List 9.
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Zarnerznjene šipe na oknih.
Kako priprosta, redna in mnogoverstna je narava v svojih narmanjsih delih , kažejo zarnerznjene sipe na oknih, kterih lične podobe se ncer večkrat občudujejo, pa tako ne prevdarjajo, kakor tudi ta malenkost zasluži.
Prikazin, o kteri govorim, izhaja iz tekočosti gor-kote. Ko je v toplem zraku izbe zaperta , se išče na vse strani razširiti in tja se vriniti, kjer je je nar manj. Zato sili skozi goste šipe okinj, v kterih ni ne zraka ne gorkote. Ko gorkota skozi šipe dere, popusti znotraj pri sapnicah zračne in vodne drobce, s kterimi je združena bila. Iz tega se napravi nekaka meglica, ki prihaja čedalje gostejša, kolikor se gorkota bolj razdeli, dokler je nazadnje tako malo v izbi ostane, da se vodni delci na šipah ne morejo več ohraniti v tekočem stanu, temuč zmerznejo in napravljajo se razne podobe, s kterimi se prevlečejo šipe na oknih.
Pervi začetek ali osnova teh podob obstoji iz zgoi nježnih ledenih nitk, kterih se malo po malem čedalje več napravi ja, dokler ne ne naredi cela ledena skorja. Te niti so izvirek vsih podob, in njih pervi osnutek se lahko dobro spozna. Sperva se vidijo nar nježniše čer-tice, iz kterih druge kakor kitke na peresih izhajajo, ktere spet svoje odraelike imajo. Ko se je pervi led napravil in ko okna debelejše zamerznejo, se napravijo nar lepše cvetlice in čerte vsake verste, ki so sedaj krive, sedaj ko polži zavite. — Sme se pa tudi reči, da čudovita mnogoterost teh podob ne izhaja samo iz gibanja zraka in gorkote, temuč tudi iz majhnih nevid-Ijivih prask in razpok stekla. Pa naj bo uzrok tolike različnosti kar si hoče, je ta igra čudapolne narave pri vsi priprostosti vendar napravljena z veliko umetnostjo.
Znabiti pa, da vse to se mojim bravcem zdi le malenkost, ki nima druge vrednosti, ko da je lepa. Naj si bo le taka. Al meni se zdi, da tudi ta malenkost je velikost. O koliko malovrednih rečeh se pogovarjamo dostikrat doma in v svojih tovaršijah! Al bi ne bilo več vredno, se tudi pogovarjati in premišljevati nektere na-torne prikazni, ki v malem razodevajo veliko! Takšne preiskovanja imajo to posebnega v sebi, da so ukaželj-nernu duhu prijetne, in da vse drugač bomo mislili in večkrat čudovite umotvore našli, kjer nevednost le najde nevažne malenkosti. Zakaj narava kaže v vsih svojih delih modrost, kteri ni nič preslabo, in se ravno o tem razločuje od človeške umetnosti.
Al je pa — prašam vas — malenkost takšna reč, ki nas napeljuje h koristnemu premišljevanju? Mene ni sram, se od zamerznjenih šip na oknih učiti resnice, ki mojo blaženost lahko močno pospeši, če se je djansko poprimem. Glej, bravec moj, pisane okna, ki jih je mraz z narlepšimi cvetlicami opisal! Lepo jih je viditi — al sončni   žarek opoldne   hipoma   zbriše   te   podobe*
Tako nam slika umišljava zgol cvetlice v možgane. Vsi blagri življenja, ki nam jih poželjenja vredne kaže, so lepe podobe, ki pa jih ena sama razsvetljena misel lahko raztopi. Al bi se ti tedaj trud ne splačal, kakšno malenkost v naravi premišljevati, da bi si ta modri nauk vtisnil v serce?
— 34 —