Branko Gradišnik: PROTIZEMLJA Ivan Volarič-Feo: PESMI IN SONG Denis Poniž: SVINČNIKI AVTOCENZURE Majda Kne: V HIŠI V DUŠI Ivo Svetina: LOV NAD OFTERDINGENOM H. M. Osrajnik: SKOZI ISKRENJE Blaž Ogorevc: ZGODBICE Matjaž Kocbek: VRELI KUBUSI Boris A. Novak: OTROŠTVO Samo Simčič: NEKAJ PESMI Branko Gradišnik: PO PADCU Marjan Strojan: IZ ČESA SEM IN DRUGE Ifigenija Zagoričnik: PESMI Emil Filipčič: KEGLER PROBLEMI LITERATURA številka 4,1981 (letnik XIX) To številko je uredil Miha Avanzo. Likovno jo je oblikoval Ignac Kofol. Branko Gradišnik: PROTIZEMLJA 1 Za zdaj je vse prazno. Ni pokra- jine. Ni neba. Samo praznina je, sredi katere vidim zemljo, pusto 2 in prazno. Prvi piš vetra. Valo- vi, ki ne butajo ob obalo, ker obale ni, samo vodovje je, ki va- 3 lovi, kakor da hoče oživeti. Iz popolne teme prihaja zvok, ki na- rašča in upada, narašča in upada. Naokrog je voda, pod mano je vo- da, čista, prazna, brez življe- 4 nja. Voda nima globine, voda je neizmerljiva. Pomočim vanjo prst 5 in ga nesem k ustnicam. Voda je brez okusa, mehka, hladna. Dve kapljici se zadržita na ustnici. 6 Vem zanju, čeprav ju ne vidim. Ena mi polzi po bradi, potrpež- ljivo čakam, kaj se bo zgodilo. 2 Svetloba je dobra. Svetloba je 2 topla. Oči me ščemijo. Zatisnem jih, rahlo razprem veke. Voda 3 je zdaj siva, brezdanja. V njej odseva luč. Pod mano je brez- brežno spodnje vodovje, zgoraj nebesni oblok, skozi katerega prenikajo vode vrhnjega morja. 4 Polobla je zakrita z oblaki. 5 Vodno gladino peni dež. Skozi njegove pramene vidim črto ob- nebja. Tam se vzdiguje temen obris, visok, strm gorski vrh. 6 Tam je otok. Tam je kopno. 3 Življenje bi moralo biti raz- ločno, otipljivo, trdno. Biti bi moralo cilj, ne sredstvo. 2 Zato pride čas, ko se prepu- ščam dihanju, bitju žil, kurji polti, rasti las, topim erek- 3 cijam. Lovim čute. Zbiram jih v sebi. Da se skrčim pred mra- zom, da me opeče ogenj, da me 4 zbode bolečina, da me zaskeli in omrtvi, da me razjeda bo- lezen, da mi izpadajo lasje, rastejo nohti, roženijo pod- plati, vodenijo modra zrkla. 5 Da živim. 4 Otok, to je dobro. Kopno je do- bro. Tam je življenje, tam iz zemlje poganja zelenina, bilke dajejo seme, drevje rodi sad. 2 Plodovi se pobešajo k tlom, rde- či, mesnati, trpki. Z jezikom 3 okušam sok. Lepi se mi na jezi- ku in se meša z mezečo slino. Zobje se narahlo dotikajo lu- pine, raskave in dlakave, je- 4 zik jo iztisne. Plod je zrel, kiselkast, sladkast. Bilke se prerivajo, iz tal poganjajo ka- 5 li. Črna skorja, belo lubje ki- ninovca. Skrivenčene, živalske 6 oblike banjanovih korenin. Vse čaka uresničenja, vse čaka na zlorabo. Med prsti podržim be- lo lilijo, tudi ta bo za sim- 7 bol. Po steblu jo obraščajo su- ličasti listi, vrh stebla se v rahlem grozdu združujejo pec- Ijati cvetovi. Primaknem jih 8 k očem. Na peclju je predlistek, nad njim šest privihanih listov in šest prašnikov z zlato rume- 2 9 nimi prašnicami. Pestič. Plodni- ca. Mehke brazde. Na listih se 10 izloča nektar. Pod noč diši še posebno močno. Naj torej pride- jo ponočni metulji, da jo opra- šijo. 5 Potemtakem noč. Noč! Zvezde, zna- menja let, mesecev in dni. Konec je večnosti, čas se je sprožil. 2 Nébes se začne vrteti, in sonce in luna, ki bosta gospodovala dne- vu in noči, ki bosta barvala kožo 3 in plašila nespečne. V temni sve- tlobi migeta gozd, veje se skla- njajo, oglasi se prvi kreket. Te- daj vse zamrgoli, voda pljusne, ko se iz nje poženejo vodna bi- tja, pod nebo prhnejo večerne pti- 4 ce. Kje bi lahko bil ta otok? Za- mišljam si, da je posajen v mod- ro, južno morje. Kjer sem že bil. 5 Na tem otoku sem že bil. Kjer je 6 bila vas. Kjer je bilo skladišče soljenih rib. Kjer sem naredil človeka. 6 Sedim za težko mizo iz zlataste orehovine, prekrito z debelo ste- kleno ploščo. Izpod stekla me gle- dajo posnetki deklice, dečka, žen- ske, ki so ji ustnice otrpnile v 2 šobi. Na mizi je telefon. Na mizi je knjiga, ovita v bel papir. Na 3 mizi je svinčnik. Papir. Pepelnik. Vse ko da kleči, ko da je ravno- 4 kar doskočilo in kiecnilo. Ko da si oddihuje, preden se bo pog- nalo vame in mi skočilo za vrat. 5 Tipke pisalnega stroja tolčejo po papirju, sekajo in ločujejo ga, napolnjujejo ga z otokom, prelivajo z vodovjem. Miza je 6 iežka, trdna, negibna. Naj bi mi svet reči dajal poguma? In 7 moji poljubnosti čvrstino? Ta stroj na mizi pred mano, te tip- ke, ki se stegujejo kot kače! Obmirujem. Odmaknem roke, skri- 8 jem jih za hrbet. Naredim se plitkega, kot peščenec krhkega, kot voda prozornega. Spodaj vidim bele kamenčke, zlizane od vode, školjčno lupino, prah, ki ga po vodi zvrtinči rakovica. 7 Naredimo torej človeka. Pretegne naj svoje ude, da začuti napete 2 kite. Naj se ozre krog sebe. Naj se zravna. Človek, to je dobro. 8 Pretegnem svoje ude, da začutim napete kite. Sklepi me lenobno zabolijo. Sklenem dlani in pok- nem s členki, usta mi kar sama 2 zazehajo. Mehkoba, ki obdaja okostje, je moje telo, moja zu- nanjost. Telo stoji pokonci. 3 Stopala so uprta v tla. Spodaj 4 se v mesečini svetlika prod. Od morja prihaja pljuskanje. Gre- beni valov se belkasto penijo 5 ob čereh. Kaj počnem tu, na tej samotni obali brez stopinj v pesku, brez počrnelih kamnov, 6 zloženih v ognjišče, ko vame vdira hlad močevne, vetrovne jeseni, ko krekeče žaba in ji odgovarja glas težke živali v goščavju? 3 9 Ob zori prikorakam v vasico. Dani se, vse postaja rožnato. 2 Vas stoji na koncu rta, ki se pomalja v oljnato gladino. Tri- je možje potiskajo čoln po le- 3 seni drsnici v vodo. Na oknu visi obraz. Ponekod že kurijo, 4 dim se plazi kot žival. Vonj po slanem, po gnili morski tra- vi, po ribah. Ribiči mi pove- do, da pride poštna ladja čez 5 tri dni. Za tri dni sem torej priklenjen na tuji otok, tri dni moram preživeti v vasici. 10 Brž ko lahko misel izraziš, ni vredno, da bi jo izrekel. 2 Govoriti je treba samo neme besede. Kdor kaj pove, je iz- 3 dajalec. Samo molk. Samo pri- bliževanje pravemu molku. 11 Ko je ladja s sivolasim, va- se zapetim kapitanom na od- 2 prtem, se nebo pomrači. Še vidimo ribiške čolne, ki se zasučejo proti otoku v da- ljavi. Njegov vrh ovijajo 3 oblaki. Oprijemamo se motne, mokre ograje iz medi, ki jo škropi vse hujši prš. Mor- 4 narji tekajo gor in dol. V čajni kuhinji se razliva rum, vonj se omotično širi k nam, steklenice brez reda padajo s polic. Ampak to še ni 5 nič. Tam na obzorju se vzdiguje ciklon, siv vrtinčast stožec z vrhom v temi. Ladjo zalivajo va- 6 lovi. Prav natančno vidimo, kako se v ciklonu s poblaznelo vztraj- nostjo sučejo stoli, čevlji, dre- vesa, kokoši, postelja s pernico, hiše in pristave, ptiči in ladje, 7 mačke z mišmi. Ženska v težkem pletenem ogrinjalu nam maha in kliče in kaže proti središču vr- tinca, ki ga zakriva ta kalejdo- 8 skop. Kaj bi nam rada sporočila ta ženska s celine, po vsem vi- dezu kmetica, ko se skozi hrušč viharja ne sliši nič drugega kot krik iz tvojih ust, ki se skuša 9 vzpeti pod nebo? Kaj vidi tam, česar mi ne bomo, če nas vihar ne sprejme vase? Ciklon reže v vodno gladino prepadno brazdo. 10 Tik preden nas prekrije, spu- stim ograjo, nekaj zaradi iz- črpanosti, nekaj zato, ker bi 11 rad že slišal žensko. Ampak la- dja hoče dol in gosti zrak pri- tisne na moje rame, na téme, da ji s svojo težo še pomagam po- toniti. 12 Stopam po produ. Otok je pust, nenaseljen, obhodim ga v dese- 2 tih minutah. Nekdanji ognjenik je, z razdrapanim žrelom. Lava je črna, leskeča, po njej ti drsi, da ne moreš in ne moreš 3 na vrh. Rastje je redko in ža- lobno, tu pa tam osat, tu pa tam bažiljka. Hranim se s kla- pavicami in rakovicami, ki jih 4 nabiram po plitvini. Nekaj ted- nov preživim v pričakovanju, po- tem se zavem, da ne bom nikoli prišel z otoka. Zdaj postane 4 5 življenje samo še običaj. Lasje mi izpadejo, brada se zredči in pobeli, koža se izsuši, uvene in se naguba, po njej se razrastejo umazane pigmentne pege. Noge po- stanejo prozorne, pergamenaste. 6 Glava kinka na tenkem vratu. Po- stanem golšav, čeprav tu pa tam odpijem požirek morja, da bi imelo telo dovolj joda in soli. 7 Morja ni zato nič manj, iz mene se spet steka vase. Življenje 8 se iztiska iz mene. Ko se zve- čer u ležem na morsko travo, se zavem, da ne bom več vstal. ga so me seveda pri priči vta- knili v ječo, no, zaprli v skla- 3 dišce s sodci soljenih rib. Smrad je neznosen, prekriva mi čute, da sem kot slep in gluh, zažira se vame in spodriva iz mene tisto, 4 kar sem še voljan sprejeti. Pri- seljenci bi radi od mene zvedeli čimveč, vse. Kdo sem? Kaj počnem 5 tu? Čemu prihajam? Zakaj ne od- neham? Kdo me pošilja? Med dol- gim, nesmiselnim trpinčenjem me vendarle zamika, da bi povedal, 6 da bi izrekel. Ni me strah konca, ampak rad bi videl, kako je biti izdajalec. Kako je, če živiš do dna. 13 Tema je. Naokrog je voda. Valo- 2 vi pljuskajo. Ni lune, ni zvezd. 3 Ni svetlobe. Samo voda krog me- ne. Slišim jo, ko diha kakor ži- 4 va. Z rokami zatipam po algah, ampak čuti mi mrtvijo, pod prsti ni ničesar, kakor da sem razpet med nebom in vodo, kakor da ni 5 drugega kot voda. Z nebesnega obloka se zliva voda. To je do- 6 bro. Z jezikom jo okušam, spet jo okušam, čeprav je deževnica, mehka, brez okusa. Za zdaj še ni vse prazno. 14 Vem, otok je uklet. Otok je iz- mišljen, ustvarjen nalašč zame. 2 Ampak po čigavi podobi in slič- nosti? 15 Kolikor sem razumel, se vaščanom zdi, da sem sovražnik, starose- 2 lec ali domorodec. Kot takšne- 16 Če preživljam svoj čas dejavno, rekel bi, z mislijo, če preu- darjam, tuhtam, sklepam, vrtam, iščem podatke, gledam naokrog, 2 zbiram snov, si skušam zapom- niti sanje, brati znamenja, če kopljem za resnico, če si delam zaznambe in načrte, imam napos- led vse zapisano in je treba sa- 3 mo še prepisati. Ampak potem mo- ram pozabiti, da zdaj nisem več tisti od prej in da tisto, kar teče in se oblikuje, ne bi sme- lo nikoli obstati. 17 Kapitan se na vsa moja vpraša- nja, na vse moje dvome in po- misleke samo muza, razkazu- joč svetlo, negovano zobov- 2 je. Ne, viharja ne bo. Obla- ki so prenizko. Ne, to ni bur- 5 ja, nedolžen južnik je, prav ugoden veter, če bi radi od- 3 pluli. Njegova polt je mede- " na, tako gladka je in nabita z življenjem, da me pograbi: prijel bi jo za ušesne meči- ce in mu jo potegnil čez gla- vo, da bi se pokazalo lutka- 4 sto ogrodje. Naj mu nasedem in stopim na krov? Kapitanu klecajo kolena, nevajena va- 5 lov. Vrže ga nazaj, da se mo- ra oprijeti motne medenina- ste ograje. V zadregi se mi 6 nasmehne. Kapitan ni bil ni- koli na morju. 18 Sredi jase raste drevo. Ja- 2 sa je sredi vrta. Vrt sredi gozda, sredi otoka. Na dre- 3 vesu raste sad. Drevo ima razkrečene korenine, kakor da bi se ustopilo pred zad- njim skokom. Kaže mi grčavi, 4 brazgotinasti trup. Veje ukrivlja v nerazumljivem gi- bu. Na drevesu raste sad. 6 Utrgam ga in ga potežkam. 6 Rdeč je, mesnat, trpek. Z jezikom okušam njegov sok. Zobje se narahlo dotikajo lupine, raskave in dlakave. 7 Sad je kiselkast in sladek hkrati. Potem sedem pod dre- vo sredi vrta in začnem ča- kati, kdaj se bom spremenil, 8 kdaj postane golota gola, kdaj se bo treba pokriti s figovim listom. 19 Stopam po produ. Ob vodi se vle- če ozek pas belih kamenčkov, zli- 2 zanih od morja. Nadnje se skla- njajo prve veje gostega drevja, ovešenega s težkimi, neznanimi plodovi, ki se jih tako bojim okušati. Če stopiš samo nekaj ko- 3 rakov v gozd, te ovije večer. Vsi obrisi se komaj vidno čt- tajo na zeleni steni. Ovijal- ke, papige, vrišč življenja. 4 Stopala se udirajo v toplo prst. Zemlja mi daje vse, kar potre- 5 bujem. Včasih obstanem in pri- sluhnem bitju srca. Da, to sem nedvomno jaz, to je moje telo. 6 Gladko, golo, bledo sredi pra- gozdnih senc. Ko se zjutraj pre- 7 budim, živim, živim, živim. Ko se zjutraj prebudim, živim. Zju- traj se zbujam, moje telo je 8 gladko, golo, posuto z roso. Po njem se razliva toplota. Notri je srce, in ožilje, in živčev- je, tam so vretenca s hrustan- 9 cem. Moja drža je pokončna. Gla- 10 vo vzdigujem proti nebu. Hvale- žen sem mu za dež, ki napaja plodno zemljo. 20 Zjutraj me najdejo domorodci. V očeh se jim kaže, da vedo, 2 česar jaz ne vem. Obred inici- acije je boleč, obred umiranja mučen. Za domorodce sta drevo in človek eno: človeške noge so korenine, trup je deblo, za pri- spodobo človeške glave so jim 3 drevesni sadeži. To ima še po- seben vpliv na njihovo omiko. 6 Domorodci so lovci na človeške glave, vsaka žival, ki jé od drevesa, je prispodoba te pred- 4 stave. Podobno ima svoj pomen v redu stvari tudi bogomolka: samica po parjenju često od- 5 grizne samcu glavo. Tudi tako se kaže temeljna značilnost domorodske omike: da se živ- ljenje ustvari, je treba ne- kaj uničiti, smrt je prvi po- 6 goj življenja. To je še en do- kaz za prvino rodovitnosti, ki se skriva v lovu na glave in v njegovi naravni posledici, 7 v ljudožerstvu. Moje telo so položili v pogrebno lopo, devet metrov nad njo je izpita, oglo- dana lobanja strmela čez prizo- rišče, nataknjena na vrh naj- 8 višjega bambusa. Okrog lope so naložili korenike banjana. Okrasili so jih z barvitim, na- gubanim ličjem iz pragozdnega krotona, nad njim so stale fi- 9 gure lisic in golobov. Te skrbno oblikovane figure bodo pomagale duhu umrlega, da bo odletel v 10 kraj pod morjem. Tam je zadnje počivališče njihovega ljudstva, dežela, kjer ni treba plezati na noben hrib, kjer ni treba obdelovati vrta, kjer ni tre- ba na odprto, zaprto morje. 21 Ali naj še skušam pojasniti reči? Ali naj še skušam ra- zumeti otok, morje, sebe v nedosegljivi deželi pod nji- 2 ma? Skušam čutiti. Čutiti kopno, obdano z morjem, te- lo, oblito z vodo, telo-dre- 8 vo, glavo-sad. Skozi vodo preseva steklasta gladina. Pod njo zrejo vame negibne podobe. Kako naj sploh kdaj odidem z otoka? Ženskin na- šobljeni nasmeh napol prekri- va knjiga, ovita v beli pa- pir. Ustje šumi. Vzdiguje se težki veter z morja. Di- ši po živali. Koža se gr- banči. Nikdar ne pridem na otok. Stropi škripajo, po prostoru se vleče dim, otrok v posteljici se joče, pohištvo stoka, tiger med drevjem škripa z zobmi. Otok, telo, noč, tlakovana cesta. Tipke tolčejo po niču, ki se pod njimi spre- minja v otok, še vedno se zdi, da to ne more biti konec. 7 IVAN VOLARIČ-FEO: THE LAW MUST CHANGE V hrbet mu zabode nož brez ročaja sunkovito ga izdere nož je tudi brez rezila SAMORASTNIK na hribu je rasel osamljen hrast pa so ga posekali (pička jim materna) HUDO KRATEK DIALOG EC bog: ustvaril bom kozmos lepi svet bom naredil tu-kajle bo zemlja zamesil bom ljudi živali rastline kamenje ustvaril krasno se bodo imeli če bodo hoteli človek si bo sam pomagal kakor bo vedel in znal vladala bo pravica svoboda se bo sprehajala vedno in povsodi raj bo na zemlji na veke vekov amen. lucifer: taj film nebuš videi! PRAŠIČ, ki je cvilil na dvorišču ogromne kmetije, ki jo je androv oče kupil od nekega Italijana, ki je prekupčeval z zelenjavo in, ki je povozil pešca na prehodu za pešce, ki so ga odpeljali v bolnišnico, ki je med prevozom umrl in, ki je zapustil ženo in tri otroke, ki še vsi hodijo v šolo, ki so jo zgradili avstrijci pred stodvajsetimi leti, ki so že vsi pomrli, ki imajo nagrobnike, ki so iz marmorja, ki ga kopljejo na nabrežini, ki ni daleč od trsta, ki je bil nekoč slovenski, je crknil predvčerajšnjim — dva dni preden so ga hoteli zaklati pred ki vejica spi ŠEST PIK v veži je kolo pokonci sveča je v predsobi postrani nahkasti je polegnjen v spalnici v kuhinji je obešena slika kipec je v izbi prevrnjen na koncu hiše /e E.M. z ognjem in mečem v rokah usmrtitev jutri 29. feb. ob zori l.r. 8 THE ZEN SONG FOR DAVID NEZ bazén fazen enofazen dvofazen gažen globokogazen bojazen dokazen blazen golazen gomazen buržoazen enoobrazen brezobrazen bolezen brezizrazen brezen hlsterezen grezen bakrorezen hitrorezen dvorezen dvopotezen brzopotezen dvostezen brezobvezen dolgovezen brezvezen elektroHzen grizen devizen benzen dozen dubiozen graciozen ambiciozen grandiozen religiozen ceremoniozen arteriozen buršikozen glukozen arzen celulozen famozen gramozen animozen gumozen humozen gangrenozen generozen anginozen avitaminozen bituminozen gripozen heterozen grozen prepozen bravurozen dovozen drzen disperzen človekomrzen borzen 9 delomrzen difuzen bluzen bazen dvobazen medfazen nepregazen neprijazen kazen nakazen nekazen lažen mrgolazen klečeplazen mazen kurtoazen maloburžoazen neopazen narazen mnogoobrazen izobrazen mrazen neizrazen ljubezen izrazen navidezen jezen mitraljezen železen majonezen brezen derezen enorezen lesorezen neoprezen neustrezen natezen iztezen navezen neobvezen hitrovezen nerazvezen nezvezen neprecizen analizen mizen krizen namizen molzen impulzen kolhozen kapriciozen infekciozen nepretenciozen in ven dozen melodiozen ingeniozen monstruozen kariozen leprozen misteriozen kancerozen deliriozen kave rnožen 10 kuriozen libidinozen narkozen intravenozen mukozen mimozen muskulozen nitrocelulozen neskrupulozen prijazen nadvozen prestrezen nevozen oprezen neprevozen posamezen pogrezen avtoprevozen prikazen polblazen kolovozen oplazen oazen frazen nervozen opazen izvozen obrazen ljudomrzen porazen konkurzen meduzen konfuzen koruzen luksuzen prazen polprazen počezen protezen pozen pompozen pregrozen prozen obvozen perverzen pavzen osmozen predrzen potezen obvezen predolgovezen precizen omizen polzen pulzen oficiozen protituberkulozen trifazen tiholazen topazen razen tisočobrazen trapezen slamorezen 11 sintezen tripotezen stezen širokopotezen šeststezen raztezen starozavezen šoloobvezen turkizen reprizen solzen tifozen rogozen sovhozen tendenciozen studiozen seriozen silikozen škandalozen trihinelozen skrofulozen tuberkulozen sklerozen rigorozen tržen porezen torzen aminobenzen sluzen trezen zen DIVADZEN aufiderzen 12 Denis Poniž SVINČNIKI AVTOCENZURE (iz knjige Gluha loza) I. tudi svinčniki avtocenzure so rdeči, hej, konji, rakete, poldan je blizu, šmarna gora, kraljica v daljavi zamoMe sinjine. hej, mistika, konji, ral Kegler: Ali si zaljubljen vanjo? Janko: Prosim vas . . . Kegler: Rekel sem ti, ni več časa za obotavljanje, zdaj si vitez patološkega inštituta, ne pa kakšen melanholičen trubadur. Naša nagrada je živo meso! Mitja, zabij me. (se uleže v krsto, Mitja povezne pokrov in začne zabijati žeblje vanj, Janko, pogreznjen vase, s stisnjenimi ustnicami stoji poleg njega) Janko: Zabijaj, zabijaj! Prekleti cepec, vsako stvar zaserješ. Zakaj si odprl krsto Johanci, če sem ti stokrat zabičal, da je ne odpiraj nikomur?! Mitja: Kakšni Johanci? Janko: Kaj, zdaj se b)oš pa še pretvarjal pred mano? Mitja: Nikomur nisem odprl krste, častna mi roka. Janko: Osebno Kegler mi je vse povedal, Mitja. Mitja: Drugega ne vem, kot to, da je gospod Kegler, takoj zatem ko ste vi odšli, ukazal meni in Tonetu,naj ga odpeljeva na pokopališče in ga šele tu položiva v krsto, da se ne tx) še po poti mučil s kisikovo bombo, (v Mitjinem glasu je nekaj tako prepričljivega, da ostane Janko brez besed, obema pogled pade na krsto, čez čas se Janko zdrzne in se s stisnjenimi pestmi požene v nasprotno, desno stran) Janko: Moram! Moram! (v istem hipu mu nasproti pritečeta Boris in Jožko) Boris: Prihajajo! Jožko: Prihajajo! Janko: Kje so? Boris: Pred vrati. Janko: V grmovje oba! (stečeta v grnmovje za vežico) Zabijaj, Mitja, zabijaj, jebemti strica! Poslušajta me zdaj. (Boris in Jožko se dvigneta iz grmovja) Krsto morata imeti vedno pred očmi, razumeta! In če bi se kdo plazil tod okoli, mu zagrozita s pištolo, prisilita ga, da spleza čez zid! Jožko: Razumem! Janko: Tišina! Na moje znamenje, pazita zdaj, ko vzdignem roko, takole, planeta ven iz grmovja, drugače sta ves čas skrita, razumeta? Samo v primeru, če dvignem roko, prideta ven. Jasno? Skrijta se. Mitja, pohiti, kaj mečkaš! Kje je Tone? Toone! (pritečejo Tone, Lojze in Riko, z desne) Tone: So že tu. Janko: Krsto na ramo in gremo! Mitja: Nisem še zabil do konca. Janko: Pusti, nimamo časa, vzdignite ga! (vsi štirje ga vzdi- gnejo in nesejo za Jankom na desno) Hitro, hitro, ne smejo nas dobiti tu. (Odidejo) Boris: (z Jožkom se dvigneta iz grmovja in gledata za odhaja- jočimi) Madona, a? Zdaj se je pa začelo. Jožko: Ti, a misliš, da bo kaj mrtvih? Boris: Veš da. (vzdigne pištolo pred obraz) Pištole so že pripravljene. Jožko: Jebemti, nič mi ni do tega, veš. Boris: Prej bi mislil, fant. Jožko: Izginiva, a, kaj praviš? Boris: Kdo pa ti brani? Tamle je izhod, stopiš par korakov in zunaj si. Jožko: Ti ne greš? Boris: Ne. Zame bi bil to propad. Jožko: Kaj pa imaš od tega? Zvezane roke. In vsakomur si na razpolago kot prostitutka. Boris: Si si kdaj prerezal žile? Jožko: Kaj? Ne. 53 Boris: No, jaz sem si jih enkrat prerezal. Niti ne zares, nisem mislil na samomor, prerezal sem si kožo in malo načel žile, toliko da so me spoznali za blaznega In me odpustili iz vojske — bilo pa je v tem nekaj sramotnega, izhod, kakršen je ta, ki mi ga zdaj ti ponujaš. Jožko: In zdaj tx)š poklal nekaj ljudi, da se dokažeš? Boris: V mojem stranišču je danes umrl pajek. Videl sem ga. Jožko: Kaj hočeš reči s tem? Boris: Tu smo, nič dnjgega. Jožko: Pazi, prihajajo. Boris: Tu smo, nič drugega. Jožko: Pazi, prihajajo. Boris: Naj le pridejo, čakam. Jožko: Skrij se, so že tu! Boris: Tudi jaz sem tu. Jožko: (ga vleče za rokav in za ramena, da bi ga potisnil na tla) Skrij se, skrij se! Boris: (ga udari po temenu kot muho) Tišina! (Na oder pride pogrebni sprevod, na čelu štirje pogrebci, Tone, Lojze, Riko in Mitja, za njimi župnik, potem Johanca In Karlinca, nato Magda In Adolphus, zadnja Janko In Mark; vsi po vrsti so seveda presenečeni, ko zagledajo Borisa, ki negibno stoji na mestu, od trebuha navzgor razkrit nad grmovjem, vendar to ne more ustaviti njihovih korakov; Janko gleda Borisa divje, z Iz- buljenimi očmi, kot bi ga hotel prisiliti, da ponikne za grmovje, pokaže pa seveda ne, da je v kakršnikoli zvezi z njim, pogrebci položijo krsto pred grob) Župnik: Gospod, tu imamo pogreb, zakaj stojite za grmovjem, da ne moremo videti vaših rok? (vsi gledajo Borisa) Boris: Čiste so. (vzdigne roke) Župnik: To je škandal! (Janku) Še na pogreb si pripeljal revol- veraša s sabo! Janko: Dajte no, župnik, lepo vas prosim. Za vsako ceno hočete v človeku videti morilsko orodje. Župnik: Da, tega se bojim, priznam. Janko: Nenavadno, če včeraj niste imeli takih pomislekov, ko ste poslali svojega človeka, da je pokojnemu Izstrelil šaržer nabojev v glavo. župnik: Dobro veš, da to nI res, Janko. Karlinca: Zaradi koga smo zdaj tu, zaradi vaju dveh, ali zaradi očeta? župnik: Zaradi nas vseh, gospodična. Če ml date samo minuto, vam dokažem, da trpite brez potrebe. Trdim, ta človek je živ! Boris: Ali lahko pomagate še meni, gospod? Bolečino Imam v glavi, prejle me je nekaj presekalo tule v čelu ... In zazdelo se mi je, da sem se zadnjič ozrl v preteklost. In od tega, kar sem videl, mi je ostal grenek okus v ustih, kot da sem se do grla napil piva. Spletka, to je vsa naša preteklost. Vrše, trnki, mreže, kopja, skrite jame z ošpičenimi koli, katapulti, puške, topovi, podmornice. Boli me, da moram, živ človek, stati tule s smrto- nosnim orožjem v žepu In gledati vas, žive ljudi, ki skrivate vsak svojega aduta v rokavu, In njega, ki leži v tej krsti živ, s kisikovo txjmbo na trebuhu In s plinsko, dihalno, kaj jaz vem kakšno masko na glavi. In nazadnje še tebe, ubogi prijatelj, ki skrit za gnnovjem trepečeš ob mojih nogah. Župnik: Z blaznežem se ne mislim pogovarjati. Zdaj trdi eno, čez pet minut bo pa streljal name. Jožko: (sunkoma vstane Iz grmovja) Kaj pa z mano, se boš z mano pogovarjal, a?! Se ti mogoče zdim preveč marginalen, a? O, seveda, gospoda bi rada imela svojo zabavo, ml pa naj stojimo v ozadju in strežemo. Ampak s tem smo končali. Ja, priznam, skrival sem se, ampak zdaj sem vstal! Zdaj boste videli svojega boga! Iz vas bom naredil marmelado, psi! župnik: V takih pogojih ne morem ostati! (gre na desno, kot da bo odšel) Johanca: (prestrašena) Kdo sta ta dva moža? Magda: Ja, madona, fantje, zgrabite ju. Adolphus: (prime Johanco) Mirno, mirno, nič se ne bo zgodilo. Župnik: Kdo sta?! Skrivata se, v grmovju kot dve pošasti, vsa v črnem, tako kot gospod poročnik, ki se seveda dela, da ju še nikoli nI videl — mislim, da tu vprašanja ni, to so tipične metode patološkega inštituta. Janko: (skrajno predrzno) Res je, to sta zaslužna moža, v naj- težjih preizkušnjah sta stala gospodu Keglerju ob strani, zato imata vso pravico, mogoče večjo kot ml vsi, da prisostvujeta pogrebu svojega voditelja, tudi v grmovju, če jima je tako po volji, (župniku) VI ste pa zadnji, ki lahko komu kaj očita glede kroja in barve obleke, predrzno in ošabno ste se oblekli v opra- vo kardinala, ste pa navaden župnik. Župnik: Tega nisem storil zaradi sebe, dobil sem take direk- tive. Janko: Kaj onadva nista dobila direktiv? Povej, Jožko, ali ti je bilo ukazano, da se skriješ v grmovje? Jožko: Seveda. Janko: No, vidite. Adolphus: (se glasno zasmeje In odkimava z glavo) Ljudje, to so klobase, to so metrske klobase. Župnik: To so blazno resne reči, mladenič! (vendar se zdaj že tudi pogrebci smejejo, kar navda Johanco z upanjem) Johanca: Karlinca, oh, jaz pa vse bolj upam, da je oče res živ. Karlinca: (jo objame) Da, tudi meni se zdi. Magda: Ja, zakaj pa potem ne vstane In nas neha mučiti? Janko: Vprašajte gospoda kardinala, on vse ve. Župnik: Da, resnica! Ta hip sem v duhu zagledal belega ange- la, ki mi je Izročil ključe spoznanja. Tule so! (potegne ključe iz žepa, odklene nevidna vrata, jih odpre In stopi skozi) Z novimi očmi vas gledam. Ljudje, mi vendar ustvarjamo ta svet. Stra- hotno previdno bi morali ravnati z vsakim kamenčkom, ki nam pride pod prste, z vsako vejico, šele kako pa z živimi bitji, (mukoma) Surova sila ... ne sme . . . nikdar ne sme . . . zma- gati . . . Boris: Je to vse? Župnik: (poražen) Da, to je vse. Boris: Potem se pa lahko spet skrljeva, Jožko, (počeneta za grmovje) Janko: (v zanosu stopi pred krsto) Gospod Kegler! Šele danes, zdajle, ta trenutek, sem s telesom doumel, kakšna neizmerna, globoka energija nosi vaše dejanje. Vztrajati! Ne predati se! Živeti sredi smrti. Premagati nesmisel s hladnim, skalnatim očesom. Ta noč govori za vas, vsi ti ljudje govorijo za vas in tišilna, zadnja, edina tišina, kliče vaše ime. Naj večno živi patološki Inštitut! (pred zadnjim vzklikom potegne pištolo iz toka, jo nameri visoko v zrak In s klicajem sunkoma ustreli tri krogle v krsto; krik, groza, osuplost, Jožko in Boris vstaneta iz gnnovja, Janko župniku) Ali zdaj verjamete!? Župnik: Kaj si storil, Janko! O, bog, uničil si ves napor! (Karlinca se vrže na krsto, za njo Johanca, kriki, jok) Karlinca: Oče! Oče! Johanca: Kje si!? (Adolphus In Mark razjarjena stopita proti Janku) Janko: Jožko! Boris! (Jožko In Boris potegneta pištole. Mark in Adolphus obstaneta, Janko pomigne Magdi) Magda, poskrbite zanju. Mgda: (v grozi, da ne tx) ustrelil še nje, steče k dekletoma) Pojdita, pojdita s teto, ubožci moji, še ubil nas bo, vse, postrelll kot živino, (ju vzdigne s krste in odpelje na prejšnje mesto) Janko: Mark, ti si Imel pripravljen nekakšen govor? Mark: Kaj? Janko: Beri! (Mark prestrašen, roke se mu tresejo, stopi h krsti in vzame papir iz žepa) Boris, Jožko, skrijta se! 54 Mark: (Jožko in Boris se skrijeta) Doletela me je težka nalo- ga ... prebrati posmrtni govor človeku .... ne morem, ne morem. Janko: Moraš! Župnik: Janko, vsa ta filozofija ti je vsiljena, napolnili so ti glavo z rečmi, ki jih ne razumeš, zavoljo surovega vztrajanja mečeš življenje v brezno! Janko: Beri naprej! Mark: Dragi gospod Kegler. Dragi naš primarij. Imel sem to čast, da sem bil vaš učenec in kasneje tudi vaš asistent. Ravno vi ste me z dobroto, potфežíjivostjo in čudovito vero v človeka popeljali v tesno, dih jemajočo sobo secirnice. V umetni neonski svetlobi ste predme na mizo položili truplo in mirno vodili skalpel v moji negotovi roki. Z vašo pomočjo sem premagal začetno grozo in z vašim zrelim odnosom do dela presegel nizke pobu- de razuma, ki si je raztreščen, šokiran, iskal olajšanja v per- vertiranem vrednotenju idealov, posmehu in absurdnih domi- slicah. Tako sem nazadnje, v pravem pomenu besede, postal vaš asistent, in moja velika želja je bila, in je še danes, posebno danes, ko vas ni več, nespremenjena in enako močna — da bi imel pogum in tisto radostno, optimistično vero v življenje in da bi bil tudi v tem, za vse nas tako tragičnem trenutku, sposoben sprejeti nase odgovomost in breme učitelja novih, mladih rodov, ki prihajajo za vami. (kot da so šele v tem trenutku vsi začutili, da je Kegler zares umrl, Johanca in Karlinca zaihtita globoko iz prsi, tudi Magda si mora zakriti oči, Adolphus pre- tresen, Janko pa krčevito stiska ustnice, obraz mu trza in solza se mu potoči po licu) Gospod Kegler. Vest me ne peče, ker je moj govor tako skro- men in kratek, prepričan sem namreč, da bodo vaša dela trajno obKjržala spomin na vas med nami, dosti bolj, kot pa bi to mogle storiti moje besede. Hvala vam. Magda: Vidim ga! Vidim ga! Vstaja, velik in mogočen, s šlemom svetega Mihaela na obrazu, prebodel bo hinavsko kačo — zmaja in nam pokazal pot iz zablode. Glejte, krsta poka, silna jeza jo stresa. Karlinca: O, teta — Johanca, pomagaj mi, napad je dobila! (z Johanco obzirno primeta Magdo, ki rine proti krsti, pristopi še Mark in jo zavzeto, profesionalno miri) Janko: (pogrebcem) Primite krsto in jo položite v grob. župnik: Ne, stojte! (Janku) Ali imam pravico tudi sam spre- govoriti besedo pokojnemu? Janko: Dajte, dajte, samo hitro. župnik: Ne delaj se osomega in vzvišenega pred mano, preveč dobro te poznam, dečko. Držal si se me, kot se otrok drži mate- rinega krila. Ubogljiv, uslužen, bil si mi oproda, čeprav tega nikoli nisem zahteval od tebe. Hotel sem ti razkazati življenje, kakršnega sem sam izkusil in niti enkrat ti nisem ničesar vsi- ljeval, nasprotno, govoril sem ti, da moraš sam izbrati, s svojo voljo. Vedi, da sem bil vesel tistega večera pred tremi leti, ko si zadnjič prišel k meni in mi z brabnečimi besedami naznanil, da odhajaš in da se odslej požvižgaš name. Mislil sem, da si se našel in da je moja naloga uspešno opravljena. Ti pa si samo zamenjal oblastnika — ker to rabiš, nekoga, da ti ukazuje — in se odšel udinjat h gospodu Keglerju. Motiš se, če misliš, da ti bojo vojaški škornji in pištola, ki jo nosiš za pasom, dali kaj več samozavesti. Meduza ne more plavati proti toku. Janko: Ali hočete, da jim povem, česa ste me učili? župnik: Povej, če ti teži srce. Janko: (se zasmeje skozi nos) Ne, ne bom, toliko usmiljenja še imam.--No, dajte, dajte, govorite že enkrat. župnik: (se ne zmeni zanj, stopi h krsti) Kegler. Prišel sem, da bi opravil svojo polovico dela, tako kot sva bila domenjena. Usoda pa nama je oljema pripravila kruto presenečenje. In ravno v luči dogodkov, ki so se brezobzirno, eden za dmgim. nakopičili v tem kraju, sem zagledal vso najino zablodo. Teorija je eno, Kegler, drugo je resničnost. Z ljudmi se ne da razpo- lagati kot s šahovskimi figurami. Živi so in vsak od njih ima v sebi biser, tako kot ga imava midva. Če pa jim ta biser hočeš nasilno ali premeteno odvzeti, jih oropati in pustiti v bedi, zato da bi svetil sam — potem ostane svet gol in surov. In v njem so streli, v njem je nerazumevanje. In tesnoba. In blaznost. — Prosim te, če je mogoče še kaj, česar jaz ne vem, kakšna skrita resnica, ki je moje oko ni znalo uzreti, vstani — vstani in povej, (tišina, župnik z napetim telesom stoji pred krsto, tišina, se obrne in gre na svoje mesto) Adolphus: (župniku) Oprostite mi, prej sem vse jemal lahko- miselno, šele zdaj sem spoznal, kako prav imate, (se obrne k drugim) Gre nam zares. Če kdo kaj ve, naj pride na dan z besedo, sicer se lahko zgodi, da bo po naši krivdi zraven njega ležala še ena nova žrtev, (tišina) Ali txjmo strahopetno molčali?! Kegler: (njegov glas iz krste) Vode! Vode! (vse prešine zona, Janko, zvest načelu vztrajanja, se z vsem telesom požene v dejanje) Janko: (strastno, neuklonljivo poje) Vode, vode, vode, vode, vode, žejen, žejen, žejen, prinesite mi vodo, vudo, vadu, vada — vada — gada — vada — gada, vada — gada — vada — gada. (Po kapljah začne deževati.) Karlinca: Kaj je bilo to? Janko: Nenadoma sem postal žejen. To je vzrok. Posledica je moj klic: Vode! Vode! Postalo mi je slabo. Zato sem zavpil: Vode! Vode! Če ne bi bil žejen, potem ne bi vpil: Vode! Vode! Ker pa sem dejansko bil žejen, sem zavpil: Vode! Vode! Prine- site mi vodo, vudo, vadu — gada itd. (poje) Magda: Kaj pa lažeš? Videla sem te, sploh nisi vpil, čisto tiho si bil. Adolphus: Ljudje, kaj vam je? Glas je prišel iz krste, vsi smo bili tiho. Janko: Jaz, tiho? Ha, ha! Župnik: Ne vem, ne vem. (počasi stopa h krsti) Janko: (se postavi predenj in dvigne roko) Stojte! (iz grmovja planeta Boris in Jožko s pištolami) župnik: Že zopet ta dva! Johanca: Kdo sta ta dva? Jožko: Glasbenika sva. Boris: Ja, glasbenika sva. Adolphus: Kakšna glasbenika, cepec ! župnik: Nič ne vem o tem. Mi smo že imeli glasbo. Dvomim, ne vem . . . Boris: Veste, gubača iščeva. Jožko: Gubača, ja. (se začne ozirati) Boris: Gubača iščeva. Gubač, to so borove češarke. Jožko: Niti ne, hrastove šiške. Boris: Hrastove šiške so dobre za čevlje. Jožko: Ja, za čevlje. Z eno hrastovo šiško namažete tri pare čevljev. Kila tri jurje. Janko: Že prav. Odidita. Tu imata denar. Kupim kilo. Koliko. Sto? Dvesto? Boris: Dvestopetdeset. Janko: No, pa dvestopetdeset. (odšteje denar, pri tem si vsi trije šepetajo: šs, pš, šš) Marš, gremo, (se obrneta in gresta) Stojta! sta vidva vpila: Vode! Vode! Boris: Ja, midva. Jožko: Ti nisi vpil, jaz sem vpil. župnik: Zakaj ste vpili, mi lahko to pojasnite? Jožko: Hecala sva se. Adolphus: Nima smisla župnik, kaj se sploh pogovarjata, krsto je treba odpret. Župnik: Ne bodite tako težki, sprostite se malo, poveselite se. 55 Adolphus: Kako, prosim? Župnik: (onima) Zelo zanimivo, hecala sta se. Boris: Ja, on je rekel, zavpij: voda! Jaz pa takoj: voda, voda. Jožko: Ali ne verjamete? Zakaj pa tako gledate, kaj? Župnik: Bi rekel, da ne verjamem. Pravita, da vaju je poslal upravnik. Zelo lepo, ali mi lahko opišeta tega upravnika? Boris: Nikoli nisva trdila, da naju je poslal upravnik. Župnik: Lažeš, pes! Se spominjata, ko smo stali na tem Istem pokopališču pred kakšnimi osmimi leti, no, a se spominjata, no, jaz sem bil takrat šef Narodne stranke, Kegler pa šef stranke. Prav ista situacija, pokopavali smo Keglerja, med nami je bil prepir, tako kot zdaj, isto, vse Isto, Kegler je nenadoma zavpil Iz krste: Vode! Vode! Tedaj sta pritekla vidva Iz grmovja, natanč- no tako kot danes, ali se ne spominjata?! Boris: Ničesar se ne spominjam. Župnik: Ampak to je neverjetno! Stali smo prav pri tem grobu, Janko je bil takrat oblečen v zeleno poročniško uniformo, jaz pa sem nosil črno duhovniško haljo. Jožko: (si gre z dlanjo čez čelo) Nehajte! Župnik: Ali se spominjaš? Jožko: Ne! Ne! Župnik: (se obrne k vsem) Kako da se ne morete spomniti? Celi stavki se ponavljajo, od trenutka, ko je Kegler zavpil: Vode! Vode! Vse isto. Najprej začne Janko peti, potem Karlinca osupne: Kaj je bilo to? Adolphus: Poslušajte me, ničesar od vsega tega se ne spomi- njam, mislim pa, da slutim, kaj hočete reči. Zdi se vam, da se je vse to že enkrat zgodilo, ali ni tako? Župnik: Saj se tudi je. Adolphus: Dobro, zdaj ml pa povejte tole. Ali smo takrat odprli krsto, ko se je Iz nje zaslišal klic? Župnik: Ne. Adolphus: Vidite, zato pa smo zdaj tu, da jo odpremo! (gre h krsti In začne vleči pokrov) Župnik: Adolphus, ne! Roka se vam bo posušila! To je smrtni greh! (Janko potegne pištolo, vendar se premisli) Janko: Streljajta! Johanca: (Boris in Jožko potegneta pištole, Johanca se vrže na Adolphusa in ga zakrije s telesom) Ne, ne streljajta! Župnik: Daj ml eno minuto, Janko, mislim, da lahko vse po- jasnim. Janko: Teh vaših minut se bo počasi nabralo za dober kilogram peska. Župnik: Adolphus, spustite ta pokrov In imejte malo potrpljenja. Adolphus: Samo odlagate, kar mora priti. Župnik: Da, odlagam! Krvave kose zavesti odlagam tu pred vami. In v tem si ne dovolim popuščanja, čeprav se Izpostav- ljam nevarnosti, da me boste imeli za blaznega, zato ker se nihče od vas noče, ali pa ne more, spomniti, da se je vse to enkrat že zgodilo prav na tem kraju, kjer smo. Bom poskušal biti še tx)lj razumljiv. Ne trdim več, da smo bili ml tisti, ki so nekoč tu stali — zato pa so ti prejšnji ljudje, ki so v svojem času živeli namesto nas, izkusili enako stisko, govoreč druge besede. In v drugačnih oblačilih, mesto samo pa je ostalo Isto. In glejte, tole je finale njihovega napora! (pokaže na nagrobne kamne) Tu se pot konča. Ali ne sprevidite, zapeljali so nas sem In nas postavili pred dejstvo. Saj smo njihovi sinovi, je tako? Zdaj pa čakajo, da se pokopljemo! Adolphus: Mene zanima,kaj mislite zdaj storiti. Župnik: Obrnil se bom in šel nazaj, (odločno stopi k Jožku in Borisu) Sta vidva vpila: Vode! Vode! Jožko: Ja, midva. Župnik: Zakaj ste vpili, mi lahko to pojasnite? Jožko: Hecala sva se. Župnik: Tako! Hec, smeh, veselje! To sem hotel reči. Veselimo se in radujmo, zarajajmo! Adolphus: Natančno tak je tudi moj namen. Johanca: Adolphus, ne, prosim te. Adolphus: (jo odpelje k Magdi) Brez skrbi bodi, nič se ml ne bo zgodilo. Župnik: On mora sam vstati! Ne vsiljujte mu svoje volje, s tem pristajate na metodo patološkega inštituta, (skoči nanj In ga zgrabi čez prsni koš) Adolphus: (se ga otrese) Usedite se že nekam v kot in se začnite krohotatl. (počepne h krsti In začne z vso silo vleči pokrov) Janko: Streljajta! (Boris in Jožko streljata, en strel, dva, tri, Adolphus še zmeraj vleče pokrov, Jožko pregleda pištolo, medtem stopi Boris k Adolphusu in mu prisloni pištolo na glavo in ustreli, nič, Adolphus še zmeraj vleče pokrov, tedaj Jožko v besu izstreli še zadnje tri naboje vanj, v tem hipu Adolphus odtrga pokrov in sunek ga zanese, da se komaj ulovi; iz krste vstane Kegler v vsej svoji višini, s plinsko masko na obrazu.) Kegler: (Adolphusu) Mladenič, tudi ti samo odlagaš to, kar mora priti. Adolphus: Je to vaša želja? Kegler: To je moj ukaz. Adolphus: S'il vous plaît, monsieur, (se obrne k drugim) Igrajte se, otroci. (Kegler se utrujeno spusti nazaj v krsto in zapre pokrov za sabo. Pri priči neha deževati.) Karlinca: (se vrže na krsto) O, oče, kako strahotno moraš trpeti. Boris: (odvrže pištolo) Življenje zame nima več nobenega smisla, (gre, Jožko mu zmeden sledi, Janko takoj skoči za njima) Janko: Stojta! Boris, ne vdajaj se obupu In mračnjaštvu. Še so svetli trenutki pred nami. Na, tu imaš milijon. Boris: Ah . . . Janko: Čakaj, misli na druge. Si poročen? Imaš otroka? To niso šale, jebela cesta. V redu, če hočeš, bodi klošar, nimam nič proti. Ampak vem, da nisi! Misli malo, človek. Ali je nimaš rad? Ali nimaš rad otroka? Od česa boste živeli? Na, vzemi, vem, da rabiš, (mu da šop bankovcev) Na, vzemi še ti, Jožko, (da še njemu) Upravnik: (pride z desne) Kaj je zdaj to? Še zdaj ga niso pokopali. Lojze, kaj se dogaja? Lojze: Gospodična je pretresena. Upravnik: No, pa vseeno, verjetno ne leži že celo uro na tej krsti. Župnik: Škandal! Upravnik: Kaj pa je? Ali je bilo kaj narobe, prečastitl? Župnik: Če je bilo kaj narobe? Kakšno sarkastično vprašanje! Na vašem pokopališču potekajo manevri, vi pa sprašujete, če je kaj narobe! Tu se sprehajajo prostaki in za zabavo streljajo v krsto in v ljudi s strašilnimi naboji! Vam je pa malo mar, kot je videti. Hodijo tu okrog In si dovolijo opolzke šale, ne da bi jim kdo preprečil. To je višek, škandal! Adolphus: (župniku) Vi ste najbolj pokvarjena baraba, kar sem jih kdaj srečal! (pokaže na Janka) Ta je vsaj odkrita svinja, vi pa pod krinko poštenega prizadevanja skrivate do skrajnosti niz- kotne In sprijene naklepe! Karlinca: Oče, prosim te, vstani, pojdimo vsi skupaj domov. Mitja: Dajmo, fantje, (grejo h krsti in jo primejo, Karlinca sama vstane) Drži, Lojze, dajmo, fantje, (začnejo spuščati krsto v grob) Karlinca: Oče! Johanca: Zapoj, Adolphus, poj nam o sencah! Adolphus: Ali ima pomen, Johanca? 56 Johanca: Nima! Zato pa poj, poj! Magda: Recitirajte, če vas prosi, l< vragu spodobnost. Adolphus: Dobro, (gre med nagrobnike in se ustopi na vzvi- šenem mestu) Besneče, temne sence Kot konj, razpenjena z oblaki, se zgrinja noč nad vlak. Stojim pri okencu, v kabini strojevodje, kadim, pokrajina beži, drevesa v temi, sam, nikjer nikogar, kupeji prazni. . . končali smo, vse hiše brez luči, opuščene tovarne, mesta brez leska reklam, razrita polja seka veter z bledimi zavesami dežja. Na smeh mi gre in tiho jočem. Otroci, kje ste? Dvigam čašo vina vam v spomin, obražčki, naj jo obsije svetloba lune. Na roki je kri, za mano roj besnečih temnih senc, s pekovsko lopato nakladam trupla v črno peč, melanholično zasanjan v spomine. In tu, na progi, k sem si jo sam izbral, prevračam v smešno, vam na ljubo, gospod Kegler, še zadnji verz. Adieu, my love, forget me not. II. dejanje Ista soba kot prej, le da so stene popackane s krvavo rdečimi madeži. Zaropotajo biobni, kot v cirkusu pred smrtno nevarno točko. Župnik, privezan čez dimije z gumijastima trakovoma, pripetima nekje pod stropom, osvetljen z bliskoma utripajočimi raznobarvnimi reflektorji, gibčno odskakuje čez mize in stole, v fantastičnih dvoinpolmetrskih skokih, pomaka čopič v kanglico in rjoveč otresa ban/o po zidovih. V ozadju se na platnu ritmično menjavajo posnetki trupel iz sodnomedicinskih knjig, vse možne oblike smrti. Mahoma priteče iz kuhinje Magda, se vrže z obe- ma rokama na mizo, in zariga v joku kot osel. Vse potihne, slike na platnu izginejo. Župnik: Magda . . . Magda: O, joj, joj, joj, ne morem več prečastiti, razumite me . . . Župnik: Čakajte, takoj vam prinesem vodo, samo ... da ... se skobacam iz teh trakov . . . hudič .. . pomirite se vendar, prosim vas! Magda: Oh, saj ni treba, kar tisto ban/o iz kangle mi ulijte v gobec, pa bom dobra pri priči! (Se zakrohoče kot iz uma.) Župnik: Kaj se dogaja z vami, gospa?! Magda: Meša se mi, ja, nikar me ne glejte tako začudeno s svojimi volovskimi očmi — Magda Osterman je zblaznela! (Premolk.) Ali sem vas enkrat samkrat vprašala, s kakšno pravico ste se naselili tu, v mojem stanovanju, in naredili iz njega svinjak? Ali sem z eno samo besedo protestirala, .ko ste mi navlekli semle noter v sprejemnico blato, nagrobne kamne in drevesa? Župnik: Za božjo voljo, Magda, kaj pa vendar govorite, saj vendar kardinalno kršite dogovor iz leta devetinsedemdeset?! Magda: O, brez skrbi, nič se ne bojte, Magda Osterman ve, kaj je konspiracija. Niti pisnila ne bo. Štefanu Milosavljeviču, svo- jemu nesojenemu možu, pa menda lahko pove, kaj ji teži srce? (Pri zadnjih besedah zaihti) Župnik: Ne kliči me s tem imenom! (Ji primaže klofuto.) Magda: A, tako! Zdaj si pokazal svoj pravi obraz! Zdaj bom pa zanalašč vse povedala! Mene ne bo nihče maltretirali Veš! Misliš, da me boš kar suval sem ter tja, kot lutko?! In to po vsem, kar sem prestala zastran tebe — po vseh teh letih! (Župnik se obupno poskuša s poskakovanjem rešiti iz vezi in ujeti Magdo, a se mu ne posreči.) O, ne, hvala lepa, adijo! Župnik: Magda, počakaj, prosim 1e, vse ti bom razložil! Magda: Sita sem tvojih razlag! Saj to je edino, kar znaš — raz- lagati in razlagati, dokler ne zavrtiš glave človeku, da ti sledi kot vdan pes. To je tvoj cilj, kajne? Ti na vrhu, mi pa vsi pod tabo, pripravljeni storiti zate, karkoli zahtevaš. Župnik: Ko pa sploh ne gre za posameznika, ravno obratno — celota je bistvena! Magda: Ne laži! Sebe si rinil v ospredje ves ta čas in na vse mogoče načine. Župnik: Nikoli! Kar sem vedel in znal, kar je bilo v moji moči, vse sem dal za idejo — za Keglerja! Magda: O, pa še kako! Zaprl si ga v krsto, da se niti ganiti ne more, ti pa se košatiš na njegovem mestu, prekleti nečimrni pav! Župnik: Saj sploh ne veš, kakšne kozle streljaš, ženska! Farso na pokopališču sva zrežirala oba, jaz in Kegler, vsak je opravil svojo polovico dela — saj sploh pojma o pojmu nimaš! Midva, razumeš, s Keglerjem, sva postavila tri temeljne kamne: Mle- karno, Patološki inštitut in Župnišče. Kaj je Patološki inštitut? Patološki inštitut je vera v čutno eksistenco snovi! Naravno zaupanje v tej enkratni stvarnosti! Kaj je župnišče? Župnišče je vera v besedo! V besedo na robu jezika — v inspiracijo, ki je vseskozi izven tega sveta pojavov! Magda: Znamo, znamo na pamet. Kaj je mlekarna? Tretja, najbolj neznana razsežnost, ki podira prvi dve! Župnik: Točno! Ona je ničla, dvomljiva kot sama smrt. Mle- karne sploh ni. Magda: To so prazne, nesmiselne besede! (Župnik jo prime za roke.) Župnik: Označevalec je zame vse, Magda. Razumeš? Jaz lahko navsezadnje zanikam to, kar sem prej rekel. Meni je na koncu koncev vseeno, kaj predstavlja Župnišče. Jaz hočem edino to, da je, da obstaja, da je živo znamenje, bodisi samo od sebe, ali preko posrednika. Magda: O, dobro vem, da je tebi vseeno, izkusila sem to na svoji koži že neštetokrat. Leta dvainsedemdeset si z isto strastjo prisegal na Narodno stranko in se metal pred mano na kolena. Župnik: o, glej no, zdaj se naenkrat vsega spominjaš? Kaj te je pa prej na pogrebu zadrževalo? Magda: Občutek pietete! Nisem imela srca, da bi mučila reveža še s preteklostjo. Ali ga nisi zadosti ponižal s tem, ko si mu poveznil čez obraz plinsko masko? Ne, zate je bilo to še zmeraj premalo — moral si še pred vsemi na dolgo in široko razložiti, da Kegler ni prvič pavliha tebi na uslugo, da se je vse to enkrat že zgodilo, pa ne, ne samo enkrat, nemalokrat zgodilo!.. . 57 župnik: Kegler je zame bog, ženska! Zanj sem pripravljen žrtvovati vse! Magda: Jaz ne govorim o praznem imenu! Govorim o živem človeku, takšnem, kakršna sva zdajle midva! Župnik: Šele znotraj tega imena, ki mu bom do zadnjega diha zvesto služil, obstaja življenje. Šele znotraj te ideje, ki je sama sebi zadosten razlog, imamo pravico bivati mi vsi, kar nas je tu. In na to prisegam. Na te oči, ki vlažno zrejo v naju iz polteme. Na deske, votlo doneče pod koraki. Na staro, zguljeno zaveso. Magda: Zato pa je umrla ljubezen. In namesto iskrenosti vlada gola tehnika. Biti čimbolj izumetničen, čimbolje kontrolirati svoje geste, to se imenuje uspeh. Še zdaj, ko molčiš, si ves zlagan. Jaz pa stojim pred tabo in hladno, preračunano igram. (Se mu vrže na prsi.) O, Štefan, strašno nesrečo slutim! (Župnik jo stisne k sebi. V istem trenutku zazvoni na vhodnih vratih, trikrat, naglo In zaporedoma, takoj zatem se zaslišijo trije udarci s pestjo po vratih, kot da je muja pozabila že na vsak ozir. Magda naredi negotov korak proti vratom, a v istem se ta z brco odprejo in noter se požene Upravnik, v mesarskem predpasniku, z zavihanimi rokavi, ter gre naravnost k njej.) Upravnik: Kje je moja sekira? (Magda in Župnik osupla strmita v njegove divje Izbuljene oči. Kot da ga neznana sila pelje po točno določenem tiru, skrene Upravnik v kuhinjo in začne tam ropotati s posodo in jedilnim priborom. Mahoma priteče skozi odprta vrata Tone.) Tone: Prihajajo! Prihajajo! Magda: Kam greš? Kaj je zdaj? Štefan! (Župnik se odtrga od nje In steče h knjižni omari, hlastno jemlje knjigo za knjigo iz nje, mrzlično obrača strani In nestrpno odmetava knjige na tla.) Tone: Magda, prosim vas, skrijte se nekam! (Jožko in Boris sunkoma vstaneta izza grmovja.) Jožko: Skozi okno. Tone! Boris: Po žlebu navzdol! (Takoj spet počepneta. Tone pa, kakor bi se oprijemal rešilne bilke, plane skozi okno in izgine. Priteče Upravnik.) Upravnik: Kam si dala mojo sekiro, baba!? Župnik: Aha, tule!---In tedaj se je z divje Izbuljenimi očmi vrgel na vse štiri In potegnil sekiro izpod divana! (V istem padejo trakovi, s katerimi je bil Župnik pripet Izpod stropa. Izza grmovja vstane Jožko s sekiro.) Jožko: Poslušajte, ne raztegujmo tega dogodka, vsak čas lahko pridejo, tu Imate sekiro. (Upravnik se brž podviza tja in zagrabi sekiro, Jožko počepne, in kot da je to sprožilo vzmet, vstane pokonci Boris.) Boris: Vrata! Zaprite vrata! (Ta se zaloputnejo sama, Boris počepne, Upravnik pa se z živalskim krikom požene v dvorano med gledalce. A baš ko zavihti sekiro, se zasliši Iz zvočnikov mogočen Keglerjev glas.) Glas: Ne! Ne še zdaj! (Ostro zazvoni zvonec na vhodnih vratih.) Na levo, na levo, v foyer! Upravnik: Kje so vrata? (Zvonec.) Glas: Izginite že enkrat, no! Upravnik: Verjamem! Verjamem! (S tem vzklikom najde vrata in izgine, topotajoč. Župnik se zasuka proti vhodnim vratom, a Magda se obesi nanj.) Magda: Kaj pa tisti najin dogovor od prej? Boš lahko poskrbel za malo smeha? Saj ne zaradi mene, Štefan, kaj pa sem jaz? — kadaver — ampak zaradi punc, a veš. (Zvonec.) Župnik: Kakšen dogovor? Magda: Malo sončka, samo malo sončka, tako dolgo ga že ni bilo . .. (Zvonec, dvakrat.) Župnik: No, seveda, seveda, jaz sem zmeraj za to, da se malo razpištolimo, a ne, no, zdaj pa odprl, no. Magda: Popolnoma se zavedam, kaj zahtevam od tebe. Rada bi, da to veš. Predvsem pa nočem, da bi mi kasneje kaj očital. (Zvonec, enkrat, dolgo in jezno.) Župnik: Mislim, da delaš prevelik problem Iz tega. Magda: Si prepričan? Župnik: Ne vem, a ml ponujaš zavezo? Magda: V nekem smislu, da. Župnik: Torej sva za čašo dionizičnega napoja, oba? (Magda trči s petami in salutira.) Magda: Živel Kegler! (Župnik malomarno odzdravi.) Župnik: Naprej! (Vstopijo Adolphus, Karlinca In Johanca in posedejo za mizo.) Magda: Danes se pa kar sama pohvalim — sendviče sem naredila, pa se mi taki že dolgo niso posrečili. Karlinca, a mi greš pomagat? Karlinca: Grem, teta. (Odideta v kuhinjo.) Župnik: Pomislite, zadnjič se je prišel k meni spovedat en zamorec. Rad bi bil bel, pravi, pa dosti pičk bi rad imel. Veste kaj se mu je zgodilo? Adolphus: Vem. V bide se je spremenil. Ampak to mu še nI bilo zadosti. Začel je uganjati burke In skrivalnice in se je preoblekel v kardinala, trdil pa, da je župnik, in kot višek vsega nam je hotel z glupo nesramnostjo pravega šarlatana prodati svoja čistilna sredstva za odrešujočo katarzo. NI pa opazil, da najprej laže sam sebi in šele potem drugim. NI pa hotel videti, da raje hinavsko beži v blodnjak in se skriva za zavesami, iz strahu, da bi se ne zagledal razgaljenega v vsej pustotl. Župnik: Vi ste še mladi, in, če mi ne zamerite, naivni, Adolphus. Greste se razkrivanje resnice, kopljete rov, pesek pa odmeta- vate za svoj hrbet. Adolphus: Tako neumno zaverovan vase pa spet nisem. Povsem jasno mi je, da se v ničemer ne razlikujem od vas. Tragikomična figura sem, ubogi šimpanz, ki se, posiljen od svoje nizke narave, mora besno zaganjati med stenami zapora. Ampak tega je zdaj zadosti, prišel sem ravno zato, da vam povem — odhajam, odslej ne računajte več name. Johanca: Adolphus . . . Adolphus: Johanca, še enkrat ti pravim, pojdiva od tod. Razu- mem te, da si navezana na ta kraj, tu je bil tvoj dom, tu si naredila prve korake, tu so te naučili osnovnih pravil, ti dali etične In moralne nazore, ščitili so te pred tujim in neznanim, da si srečna in brezskrbna jemala vse kot lahkotno Igrico . .. ali, neizbežno pride čas, ko človek prerase ta svet, tako kot svoje otroške čevlje. In takrat mora oditi. Johanca: Če boš šel, bom šla za tabo. In če boš ostal, bom ostala tudi jaz. Župnik: Vi se podcenjujete, Adolphus, vi ste sposobni ostati na tem kraju pod vsakimi pogoji. Adolphus: Oče! Ne zahtevaj od mene, da stopim v tvoj ceh! Župnik: Dobro, čakaj, Franc, enkrat boš moral prevzeti odgo- vornost nase. Adolphus: Neverjetno, kako ne najdem pravih besed — Župnik: No, potem pa razumi tudi mene, ne morem govoriti drugače kot v mejah svojih skromnih možnosti. Adolphus: Ampak kaj nam to pomaga? Ali se ne bi bilo bolj pametno umakniti, ko vendar vsi vidimo, da se ladja potaplja? Če pa ti hočeš na vsak način predstavljati kapitana, ki na krovu 58 salutira, medtem ko ga zalivajo valovi — Magda: Ali ne bo nikoli miru v tej hiši? Zakaj se morata ne- nehno prepirati? Jebemti mačko, najrajši bi vrgla vse te krožnike po tleh! Vzameta človeku še tisto malo veselja, še zadnje borne ostanke optimizma. Adolphus: Zame je to, kar počnete, samoironija in. ne priča- kujte, da vas bom v tem podpiral. Karlinca: O, saj sploh moreš ne, tudi ko bi hotel, zato ker si nezmožen katerokoli stvar izpeljati do konca. Mehkužen brez- delnež si, ki se izmika disciplini. Adolphus: No, veš kaj, ali nisem tule garal skupaj z vami zadnja dva meseca? Karlinca: O, seveda. Johanca je morala pasti na kolena pred tatx), da si privolil. In še to se ne bi zgodilo, če ti ne bi pove- dala, da je zanosila. Da ne govorimo o tem, kako znaš spretno preraščati svoje otroške čevlje. Brž ko si zavohal, da te tu potrebujemo in da računamo nate, si pogrnil na zapeček svojo smrdljivo spalno vrečo, buljil cele ure v strop, jemal iz hladilnika, kadar in kar se ti je zahotelo, pustil si Johanci, da si je zate sposojala denar pri meni, pri očetu in še pri Marku, upijanjal si se in se drogiral, vse to pa z izgovorom, da iščeš inspiracijo! Adolphus: Pisal sem pesem. In zdaj šele vem zakaj. Umaknil sem se vase, ker sem začutil vaše prepričanje, da izpeljete stvar za vsako ceno, kot nesmiselno prisilo. Ta vlak drvi po tirnicah s pospeškom, ki mu nihče ne ve izvora. Kabina stroje- vodje je prazna. Človek se lahko za nekaj trenutkov pomudi tam, lahko se zamisli v božansko vlogo nekoga, ki premika vzvode in dodaja paro, naposled pa le mora spoznati, da sta bila vsa vera in trud zaman, da je tudi sam le bežna in minljiva senca, sopotnik trajanja, kot vse preostalo. Magda: Marija pomagaj, fant je zgubljen v skrajnem pesimiz- mu! Ne vem, kaj smo ti storili, da nas takole mučiš! Karlinca: Preveč ste ga razvajali, teta. Nikoli mu ni bilo treba niti s prstom migniti, vse ste mu nosili k riti, ko da je grof. Zato pa je tak. Egoist, brez občutka za trpljenje sočloveka, ni se pripravljen prilagoditi potrebam družbe, še celo prezira jo, kot da je to čreda ovac — da, to je njegov priljubljen izraz — ovca — bitje, ki zaradi svoje lahkovernosti zasluži, da se ga zapre v ogrado, kjer je potem na voljo pastirju za vsakršno poljubno manipulacijo. In ne misli si, da ne vem, da imaš vse nas, kar na je tu, za takšne ovce. Johanca: Ampak, saj on govori nekaj čisto drugega. Pravi ravno to, da smo vsi na istem, da smo mediji v oblasti zgodo- vinskega spomina, in da je v tem naša drama. Karlinca: Ni mi treba prevajati njegovih misli, Johanca, preveč dobro ga poznam. Čisto jasno mi je, da ga ta dva meseca, ko je vsaj za silo poskušal sodelovati z nami, ne bosta spremenila. Za to so potrebna leta. Vem, kaj se pravi vztrajati. Naučila sem se tega na teh deskah in ni me sram. V trdem, kovinskem vsakodnevnem delu sem se izbrušena kakor matica prilegala mehaničnim obratom kolesja nujnosti. Dala sem se za kruh nas vseh. Za eno majhno stanovanjce v bloku skupnosti. Za srečen nasmeh otroka, ki ga pričakujem. Za moža, ki ga ljubim. Župnik: Sin moj, poslušaj me. Jaz te razumem, saj sem vendar tvoj oče. Velikokrat sem se že hotel prijateljsko pogovoriti s tabo, pa nisem uspel. Poglej, trideset let boš star v kratkem, to pa je doba, ko se človek, če hoče ali ne, neizpodbitno spremeni. Nenadoma se zave, da je prišel čas odločitve, mogoče še ne takšne, ki bi veljala za vse življenje, kot nekaj vse bolj nujnega pa se začne kazati potreba, da bi si zastavil nekakšen dolgoroč- nejši načrt in ga korak za korakom dovršil. Zdajle bom izrekel besedo, ki ti ne bo prijetna. Dogma. Vem, da se vse v tebi upira sprejeti za vrhovno načelo trditev, ki je povsem nedokazana, ampak z vsako novo izkušnjo traš moral spoznati, da ni druge izbire. Edinole pot neomahljivega prepričanja pelje človeka naprej. Adolphus: V kaj naj pa verjamem? Mi lahko poveš še to? Upam, da ne boš zahteval od méne, naj verjamem v mlekarno, ali patološki inštitut, ali v župnišče? Že ob sami omembi teh "-eh imen se mi začne obračati v želodcu, takšna nerodna izm.šljo- tina so. Mlekarna ostane zame mlekarna! Tovarna je, v kateri polnijo steklenice z mlekom, in ne vidim, kakšno zvezo bi lahko imela s političnim bojem in volitvami! Župnik: Ekonomsko. Od koga pa misliš, da smo dobili denar? Misliš, da je centralna stena slučajno prelepljena z reklamami? Vse to je plačala mlekarna, oziroma vsaj večji del, ostalo, kakih trideset procentov, sta pol in pol prispevala župnišče in pato- loški inštitut. (Adolphus se zamisli.) Adolphus: Da, da, to bo že držalo, trgovska spretnost je ena izmed tvojih najbolj pristnih lastnosti. . . samo, te volitve, zakaj, kako? Primarij patološkega inštituta postne naenkrat politik, zakaj? s kakšnim programom neki? Kaj pa more nuditi ljudem? Župnik: Smrt. Tudi ona je za propagando, tako kot vse dru- go. Od part in nekrologov v časopisih, pa tja do pokopališč, krematorijev in okostnjakov v šolskih učilnicah. Človeka je treba že od mladih nog vzgajati, da je smrt bistvena podlaga življenju, da je pravzaprav šele ona tisti poslednji prag, čez katerega stopamo v razjasnitev vsega zemeljskega. Mi moramo biti prepričani, da bomo umrli, da nas enkrat tu več ne bo, sicer bi bila naša dejanja brez pomena. Ali, če hočeš, da ti to obrazlo- žim politično — pred smrtjo smo vsi enako ¡ebene stranke. Adolphus: In zato je Kegler, šef patološkega inštituta, ta, ki bi po tvoje tako rekoč moral nositi mrtvaško koso na rami, kot simbol svoje pripadnosti, vstal iz krste v vsej višini, da smo ga lahko vsi videli! O tem vendar govori že celo mesto. Karlinca: Kdo pa ga je k temu prisilil, če ne ti, veliki revolu- cionar in ljubitelj resnice! Če je treba odpreti krsto in se pre- pričati, ali truplo še diha, potem za brezobzirneža, kakršen si, ni vprašanja, smrt mora ven, pa če bi jo za gate vlekel. Adolphus: To truplo ni samo dihalo, kričalo je, da je šlo skozi ušesa, dobesedno prosilo nas je, naj ga ne preslišimo. Tako sem to tudi razumel, kot klic človeka v sili, ki moleduje, naj ga za božjo voljo že odrešimo iz tega nemogočega položaja. Na žalost sem se zmotil. Gospod Kegler se je bil pripravljen zado- voljiti s ceneno komedijo. Na to pa nisem mogel pristati. Karlinca: Pač pa bi bil potešen, če bi prišlo do tragedije. Zato, ker si brez srca. Tvoja resnica je hladna, nečloveška in z njo nimaš pravice soditi nikogar. Župnik: Kegler je bil zelo velik človek, Adolphus, tega se moraš zavedati. Ogromno je naredil za nas. Daleč si od tega, da bi mogel razumeti vse njegove nagibe. Lahko ti povem, da se je nesebično žrtvoval, da je še v agoniji umiranja vestno izpolnje- val svojo nalogo. Fant moj, mi smo Keglerja izrabili do zadnjega diha, in za to mu moramo biti hvaležni. Adolphus: Zakaj pa je potem na ves glas vpil — vode! vode! — da si je preganjal dolgčas, ali kaj? Župnik: Iz usmiljenja. Hotel nam je pustiti upanje, čeprav je dobro vedel, da ima kisika samo še za nekaj minut. Fair, kakršen je zmeraj bil, je tolerantno dopuščal tudi takšno pre- pričanje, ki je bilo z njegovim v popolnem nasprotju. Dosti bolj kot tekmec mi je bil pravzaprav učitelj, saj sva kljub različnim nazorom izvrstno sodelovala. In šele zdaj, ob tem zasutem grobu, spoznavam, kako skladno se njegova poštena materi- alistična misel ujema z mojim idealom. On, ki ga ni več med nami, bo večno živel v slehernem, kajti, Kegler, to smo zdaj mi vsi. Karlinca: In naša sveta dolžnost je, da nadaljujemo pot, ki jo je začel sam. 59 Magda: Se strinjam! Mi smo armada in vsak od nas ima na- tančno določeno funkcijo, položaj, ki ga mora ščititi brez odsto- panja. Saj je vendar tole tu vse, kar imamo. To je naša domo- vina, naša mati, naša rodna gruda. Kar se pa tiče dvomljivcev in klavrnih strahopetcev, teh, ki bi radi zanesli paniko v naše vrste — ven z njimi, postavimo jih pred prag! Karlinca: Bravo, teta! Johanca: Pa saj vsi dobro veste, da ni nobene mlekarne, no- benega župnišča. In tudi mi nismo to, kar se delamo, da smo. Saj dobro vidite, kako neprepričljivi in neresnični smo. Preosta- ne nam samo še iluzija. Karlinca: Zaradi tega slabiča, ki ti je napolnil glavo s sencami, boš izdala lastno sestro in teto, ki je že toliko dobrega naredila zate, in še spomin na očeta. Da te ni sram. (Župnik razgrne večkrat prepognjene papirje čez mizo.) Župnik: Dovolj debate. Tule je strateški načrt, ki predvideva domala vsak korak. Izdelala sva ga skupaj s Keglerjem, to se pravi, tvorec je on, jaz pa njegov skromni pomočnik. In dasi ga iz že znanih razlogov nisva mogla dokončati, so vse situacije nazorno in slikovito izrisane, kakor zvezde na jasnem nebu. Napake nI. Treba je imeti samo vero. Adolphus: To ponavljaš že toliko časa, da si dosegel ravno nasproten učinek — nihče ne more več resno jemati tega, kar počnemo. Povsem jasno je že, da je stvar slaba in zgrešena, in če zdaj s še takšnim zanosom agitiraš zanjo, ne boš popravil ničesar. Župnik: Kaj pa ti veš, kaj je slatx) in kaj je dobro! Se sploh zavedaš, kakšna kompleksna vprašanja so to? Seveda, ti bi rad razrešil vse na en mah, ti hočeš, da se zgodi čudež — Magda: Kaj se pa sploh še pogovarjaš z njim? Nazadnje boš še prelomil zavezo — namesto, da bi ga duhovito zavrnil, tako da bi se zakrohotala vsa hiša, si se začel loviti v zahteve njegove trapaste logike — pustil si se temu mulcu, da te obvlada! Kdo pa je on, da bi mu morali polagati račune? Če hoče, naj gre, kdo ga pa rabi? Adolphus: Saj bom šel, brez skrbi, Magda, toliko svobodne volje je še v meni. Ampak zgodilo se mi je nekaj nepričakova- nega — ne vem, ali to pomeni, da vendarle imam srce, da vendarle nisem tak hladen egoist, skratka, v zadregi sem, kako naj to povem — nenadoma, nenadoma ste se mi vsi strahotno zasmilili, in spoznal sem, da revolt, ki me je že ves čas stiskal v grlu. Izvira prav odtod, iz moje nemoči, da bi vam pomagal in vam razkril, kako brezčutno je totalitarni sistem izrabil vaš entuzljazem, kako oblastno zahteval od vas popolno pokorščino in vas nazadnje ponižal na stopnjo hlapcev, ki morajo za name- ček še slaviti svojega gospodarja. No, In če lahko še jaz po- tegnem svojega Jolly Jokerja Iz žepa, Magda — tole je moj predlog za zavezo: pojdimo vsi skupaj ven, zapustimo to mesto, ne da bi vrgli en sam pogled nazaj. Seveda si ne smemo pri- krivati, da smo vsi že zastrupljeni z ambicijami, ki jih v sebi nosi hierarhična ureditev, ampak kdo ve, mogoče pa tam zunaj le najdemo rešitev, mogoče pa le najdemo prostost. (Tišina. Tedaj Karlinca objame Johanco, ki vsa trepeta, in gre z njo pred Adolphusa.) Karlinca: Samo en stavek reci, Adolphus, in šla bom. Adolphus: Kakšen stavek? Karlinca: Resnico. Adolphus: O čem govoriš? Karlinca: O, Adolphus, dobro veš, o čem govorim. Adolphus: Karlinca . . . Karlinca: Samo še en majhen biser položi k svojim prejšnjim besedam, samo majhen biser, in spet bom videla človeka v tebi. Johanca: Če ti kaj pomeni moja ljubezen, Adolphus, potem jo vzemi, vso. V njej so noči, ko sem čakala nate v drevoredu, v njej so sončne poljane In tihe ure ob reki, v njej je tvoj pravi, čisti obraz. Verjemi vanj in ga ne Izdaj. Magda: Hohohoho, hahahaha! ' (Župnik skoči pred Adolphusa s papirji In mu pokaže neko, po vsej verjetnosti odločujoče mesto na njih.) Župnik:Adolphus, govorite, tisočkrat vam bo poplačano! (Adolphus bled, strmi v Karlinco, Johanca ga krčevito stiska za roko.) Adolphus, mogoče je zadnja preizkušnja! (Adolphus se iztrga Iz prijema in naglo zakorači k vratom.) Karlinca: Podgane bežijo zmeraj prve. (Adolphusa to ustavi na vratih, obrne se.) Adolphus: Ali misliš, da bi se kaj spremenilo, če bi povedal to, kar hočeš, na glas? Ne, na tem kraju ne! (Odide, ne da bi zaprl vrata za sabo.) Johanca: Konec, Izgubljeno je. (Se sesede na stol, Karlinca na sosednjega. Iz grmovja vstaneta Jožko in Boris.) Jožko: Gospod župnik . . . Župnik: Kaj! Boris: Gospod župnik, lepo prosim, midva bi tudi šla, družine imava, otročki so še čisto majhni — Župnik: V grmovje, oba! Jožko: Zakaj je pa on lahko šel? Župnik: Vrnil se bo. (Onadva spet nejevoljno počepneta.) Kdor ima pogum ostati v svetlobi, je rešen, kdor odide ven iz nje, je Izgubljen. (V sobo prideta osupla Mark in Janko, ozirajoč se čez ramo, vendar vseeno zapreta vrata za sabo.) Mark: Kaj se je zgodilo? (Takoj se usede h Karlinci. Janko potegne Iz žepa brzojavko in jo poda župniku.) Janko: Tole je depeša zadnje inštance, iz centralnega mesta, upam, da veste,kaj to pomeni. (Župnik razmišljeno prebere depešo.) Župnik: Ne vem, kako sem se mogel ukvarjati s temi abstrak- cijami. Janko: Mislite, da lažem? Kakšno korist bi imel od tega? Župnik: Nobene. Tale papir pa je tudi brez vsake vrednosti. (Skupaj z depešo raztrga tudi svoje papirje.) Tu smo ljudje in to je edino, kar je veljavno. Mark: Kaj ti je danes? Janko: Verjemite mi vendar! (Mark vzdigne Karlinco s stola in jo pritisne ob zid.) Mark: Odgovori mi, če te vprašam! (Janko skoči na grob, odmeče pesek In ga odpre.) Janko: Ta grob je prazen! Kegler je pobral ves denar, kar smo ga dobili od reklam In subvencij, ter izginil neznano kam. Župnik: Njega je vzelo nebo. Mark: Karlinca, odgovori mi! Janko: Mar boste podpirali anarhijo? Boste rajši trmoglavo nadaljevali podjetje pretkanega goljufa, kot pa da bi priznali svojo napako? Direktiva zadnje inštance je nedvoumna — še ta trenutek minirati predstavo, ne glede na porazni učinek! Župnik: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim nevernikov za podnožje tvojih nog! Mark: Udaril te bom! Čez mero dosti te imam! Janko: Gospod župnik, dobro veste, da bi se z največjim vese- ljem žrtvoval namesto vas, če bi to le imelo kakšen hasek. 60 Ampak ne, edino vi imate moč z enim udarcem presekati Gordijev vozel. En sam pritisk na petelina, gospod župnik, en sam zaresno smrten strel, in cela nakázna konstrukcija bo skupaj z vami zgrmela nazaj v globino nad temami. Mark: Odgovori mil Odgovori! Odgovori! (Jo trikrat udari, da ji zaplešejo lasje. Župnik kot v transu.) Župnik: Gospod je rekel mojemu Gospodu: Sedi na mojo desnico, dokler ne položim nevernikov za podnožje tvojiti nog! Mark: Oprosti. Oprosti. (Spolzi ob njenem telesu na tla, Karlinca s steklenimi očmi strmi v strop.) Janko: Župnik, sedemnajstletnega ste me pn/ič pripeljali v tole javno hišo in me naučili gledati človeka nagega. Dali ste mi piti šampanjca in dihati vonj ženske. Prebudili ste v meni ljubezen do znanja, da sem ves vročičen cele noči presedel ob tistile knjižni omari in drvel na razpenjenem konju domišljije, ne da bi sploh vedel, h kakšnemu cilju hlepim. Razbili ste svet na meni, kot kozarec lepljive marmelade, vedoč, da se bom prebil skoz edinole, če naredim križ čez vas. To sem tudi storil in nikoli mi ni bilo žal. Ne razumite me narobe, gesta, ki vam jo ponujam, ni izraz solzave hvaležnosti, temveč je to nekoč podarjeni bume- rang, ki vam ga zdaj vračam. (Potegne pištolo iz toka in mu jo pomoli. Župnik mrmra verze. Molk.) storil sem vse, kar je bilo v moji moči. (Odsekano viteško se obrne, se usede in položi pištolo na mizo. Tišina. Nenadoma Magda vstane in iztegne roko proti vratom.) Magda: O! Vidim štiri črne može prihajati skozi vrata. Smrt nosijo sabo. Vidim, eden plane na belo grlico, drugi skoči, ga zgrabi in vrže skozi okno. O, in groza neizmerna, vidim drugo b>elo grlico viseti na štriku mojo ljubljeno, ki sem jo zmeraj tako rada imela. Karlinca: Teta, ne trpinči se! Magda: Ah, še ni dovolj smrti, za zmeraj ne. Spet pridejo štirje možje, tokrat beli, in planejo na rdečega in ga mučijo, mučijo čez vsako mejo bolečine. In zdaj vstane on, ki ima Kajnovo znamenje v očeh in pištolo v roki, in umori vse štiri bele. (V sobo plane Adolphus, zaloputne vrata in se nasloni nanje.) Adolphus: Obkoljeni smo! Obkoljeni smo z vseh strani. Od povsod prežijo na nas ostrostrelci iz neznanega. (Gre k mizi, se usede in zakoplje glavo v dlani. Tišina.) Ne, ampak res, muziko slišim, no. Ne vem, a je kdo prižgal radio? Jožko! A vidva z Borisom igrata na kitare? Ne vem, a vi ničesar ne slišite, prečastiti? (Tišina. Nenadoma zazvoni na vhodnih vratih.) Magda: To so oni! (Gre naravnost k vratom in jih odpre, pogleda prišlece in se potem obrne k tem v sobi.) Pogrebci so. Zdaj pa ne vem, a naj jih spustim noter, čisto so pijani? Johanca: Zakaj pa ne? (Odpre vrata na stežaj, noter stopijo pogret)ci in se v zadregi muzajo, skušajoč prikriti majave korake.) Riko: Dober večer. . . Lojze: Pa brez zamere, če smo mogoče . . . Tone: Oh, veze kaj, jaz se bom pa kar malo .. . tše je dovoleno seveda . .. (Se vrže na divan in polusloni na njem, s težavo dvigajoč veke.) Mitja: Ja ... (Neprijetna tišina.) Mark: No, kaj je zdaj, kaj zdaj stojite? (Ostali trije se takoj vznemirjeni usedejo.) Magda: Ja, ne vem, a čem skuhat čaj, a bi kdo sendviče? Johanca: Pusti, teta, bom že jaz. (Gre v -kuhinjo in obstane na vratih.) A mi greš pomagat. Tone? Tone: A jaz? Rade volje, normalno, zakaj pa ne, en sendvič bi se mi pa prilegel, ha, ha. (Odideta v kuhinjo, spet tišina. Nenadoma Adolphus vstane.) Adolphus: Kako da tega nisem prej opazil? Vse je zasnovano na kontrapunktu! Razumete, prečastiti? Obvladuje nas ritem! Poglejte: najprej pride noter eden: todon, todon, todon — nakar vstopi drugi, za hip se spogledala, potem pa že začneta — tapaštapa, tapaštapa, diguda, dogomoro, radokar, in zdajci jih nenadoma prileti noter pet komadov, in nastane čista kako- fonija, vse se zliva eno v drugo, kakor bi iz velikanskih valov oceana zropotala kompozicija vagonov, z žarečimi očmi loko- motive na čelu! (Medtem, ko to govori in v zanosu prijema župnika za roke, sploh ne opazi, da se mu ta z grozo v očeh izmika, zgrbljen, ubog in prestrašen.) Župnik: Hudiči! Hudiči, vi vsi, vsi do zadnjega! Vedite, da vas imam vse v glavi, vse imam preštete, niti eden se mi ne bo izmaknil, vsakega bom poplačal z vročo porcijo. Magda: Štefan! Mark: Kaj pa je, Magda, ali je kaj narobe? Magda: Kaj ne vidiš, da je na koncu z živci?! (Župnik se ju otepa, ko da sta kači in se umika k izhodnim vratom.) Župnik: Kriv sem! Res je, kriv sem. Moja zla narava se je utelesila v vsakterem izmed vas, nisem bil zadosti močan, da bi ukrotil brezumno divjino, in zato bom plačal davek v krvi! Magda: Ampak, kaj pa govoriš, ubožček? Župnik: Stran, proč od mene, o, zavedam se, bodite brez skrbi, zavedam se, da je vse tole pred mano zgolj moja fikcija, tega se zavedam skoz in skoz in tu si ne dovolim popuščanja. (V tem hipu planeta skozi vhodna vrata Jožko in Boris, z bliska- vičjima fotoaparatoma, in medtem ko eden fotografira župnika, naredi drugi nekaj posnetkov publike, nakar takoj spet izgineta, župnik se vrže na tla in se zvije vase, kot jež.) Župnik: Le dajta, le tecita, mene ne bosta preslepila! Eden od vaju dveh čepi na moji levi rami in temu je ime Razum, drugi se z lepljivima ročicama oprijema moje desne rame, in njemu je ime Telo, tretji se z vlažnim trebuhom slini ob moj tilnik, in to je sama smrt, ki me kavsa v možgane! Mark: Župnik, prosim vas, pojdite z mano v bolnico, da vam vbrizgam injekcijo pomirjevalnega sredstva, boste videli, da vam bo odleglo. Župnik: Ne, nikamor se ne premaknem, zadosti sem bežal pred samim sabo, končano je. Zdaj bom obstal na tem kraju in se spoprijel s petnajstimi obrazi, pa čeprav so to sanje! Johanca: Na pomoč! (Priteče iz kuhinje z raztrgano obleko in pade na tla. Takoj za njo priteče Tone, z namenom, da bi zbežal skozi vhodna vrata, ampak Adolphus plane nanj in ga podre; Tone ga odsune in vstane, Adolphus zopet skoči nanj, padeta na okensko polico in Tone se prekucne skoz okno.) Adolphus: O! (Zgrožen se obrne.) Magda: Morilec! Mark: Za božjo voljo, zakaj ste jih spustili noter, Magda, saj ste videli, da iščejo kraval? Magda: Med nami je morilec! Štirje v belem bojo prišli čez eno uro in tale, ta jih bo vse pobil! (Lojze se pijano primaje k oknu in pogleda čez.) 61 Lojze: Ha, le] ga, Toneta, se že pobira, stari zajebant, že odhaja, njemu pa res zlepa ne prideš do konca. (Se obrne v sobo.) Pobral se je in odšel. Župnik: Strahota! Strahota! Ali mislite, da je umrl? Mark: Nič hudega se mu ni zgodilo. Župnik: Mark, ste prepričani, prosim vas, človek je padel iz četrtega nadstropja! Mark: Eden več, ali manj, saj je vseeno. Župnik: Kaj to pomeni!? (s stisnjenimi zobmi stopi k oknu, vendar. .. Lojze ga ustavi) Lojze: Halt! Župnik: Spustite me vendar, da ga pogledam! Mark: Saj se lahko delate, da ga hočete pogledati, tako kot ste to znali Izvrstno zaigrati na pokopališču, v primeru Kegler. Župnik: Kakšna zarota je zdaj to? Mark: Stara, zelo stara, preveč, da bi jo bilo vredno razdreti zaradi enega samega človeka. Župnik: Cinik! Mitja: A zdaj smo pa vsi kar naenkrat ciniki? Prej je bil šef, glavca, vse mu je bilo jasno, gor do devetih nebes, zdaj pa, ko mu gori pod nogami, ko je eno človeško bitje padlo na beton Iz višine dvajsetih metrov, da so se mu možgani razbrizgali čez celo cesto, zdaj smo pa vsi drugi krivi, on pa: roke si umivam, ciniki, svinje, prasci... Župnik: Janko, ali ne vidiš, kaj se dogaja, pomagaj ml! Janko: (stopi k njemu in ga s telesom zakrije pred drugimi) Tule vam dam dvesto jurjev, župnik, če boste znali molčati. Župnik: Ali si blazen? Janko: Oprostite ... ne vem, kaj ml je . . . zmešalo se mi je. (položi dlan na čelo in odtava k mizi, Magda in Karlinca, ki sta se ves ta čas ukvarjali z Johanco, jo zdaj dvigneta, Adolphus se zdrzne iz omotice in stopi proti njej) Adolphus: Johanca, je vse v redu s tabo, ves sem zmešan, razumeš, mvala sva se .. . Johanca: Hotela sem te prevarati, pa nisem mogla. Nisem mogla, (joče) Ja, hotela sem te prevarati, Adolphus! Sovražim te. Karlinca: Uboga moja. (jo posadi na stol) Adolphus: Zakaj, zakaj? Magda: Utihnite že enkrat, saj vidite, da je vsa Iz sebe. Župnik: (naglo pride k Adolphusu) Nekaj nepojmljivega se dogaja, edino na vas se še zanesem — Adolphus: (ga močno stisne za nadlaht) Prevarati me je hotela. Župnik: Prosim? Adolphus: Ampak, zakaj? Zakaj? Razen če ... Župnik: Človek leži spodaj na cesti! Treba je poklicati rešilca, ti ljudje pa to hočejo preprečiti! Adolphus: Kako, kaj pravite? Mark: Z njim je vse v redu. Ali ste zdaj zadovoljni? Adolphus: Kako, kaj ste rekli? Mitja: Že zdavnaj je odšel. Pobral se je in odšel. Adolphus: Kaj?! Riko: Fant je zdrav kot riba. Adolphus: O, hvala bogu. Župnik: To je preveč! (v jezi stopi do vhodnih vrat In prime za kljuko, takrat pa se spomni svoje odločitve, da bo tu ostal; ponosno, z zaprtimi očmi, trdo prijemajoč kljuko, da mu žile na roki izstopijo, se t)ori sam s sabo) Adolphus: (objame Johanco) Poslušaj me, ne jemljl vsega tako zares, človek mora včasih narediti tudi kakšno neumnost. Pojdi, greva domov. Mark: Tudi jaz grem. Pridi, Karlinca, greva. VI pa se ne grizite, Adolphus, ničesar niste krivi, (župnik se sunkoma odtrga od vrat, gre k mizi in se usede na stol) Magda: Tempo! Tempo! Zdaj nam gre samo še za golo vztra- janje. Mitja: A greva, Lojze. Greva na postajo. Riko: Postaja je zaprta. Lojze: Ma kaki zaprta. Mark: No, na svidenje, mi gremo. Pa hvala za vse. Župnik: Popolnoma sem Izčrpan, Magda, lahko prespim pri vas? Magda: Seveda, kar Izvolite. Janko: Stojte! Kam greste? Kje je Tone? Lojze: Na svidenje, gospa, pa če boste rabili koga, da vam zmeče drva, me kar pokličite. Magda: Bom, bom, na svidenje. Janko: Mitja, pomagaj mi, na, dam ti sto jurjev. (mu sili denar v roke) Povej mi, kaj naj storim? A naj grem ven? A naj pokličem rešilca? Mitja: (počasi vzame denar) Tiste stole znosite v kuhinjo. Janko: O, hvala, Mitja, (se zažene v stole in jih začne nositi v kuhinjo) Adolphus: Na svidenje. Sendviči so bili Izvrstni. Magda: Oh, taka malenkost. Mark: Na svidenje, oglasil se bom. Johanca: Na svidenje, teta. Župnik: Na svidenje. Janko: (medtem, ko prenaša stole) Mislim, torej sem, mislim, torej sem. Karlinca: Na svidenje, teta, pridi kaj k nam. Magda: Bom, bom, na svidenje. Mitja: Na svidenje, pa brez zamere. Mgda: Ah, kakšna zamera, saj niste vi nič krivi. Župnik: Na svidenje, (vsi so že pri vratih) Adolphus: Torej, na svidenje. Magda: Še kaj pridite, Adolphus. Adolphus: Bom, bom. (odidejo) Janko: (z vojaškim korakom se postavi pred župnika v držo mirno, salutira) Dovolite mi, da vas nagovorim. Župnik: Izvoli. Janko: Vse stole sem znosil v kuhinjo. Župnik: Geslo? Janko: Ne damo se. Župnik: Lahko greš. (Janko salutira, se obrne na petah, odide) Magda: (oba gledata proti vratom) Ste jih videli? Župnik: Janko je že hudo načet, samo še vojaški dril mu po- maga, da stoji na nogah. Magda: Tudi Adolphusa je precej zdelalo. Župnik: Kaj je bilo tej punci? Magda: Prevarati ga je hotela s Tonetom. Župnik: Ts, ts. Magda: No, ja, če smo odkriti, tudi vam nI prav dosti manjkalo, da niste odšli. Župnik: Priznam, seveda, tole s Tonetom me je vrglo s tira. — Verjetno pa nočete reči, da je vam vse jasno? Magda: Nikakor. Res pa je, da zdaj nekaj pozitivno vem. Vide- nja, ki jih Imam, so zanesljiva. Kegler je vstal iz krste, tako kot sem napovedala, zdaj pa je še Tone padel skozi okno — in tudi to sem videla vnaprej. Župnik: V tem je zdaj naša največja opora, Magda. Takorekoč od tega trenutka naprej stavim vse na vaša videnja. Verjetno ste ta čas že tudi vi spoznali, da mlekarna ne igra več vloge, še manj župnišče, ali patološki inštitut. Zato pa smo vsi tako zbegani in odvračamo oči od tega dejstva, ki postaja vse bolj očitno. Hočem reči, da nam je bilo udobno pristajati na razlago, ki je razdelila svet na strogo ločene sektorje, od katerih je Imel 62 vsak svojo barvo, svoj sistem dela, svoje cilje itd. Vsako, še tako fantastično dejanje, smo latiko v hipu stlačili v poljuben kvadrat in si zagotavljali, da,po vseh znamenjih sodeč, tja tudi spada. Pri tem nas ni niti najmanj motilo, če se je kasneje izkazalo, da smo se ušteli, narobe, to nam je šele v celoti potrdilo teorijo; aha, smo si rekli, ta poteza torej ne pripada patološkemu inštitutu, ampak mlekarni; in mirno smo premaknili figuro s črnega kvadrata na beli kvadrat. Magda: No, seveda, ugibali smo vse sorte. Ampak, a zdaj vemo kaj več? Za kaj pa potem gre, če ne gre za mlekarno, niti za župnišče? Za boga, ali za kaj? Ali sploh za nič? Župnik: Sam — Magda: (ga prekine) In pravite, ne vem,kdo je že to rekel — za ljudi gre, mi smo pomembni. Kot da smo mi nekaj drugega, kot da sta nam mlekarna in župnišče tuja; saj smo si ju vendar sami izmislili! Saj ne moremo živeti brez tega. Nekaj moramo imeti. Če ne mlekarne, potem naravo, karkoli, ena trdna tla moramo imeti pod nogami. Če ne, nas pa sploh ne bi bilo. Kje bi pa živeli? En svet nas mora obkrožati. Župnik: Sam zaenkrat še ne bi šel tako daleč. Poglejte, Magda, vzemite svinčnik in papir in si zapisujte lepo po točkah. (Magda vzame svinčnik in papir, ki ležita na mizi) 1. Delo, 2. Eros, 3. Vztrajanje, 4. Ritem, 5. Smeh, 6. Destrukcija---Naj to zaenkrat zadostuje. Poglejte, vse to so jedrnato predstavljena stališča, ki jih je vsak posamezni izražal, bodisi vede, bodisi nevede. Na primer, delo. Na tem je stala Karlinca. In res, utemeljeno. Ce se zdaj ozreva nazaj — ni si treba vsega zapi- sovati, Magda, samo tiste točke sem hotel imeti zabeležene — če se torej zdaj ozreva nazaj, potem dejansko v minulem doga- janju, v teh neštetih premikih, besedah itd., lahko vidiva neko svojstveno delo, ki je bilo storjeno. S tem pa smo potešili naš občutek za dolžnost. V zameno za vloženo energijo, smo se lahko do sitega najedli tihega spokoja, ki ga prinese utrujenost. Za kaj pa smo sploh delaü? Seveda, da bi preživeli, da bi se obdržali. Vidite, to pa je tista gola vztrajnost pod točko 3., ki ne sprašuje po nikakršnem vzroku več, ampak je sama sebi zadostna. Vaš pojem. Greva naprej, ali pa nazaj, kakor nama je po volji. Točka 2. Eros, ki nas povezuje v skupnost, eros, ki nepopustljivo vleče Marka h Karlinci, Johanco k Adolphusu — in, če sva odkrita, ali ni imela tudi najina zaveza, pod točko 5, smeh, globlji pomen simpatije? Magda: Veste kaj, kote bom skuhala. Župnik: Bravo, Magda! Ves čas sem čutil, da mi nekaj manjka, na, zdaj ste mi pa vi povedali. Kava. Želim si močno črno kavo. Magda: Bom takoj, eno minutko, če potrpite. Župnik: Če dovolite, bi jo jaz skuhal. Za kavo sem specijalist. Kar lepo usedite se. Potem pa takoj nadaljujeva, imam že nekaj novih točk v glavi, (gre v kuhinjo) Magda: Stari uživa kot muha na dreku. Razdira svet in ga spet sestavlja, kot kakšen mehanik. Vzame džip in vgradi vanj Dieslov motor na nafto, pa je srečen. Ne rečem nič, brez dvoma je to težko, precizno delo, saj res že od daleč smrdi, kot kakšna stara, prepotena lokomotiva; in v tem je vztrajnost, brez debate, ritmično nalagati premog v peč, vzdrževati pravilen pritisk pare, za to, da — šugadaga — šugadaga — obstanemo za zmeraj s kolesi na iirnicah ... ah, kaj ga zdaj karikiram, sama sem ravnotako eden izmed potnikov . . . ampak slab občutek pa imam, to pa res, optimizem, ki ga izžareva stari, se mi zdi tako lahkomiselen, kam pravzaprav drvimo? S polno paro v pečine — baumgadaga! — kot vse kaže. Eden se je že raztreščil na skalah pod oknom, madonca. (vstane in začne hoditi v krogih) Tie se pa hec neha. (obstane) In jaz sem to že vnaprej vedela ... Jaz sem to že vnaprej videla . . . Videla sem in potem se je uresničilo ... To je čudno ... To je grozno! (pritajeno krikne) O, Jezusmarija, pa menda ja nisem jaz morilka? (Zadnji stavek jo povzdigne v nekakšno zamaknjenost, umih se; iz kuhinje pride župnik, z džezvo in dvema skodeli- cama kave na pladnju; v drugi roki nosi stol) Župnik': Magda, medtem, ko sem kuhal kavo, mi je postalo popolnoma jasno: najina zaveza je bila že v osnovi zgrešena, bili ste v zmoti, ko ste mi očitali, da sem podlegel Adolphusu, zato ker s tako zavezo sploh in na noben način ni bilo mogoče uspeti. Smejimo se vendar človeškim pomanjkljivostim in na- pakam, v tem smehu pa ostajamo na površju in se izmikamo bistvenim stvarem. No, zdaj pa poskusite in povejte, ste že pili tako? (Magda poskusi) No, kaj pravite. Kar priznajte, take še niste pili. Magda: Prima. Župnik: (poskusi) Dobra je. Zdaj se pa le podvizajva, kar brez ovinkov, kot strela z jasnega, udariva v roke in skleniva novo zavezo, ki bo temeljila na vaših videnjih. Zapišiva se temu z dušo in telesom, (sunkoma vstane in pograbi pištolo z mize) Povejte mi, koga naj ubijem? Naj počim najprej vas? (nameri pištolo nanjo) In potem stečem ven, ustrelim še dva na cesti, naposled pa še sebi pošljem kroglo v glavo, kar vse skupaj znese štiri ljudi? Magda: (vstane in mu nežno položi dlani na usta) Prosim te, ne govori več. (Župnik jo strastno, kot svoje zadnje upanje, objame in poljubi. Poljub je dolg.) Župnik: Magda. Magda: Štefan. (Poljubita se.) Še zmoraj imava upanje, dragi, še je mogoče zaživeti pravo, resnično življenje, čeprav sredi imaginarnih kulis, le vdati se nikdar ne smeva .. . (Župnik molči.) Zakaj molčiš? (Župnik jo spusti, ji obme hrbet in se z vso težo nasloni na stol. Obraz mu trza. Magda se sesede na stol. Molk.) Župnik: Magda, jaz . .. (Divje odrine stol in se z vso težo nasloni na mizo.) Župnik: Svinja sem in nizkotnež. Tule sem se pretvarjal, da skupno z vami iščem rešitev tega položaja — kje pa! — niti za en sam trenutek ni bilo vere v mojem srcu, ne želje, da bi se iz ljubezni razdal ljudem, temveč sta me vodila pohlep po denarju in stremuštvo, pa prav nič drugega! (Zakriči in se odrine od mize, ter se z vso težo nasloni na Magdin stol.) Ah, že spet, kako ponarejeno zvenijo te besede v mojih ustih! Ne verjemi! Govorim odkrito, govorim resnico, ampak ne verjemi. Tudi z resnico je mogoče razpolagati, kot s kakšnim stolom. Za vsem tem, kar si slišala, tiči prekanjen in grd namen, da bi ti vzbudil usmiljenje v srcu. Nekoga rabim, pred katerim bi lahko izpovedal vso svojo podlost in dobil zato še odvezo povrhu. Magda: Tu jo imaš! Odpuščeno ti je, vse. (Vstane in se obrne k njemu, ki ji je prej govoril s hrbta, naslonjen na stol; župnik se tudi dvigne.) Kaj pa je to, kar si povedal? Nič. Sam ne veš, kakšne strahotne preizkušnje te še čakajo.- Vse to lahko še stokrat popraviš. Ali res ne čutiš, kakšna usodna lepota je v tem, da sva tu, da se morava prav na tem mestu vdati v svoje poslanstvo? Župnik: Ampak, ženska, ali ti ne кхзт nikoli dopovedal, da sem slepar?! Razumeš, da sem prazen, da me sploh ni, da sem vse, kar imam, pobral iz knjig, ali ukradel soljudem? Razumeš, da sem že davno prej začrtan vzorec, kot kemična formula, kot tloris labirinta? Sredi poteka stvari, sredi delovanja uma, ni subjekt od vsega začetka nič drugega kot kmet v igri, porivan 63 sem in tja znotraj tega sistema in izključen Iz vsakršnega sode- lovanja pri realizaciji resnice, ki bi bilo v praveni pomenu dra- matično in potemtakem tragično. In če je tole, kar se je tule dogajalo, kaj, potem je tragedija o zatonu tragedije. In tule stoji pred tabo poslednji Orfej, kot živ dokaz. Magda: Kdo pa misliš, da sem jaz?! Evridika? Veš čigavo vino si pil? Gospoda Počivavška. Veš zakaj sem ga dobila? Spala sem z njim! Vidiš tistole črno knjižico v omari? Veš, kaj je to? Kama Sutra. Veš kdo mi jo je prinesel? Janko. Neke noči je, ves tresoč se in osemnajstleten, pritekel v tole sobo, se vrgel na kolena in mi položil knjigo pred noge. In potem sva jo tudi obdelala, dragi moj, da so kocine v luft letele In penzil dol padal! Veš, kdo mi je dal tale prstan, ki ga nosim na roki? Kegler, moj svak Kegler! Veš,zakaj? Da me je prihajal porivat, kadar svoje bolne žene ni mogel! Da, to sem storila svoji sestri! In tale preproga in tale stol in tale miza. Veš.kaj je ta stol? Fuk! In tale? Fuk! Vsak stol en fuk! Zdaj pa, nomnalno, ko sem že stara In vsa zrukana, pa sama rada plačam komu, da me nategne. Štefan, a me podreš? Na, za golaž ti plačam. Župnik: Candra! (Skoči k njej In jo oklofuta, Magda pade na tla, joče, vsa se trese, župnik stoji ob njej in stiska pesti.) Candra. (Nenadoma se zgrudi in stisne Magdo na prsi.) Magda, Magda, jaz te ljubim, ljubim! O, ti moje dragoceno človeško bitje. Povsod sem te iskal, a moje oči niso videle ničesar. Čutnost me je oslepila, da sem kakor šimpanz skakal z drevesa na drevo, trgal plodove in jih koniaj načete že odmetaval čez ramo, bil sem žalostna žival, nesrečna, kakršne po našem so živali. Kaj je to, kar zdaj vidim, Magda, povej mi kaj je to? Magda: Dva stola, ena miza, dva človeka. Župnik: Poglej me. Ali verjameš vame? Magda: Verjamem. Oh, Štefan, verjamem, verjamem. Župnik: In jaz verjamem vate. Magda: Štefan. Župnik: Magda. (Zastor.) III. dejanje Pri Magdi doma. Ista soba kot prej. Adolphus, Magda, Mark, Karlinca, župnik, Johanca, Janko. Mučna tišina. Mark: Dobro, kaj je zdaj? Kaj me tako gledate? Magda: V mojem stanovanju ne boš vpil! Če se misliš kregati, lahko greš. Mark: Patos, burne strasti, usodni nesporazumi — ne vem, zdi se mi, da v tem uživamo. .Karlinca: Mark, prosim te. Mark: Prosiš me! Ali sploh veš, kaj hočeš? Zdaj Imam pa že jaz tega počasi zadosti. Tule sedite in me gledate, kot da sem jaz kriv, ker se je tisti pogrebec stegnil. Župnik: Mark, tega človeka ste žrtvovali, to vam mora biti jasno. Mark: Porka madona, ali sem, ga jaz vrgel skozi okno? To mi povejte. To bi rad slišal. Župnik: Ko je ta človek še ležal pod oknom, ko smo še imeli možnost, da ga rešimo, takrat ste vi z nesramno malomarnostjo trdili, da se mu ni nič zgodilo. Mark: Kakšne besede za prazen drek. Žrtev! Človek je padel skozi okno in fertik. To je bil slučaj. Adolphus ni bil kriv ničesar, branil je čast svoje ženske, kar je popolnoma razumljivo. Johanca: Šla sem z njim v kuhinjo, zato da me nategne, kaj pa misliš, da sva igrala domino? Mark: (Adolphusu) In ti jo mirno gledaš? Johanca: Oho, tega pa ne, kaj? Človek lahko crkne, s tem ni nič narobe, glavno, da se tuj penis ne dotakne njegove žene. Mark: Dobro, sprejmem — to je moj kompleks. Če se pa že greš emancipiranko, zakaj ne zineš niti besede čez mavzolej, ki ga tule složno gradimo v počastitev smrti? Ne govorim samo tebi, govorim vsem. Očitno se nam zdi, da šele s smrtjo življe- nje zadobi pravo sočnost in resnobo. Kako naj si drugače razlagam tisto serijo strelov na pokopališču In Tonetov padec skozi okno? Adolphus: Misliš, da sem ga zanalašč porinil? Mark: Ne. Ali pa. Nisi ga porinil ti, ampak nagon, pozor, ne govorim o živalskem nagonu, govorim o razumskem nagonu. In zdaj pridemo do paradoksa, ta nagon zahteva smrt, ml moramo umirati, zato da bi bili pristni. Torej; nalašč sem rekel, da se mu nI nič zgodilo, zato, da bi zares umrl. Župnik: Mark, ste zblazneli?! Obvladajte se, saj ste vendar doktor! Mark: Ne strašite me z blaznostjo! Kar sem povedal, je čista nedolžnost v primeri s tem, kar se je zgodilo. To šele je blaznost, stokrat hujša, zato ker se skriva pod plaščem logike. In ne delajte se, da niste vedeli, kako ta logika deluje, vsi po vrsti, začenši z Magdo. Nič nam ni skrito in nobenega izgovora nimamo več. Rekla je, vedeli pa smo vsi, da bojo prišli štirje možje v črnem in da bo eden od njih skočil na Johanco In da se bo nanj vrgel Adolphus in ga nehote pahnil skozi okno. Župnik: Vi razkrivate božji načrt! Mark: Kaj, vas moti, ker sem vam prevzel vlogo? Župnik: Satan! Ne poslušajte ga, osnovne zakone pobija, zapeljati nas hoče v kaos. Mark: No, prosim vas, vi ste pa res megaloman. Eden vam čepi na desni rami, eden na levi, eden se vam z vlažnim trebuhom lepi na tilnik, kam me pa mislite dati? Župnik: Dovolj je prostora v moji fantaziji, da vas vse štiri žejne prenesem čez vodo. Prišel je trenutek! (poklekne In razširi roke) Gospod, oznanil jim bom tvoje ime. (spet vstane) Kegler je tx)g! Po milosti svoji nam je podaril življenje In naša dolžnost je spolnjevati njegovo voljo do zadnjega diha. Mark: Toliko je bog, kot vi, ali pa jaz, ali Karlinca. Na tej poti smo že od vsega začetka eno in Isto. Župnik: Poslušajte, poslušajte, tole je Keglerjeva obljuba! Vsakdo, ki zvesto zvrši njegove ukaze, bo pripuščen k poslednji sodbi, mrtev, ali živ, dvignil se bo obsijan z resnico, in tam bo razrešen težkega bremena dolžnosti, v miru In ljubezni bo počival na mehkih divanih, srečen. Mark: Dobra misel. En divan tu že Imamo, tega prepustimo vam, za ostale bojo stoli dovolj dobri. Magda, telefonirajte vsem, naj pridejo. Brez nadaljnjega tx)mo uprizorili poslednjo sodbo. Janko: Strinjam se. Udarimo pečat. Župnik: Meduza brez karakterja! Zdaj si padel pod njegov vpliv! Janko: Niti najmanj. Ideja je moja. Je tako. Mark? Mark: Res je. Načrt je njegov. Prejle sva se pogovorila pred vrati. 64 Janko: Zgradbo je treba razbiti na prafaktorje. Tu pa je karakter kvečjemu v napoto. Magda: A potem telefoniram? Janko: Seveda, telefonirajte. Magda: Kaj pa naj rečem? Janko: Naj vsi pridejo, nič drugega. Magda: (gre k telefonu) Ja, kaj pa številka? Janko: Samo slušalko vzdignite. Magda: Dobro, (vzdigne slušalko) Pridite vsi, nič drugega, (odloži) Je tako v redu? Janko: To zadostuje. Župnik: Norci, saj se niti ne zavedate, v kakšno nesrečo rinete. Še na kolenih boste prosili gospoda Keglerja, da vas sprejme nazaj v svoj koncept. Mark: (stopi h Karlinci) Se boš obesila? Karlinca: Mark, ne, prosim te. Mark: Kaj, rajši boš visela na štriku, kakor priznala, da te je Adolphus pofukal? Karlinca: Svinja! Mark: Ne dramatiziraj. Vem, da nosiš njegovega otroka in to me prav nič ne moti. Saj je vseeno, čigav je. Hočem imeti oba, tebe in njega. Adolphus: Ti si že ves čas vedel. . . Johanca: Misliš, da jaz nisem? Povedala mi je vse, tudi to, da si ji predlagal, naj obe živiva s tabo, v isti postelji. Janko: To še ni vse. (stopi h Karlinci, jo prime pod pazduhami in v sunku pritisne k sebi) Že od osnovne šole sem zaljubljen vate. Sicer pa je to vseeno. Hočem te imeti, razumeš! Karlinca: To je nemogoče, Janko. Janko: Zakaj! (jo začne strastno poljubljati, Karlinca se mu vdaja kot testo) Mark: Ta pot pelje nazaj v nasilje, Janko! Obvladaj se, če ne bomo res pristali na Keglerjevem izhodišču, ali si pozabil na idejo? Župnik: Oho, vam je drznost dovoljena, drugi se pa morajo obvladovati. Tebi je Karlinca obljubljena, Janko,, oče Kegler jo je določil zate, vso pravico imaš do nje — fant, še imaš priložnost, vztrajaj, ne popusti pod udarci Markove moči, kaj pa je to drugega kot prisila, zavita v srebrn papir razuma! Mark: Pusti jo, naj sama izbere med nami tremi! Župnik: Misliš, da jo boš kdaj dobil, če se boš ponujal na izbiro, kot kakšna solata na trgu? Boš kurca. Ali si moški ali govno? Ugrabi jo in na konja z njo! Mark: (Janku) Preprečiti moramo pokol, ki ga pripravlja zločin- ska misel, ali ni bila to najina ideja? Rešiti njo (pokaže Karlinco), in tiste štiri, ki jim je bilo še usojeno umreti. Si boš umazal roke s kn/jo in sprejel poslanstvo morilca? Ne, zdaj bodi čvrst in odvrzi pištolo! (zvonec na vhodnih vratih) Magda: Joj, so že tu. A grem odpret? (Janko bije silen boj sam s sabo, še vedno drži Karlinco, Mark pomigne Magdi,naj gre odpret, s pogledom ves čas strmo uprtim v Janka, Magda gre odpret, vstopi Boris) Boris: Rešili ste me! Britev sem že imel v roki, skoraj bi že zarezal v vrat, kar zaslišim vaš glas, Magda ... (se zgrudi pred njo na kolena in ji poljublja roke) Hvala vam, hvala vam . .. Mark: (vsi seveda okrog Borisa) Ste videli? Uspeli smo! Boris je živ dokaz, da smo uspeli. Magda: Karlinca, skoči no in mu skuhaj čaj, vidiš, da je revež ves iz sebe. (Karlinca gre naglo v kuhinjo, Borisa posadijo na divan, nekateri v gruči okrog njega, drugi v določenih razdaljah) Johanca: Joj, Mark, tako sem srečna, zdi se mi, da pn/ič čutim nekakšen smisel v vsem tem. Mark: Korajžno, Johanca, pa bo vse v redu. Johanca: (pride v zadrego in da bi to prikrila, se usede zraven Borisa, na drugo stran, na eni že sedi Magda, in ga tolažeče prime za roke) Ne sekirajte se,,Boris, naj vas ne bo sram. Vsakdo od nas bi lahko zapadel v takšno duševno krizo. Mogoče ste sploh pogumno hoteli razelektriti napetost in stisko vseh nas, z žrtvovanjem sebe? Boris: Ali mislite, da res? Johanca: Skoraj prepričana sem. Boris: Res, v tistem trenutku se nisem počutil samega, ampak kakor da ste vi vsi ob meni... le toplih besed ni bilo, ki jih zdaj slišim . . . samo tesnoba, strahotna bolečina vsega človeškega trpljenja, pretopljena v mojo hrbtenico, daleč proč od vsake misli. Johanca: Ne mučite se več, Boris, zaslužili ste počitek, vaš cilj je dosežen, glejte, ta hip teče poslednja sodba in vi ste rešeni. Adolphus: A jaz sem pa drek? (tišina) Seveda, zame ni več prostora, odkar se je pojavil Mark. Samo še njegovo ime slišim povsod. Mark, Mark. Župnik ima prav, Janko, pa to se ne tiče samo tebe, zamenjali smo boga, nič drugega, namesto Keglerja je zdaj Mark glavni. Mark: Zakaj sploh omenjate boga? S tem takoj oškodujete človeka. Mar niste sami prej rekli, da smo na tem kraju že od vsega začetka eno in isto? Adolphus: Kaj pa naj rečem? Energija, volja, bit? Če hočete to, potem se trditev glasi takole: vaša ideja je sprožila energičen sunek v dogajanju in z vašo voljo to eno in isto zdaj še naprej vzdržuje, zato da ima videz nečesa bitnega. Mark: Spregledali ste pomembno razliko! Župnik je povzdigoval čez vse gospoda Keglerja, ki tu sploh ni fizično prisoten. Zagotavljal nam je, da txjmo s poslušnostjo tej nevidni, gospo- dujoči moči dosegli odrešitev. Jaz pa trdim, da je vsak posa- meznik med nami sposoben sam odločati o svoji usodi. Adolphus: Zakaj potem špilate socijalnega delavca? Kdo vam daje pravico, da jemljete britev iz roke temu človeku? Kdo vam daje pravico, da gnetete te ljudi kot testo, da pošiljate Karlinco s posredstvom Magde kuhat čaj v kuhinjo, da nevidno, ponav- ljam, nevidno potiskate Johanco na divan, sedet zraven tistega pezdeta, in da branite Janku žensko, ki si jo hoče vzeti? Povedal vam bom kdo. Vi sami si dajete to pravico! Johanca: Zavidaš mu, ker je storil nekaj otipljivega, medtem ko sta vidva z župnikom znala samo filozofirati. Jezi te, ker nisi sam na njegovem mestu, tako je, ja! Adolphus: Nasprotno, s tem mestom, na katerem stojim, sem povsem zadovoljen. Le to hočem razkrinkati, da Markov dobro- namerni poskus žene ista ukazovalna zahteva, kakršno je pred nas prejle položil župnik. Če bi župnik s svojim predlogom prodrl, potem to seveda ne bi bil noben dokaz, da gospod Kegler dejansko je bog, pač pa bi se s tem mi, ali pa vsaj večina med nami dala na razpolago župnikovemu prepričanju, tako kot zdaj nekateri pritrjujete Marku. Mark: Izjasni se! Ali si za to, da se Karlinca obesi? Ali si za to, da si ta človek prereže vrat? Ali si za to, da župnika mučijo z elektriko? In končno, ali si za to, da ti, aH pa Janko, ubiješ, ali ubije, štiri ljudi? Adolphus: Ne, za nobeno od teh možnosti nisem. Ravnotako pa nisem pripravljen igrati pod taktirko kateregakoli od vas. Še pred kratkim sem tudi sam imel iste iluzije, gnal sem se, kakor se zdaj ženeš ti — ne, hvala lepa, zadosti je bilo. Usedel se bom na divan in užival mir poslednje sodbe. Ta pa se mi kaže takole: misliš, da se bojuješ proti smrti, da rušiš nekakšen usoden prirodni načrt? Šele s tem dokončno pristajaš na to smrt in na ta načrt, (zvonec na vhodnih vratih) Mark: Zvonec! Kljub vsemu imam še vedno prav. Še vedno se 65 svet dogaja po moje. Magda, pojdite odpret. (Magda gre odpret) Adolphus: Motite se, toliko se dogaja po vaše kot po moje. (se usede na divan) (vstopi Jožko, razburjen) Jožko: Hvala vam za ta telefonski klic, vsem! Bil sem z eno nogo že na pragu norišnice. Kosi neba so padali name kot pelerine, ko sem molčal. Koža prašiča se je krvavo zasvetila, ko sem govoril. Bela noga se je dotaknila mojih ušes, ko sem poslušal. Toplo kravje govno obležalo na možganih, ko nisem ničesar več čutil. Spolzek trebuh umrlega starca je pokril moje oči, ko sem nehal misliti. Župnik: Da, da, da! Poznamo že to. Že večkrat smo slišali o tem. In takrat, nenadoma, izgubljeni sredi tega, ste nepojm- ljivo, nepopisno, kdo ve odkod in kdo ve zakaj, zaslišali šibek klic, in glej: oči so se vam odprle, sluh povrnil, desnica spet zadobila moč in prišli ste! Sem! Še enkrat! Zelo dobro. Zdaj ml pa povejte, kaj bwste tu počeli? Ali b)Oste sedeli na divanu kot Adolphus in vrteli palec okoli palca? Mark: Ravno vi ste govorili o tem divanu kot o višku blaže- nosti! Župnik: Da, enkrat, ko je že vse razrešeno, ne pa zdaj! Spra- šujem vas: kaj bomo počeli at this very moment, ko smo razbili načrt, ki je od nas zahteval žrtve, a nam je zato v zameno dajal trdno gotovost smiselnega cilja? Ali bomo igrali ping-pong? Mark: Zakaj pa ne! (skoči k mizi, pomeče stole stran, tisti, ki sedijo na njih, se tako ali tako sami preplašeni umaknejo, pograbi prt in ga z vsem, kar je na njem, zažene na tla) Zakaj pa ne, če so loparji v predalu? (potegne loparje in žogico iz predala) Kdo bo stopil na drugo stran? Kdo tx3 igral z mano? Janko, boš ti? Janko: Jaz?! Jaz, ki ml je bilo usojeno zavzeti Afriko in Azijo, pokoriti Ameriko, Japonsko, Kitajsko itd., in nazadnje zapičiti meč v čelo univerzuma?! Ali misliš, da sem se zato izpostavil pod odprto nebo, da bom igral ping-pong s tabo?! Mark: Dobro, v redu, če nočeš — nočeš. Karlinca? Karlinca: Mark . .. Mark: Mark, Mark, to je vse, kar znaš zadnje čase. Gremo naprej. Johanca, mačka, vulva, lepotica, boš ti igrala z mano? Johanca: Bom, Mark. (vzame lopar iz njegove roke in se postavi na drugi konec mize) Mark: Pozor, serviram. Ping---(Johanca vrne žogico) ---pong. (Mark ujame žogico v roko) Vidite, v tem je vsa stvar. Skrivnost leži na tej mizi In odskakuje med dvema lopar- jema in naj mi nihče ne reče, da v tem ni veličina! Kolikor nisem bil zadosti jasen, lahko ponovimo, (župniku) Atention, father — serviram: župnišče (pošlje žogico, Johanca mu vrne), patološki inštitut. (Mark ujame žogico) Kegler, gospod bog —--(pošlje žogico, Johanca mu vrne)---Mark. Smeh ---(pošlje žogico, Johanca mu vrne)---smrt. Župnik: Kaj pa, če kdo zgreši? Mark: Ena nula za nasprotnika. Trije seti po enaindvajset točk, dobljena igra. Za mizo stopita naslednja dva protligralca. Kolikor vidim od tu, je število teh neskončno poljubno. Dva najboljša igrata v finalu. Župnik: Finale torej mora biti? Mark: Mora. Adolphus: Nazadnje sva le prišla na moje, a ne? Rekel sem ti že, kot kruh rabiš gospoda Keglerja, kot kruh rabiš to smrt, nad katero si se tako zgražal, kot kmh rabiš Igro, človek, ker brez nje ne bi mogel živeti, (stopi k Johanci) Pojdi, Johanca, pustimo ga samega, naj premisli o vsem. (vsi sledijo Adolphusu v kuhinjo) 66 Mark: Ohoho! Drenjajte se, čreda! Mislite, da me je strah samote? Ali nisem oddaljen lastnemu pogledu bolj kot biser, skrit v školjki na dnu morja? Ali nisem iz rdečega plamena, modre vode, belega zraka in črne zemlje? Ali ni v meni popolna, čista praznina, brez barve, brez vonja, nevidna, brez okusa, neotip- ljiva in brezmiselna? Ts. (potegne zavojček cigaret iz žepa in si eno prižge, potem se usede na divan in napeto zazrt v neko točko kadi, nenadoma se sam pri sebi zasmeje) Skuhajte mi no eno črno kavo, ko ste že ravno tam. (odgovora ne dobi) Ne, ne smem govoriti z njimi. To bi pomenilo, da sem dejansko navezan na njih. Molčati moram, (molči, se zasmeje) In noga se bo dotaknila mojega čela, ali kako je že rekel tisti bizgec. Zanimivo, zdaj mu pravim bizgec, prej pa mi je pomenil potrdi- tev moje ideje. Čudno, čudno, kako se vse to naglo spreminja. Ampak čakaj... kaj se zdaj naenkrat pogovarjam sam s sabo? Kakšno silno hrepenenje mi diha v srcu? Koga kličem? Kdo si ti v mojem duhu, s tolikimi obrazi, ki sem s tabo v večnem dialogu? Ah, simphonie pathétique, simphonie pathétique, ne pridemo ven iz tega, kaj, gospod Mark? Ne pridemo, ne pride- mo. Stalno začudeni, stalno pretreseni, vstajamo, širimo roke, dirigiramo morju, duh nam hoče kot orel poleteti v nebo, noge pa se ne dajo odtrgati od zemljice ... Ah, ah, ah. Pridite nazaj. Pridite nazaj, (glasno) Pridite nazaj! Priznam, da ne morem brez vas. Pridite nazaj, kaj se zdaj delate, saj ste to hoteli, a je tako? (tišina) Dobro, kaj je zdaj? A se bomo šli slepe miši? (odločno stopi v kuhinjo in se v hipu osupel vrne) Nikogar ni. To je popolnoma neverjetno. Drugega izhoda tu ni kot skozi tale vrata, (na desni) Morali bi priti mimo mene. To je popolnoma neverjetno, (gre s stisnjenimi zobmi v kuhinjo in se čez nekaj časa zopet vrne) Nikogar ni. To je blazno, to je popolnoma blazno. Drugega izhoda tu ni, morali bi priti mimo mene. Razen ... ne vem, a so splezali dol po žlebu? igre k divanu in v pepelniku na mizici ugasne cigareto, ter si takoj prižge novo) Hm, hm, hm. Po — gledat bo treba. Po — gledat, (si govori medtem, ko gre v kuhinjo) Problem bomo malo raziskali, pregledali še shrambo, ki se je do tega trenutka še nismo spomnili, čeprav ... en, dva, tri, koliko jih je? Pet, šest, sedem? Boris, Jožko . . . Hm, hm, težko, da bi bili v shrambi ... no, no, gremo lepo pogledat dol na cesto, pa še v shramtx) za hip skočimo . . . (odide v kuhinjo in se čez čas vrne) Ničesar ni, sploh ničesar ni! Ničesar ni, jebemti! O, mater, o, mater! Tšuuuu! Tšuuu! (tolče s pestjo po mizi) Ničesar ni, ničesar ni! Tšuuu! (brez glasu zarjovi, potem tiho) Jebemti, jebemti, jebemti, jebemti. To je popolnoma, popolnom, popol- noma! No, kaj si videl? No, povej mi, kaj si videl? Videl sem luft, videl sem popolnoma belo praznino. Ničesar ni, razen te sobe, a razumeš?! Zdaj pa prosim to razumi. Ha, ha! Izginilo — tra — la — la! (začne zateglo žvižgati, kot da oponaša veter, nekaj časa hodi v povsem nesmiselnih krogih, potem pride do mizice zraven divana in ugasne cigareto v pepelniku; zdaj prvič zares opazi pisalni stroj in nekako samogibno, tako kot je prej ves čas kadil, zavrti list, ki je v njem, tako da dobi list nad tisto kovinsko letvico in začne brati; ostrmi, začne brati na glas) Mislite, da me je strah samote? Ali nisem oddaljen lastnemu pogledu bolj kot biser, skrit v školjki na dnu morja? Ali nisem iz rdečega plamena, modre vode, belega zraka in črne zemlje? (razburjen potegne list iz stroja) Ali ni v meni popolna, čista praznina, brez barve, brez vonja, nevidna, brez okusa, neotipljiva in brezmiselna? Ts. Potegne zavojček cigaret iz žepa in si eno prižge, potem se usede na divan in napeto zazrt v neko točko kadi, nenadoma se sam pri sebi zasmeje, (strahotno bled in resen dvigne pogled z lista in strmi v zrak, kot da ima koga pred sabo, potem spet vrže pogled na list bere) Skuhajte mi no eno črno kavo,,ko ste že ravno tam. Odgovora ne dobi. Ne, ne smem govoriti z njimi. To bi pomenilo, da sem dejansko navezan na njih. O! (se vrže z glavo in rokami na tipke pisalnega stroja in zajoče iz grla, potem se v sunku dvigne) Kaj mi hočeš reči? Da sem sam že od vsega začetka? Da ni bilo nikogar, nikogar tu, ves ta čas? Je to tvoje sporočilo? Iluzija! A! Pes! (gre naglo k mizi, kot da je oni tam) Odgovori mi! Odgovori mi! Karlinca ... kje si? Kje ste? Pridite nazaj. Pička vam materina! (pograbi stol in ga vrže v knjižno omaro, da se steklo razbije, potem omahne na mizo s hrbtom, se pobere, nasloni nanjo in zapre oči; govori) Ljudje. Močvirja moja lepa, gozdovi, ljudje, konji moji, roke, morilci, o, ljudje, ljudje, pridite sem. (zvonec na vhodnih vratih) Zvonec! Prišli so! Pridite noter! (vstopijo Tone, Riko, Lojze, Mitja, nasmejani) Tone! Živ si! (plane k njemu in ga burno objame. Tone se v hipu sesuje kot vreča ob njem. Mark ga komaj pridrži, Tonetu se obraz spači v grozno, demonsko bolečino in obup) Mark: Tone, kaj ti je? (Tone se v sunku zravna, ustnice se mu potegnejo čez zobe, oči svetleče, izbuljene, nenadoma zadobi njegovo telo pošastno gibčnost, čeprav ima roke in noge v sklepih nekako prelomlje- ne, kot pri epileptičnem napadu; iz grla mu šine prediren krik prepadne žalosti) Tone! (se ritenski umakne k mizi) Tone: (na licu se mu menjavajo spake) Mrtev sem, po vaši krivdi, zdaj sem duh! (krikne) O, žalost, žalost! (hodi proti njemu, ubogi tožeči stvor, vendar se zdi, da bi ga mogel tudi vsak čas ugrizniti) Vidva s Keglerjem sta mi pripravila smrt! (dolg, zategel vreščeč krik, vrže se na Marka, a ga zgreši in zagrabi mizo, drgeče na njej, kot bi se hotel spariti) Zakaj me nihče ne poljubi na usta? Zakaj me nihče ne boža po laseh? Lojze: To je ogabno. Tone, nehaj! Tone: Ali ne razumete? (potegne tetrapak mleka iz žepa in jim ga pomoli) Padel sem iz četrtega nadstropja na beton! (si raz- trešči tetrapak na glavi in kot spodsekan pade na tla) Riko: Saj si vendar zdajle prišel z nami in vso pot uganjal burke, da smo se smejali do solz. Tone: (s tal) Oh, Riko, hvala ti za te besede, hvala ti kot nekdanjemu prijatelju, za nado, ki mi jo ljubeznivo hočeš vzbu- diti v srcu, a prepozno je. Iz črnih voda prihajam, kjer ni ničesar več, razen zateglih krikov obupanih senc, ki se jim izmučenim vsak trenutek dozdeva, da slišijo odrešilni klic; in potem planejo za glasom, planejo kot sem zdajle planil jaz, a ničesar ni, nikoli več ni tistega za zmeraj izginulega sveta, samo popačeni odsevi nekdanje sreče, samo sence, samo varljiv videz. Mark: Res je. Tone, kriv sem tvoje smrti, ni pa to zadnja beseda. Klic te ni varal, živi ljudje smo okrog tebe, niso pri- kazni. Premagal sem Keglerja, okoval smrt v verige in spre- menil načrt. Poglej, (gre k pisalnemu stroju, tipka in obenem govori) Vzdignil te bom v svetlobo. Tone. (vstane s stola) Vstani, živ si. Mitja: Kaj mu to pomaga. Mark? Ne delajte mu iluzij, saj vidite, v kakšnem stanju je. Dajte mu dejstvo, to je tisto, kar zdaj najb)olj rabi. Mark: Vse je iluzija. To je dejstvo. Zato pa imamo vso pravico z njo razpolagati. Lojze: (stopi k Tonetu in ga vzdigne) Ampak, Tone, zberi se že, no. Saj sem te videl, ko si vstal z betona. Razumeš, splezal si 67 po žlebu dol, tam nekje na višini petih metrov si zgrešil oprijem in padel na tla, ampak potem si se pobral In odšel. Mitja, Riko in gospod Mark ti lahko potrdijo, da sem to takof vsem povedal. Riko: Res je, Tone. Tone: Zaman je, sotrpini, predaleč smo šli in ni več povratka. Kjer smo, smo. Ampak jaz sem pripravljen, upam, da boste tudi vi. Še prekmalu me boste razumeli. Mitja: To je beseda, Tone! Žganja na mizo! Mark: Prav imaš, Mitja, zdajle smo si zaslužili požirek močnega, (gre k buffetu In prinese steklenico) Prinesi kozarce, Mitja. Mitja: Dajmo kar iz steklenice, če smo že na tem. (se zasme- jejo. Tone ne, nagibajo, v tem trenutku se Iz kuhinje zasliši smeh bučne in vesele družbe, stavki kot: izredno duhovito, izredno duhovito, oh, očka, zakaj se pa ne bi poročila že ta teden?, kje pa je ta služinčad?, čuti se, da družba prihaja v sobo) Mark: Prihajajo! Vendarle prihajajo. Pst, usedimo se na divan in bodimo čisto tiho, bomo videli, kako bojo reagirali, ko zagledajo Toneta, (se usedejo na divan, ta stoji skrajno desno) Župnik: Franc! Johanca! Kje pa je ta služinčad? (pride v sobo z Jožkom, oba sta v elegantnih smokingih, čevlji se jima blešči- jo, tako so zloščeni, Jožko navdušeno obstane pred sliko na zidu, skrajno levo, in tu se zdaj zbere še ostala družba: Magda v krznenem plašču In s težkimi zlatimi uhani, Karlinca v krzne- nem plašču, pod katerim je vidna večerna toaleta, Janko v smokingu, s cigareto v ustih /župnik s cigaro/, Boris v belem smokingu, se pravi, črne hlače, bel suknjič, črn metuljček, drugi imajo bele metuljčke; vsi so malo pod paro) Jožko: Krasna slika! Zmeraj znova jo moram občudovati. Župnik: To je moje poročno darilo za vaju. Karlinca: Oh, očka! (skoči k njemu in ga poljubi) Magda: (Borisu) My husband gave them this picture as a wedding present. Boris: Come on, realy? That's simply marvellous! Župnik: No, zdaj pa spijmo še en kozarček na srečo mladega para. Magda: Ferdo, veš da moraš biti previden. Župnik: Bom, dragica, brez skrbi, (se obrne proti bifeju in zagleda onih pet na divanu, obstane, zdaj še ostali, Karlinca vzklikne oh) Kaj pa je to? Kaj pa delate tu? Tone: Rekel sem vam. Zdaj bo treba trpeti. To je vse, kar nam ostane. Mogoče tudi zmagamo, kdo ve? Župnik: Kako, kaj? In poglejte, vse je razmetano, knjižna omara razbita, kaj se to pravi?! Franc! Janko: Pištola je na tleh! (skoči k mizi in jo pobere, nameri na petorico) Ostanite pri miai. Magda: Pokliči policijo! Župnik: Franc! Boris: Are they gangsters? Karlinca: Joj, oče, ali misliš, da so nevarni? Adolphus: (priteče iz kuhinje, v služabniški obleki, za njim Johanca, takisto kot služabnica) Gospod Kegler. Župnik: Kje pa si?! Adolphus: Studebakerja sem popravljal. Župnik: Poglej, kaj se dogaja, medtem ko ti popravljaš stude- bakerja! Vse razbito, razmetano, tale gospoda se pa mirno zabava in pije moj gin! Adolphus: Oprostite, motor sem imel ves čas prižgan, verjetno zato nisem nič slišal. A naj pokličem policijo? Župnik: Kaj pa? Adolphus: (vzdigne slušalko) Halo, tam policija. Tukaj slu- žabnik gospoda Keglerja. V našo hišo so vlomili, pet jih je, držimo jih v šahu, ali lahko takoj pridete, prosim? (odloži slušalko) Takoj pridejo. Župnik: No, potem je vse v redu. Don't be upset, mister Roberts, everything is all right, I called the police. (Magdi) Ana, kako pa gledaš, saj se ni podrl svet. Takale malenkost nas pa ja ne bo vrgla iz ravnotežja. Še celo moram reči, da se mi zdi dosti tx)lj zanimivo, kot pa tale Shakespeare, ki smo ga prejle gledali v teatru. (Janko se pretirano na glas zasmeje) Karlinca: Oh, očka, ti si krasen. Župnik: No, brez velikih besed, (ploskne) Johanca, pripravite narezek, Franc, vi pa zmešajte tri Black Marble martinije in malo sheryja servirajte damam. Magda: Brez tega pri tebi ne gre, Ferdo. Janko: Oče, pozabil si na gostoljubje, kaj pa gospodje? (smeh) Župnik: (onim petim) Opravičujem se, čisto sem pozabil, da bi se vam prilegel požirek, preden vas dajo za zapahe. Franc, še pet martinljev! Janko: Moram reči, postaja mi žal, da smo prijateljčke zalotili, kot kaže, so vsaj štirje med njimi gluhonemi. Oče, si pomislil, kako lahko to časopisi izrabijo in nas že spet oserjejo? (smeh) Župnik: Prav imaš, Valter, in to ravno zdaj, ko smo priredili uspelo dobrodelno ruleto v Casinu. Magda: Ferdo! (smeh) Mark: Če ste za to, bi še sam pristavil kakšno besedo. Župnik: Končno! Bal sem se že, da se ne t)omo niti seznanili. (se prikloni) Moje ime je Kegler, čast mi je. Mark: Verjemite mi, imena nikoli ne igrajo vloge, vsaj ne bolj kot plašč, ki ga, kadar se vam ljubi, slečete ali pa oblečete. Janko: Očitno Imate v tem veliko prakse, (smeh) Boris: What did he say? (Magda mu razloži) Mark: Naj bo vse, kar je moje, tudi vaše, posebej tisto, česar vam nikoli ne bom mogel dati. Župnik: To se verjetno nanaša na gin, ki ste ga spili, (smeh) Mark: Ljubim vas. (ponoven smeh, povzdignjen z veselim začudenjem) Karlinca: Saj so zabavni, očka! Mark: Ljubim očarljivo nujnost prepričanja, s katerim ste si takoj razložili položaj. Ljubim vaš duhovit posmeh, ki Izničuje resno prisotnost neznanega in nedoumljivega. Ljubim živalsko îoploto familijarnosti, ki vas združuje, če ste si sorodni ali ne. Ljubim natančno izdelan sistem, v katerem živite. Ljubim tvoje oči, ki jih zzaj sramežljivo povešaš, dekle, tvojo polt, skrito v oblačilu prepovedi, zato da bi se namensko predala nagonu. Ljubim vaše slike, knjige in vse te male in velike izdelke obrti, v katerih se tako jasno odraža vaša volja. Naposled ljubim še razdaljo, ki stoji med nami, kajti v njej je dokaz, da to še zdaleč ne more biti vse. (prideta Adolphus z martiniji in Johanca z narezkom) Župnik: Bravo! Častna beseda, ta fant mi postaja všeč. Ne vem, če bi osebno jaz zmogel ostati takole hladnokrven na njegovem mestu. Pomislite, vsak hip bojo prišli In ga zašili najmanj za dve leti. (Adolphus in Johanca strežeta) Poslušajte, kdo ste pravzaprav, zdaj že skoraj nisem več prepričan, da ste res samo vlomilci? Mark: Navadni ljudje smo in značilno je, da smo bili in smo gotovo še zdaj, čeprav delujemo spokojno, vedno v dvomu, tako kot vi. Zmeraj smo hoteli biti prepričani, da je svet takšen, kakršen je, in to se nam je mnogokrat posrečilo. Da bi enkrat za vselej utrdili to resnico, smo si kot simbol zaveze z Inspiracijo izbrali mavrico. Pomenila nam je toliko kot dejstvo, da ne moreš dvakrat stopiti v isto reko. In takšno je bilo odslej naše stališče. Ne bi vam našteval vseh imen, s katerimi smo zaznamovali območje svojega razumevanja, rečem le to, da se je svet stalno in zakonito spreminjal, bel in črn, zelen in rdeč. Jožko: No, saj tudi ste prav pisana druščina, (nihče be ne zasmeje z njim) 68 Karlinca: Tako otožne oči imate, mnogo ste morali trpeti. Mark: Smo. Zato pa smo bili često tudi zelo vesefi. Župnik: Ne vem, kj bi rekel k vsemu temu, malce težki so postali tile fantje, (pošepne l^agdl) Nazadnje so še kakšni blazneži, (spet na glas) Kod hodi ta policija, ura je že pol enajstih? Tone: Ne bodite preveč razočarani, če je ne bo. Župnik: Kaj je zdaj spet to? Jožko: Franc, poglejte, če niso mogoče prerezali žice? Župnik: Aha, aha, si jih videl, tičke! (Adolphus pregleda žico) Adolphus: Tu je vse v redu. Župnik: Poglejte še spodaj! (Adolphus steče v kuhinjo) Boris: What's happened? (Magda mu razloži) Never in my life had I such a strange experience! Tone: I can hardly believe that. Župnik: Poslušajte, fantje, ne igrajte se z mojim potrpljenjem, ker vam lahko tâko zagodem, da boste sedeli deset let! Lojze: Za nas to ni problem, mi bomo sedeli do konca. Adolphus: (priteče) Spodaj je vse v redu. Župnik: Potem pa telefoniraj še enkrat, cepec! Adolphus: (telefonira) Halo, je tam policija. Tukaj hiša Kegler- jevih. Pri nas so vlomili, pet jih je, vendar jih držimo v šahu, vseeno pa prosim, da čimprej pridete, enkrat smo že telefonirali, gospod Kegler se čudi, kje ste? Da? Da. Seveda. -Razoroženi so, seveda. Bomo, bomo. Na svidenje, (odloži slušalko) Župnik: Kaj je? Adolphus: Takoj pridejo. Janko: Kaj pa zdaj, prijateljčki? Mark: Ne bi vam rad jemal vere, ker iz lastne izkušnje vem, kako okrepčilna je, vendar — dvomim. Tone: Kaj pa, če vseeno pridejo? Mark: Saj bojo prišli, nisem rekel, da ne bojo, samo vprašanje je, kako, na kakšen način? Tone: Ne razumem vas, prej ste rekli, da ste spremenili ves načrt. Mark: Veš,kakšno ogromno delo je to. Tone? Kako bi mogel en sam človek vedeti vse? To so generacije, Tone, to so stoletja in stoletja, tu so odtisnjeni zobje brezštevilnih kultur, to so tone in tone knjig. Tone. Kako naj prežvečim vse to? In tudi, če bi mi bilo po ne vem kakšnem čudežu mogoče, koliko je še skritega pod usedlinami časa, koliko je še tega, česar ne vemo. Tone: Ja, kaj potem sploh nič ne vemo? Mark: Nisem rekel tega. Seveda vemo marsikaj, celo zelo dosti vemo, če pogledaš s tega aspekta. Poglej, saj imamo verjet- nostni račun, s katerim lahko predvidevamo bodočnost. Tone: No, to me zanima. Kako kaže? Mark: Torej, računam — pazi, računam (na prste prešteva navzoče in mrmra sam pri sebi) — računam, da bi morali priti še policijski načelnik, trije možje z njim, potem upravnik in še Kegler. To bi morali biti vsi. Magda: Tega ne zdržim več! Ferdo, zakaj ne storiš česa? Zakaj samo stojiš tam, kot zadnji hlapec! Župnik: Ampak, kaj naj naredim, Ana, saj vendar čakamo na policijo. Magda: Spravi jih ven, nič me ne briga, spravi jih ven, kakorkoli! Župnik: (Janku) Valter, odpelji mamo in Lauro v zgornje prostore. (Janko se s pištolo, ves čas namerjeno na petorico, ritenski umakne tja in jo preda župniku) Janko: Pojdi, Laura, greva gor. Karlinca: Nikamor ne grem, Valter. Župnik: Laura, ne kapriciraj se mi! Samo še tega se mi manjka. Janko: Mama, ti ji reci, veš, kakšna je, če si nekaj zapiči v glavo. Magda: Ferdo, dosti mi je tvoje večne neodločnosti! Nisem ti rekla, da spraviš ven nas, ampak njih! (Janko se sunkoma obme, vzame pištolo župniku in se v afektu postavi kakšne dva, tri metre pred petorico) ■ Janko:'Če mi ta hip ne izginete ven, vas bom postrelil vseh pet, kot pse! Tone: Mislite resno? Janko: Prekleto se boš norčeval, pes, ko boš začutil kroglo v glavi! Tone: Kaj to zdaj pomeni, gospod Mark? Če bo streljal na nas, potem se bo dejansko uresničil Keglerjev načrt. Bilo je rečeno, če je to res, kar mi je povedala Johanca, takrat, ko sva posku- šala porivati v kuhinji, da bo eden izmed nas postrelil štiri ljudi? Župnik: Kaj slišim, Johanca, vi ste se onegavili s tem člove- kom?! Torej ste jih vi pripeljali sem noter! (Johanca brizgne v jok) Adolphus: Gospod Kegler, prosim vas, saj vendar veste, da sva zaročena in da se bova, brž ko bo mogoče, poročila. Saj vendar veste, da pričakuje otroka. Bila je ves čas z mano in je umivala Porcheja gospodične Laure. Janko: Zadnjič vam pravim, greste ven ali ne!? Boris: Miss Ann, for god's sake, please tell me what's happen- ing here, I'm coming out of my mind looking on this, without a single chance to understand! Tone: Ali veste, o čem govorim? Če nas postreli, potem to pomeni, da sem jaz že ta trenutek mrtev, ker sem že prej po istem načrtu padel skozi okno. Mark: Kdo pa ve, ali je Kegler sploh imel kakršenkoli načrt? Imej pred očmi dejstva. Tone. O Keglerjevem načrtu je govoril edino župnik, (ga pokaže) Magda (tudi njo pokaže), pa je imela nekakšna preroška videnja, da bojo prišli štirje možje v črnem, kot ste tudi zares prišli, da se bo eden od njih vrgel na belo grlico (pokaže Johanco), kot si se tudi zares vrgel.. . Tone: (mu skoči v besedo) No, ja, fifty — fifty. Mark: O tem ti vendar govorim! Ta načrt, od kogarkoli že je, ima luknje. (Janko onemoglo pobesi pištolo) Rekla je, da se bo eden vrgel nate in te prevrnil skozi okno, kot je Adolphus to dejansko storil, ampak! Ti se nisi ubil, ti si ostal živ, v tem je bistvena razlika. Lojze: Seveda, saj sem te videl, ko si se pobral in oasei. Mark: Rekla je, da se bo druga bela grlica obesila. Ali se je? Poglej jo! (pokaže na Karlinco) Živa in zdrava stoji pred tabo. Tone: Ampak, saj se še vedno lahko obesi. Župnik: Prosim vas, imejte usmiljenje vsaj z njo, preobčutljive živce ima, vsako razburjenje jo lahko uniči! Mark: Kaj pa naslednji korak. Tone? Rečeno je bilo, da bodo prišli štirje beli in da bojo strahotno mučili njega (pokaže župnika), rdečega. On pa je zdaj v smokingu, mi pa, prvič nas je pet, drugič so prišli oni noter in ne mi, in tretjič, nihče od nas ni v belem! Tone: Ampak saj mož resnično trpi, poglejte ga, ves je bled. Mark: Tone, rečeno je bilo, da bo tedaj vstal ta, ki nosi Kajnovo znamenje v očeh,in ustrelil vse štiri bele, nas pa je pet in vi štirje ste črni, jaz pa sem v zelenem! In končno. Tone, kako moreš verjeti v Magdino prerokbo in župnikovo teorijo o nekakšnem bogu Keglerju, ki nam bo vsem dal rajsko nagrado, če izpol- nimo njegovo voljo, ko pa vidiš tu pred sabo oba, da se ničesar ne zavedata, da se niti ne spominjata svojega prejšnjega življenja! Janko: Kdo ste vi, kdo ste vi? Tone: Groza me je izreči, vendar prav vi ste prejle rekli, da ima ta načrt, od kogarkoli že je, luknje. Kaj pa, če nas Janko vseeno ustreli? Mark: O, ne! (zakoplje glavo v roke) 69 Tone: Kaj vam je? Mark: Rekla je: eden skoči In ga vrže skozi okno, niti btesede nI rekla o tem, ali bo ta, ki bo padel skozi okno, tudi umrl! Janko: Oče! (kot iz uma pogleda v strop, ne župnika) Ustrelil jih bom! Župnik: Valter, ne, ali si znorel?! (skoči k njemu In mu hoče preprečiti strel, Janko ga z drugo roko odrine in ustreli v Marka, krik, tišina. Mark se bled otipa, olajšano zažvižga) Mark: Fluuu. Hvla bogu. (Janko se prepaden ritenski umakne, išče z očmi nekakšen odgovor pri župniku, Magdi, Karlinci. . .) Župnik: Jaz sem bankir! Jaz sem bankir! Mister Roberts, I am a banker, do you understand that? Janko: Bežimo! (steče k Magdi) Mama, zbežimo. Magda: Pojdimo v zgornje prostore In se zabarikadirajmo. Janko: Let's go upstairs! (Boris zbegan steče k njim, obenem se ozira k župniku, ki stoji na mestu In nepremično zre v neko točko) Magda: (Janku) Pojdi po očeta. (Janko steče k župniku) Laura, ljubica, pojdi z mano. Janko: Oče . . . Karlinca: (odločno, vendar mirno spregovori, tako da vsi obstanejo v poskusu) Nikamor ne bomo šli. Mogoče sem samo razvajena gospodična, ampak vidim pa, da ti gospodje trpijo tako kot mi, čeprav se zdi, da vejo nekaj, česar ml ne vemo, ali pa smo pozabili, tako vsaj govorijo. Na Istem smo in nobenega razloga ni, da bi bežali pred njimi. Saj nam nič nočejo, tamle sedijo in so že ves čas čisto pri miru. Magda: Ja, kaj pa naj naredimo? Ali bomo sedeli tu z njimi v nedogled? Karlinca: Morali bi ostati, ravno zato, ker nas je vse tako pretreslo. Mark: Lepo si to povedala, Karlinca, se pravi, gospodična. Na istem smo, tako je. In nobenega smisla nima, da nas podite ven, ali pa sami odidete. Zunaj nI nič drugega kot znotraj. Magda: Kaj hočete, ali ml lahko to poveste na kratko? Mark: Na tem divanu bi radi sedeli do konca. Kaj pa vi? Magda: Jaz? Ne vem ... Mark: What about you, mister Roberts, do you have some intention? Boris: What do you mean by that? Mark: Gospod Kegler? (brez odgovora) VI? Adolphus: Služabnik sem. Mark: Hm, polašča se me znan občutek. Kot da smo v zatišju pred viharjem. Izčrpali ste svoje možnosti, gospoda, to bo imelo za posledico preobrat, surov in nepričakovan. Ne veste več, kaj bi s sabo, to pa je nevarno, kliče po nekom, ki ve, kaj hoče,in je pripravljen ukazovati. Tone: Kaj pa mi? Nismo izčrpali svojih možnosti? Mark: Dejanje se ne vrši samo v očitnem gibanju. Tone: Kako da ne! Saj živimo od tega. Mi, nas pet, živi od njih, od energije, ki so jo vložili v vsak svoj korak. Zato pa ste jim tudi rekli, naj ostanejo, da boste imeli pri roki poskusne kunce za svoje filozofske eksperimente. Magda: Ali zdaj slišiš, Laura? Pravim ti, pojdimo gor. Karlinca: Ostala bom tu, mama. Župnik: (kot mesečen) Ne, čakajte ... preobrat. . . (zatava po sobi in nekaj išče) Tone: In zdaj ste ga nalašč pognali v gibanje, zato da ste mi lahko odvzeli besedo! Magda: Ferdo! (skoči k župniku) Tone: Nalašč delate to zmedo, ker vas je postalo strah mojih besed. Da, tako je! Tudi vi imate svoj načrt, čutim to. Saj ste sami priznali, da ste ga spremenili. Pripraviti nas hočete, nas štiri, da bi sedeli z vami na tem divanu do konca. Z drugimi besedami, izrabiti nas hočete, tako kot ste že izsesali ves življenjski sok iz njih, da stojijo tule kot mumije. Jaz pa ne bom vaš hlapec! Ne bom več sedel t^ z vami. (vstane) Uprimo se mu, združno! Mark: Isto napako delaš. Tone, kot sem jo jaz sam naredil pred časom. Trdiš, da razpolagam z vami, da bi izpeljal do konca svoj načrt, nočeš pa videti, da potemtakem delujem sam proti sebi, ker ti polagam v usta besede, ki po tvoje ta načrt rušijo In ga onemogočajo. Tone: Vi ste se nehali bojevati proti usodi! To pa počnejo samo oblastniki. Poglejte se: zadovoljni z vsem sedite na tem divanu in se ne mislite več premakniti z njega. To je zame očiten dokaz, da se stvari dogajajo tako, kot je vam po volji. Pa poglejte njega! (pokaže župnika, ki ga Magda in Boris brez- uspešno poskušata ustaviti v njegovem kroženju) Bankir je, za sabo ima denar in oblast In ali mu to kaj pomaga? Ne, niti najmanj. Ne more nas vreči iz hiše, policije ni, pištola ne strelja pravilno in lastna hčerka ga še pogleda ne več, malo jI je mar, da je človek ves iz uma, v tolikšni meri je že obsedena od vas! Mark: Pozabil si, da je to župnik. Tone, ne pa bankir. Tone: (pade nazaj na divan) Ah, zgodovina sama sebe sproti pozablja! (mišljeno kot razočaranje) Župnik: Ne damo se! To mora biti naša deviza. Nobenih preobratov, to je blazno važno, ljubica, (stresa Magdo za vrat kot kakšno drevo) Janko: (skoči k njemu in mu jo iztrga iz rok) Sem pridimo vsi, ne poslušajte jih, come here, mister Roberts, pijmo, jejmo, delajmo se, kot da jih ni, distanca, distanca! Župnik: (ploska) Ploskajmo, takole, dlan ob dlan, še je upanje, clap your hand, mister Roberts — (nenadoma se zgrudi na kolena pred njim) — mister Roberts, please forgive me, it was up to me, I am not guilty, it wasn't my fault, I am a simple man, what can I do . . . (silna moč ga zdajci spet dvigne na noge) I am the great power of universe! Unpredictable! (se začne tiho, lokavo smejati) Aha, aha, aha. Žc! (si sleče suknjič) Žc! (si raztrga srajco) Žc! (si odpne hlače) Kaj pa zdaj? Magda: Ferdo, ne! Župnik: Tišina! Odstopi! Žc! (si slači hlače) Janko: Oče, ne slači se! Župnik: Niti besede, da nisem slišal! Mark: No, tole naprimer že nI bilo po moji volji, Tone. Župnik: Sem te presenetil, kaj, dečko? Tone: Vsi smo krivi. Lojze: Sam je kriv. Župnik: Tako je! Jaz sem kriv za vse! Non plus ultra — gate dol! (Obstane gol pred njimi, s čezmerno dolgim spolnim udom barve nevihtnega neba, pa tudi drugače Ima celo telo porisano z raznobarvnimi progami, kot kakšna posebna zebra. In zdaj začne neizmerno norčavo poskakovati, da mu ud ploska ob trebuh, zraven pa govori kot toča. Vsi so šokirani, brez moči, da bi ga zavrli.) Vzemite me kot simbol razkritosti, ljudje. Uboga stara kraljeva žirafa, z imenom Edmond Kean, se daje za vas. V Londonu sem v Royal Theater nastopal tristo večerov zapored! Ni ga bilo misterija, pri katerem ne bi imel svojih prstov vmes! StaroveškI požiralec ognja sem! Heroj Iz antike! Meni je Mojzes zadal usoden poraz na faraonovem dvoru! Mene je Alah preklel, da vekomaj v krogu blodim iz kota v kot spirale! Ampak, zato ml je dana pravica, da lahko po svoji volji dvigam in spuščam zaveso. In če rečem, centralna stena podrl se!-- (Centralna stena v hipu zgrmi na tla in razkrije uborno zaku- llsje, z ostanki Iz prejšnjih predstav.) Potem se bo tudi podrla! 70 Mark: Primite ga! Spustite zaveso! (Riko, Lojze in i\/litja se poženejo z divana proti župniku, a ta jim zbeži na rob odra, in to ravno v hipu, ko zavesa pade. Položaj je torej sledeč: zavesa je že padla, vidne so celo roke, ki se stegujejo, da bi ujele župnika, ta pa že varen, na robu odra razlaga publiki,) Župnik: Spoštovani gostje, zavedam se, da vse tole ne more biti kaj več kot pa skromen prispevek. Če pa sem vas mogoče le česa naučil, če sem komu morebiti le dal kakšen koristen nasvet za življenje, potem mi bo to zelo veliko pomenilo. V tem in takšnem upanju si dovoljujem izreči še neko prošnjo, hrepeneč, da bi ne bila narobe razumljena. Povabite v mojem imenu na ogled jutrišnje predstave vse tiste, za katere sodite, da so vredni vstopa v hram umetnosti. Hvala in na svidenje. (V istem ga roke potegnejo za zaveso. Takoj se oglasijo raz- jarjeni klici z galerije.) Klici: Kaj je že konec? Škandal! Svinje! Gremo gor na oder! Linčajmo jih! (Tedaj se v loži ob odru dvigne advokat, v fraku, z dolgo črno brado.) Advokat: Stojte, ljudje! Trenutek! Vratar: Mir, mir! Poslušajmo, kaj bo rekel advokat. Advokat: Ljudje, resnica je, da smo bili grdo ogoljufani, in verjemite mi, tudi mene srbijo pesti, da bi lopovom pokazal, kaj si mislim o njih. Opozarjam pa vse, da se bomo šele s tem dokončno osmešili! Pomislite malo, kako se nam bo smejalo vse mesto, zato ker bomo ostali edini lahkoverni bedaki, ki so šli prevarantom na limanice in še celo plačali vstopnino dvakrat dražjo od običajne! Vratar: To je res, na to sploh nismo pomislili! Advokat: In zato pravim, ne. Pojdimo vsi lepo domov in hvali- mo predstavo na vsa usta, kako izvrstna da je, pa kako globoke misli da so v njej, in ne dajmo si miru, dokler ne prepričamo slehernega, da bo šel jutri že ob zori stat v vrsto pred blagajno, tako da bo ogoljufan za natančno isto ceno kakor mi. Klici: Tako je! Advokat ima prav! Bravo, advokat! (Izza zavese stopi Lojze in se prikloni.) Lojze: Prijatelji! Poslušajte, mogoče to ni v kontekstu, ali pač je . . . razumete, izgubljen sem, povsem ... in ... to se ne da definirati preko nekih pojmov . . . Namreč, jasno, vsi vemOj za kaj gre . . . to vsi vemo. Pa tudi časa nimamo ... no, ne vem, ali pa ga imamo, saj smo vendarle imeli na voljo nekakšen čas . . . (Tedaj izza zavese skoči Mitja in ga potegne nazaj, sam pa stopi na njegovo mesto.) Mitja: Dober večer, dragi gledavci. Oproščam se zaradi živin- skega izpada, ki smo mu bili priča, jaz in direkcija se od tega ograjujeva. Naj si nihče ne misli, da smo s tem hoteli žaliti mlekarno, ali pa .. . (Tedaj izza zavese skoči Mark.) Mark: Ne, ni dobro! (Obstaneta in strmita doig v drugega.) Advokat: Jaz grem ven, tega ne bom več gledal! (Besno zapusti ložo v spremstvu žene.) Vratar: Gospod advokat, kam greste? (Piš vetra, medlo se zabliska, čez čas oddaljeno zagrmi.) Gospod advokat! Mark: Mar gre res za isti zakon pri tem, ki umre naravne smrti, in onem, ki je nasilno ubit? Ali je kje res kdo, ki je izdal tako odločbo? Mitja: Enkrat bom raztrgal te uzde, ki tako logično zategujejo moje čeljusti. Mark: Prepozno je, Mitja, Tone je imel prav — smo, kjer smo. Dvignite zaveso, predstava naj se začne pri priči! (Zavesa se pri priči dvigne, zagledamo vse tako kot je bilo prej. z izjemo padle centralne stene in župnika, ki ima obliž na ustih, ter je ogmjen z rjuho. Kadarkoli je na njem vrsta za govor, mu Riko odlepi obliž, ko pa konča, ima spet v hipu zalepljena usta. Zvonec na vhodnih vratih.) Magda: Policija! Tu so! (Adolphus se podviza odpret.) Župnik: Ni važno, kdo je, vrata so odprta za vse. (Adolphus spregovori nekaj besed z došlim in se obrne v sobo.) Adolphus: Gospod bog je prišel in sprašuje, če lahko vstopi. Videti je dostojno oblečen. Župnik: Vse, kar je naše, je tudi njegovo. (Adolphus odpre vrata na stežaj, vstopi advokat, ki je na drugem koncu resnice dobro zamaskirani Kegler, le da ima zdaj črne lase, črno brado in je sploh, kot že rečeno,ves v črnem. Gre naravnost k mizi in se usede na stol, ne da bi kogarkoli pogledal. Molk.) Magda: Oprostiti nam morate, vse imamo razmetano, teh pet ljudi je vdrlo sem noter, že več ur čakamo policijo, vendar je ni od nikoder... (Zaihti, Lojze bruha z divana v lavor na tleh, sloneč z zaprtimi očmi na naslonilu.) Kegler: Vem. Celo drugo in tretje dejanje sem sedel tamle v Joži. (Župnik izzivalno vstane, vendar ga Riko in Magda takoj primeta za roke.) Župnik: No, in kaj, no, kaj? Kegler: Bili ste slabi, katastrofalno slabi, vsi po vrsti! Zardevati sem moral zastran vas! Ves sem se krčil vase, stiskal zobe in sopel skozi nos, medtem ko sem vas gledal. Neštetokrat sem se že hotel v sveti jezi pognati s sedeža in vas razkopati, kakor mravljišče, pa me je usmiljenje vsakokrat zadržalo, da sem potrpel in se v mislih prepričeval, pusti jih, daj jim še eno šanso, ne bodi tako kritičen, mogoče se pa vendarle popravijo in ne bojo zgolj v gnusobo tvojim očem--ali ne! — nazadnje sem bil prisiljen sprejeti na svoja pleča še do skrajnosti izprijeno spakovanje tega človeka, te kreature, za katero sploh ne najdem zadosti sramotnega imena! Tedaj je v meni prekipelo. In zdaj sem prišel, da ga izplačam! (Zavihti bič nad župnikom, ta zadrži udarec, kaj več kot to pa ne more, ker mu Riko in Magda ubranita.) Župnik: Tako se pa nismo zmenili, Mirko! Ti si se pojavil na začetku, spregovoril nekaj lakoničnih besed, potem pa izginil kot kafra, in medtem ko smo si tule v potu svojega obraza služili svoj vsakdanji kruh, si se postavljal za nekakšnega utopičnega razsodnika, ter nas z razdalje ocenjeval, kakor da smo živina na trgu! Kegler: Misliš, da si kaj boljši od pavijana? Jožko: Le dajte, natlačite se z zlotx) do grla, puran! Kegler: Ob pravem času si se oglasil, tepec! Mali, nizkotni umazanec, nisi se obotavljal nositi orožje in streljati na ukaz, zdaj si pa z isto prilagodljivostjo že pripravljen moralizirati in izrekati obsodbe. Tako se to dela, kaj? Najprej bomo udrihali s sekirami po ljudeh, potem pa obžalovali in našli v takšni izkušnji očiščenje in upanje v nekakšno novo življenje! Župnik: Ampak, človek, ali nisi ravno ti zahteval tega? Ali nisi imel do potankosti izdelan načrt, ki je vanirai od treh, štirih smrti, tja gor do masakra vsega živega? Kegler: Ali sem dal jaz pobudo za namišljen uboj namišljenega policijskega načelnika in njegovih namišljenih pomočnikov? Vi sami ste mi priča, da nikoli! To je bila vaša potreba. Tako kot je rekel Mark, s svobodno fantazijo ste si izbirali antagoniste in jih odmetavali čez rame, ko se je moč sugestije izčrpala. Kaj ste pa sploh delali ves ta čas? Pokavsali ste se vsevprek in se preoblačili v kostume zgodovinske scenerije. In da bi vam fuk. 71 jedača ¡n pijača bolje teknila, ste se zraven sprenevedali, da iščete resnico! Riko: To ni res! Kegler: Seveda je. Človeštvo, dragi moj, nI nič drugega kot vrečka iz polivinila, natlačena z žabami, ki se parijo v agoniji. Sezite z roko v vesolje in elastične stene se bojo rade volje vdale vašim prstom. Ampak ničesar ne boste našli tam, razen krvavih slik lepljive čutnosti. Župnik: Zakaj se potem ošabno postavljaš nad nas In si umivaš roke, kot da si sam čudežno brez vsake krivde? Magda: Prav tamle na divanu si se slini! na mojih dojkah, kot navaden fukfehtarski pes, zdaj se pa delaš svetnika! Kegler: Izginiti mora vse, do konca vse, na čelu z mano. Kaj pa mislite, da ste dosegli s tem, ko ste si stresali takšnale umetna zatočišča za svoj bedni prebitek? Kaj pa so ta bela mesta, z zlatimi kupolami, preprežena v vse smeri s cestami Iz mar- morja? Se plevel ne. Nič, manj kot nič. Kaj pa so ti gomazeči ljudje, vseh barv in vseh pasem? Nič so, že vnaprej nič. Kaj so, s plavutmi, z oklepi in grivami? Kakšen smisel pa Ima to nenehno triletno kolobarjenje? Kot kaj se to daje na vpogled monumentalnemu očesu? Vzvalovana sila morja in drhteči ogenj vulkanov in vroči pesek in gozdovi, bičani z nevihto, in migljajoče, zvezdnato nebo nad tem, vse neštetokrat premeč- kano in sprostituizirano, kot kakšen ringišpil Iz zabaviščnega parka. Karlinca: Zakaj nisi rajši ostal v krsti In nam prepustil nada- ljevanje, namesto da zdaj uničuješ mukoma pridobljeno dediščino? Kegler: Zato, ker nI to nobena rešitev. Ničesar — že najmanjše zrnce nosi v sebi klico povratka. Misel, ki bo prišla za nami, resnična misel, rešena tesnobe časa, ne sme dobiti od nas v doto ničesar. Sama od sebe mora zasvetiti iz teme, lepša kot popek zemske vrtnice, vzgojena od druge narave. (Bled in tresoč se od slabosti vstane Lojze z divana.) Lojze: Bili so že ljudje, ki so hoteli takšno rožo, že zdavnaj pred vami, nikoli pa niso zahtevali, da se mora zalivati s krvjo vsega človeštva, nikoli jo niso polagali onstran našega hrepenenja, ampak sem so jo hoteli vsaditi, v to zemljo, v naša srca! In njen duh je do danes ostal v plemenitem umu — zato smo se že od vsega začetka, eni bolj, drugi manj, pa vendar združno, bojevali proti vašemu demonskemu načrtu, proti krvavim umorom, proti smrti in proti usodi — za svobodno izbiro vstajenja! Kegler: Pa naj zadonijo trombe! Naj se bliska! Naj grmi! Vode! Vode! (Zabliska se in zagrmi, oglasijo se trombe in usuje se hud naliv z neba.) Župnik: Streljaj, Janko, v Imenu življenja ti ukazujem, streljaj! Tone: Ljudje, jaz živim! Mitja: Živel patološki inštitut! Mark: Za župnika! Za župnišče! Župnik: Naj večno živi gospod Kegler! (Ta hip se vrata s treskom odprejo, kot da jih je vstopajoči odsunil z brco, vstopi upravnik, z zavihanimi rokavi, v mesar- skem predpasniku, posutem s krvavimi madeži. In že medtem, ko govori, stopa proti Keglerju.) Upravnik: Gospod! Naravnost od secirne mize prihajam. Vse sem že pošlihtal, te, ki so umrli naravne smrti, in one druge, ki jim je nit pretrgala zločinska roka — zame nI nobenih razlik. Ostalo mi je samo še petinsedemdeset kil mesa za sfaširat. To pa je ravno vaša teža, ali ni to zanimivo? In zdaj vas vprašam? Ali boste bežali pred mano kot navaden strahopetec? Ali se boste že končno žrtvovali in storili svojo človeško dolžnost? Ali boste končno že enkrat dali teh vaših petinsedemdeset kil, ali jih boste že končno dali na uporabo v faširungo, da bojo zanamci imeli ploden humus za svoj razvoj? Zdaj vas vprašam še zadnjič. Da, ali ne? (Kegler vstane v vsej svoji višini ip se ponosno obrne k njemu.) Kegler: Ne. (Upravnik ga v hipu neusmiljeno udari z mesarico čez prsa; Keglerja udarec vrže na tla; boleče zahrope in držeč se za prsi mukoma vstane, vendar ga zanaša; končno se obdrži na mestu in iztegne tresočo se roko proti Janku.) Tebi, sin moj, dajem Afriko, tebi Azijo, Evropo in vse kontinente, tebi, ki boš izstrelil mavrične ognje v čelo univerzuma, tebi polagam tvoje sovražnike za podnožje tvojih nog. (Janko potegne pištolo, ki jo je prej spravil v žep. In ga hladno- krvno ustreli v prsa; Kegler zakrili z rokami, se lovf, pade, mukoma se pobira, kleca, vstane, zanaša ga . ..) Karlinca: Oče! Kegler: Adieu, my love, forget me not. (Strel; Keglerja sunkoma vrže iz smeri, v katero se je opotekal, pade, s strahotnim naporom se zvleče na kolena, vstane In z odprtimi usti lovi sapo; tedaj pride na oder navaden scenski delavec s šopom rdečih vrtnic in mu jih izroči; Kegler pade nanj, se ga oprijema, ga poriva pred sabo, kakor se mu hoče zrušiti onemoglo telo, nazadnje zagrabi vrtnice in se odtrga od njega, gre v cik — caku na rampo, pade, se pobere, z zadnjimi močmi zamahne in vrže vrtnice v publiko; komaj se zravna od zamaha, že ga doleti tretji strel, tokrat v hrbet; silno zadet se vzpne na konice prstov ...) Zmaga! Zmaga! Zmaga! (Pade vznak v smrt. Navaden scenski delavec, ki je od tre- nutka, ko je prinesel rože, ves čas obzirno hodil za njim, ga ujame v naročje in za hip prisloni na koleno. In med ploskanjem vseh na odru prisotnih, od A do Ž, ga za podpazduhi odvleče skozi vhodna vrata.) Zastor. 72 Uredništvo: Rastl