Tako lepo /n Iskreno /e v Šolskl zvezek napisal mall Peter In tako danes razmlšlja še vellko mladlh glavlc šlrom domovlne. Tlsoče drobnlh rok; sklenjenlh v žlv obroč herofskega mesta, In pesem, zapeta Iz src najmlajšlh, je znova potrdlla, da neuklonljlv duh žlvl dalje, da ostajajo temeljl našega tnesta trdnl, kot so blll v tlstlh najtežjih časlh, pred 40 letl. Ko zremo na brezskrbno mladost, kl se razlgrano razllva po ulicah našega meata, prlvro na dan spomlnl na neko drugo mladost, na otroštvo, kl mu Je bll bllžjl strah, kot razlgran smeh, otroštvo, kl nl poznalo vetrovk In lego kock, otroštvo, klje bllo oropano največjega bogastva - varnega zavetja matere In očeta.
Ljubljana, 1941-1945
Vojna ni prizanašala nikomur, tudi najmlajšim ne. Obroč bodeče žice se je neusmiljeno zarezal med starše, ki so odšli v partizane, bili odpeljani v internacijo in zapore, ali pa so padli pod streli sovražnikov, in malčke, ki so ostali v okupiranem mestu. Pa vendar niso ostali sami. Odprla so se srca mater in deklet in stkala se je humana in požrtvovalna mreža, edin-stvena v svetovni zgodovini.
Obiskali smo dve ženi, takrat de-kleti, ki sta skrbeli za male ilegalčke, kot jim z ljubeznijo še danes pravita, - Vando Ziherl in Minko Sodja.
»Slovenska narodna pomoč - SNP se je imenovala organizacija za so-cialno skrbstvo med NOB in ena od njenih nalog je bila skrb za otroke naših borcev, ki so kot ilegalci delali na terenu, bili v partizanih ali v inter-naciji. Nekateri so postali sirote pad-lih borcev in talcev. Sprva je bilo teh otrok okrog 15 do 20. Že leta 1943 pa je število naraslo na okrog sto. To so bili otroci vseh starosti, od dojenč-kov do 15 let, največ pa je bilo malč-kov petih, šestih let. Posebna skrb je veljala otrokom staršev, ki so oprav-ljali zelo odgovorne naloge in jim je pretila večja nevarnost, da jih okupa-tor odkrije, saj se je marsikje poslu-ževal celo mučenja otrok, da bi izsilil priznanje njihovih staršev, ki so mu padli v roke.
Vsa dejavnost in skrb za otroke je potekala v največji tajnosti,« se spo-minjata sogovornici. »Družine, ki so skrbele za otroke, pogosto niso vede-le, čigavega otroka imajo v reji. Otro-ci so bili uradno prijavljeni pod tuji-mi imeni in tako pravi pravcati ile-galčki. Nekatere družine so zmogle
same materialno skrbeti za otroke in s tem prispevale svoj delež k naro-dnoosvobodilni borbi, čeprav je bilo takrat težko prehraniti vsaka usta, vse je bilo na karte. Nekaterim druži-nam smo plačevali za prehrano otrok. Preko svojih zaupnikov smo skrbeli za ilegalne karte za mleko in živilske karte, ki jih je tiskala ilegal-na tiskarna.
Nekaterim najbolj zanesljivim rej-nikom smo te karte izročali, da so se sami oskrbeli z živili, največ pa smo jih vnovčili sami v določenih špece-rijskih trgovinah. Starejši Ljubljan-čani se bodo še spomnili špecerijske trgovine Jurčič, ki je bila v takratni Slaviji, pa Mirana Bertoka na Trža-ški; imeli smo tudi svoje »magacine«, kjer smo razdeljevali hrano za ilegal-ce in eden takih je bil v gostilni Novi svet - stala je tam, kjer se zdaj bohoti hotel Lev. Vanjo so radi zahajali be-logardisti in Italijani. Natakarica Rezka Hostnik je bila naš človek in tako smo merili in delili živila za ile-galce in predvsem za otroke prav pred sovražnikovim nosom - v so-sednji sobi...«
Hudomušne iskrice se ob tem za-svetijo v očeh obeh sogovornic in za hip sta pred menoj spet mladi, hrabri dekleti, prekaljeni ilegalki...
»Se še spominjaš, kako sva otovor-jeni raznašali živila po mestu, saj so bile rejniške družine posejane po vseh koncih mesta...«
»Lani nas je zapustila Ziherlova mami, ki je leta 1942 za Ado Kriviče-vo prevzela celotno skrb za organiza-cijo.«
Mami... Koliko topline in ljubezni v eni sami, tiho izrečeni besedi. Pa tudi Milene Sušnik, Nade Lavrič in
natakarice Rezke Hostnik ni več. »Mami« je bila tudi Vandina prava mati, vendar sta se srečevali le obča-sno, na določenih mestih, kot so za-htevale naloge; kje prebiva njena ma-ti, pa tudi Vanda ni vedela. Varnost otrok je bila najpomembnejša...
»Tudi za otroke je bilo hudo«, pou-dari tovarišica Vanda, »posebno za tiste, ki smo jih morali zaradi nevar-nosti velikokrat seliti... In po vojni vseh bridkosti malih ilegalčkov in njihovih staršev še ni bilo konec. Ne-kateri otroci so se tako navezali na svoje rejniške družine, ki so jim nu-dile varno zavetje v tistih strašnih časih, da pravih staršev niso poznali, niso se mogli privaditi nanje. Nekate-ri so bežali nazaj k rejniškim druži-nam...«
Boleči spomini, ki jih človek ne more pozabiti, spomini, ki jih nikoli ne smemo pozabiti.
Majsko sonce se poigrava po malce že orumenelih fotografijah pred na-mi. »Se še spominjaš Kidričeve Jur-kice, pa Tomšičevega Miša, Kraig-herjeve   Metke,   Ocepkove   Tatjan-
ce...« brskata po spominu med svo-jimi varovančki tovarišici Vanda in Minka. Le kdo bi se vseh spomnil! Čez sto jih je bilo. Pa še sto takih, ki so bili sicer pri svojih družinah, ven-dar jim je bilo potrebno materialno poinagati.
Slovenska narodna pomoč je orga-nizirala tudi zbiranje perila, obleke in obutve, nekatera podjetja pa so dala blago, iz katerega so žene na terenu izdelovale obleke in perilo za otroke, ali pa so ga dale rejnikom, da so sami izdelali potrebna oblačila. Pomoč so nudili tudi zdravniki, ko je bilo po-trebno, celo v otroški bolnišnici so se zdravili mali bolniki, pod ilegalnim imenom, seveda.
Ljubljana je skrbela za male ile-galčke, na vsakem koraku so prisko-čili na pomoč zanesljivi ljudje.
»In kar je najvažnejše - izdan ali zajet ni bil niti en sam otrok!«, sta z ne malo ponosa zaključili pripoved Vanda Ziherl in Minka Sodja.
Lučka Špat