Brstje iz vrtov slovenskega pesništva.
Mislil sem molčati in prenesti vse, a ne morem. Gospodarski oziri so onemogočili cvetje, kakšni so zamorili Brstje, ne vem. Tudi ne morem odgovoriti, kako da je precej tekstov samovoljno popravljenih, ne, zakaj je izostalo toliko potrebnih opomb. Povedati pa moram, da ne prevzemam od naslovne strani do konca najmanjše odgovornosti za knjigo, kakršna je, iz enostav-nega razloga: uredil je nisem jaz. ^ ^ Lovrenčič
Literarna drobtinica.
VAljaževi pesmarici II. str. 176 boš našel pesem »Kdaj moramo piti?« Kot avtor je naveden Dra-gotin Ripšl. To pa ni pravi avtor, kajti besedilo pesmi je gol prevod nemške pesmi: Zdravica v Marsch-nerjevi operi »Vampir«.
Potrebna opomba.
Ko sem nabiral »cvetje«, sem bil ob Valentinu Orožnu v zadregi. Lastovki v slovo ali ono Vse mine sem mislil prepisati, pa se mi je zazdelo, kakor bi bil nekoč bral, da imata svoj izvor v nemščini. Zato sem vsprejel Dečka s planine, dasi se mi je zdel sumljiv tudi ta dečko. Pravočasno še sem izsledil njegov krstni list, a ker se mi ni hotelo več moledovati za prostor v Brstju — saj so še druge potrebnejše opazke, ki so jih imeli od konca na razpolago, izostale — nisem nadlegoval niti z navedbo tega dokumenta. Glasi se tako:
Des Knaben Berglied.
Ich bin vom Berg der Hirtenknab', Seh' auf die Schlosser ali' herab; Die Sonne strahlt am ersten hier, Am langsten weilet sie bei mir. Ich bin der Knab' vom Berge!
Hier ist des Stromes Mutterhaus, Ich trink' ihn frisch vom Stein heraus, Er braust vom Fels im wilden Lauf, Ich fang' ihn mit den Armen auf. Ich bin der Knab' vom Berge!
Der Berg, der ist mein Eigentum, Da ziehn die Sturme rings herum; Und heulen sie von Nord und Sud, So iiberschallt sie  doch mein Lied: »Ich bin der Knab' vom Berge!«
Sind Blitz und Donner unter mir, So steh' ich hoch im Blauen hier; Ich kenne sie und rule zu: »LaBt meines Vaters Haus in Run'! Ich bin der Knab' vom Berge!«
Und wann die Sturmglock' einst erschallt,
Manch' Feuer auf den Bergen wallt,
Dann steig' ich nieder, tret' ins Glied
Und schvving' mein Schwert und sing' mein Lied:
»Ich bin der Knab' vom Berge!«
Ludwig Uhland.
Dečko   s  planine.
Jaz sem dečko iz (sie!) planine! Gledam doli na ravnine, Zora vstaja tu z menoj, Prvi solnca žark je moj. Jaz sem dečko iz planine!
Spod pečine studenica Zvira hladna mi vodica, Kadarkoli poželim, Lehko žejo si vgasim. Jaz sem dečko iz planine!
Naj se le, planina moja! Burja okol tebe poja, Sever tuli, kliče v ples, Jaz pa vriskam, pevam vmes: Jaz sem dečko iz planine!
Kdar je blisk in grom v ravnini, Sije solnce na planini — Oh moj dragi blisk in grom, Varuj mi očetov dom! Jaz sem dečko iz planine!
Ko po gorah krog gorele, V boj grmade nam velele, Sabljo hrabro sukal bom, Branil vero,  carja, dom: Jaz sem dečko iz planine!
Valentin Orožen.
Ob tem slučaju se mi je zbudil dvom nad originalnostjo raznih pastirskih, domorodnih in podobnih pesmi iz naše taborske dobe. Ne morem se ubraniti dvoma, da imamo v njej še marsikaterega Spindlerja z besedno
1^ro'                                             Dr. Jos. Lovrenčič.
f France Zbašnik. Počasi prihaja na dan, koliko nadebudnih mladih življenj je našemu nesrečnemu, skoro iztrebljenemu narodu ugrabila kruta vojna. Najlepše nade smo po pravici stavili tudi v Franceta Zbašnika, padlega na italijanski fronti dne 15. junija 1. 1918. Rojen je bil v Dolenji vasi pri Ribnici 1. 1897., nečak slovenskega pisatelja dr. Fr. Zbašnika; maturo je z odliko napravil na prvi državni gimnaziji v Ljubljani v maju leta 1917. Bil je vseh osem let prvi odličnjak in ljubljenec razreda. Že v tretjem ali četrtem gimnazijskem razredu se je začel uriti v poeziji in ubirati pot za stricem. Ko so v sedmi šoli prečitali rimske lirike — nam je pravil dotični strokovni učitelj —, je imel Zbašnik že izgotov-ljen tudi lep slovenski prevod (prevajali so tedaj seveda še v nemščino!). Po njegovi smrti smo prejeli iz prijateljskega mu kroga kratek življenjepis in tri zvezke pesmi, zloženih v dijaški dobi. Ne dvomimo, da bo prijateljska roka pesmi izbrala in izdala Da smo izgubili v njem bodočega pesnika, kaže vsaka izmed pesmi. Čitajmo n. pr. I. zv., str. 5:
Naročilo.
Drobni škrjanček, z razora se dvigni, brzo poleti do daljnih planjav, očki predragemu tja na bojišče nesi od sinka prisrčen pozdrav!
49
Če ga ugledaš sred drugih junakov, k njemu poleti, v uho mu čebljaj: »Sinek te čaka, dan na dan plaka, vrni že skoro v domači se kraj!«
Če ga ugledaš na trati zeleni — morda leži tam izmučen od ran — k njemu se vsedi, škrjanček predragi, delaj s perotmi mu vetrc hladan!
Ah, če pa morda v grobu samotnem sniva predragi očka že moj, gnezdeče si na gomili napravi, pesmice mile ondi mu poj!
Zadnja kitica naj velja zdaj njemu v spomin, sinu predragemu žalostne domovine, ko pojde prva pomlad čez njegov samotni grob!
D.
Drobiž.
Cankarjev spomenik bomo postavili v oblake, to je najcenejše in najgotovejše. V Ljubljani ni trga zanj in tudi v naših srcih manjka prostora za tako misel. Saj Cankar ni bil vojskovodja in princ tudi ne. V neki razdalji po njegovi smrti sem bral vsoto 170 K. Nekateri premožni ljudje raje podpirajo umetnike mrtve ko žive. V tem slučaju ne opazimo tega. Bodimo odkriti in pustimo, da postavijo tisti večkrat pristradani kamen za Cankarjevo stoletnico naši potomci. Ta rod bi imel od Cankarja itak samo kamen, bodoči rod bo imel oboje.
Nemška temeljitost. Willy Rath opisuje v »Velha-gen & Klasings Monatshefte« monakovsko bohemo. Našega f ženijalnega umetnika-slikarja Ažbeta apostrofira sledeče: »Sowar einmal nicht weit vom Kneipentheater-chen derElf Scharfrichter eine wirkliche Kiinstlerkneipe, »Dichtelei« geheiBen. Max Halbe, der Sanger-Prolet Ludwig Scharf, Frank Wedekind, der fein-kaustische Graf Kavserling und alle andern modernen Dichter, die Miinchen angezogen hat, machten gerne dort einer an-gebrochenen Nacht ein Ende. Der »Nami i c h«, recte A ž b e, ein echter Total-Boheme ungarischer Her-kunft, der eine groBe Malschule leitete, stieB gewohn-lich noch in sehr vorgeriickter Stunde zu den Literaten und   debattierte   unter   einem   riesigen   Aufwand   von
»n a m 1 i c h s«   mit ihnen.«                   „ .,  ,.     „    r.~
cndolin Kaučič.
Posebno priznanje. »Razveselila me je vest, da ste Vi prevzeli uredništvo »Dom in Sveta«. Sprememba nikoli ne škoduje in prav prileze se nam, da prevzame krmilo za nekaj časa »klasičen« okus.
Psevdomoderno »bingljanje« brez čuvstva in fantazije mi je presedalo že do grla; hipermoderni na-stopači (Hochstapler) ne sodijo v resno literaturo. »Eksperimentalna poezija« naj prej dozori in se unese! Zato sem se takoj odpravil v svoje staro skladišče in izbral šopek za Vas.--------
Opozarjam zlasti na satiro »Pevsko sodišče . . .«
Pevsko  sodišče.
Zažvižgal črni kos je resno, šegavi posnemač gozdov, vse pevce sklical je slovesno pod svoj zeleni, senčni krov.
Vsi pevci: iz doline, z gore,
s cvetočih travnikov in njiv,
kar breg in gaj, kar gozd jih zmore,
vsi zbrali so se na poziv.
Postavi kos pred zbrane goste svoj črni rep, rumeni kljun: »Sodniki danes moji boste, umetniki najslajših strun!«
Otvoril tu v zatišju gaja sem pevske šole slaven hram: na nebu nova zora vstaja, Olimp se nov odpira nam.
Učenci zbirajo hvaležni tu v pevski šoli se z menoj, jaz nisem več jim kos nadležni, jaz slavni mojster Zoropoj.
Poglejte, tu pod steno skalno nov teče hipokrene vir, umetnost eksperimentalno odpre poetu en požir.
Umetnik pravi poizkuša, eksperiment je glavna stvar; kako pa ljudska snuje duša, umetnosti ni pravi mar.
Umetnost nam ni ljudska paša, ambrozija ni ljudska jed, uživa jo le družba naša, uživa le visoki svet.
Umetnosti užitek pravi okusi le izbrani duh, le v nedozirni tu višavi odpre se geniju posluh.
Vsi pevci tukaj so se zbrali, moderni slušat moj pouk; ves svet umetnost mojo hvali, poln moje slave in zaslug.
Ne jaz od njih, od mene novih se pevci melodij uče, po ravnem polju, po gozdovih le moje pesni se glase.
Samo škrjanec, ta prevzetnost, samo ta ljubček starih muz, zameta novo nam umetnost in smeši novi naš okus.
Ta pevec starega nam kova umolkne naj na vekomaj, umetnost brez sledu njegova izgine s površine naj!
Škrjanca tožim vam, sodniki, naj stroga sodi ga oblast, ker v trmi dela preveliki imenu pevskemu nečast!«
Sodišče pevcev v senčnem logu škrjanec ročno zapusti, v nebo v ponosnem splava krogu, najlepši spev zažvrgoli:
50