287
Miha Avanzo PRAVICA SKAZICA
Pesniški prvenec Miha Avanze*, sodi v tisto vrsto pesniških zbirk, ki nihajo med iskanjem novega pesniškega izraza in odmiki od njega. Stop v branje zbirke je logična ponazoritev te poti: Odhod, Potovanje, Konec potovanja. Potovanje je iskanje svoje poti, samostojnega pesniškega poizkusa.
V prvem ciklu, Opravki, ubeseduje pesnik vsakdanja opravila: opis, osvobojen sleherne metaforike, spominja na precej pesmi Brvarjeve Slikanice. Avan-zova poezija noče obravnavati nikarš-nih človekovih problemov, ne bivanjskih, socialnih, filozofskih: »vsa stvar je samo v tem / da živimo od kratkih zgodb * če rečemo živel prvi maj / in imamo mir do večera« (17).
Drugi cikel, Vprašanja, razkriva vsaj dve novi značilnosti: odnos do pesni-kovanja in človekovo stanje v brezciljnosti. Pesnikovanje je igra, sestavljanje besed: I ... j »potem se usedeš za mizo / potem se usedeš za pisalni stroj / in rečeš: / pesmica pogrni se« (22). Brezciljni človekov položaj, ko doseže že vse, ne vidi prihodnosti, nove poti, pomeni samo še odsotnost »rablja«, edine gonilne sile človekovega ustvarjanja: človek je ustvarjalen le, če ima nad sabo rablja, določen cilj. Dosega cilja je konec ustvarjanja, zato Avanzova misel tudi ne išče zaciljnih možnosti.
V tretjem ciklu, Imena, se začenja pesnikova resignacija. Beseda se je »obrnila vase«, postala brezpomenska, brez sporočilne vrednosti. Doba »vedenja o rečeh« se začenja v trenutku pristajanja na svet, kakršen je, začenja se pot konformizma. Poezija ni več potrebna, svet ne vsebuje več »hamle-tovskih vprašanj«, ker se ljudje odlo-
* Miha Avanzo, Pravica skazica. Mladinska knjiga, Ljubljana 1973, zbirka Pota mladih, opremil Borut Kovše, str. 58.
288
M. Zlobec
čajo za pasivnost in izginjanje v množici.
Zadnji cikel, Uganjanje, igro z besedami še stopnjuje: od pesmi brez glagolov (Razred) do logičnic (Igra, Za-kajzato, Vrednost). Zadnja pesem zbirke samo še radikalizira pesnikov odnos do poezije: »Poezija / ni nič drugega / kot dajanje imen / kot tek tvoje sence čez obraz kamna / tako se izkaže / za največji akt nasilja / nad rečmi: / ljudje zlorabljajo svojo moč / ki je le v tem / da rečem vžgejo na čelo svoje znamenje / da reči zavijajo v svoje sanje / sedmega dne / ko se je bog / utrujen zavalil v travo / po dolgotrajnem napornem delu / je šele ustvaril ta svet: / podelil mu je ime / tako / se je bog sedmega dne / razglasil za pesnika«.
Pesniški prvenec Miha Avanze prehaja iz iskanja v spoznanje o odsotnosti predmeta iskanja. Poezija je igra besed, njenih variacij v določene pomenske sklope. Jezik, osvobojen sleherne metaforike (opaznih je nekaj neo-logizmov: živžavka, skazica, stečkan, tvojca, zravenmojčen, prinjenec, pri-menka; sestavljenk: kapascofom, Ijuba-deklicaživžav, gobamarjetica, igorin-sonja, kloničbar) že določa avtorjev odnos do pesniškega gradiva. Metafora bi že pomenila pritrdilni ali odklonilni odnos do ubesedenega predmeta. Pesnik ta odnos zanika: pesem postane zaprto, enopomensko sporočilo. To pa ni v slovenski poeziji nikakršna novost.
M. Zlobec