SS
lllll
i—T' ~	-	s	t
l!
'm ' m ' m m. * m m' «ft. * Ml. * m. ' m ’ II
«	%	i	i	f	f, f	t	t	t	f	i'	f'
7	I	i	*	»	» * f	f	f	|	y	t	,
•'%*«'■	«- it, % -«b «f * * ”* ^ * m- *> ♦ ^ <* «t «, * .»•
s '	~	~	<	S	'	1	i	i ’	*	!	I
U L ■ / . J ,jj.’.lJ. 1' J» J i 1 U . ^
GLASBENA MATICA V LJUBLJANI
V NEDELJO, DNE 26. JUNIJA OB 21. URI
KONCERT »MORAVANA«
MOŠKEGA ZBORA KATOL. AKADEMIKOV IZ ČEŠKOSLOVAŠKE
SPORED:
Jugoslovanska in češkoslovaška himna
Smetana: Pesem morju
Janaček: Kaj ta naša breza
Kfiskovsky: Dar za ljubezen
Krička: Visoko je zvezdica
Axman: Mamici na grob
Axman: Očetu
Foerster: Sveti Vaclav
Blažek: Pesem božične noči
Suk: Varaždinski ban
Noväk: Dvanajst belih sokolov
VELIKA DVORANA HOTELA UNION
B. Smetana:
Pesem morju.
Halo!. 2e so jadra napeta, jambor pritrjen z vrvjo, in sidro dvignjeno iz tal je — zdaj veter je naš gospodar. Veselo igra se zastava, in morje je jasno in mirno, h krmilu sedaj in na mesta — halo, halo!
Zapojmo zdaj veselejše: kak trta tu barva bregove, kak mesta izginjajo, sela, kako je tu zrak poln mehkobe! In to: kako morje to modro, v katerem se zibljemo mirno, duha mi razširja v nezmernost -halo, halo!
Samo še pogled k pristanu, „Zbogom“ tam mahajo robci, tam kape vihtijo — no „zbogom“, ločitve čas naj bo kratek!
Tam vidim liti solzice rositi po licu nežnem — ej, vina sem in zapojmo — halo, halo!
Glej, zemlje ne vidimo, morja kras je brez meja, brez obzorij — pod nebom drugo je to nebo, zemlja brez poti in stez.
Aj, kako misel to mojo razvnema -tu čutimo, kaj je lepo, tu pesem šele prav zapoje — halo, halo!
Aj, glej, tam otok premili, kako se izvil je iz pen!
Tja zdaj zaveslajmo s krmilom — o koliko tam je ljudi!
Glej, že nas pozdravljajo z roko, pogled je veselo očaran: le dvigajmo kape, pozdravljeni nam: halo, halo!
(V. Halek)
L. Janaček:
Kaj ta naša breza...
Kaj ta naša breza, ki na dvorišču poganja, tako žalostno meni se v okence sklanja?
Naj nebo je tiho, naj je voda tiha: breza se le trese, neprestano vzdiha ?
Zakaj se vznemirja moje srce drhteče?
Zakaj tako za svojo ljubezen trepeče?
Miru mi ne da ne v noč, ne v dan — pomirja se, a je vse zaman.
Na tej naši brezi pod oknom tu, list visi le na tenkem peclju, v strahu trepeče, trese se v boli, da ga vsak vetrček strese doli.
Toda najtanjši, samo kot las nežen, drži v trepetu mojo srčno ljubezen — naj je ne zajame vihar leden, naj je ne uniči dih strupen!
(El iška Krasnohorska)
P. Kfiskovsky:
Aj, jaz poznam hruško-drevo, in pojdem in plezam na njo, in hrušek najlepših natresem, in moji ljubi ponesem za ljubezen zvesto!
Dar za ljubezen
Aj, jaz poznam sočno jablano, ki jabolka zlata rodi samo: moja ljuba jih trgala, meni pošiljala za ljubezen zvesto!
Aj, jaz imam majhno deklico, vsak dan hodim za njo, le za njo, hodim za ljubico milo, nosim srce ji v darilo za ljubezen zvesto!
(Moravska narodna)
J. Krička:
Visoko je zvezdica.
Visoko je zvezdica, lahko noč, Anica.
Še više je do neba — naj ga Bog tebi da!
Lahko no, lahko noč — toda ne vsakemu, dekletu le tistemu, ki jaz hodim k njemu!
Lahko no, lahko noč — toda ne vsakemu, le temu mojemu fantu postavnemu!
(Slovaška narodna)
E. Axman:
Mamici na grob.
Očem se ne pokažeš.
Vse tiho je na grobu, le greda rdečih rož pogled moj porosi.
Ziblje na poljih se žito, škrjanček veselo poje,
Bodi ti zemljica sladka!
Kakšno zdaj pesem, v življenju izgubljeno, poješ zdaj, vriskaš Ti v meni?
(K. Erban)
E. Axman:	Očetu.
Vse je dalo Tvojim rokam delo — od utrujenosti do krvavih ran, in vse, kar je lepega v njih, je vzelo.
Le prstan uboštva je pustila za nje s kamenom poštenosti — to bala!
Očka moj, hvala,
da v moje življenje si vtisnil Tvoje neomadeževano ime!
(J. Alda)
Sveti Vaclav.
Poslušaj, sveti Vaclav, češki knez!
K Tebi dvigamo glas do samih nadzvezdnih nebes.
Tisoč let je temu, kar vladal nam si Ti: tisoč let že Tebi v nočno stražo stoji.
Toda čez Tvojo zemljo za teh se tisoč let kot v morju se valov je prevalilo bed.
Ti si jih poznal, pri narodu si stal, pozabil nisi zemlje, ji vso ljubezen dal.
V tesnobi duše svoje, v čaši usode grenke imela za pribežališče ta zemlja je Tvoje ime.
V bleščečem zvenku in jasno ožarjeno lice	v si jezdil na čelu vojsk s praporom črne orlice.
Sveti Vaclav, kliče Ti narod Tvoj v vsemir:
vrni svoji zemlji blagoslov, vrni otrokom svojim mir!
Če pa nam vsilijo vojsko, v zarje bitke krvave pelji nas kot si vodil dede, sveti Vaclave!
(J. V. Sladek)
Pesem božične noči.
(Posvečeno „Moravanu“ in njegovemu dirigentu J. Veselku)
Streh beli sneg se trese, ugaša v strah temine.
Si v duši spev zaslišal se bližati iz daljave?
jasnih zvezd so luči nad domom zagorele, gorijo v belih meglah, v šipah so zledenele.
Spev: Aleluja! Senca Vzari kot jasna zarja, zazre se skozi okno v samoto samotarja:
Glej, angeli, se spuščajo nad strehe, z zvezdo nebes na čelu, s pesmijo miru in utehe.
(A. Sova)
j. Suk:	Varaždinski	ban.
Vino pije Dojčin Peter, varaždinski ban, vino pije, že popil za tristo zlatov je ta dan že zapil je vranca-konja, zlati buzdovan.
Ga pokara kralj Matjaž, tako zavpije nanj:
To si, Dojčin Peter, vreden varaždinski ban!
Ze zapil si tristo zlatov, nisi še zvrhan, že zapil si vranca-konja, zlati buzdovan!
A nato de Dojčin Peter, varaždinski ban: nič ne karaj, kralj Matjaž, me, slavni gospodar: a da ti sediš tu v krčmi kakor jaz, in poljubljaš črnooko kakor jaz, bi zapil ves Pešt in Budim kakor jaz.
(Srbska narodna pesem)
V. Novak:
Dvanajst belih sokolov .
Kres gori na Kraljevski Goli, ob njem sede beli sokoli, — srajca zelena, pero za klobukom, sred njih pa kapitan, — belo peresce, rdeč dolomän.
Ko Janošik zapiska, dvanajst se pušk zabliska, tison fantov zavriska in valaške, hej, zazvene kot zvoni čez Považje in čez Pohroni!
Na Tatrah je tiho, tiho že dvesto let tu: pritožil bi se Slovak, ali — komu?
Zabučale gore — bili so lepši časi, ne gore kresovi več na Kraljevski Goli.
A v slovaškem srcu kres ugasnil ni ta, znova se zasvita, v času nove zore, ko pero zabeli spet se čez te gore,
se pero zabeli dvanajst sokolov belih — na dvanajstih krajih jasni dan se vname.
Vzdignimo razbit obraz, od tal poskočimo ta čas, fantom, hej,
valaška nad glavo zablisne, da se v Budimu srce tiranom stisne!
Tresite se Peste in Krivani — kdo nam pod tem soncem svobodno živeti brani?
(Po J. Bottu)