje, začne in konča, še živi, je potrdil pogovor v Turističnem hotelskem podjetju Portorož. Povedali so. kako se že lep čas otepajo z vrsto težav, kako imajo zdaj v. d. direktorja, a bodo
kmalu dobili pravega in potem bo vse dobro.
Podobno je'tudi v manjših delovnih enotah, ki so raztresene po terenu in v dislociranih obratih. Obveščanje je neorganizirano in vse informacije se vrte okoli mojstrov. Prepričanje, da je tak način idealen za dober pretok informacij, stoji na dokaj trhlih nogah.
Omenimo še primer Nanosa, kjer so po združitvi v SOZD Mercator ukinili svoje glasilo. Kmalu se je prekinil pretok informacij z drugimi temeljnimi organizacijami in za izgubo v neki sredini so delavci izvedeli šele tedaj, ko so morali priskočiti na pomoč s svojimi sredstvi. Še en drobec iz tega kolektiva — v razpršenih trgovinah in trgovinicah so se kar naprej vrstili prepiri zaradi osebnih dohovkov, pa so ubrali zanimivo pot. Vsak delavec dobi ob izplačilu osebnega dohodka tudi podatke, koliko so zaslužili drugi člani delovne enote — kot bi mignil, je nezadovoljstvo izginilo.
Med vsemi pogovori so udeleženci navdušeno pozdravili odločitev o akciji »Tisoč delavcev — sodelavcev«. Vsi, ki se v združenem delu ukvarjajo z obveščanjem, so čutili potrebo po takšni organizirani spodbudi svojega področja — poudarjali pa so, da z akcijo, brez podpore družbenpolitičnih organizacij in še posebej sindikatov, ne bo nič.
Ciril Brajer
Ni vprašanja brez odgovora
Kaj pa alternacija?
Spoštovani,
ne samo Komisija za kulturo pri IO OOS Tovarne transformatorjev ENERGOINVEST, temveč tretjina delavcev te tovarne, ki so bili v petek, 4. aprila 1980, v drugo zapored ob gledališko predstavo, postavljamo vprašanje, kako je to mogoče.
Kako je to mogoče, da se dvakrat zapored zgodi, da ključna igralka (ime ni pomembno) zboli tako nenadoma, na mah! bi rekli, da nam predstavo odpoveste naročenega dne do 10.30 in ne dan prej ali pa — bog ne daj — še kak dan prej?
Ko je pa ob prvi preložitvi nemogoče obvestiti 11 delavcev s svojci, ob drugi pa 7. In jih prav toliko pride. Celos podeželja. Po NIČ.
Ali se te igralke — očitno nenadomestljive — (vsaj v prvo ni bilo Sarajeva, tov. Škedelj) zavedajo, da njihove hipne, nepričakovane in nenajavljene bolezni ovižejo načrte 75 ljudem, ko načrtujejo ogled gledališke predstave, varstvo otrok in prevoz v Ljubljano in nazaj?
Ali je potem čudno, da je potem ponovitev komaj uspela in obisk prav dvomljiv (pri VIHARJIH komaj tretjina sedežev)? In kako se pri tem počutimo mi, animatorji?
Če nič drugega — pojasnila so papirnati tiger — pričakujemo vsaj opravičilo, s katerim bomo seznanili naše delavce. Vsaj to zaslužijo. Marjan Klančnik, komisija za kulturo pri IO OOS Energoinvest
Na RS ZSS o tem menijo takole:
Od Marjana Klančnika, organizatorja kulture v Tovarni transformatorjev Črnuče, smo prejeli v vednost pismo, naslovljeno na ljubljansko Dramo. Pismo zgovorno kaže na odnos vodstva Drame do obiskovalcev — oziroma zgovorno terja odgovor.
Tokrat gre za delavce, ki organizirano in stalno obiskujejo predstave ljubljanske Drame. Še več, gre za delavce, ki se pred ogledom predstave nanjo vselej vsebinsko pripravijo, po njej pa organizirajo pogovor, ki ga vodi gledališki poznavalec. Jim mar v Drami ni do takšnega občinstva?
Doro Hvalica, RS ZSS
V Drami pa takole:
V zvezi s pismom Energoinvesta o odpadlih predstavah vam sporočam, da sta predstavi, o katerih govori pismo, odpadli zaradi obolelosti igralk. Pri nenadnih obolelostih vodstva gledališč nimajo moči, saj ne morejo v enem dnevu realizirati prezasedbo vloge, za katero je bil potreben dvomesečni redni študij. Zal se je res zgodilo, da sta prav Ener-goinvestu odpadli dve predstavi — prva zaradi bolezni igralke Jerice Mrzelove (22. decembra 1979) in druga zaradi bolezni igralke Slavke Glavinove (4. aprila 1980). Drama SNG obžaluje, da je do tega prišlo, kot obžaluje vsakršno odpovedovanje predstave zaradi višje sile; pričakovali pa bi vendarle tudi nekaj razumevanja s strani IO OOŠ Energoinvesta.	Polde Bibič, Drama SNG, Ljubljana
Dogodki in odmevi
stran 10
19. aprila 1980
Franc Šetinc je govoril na proslavi jugoslovanskih železničarjev
Sami odločamo o svoji usodi
Na osrednji slovesnosti ob dnevu jugoslovanskih železničarjev se je na Zaloški cesti v Ljubljani zbralo več tisoč ljudi, med njimi tudi najuglednejši predstavniki slovenskega družbenopolitičnega življenja, slavnostni govornik pa je bil Franc Šetinc, sekretar ZKS.
Ob proslavljanju 60-letnice železničarske stavke je predsednik ZZB NOV Slovenije Janez Vipotnik odprl v paviljonu Jurček na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani razstavo stotih najboljših del literarnega in likovnega natečaja »Bogo Flander — Klusov Joža«, v katerem je sodelovalo 11.180 osnovnošolcev s 3.780spisi in 7.400 risbami. »Odločitev Železniškega gospodarstva, da vsako leto zbira leposlovne prispevke o železnici pri šolarjih vseh OS na Slovenskem, je prijetno presenečenje,« je ob tej priložnosti med drugim povedal Janez Vipotnik. » V tej akciji vidim dva cilja: prvi je zbudil zanimanje pri mladih ljudeh za železnico, za njeno
vlogo, ki jo ima v narodnem gospodarstvu, za njen Zgodovinski razvoj od prvih parnih hlaponov do moderne motorke. Gre pa tudi za željo zanetiti ljubezen do poklica, da se bodo mladi železničarji rekrutirali iz ljudi, ki imajo do te mogočne gospodarske panoge odnos, jo imajo radi. In drugi cilj te akcije vidim v spodbudi šolarjem, naj se zanimajo za leposlovno obdelavo železniškega giganta. In nagrade, ki jih sprejmejo na jboljši pisci spisov naj dvigajo zanimanje za lepoto slovenskega jezika, za ostro opazovanje, kar je dober pogoj za opisovanje, za preizkušanje v verzih, v žurnalistiki — «
»Ko obujamo misel na dogodke pred 60 leti, se zavedamo, da druge poti nismo mogli izbrati«, je v svojem govoru na proslavi, ob 60-letnici velike stavke jugoslovanskih železničarjev, pred spomenikom padlim na Zaloški cesti med drugim povedal množici udeležencev sekretar ZKS Franc Šetinc. »Delavski razred je bil dolžan prevzeti svojo zgodovinsko nalogo in stopiti na čelo revolucionarnega boja za osvoboditev delovnih množic, za resnično enakopravnost med ljudmi in narodi. Po šestdesetih letih lahko s ponosom rečemo, da smo skrbni dediči vseh obdobij prehojene revolucionarne poti. Največje priznanje tudi danes velja vsem generacijam predvojnih, medvojnih in povojnih komunistov in drugih naprednih ljudi, ki so se bojevali in se še bojujejo za novo družbo, za novega človeka.
Ko je nekoč zavezniški general Mc Clean vprašal Tita, ali bo Jugoslavija po zmagi svobodna država ali pa bo postala ruska kolonija, je Tito odgovoril: »Ali zares verjamete, da bi naši narodi po vseh žrtvah, ki so jih dali v boju za neodvisnost, pristali na to, da jo komu podarijo?«
Tako tudi danes odgovarjamo vsem tistim, ki se še sprašujejo, češ, kaj bo po Titu, ali bo Jugoslavija tedaj sploh še obstajala. Že desetletja jim odgovarjamo z zaupanjem vase, v naše vrednote in v naš sistem, ki je edina možna pot za nas tudi v prihodnosti. Že desetletja jim kličemo: »Ali se iz
naše zgodovine niste ničesar naučili? Mar se v vsem tem času še niste prepričali, da razni pritiski na jugoslovanske narode le še povečujejo njihovo strnjenost in njihovo odločenost, da vztrajajo na začrtani poti?«
Brez pretiravanja lahko trdimo. da je bila v zadnjih tednih, v času velike preizkušnje, odločno in jasno izražena zrelost in privrženost naših ljudi sistemu socialističnega samoupravljanja ter neuvrščeni zunanji politiki, njihovo množično vključevanje v
sistem splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite. To je bil tisti odločilni dejavnik, ki je pri velikanski večini svetovnega javnega mnenja utrdil prepričanje. da je Jugoslavija notranje trdna država, ki sama odloča o svoji usodi. Na vprašanja, ki so jih nekateri zastavljali o prihodnosti Jugoslavije, so odgovorili naši delovni ljudje mnogo bolj prepričljivo kot pa razna »dognanja« samozvanih analitikov svetovnih strateških vprašanj...«
S slovesnosti so železničarji
poslali tudi pozdravno brzojavko predsedniku Titu. »Naše vezi s teboj, dragi tovariš Tito. so ostale čvrste. Vedno smo si prizadevali. da smo z delom in opravljanjem nalog dokazovali, da smo vredni tvojega zaupanja. Tvoja številna srečanja z nami in tvoja nenehna prizadevanja za ureditev naših problemov so nam velika vzpodbuda za nadaljnje delo«, so med drugim zapisali v njej.
Damjan Križnik Fotografije: Andrej Agnič
Ob 15. aprilu, dnevu jugoslovanskih železničarjev, je Blažo Vojičič, vodja splošne službe skupnosti JŽ, podelil 38 petnajstoaprilskih nagrad posameznikom, kolektivom in društvom, ki so v okviru jugoslovanskih Železnic dosegli največje uspehe na samoupravnem, tehnično-tehnolo-škem in drugih področjih dela in življenja železničarjev. Med drugimi so jih dobili tudi TOZD za vleko vlakov Maribor, TOZD Promet Zidani most, kolektiv Gradbenega podjetja Ljubljana, Planinsko društvo »Železničar« Ljubljana, Oskar Skala, direktor TOZD za upravljanje in vzdrževanje prog Pulj, in Milan Vajda, pomočnik direktorja Direkcije za transport in za komercialno službo Ljubljana.
TA TEDEN V ŽARIŠČU

DE
zbirka Aktualna tema
OD SOBOTE DO SOBOTE
PEKING — Obisk delegacije italijanske komunistične partije pod vodstvom generalnega sekretarja Enrica Berlin-guerja pomeni popolno normalizacijo odnosov med največjo komunistično partijo v Aziji in največjo komunistično partijo v Zahodni Evropi. Obenem je to prvi obisk po prekinitvi odnosov med komunističnima partijama Italije in Kitaske v začetku šestdesetih let. Za Kitajce pomeni ta obisk možnost nadaljnjega vključevanja v mednarodno delavsko in komunistično gibanje.
MONRAVIA — Tudi najstarejša neodvisna afriška država Liberija je doživela usodo večino drugih 48 držav, ki so po »afriški pomladi« leta 1960 poznale nenehne nemire. Dvajsetletni uporni podčasniki so namreč izvedli državni udar, v katerem so ustrelili predsednika republike VVilliama Tolberta. Podoficirje je vodil narednik Samuel Do, ki se je oklical za novega predsednika Liberije. Tol-bert je bil predsednik od 1971. leta, v državi pa so bili priviligi-ran sloj afroameriški priseljenci, ki so uveljavljali oblast nad večinskim domačinskim prebivalstvom, kar je v zadnjem času v državi povzročalo socialne nemire.
ŽENEVA — Na začetku 35. zasedanja ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo je njen izvršni sekretar Janez Stanovnik označil dejavnost te komisije v minulih 12 mesecih kot eno doslej najuspešnejših. To pa je trdna podlaga za še uspešnejša prizadevanja v prihodnosti pri pospeševanju gospodarskega sodelovanja med evropskimi državami. Evropska ekonomska komisija je poglavitni forum za gospodarsko sodelovanje med Vzhodom in Zahodom.
SALISBURV — 17. aprila ob polnoči je postala bivša britanska kolonija Rodezija neodvisna država Zimbabve. Dolžnost predsednika je prevzel bivši politični jetnik Kanaan Banana, ki ima zasluge pri upostavljanju sodelovanja med metodistično cerkvijo in rodezijskimi gverilci, ki so po sedemletni vojni izbojevali zmago pod vodstvom Domoljubne fronte. Temeljno načelo 'zunanje politike Zimbabveja bo neuvrščenost. Slovesnosti ob razglasitvi neodvisnosti se je udeležila tudi jugoslovanska delegacija pod vodstvom člana predsedstva SFRJ Sergeja Kraigherja.
MIK
V založbi Delavska enotnost bo kmalu izšla druga brošura v zbirki Aktualna tema:
Jože Smole:
SEDANJI MEDNARODNI ODNOSI IN
PERSPEKTIVA NJIHOVE PREOBRAZBE
Družbenopolitični delavec Jože Smole je v brošuri, ki jo priporočamo aktivistom vseh družbenopolitičnih organizacij, še posebej pa mladim za obravnavo v njihovih krožkih, na izredno poljuden toda poznavalski način obrazložil sedanje medna/odne odnose. Resne mednarodne zaostritve, ki sojih povzročili med drugim predvsem naslednji posegi: pritisk ZDA na Iran, odločitve NATO pakta o namestitvi novih raket v Evropi in sovjetski vojaški poseg v neuvrščeni Afganistan so obravnavane po poglavjih. Poudarjena je vloga neuvrščenih kot samostojnega izvenblokovskega dejavnika.
Brošura zajema tudi značil.iosti sedanjega svetovnega dogajanja, mednarodni razvoj po drugi svetovni vojni in boj za nov mednarodni red.
Cena 20 din.
Naročila pošljite na naslov: TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali knjigarna DE, Tavčarjeva 5.
V

Sobota, 12. april
V slovenski skupščini so podelili letošnja priznanja za najvišje znanstveno-raziskovalne do-
sežke — Kidričeva nagrade, ki jih vsako leto za področje raziskovalne dejavnosti podeljuje raziskovalna skupnost Slovenije. Poleg šestih Kidričevih nagrad so podelili že 17 nagrad sklada Borisa Kidriča.
Nedelja, 13. april
V Prištini je končala delo 16. upščina Zveze novinarjev Ju-rslavije. Ob tem je bilo poudar-no, da bodo sredstva javnega uveščanja še naprej uresniče-ila odgovorne naloge za stabili-icijo gospodarstva in pomagala -i nadaljnjem razvoju sociali-
Ponedeljek, 14. april
V počastitev 60. obletnice pričetka dela in predavanj na ljubljanski pravni fakulteti je med drugimi predaval tudi član predsedstva CK ZKJ Stane Dolanc. V svojem predavanju je orisal razvoj sodobno zasnovane delavske avantgardne partije od Marxa, Engelsa do Lenina, ki je prvi uvedel pojem in praktično načelo demokratičnega centralizma v partijo, da bi tako čvrsto organizirana izvedla bodočo socialistično revolucijo.
Predsedstvo CK ZK Slovenije je na seji začelo razpravo o nekaterih aktualnih vprašanjih nadaljnjega razvoja manj razvitih republik in SAP Kosovo. V ospredju je bilo takrat predvsem preoblikovanje sistema pospešenega razvoja gospodarstva manj razvitih in vtem okviru tudi sklad federacije, ki je ustanovljen za te namene.
Člani delovne skupine CK ZKS so obiskali sevniško Jutranjko. kjer je bilo v pogovoru s komunisti poudarjeno, da skrb za boljše gospodarjen je ne more biti zgolj enkratna naloga.
V	naslednjem petletnem obdobju naj bi v naši republiki za naložbe v promet, energetiko in kmetijstvo dobili od mednarodne banke - za obnovo in razvoj 100 milijonov dinarjev posojila.
V	likovnem razstavišču Riharda Jakopiča je na ogled drugi del razstave mladih slovenskih umetnikov, ki jo je pripravila ljubljanska Moderna galerija.
Torek, 15. april
Po statističnih podatkih je slovenska industrija marca izdelala za 1,5 odstotka več kot v istem lanskem mesecu. Slovenska industrija pa je v letošn jih mesecih izdelala za 4,3 odstotka več kot v istem obdobju lani.
Pomembna dolgoročna pogodba Sladkogorske
Za 8 milijonov dolarjev izvoza
Tovarna papirja Sladkogorska je z znano zahodnonemško družbo Vereinigte Papiervverke Schickedanz iz Niirnberga sklenila pogodbo o dobavah in dolgoročnem poslovno tehničnem sodelovanju v obdobju 1980-84. Po tej pogodbi bo Sladkogorska dobavila v petih letih zahodno-nemškemu partnerju 65 tisočton svojih proizvodov, od tega 28.500 ton izdelkov higienske papirne konfekcije, v skupni vrednosti 133 milijonov zahod-nonemških mark. Tuji partner priznava Sladkogorski 5-od-stotni dobiček na proizvodno ceno, za katero sta se medsebojno sporazumela. Če kolektiv s Sladkega vrha ne bi izpolnil svojih obveznosti do zahodno-nemškega kupca, mu bo moral plačati razliko do cene, po kateri bi le-ta drugod nabavil to blago. Prav tako bo morala tudi zahod-nonemška družba povrniti svojemu jugoslovanskemu partnerju razliko, če ne bo prevzela dogovorjenih količin in bi bila zato naša tovarna papirja prisiljena prodati blago drugemu kupcu po nižji ceni.
V Sladkogorski tovarni papirja pravijo, da so jim poslovne stike z družbo Vereinigte Pa-pienverke Schickedanz iz Nurn-berga, ki je ena največjih evropskih proizvajalcev higienske papirne konfekcije, omogočili razvojna družba DEG in zahodno-nemška družba Erwepa. Vereinigte Papienverke Schickedanz je udeležena v sedmih podjetjih v zahodnoevropskih državah. Družba združuje več dejavnosti,
med katerimi je na evropskih tleh bržkone najbolj znana trgovska hiša Ouelle. Na področju higienske papirne konfekcije pa ima družba Vereinigte Papier-werke Schickedanz, gledano z vidika finančne realizacije, kar desetkrat večjo realizacijo kot Sladkogorska.
Na Sladkem vrhu se zavedajo, da z večletnim pospešenim delom na zunanjih tržiščih raste tudi ugled Sladkogorske tovarne papirja, seveda pa istočasno naraščajo tudi možnosti še večjega pogodbenega povezovanja z največjimi evropskimi družbami na področju papirne konfekcije. Pogodbe za velike količine imajo kajpak prednost v velikih serijah, s tem se občutno pocenijo proizvodni stroški, obenem pa narašča konkurenčna sposobnost proizvajalca, v našem primeru delovne organizacije s Sladkega vrha. Ta čas Sladkogorska izvaža že 12 osnovnih vrst svojih proizvodov, v skupni letni vrednosti 17 milijonov dolarjev, dolgoročna pogodba z družbo Vereinigte Papiervverke Schickedanz pa jo obvezuje, da že v letu 1980 izvozi za 8 milijonov dolarjev svojih izdelkov. Tako bi izvoz na osnovi dolgoročne pogodbe z zahodnonemškim partnerjem dosegel že v letu 1982 16 milijonov dolarjev, oziroma skoraj 95 odstotkov vrednosti sedanjega izvoza Sladkogorske.
Družba Vereinigte Papier-werke Schickedanz zagotavlja po sklenjeni pogodbi tovarni papirja Sladkogorska pjoslovno
tehnično sodelovanje, da bi lahko dosegla največjo možno kakovost v proizvodnji higienske papirne konfekcije, najboljše izkoriščanje zmogljivosti in ustrezno donosnost.
V zvezi s to pogodbo je tovarna papirja Sladkogorska prek medobčinske gospodarske zbornice za Podravje zagotovila odstop uvoznih pravic mariborskemu in drugemu gospodarstvu, in sicer v letošnjem letu v višini 4 milijonov dolarjev, od leta 1981 naprej pa 6 do 7 milijonov dolarjev letno, za dobo desetih let. Delovne organizacije, ki bodo želele pridobiti njihove uvozne pravice, bodo morale na osnovi ustreznih samoupravnih sporazumov, sovlagati dinarska sredstva za modernizacijo Sladkogorske.
Sicer pa v letošnjem letu v tovarni načrtujejo, da bodo izdelali
68.600	ton papirja, od tega bo
47.600	ton konfekcijske proizvodnje, ostalo psa težki zvit-kovni papirji. V primerjavi z lansko bi tako letošnjo proizvodnjo povečali za 2,5 odstotka. Rast proizvodnje bo nekoliko manjša od predvidene, ker so bili prisiljeni zmanjšati proizvodni plan na prvem papirnem stroju zaradi prehoda na triizmensko delo. Prav tako računajo, da bi do konca letošnjega prvega polletja prenehali s proizvodnjo na tem papirnem stroju, na njegovo mesto pa postavili nov, sedmi stroj za izdelavo higienskih papirjev, z zmogljivostjo 15.000 ton papirjev letno.
Ivo Virnik
Gospodarski komentar
Ovire pri uveljavljanju dohodkovnih odnosov
Med področji, kjer se uveljavljajo dohodkovni odnosi, je naložbena dejavnost gotovo ena najpomembnejših. Zakon o združenem delu, katerega težnja je predvsem drugače usmerjati družbeno reprodukcijo, pospešuje združevanje dela in sredstev med zainteresiranimi temeljnimi organizacijami in le-te navaja, da se v vse večji meri odločajo za skupne naložbe. To je tem pomembnejše, ker posamezne delovne organizacije ne ustvarjajo zadostne akumulacije, da bi svoje presežke lahko vlagale v infrastrukturne bazične dejavnosti oziroma v objekte širšega družbenega pomena. In prav zato, ker posamezne delovne organizacije ne dosegajo dovoljšnje akumulacije za zahtevnejše projekte, se pogosto odločajo za manj pomembne ali celo nesmotrne investicije, ki velikokrat povzročajo nastajanje paralelnih, že tako predimenzioniranih proizvodnih zmogljivosti.
Zakon o združenm delu potemtakem spodbuja združevanje sredstev, na tej osnovi pa naj bi se delil tudi skupni dohodek. Kreditni odnos, ki je prevladoval pred sprejemom zakona o združenem delu, naj bi izgubil svojo prvotno vlogo, zamenjali naj biga dohodkovni odnosi. V praksi so se s sklepanjem samoupravnih sporazumov o trajnem poslovnem sodelovanju v proizvodno-trgovinski sferi nakupno-prodajni odnosi vsaj formalno začeli umikati pred dohodkovnimi odnosi. Formalno zato, ker je bilo zakona in njegovim določilom sicer resda zadoščeno, vendar le do tiste faze, ko bi bilo treba deliti dohodek, ustvarjen s prometom posameznih izdelkov oziroma trgovskega blaga.
Med poglavitnimi vzroki, ki ovirajo uresničevanje dohodkovnih odnosov, so nedvomno administrativno določene cene za večino izdelkov. Te povzročajo, da je na primer pri Mercatorju (in verjetno tudi pri drugih sorodnih sestavljenih organizacijah) okrog 30% artiklov z maloprodajnimi cenami, ki so nižje od reprodukcijske cene, pri nadaljnjih 35% trgovskega blaga maloprodajna cena komajda pokriva stroške in torej ne prinaša nobenega dohodka, le pri ostalih 35 %
artiklov so maloprodaje -cene višje od reprodukcijske cene. Če že ne v sektorjih z n&škppdm-skimi cenami, bi se vsaj v tem delu Mentorje-
vega poslovanja lahko uveljavili dohodka^*? odnosi s proizvajalci, vendar pa se prav tu ustvarjeni dohodek preliva v nizko akumulativne ali celo nedonosne dejavnosti.
Tako kot se prihodkovni odnosi med trgovino in proizvodnjo niso uveljavili predvsem zaradi administrativno določenih cen za večino izdelkov oziroma blaga, so zamrznjene cene končnih izdelkov krive tudi za še vedno neuresničeno delitev dohodka iz skupnih naložb oziroma iz združevanja sredstev. Še več: administrativno določene cene so krive, da morajo partnerji, ki so združevali sredstva za nekatere skupne naložbe, pokrivati izgube, namesto da bi delili dohodek. Primer cementarne v Anhovem in še nekaterih drugih infrastrukturnih objektov, zgrajenih z združenimi sredstvi, dokazuje, da dohodkovnih odnosov zvečine ni mogoče uveljavljati na področjih z administrativno določenimi cenami, ter da so prav dejavnosti s sproščenimi cenami tiste, ki jamčijo uspešno uresničevanje ideje o dohodkovnih odnosih tja do njihove zadnje faze, to je do delitve dohodka iz skupnih naložb.
Ena nadaljnjih ovir pri uveljavljanju dohodkovnih odnosov je tudi visoka stopnja inflacije, pred katero se sovlagatelj navadno zaščiti z revalorizacijo vrednosti svojega vložka oziroma deleža pri naložbi. Vendar v zadnjih letih revalorizacija ni bila tolikšna, da bi bila kos rastoči inflaciji, in to je bil, poleg administrativno določenih cen, poglavitni vzrok nezadostnega interesa delovnih organizacij za združevanje sredstev. Seveda pa bo kljub temu tudi v prihodnje zlasti pri trgovskih organizacijah vladalo nezmanjšano zanimanje za združevanje sredstev s proizvodnjo za naložbe v surovinskih dejavnostih in sektorjih s sproščenimi cenami. Veliki proizvodno-trgov-ski sistemi pa se bodo še naprej pojavljali kot sovlagatelji pri projektih, ki bodo zagotovili surovine oziroma materiale za njihovo lastno proizvodnjo.	Nande Žužek
Kako iz izgub v Račjem selu?
Krediti, nedograjen ohjekt
Mariborsko gospodarstvo slabo akumulativno
Indeksi dobri — rezultati slabi
Proizvodni prostori brez dodatnih objektov še niso tovarna...
Poslabšanje položaja keramične industrije ni edini, še manj pa izključni krivec da IGK iz Račjega sela od samega začetka posluje z izgubo. Ta je leta 1977 znašala 29,65 milijona din. Leto pozneje je sicer formalno poslovala brez izgub. Lani pa je IGK izkazala izgubo v višini 20/323.000 din in je med delovnimi organizacijami, ki izkazujejo izgibo, po višini sredstev na prvem mestu na Dolenjskem.
Vzroki izgube so tehnološka nedograjenost tovarne, odstopanja od planskih ciljev (notranjih in zunanjih) in negativni vplivi zalog iz prejšnjih let.
IGK močno pritiskajo tudi krediti. Tovarno so namreč gradili z veliko vsoto kreditov, ki je znašala 80 odstotkov vrednosti osnovnih sredstev. Temu primerne so danes obresti in glavnica. Ker je IGK poslovala z izgubo, so nekdanje TOZD GP Tehnika posodile IGK 74,15 milijona din brezobrestnih posojil in tako imajo danes v IGK 129,20 milijona din zunanjih kreditov in 87,69 notranjih ali vseh skupaj 216,89 milijona din. Anuitete za letošnje leto znašajo 33 milijonov din: od tega glavnica 19 milijonov in 14 milijonov obresti, ob tem da predvidevajo, da bodo letošnje leto končali z izgibo 30 milijonov din.
Strokovnjaki SGP Sloveniia
ceste — Tehnika so nedavno tega razložili kakšne sanacijske ukrepe predlagajo. Ker tovarna ni optimalno izkoriščena, je potrebno najprej odpraviti tista žarišča. ki prepogosto povzročajo zastoj ali kalo. Tako naj bi povečali kapaciteto na 600.000 k v. metrov ploščic letno, zgradili naj bi halo za homogenizacijo gline, dodatno proizvodno linijo, skladišča itd. Vrednost te investicije, s podražitvijo do leta 1981, naj bi skupaj z energetskim prispevkom znašala 96 milijonov din. potrebna pa so tudi dodatna
obratna sredstva. Strokovnjaki, ki so predložili sanacijski načrt, predlagajo tudi nekaj ukrepov, ki jih bodo zelo težko uresničili, kot je denimo odpis notranjih kreditov, odpis dolgoročnih dinarskih kreditov pri Ljubljanski banki, pretvorba kratkoročnih v dolgoročne kredite itd. Če bi bili vsi ti ukrepi uresničeni, naj bi potem IGK leta 1983 poslovala brez izgube.
Položaj v IGK v Račjem selu je izredno težak, predvsem zato, ker nihče vtem trenutku ne more zagotovo trditi, da bo pričel izva-
jati sanacijski program, še manj pa, kako ga bo izvajal. Damoklejev meč visi in pritiska na delavce v Račjem selu. Stanje pa vendarle kaže, težav v IGK delavci sami in tudi SGP Slovenija ceste — Tehnika ne morejo rešiti sami. Najbrž bo potrebna širša družbena akcija, ki bo morala potekati v več smereh. Doslej je bilo že veliko sestankov, razprav, premalo pa konkretnih ukrepov. Vzroki, ki povzročajo izgubo so že dolgo znani, vendar jih nihče ne od"
Ivan Kraško
Globalni podatki o lanskoletnem gospodarjenju v podravski »regiji« dajejo kar lepo podobo. Ker pa so odstotki rasti računani v primerjavi z gospodarjenjem v letu 1978, ki je bilo slabo, položaj v resnici ne more zbujati zadovoljstva. Nasprotno, nekateri podatki so prav vznemirljivi, saj dokazujejo celo izrazita poslabšanja, ki se tudi v letošnjem letu ne popravljajojslaj-bolj zaskrbljujoče je, da gospodarstvo mariborske regije, ki obsega občine Maribor, Lenart, Ptuj in Slovensko Bistrico, čedalje težje akumulira sredstva za razvoj in tudi za tekoče poslovanje. Akumulacija je lani sicer porasla za poprečnih 30 odstotkov in nekatere delovne organizacije so jo povečale celo dvainpolkrat.
Toda prav delovne organizacije, ki so za razvoj tega področja najpomembnejše, kot so TAM, Metalna, Sladkogorska in druge, so čedalje manj akumulativne. TAM je lani uspel »zbrati« le 62 odstotkov akumulacije iz 1978. leta. Metalna 84 odstotkov. Sladkogorska tri četrtine... Toda celo tiste delovne organizacije, ki so povečale akumulacijo, niso v dosti boljšem položaju, kajti vsi ti odstotki so računani na akumulativnost iz leta 1978, ko je bila v marsikateri delovni organizaciji na izredno nizki ravni.
Na medobčinski gospodarski zbornici za Podravje ocenjujejo, da je akumulativnost realno padla celo v tistih delovnih organizacijah, ki so jo povečale za manj kakor 15 odstotkov. Od tod izvira vrsta težav tako v delovnih organizacijah samih kot tudi pri družbenoekonomskem razvoju regije, ogroženi so razvojni načrti združenega dela, saj bo težko zbralo potrebno količino lastnih sredstev (ob tem zanemarimo dejstvo, da banka celo v tem primeru ne bo imela dovolj sredstev za kreditiranje vseh razvojnih načrtov).
V letošnjih prvih mesecih se ta izrazito neugodna gibanja iz lanskega leta, zlasti iz zadnjih mesecev leta 1979, še poudarjeno nadaljujejo. Zato na medobčinski gospodarski zbornici pripravljajo analizo poslovanja vseh tistih delovnih organizacij, v katerih je akumulativnost lani narasla za manj kakor 15 odstotkov ali celo upadla. Potem pa, tako sodijo na medobčinski zbornici, se bo treba zelo hitro dogovoriti na ravni občin, v težjih primerih pa tudi na medobčinski, republiški in celo medrepubliški ravni, kaj ukreniti, da akumulativnost gospodarstva ne bi tako zelo počasi rasla, oziroma celo upadala.
Boris Rugelj
Vloga Ljubljanskega mladinskega simfoničnega orkestra pri uresničevanju vzgojnoizobraževalne politike glasbenih šol v Ljubljani
Širjenje
orkestrske kulture
Ob tekmovanju tudi posvet o programski politiki slovenskega zborovstva in ustanovitev pevske zveze Slovenije
Naša pesem ’80 v Mariboru
Programska usmeritev Ljubljanskega mladinskega simfoničnega orkestra (LMSO) je predvsem delovanje z mladimi in za mlade. Dejstvo je, da je vzgoja, širjenje in razvijanje orkestrske kulture nujnost glede na družbene potrebe.
Za uresničitev tega cilja je nujno potrebna intenzivna povezava z glasbenimi šolami. Vse naše dosedanje pobude in napori v tej smeri niso dali zaželenega rezultata. Menimo, da je to posledica nerazumevanja potreb in zahtev po stalnem in načrtnem kadrovanju učencev glasbenih šol v LMSO. Spremeniti je treba dosedanjo miselnost nekaterih glasbenih pedagogov in jim pre-dočiti potrebo po šolanih kadrih za poklicne in ljubiteljske glasbene skupine, ki danes zavzemajo pomembno mesto v kulturni vzgoji in humanizaciji naše socialistične samoupravne družbe. Lahko trdimo, da je kriza v tovrstnem ljubiteljstvu danes podobna krizi v poklicnem glasben ištvu.
Cilji usmerjenega izobraževanja, ki izhajajo tako iz potreb dela, kot vsestranskega razvoja osebnosti v socialistični samoupravni družbi, narekujejo, da mora biti tudi glasbena šola uprta v potrebe in razvoj glasbene dejavnosti svojih občanov. Ugotavljamo, da svobodna menjava v glasbenem šolstvu Ljubljane še ni zaživela in da zamujamo dragocene priložnosti. Namen LMSO je poleg strokovnega izpopolnjevanja tudi vzgoja članov (čut odgovornosti, tovarištvo itd.) in širšega družbenega angažiranja članstva.
Povezava med ljubljanskimi glasbenimi šolami in LMSO naj bi potekala po načrtih usklajevanja, združevanja, dopolnjevanja in vzajemnosti na takle način:
— Vse ljubljanske glasbene šole naj bi bile polno udeležene pri sestavi LMSO. Člani tega orkestra naj bi bili nadarjeni učenci In absolventi ljubljanskih glasbenih šol, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z glasbo. To je edina možna pot, da bi prešli od životarjenja orkestrske dejavnosti in vzgoje na vsaki glasbeni ustanovi posebej ob nenehnem pomanjkanju kadrov, k dejanskemu živemu aktivnemu in polnemu razmahu orkestrskega delovanja.
Ljubljanske glasbene sole naj bi polno sodelovale pri obliko-
vanju vsebinskega programa in tehničnih zmogljivosti orkestra. Poleg svetovne in domače popularne simfonične glasbe bi lahko bil LMSO skupaj z glasbenimi šolami pobudnik za novo slovensko in jugoslovansko simfonično ustvarjalnost, za oživljanje dosedanje že obstoječe in za negovanje revolucionarne in partizanske orkestralne glasbe.
— Programsko oblikovanje naj bi zajemalo samostojno or-
/----------------------'N
Premalo
orkestrašev
Na vaši matineji se bo 20. t. m. ponovno kot stalni gost, tokrat z novim imenom, predstavil Ljubljanski mladinski simfonični orkester, ki se je do lani imenoval Ljubljanski sindikalni simfonični orkester. Orkester si je kot edini tovrstni ansambel v Ljubljani zadal nalogo, da bo z vso zavzetostjo, doslednostjo in odgovornostjo razvijal glasbeno življenje in ustvarjalna hotenja mladih ter uvajal mlade glasbenike v orkestrsko igro. Opozoril je na nujnost načrtne orkestrske vzgoje glede na potrebe poklicne in ljubiteljske glasbene dejavnosti. Izvršni odbor Zveze kulturnih organizacij občine Ljubljana-Center je v celoti podprl predloge orkestra in jih naslovil tudi na vse glasbene šole, poklicne orkestre, družbene in družbenopolitične organizacije ljubljanskih občin, ki jih to zadeva tako ali drugače s prošnjo, da bi razprava stekla na vseh ravneh.
V_______________________J
kestrsko igro in spremljevalno vlogo. Spremljevalna igra orkestra je specifična oblika tudi v strokovnem smislu, ker bi bila dana možnost posameznim učencem in študentom dejanskega nastopanja z živo orkestrsko spremljavo. To naj bi bila predvsem oblika čiste študijske faze vse h glasbenih predmetov in ne le tistih, ki so po svoji specifiki izrazito solistične narave. Znano je, da smo tudi v tovrstni izobrazbi pomanjkljivi glede na dejanske možnosti.
— Nujno bi bilo, da bi glasbene šole intenzivno sodelovale pri uresničevanju programa LMSO. Tehnična izdelava vsakega orkestrskega parta mora nujno postati sestavni del predmetnega pouka in bi veljalo v tej zvezi dopolniti obstoječe vzgojno izobraževalne programe glasbenih šol.
Velika pomanjkljivost sedanjega učnega programiranja je, da je močno usmerjeno samo na zgolj individualno in strogo solistično igro, zanemarja pa nujno osnovo, kakor tudi vse nadaljnje vmesne prehodne, med seboj zelo odvisne razvojne faze. Po našem mnenju je taka usmeritev strokovno in psihološko pomanjkljiva, ker je poudarjena predvsem solistična igra na škodo skupinske.
— Enovito nastopanje združenih moči ljubljanskega glasbenega šolstva v okviru LMSO naj bi bilo hkrati tudi vsakokraten enoten prikaz dosežkov ljubljanskega glasbenega šolstva in poskus enotnega oblikovanja ljubljanskega in tudi slovenskega glasbenega prostora. Kakovostno bi se vključevali tudi v skupni programski ideji, ki nam joz vso svežino in odgovornostjo nalaga nov Cankarjev dom in drugi kulturni domovi v Sloveniji-
V	dosedanjem načinu neusklajenega dela to ni bilo uresničljivo na ljubljanskem območju, čeprav dosegajo drugod po Sloveniji s tako usklajenim delom že lepe uspehe, n. pr. v Domžalah, v Ljutomeru, v Ravnah, v Trbovljah itd.
— Tako organizirani bi lahko pomagali uresničevati program Glasbene mladine Slovenije.
V	ikviru Zveze kulturnih organizacij Slovenije pa bi na ta način lahko posredovali skupne dosežke glasbenih šol in LMSO neposredno združenemu delu, ki jo razumemo kot vračilo družbenih sredstev v obliki svobodne menjave dela.
Skušali smo utemeljiti širšo družbeno, kulturno in strokovno prednost uresničevanja vzgojno izobraževalne politike glasbenih šol v Ljubljani v skadu z načeli usmerjenega izobraževanja, saj je načrtna orkestrska vzgoja nujno potrebna poklicni in ljubiteljski glasbeni dejavnosti; simfonična orkestrska dejavnost je nenazadnje del splošne narodove kulture.
Milan Pavliha
’ dneh 1 L, 12. in 13. aprila je pod naslovom NAŠA PESEM 80 v Mariboru potekalo 6. tekmovanje pevskih zborov Slovenije. Tekmovanje je bienalna prireditev, ki prikaže umetniške dosežke pev -kih zborov. Za vstop oziroma sodelovanje na tekmovanju mora vsak zbor naštudirati obvezno skladbo, ki je po svoji težavnosti glavni selektivni element za pripust k tekmovanju. Letošnje propozicije za tekmovanje so tudi drugo skladbo predpisale iz obdobja renesanse, ki so jo zbori izbirali sami; tretjo skladbo pa so zbori izbrali povsem svobodno.
Od 36 prijavljenih, je na štirih koncertih tekmovalo 28 pevskih zborov, osem pa jih je svoje sodelovanje iz različnih vzrokov odpovedalo; med njimi tudi APZ Boris Kraigher iz Maribora zaradi bolezni dirigenta. Sedem od tekmujočih zborov je nastopilo prvič na NAŠI PESMI, ostali zbori pa so bili iz vrst rednih tekmovalcev v Mariboru.
Na zadnjem koncertu je kot gost nastopil 100-članski akademski pevski zbor IVAN GORAN KOVAČIČ iz Zagreba, ki je s svojim mogočnim zvokom in živahnim programom
sprostil napetost publike ter požel viharen aplavz.
Pokroviteljstvo nad vsemi sodelujočimi zbori so imele posamezne delovne organizacije ali njihove TOZD, ki so ob zaključku nastopa vsakemu zboru posebej čestitale in mu poklonile šopek ter spominsko darilo. Delovne organizacije Maribora so tudi sicer finančno podprle celotno izvedbo tekmovanja.
Kvalitetni in programski dosežki zborov so ponovno dokazali upravičenost tako obsežnega tekmovanja pred družbo. Nastopajoči zbori so bili stimulirani za svoje delo s priznanji in plaketami, ki jim jih je prisodila objektivna in dovolj stroga umetniška žirija, s tem pa tudi naprej motivirani že za pripravo naslednjega tekmovanja čez dve leti. Ob izrekanju priznanja organizatorjem in mestu Mariboru za pozorno spremljanje koncertov, je treba ponovno poudariti, da je Maribor slovensko mesto z najbolj razvitimim amaterskimi dejavnostmi.
Letošnja NAŠA PESEM je prvič vključila v svoj obseg tudi delovni program, 12. aprila je bil posvet zborovodij na temo »Programska politika slovenskega
zborovstva«. Posvet je ob prisotnosti predsednika ZKOS potekal spontano in uspešno. Vodil ga je tovariš Radovan Gobec, častni predsednik Pevske zveze Slovenije. ki je bila ustanovljena in delegatsko potrjena na konferenci naslednjega dne. Rezultati posveta odpirajo ZKOS še Širše oblike delovanja, ki jih bo pa v bodoče že prevzela novoustanovljena Pevska zveza Slovenije.
Zadnji dan NAŠE PESMI je bila v tem vzporednem delu tekmovanja zborov ustanovna konferenca Pevske zveze Slovenije. Pevsko zvezo Slovenije so ustanovila že obstoječa področna pevska združenja in pevske zveze, ki pokrivajo ves slovenski kulturni prostor. Po samoupravnih načelih bodo to Pevsko zvezo vodili delegati iz vseh delov Slovenije in bo z izbranim kolektivnim vodstvom (predsednik, tajnik, dva podpredsednika ter ožji odbor) vodila programsko politiko zborov ter skupaj z Odborom za glasbeno dejavnost ZKOS navznotraj in celotnim glasbenim šolstvom navzven, prevzela skrb za vzgojo slovenskih zborovodij, ki trenutno predstavljajo osnovni problem v slovenskem zborovstvu. T. L.
Plakete in priznanja
NASA PESEM
Doseženi so bili naslednji rezultati:
Vsi uvrščeni zbori so na tekmovanju prejeli za svoje dosežke bronasto, srebrno ali zlato plaketo mesta Maribor.
Bron so prejeli: Mešani zb. IVAN KAVČIČ Ljutomer (Mirko Prelog); Moški zb. Rogaška Slatina (Franc Plohl); Moški APZ VINKO VODOPIVEC (Tomaž Svete); Mešani pz. GORENJE-VELENJE (Ciril Vertačnik); Moški zb. PARTIZAN — Maribor (Miko Homer); Ženski pz. JESENICE (Milko Škobrne); Moški pz. VRTOJBA — CIRIL SILIČ (Alenka Saksida); Moški pz. ZARJA — TRBOVLJE (Rihard Beuerman); Moški pz. LIKO — VERD (Tone Jurjevčič); Moški pz. FRANCE ZGONIK — BRANIK (Gvido Filipčič); Moški pz. LIRA — KAMNIK (Samo Vremšak); Moški pz. VASILIJ MIRK — TRST (Evgen Prinčič); Ženski uč. pz. TOLMIN (Vera Clemente-Kojič).
Srebro so prejeli: Moški pz. VRES — PREVALJE (Joško Kert); Moški pz. SREČKO KOSOVEL Ajdovščina (Klavdij Koloini); Mešani UPZ EMIL ADAMIČ — Lj. (Branko Rajšter); Mešani pz. ANGEL BESEDNJAK — MB (Ivan Vrbančič); Mešani pz. FRANCE PREŠEREN — Celje (Edvard Goršič); Moški pz. FUŽINAR — Ravne (Branko Čepin); Komorni mpz. CELJE (Vid Marčen); Moški pz. SLAVA KLAVORA — MB (Branko Rajšter).
Zlato so prejeli: AKPZ (mešani) KRANJ (Matevž Fabijan); Mešani pz. CONSORTIUM MUSICUM — U (Mirko Cuderman); Mešani pz. OBALA — KOPER (Mirko Slosar).
Štirje pevski zbori so prejeli samo priznanja za sodelovanje na tekmovanju. Vseh dosedanjih tekmovanj NAŠA PESEM se je udeležil tudi zajmejski zbor VASILIJ MIRK iz Proseka — Kontovela pri Trstu. Izmed vseh debutantov je izredno presenetil moški pz. FUŽINAR — Ravne, ki je za svoje dosežke prejel srebrno plaketo. Po številu točk je bil na letošnji NAŠI PESMI absolutno prvi meš. pz. OBALA KOPER.
Jubilej ljubljanskih likovnih samorastnikov
Precej časa je bilo potrebnega, da se je zadovoljivo uveljavilo mnenje, da likovni ljubitelj lahko ustvari dobro likovno delo, če je dovolj nadarjen in če ima, oziroma si pridobi, potrebno strokovno znanje. Tradicionalnemu združevanju glasbenikov, plesalcev, igralcev so sledili tudi . likovni ljubitelji, ki v družbi ljudi z enakimi interesi dela jo še z večjimi veseljem, ob delu napredujejo in se izobražujejo, večja pa je tudi možnost, da se s svojimi deli predstavijo delovnim ljudem in občanom.
Letos praznuje že 10. obletnico Društvo likovnih samorastnikov v Ljubljani, ki je bilo ustanovljeno L februarja 1970 na pobudo Miloša Mehore. Likovniki — ljubitelji, za katere razen
nekaj likovnih tečajev ni bilo nobenih povezovalnih oblik, so se z veseljem vključili v društvo. Od začetka pa do danes se jih je v delo društva vključilo več kot sto. Nekateri so seveda iz raznih razlogov odstopili, danes pa v Društvu likovnih samorastnikov dela okrog 60 članov različne starosti, poklicev, izobrazbe.
Že od vsega začetka so člani menili, da v društvu ne bodo skrbeli le za pripravljanje razstav, ampak tudi za izobraževanje članov, predvsem pa za približevanje likovne kulture delovnim ljudem. V desetih letih delovanja je društvo zadovoljivo uresničevalo svoje cilje, o čemer priča 51 skupnih razstav v 19 krajih v Slo-' veniji in zunaj nje. Pri organiza-
ciji razstav so se povezovali z organizacijami združenega dela, s krajevnimi skupnostmi, z občinami in šolami. Povsod so naleteli na razumevanje in prijazen sprejem; OZD, še posebno papirnica Vevče, rade pomagajo društvu, razstavni prostori v njih so bili vedno brezplačni. Ob jubileju od 16. aprila razstavljajo v Bežigrajski galeriji v krajevni skupnosti na Staničevi.
V društvu potekajo številne izobraževalne oblike: predavanja, začetni in nadaljvalni risarski tečaji, slikarski tečaj, v novejšem času pa tudi grafični tečaj. V izobraževalne oblike lahko štejemo poučne ekskurzije, slikanje v naravi pod vodstvom mentorjev ali izkušenih članov, organizirane obiske likovnih razstav.
prirejanje ekstemporov, udeležba v likovnih kolonijah. Medsebojno ocenjevanje ustvarjenih likovnih del tudi prispeva k rasti kvalitete.
Seveda tudi v društvu ne manjka problemov, ki pa so v glavnem materialnega značaja. Najbolj potrebujejo večji prostor, v katerem bi delali tečajniki: prostor potrebujejo tudi za shrambo.
Kljub temu pa člani Društva likovnih samorastnikov z zadovoljstvom ugotavljajo, da se likovni amaterizem širi, dobiva svoje mesto v družbi in se uveljavlja toliko, kolikor to zasluži. Zavedajo se tudi, da bodo z dobrim delom porušili tradicionalne pregraje in predsodke.
Stanka Ritonja
MERHAR - 19 79
r
Ob skupščini Partizana Slovenije
Ustvarjajmo ceneje in z boljšim delom!
Malejeva dvorana športnega doma na Taboru v Ljubljani je bila v soboto, 12. aprila, spet prizorišče pomembnega sestanka slovenskih telesnokultur-nih delavcev, skupščine Partizana Slovenije, zveze za rekreacijo in telesno vzgojo.
Podatki kažejo, da je Partizan naša najbolj množična klasična telesnokulturna organizacija; tako v pogledu števila društev in članov in še posebej aktivnega članstva. Nova programska usmeritev Partizana (odgovornost za razvijanje telesne vzgoje predšolskih otrok, naloge na področju športne rekreacije odraslih) so številne organizacije Partizan sprejele z nezaupanjem, nekatere celo z odporom. Mnogi
predani in dolgoletni sodelavci so v tej preusmeritvi predvidevali ukinitev Partizana.
Nova društva na željo občanov
Toda po nekajletnih delovnih naporih, od portoroških sklepov sem, je organizacija Partizan prebolela krizo brez posebnih izgub. Celo več! Opaziti je, da se je organizacija društev Partizan utrdila in da je med občani še bolj cenjena, saj razvija telesno kulturo zlasti med tistimi kategorijami državljanov, za katere se družbi še ni posrečilo razviti dovolj možnosti za telesne aktivnosti športnega značaja. Ugotav-
Almanah 1980
Ijamo lahko, da ustanavljajo nova društva in to na neposredno željo občanov, na njihovo pobudo. Kaj pa bi hoteli še več?
Na skupščini so sprejeli smernice za pripravo srednjeročnega načrta Partizana Slovenije. Čeprav še niso dodelane, iz njih lahko razberemo, kako bodo načrtovali svoje delo v obdobju 1981 —1985. Stabilizacija in varčevanje (v vseh društvih Partizan že doslej vsakodnevna praksa) ne smeta pomeniti krčenja programov in dela. ampak obratno: več dela in večjo kakovost pri delu; vse pa je treba doseči še malček ceneje, preprosteje, na manj zahteven način, z večjo lastno udeležbo. Izbrali so si geslo: »Ustvarjajmo telesno-kulturne dobrine ceneje, z več dela in boljšim delom«. Opozarjajo na pretirane zahteve pri gradnji telesnokulturnih objektov in se zavzemajo za čim večjo racionalnost.
vorjeno telesnokulturno politiko v krajevnih skupnostih. Zato bomo dobro premišljeno akcijo začeli v prihodnjem letu; do takrat pa bi jo temeljito pripravili in jo prilagodili razmeram v naši republiki. Kot rečeno: akcija ne bo sama sebi namen. Tekmovalni element, da pač »iščemo« najboljšo krajevno skupnost v pogledu športne rekreacije, bo samo nekakšna pretveza za poglobljeno športnopolitično akcijo, da bi šport približali vsem. šport za vsakogar, za trim, za športno rekreacijo, ki je namenjena mladim in starim, vsem ki so potrebni dodatnega zdravega gibanja v naravi. Bolj kot izpolnjevanje rubrik v »tekmovalnih« postavkah, je važno, da se v KS zganejo, da začno občani sami delovati v tej smeri, da prek vseh instrumentov samoupravne družbe poskrbijo zase in za svoje otroke, da popestrijo svoj prosti čas s športno rekreacijo.
•V',)
Te dni so v prostorih ČGFDelo predstavili novinarjem slovenski olimpijski Almanah 1980. ČGP Delo torej ohranja tradicijo takih izdaj, ki so si v minulih 1 etih pridobile v Sloveniji velik ugled. Pokazalo se je tudi, da vsakoletna izdaja gradiva v celoti vendarle ni smiselna, zato so se izdajatelji odločili izpolniti vmesna leta s specializiranimi iz-= dajami. Taka je tudi letošnja športna, ki je še posebej posvečena olimpijskima prireditvama v letošnjem letu. Zimska olimpiada v Lake Placidu je predstavljena za nazaj — z dnevnikom ter dosežki iri ažuri-ranimi tabelami, letna, v Moskvi pa vnaprej. ČGP Delo je natisnilo Almanah 1980 v 10.000 izvodih, izdajo pa so tudi letos podprle delovne organizacije Elan, Radenska in Slovenijašport. Vsi prednaroč-niki bodo s knjigo, ki stane 100 dinarjev, dobili tudi športno značko.
Še veliko prostovoljnega dela
Kadri so prvi pogoj za uspešnost dela tudi v društvih Partizan. Zaradi velikega osipa (nerešen položaj) strokovnih delavcev je potrebno nenehno iskati ljudi, ki imajo veselje do vodniškega dela in jih tudi izšolati. V naslednjih petih letih bi rabili 2000 amaterskih organizatorjev rekreacije; vsako leto bi jih bilo treba izšolati okrog 400.
Vsebina zvezne akcije »Iščemo najboljšo krajevno skupnost v športni rekreaciji« se skoraj v celoti pokriva z našo dogo-
Novo vodstvo
Dolgoletni predsednik Partizana Slovenije, Viktor Repič, je na skupščini predal štafetno palico (ob uresničevanju ideje o kolektivnem delu in odgovornosti) za naslednji dve leti novemu predsedniku predsedstva Partizana Slovenije, znanemu tele-snokulturnemu delavcu Tonetu FLORJANČIČU, ki je že bil na čelu Partizana Slovenije in to v najburnejših letih razvoja slovenske telesne kulture, takrat ko so se porajale telesnokulturne skupnosti.
Stane Urek
Tradicionalne sindikalne zimske športne igre občine Škofja Loka
Varčno do množične udeležbe
Smučišča Soriške planine so bila 6. aprila zelo naklonjena ud-ležencem 14. sindikalnih zimskih iger občine Škofja Loka in organizatorju tekmovanj, Športnemu društvu Železniki.
Po progah za veleslalom se je spustilo 56 žensk in 204 moški. Na tekaško progo pa je odhitelo 62 tekačev in devet tekačic.
Rezultati — veleslalom: moški do 25 let: 1. Alojz Kemperle (Alpetour) 0.49,79,2. Rado Pintar (Alples) 0.50,80, 3. Ciril Kacin (Kladivar Žiri) 0.51,60 (štartalo je 62 tekmovalcev). Moški od 26 do 35 let: L Janez Potočnik (Alpetour) 0.50,68, 2. Miran Bernik (NIKO Železniki)
0.50,89, 3. Ivan Mohorič (Iskra Železniki) 0.51,15 (štartalo je 83 udeležencev). Moški od 36 do 45 let: 1. Ivan Miklavc (Jelovica) 0.48,04, 2. Tone Gartner (Iskra Železniki) 0.49,03, 3. Rado Podobnik (Alpina) 0.49,64 (štartalo je 39 smučarjev). Moški od 46 do 55 let: 1. Silvo Ravnikar (NAMA Šk. Loka) 0.52,95, 2. Božo Valič (SoB Šk. Loka) 0.53,63, 3. Gašper Zakotnik (Šport in rekreacija Šk. Loka) 0.53,68 (štartalo je 18 tekmovalcev). Moški veterani: 1. Anton Marn (SGP Tehnik Šk. Loka) 0,42,60, 2. Matevž Jensterle (Alples) 0,52,31.
Veleslalom, ženske do 25 let: 1. Janja Stanonik (Gradis TOZD
LIO) 0,38,84. 2. Majda Gartner (Alples) 0.40,56, 3. Zora Bonča (OŠ Železniki) 0.41,27 (štartalo je 28 tekmovalk). Ženske od 26 do 35 let: 1. Jana Hafner (Termika) 0.37,98, 2. Mira Šmid (SoB Škofja Loka) 0.42,91, 3. Helena Kavčič (Alpina) 0.43,08 (na progo se je podalo 24 tekmovalk). Ženske od 36 do 45 let: 1. Francka Šturm (Alples) 0.43,56, 2. Anka Grom (LTH Šk. Loka)
0.	51.16. 3. Zofka Kafol (OŠ ŠK. Loka) 0.51,58 (štartalo je 10 tekmovalk). Ženske veteranke:
1.	Katarina Šegula (SGP Tehnik) 0.46,05, 2. Mojca Kankelj (OŠ Železniki) 2.20,63.
Medtem ko veleslalomska proga za tekmovalce in tekmovalke ni imela izrazitejših pasti, pa je bila tekaška sorazmerno zahtevna s presenetljivimi vzponi inspusti ter hitrimi zavoji.
Rezultati, moški do 30 let: 1. Tone Nastran (Alples) 10.35,41,
2.	Franc Fajfar (Alples) 11.11,25,3. Ivan Fajfer (Alples) 11.12,62(v tej skupini je bilo 24 tekačev). Moški od 31 do 45 let: L Lojze Oblak (LTH Šk. Loka) 11.07,61, 2. Franc Langerholc (LTH) 11.46,34, 3. Milan Vodnik (Tehnik) 12.13,33 (štartalo je 29 tekmovalcev). Moški veterani: 1. Ciril Oblak (Gradis TOZD LIO) 13.32,50, 2. Anton Marn (Tehnik) 14.20,38, 3. Bernard Kavčič (Alpina) 15.21,16 (na štartu je bilo devet vetera-
nov). Ženske do 30 let: 1. Milena Kordež (OŠ Šk. Loka) 6.08,29,
2.	Stanka Šolar(Alples) 7.37,53,
3.	Marija Vodnik (VVZ Šk. Loka) 7.46,06,4. Janja Stanonik (Gradis TOZD LIO) 8.52,28, 5. Mojca Pirman (OK ZSMS) 10.55,76. Ženske veteranke: 1. Anka Grom (LTH) 8.04,38, 2. Katarina Šegula (Tehnik) 8.23,17, 3. Ivanka Grubar(VVZ Šk. Loka) 9.00,44, 4. Minka Mohorič (Iskra Železniki) 12.38,53.
Ekipno je v veleslalomu zmagala osnovna organizacija zveze sindikatov Železniki, v smučarskih tekih pa osnovna organizacija Loških tovarn hladilnikov Škofja Loka.
Poleg predstavnikov občinskih družbenopolitičnih organizacij in skupščine so prisostvovali 14. sindikalnim zimskim igram tudi redsednik športnega društva entjanž na Koroškem dr. Tomi Partl s soprogo in podpredsednik tega društva, vodja smučarske sekcije ter trener Erik Užnik z ženo.
Še nekaj izjav po koncu tekmovanja.
Dušan Seljak, POLIKS Žiri: Pri nas se letos razmerje do športa ni spremenilo. Na tekmovanju smo dosegli dober uspeh. Ker pa je Poliks manjše podjetje, nam odstop vsakega posameznike že ogrozi možnost ekipnega nastopanja.
Lojze Oblak, LTH Šk. Loka: V LTH je okrog 50 tekačev in tekačic. Letos smo kot edini v škofjeloški občini v sodelovanju s TTKS poslali na tečaj nekaj trenerjev in organizirali tečaj za smučarske teke. Udeležilo se ga je okrog trideset delavcev in delavk. Žal pa v športnih vrstah še vedno ni toliko žensk, kot bi želeli. Pri nas športna dejavnost med letom zamre. Naše letošnje geslo je, varčno in načrtno do množičnosti.
Katarina Šegula. SGP Tehnik Šk. Loka: Zadovoljna sem z doseženimi mesti, kljub temu da sem izgubila eno prvih. V naši OZD je le osemnajst smučarjev in smučark, ki prihajamo na tekmovanja. Med njimi ni delavcev iz drugih republik, kljub temu, da imajo za športno dejavnost enake možnosti kot mi. Močno pa čutimo letošnje ustali-tveno leto, saj so se sredstva za celotno rekreativno dejavnost zmanjšala kar za 60 odstotkov.
Stanka Šolar, ALPLES Železniki: Deset let že tekmujem. Mislim, da so športna tekmovanja med delavci potrebna. Letos sem se spopadla na tovarniških sindikalnih igrah. Zaradi stabilizacijskih namer pa so odpadle zimske igre lesarjev. Zanimanje za zimske športe raste med delavkami in delavci Alplesa. Redno nas smuča že več kot 150 zaposlenih.
Stane Jesenovec
Koliko damo ali ne damo Slovenci za rekreacijsko smučanje (XIII.)
S sodelovanjem do skupnih ciljev
Ko smo se pogovarjali z Leopoldom Percem, predsednikom komisije za žičnice pri Gospodarski zbornici Slovenije, o problematiki slovenskih žičnic, je sogovornik poudaril med drugim tudi naslednje:
»Naša komisija si že dolga leta prizadeva za usklajen in dolgoročen razvoj smučarskih žičnic v Sloveniji. V svojih prizadevanjih pa smo največkrat osamljeni, zato sadovi našega dela zaostajajo za načrti. Kljub zelo zgovorni praksi mnogi še vedno pričakujejo, da lahko upravljale! žičnic krijejo vse stroške s ceno vozovnic. To seveda ne gre. Nikjer na svetu se ni obnesla taka ali podobna praksa. Če bi želeli kriti stroške vzdrževanja žičnic in potrebnih investicij z izstržkom od vozovnic, bi morali sedanje cene najmanj podvojiti. V tem torej ne gre iskati izhoda. Mislim, da bi morali poiskati vse, ki so najbolj zainteresirani za obstoj in čim boljše delovanje mreže smučarskih žičnic, in se domeniti za skupne stalne oblike financiranja oziroma sofinanciranja te turistične infrastrukture ...«
Ob tem se bomo morali domeniti tudi, kdo bi finansiral vse tisto, kar šteje k žičnicam. Tudi financiranje infrastrukture žičnic je namreč neurejeno. Zato smo priča nenehnemu krpanju in izhodom od danes do jutri. Za najbolj potrebno komunalno ureditev gre marsikje kar polovica vseh investicijskih sredstev, zato seveda ne ostane kaj dosti za izgradnjo žičnic. Najčveji problem predstavlja vzdrževanje dolgih dovoznih cest. ki mu še tako dobre smučarske žičnice ne morejo
biti kos. Izhod je torej, kot poudarja Leopold Perc. v tem, da se sporazumemo, dogovorimo in skupno piščemo ustaljene oblike financiranja potrebne infrastrukture. Sovlagali jo naj bi vsi tisti, ki so zainteresirani za zimski turizem. Teh pa. kot vemo, ni malo. Naj omenimo le trgovino, proizvajalce športne opreme, kmetijstvo in prehrambeno industrijo, gostinsvo, lastnike zasebnih turističnih sob in gostinskih lokalov in še bi jih lahko našteva-li.
In, vendarle, kako se dogovoriti, kako se sporazumeti?
»Časa ni na pretek. Treba je prebrati zakon o združenem delu in kar najhitreje ukrepati...«, opozarja Drago Lipičar, republiški podsekretar v republiškem komiteju za tržišče in splošne gospodarske zadeve. »Sodim, da bi se morali povezati v smislu poslovnih skupnosti in se skupno dogovarjati o potrebah in potlej o potrebnih naložbah. Take poslovne skupnosti bi dosegle svoj namen in upravičile svoj obstoj, če bi v njih sodelovali vsi, ki imajo neposredno ali posredno opravka s turisti, smučarji, žičnicami. Ni kaj, o naložbah skupnega interesa se je potrebno pogovarjati skupaj. Vsi, bi morali delati z
roko v roki, vse od najrazličnejših interesnih skupnosti in krajevnih skupnosti do upravljal-cev žičnic samih. Tako, skoraj natančno tako, delajo tudi zunaj, saj so že davno spoznali, da ne morejo drug brez drugega. V Avstriji odšteje za vsako novo žičnico svoj delež sleherni lastnik zasebnih sob, sleherni hotel, prav vsak, ki je na tem območju in ima kaj od turizma. Tako zberejo poslovne skupnosti polovico potrebnih sredstev za novo investicijo, za ostala sredstva pa se potlej pogovarjajo na banki...««
Pri nas je žal, vsaj zaenkrat, precej drugače. Žičničarji hodijo v banko le z načrti in največkrat velikimi željami ter — povsem praznimi žepi. Potlej jim ne preostane drugega kot dolgoročni krediti, ki predstavljajo za turizem, kot zagotavljajo strokovnjaki, izredno hudo breme. Mnogi pravijo, da so dolgoročni krediti celo »smrt« za turizem!
»Ko razmišljamo o tem, kaj vse bi morali napraviti, da bi lahko v prihodnjih letih Slovenci več smučali, ne bi smeli prezreti majhnih žičnic...«, opozarja Drago Lipičar. »Mislim na majhne smučarske vlečnice ob robu mest, vasi, ob šolah, delovnih organizacijah..., povsod tam, kjer sd primerni smučarski tereni fhS a vsako leto vsaj nekaj tednov''’-, j snega. Na take žičnice, ki so / lahko zelo poceni in zato primerne skorajda za.sleherni žep, smo doslej premalo mislili.
Prav z njimi pa bi lahko pocenili rekreacijsko smučanje. Če bi lahko smučali tam, kjer stanujemo, ne bi imeli več visokih stroškov s prevozom v smučarske centre, precej pa bi prihranili tudi pri času. S široko razpredeno mrežo majhnih žičnic bi veliko pridobili tudi naši večji smučarski centri. Dolgih vrst čakajočlj smučarjev bi bilo manj, zato bi bili ljudje neprimerno bolj zadovoljni, gostinci in upravljalci žičnic pa bi jim lahko brez slabe vesti zaračunavali svoje ne preveč poceni usluge. Skratka, o mreži majhnih smučarskih žičnic ob naseljih in drugod bi veljalo dobro premisliti, še pametneje pa bi bilo, če bi se zanje čimprej odločili in jih postavili. Investicije bi bile namreč v razmeroma zelo kratkem času večkrat povrnjene!
Sicer pa imajo slovenski žičničarji, kot smo omenili v naših prispevkih v prihodnjem srednjeročnem obdobju kar velikopotezne načrte. Do leta 1985 naj bi namreč bistveno povečali zmogljivosti smučarskih žičnic in poleg tega tudi precej podaljšali smučarske steze. V primerjavi s planom za letošnje leto naj bi prepeljale smučarske žičnice leta 1985 kar dvakrat toliko potnikov! Seveda bo potrebno za uresničitev predvidenih načrtov kar precej denarja: skoraj milijardo in 300 milijonov dinarjev. To je veli-ko^zelo veliko. Toda, če se bomo začeli pametno dogovarjati,^ebomo pozabili na dosedanjo prakso ih začeli delati z roko v rold, potlej ni dvoma1da denar ne bo problem, da bomo kos tudi tej zahtevni nalogi.
Andrej Ulaga
(KONEC)
Ob petdesetletnici prve stavke v zasavskih revirjih (julij 1889 —julij 1939)
Prvi veliki boj slovenskega delavstva
(VIL)
C
Z delovnimi prizadevanji in uspehi bomo najlepše proslavili,pomembne obletnice iz Zgodovine ZKJ, revolucionarnega delavskega gibanja in naše socialistične graditve v letošnjem letu. Najvidnejše mesto bomo letos namenili obeleževanju obletnic najvidnejših dogodkov iz revolucionarnega delavskega gibanja v času med obema svetovnima vojnama. Delavsko gibanje in oblikovanje razredne zavesti pa se je tudi pri nas pričelo že veliko pred tem obdobjem — konec prejšnjega stoletja kljub temu, da je bila
naša ožja domovina naseljena s pretežno kmečkim življem. Toda zasavski revirji so se že takrat odločili za trd in neizprosen boj, organizirani v sindikatih in na čelu s Komunistično partijo Slovenije pa so nekaj desetletij kasneje skupaj z vsemi naprednimi prebivalci Slovenije in Jugoslavije izvojevali ta boj. S ponatisom zapisa »Prvi veliki boj slovenskega delavstva,« ki je leta 1950 izšel s/ založbi Delavske enotnosti, želimo nekoliko osvetliti spomin na tiste dni.
Ravnatelj je odklonil razgovor z delegati, dokler se delavci ne razidejo. Zaradi tega so rudarji ustavili delo in nato zahtevali odpust vodje rudniškega konsiima. Stavka je s to zahtevo uspela.
Dobra tri leta kasneje, v jeseni 1.1903, se je vršila četrta stavka, ki spada med velike. Po 14 dneh se je TPD vdala, privolila je v 5 % zvišanje mezd in v nekatere druge zahteve, med drugim tudi v zahtevo, da morajo dobiti celo dnino tisti rudarji, ki jih odnesejo iz jame, kadar padejo zaradi dušljivega zraka v nezavest. Pojav enotne razredne strokovne organizacije je torej naglo zboljševal ekonomski položaj delavstva.
L. 1904 se je ustanovila enotna Unija rudarjev za vso Avstrijo. Število organiziranih je hitro narastlo. L. 1905 je bilo v Trbovljah, Hrastniku in Ojstrem organiziranih 1685, v Zagorju pa 300 rudarjev. To število zopet kaže na bojno pripravljenost delavstva.
Kmalu je prišlo do pete stavke, ki pa že ni bila več popolnoma enotna. Kakor povsod v evropskem delavskem gibanju, so se tudi v slovenskem delavskem gibanju pojavile močne oportunistične struje, ki so svarile delavstvo pred odkritimi boji s kapitalisti in ki so smatrale, da bo delavski razred brez posebne borbe dosegel svoje cilje, češ da kapitalizem sam po sebi »vrašča« v socializem. Tako so nastali v organizacijah konflikti med bojevno razpoloženimi delavci, ki so se zavedali, da so vse, kar imajo, dobili samo v borbi in da je zato borbo potrebno nadaljevati, ter med oportunističnimi predstavniki, ki so zavirali delavsko borbo. Tako so na primer v tej peti stavki oportunisti zadržali zagorske rudarje, da se vobče niso pridružili trboveljskim in hrastniškim rudarjem. Tako je bila stabka že od vsega začetka neenotna, zaradi tega tudi odpor ni bil dovolj .. močan. Trajala je od 22. januarja do 6. februarja in je propadla. Pokopala jo je torej predvsem neenotnost delavstva.
Ta stavka je bila zadnja pred svetovno vojno in pred prevratom. Poraz sam in povrhu še čudno vedenje vodstva organizacije je omajalo med rudarji zaupanje vanjo. Število v Trbovljah, Hrasntiku in Ojstrem organiziranih rudarjev je padlo na 28! Sledila je mirna doba, v kateri se je še bolj utrdila kriva težnja, naj bi bila strokovna organizacija bolj sama sebi namen kakor pa orodje izkoriščanega delavstva za boj. Organizacija se je izogibala boju in je zato stagnirala. Samo 1. 1912. je vodila mezdno gibanje, ki bi bilo kmalu dovedlo do stavke, a je brez nje doseglo 5 % zvišanje mezd.°
konca 1. 1916. Rudarji so bili preganjani za vsako malenkost, za vsako pritožbo kaznovani tako, da so jih navezovali, v ječo zapirali, v spone dajali in podobno mučili. Draginja je skokoma naraščala, beda rudarjev je bila strahotna. Toda rastlo je tudi bojevno razpoloženje rudarjev, njihov odpor se je krepil. L. 1917 je dosegla organizacija večkratno zvišanje mezd in vojnih ali draginjskih doklad. V tem letu se je tudi številčno okrepila. Medtem, ko je v prvih letih vojne štela na Slovenskem le 400 članov, pa jih je zbrala spomladi 1.1918 že okoli 3.000 in število je stalno naraščalo.
Po prevratu so rudarji dolge mesece stiskali pasove, sledeč prigovarjanju narodne vlade in voditeljev socialne demokracije, da morajo proizvajati več premoga in da ne smejo postavljati »pretiranih, čezmernih« zahtev podjetjem, na stavko pa sploh misliti ne smejo, ker bi ustavila promet itd. Kdo ni pripravljen tudi stisniti pas, če je treba to storiti zares za obče dobro? Toda to mora veljati za vse! Slovenski proletarec pa je moral gledati, kako gospodi niti na misel ni prišlo, da bi bila stisnila pasove zaradi obče stiske, marveč se je brez vsake mere in meje razpaslo špekulanstvo, verižništvo, zaslužkarstvo vojnih in prevratnih dobičkarjev in zlasti velikih kapitalističnih družb! Rudar se je moral vprašati: Ali naj še nadalje samo ta uboga delavska para strada?
Bila je razgibana doba, ko je delavstvo vsepovsod dvignilo glavo kakor še nikdar dotlej. Prvič so se slovenski rudarji 20. in 21. julija 1919 pridružili dvodnevni splošni politični protestni stavki zoper napad tujih čet na socialistično Madžarsko. Vedno teže je bilo držati rudarje na uzdi, čeprav vodstvo organizacije nikakor ni hotelo popustiti vse ostrejši težnji množic po boju za zboljšanje bednega položaja.
Tako je prišlo v jeseni 1919 do prve poprevratne rudarske stavke v trboveljskem revirju. Stavkajoče je prišel miriti sam minister za šume in rude, vrhovni voditelj slovenske socialne demokracije, Anton Kristan, in jih je res nekako ugnal v kozji rok, da so »divjo« stavko pretrgali, ne da bi bilo zadoščeno njihovim zahtevam. Zopet je torej neenotnost po krivdi socialnodemokratskih voditeljev zlomila mogočno delavsko akcijo.
Rdeče Trbovlje so bile takrat najhujši trn v peti slovenske gospode. Njen voditelj dr. Ivan Tavčar je za Novo leto 1920 javno predložil, naj uvede oblast poseben preki sod proti štrajkom — tako si je gospoda zamišljala svobodo in demokracijo...
S svetovno vojno so nastopili hudi časi za rudarje. Rudniški obrati so bili militarizirani, vsi sestanki in dogovori meddelavciprepovedani. Najhujši pritisk avstrijskega vojnega absolutizma je trajal do
° Med septembrom 1901 in avgustom 1910. so bile v Trbovljah tri spontane stavke iz nezadovoljstva nad slabimi plačami, slabim ravnanjem in kaznovanjem delavcev; dve sta trajali samo po 6 ur. ena pa 15 ur. — V avgustu 191 Oso stavkali 6 dni rudarji premogovnika v Lesah pri Prevaljah.
V sredi januarja 1920 je prišlo v trboveljskem reviju do pasivne rezistence. Rudarji so zahtevali zvišanje mezd, ureditev prehrane in oskrbo z oblačili in obutvijo. Po treh dneh pasivne rezistence je podjetje rudarje izprlo Grozil je hud konflikt. Organizacija je vendar dosegla na podlagi začetnega boja neko nezadostno zvišanje mezd in izpor je trajal samo 24 ur.
• V aprilu 1920 je prišlo zopet do splošne solidarnostne stavke s stavkajočimi železarji, ki je trajala
deset dni in v kateri se je pokazala vsa tedanja moč trboveljskih »knapov«. Toda s to stavko se je obenem tudi zaključil najnemirnejši del razgibane poprevratne dobe.
Rudarji so se morali dobro pripraviti na resen boj za pošteno zaslužen kos kruha. Zato so potrebovali strokovno organizacijo, pa ne takšne, v kateri so zavladali oportunisti, ki ni hotela nobenega boja, ki je rudarske množice zaničevala in odklanjala zedinjenje z ostalimi rudarji v Jugoslaviji. Tedaj so se slovenski rudarji preko majhnih ostankov stare Unije združili s temi v močno Zvezo rudarskih delavcev Jugoslavije.
Ta organizacija je izvojevala veliko zmago v stavki, ki se je začela 17. decembra 1920, trajala 25 dni in dosegla znatno zvišanje mezd. Takrat je stavkalo v Sloveniji okoli 10.000 rudarjev. Pokazala se je vsa sila in udarnost enotnega delavstva. Pred to stavko je štela Zveza rudarskih delavcev v Trbovljah 2700 članov, v Zagorju 800, v Hrastniku 600, pa tudi v Rajhenburgu, Kočevju in Krmelju večino rudarjev. Z obznano je bila razpuščena. Ko je bila v februarju leta 1922. obnovljena, je takoj izvedla nov zmagovit boj. V šestdnevni stavki avgusta 1922 so rudarji dosegli ponovno veliko zvišanje mezd.1
Ohrabreni po teh uspehih, ki so jih dosegli z enotnim nastopom, so šli rudarji 20. julija 1923 brez najmanjšega dvoma v zopetni uspeh — v nov* boj, v svojo največjo stavko po času, obsegu in ostrosti, a hkrati tudi v svoj najhujši poraz. Zopet so bili oportunisti tisti, ki so zlomili enotnost in vnesli v rudarske vrste razdvojenost, ki je v največji meri pomagala k neuspehu. Na drugi strani je bil na rudarje izvajan silovit pritisk. Kljub temu se je stavka dobro držala prvih šest tednov. Kakor leta 1889. so se rudarji razšli po kmetih in opravljali poljska dela. KoneCosmega tedna pa je trboveljsko delavstvo pod pritiskom gladu, terorja in nevere v uspeh, ki so jozasejali predvsem oportunistični nasprotniki stavke in delavske enotnosti, v velikem delu popustilo. Rudarji v Zagorju in Hrastniku pa so se vrnili na delo kompaktno 17. septembra, po 59 dneh neuspele stavke. Ta poraz je seveda zadal organizaciji hud udarec, zlasti v Trbovljah. Pred stavko je štela v Trbovljah 2550 članov, v Zagorju in Hrastniku pa po 600. Preden se je utegnila po stavki zopet obnoviti, je bila 12. julija 1924 — po spopadu med orjunaši in rudarji v Trbovljah 1. junija 1924 — razpuščena.
Po dobrem letu dni — konec leta 1925 — se je dosegel sporazum z ostanki stare Unije rudarjev o strokovni enotnosti, ki pa je bila izvedena na slab in malo koriščen način. Enotna rudarska organizacija niti zdaleč ni dosegla številčne moči Zveze rudarskih delavcev...
1 V času te stavke se je izvedla tako imenovana »nacionalizacija TPD«; v njen upravni svet so bili kooptirani prvi štirje slovenski kapitalisti, dva klerikalca: vitez Josip Pogačnik, bivši predsednik prve slovenske »narodne« vlade po prevratu, in advokat dr. Ivan Benkovič, in dva liberalca: inž. Anton Klinar in Avgust Praprotnik.
Po letu 1929. je prišlo premogovništvo na Slovenskem v hudo krizo. Število zaposlenih rudarjev se je manjšalo, in zaposleni so morali »praznovati«, to se pravi, delati v skrčenem obsegu — po petnajst, deset ali še manj dni v mesecu — po tem več premoga izkopati in odpeljati... zraven pa pozabljati na lakoto in pomanjkanje.
Tako je prišlo nad slovenske rudarje sedem in še več suhih let... Prišli so dnevi, meseci in leta najtežjega trpljenja, pomanjkanja, gladu. Organizacija je oslabela, njena aktivnost je padla skoro na nič. Našli so se tedaj pridigarji, ki so trdili, da so rudarji demoralizirani, da so postali brezbrižni za borbo. Toda iz te sive brezupnosti je mahoma 1933. leta nastalo mogočno gibanje rudarskih žena, ki so ustavile rudnik, ki so s svojim protestom zavzele trboveljske ulice in pokazale reakciji, da so borbene energije revirjev neuničljive celo tedaj, ko jih pusti na cedilu njihova lastna organizacija.
Ta spontana akcija, ki je razburila tedaj duhove po vsej Sloveniji, je bila jasen znak za organizacijo, da bi bilo treba nekaj ukreniti, pripravila boj, ki bi naj rešil rudarje vsaj deloma obupnega položaja. Zavedni delavci so tedaj predlagali oslabljeni organizaciji, naj bi se pustile ob strani napake preteklosti in da naj bi enoten nastop pod vodstvom organizacije utrl pot popolni rudarski enotnosti. Toda tedanji voditelji rudarske organizacije so bili gluhi za take nasvete zavednih rudarjev. Tako se je zgodilo, da je potem 1934. leta prišlo mimo organizacije do dveh stavk rudarjev vseh trboveljskih revirjev, globoko podzemlje, v strupenem vzdušju podzemeljskih rovov, ki so jih rudarji zasedli. Ti dve stavki sta pokazali tako mogočno enotnost delavstva vseh političnih smeri, kakor še nikoli. Organizacija, ki bi se znala nasloniti na tako enotnost, še več, na tako enodušnost in delavsko bratstvo, kakor se je pokazalo v teh dneh »gladovnih stavk«, bi postala moč, ki bi je nobena sila ne mogla zlomiti. Toda organizacija tega ni storila, marveč se je trudila, da je stavki čim prej likvidirala, zato sta tudi končali samoz delnim uspehom. Posledica tega je bila nova oblasbitev organizacije, kar se je pokazalo tudi v naslednjih letih. Rudarji sicer niso zaustavili neprekinjenega boja za človeka vredno življenje, toda ti drobni boji vendarle niso dali tistih uspehov, ki so bili mogoči in potrebni.
Vsi boji in vse te izkušnje so v rudarskih revirjih globoko zasidrale misel na enotnost v dušah rudarjev, kakor nikjer na Slovenskem. Rudarji, ki smo se bratsko razumeli in pomagali drug drugemu globoko pod zemljo, vemo, da v nas samih ni razlogov za neenotnost v ekonomskih bojih. Vsi enako trpimo, vsi imamo enake želje in potrebe. Vemo pa tudi, da nam je potrebna močna strokovna razredna organizacija, kakor je potrebna ribi voda in živim bitjem zrak. Toda ta organizacija mora biti enotna, kakor smo enotni mi delavci sami med seboj. Duh razdvojenosti in strankarske razcepljenosti v sindikatih ni naš duh, marveč duh razrednega sovražnika. Ta duh nas slabi v bojih, ta duh nam jemlje poleta, ta duh hrabri sovražnika.
Nadaljevanje prihodnjič
DE
družboslovna zbirka
Knjigo lahko naročite na naslov: Delavska enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, ali neposredno kupite v naši knjigarni na Tavčarjevi 5 v Ljubljani.
Cena: 420 din
PRAVKAR IZŠLO!
Paolo Alatri:
ORIS ZGODOVINE MODERNE POLITIČNE MISLI
Sodobni človek išče odgovore na svojo sedanjost in prihodnost tudi v izročilu preteklosti. Zgodovina moderne politične misli kot zgoščen izraz in faktor dolgotrajnih bojev najprej za politično, nato pa še za socialno emancipacijo, je še zlasti dragocen kažipot za razumevanje tega, kar je, in tistega, kar nastaja.
V sklopu idej, ki se že približujejo našemu času, nas avtor seznani z razvojem liberalizma, s predstavniki klasičnega elitizma in sociologije poli-
tike, s fašizmom in nacionalsocializmom, s katoliško politično mislijo, z orisom politične misli marksizma, s kontroverzami sodobnega socializma, ter zaključi s tokovi v deželah v razvoju, in odmevno »kritično teorijo družbe« H. Marcuseja.
Napisana jasno, jedrnato, poljudno in angažirano za emancipacijske vrednote, Alatrijeva knjiga naravnost vabi širši krog bralcev.
<
O
Z
-I
o
o
E
<
Z
o ® -o Z o
S
H
O _J
EO
,8^
O LU
ccZ c CC
,yo
2	s
CD
qW
(D Z 1-0 18 In
«DC
wO
03	.!_•
Š! :f
Q<
N 0_
O CD ^ gj
š/j
o
o.
c O
c
o
»o
o
J
I
1
.£
i
			d)
			
I			11 >o g
a 03			o. © O CL
s g.	03 C ■O		§& JZ
S	*o o		3 C O T3
	03		® m
Z)	z		CC f-
oi
'N
Kozerija
Naj ostane med nami
Očitno je za rudarje zelo pomembno, kje teče kale pogovor. Ko smo prišli v Velenje, so mdarji-invnlidi terjali »sestanek« v svojih prostorih. Drugače pa je mislil predsednik sindikata, ki bi se rajši pogovarjal na »direkciji«, češ da tam ne ropota.
Potem smo bili priča dvojnemu ropotu: ropotali so invalidi in »mašinerija«. Poskušal je tudi predsednik sindikata, pa pri tem ni kaj prida uspeval....
Kuli
.5rn wT ''i’;.i ' ;,;l, -	.... .. ..
V NOVI ZBIRKI
DE
Družbenopolitično usposabljanje
je izšla prva brošura Jože Humer:
Če bi jaz sestavljal načrt kulturnega življenja v organizaciji združenega dela
Brošurica je poskus zelo osebnega pristopa načrtovanja vseh možnih oblik kulturnega udejstvovanja v OZD. Poskus zato, ker ničesar ne predpisuje, vsiljuje, ampak nasprotno, odpira, spodbuja in išče nove oblike kulturnega življenja in animiranja delavcev. Poljudno, osebno zavzeto pisano in zelo praktično knjižico priporočamo vsem sindikalnim in mladinskim organizacijam. Olajšala jim bo sestavljanje konkretnih programov ob ustanavljanju ali razvijanju kulturnih dejavnosti.
Cena: 20.— dinarjev
Naročila sprejema: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4 in Knjigarna DE, Tavčarjeva 5 v Ljubljani.
s_____________________________________________J
Iz česa je voda?!
Nekako dve tretjini zemeljske krogle prekrival voda, za približno tretjino pa je kopnih tal. Tako vsaj trdijo v znanosti, pa tudi v šoli.
No, prav, pa naj bo tako, kot trdijo, da je!
Tudi glede tistega, kar zadeva kopno. V zvezi s tem bi rad pristavil majhno pripombo.
Po mojem zasebnem mnenju je namreč kopno zvečine sestavljeno iz različnih vrst umetnega, predvsem plastičnega materiala.
Takšen material boste srečah domala na vsakem koraku tudi v vsakdanjem življenju. Če ste ga doslej srečevah premalokrat, je bilo tako samo zato, ker ste bili premalo pozorni, da bi ga lahko zmerom zapazi h.
Tudi sam sem dolgo časa živel v utvarah, da je vse iz »pravega«,
naravnega gradiva. Nekega dne me je zato silno začudilo, ko sem v prodajalni obutve shšal, da so neki čevlji precej zasoljeni zlasti zato, ker so narejeni — iz usnja.
»Iz usnja?!« sem bleknil. »Iz česa neki pa naj bi bili?!«
Prodajalec in občan, ki je tam nastopal kot kupec, sta me pogledala dokaj pomilovalno.
»Kdo vam pa danes še izdeluje čevlje — iz usnja!?« je zategnil prodajalec. In tisto ’iz usnja’ je povedal izredno porogljivo, ko da gre za nekaj pravzaničljivega.
Pogoltnil sem slino, zaradi lepšega vprašal, če imajo morebiti vijoličaste vezalke za copate, dejal 'svidenje’ in brž zapustil prodajalno, da se ne bi še huje osmešil.
Nato sem vse skupaj dobro
premislil in ugotovil marsikaj zanimivega, namreč kar zadeva sestavo raznih vrst materiala.
Ugotovil sem, na primer, da je večina čevljev res iz raznih vrst poli poli-kajvemkakšnega materiala. Čevelj iz usnja (še sploh pa s podplatom iz le-tega) je med plastičnimi čevlji kot bela vrana.
Srajce, hlače, suknjiči in podobno so zvečine iz kakšnega po-lihudirgapocitraj materiala. Iz naravnih vlaken najdeš kakšno 'cunjo’ kvečjemu na vsakje kva-tre. In tako dalje: tisto, kar je na zunaj opeka, je v resnici nekaj 'keramičnega’. Plošče, za katere bi prisegel, da so iz marmorja, so zmešane iz nekih kemičnih odpadkov. Potrkaš po pločevini in slišiš, da je 'umetna’. In tako naprej.
Vse ali skoraj vse je že iz 'plastike’.
Ta misel me že tohko preganja, da sem ondan v mesnici še za piščanca vprašal, če je iz mesa ali pa iz ’mase’....
Ko sem odhajal, so se občanke, ki so stale v vrsti za mano, pogovarjale, da pijač ne bi smeh točiti do poldneva, ne samo do sedme ure, saj se nekateri nacejajo že med dopoldanskim nakupovanjem.
In tako naprej.
Tohko vsega na svetu je že iz umetnega, plastičnega materiala, da zdaj nisem več prepričan niti o tem da sta tisti dve tretjini zemeljske površine, ki ju prekriva voda, v resnici iz vode.
Kaj pa, če je tudi tista voda — iz plastičnega materiala?!
Jože Olaj
Humoreska
Doma tri vogale, v službi pa...
Čisto naključno sem se nekega jutra znašel v tekstilnem kombinatu »Nitka«, ki zaposluje samo ženko delovno silo. Že pri vhodu sem se zapletel z nadobudnim vratarjem v hud prepir. Trdil je namreč, da je delovna disciplina v tovarni na psu, da je mnogo delavk v bolniški, še več pa na porodniškem dopustu, sam pa sem ga prepričal o nasprotnem.
»Če ženska lahko doma podpira tri vogale,« sem ugovarjal, »potlej zanesljivo podpira v tovarni vsaj enega.«
»Ne bodite no naivni tovariš, kar sprehodite se po tovarni in se prepričajte o tem, kdo ima
prav.«
Napotil sem se v tkalnico. Dobršen del strojev je miroval. Podobno je bilo v predilnici in šivalnici. Slednjič sem stopil še na upravo. V komerciali so uslužbenke obstopile referentko, ki je pravkar prišla iz trgovine in je pomerjala nove salonarje. Na njeni pisalni mizi je stal prepričljiv dokaz o njeni nakupovalni vnemi — škatla s prozornim papirjem. Tiho sem zaprl vrata, da ne bi motil živahnega pomenka o najnovejši čevljarski modi, in potrkal na vrata računovodstva. Tam so vrle delavke sklenile obroč okoh močne ženske, ki je reševala križanko. Na vso moč so
napenjale možgane in tekmovale med seboj, katera bo prej uganila, kako so se nekoč v davnini pozdravljali stari Rimljani.
Neslišno sem smuknil nazaj na hodnik in se napotil v splošni sektor. Onstran vrat je bilo shšati žolčno razpravo o tem, zakaj žo-gobrcarji Olimpije v Splitu niso zabili nobenega gola, sami pa so prejeh kar dva. Plaho in previdno sem vstopil, vendar se zame ni zmenil nihče. Ko me je minilo potrpljenje, sem malce zakašljal. Tedaj pa se je iz venčka ženskih teles izluščila tajnica generalnega in se mi zazrla naravnost v oči. Potlej me je premerila od vrha do tal in zago-
stolela:
»Zakaj pa vdirate notri brez dovoljenja? Prosim, če počakate zunaj!«
Potem me je nič kaj nežno zgrabila, me potisnila skozi vrata in jih zaloputnila za seboj.
Zunaj na hodniku sem se ozrl po ostalih vratih in prebiral obešena obvestila, ki so si bila podobna kakor jajce jajcu: »Smo na mahci, pridemo takoj!«
Sedel sem na klopico in čakal, kdaj se bodo prikazale vrle delavke. Čez debeh dve uri, ko je sonce že obviselo v zenitu, so prikorakale druga za drugo, otovorjene z nabasanimi vrečkami solate.	France Fajdiga


*
Nagradna križanka št. 14
Rešitve pošljite do 30. aprila 1980 na naslov: TOZ DELAVSKA ENOTNOST LJUBLJANA, Dalmatinova 4, s pripisom na ovojnici:	NA-
GRADNA KRIŽANKA št. 14. Nagrade so 300, 200 in 150 dinarjev.
Rešitev
nagradne križanke št. 12
transparent, obok, PR, radioamater, kanasta, Adar, Kozina, EG, phn, dokolenke, nalepnica, Eva, stalnost, Rainer, Ulla, Lang, Asirka, Njegoš, neon, Est, rja, II, erato, rinitis, OM, ocena, astenik, jeklo, naval, stikalo, Anvar.
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 12
L nagrada 300 din: Franjo Lasič, Jana Husa 50, 61000 Ljubljana; 2. nagrada 200 din: Marjetka Pušaver, Makole 22, 62321 Makole; 3. nagrada 150 din: Vilko Peteh, Svetje 52, 61215 Medvode.
Nagrade bomo poslali po pošti.
	FRANCOSKI KOMPONIST (JACOUES)	PRIMERJA- ! NJE. KONFRONTACIJA	KOŽNA RAZPOKA	OSEBNI ZAIMEK	SLAVKO KOLAR	TOVARNAV DOMŽALAH	MESTECE OB DONAVI. POD FR GORO	VRSTA DRAGEGA KAMNA	BEOGR FILMSKA INGLED IGRALKA	DOMAČA VPREŽNA ŽIVAL	SESTAVIL: R N.	ZAGREBŠKI POPEVKAR (MARJAN)	MAJHNA RACA	SKUPINA OTOKOV MED ALASKC IN KAMČATKO	1 ČEHOV > OLGA )	NAZIV	VRSTA ULITE ČRKE	TEKOČINA ZA LOKALNO ANESTEZIJO	ZVARJENO MESTO
BRISANJE KRIVDE											TEMNITEV								
NASELJE OB ROBU CELJSKE KOTLINE (TALCI)											REKA V ROMUNIJI								
											PREBIVAL ITALIJE								
SMOKVA					JAVNI BAZEN										GORATA GRŠKA POKRAJINA				
					PTIČJI ŽELODEC										TRUP				
PEVKA PRODNIK				Crv V MOKI						KOKOŠJI ZAJEDALEC						ALUMINIJ			MESTO V SZ SRED OONECKEGA BAZENA
										MORSKA ŽIVAL (ATOLI)						ROČNI VOZIČEK. CIZA			
				SLIKAR JAKOPIČ															
PRSI						IT POLITIK. BIVŠI PREDSEDNIK REPUBLIKE	DEL BLEDA OB JEZERU					OČKA					KAREL DESTOVNIK		
							ALBANSKI VODJA HOXHA					PISATELJ DUUN					REKA V SZ		
AVTOR PISAVE ZA SLEPE (LOUIS)								SPEV ZA ENEGA					MESTO NA FILIPINIH						
								DANSKI KOMPONIST					ANGL PRINCESA						
ANTON JANŠA			SL. KNJIŽEVNIK		-				GOROVJE V BOLGARIJI					UMETNO VLAKNO					
			OZNAKA KAKOVOSTI MOT OLJA											GLAS. ZVOK					
IT PUSTOLOVEC IN LJUBIMEC									GR JUNAK PRED TROJO						ORIG IME ZA IRSKO				
									ELDA VILER						SLAVKO NEMEC				
OTOK V SREDNJI DALMACIJI					LENOST												IVAN CANKAR		
	STAROGR POTUJOČI PEVEC				SREDIŠČE ARMENIJE							NAJVIŠJE MESTO NA SICILIJI					DANSKA		
Obisk pri folklorni skupini Veriga Lesce
Kadrovske težave zaradi zibelke
S ■	\
Nekaj večjih uspehov
Člani folklorne skupine Veriga Lesce so na vajah preplesali približno 500 ur, starejša skupina se lahko pohvali s 400 javnimi nastopi. Udeležili so se dveh folklornih festivalov v Avstriji, enega na Madžarskem, trikrat so obiskali Srbijo, leta 1977 so nastopili v Beogradu, ko so na dan mladosti sprejeli Titovo štafeto, v Kosovki Mitroviči so na 7. srečanju delavcev, kulturnih ustvarjalcev, prejeli srebrni pokal za izvirne narodne noše in priznanje za najboljšo solistično izvedbo na harmoniki, trikrat so se udeležili mednarodnega festivala v Beltincih. V letih 1973, 1975 in 1977 so organizirali mednarodno revijo folklornih skupin, ki se je je udeležilo 10 skupin iz domovine in sosednjih držav. Kasneje so srečanje prenesli v organizacijo Slovenskih železarn.
V_____________'	____________________________________J
A
Leta 1972 je kolektiv Verige Lesce praznoval svojo 50-letnico. Jože Hozjan, takrat predsednik mladinske organizacije v tovarni, si je belil glavo, kakšen naj bi bil prispevek mladih delavcev k temu jubileju. Mladinci so večkrat pogoltnili pikro pripombo, kako so premalo dejavni, pa so se hoteli izkazati.
Jože Hozjan je v začetku leta predlagal, da bi kazalo ustanoviti folklorno skupino in maja, ko se je praznovanje začelo, so mladi plesalci že lahko pokazali, kaj zmorejo. Približno 20 se jih je
ni zadostovalo, dosti iznajdljivosti so morali pokazati in precej sredstev prispevati iz svojega žepa. Nekaj so kupili, nekaj so dekleta sama sešila, tudi kakšen stric se je dal pregovoriti in je odstopil skrbno hranjeni lajbč, dedek irhovce in babica avbo. Pomagali so seveda tudi turistični nastopi, na katerih kane v žep kakšen dinar.
Povedali so nam, da jih še danes »vzdržujejo« turisti. Letos računajo na 20 tisočakov iz sklada skupne porabe Verige, 25 pa jih bo prispevala ZKO Radovljica. To bo seveda premalo
Jože Hozjan, prej predsednik ZSMS, zdaj predsednik sindikata v Verigi in sekretar družbenopolitičnih organizacij v tej tovarni, je pobudnik, ustanovitelj in predsednik kulturno prosvetnega društva Slovenske železarne. Veriga Lesce.
t>
Helena Medved se je komaj spomnila vseh plesov, ki se jih je naučila v skupini: svatovski, šuštar-ski, štajeriš ples, pa ples z metlo, zvezda, bohinjska polka, tapotr-kana...
Kristl Slivnik je s skupino že od samega začetka. Da čisto drugače udari peta ob tla, ko on »zašpila«, so nam povedali plesalci
V
Joža Smole je v skupini od njenega začetka in si je že tako obrusil pete, da zdaj uči svoje nasled-nike — pa tudi zapleše še vedno j prav rad
zbralo takrat, narodne noše so si s težavo sposodili, z vseh vetrov so jih morali naloviti, si izprositi prostor za vaje, se boriti proti mnenju, da se v tovarni dela, pleše pa na veselici, vaditi in vaditi je bilo treba skoraj vsak večer, ob sobotah in nedeljah...
Delo je poplačal navdušeno sprejeti prvi nastop 12. maja 1972. Uspeh jim je vlil dovolj poguma, da so se takoj v poletni sezoni lotili nastopov na turističnih prireditvah po vsej Gorenjski. V tovarni se je mnenje o »veselicah« obrnilo, sodelavci so znali ceniti trud in znanje mladih plesalcev in s prostorom za vaje niso imeli več težav. Odobrili so jim tudi star milijon posojila, da so lahko začeli razmišljati o svojih narodnih nošah.
Začeli so s šestimi pari, danes jih imajo deset. Posojilo seveda
N
NEKATERI
ČLANI
Med mnogimi ljubitelji plesa so najbolj »zanesljivi« člani folklorne skupine Veriga Lesce Zlato Sodja, Vinko Okršlar, Mladen Vidovič, Jože Smole, V< 'Uz Šiška, Andra Šiška, . jz Ličar, Marija Koselj, Marijan Mužan, Marinka Ulčar, Božo Ličar, Zlatko Lauri-nič, Helena Medved, Bojana Košnik, Ida Kočevar, Mojca Žemva, Jaka Razinger, Francka Ličar, Janko Slivnik, Ivan Fajfar, Marjan Gabršček, Janja Sodja.
\___________________J
za številne turneje, udeležbo na festivalih doma in v tujini, pa tudi za izlete. Vsako leto člani folklorne skupine kakšen dan van-drajo po svoje, saj vaje in nastope jemljejo kot resno delo, malo pa se je treba tudi razvedriti, sproščeno poklepetati in se spoznati med seboj. Skupino so v začetku sestavljali le delavci Verige, zdaj pa plešejo v njej člani iz delovnih organizacij vse občine.
Da se res spoznavajo, nam je potrdil Jože Hozjan. Kar »iz rokava« je naštel osem parov, ki so se tako temeljito spoznali, da so zaključili kar pred matičarjem. Pa je bilo menda med skoraj 200 plesalci, ki so se v teh letihzvrstili v skupini, takšnih trdnih poznanstev še več. To je tudi ena kadrovskih težav skupine, saj poznanstvu sledi matičar, temu naraščaj in par, ki se je ravno izvež-bal, zamenja ples z družinskimi obveznostmi. Nekaj plesalcev se tudi odseli, nekaj jih gre študirat in kar naprej je treba učiti nove. Danes je v folklorni skupini Veriga nekaj deset članov, najbolj resno pa vadi in nastopa 6 parov. Vadijo vsak torek, petek in nedeljo po dve uri. Pridružila se jim je tudi pionirska in mladinska folklorna skupina osnovne šole F. S. Finžgar Lesce, lani pevski zbor, ki je bil prej član Svobode Lesce, pa se pevci tam niso dobro počutili, razmišljajo pa še o priključitvi pihalne godbe. Potem se bodo iz tovarne preselili v okrilje krajevne skupnosti, saj Veriga tako razvejane dejavnosti ne bo več zmogla.
Ciril Brajer fotografije: Vinko Okršlar
ZNAČKE OB JUBILEJU SAMOUPRAVLJANJA
V seriji so tudi tri značke z likom tovariša Tita
Ob 30-letnici samoupravljanja v Jugoslaviji je Združenje klubov samoupravljalcev Jugoslavije sprejelo poseben program, ki zajema številne priložnostne manifestacije. Mednje sodi tudi izdelava jubilejnih značk z likom tovariša Tita in napisom »Josip Broz Tito — 30 let samoupravljanja«, ki je bila zaupana jugos lo-vanskim sindikalnim listom — med njimi tudi Delavski enotnosti — in Skupnosti klubov samoupravljavcev Beograda.
Izdelavo značke je odobril zvezni sekretariat za pravosodje in organizacijo zvezne uprave št. 04/5-336/1-180-02, z dne 10. marca 1980, v skladu z zakonom o uporabi lika in imena predsednika republike Josipa Broza Tita.
Hkrati z omenjeno značko bo izdana tudi značka koncentrična petokraka — simbol samoupravljanja. Značka z likom tovariša Tita bo v zlati, srebrni in bronasti izvedbi, značka simbol samoupravljanja z napisom »27. junij — 30 let samoupravljanja« pa bo v rdeči barvi in nikljana in v zlati, srebrni in bronasti izvedbi.
Kot posamezna značka bo naprodaj le rdeča značka — simbol samoupravljanja, in sicer po 20 din za značko.
Ostale značke pa je mogoče kupiti le v kompletih:
1.	Komplet 4 značk (zlata, srebrna in bronasta z likom tovariša Tita in ena značka — rdeča — simbol samoupravljanja) po 80 dinarjev za komplet.
2.	Komplet 6 značk (zlata, srebrna, bronasta z likom tovariša Tita in zlata, srebrna, bronasta — simbol samoupravljanja) po 150 dinarjev za komplet.
Značke bodo vložene v plastičnih etuijih. Naročite jih lahko na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, s tem, da odpočijete potrjeno naročilnico. Značke bomo začeli pošiljati po pošti po 15. aprilu.
NAROČILNICA
Pri CGP DELO — TOZD DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo naslednje značke — komplet z likom tovariša Tita in s simbolom samoupravljanja:
1	.............. posameznih značk — simbol samoupravljanja
po 20 din,
2	............... kompletov s po 4 značkami po 80 din za komplet in
3	............... kompletov s po 6 značkami po 150 din za komplet.
Naslov naročnika
Datum...........................1980
Žig
Podpis naročnika
Delavska enotnost, glasilo Zveze sindikatov Slovenije. Izdaja ČGP Delo, TOZD Delavska enotnost, Ustje bil ustanovljen 30. novembra 1942. leta. List urejajo: Andrej Agnič, Ciril Brajer, Dušan Gačnik (glavni urednik in direktor), Sonja Gašperšič, Marjan Horvat, Damjan Križnik, Ivo Kuljaj, Rafael Lindič (tehnični urednik), Boris Rugelj, Janez Sever, Igo Tratnik, Andrej Ulaga, Janez Voljč in Majda
Žlender (odgovorna urednica). Založniški svet Delavske enotnosti — predsednik: Miran Potrč; člani: Tilka Blaha, Silva Bočaj, Urška Svetko, Janez Čebulj, Majda Emeršič, Slavko Grčar, Janez Korošec, Edo Lenarčič, Mira Maljuna, Jože Ogrizek, Boštjan Pirc, Janko Sedonja, Vlado šlamberger, Jože Varl. Naslov uredništva in uprave: Ljubljana, Dalmatinova ulica 4, poštni predal 313-VI; na-
ročniški oddelek tel.: 310-033, int. 278, 322-947. Uredništvo tel.: 312-691 Knii-garna-galerija 317-870. Račun pri SDK Ljubljana št. 50100-603-41502. Posamezna številka stane 7.00 din, letna naročnina je 350, 00 din. Rokopisov ne vračamo. Poštnina plačana v gotovini. Tisk »Ljudska pravica« Ljubljana.