209
23. junij 1871.
Po mnogo dneh brezsolnčnih je sprejela Narava vendar prvi žar poletja; Kateri toliko obeta cvetja Da jej iz misli zgine prejšnost vela.
Premila se hvaležnosti je vnela In klicala iz daljnega zavetja Si slavca, ki je po sladkosti petja Oznanil, da nezmerno je vesela.
v
Človeštvo radovalo se preblago
Je ž njo, vsaj trdna ju edini vez, In z materjo je srečno dete drago.
Smehljale vse so zvezde se nebes, In praznoval prijetno mu premago S plameni svojimi je stari kres.
Lujiza Pesjak o v a.