NASLEDNJIH
PET
LET BO LAŽJIH
STR. 3
VEUKE ČÜDE V MALOJ VESI
STR. 4-5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 30. junija 2005 Leto XV, št. 13
DVOJEZIČNOST SE MORA ZGODITI NAJPREJ V GLAVAH
Šolsko leto se nepreklicno izteka tudi v porabskih narodnostnih šolah. Spričevala - tudi dvojezična - so napisana in razdeljena, učence in učitelje čaka dolgo, vroče poletje. Prav je, da se spomnimo nekaterih dogodkov, ki so zaznamovali konec šolskega leta za učence; ki se učijo slovenski jezik, in učitelje, ki le-tega poučujejo. Državna slovenska samouprava je držala obljubo in 15. junija organizirala skupen svečani zaključek. Nanj je povabila vseh 159 učencev in dijakov, ki so se v narodnostnih programih ali krožkih učili slovenščino, prav tako pa vse slovenske učitelje in mentorje iz Slovenije. Učenci so bili nagrajeni z enkratnimi štipendijami - o višini se je odločala Šolska komisija Državne slovenske samouprave v sodelovanju z učitelji, ki učence poznajo -in sicer: učenci, ki se učijo slovenščino v krožku, so prejeli po 2. 000 forintov, tisti, ki obiskujejo narodnostni pouk slovenskega jezika, po 4. 000 forintov, znesek pa se je lahko povečeval vse do 10. 000 forintov za učence, ki sodelujejo pri več izvenšolskih dejavnostih, obiskujejo tabore itd.
Nagrajeni so bili tudi slovenski učitelji in vzgojiteljice. Znesek nagrade za t. i. delovno uspešnost se je gibal med 20 in 40 tisoč forinti - najvišji znesek je komisija prisodila učiteljem, ki so sodelovali ali še sodelujejo pri nastajanju naših porabskih učbenikov ali priročnikov za pouk slovenskega jezika.
Kulturni program so izvajali
učenci gornjeseniške šole in monoštrske gimnazije. Ta poteza Državne slovenske samouprave je vsekakor pozitivna in vse pohvale vredna; upajmo, da bo imela tudi pozitivne učinke na pouk slovenskega jezika v porabskih šolah. Ne smemo pa pozabiti na trud, ki ga za izboljšanje pouka in povečanje prisotnosti slovenskega jezika v šolah vlaga - materialno in moralno - Zveza Slovencev. Vse leto ugodi različnim prošnjam šol za finančno pomoč, financira delo mentorjev iz Slovenije, delo glasbene šole in murskosoboških vzgojiteljic v porabskih vrtcih. Prav tako financira udeležbo porabskih učencev na taborih v Sloveniji, sama pa organizira
enotedenski tabor Za materinščino, kamor povabi 30 porabskih učencev. Obe slovenski organizaciji v Porabju se torej trudita, da bi motivacija za učenje narodnostne materinščine narasla tudi pri najmlajših generacijah Porabskih Slovencev.

Na svečanem zaključku šolskega leta je predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš napovedal, da se jeseni, v novem šolskem letu, začne v porabskih šolah izvajati dvojezični pouk. To je vsekakor razveseljiva novica, saj pomeni, da bo slovenščina postala součni jezik vsaj pri 50-odstotkih učnih predmetov. Formalnopravne postopke menda
šoli - gre namreč zagornjeseniško in števanovsko - že izvajata, o strokovnih osnovah pa bo potrebno še mnogo in premnogo govoriti, a ne le govoriti. Dvojezičnost v šoli ni le papir, s katerim odredimo, da bomo jutri dvojezična šola; dvojezičnost se mora najprej zgoditi v glavah -predvsem izvajalcev pouka -učiteljev. Dvojezičnost verjetno ne more biti pet ali več ali manj besed pri nekaj nejezikovnih predmetih, potrebno je pripraviti strokovno podlago in jo vgraditi v podrobni delovni načrt šole kot tudi učiteljeve letne priprave. Dvojezični pouk bo potrebno redno spremljati in analizirati. Prav tako je potrebno tehtno razmisliti o širjenju
slovenskega jezika v nove govorne položaje v šolah - tu mislim predvsem na odnos slovenskih učiteljev do lastne materinščine in uporabo le-te v komunikaciji z učenci. Eden izmed kritičnih problemov je namreč prav ta, da učitelji niso navajeni komunicirati z učenci po slovensko, kar se bo - po moje -moralo najprej korenito spremeniti, saj »piflanje« slovenskih pesmic in še česa, ne da bi jih učenci sploh razumeli, lahko po novem popolnoma pozabimo. Naj spomnim, da so npr. gornjeseniški starši podprli uvedbo dvojezičnega pouka, a od šole pričakujejo, da se bodo učenci res naučili slovensko, da bodo ob koncu šolanja suvereni govorci slovenskega jezika. Bravo, starši in vaše mnenje! Verjamem, da bi enako rekli tudi števanovski starši, če bi jih kdo kaj povprašal.
Dvojezični model šole jeseni torej bo; kakšen, kako in v koliki meri, pa bo do takrat potrebno temeljito doreči. Že v viziji razvoja dvojezičnega šolstva smo zapisali, da je smiselno le postopno uvajanje dvojezičnosti, v naslednjem šolskem letu torej v prvem razredu. Do jeseni bo potrebno še veliko truda, vsem pa želim lepe, brezskrbne, učiteljem pa tudi delovne počitnice. In četudi boste razmišljali le o tem, kako bi na najbolj prisrčen način pozdravili svoje učence na prvi šolski dan - v slovenskem jeziku.
Valerija Perger
Učenci, učitelji in gostje na zaključni prireditvi porabskih šol
2
Sedem desetletij  Ferenca Hajosa
S SVETOM EVROPE PO SVETU
Ferenc Hajos, prvi veleposlanik samostojne Slovenije na Madžarskem (1992-1998), prej predsednik sodišča v Lendavi in nenehno sodelujoč v narodnostnem dogajanju doma in zlasti v sosednjih državah tedanje Jugoslavije, mi je ostal v spominu kot diplomat, ki mu je uspelo navezati poklicne in prijateljske stike z najuglednejšimi kolegi v Budimpešti. Zgolj za primer: ne vem, po kakšnih kriterijih je bila novinarska konferenca po drugih demokratičnih volitvah skupaj z diplomatskimi predstavniki, akreditiranimi na Madžarskem, in v eni vrsti smo sedeli kot skupina veleposlaniki Nemčije, Italije, Avstrije, Hrvaške, če se ne motim, tudi Velike Britanije in Slovenije, in avtor zapisa, tedaj v vlogi dopisnika RTV Slovenija. Kakor so se pojavljali rezultati na velikem ekranu, tako so jih javno komentirali predstavniki političnih strank, ki so sedeli za mizo na odru; tako med sabo, pa so rezultate ocenjevali veleposlaniki, in prav zanimivo, za dopisnika pa zelo poučno je bilo slišati njihova mnenja. Del uspeha je nedvomno tudi v tem, da se je veleposlanik Ferenc Hajos z večino kolegov pogovarjal v njihovem jeziku, na obisk v Slovenijo pa je pripeljal skupino tistih veleposlanikov, ki so govorili madžarski jezik. Zdaj je v Budimpešti tretji veleposlanik. Po šestih letih se je Ferenc Hajos vrnil, na veleposlaniško mesto je prišla gospa Ida Močivnik, zdaj pa zastopa slovenske interese nekdanji predsednik soboške občine in državnozborski poslanec Andrej Gerenčer. Kaj počne upokojenec Ferenc Hajos, ki je bil 17. junija star 70 let? »Imam malo časa kot večina upokojencev, « pravi tako na splošno, v konkretnem me je zanimala aktualna in vroča tema, kako pozorno je spremljal volitve in izvolitev novega predsednika Madžarske.
»Z velikim zanimanjem sem spremljalvolitve. Politična situacija je bila pred volitvami in je tudi zdaj po volitvah izjemno zapletena. Novega predsednika, ki bo nasledil sedanjega predsednika dr. Ferenca Madla 3. avgusta,
tudi osebno poznam. Seznanila sva se na srečanju panonskih pravnikov v Sombotelu, kjer nas je presenetil kot neke vrste disident z zelo kakovostnim predavanjem. «
Nenavadna politična situacija je nastala potem, ko se v vladajoči koaliciji niso uspeli uskladiti in izvoliti svojega kandidata oziroma kandidatke, predsednice parlamenta Katalin Szili za predsednico države. Za uglednega pravnika in ustavnega sodnika dr. Laszla Solyoma je glasovalo 185 poslancev iz opozicije, za Katalin Szili pa trije poslanci manj. Razumljivo, da so bile volitve trikrat, kajti v prvih dveh poskusih bi moral kandidat dobiti dvotretjinsko večino 386-članskega parlamenta, kar se ni moglo zgoditi, v tretjem pa navadno večino.
»To kaže na silno zapletenost sedanjih političnih razmer na Madžarskem. Kljub temu mislim, da je novoizvoljeni predsednik izjemen pravnik in prepričan sem, da bo svojo funkcijo dobro opravljal, « pravi Ferenc Hajos. Predsednik vladajočih socialistov in
premier Ferenc Gyurcsany pa je, po pisanju Vas nepe, izjavil, da so »volitve predsednika države fiasko. « Seveda za socialiste, ki se jim ne obeta nič dobrega na parlamen-
tarnih volitvah prihodnje leto.
Navprašanje, ali lahko postane novi predsednik taka karizmatična osebnost, kot je bil prvi predsednik po demokratičnih spremembah dr. Arpad Goncz, Ferenc Hajos odgovarja: »Lahko bi rekel, da je dr. Arpad Goncz izjemen človek, velik humanist; bil je in je moj dober prijatelj in prijatelj bivšega predsednika Milana Kučana. Ali bo novi predsednik dosegel enako priljubljenost, ne vem, lahko pa ponovim, da sodi med najuglednejše pravnike na Madžarskem. Sicer pa naj o prejšnjem predsedniku povem kratko anekdoto iz časa, ko sem že v pokoju. Po službenih opravkih je bil neko nedeljo v Nemesnepu, tu blizu Kobilja. Zazvoni telefon in takoj spoznam predsednikov glas. Vprašal je, Feri, si doma? Da, doma sem, in kaj to pomeni? Če imaš čas, pridem k tebi na
kavo. « In je, se razume, prišel na kavo in klepet.
Prvi predsednik Madžarske dr. Arpad Goncz je imel tudi pretanjen čut za manjšine, zato je večkrat obiskal Porabje in bil Slovencem vedno pripravljen pomagati, če je bilo v njegovi moči. To je pokazal tudi s tem, ko sta skupaj z bivšim slovenskim predsednikom postala častna predsednika društva slovensko -madžarskega prijateljstva. Zdaj se v društvu, skupaj s krovnima slovenskima organizacijama, pripravljajo na velik dogodek: avgusta bodo v Zalavaru - Blatogradu odkrili spomenik na mestu, kjer so ostanki cerkve Cirila in Metoda in s tem pokazali na njuno povezanost s Slovenci. Spomenik, ki že čaka na postavitev, je delo akademskega kiparja Metoda Frlica, avtorja skulpture pred Slovenskim kulturnim in informativnim centrom v Monoštru in udeleženca mednarodnih likovnih kolonij v Monoštru. Bodiva aktualna in dotakniva se leta 1992 v Ljubljani podpisanega sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic slovenski narodni manjšini na Madžarskem in madžarski narodni skupnosti v Sloveniji Zataknilo se je pri uresničevanju sporazuma, ki zagotavlja enake pravice Porab-skim Slovencem in prekmurskim Madžarom, madžarska stran pa ne želi sprejeti konkretnih obveznosti za financiranje narodnostnega šolstva, kulturnih in informativnih ustanov. Zavlačuje pa tudi s političnimi obveznostmi, ki so zastonj, potreben bi bil zgolj ustrezen medstrankarski dogovor, da bi manjšinam zagotovili poslanske sedeže v parlamentu, kot je to urejeno za Madžare in Italijane v Sloveniji. Zato tudi prekinitev 8. seje mešane komisije v Budimpešti. »Naj poudarim, da je ta sporazum izjemno dragocen in zelo kakovosten pravni dokument. Ko je bil sprejet, je krožil po Svetu Evrope kot primer in vzorec dobrega dvostranskega sporazuma. Zelo sem ponosem, da smo z dr. Miranom Komacom in dr. Mitjem Žagarjem sestavili osnutek sporazuma. Ko so Madžari videli osnutek, so
svoj predlog v celoti umaknili, tako da je ostal naš tekst osnova za pogajanja in pozneje za podpis v Ljubljani.
Vem, da na Madžarskem sporazuma rte uresničujejo, kot bi bili morali. Res je tudi, da manjšinske zadeve rešujejo počasi tudi drugod, ne samo na Madžarskem ali v Sloveniji. Sicer pa sem od pristojnih v madžarskem parlamentu v Budimpešti slišal, da se bo po spremenjeni zakonodaji financiranje manjšin spremenilo na bolje, ker bodo dobile denar neposredno iz državnega proračuna. Upam, da bodo s tem pridobili tudi Porabski Slovenci, in se bodo tako v večji meri uresničevala določila iz dvostranskega sporazuma, « je povedal Ferenc Hajos o dokumentu pri nastajanju katerega je aktivno sodeloval. In o aktivnostih po upokojitvi?
»Največ sem sodeloval v odboru za okvirno konvencijo za varstvo manjšin pri Svetu Evrope. Zelo zanimiva zadeva, veliko novih držav sem spoznal, saj smo prepotovali večji del Evrope, od Irske, Baltskih držav, Ukrajine do Cipra. Reči moram, izredno zanimive izkušnje. «
Še vprašanje o spominih na veleposlaniška leta na Madžarskem? »S ponosom in zadovoljstvom se spominjam na delo v Budimpešti oziroma na Madžarskem. Za mene je bil to velik izziv; v šestih letih je bilo veliko dogodkov na političnem, gospodarskem, kulturnem, narodnostnem, športnem in drugih področjih. Ko sem prišel, so na ulicah Budimpešte naredili anketo za uvod v TV oddajo. Od desetih vprašanih jih je na vprašanje, ali sta Slovenija in Madžarska sosedi ali je Slovenija država nekdanje Sovjetske zveze, je kar sedem vprašanih odgovorilo, da spada v Sovjetsko zvezo. Prepričan sem, da bi naključni anketiranci na budimpeštanskih ulicah danes stoodstotno vedeli odgovoriti, da je Slovenija soseda Madžarske. In če sem količkaj prispeval k temu vedenju, me to navdaja z zadovoljstvom in ponosom. «
Še na mnoga in zdrava leta, Ferenc Hajos! 	eR
Prvega slovenskega veleposlanika na Madžarskem Ferenca Hajosa smo zaradi obilice aktualnih novic pogosto obiskovali novinarji iz Slovenije. Tudi po njegovi zaslugi so bili tedaj poslušalke in poslušalci, gledalke in gledalci RTV Slovenija, sproti, vsakodnevno, seznanjeni z aktulnim dogajanjem na Madžarskem.
Porabje, 30. junija 2005
3
Prvi jubilej Radia Monošter
NASLEDNJIH PET LET BO LAŽJIH
V zapisniku s prvega zasedanja slovensko - madžarske mešane komisije za manjšine - 4. aprila 1995 - med zaključki beremo: »Madžarska stran naj prouči možnosti ustanovitve samostojne slovenske radijske postaje v Monoštru. « Zapisnik sta podpisala dr. Peter Vencelj in Csaba Tabajdi, pobudnik za prvi samostojni slovenski radio je bil predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnök iz prepričanja, da bi morali imeti svoje radijske oddaje tudi Porabski Slovenci. Podobno, kot so jih tedaj in že mnogo prej imeli prekmurski Madžari in Slovenci na avstrijskem Koroškem.
Prav na začetku je izgledalo, da je naloga sicer zahtevna, vendar sorazmerno hitro Uresničljiva. Radio bo imel prostore v opuščenem tovarniškem otroškem vrtcu, denar za obnovo bosta prispevali Madžarska in Slovenija, in kmalu se bo iz Monoštra oglasila prva samostojna slovenska radijska postaja. Ker je »hudič v podrobnostih«, so začetni naklonjenosti sledile številne težave in zapleti, kajti manjšinskim politikom in verjetno še komu v Budimpešti ni bilo kar nekaj let mogoče dopovedati, da Porabski Slovenci ne zahtevajo nečesa, česar drugi na Madžarskem že ne bi imeli, recimo hrvaška in srbska manjšina iz studia v Pecsu. Vztrajanju Jožeta Hirnöka, tedanjega slovenskega veleposlanika Ferenca Hajbsa, pred-
sednika Državne slovenske samouprave Martina Ropoša in tudi drugih, ki s(m)o pobudo podprli, gre zasluga, da se je radio pred petimi leti oglasil, in sicer ne iz obnovljenega otroškega vrtca, marveč iz sodobnega Slovenskega kulturnega in informativnega centra, ki sta ga odprla tedanja predsednika Madžarske in Slovenije, dr. Arpad Goncz in Milan Kučan. Skoraj brez pomena je vprašanje, al bi stala ta center in hotel Lipa, če ne bi bilo pobude za ustanovitev slovenskega radia. Verjeten odgovor je, da Porabski Slovenci ne bi imeli tega zelo uveljavljenega središča.
Veliko težav je povzročala pridobitev frekvence, s katere se zdaj oglaša radijska postaja. Nekoliko lažje bi bilo, če bi radio nastajal v sestavi osrednje radijske postaje v Budimpešti. Ker je padla odločitev za samostojno radijsko postajo, je bilo toliko več težav zaradi pojasnil odgovornih v Budimpešti, da gre za obliko, kakršne druge manjšine še nimajo, ker so njihovi programi sestavni del osrednjih programov. Težave p frekvenco in Slišnostjo še niso v celoti razrešene, kakor financiranje radijske postaje. Dejstvo je, da brez finančne pomoči Slovenije radijskega programa ne bi bilo, kajti šele spremenjen zakon o narodnih in etničnih manjšinah naj bi zagotovil stalen denar iz državnega proračuna. Rečeno drugače,
vodstvo in uredništvo sef sp skozi sooča z materialnimi problemi, zato še zmeraj zgolj osem ur programa tedensko in ne več, s čimer bi se približali drugim manjšinam, ne pa izenačili, denimo s prekmurskimi Madžari, ki imajo dnevno trinajst ur in petnajst minut živega radijskega programa iz svojega modernega studia iz Lendave, ki je v sestavi RTV Slovenija.
»Prva petletka je bila zelo težka in upam, da bo naslednjih pet let mnogo lažjih, « je optimistična ocena sicer zelo realnega odgovornega urednika Franceka Mukiča ob 23. juniju 2005, prvi okrogli obletnici oglašanja slovenske radijske postaje. Odgovorni urednik o vsebini: »Poudarek ni na informiranju, ker ljudje dobijo dovolj novic iz madžarskih in slovenskih medijev. Mi poudarjamo vlogo materinščine, zato posnamemo veliko zgodb iz polpreteklih obdobij, tudi iz let, ko se o tem v prejšnjem sistemu ni smelo govoriti, denimo kako je bilo z deportacijami, kaj se
je dogajalo tu ob meji ob informbiroju. To so pripovedovanja, ki pritegnejo poslušalce, zlasti zaradi pre-nasičenosti z dnevno politiko. Seveda informiramo tudi o vsem, kar se dogaja med
manjšino in med drugimi manjšinami v državi. Del
pozornosti namenjamo pomembnim dogodkom v Sloveniji. «
Radio Monošter je verjetno tista redka radijska postaja, ki vrti pretežno slovensko in porabsko glasbo. Tudi po zaslugi novih zgoščenk in kaset, ki so jih posneli mešani pevski zbor Avgust Pavel na Gornjem Seniku in ljudske pevke iz Števanovec in Monoštra, pa tudi ansambel Lacija Korpiča.
Odgovorni urednik o načrtih: »Ta čas se največ ukvarjamo s problemi, kako povečati slišnost. Končno imamo
odobreno povečano moč od-
dajnika v Monoštru, ne
dovolijo pa nam postavitve pretvornika na Gornjem Seniku - nasprotuje sosednja Avstrija-zato pravzaprav še
ne vemo, kako bo s slišnostjo po celem Porabju potem, ko bomo oddajali prek močnejšega oddajnika. Če bo slišnost boljša, čeprav še ne stoodstotna, bomo razširili
program, in sicer bi imeli ob delavnikih tri ure, ob nedeljah pa šest ur sporeda. Tudi
vsebina oddaj bo drugačna, približali se bomo »pravim« radijskim postajam. Imeli bomoposebne vsebinske po-
udarke po posameznih dnevih, denimo o gospodarstvu, kulturi, politiki, šolstvu... Dnevi se bodo razlikovali po tematskih sklopih. «
Program pripravljajo odgovorni urednik in direktor Franček Mukič ter novinarki Valerija Časar in Monika Dravec, in seveda zunanji sodelavci, tako iz Porabja kot iz Slovenije. 
Posebnost, ki dolgo najbrž ne bo mogla ostati, je, da radio nima tehnika, ampak vse delo opravljajo programske sodelavke in sodelavci.
eR
Kviz o Uniji v Szekesfehervdru
V podružnici Mestne knjižnice v Szekesfehervaru so 4. junija priredili kviz za odroke od 10. do 14. leta. Gostiteljica gospa Dobozi je najprej pozdravila goste, med njimi podžupanjo mestne občine ter referentko za kulturo. Kviza se je udeležilo kakih 30 mladih, katere je podžupanja vprašala, kako bi lahko naredili mesto še lepše in ljudem prijaznejše. Otroci so odgovarjali z vprašanji, ali bo imelo mesto več zelenih površin, več prostora za otroke, kaj bo z mestnim gledališčem in z luna parkom. Podžupanja jim je odgovorila na vsa vprašanja ter jih je pozvala, naj se, udeležijo prireditve, ki jo mesto pripravlja 25. in 26. junija. Ker je Szekesfehervar t. i. kraljevsko mesto, bodo pripravili kraljevsko poroko v identičnem okolju in kostumih.
Po uvodnem pogovoru so si udeleženci ogledali film o preteklosti in sedanjosti Evropske unije, nakar se je začel sam kviz, ki ga je vodila knjižničarka Žuža Dian. Vprašanja so bila povezana s članicami Evropske unije, z njihovimi glavnimi mesti, s kulturo in ljudskimi običaji. Voditeljica je bila oblečena v slovensko ljudsko nošo, udeleženci so pa morali uganiti, katero nošo ima. Nošo smo dobili od FS iz Turnišča, najlepša hvala za njihovo pomoč.
Kviza so se udeležili tudi knjižničarji ostalih knjižnic v mestu, ki jih je uspela prireditev spodbudila k organiziranju podobnih kvizov, med drugim tudi o Sloveniji. Pri tem so prosili tudi pomoč Slovenske manjšinske samouprave, ki jim bo seveda z veseljem pomagala.
Istvan Grabecz predsednik slovenske samouprave
Porabje, 30. junija 2005
4
OD
SLOVENIJE...
Danilo Turk odhaja Pomočnik generalnega sekretarja ZN za politične zadeve Danilo Turk se je odločil za odstop s položaja, potem ko je generalni sekretar ZN Kofi Annan za novega generalnega podsekretarja ZN za politične zadeve imenoval Nigerijca Ibrahima Gambarija. Turk je bil namreč eden od vodilnih kandidatov za naslednika sedanjega generalnega podsekretarja ZN za politične zadeve. Turk je bil veleposlanik Slovenije pri ZN od leta 1992 do leta 2000, ko ga je Annan imenoval za pomočnika za politične zadeve. Na položaju bo ostal do poletja, nakar se bo vrnil v Slovenijo, kjer bo nadaljeval kariero profesorja na Pravni fakulteti v Ljubljani.
DS z novim-starim vodstvom
Državni svet je na tajnem glasovanju izvolil svoje novo-staro vodstvo. Državni svetniki so za predsednika ponovno izvolili Janeza Sušnika, za podpredsednika pa Jožeta Staniča. V svojem nastopu pred glasovanjem je Sušnik nasprotoval morebitni ukinitvi državnega sveta, takšne napovedi v javnosti in izpodbijanje ustavne vloge državnega sveta pa razume kot diskvalifikacije, ker so državni svetniki nekomu očitno »na poti«.
Protest sindikatov Kljub pogovorom, ki so potekali med ministrstvom za zdravje in sindikati glede predlaganih sprememb zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, so sindikati pred ministrstvom organizirali protestni shod. Na protestu se je zbralo okoli 1000 predstavnikov večine slovenskih sindikatov, ki nasprotujejo predlaganim spremembam novele zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, predvsem pa možnosti, da bi se tako pomembne spremembe sprejemale mimo socialnega dialoga.
Veuke čüde v maloj vesi
(Srečanje s sombotelskimi očami)
Sombotelski Slovenci in Andovčani so se letos že štrto' paut srečali. V sombotelskom drüštvi je palajfi telko lüdi kak v Andovci. Leko, ka zatok se tak dobro razmejmo. V soboto zrankma je eške malo dež špricko, gda
smo sé prauti Monoštri pelali. Gda smo v Andovce Prišli, pa je že lejpi cajt biü, pa je cejli den vödržo. Predsednik slovenske samouprave in žipan vesi Karči Holec nas je s palinkov Čako. Sombotelska slovenska samouprava pa je andovskoj šenkala edno fotokopirnico, ka do ležej delali. Predsednik
je pravo, ka do eške lidi tö kopirali, ka kleti donk pun bus bau, gda v Somboteu pridejo.
Že zrankma nas je čakalo polonje vesi. Staule so lepau
gorokinčali z raužami pa eške zajtrk so nam pripravili. Dober domanji žir, špek pa lük. (Za bole „fajne gaubce” pa salamo, prpeu, bubritje). Po palinki in zajtrk! smo malo manjasti gratali, pa smo se z busom
pelali nazaj do križa. Tam smo sé mogli dojprikitöniti, ka v gauščo bus nej mogo nut titi. Tak, ka smo pejški šli pogledat majau med andovsko in števanovske gauščo. Vmejs smo pa vidli „čüde”. Takšo visiko divdjo črešnjo, ka takše nindrik nega na Vogrskom. V djelenščeki pa majo 150 lejt
stara drejva, štera so 40 mejtarov viska. Tau je biu prej popovskilejs (od cistercijanskoga samostana), zatok so tü leko tak veuka zrasla, niške je nej vözose-
ko. V djelenkovoj krošnji
pa prej ma gnejzdo črni štrk. Kak vejmo, štrk je črn pa bejli, šteri so sploj črni, tisti je bole malo. Té rejdki pa tö v Andovcaj majo gnejzdo. Pod ednim drejvom smo najšli edno lüknjo, v šteroj je gvüšno lisica gnejzdila. Rudi je zaman svejto s svojo kamero v lüknjo, lisica je nej vöprišla (ali pa nej bila doma).
Ništerni po pauti so dja-gode tö najšli, grbanjov pa nej bilau. Tak, ka smo mogli v Varaš, v Lipo na obed. Po obödi nas je v Andovci že čakala cejla ves, ka smo vküper poglednili igro »Dvej ženski v gledali”. Klari Fodor in Gyongyi Bajzek se lepau zavalimo, ka sta prišle nam igrat. Z Andovčani vred smo se pá navčili nika nauvoga o ženski pa moški naturi. (Edna skupina iz Ljubljane je tö najger bila na igro. ) Po ženskaj so prišle na red moški. „Dva Djauzina” iz Šalovec sta tak flajsno igrala, ka so eške Lublančani plesali pa spejvali. Uni so brž odišli, Sombotelčani so je poslüšali eške vnoči v desetoj vöri tö.
Zadvečarka so Sombotelčani in Andovčani vküperpobrali tisti par moškov, ka je majo, pa so se malo brsali. Andovčani so brsnili tri gole, Sombotelčani ednoga (pa eške tistoga je brsno Rudi iz Andovce). Zaman so se ženske iz Sombotela trüdile, nutnaravnale za »pompom-dekle”. Jožef Slaviček iz Šalovec ne igra samo na fude, liki vice tö pripovejda. Zvün toga
nam je navčo edno igro. Sombotelčani in Andovčani smo se mogli sesti na stauce, tak, kak če bi bili kočüj, na šteroj se pelata krau pa kralica. Djauži je pripovejdo edno pripovejst. Šteroga ime je pravo, je mogo gorstanti, kauti stauca iti pa pá dojsesti. Čé je pozabo, je mogo za štraf posanco vina spiti. Najbole flajsno sta se
kauti stauca sükala krau pa kralica (Rudi pa Vera iz Sombotela). Zadnji pravi potač (Tibi Časar) pa je že malo trüden biu, ka so ga dostakrat mogli kaštigati. Kočüj ponavadi vlačeta dva konja. Za konja se niške nej zglaso, tak, ka naš kočüj sta vlekle dvej kobüli (Ančika pa Marička iz Sombotela). Kočiš je pripelo kočüj s kralom pa kralicov iz Dolencev v Andovce. Sombotelčani pa so prejkvseli na bus in odpelali v Somboteu.
Andovčanom se zavalimo za lejpo vrejmen pa lejpi program in je kleti čakamo v Somboteu. Tačas pa mo baugali Kamna, šteri nam jetanačivo, ka: »Dobri bojte, Bogá se bojte! Pa psa ne dražte! ”
Marija Kozar slike: Karel Holec
Domanji so nas čakali z zajtrkom.
»Glé, glé, v tej lüknji pa mora biti lisica. «
Klara Fodor in Gyöngyi Bajzek v Igri »Dvej ženski v gledali«
Porabje, 30. junija 2005
5
Lüdje iz velkoga varaša v maloj vesi
(Srečanje z andovskimi očami)
Velki svetek je bijo 11. juniuša v Andovcaj, zato ka smo goste dobili. Na cejli den so v Andovce prišli Slovenci iz Sombotela.
Tak fejst smo je čakali, ka slejdnjo nauč smo več ranč spati nej mogli. Zazranka v šestoj vöri je že vsakši gora stano pa se je kreda dejvo. Do desete vöre, dočas ka so prišli gostje, smo ešče meli malo časa. Eden tü klepo, drügi tam klepo, tretji je s taligi zemlau vozo na igrišče, dapa do desete vöre je že vse na capaša bilau. Tak ka gda je Sombotelski autobus stano, mi smo je že s palinkov v rokej čakali. Kak so dolastaplali z autobusaj mi smo je tak ponüjali s palinkov.
Gda smo do konca prišli, meni je nika špajsno bilau, kak če bi stoj falijo. Kak etak zmišlavam, gnauk samo iz autobusa staupila Rudi pa Kruc. V rokej pa nišo velko škatülo vlečeta. Sprvuga sam tau mislo, ka pravca majo notri, zato sam tak nastraji notrapogledno. Gda so škatülo odprli, te sam vido, ka eden fotokopirni mašin majo notri.
»Tau vam damo za dar, « pravi Marija Kozar, »mi smo ednoga drügoga küpili. «
»Ka leko s tej mašinom dela? « pita Karbinjoži.
»Če taši stari ledjeni, kak si ti, nedo meli mlajše, te mo je fotokopirali pa te več lüstva baude v Andovcaj, « pravim. Joži je samo gledo tak z
bejlim, dapa nika nej pravo na tau, pa ranč nej spitavo tadala. Potejn smo goste ponüdi s pavarskim zajtrikom. Domanji špejk, klobasi, krüj
pa lük smo djali na Sto. Tau smo jim zato naprej taprajla ka če se kišüvati škejo, te naj pred zajtrikom tanapravijo, zato ka po tistim za volo lüka nede šlau. Mi smo nej tak aklavi, če ovak nej, te mo se tisti kišüvali, steri smo lük djeli.
Pred podnevom se je program z ekskurzijov začno, gde smo Sombotelčanom eden taši djalenščak pokazali, steri je že kauli staupetdeset lejt star. Spodkar je steblo skur dva mejtra kusto, visiki je pa več kak štirideset mejtrov. Zanimivo je ešče, ka na toj velkoj drejvi majo gnejzdo črne štorklje.
Po obedi se je začno kulturni program, gde je nastopila gledališka skupina Nindrik-indrik. Klara Fodor in Gyöngyi Bajzek sta naprej dale igro z naslovom »Dvej ženske v gledali«. Publiki se je gvüšno vidla, zato ka se je lüstvo tak na glas smejalo, ka se je ešče vanej čülo.
Potejm sé je velka nogometna tekma začnila, Andovčani so sé prauti Sombotelčanom brsali. Istino, ka je igrišče málo bilau, grabe so pa tak velke bile, ka če je človek notrastaupo, se nej vövido, dapa zato je dobra tekma bila. Nej trbelo pet minut, gda smo začnili, pa je že vsakšoga aumanca polejvala. Sombotelčani so velko pomauč meli, zato ka pri igrišči so stale »mažoretke« pa so jim fejst navijale. Dapa tak je vögledajo Sprvuga, ka je vse Zaman, zato ka smo mi, Andovčani, brsnili eden za drügim tri gole. V drügom polčasi so se vküppobrali pa so oni tö brsnili nam enga. Djaustji Rudi je bijo te junak, steri je labdo notrazmantrau v naša vrata. Velka problema iz
tauga zato nej bila, ka je on tö Andovčan. Tak ka smo na tauj tekmi sami Andovčani brsali gole. Na konci tekme smo tak žedni bili, ka smo edno bečko piva včasin dolapožrli. Potejn smo tisti, steri smo se brsali, tak odli, kak če bi pune lače meli. Enga je kolena bolejla, drügoga glažnje, tretji pa več ranč ojdti nej mogo.
Večerjo so nam vö iz Lipe pripelali. Tak dobro vrejmen je bilau, ka je vsakši vanej na travi sejdo v rokej držo talejr pa tak djo. Istino, ka se je potistim cejli večer vidlo na majcaj pabluzaj, ka je bilau za večerjo. Gda smo se že dobro nadjeli pa smo že ranč stati nej mogli od trüda, te je začno igrati ansambel »Dvajožeta«. Vido sam, ka etak nede dobro, če de vsakši samo sejdo pa gledo vö iz glave. Naprej sam vzejo glaž, v šterom je bila voda iz »Črni mlak«, pa sam začno natakati, naj malo k sebi pridejo. Vrastvo je valalo. Za pau vöre so že plesali. Djaustji Rudi je najviše skako. Ne vejm, od kec vzeme tau energijo, zato ka nej samo pri plesi, liki pri nogometi je tö on bijo najbola flajsan.
Kauli devete vöre je Djauži Šömenek iz ansambla vönajšo, naj se špilamo edno igro. Tau je taša igra bila, ka če je stoj kaj zapravo, te je štraf daubo pa mogo spiti deci črnoga vina. Bijo je taši, steri je eden za drügim mogo piti pa bila taša tü, stera je pri polovici vöstaupila pa se nej špilala tadala. Prajla je, ka ona telko ne lada spiti, pa sploj dalač ma do dauma tö. Če se napije, eden keden ne pride domau. Sreča, ka je igri brž konec gratalo, zato ka bi več taši bilau, steri bi se dola s stauca obrnili.
Na konci smo sé poslovili od naši Sombotelski prijatelov pa smo je s lüdami vösprevajali na autobus. Tak brž je čas odišo, ka sam dja samo te vzejo vpamet, ka je že kmica. Kauli edenajste vöre moglo biti, gda je šofer autobus notravužgo pa so se Sombotelčani odpelali.
Dobro bi bilau, če bi se kleta znauva leko tak srečali, zato ka ešče telko vse mamo, ka smo nej mogli notrapokazati. Tak vögleda, ka je eden den kratek bijo. Nej baja, kleta se znauva Srečamo. Vsakšomi, Sto je pri taum srečanji kaj pomago, se lepau zahvalimo. Posebe pa Sombotelčanom za fotokopirni stroj.
K. Holec
»Pom-pom dekle« so Zaman pomagali Sombotelčanom, gole so samo Andovčani brsali.
Ansambel »Dva Jožeta«
... DO MADŽARSKE
Manjšinski volilni zakon v ustavno presojo
Odhajajoči predsednik R Madžarske Ferenc Madl je pred kratkim sprejet manjšinski volilni zakon poslal v presojo ustavnemu sodišču RM. V madžarskem pravnem sistemu vzporedno delujejo lokalne in manjšinske samouprave. Zakon med drugim omogoča, da poslanec manjšinske samouprave z največjim številom glasov volilcev postane član občinskega sveta lokalne samouprave. Tako lahko predstavniki manjšine na dva načina izvolijo poslanca v občinski zbor lokalne samouprave: enkrat preko lokalnih volitev in drugič na volitvah lokalnih manjšinskih samouprav. Po mnenju predsednika je to zelo zaskrbljujoče, ker si tako lahko pridobijo mandat poslanca v lokalnih samoupravah tudi kandidati, za katere niso glasovali vsi volilci v skupnosti: to žali načelo ljudske suverenosti. Zaskrbljujoče pa je tudi z vidika enotnosti volilne pravice, ker bi tako pripadniki manjšine imeli pravico do večjega števila glasov na lokalnih volitvah kot Madžari, ki niso pripadniki nobene manjšine.
Programi/ prireditve
•	24. in 25. junija je potekalo 29. srečanje slovenskih športnikov iz obmejnih dežel v Novi Gorici, kjer je iz Porabja nastopila nogometna ekipa iz Slovenske vesi.
•	Od 26. junija do 2. julija poteka v Monoštru v organizaciji Zveze Slovencev na Madžarskem tabor »Za materinščino«, ki se ga udeležuje 30 učencev iz Porabja in Prekmurja. Zaključek tabora bo 2. junija, v soboto, v Slovenskem kulturnem in informativnem centru. (Več o taboru v naslednji številki. )
•	Mestna občina v Mosonmagyarovaru organizira od 30. junija do 2. julija 8. mednarodno srečanje folkloristov in narodnostni dan, kjer bo 2. junija nastopila FS iz Sakalovec, in Ana Unti, ki bo na »Ulici obrtnikov« predstavila, kako se delajo papirnate cvetlice v Porabju.
•	Slovenska samouprava na Dolnjem Seniku prireja 3. julija 11. slovenski kulturni dan. Ob 10. uri bo otvoritev razstave dveh slikarjev iz Slovenije, popoldne pa kulturni program, kjer bosta nastopili folklorna skupina OŠ Števanovci in gledališka skupina »Veseli pajdaši« z igro »Šaula včeraj, šaula gnes«.
Porabje, 30. junija 2005
6
Bistre oči, naigri obrazi v Porabski vrtcaj
V porabski vrtcaj je dva dni v mejsaci juniuša velko veseldje bilau, ka je Lutkovno gledališče Ljubljana pod vodstvom direktora Marjana Gabrijelčiča nota pokazalo veselo lutkovno igro, špilo. Igro z naslovom „Lutkovni variete” je zašpilo mladi, trno dober igralec Brane Vižintin v vrtcaj Gorenji Senik, Sakalovci, Slovenska ves pa Števanovci.
Male šaulare s seničke pa števanoske šaule smo tu dah pripelati z lerenci v domanje vrtce, varaške male mlajše z vrtca pa v Slovensko ves. Na Slovenskoj zvezi nas je fejs veselilo, ka je vsakša vzgojiteljica rada bila, vsi vrtci so z velkim veseldjom vzeli te lejpi dar. Mlajši so pa od radosti toj pa taum raščali, so bili srečni, gda njim je igralec Brane vsevkdper sedemnajst lutk zašpilo za živo. Videti enoga človeka špilati nagnauk z več lutkami, je nej vsakdanešnja sreča. Tiste male, bistre oči, naigre obraze bi morali videti!
• Direktor Gabrijelčič, kak
ste prišli do toga, ka nam na Slovenskoj zvezi ponidite vaše igre za porabske vrtce?
»Zdaj, ko sta obe državi, Madžarska in Slovenija, v Evropski uniji, zdaj, ko to postaja en kulturni prostor in ko imamo kulturno regi-
jo, ki jo določa slovenski jezik, se nam je zdelo - ker smo največje lutkovno gledališče na teh prostorih - da bi bilo prav, da pokrivamo vaš prostor, kjer živijo Slovenci. Porabski Slovenci oziroma Porabje se nam je zdelo tako malce ob strani v preteklosti in med drugimi je naša naloga, da poskušamo to popraviti in da delujemo v celem prostoru. ”
• Kak vidite naše male mlajše zdaj gda ste oprvim med njimi? Pa odrasle? „Midva z igralcem sva ravno danes ugotavljala po zadnji predstavi, da je to neko posebno območje, predvsem pa da ste ljudje zelo prijazni. To je ugotovitev, ki ni zelo pogosta, se ne ugotavlja povsod. Drugo, mladi, najmlajši, ki so gledali te predstave, so jih gledali zelo pozorno, so bili zelo veseli. Predstava jih je navdušila in videlo se je, da je to nek stik z najmlajšimi. To je tisto, kar smo si mi želeli, zaradi česar smo prišli sem. Tako, da se mi zdi, da Porabje konec koncev ni drugačno kot drugi deli tega slovenskega kulturnega prostora. Le da bo treba malo več in mogoče na malo drugačen način začeti delovati. Zdi se mi, da se odpira, da postaja prepoznavni del tega prostora. ”
• Brodim, ka zdaj na konci vašoga poslanstva
sami leko vidite, ka ste meli dobro idejo, mišlenje s tejm, ka ste nam ponidila najprvim igro, špilo, v šteroj se ne gonči, samo popejva pa špila z dostimi lutkami. Za tadale te pa til mogli pomalek od stopaja do stopaja zdigavati nivo. Mislim nagezik.
»Gotovo, saj verjetno bo treba še res na naslednjih gostovanjih paziti, da bo manj teksta pa več igre, več vizualnih zadev, da se otroci počasi navadijo in da slovenščina z nekaj besedami v teh predstavah potem pride v njihovo uho. Mi seveda nismo edini, ki bi skrbeli za to, da jim jezik pride v ušesa, smo pa med tistimi, ki lahko neposreden stik z otrokom vzpostavimo in smo lahko neki nosilec poslanstva za slovenski jezik. Ko bomo zbirali bodoče programe, bomo pazili, da bo res počasi in stopnjevito naraščala slovenščina in količina besedila, da tega ne bi bilo preveč. Otroke treba najprej navaditi na neko kulturno dejavnost, potem pa počasi pride tudi jezik. ”
• Vi s svojimi predstavami, igrami gvušno odite, spoznavate mlajše v slovenskom prostori v Italiji pa v Avstriji tü. Je kakšna razlika?
,, Ja, prvič, razlika je v tem, da je tam več otrok v enem vrtcu. Drugo je, da so vaši otroci tako na prvi pogled mogoče malce bolj mirni, malce negotovi, malce začudeni, ker so to neke novosti in še ne vejo točno, kaj se bo zgodilo. Tako, da vstopajo šele v ta svet, ne da bi bili prestrašeni, ampak majčkeno so previdni. In ta razlika se opazi. Ampak se mi zdi, če bi prišli že čez mesec v iste vrtce z neko drugo predstavo, bi bil to že drugačen vtis, ker bi otroci že pričakovali, bi vedeli, kdo smo in bi bilo to drugo. ”
Klara Podor
Marjan Gabrijelčič med seniškimi otroki
Kuratorij odločal o podporah
Pred kratkim je zasedal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine, ki je sprejel poročilo o finančnem poslovanju sklada v letu 2004, poročilo o lanskem delovanju sklada ter odločal o odobritvi sredstev pri dveh namenskih razpisih.
Slovenskim organizacijam, inštitucijam in društvom so bile odobrene naslednje podpore:
Za organizacijo otroških in mladinskih kolonij v maternem jeziku: Osnovna šola in vrtec Števanovci - za likovno kolonijo in tabor za spoznavanje lastnega naroda 300 tisoč; Zveza Slovencev na Madžarskem - za tabor „Za materinščino” 200 tisoč forintov.
Za kulturne in verske programe v materinščini: Slovenska samouprava Dolnji Senik - za slovenski kulturni dan 130 tisoč; Društvo porabskih slovenskih upokojencev - za kulturni program 100 tisoč; Osnovna šola in vrtec Gornji Senik - za srečanje vrtcev 100 tisoč, Slovenska samouprava Gornji Senik - za prireditev Igre brez meja 100 tisoč, za romanje v Slovenijo 100 tisoč; Državna slovenska samouprava - za koncert cerkvenih pevskih zborov 150 tisoč; Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel iz Sombotela - za gostovanje števanovskih osnovnošolcev 50 tisoč, za romanje na avstrijsko Koroško 100 tisoč, za božični koncert 50 tisoč, za obisk Andovcev 70 tisoč; Slovenska samouprava Sakalovci - za romanje v Slovenijo 100 tisoč; Zveza Slovencev na Madžarskem - za 2. mednarodno srečanje slovenskih pevskih zborov 150 tisoč, za 10. jubilej gledališke skupine Nindrik-indrik 130 tisoč, za slovenski kulturni praznik 150 tisoč, za romanje v Slovenijo 130 tisoč, za državno srečanje Porabskih Slovencev 400 tisoč, za Porabske dneve 300 tisoč, za 20. obletnico FS Gornji Senik 130 tisoč; Slovenska samouprava Monošter-Slovenskaves -za dan generacij 180 tisoč; Slovenska samouprava Mosonmagyarovar - za pustno prireditev 120 tisoč; Slovensko društvo Budimpešta - za romanje na Koroško 100 tisoč, za potne stroške udeležbe na državnem srečanju Porabskih Slovencev 100 tisoč, za 15. obletnico društva 100 tisoč; Slovenska samouprava Andovci - za vaški dan 140 tisoč, za srečanje nekdanjih Andovčanov 100 tisoč; Slovenska samouprava Števanovci - za vaški dan 150 tisoč, za božično prireditev 100 tisoč, za srečanje s prijateljskimi občinami 100 tisoč, za odkritje spominske table slovenskim župnikom 150 tisoč; Vrtec Števanovci - za rokodelski krožek 60 tisoč; Osnovna šola Števanovci - za športno srečanje prijateljskih šol 100 tisoč, za šolski izlet 100 tisoč, za zimske športne dejavnosti 100 tisoč, za kulturno srečanje med bo-go j insko in števanovsko šolo 100 tisoč; Slovenska samouprava v Budimpešti - za slovenski kulturni večer 100 tisoč, za dan manjšin 100 tisoč forintov.
Pod točko razno je kuratorij želel razpravljati o dodatnih prošnjah za finansiranje nekaterih časopisov, med njimi tudi Porabja, toda zaradi tega, ker so vmes nekateri Alani odšli, ni bil več sklepčen. O teh prošnjah bo kuratorij razpravljal na naslednji seji, in sicer 30. junija.
Javni sklad se je preselil na nov naslov: Budimpešta ul. Oktober 6., št.
Ferenc Kranjec
član kuratorija
Porabje, 30. junija 2005
7
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
C i g a r e t 1 i n i
Že smo čülu pa zvedli, kak se znajo mladi iz Male vesi pri Malom potoki ravnati po starejši lidaj. Vej če bi si gor gemali poštene pa lejpe šege, bi človek nika nej povedo, dapa... Dapa, baja je gé v tejm, ka mlajši dostakrat lagve šege od vekši pa starejši lidi gore Ifvzemejo. Rejsan, raj lagve šege gora vzemejo kak poštene pa nika vrejdne. Tak se je po tom, kak je lagvo bole naprej valaun kak dobra, začno pri Malom potoki eden takšni guč.
- Ge mo ranč takši, kak je moj ata, - si je na glas brodo Feri. - Vsigdar mo emo v žepki od reklina ali pa od lač eno škatülo cigaretlinov. Naraji moje kadiu, če
mo emo delo ali pa mo počivo. Ranč mo se tak ravno kak moj ata.
Na, Feri je biu najvekši pa najstarejši med vsejmi tam pri Malom potoki. Dapa tou ne znamenüje, ka njemi niške nika ne smej prouti povedati. Pa so se zglasili najbole menjši.
-Leko, ka boš takši kak tvoj oča, dapa... - je pomalek začala mala Rožika. - Dapa vsikši vej, kak je lagvo Vaditi, kak svoje zdravdje na nikoj deješ s cigaretlinom, kak ti plača črna gratajo pa so več nej za nikši nüc, kak si več ne moreš odavati. Vsikši človek tadale vej, ka zavolo cigaretlina dosta betegov leko vovdari, - je mala Rožika gučala čidale bole brž pa vsebole na glas. -Dapa nej zadosta, ka vsikši
Vej, kak je nej zdravo
kaditi! Aaaaa, ge bi pa!? Eške bole do kadili, - se je
Zdaj že korila z Vsejm kouU sebe pa Sama s seuv tö.
- Vejpaja, - se je zglaso eške mali Djoužek. - Meni je leranca v šouli prajla, ka nigdar nemo velki možakar grato, če mo cigaretline vlejko. Pa je eške prajla, kak mi pamet vcejlak mrtva grata od vsega tistoga, ka nut v cigaretlini tazgori.
Dapa Feri si je nej dau valati. Nikši takši guč od betega pa od vsega lagvoga se ga je nej dotekno. Če kadi njegvi ata, te je tou dun nej nika lagvoga, se je zgučavo sam s seuv pa bi se vejn eške tadale zgučavo, če bi nej tam med njimi bila edna dekličke ka se njemi je trno vidla. Nej se njemi je samo vidla, liki jo je Feri emo trno rad, samo njoj je tou eške nej vüpo vöpokazali.
- Meni se leko vidi stojkoli od pojbov, dapa če bi cigaretlin vlače po lampaj,
bi ga nikak nej marala meti za svojoga pojba, - se je zglasila od Ferina simpatija, drouvna Irena.
Feri je v ednoj minuti grato vcejlak ovakšni. Tak nagnouk je tapozabo na cigaretlin v atinom rejldini, v žepki od lač pa v lampaj. Tak nagnouk je lübezen do drauvne Irene uničila pa na nikoj djala vsikšo volou do takšoga ali ovakšoga cigaretlina. Kak če bi si nej nigdar brodo od njega, je začo klumati pa prisegati, kak je sploj nej tak bilou, kak je gučo. Kak so ga vcejlak naoupak razmeli! Vej je pa un ranč od toga gučo, kak je tou nej dobra, ka njegvi ata kadi!
- Ge sam vas samo
sprobavo, ka mo vido, ka si Vi broditi od cigaretlinov, -je majüto z rokami, zato ka je sam sebi nej vörvo. - Zdaj pa vidim, ka ranč gnako
brodimo, kak je lagvo kaditi, - je zdaj že vörvo sam sebi tö. - Povej, če nemam istino! Povej, Irena!
Tak zalübleno jo je pogledno, ka njemi je Irena vörvala, ka si je mišlenje od cigaretlinov vcejlak vömejno. Pa ga je una tö poglednila ranč tak, kak bi njega mejla najbole rada. Kak bi ga pa nej mejla rada, vej je pa zavolo nje grato malo bole načišni, malo bole takši, ka ga leko eške bole rada ma.
Miki Roš
8. POLETNI TABOR PREDŠOLSKIH OTROK
15 porabskih malčkov in 14 njihovih spremljevalcev (mamice, babice, vzgojiteljice... ) se je udeležilo 8. tabora, namenjenega mladim iz porabskih narodnostnih vrtcev. S taborom se je tudi (v letošnjem šolskem letu) zaključilo obiskovanje treh soboških vzgojiteljic v porabskih vrtcih, ki so vsak drugi torek v mesecu domačim vzgojiteljicam pomagale, da se tudi med najmlajšimi sliši slovenska beseda. Udeleženci tabora so bivanje v Prekmurju izkoristili za prijetno druženje, igro, pa tudi za kopanje v Moravskih Toplicah in za izlet po Prekmurju.
Tekst in fotografiji: Silva Eöry
Če imaš prijatelja, si bogat človek
Prijatelji so vedno potrebni, v najrazličnejših situacijah. Pravi, dober prijatelj vedno pomaga, je zanesljiv in se mu lahko zaupaš. Tudi moja prijateljica je taka. Poleg naštetih lastnosti je zelo prijazna, kreativna, in če sem žalostna ali slabo razpoložena, me vedno razveseli. Lahko imamo več prijateljev, toda pomembno je imeti vsaj enega, pravega. Pravi prijatelj je razumevajoč, vesel in zanimiv, hitro popusti, če se je zaradi česa razjezil. Toda pri pravem prijateljstvu ni veUkih prepirov. S pravo prijateljico se lahko vedno pogovarjava, se smejeva in čenčava. Skupaj se veseliva, skupaj jočeva, naj bo karkoli. Takšen je pravi, dober prijatelj.
Sofija Hirnök Gimnazija Monošter
Vsak mora imeti prijatelja. Kdor ga ima, nikoli ni sam. Prijatelji vedno pomagajo drug drugemu. Radi se imajo in so vedno veseli. Nikoli ne lažejo drug drugemu. Kdor ima prijatelja, tisti se lahko z njim o vsem pogovori.
Pravo prijateljstvo je večno. Kdor ima prijatelja, živi in dela z veseljem.
Krištof Levente Kiss Gimnazija Monošter
Porabje. 30. junija 2005
36. TABOR SLOVENSKIH PEVSKIH ZBOROV
Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika je letos že tritrestikrat bijo v Šentvidi, gde vsakšo leto držijo tabor slovenski pevski zborov. Ponavadi kakšoga ipa pozovejo zamejske slovenske zbore tü, tak mi tö ojdimo na tau lejpo, velko prireditev.
Tau je tü navada, ka zamejsiti slovenski zbori v soboto večer majo koncert. Letos je osem zamejsiti zborov bilau, ki so se pred sploj velko publiko not-
pokazali.
33 lejt es, 33 lejt ta, depa tak smo eške nej zopojdli kak letos 17. juniuša. Gda smo se že na paut pripravlali, sam dobila od zborovodkinje Marije Trifus telefon, ka jo je nesreča zopojdla, betežna je, ne more z nami. Eno sam gvüšno znala. Naš zbor je pripravleni bijo na tau
srečanje, naši pevci so znali vse, ka je na koncerti pa na drugi den potrejbno bilau* znati. Samo ka kaula brez kočiša ne idejo. Te nam je napamet prišlo, ka mamo Cirila Kozarja, ki je naš orgonist, naš pomočnik, pa z nami dostakrat spejva tü, ka njega zaprosimo, naj nam dirigera. Tau je samo te zvedo, gda je na autobus staupo v Sloveniji. Nika se je nej hrano, vüpo se je, ka se mi tü vküp poberemo, naj nas Sramota ne zaodi.
Pa tak je bilau; Naši mladi pevci so cejlo svojo znanje vödali na koncerti, etak smo pa meli - batrivno leko povejm - velki uspeh. Od tabora, Zvün tega nelüboga dogodka, leko napišem, ka je zelo lejpi biu. Udeležilo sé ga je več kak 150 zborov. Vrejmen je strašno lejpo bilau, mi pevci pa sploj veseli. Pro-
gram je bogati bio. Moški, ženski, mešani zbori so popejvali, pa vsi vküp tü. Večkrat sam že napisála, ka Sto je tau nej vido, nej čüjo, ne more si premisliti, kakša lepota je tau.
Naš zbor cejlo leto dela. Vsakšo leto gnauk je tabor nam nikša zahvala tü. Etak si pa vsakšo leto - na svoje stroške tü - kaj dopüstimo. Letos smo v soboto rano stanili pa šli od doma zatok, ka bi malo nauvoga, lejpoga poglednili. Šli smo poleg Kamnika na planino Krvavec, na 1. 853 meter visiko. Tam vrkaj je strašno lepo.
Slovenska Zveza nam je omogočila tau tü, ka gda smo v nedelo s koncertom končali, smo leko šli v ves Vače, ka je sredina Slovenije. Tam smo se srečali s njigvim pevskim zborom, smo si poglednili spomenik pa smo tam zapeli. Dober piknik nas je čako tam. Depa te smo že trno trüdni bili. Dva dni napona na petaj biti, kumaj malo kaj spati pa na programaj na mesti biti, je nej léko. Na paut nas je sprevodo Jože Hirnök, predsednik Slovenske zveze. Lepo se zahvalimo njemi, Zvezi pa za priliko, ka smo znauvič leko sodelovali na tauj čüdovitoj prireditvi.
Irena Barber
Nepozabno srečanje
Kulturno-humanitamo društvo ALVADOR Cerkno je letos že tretjič pozvalo Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gorenjoga Senika na pevsko srečanje z naslo-
vom od Čedada do Monoštra, »Ko pesem srca vname«, stero je bilau 11. juniuša. Prireditev držijo v Kamniki, v čudovitem arboretumu Volčji potok.
Sploj smo veseli bili, gda smo pred nistarnimi kedni v roke dobili pozvanje na tau lejpo srečanje. Sto je tam nej odo, je nej vido vse tiste »čude«, gda človek sam sebi, svojim očam ne vorva, tisti si tau ne more premisliti, ka takšega kaj tu geste na svejti. Pa geste. Človek s svojo pametjov pa trudom dosta leko stvori. Človek vidi lepoto, ka vse z raužami leko napravi, štere različne farbe majo, dišijo, okinčajo v cerkvaj oltare, domove, razveselijo človeka.
Med tau lepoto pa popejva-mo pevski zbori. Človek od te lepote duplansko volau pa mauč ma, tak čuti, ka se narava z njim vred raduje.
Vsevkup je 18. pevski zborov popejvalo, vsakši zbor je dvej pesmi spejvo. Naš program je zborovodkinja Marija Trifus vküppostavila. Popejvali smo priredbo
Pri farni cerkvici (Jože Leskovar) pa porabsko Mravlja je v mlin pelala (Radovan Gobec).
Po programi smo se z do-stimi spoznanci srečali. Sploj je lepau bilau videti naše »stare« spoznance od Turističnoga društva Vrtanek iz Gornjih Petrovec, dobre pajdaše iz Radovljice.
Tau lejpo paut nam je - kak dostakrat - finansirala, pokrivala Slovenska zveza. Vsi pevci se lepau zahvalimo za možnost, s tejm vred, ka delamo pa mo delali tadala. 	I. B.
NIKA ZA SMEJ...
Ukaz je ukaz Zoli je policaj, v Budimpešti slüži. Etognauk je napauti najšo ednoga pingvina pa ga je neso nut na policijo, gde je predjan etakši ukaz vö dau: »Toga pingvina nesi v živalski vrt (állatkert)! « Zoli na drugi den v slüžbo pride pa pingvina pod pazdjov drži. Zdaj se prejdjen že dere z njim pa ma etak pravi: »Nejsam ti pravo, ka toga pingvina nesi v živalski vrt? «
Zoli pa Zdaj etak pravi: »Do-
bro vejm, ka ste mi prajli. Včara sva bila v živalskom vrti. Gnes va pa v kino šla. «
No, vidiš
Karči pa njegva žena Ema sta se na pauti vküp svadila. Karči etak krči: »Dobro če vejš, ka se ti ranč ne računaš za nikoj nej! «
Zdaj Ema začne kričati: »Kak bi pa tau bilau, ka sé ge za nikoj ne računam? «
Karči pa Zdaj etak: »Zdaj včasin ti pokažem, ka si nikanej vrejdni« pa stavi eden takši. Šoferi etak pravi: »Kelko te prosili, če te me od tec na panauf pelali? «
Šofer je pravo, ka gezero forintov. Zdaj Karči tadala spitavle: »Pa če de moja žena tü z menov? «
Šofer pa: »Te ranč telko, nika nej več. «
Zdaj se Karči k Emi obrne pa ji etak pravi: »No, vidiš! «
Ka je vekša navola?
Šparavan Ivan pa njegva žena sta tak skončala, ka v živlenji si gnauk ja nika velkoga dopüstita. Nut sta plačala na edno paut pa sta na šift sedla. Kak se s šiftom že pau dneva pelajo, večer grata pa te tak kauleg pau
nauči velka rabuka nastane. Krmijo, naj vsakši ta nja šift, zatok ka se je prelüknjo pa se pogrozava. Ivan pa žena sta tü prisildjeniva nut v vodau skočiti, čonakli sta že nej zaojdla etak pa plavata, plavata, kak morete, pa te zaojdita edno velko deskau pa si na njau sedeta. Ivana žena se zdaj etak tauži: »Ivan, tau je nika strašno, vekša navola bi se pa ja nej mogla zgoditi z nama. «
Ivan pa Zdaj etak pravi: »Ka nej? Prebrodi si, kakši velki kvar bi naprajla, če bi za nazaj karto tü vöplačala. «
I. B.
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d. d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne I in etnične manjšine na Madžarskem.