Joseph Margolis Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine I. Zgodovino definiram kot Intencionalno urejeno časovno spremembo, neko zgodovino pa kot Intencionalno kariero.1 Izraz »Intencionalno« šte- jem za strokovni termin. Za zdaj ga puščam nedefiniranega, čeravno je očitno več kot majhno vodilo. Tako se izognem mučnemu položaju, v katerem bi moral povedati, kaj mora biti neka zgodovina, dokler si nismo dovolj na jasnem, kaj zahteva moja strategija. Odkrito povedano, prej moram neko- liko pripraviti teren. Veliki »I« seveda uporabljam kot sredstvo za razloče- vanje mojega pojma »intencionalnega« od bolj znanega termina, ki sta ga uvedla Brentano in Husserl. Niti Brentano niti Husserl se za zgodovino ni- sta posebej zanimala; zgodovina ni konstitutivni del njunih razlag vednosti ali razumevanja. Kar se mene tiče, je zgodovina ključna. Menim, d a j e pro- ces mišljenja primerek zgodovine, zgodovina kariere človekovega sebstva pa primerek neke zgodovine. Mislim tudi, da zgodovina kaže ireduktibil- no kolektivno strukturo. To so, tega tudi ne zanikam, pičli, vendar hkrati tudi močni predlogi. Rekel bi, da se učinkovita teorija zgodovine začne z razrešitvijo neka- terih pojmovnih ugank, ki so izrazito težke, zelo zanemarjene, in kij ih pri definiranju osrednjih idej pogostoma sploh ne omenijo. Če vas zanima pri- merek tistega, kar mislim, si poglejte Kuhnovo Strukturo znanstvenih revolu- cij, ta knjiga očitno zastavlja uganke, ki bi jih morali obravnavati pri analizi zgodovine, vendar (naposled) ne domneva, da nanje lahko odgovori. Na- mesto tega se obrne k naravi znanosti, na primer, k problematični ustrez- nosti enotnosti znanstvenega programa. Ne pritožujem se čez to, d a j e Kuhn zastavil svoja izvrstna vprašanja; tem vprašanjem sem zelo naklonjen. Vendar pa na Kuhnove uganke o zna- nosti lahko zadovoljivo odgovorimo zgolj pri dejanski analizi zgodovine. Kuhn nas seveda ne zadovolji. Kar imam v mislih, je vsekakor taka označi- tev »Intencionalnega«, ki zajema vse, kar služi razreševanju ugank, k i j ih 1 Glej, na primer, Joseph Margolis, Historied Thought, Constructed World: A Conceptual Primer for the Turn of the Millenium, University of California Press, Berkeley 1955. Filozofski vestnik, XVIII (3/1997), str. 47-64. 47 Joseph Margolis želim uvesti. Seveda ob vnaprejšnjem predvidevanju, da se tem ugankam ne more ponesrečiti, da ne bi bile bistvene za naše razumevanje zgodovi- ne, če nanjo gledamo bodisi predikativno bodisi referenčno. Naj vas spomnim na Kuhnovo izjemno trditev, trditev, ki j o izpelje iz svoje razprave o Aristotelu in Galileu, zadevajoče zgodovino nihala. Zapom- nite si tole: Kuhn seje pri razumevanju in pojasnitvi »nove zakonitosti«, na- mreč tega, da »kamni padajo z uniformno pospešeno hitrostjo« - enega od številnih pojavov, kot pravi, »dostopnih geniju v svetu, k i j e delno določen z naravo in s paradigmami, po katerih so bili vzgojeni Galileo in njegovi sodobniki - oprijel poznih srednjeveških poskusov. »Galileo bi lahko, živeč v tem svetu«, dodaja Kuhn, »še vedno pojasnil, če bi to hotel, zakaj j e Ari- stotel videl tisto, kar je videl«. Teh pripomb si ne moremo pravilno tolmačiti, ne da bi j ih brali skozi konstruktivistična očala. Kajti svet, »kije delno določen z naravo in s para- digmami, na katerih ...«, j e svet, ki ga neuničljivo konstituirajo viri, k i j ih ni mogoče neposredno ponovno pridobiti v nobenem preprostem zaznavnem smislu. Ravno to je tisti kontekst, v katerem Kuhn zastavlja naslednjo ugan- ko in prizna, d a j e odkril nepremagljivo težavo, s katero se sooča teorija objektivne znanosti: Toda ali je čutno izkustvo trdno in nevtralno? Ali so teorije preprosto interpretacije danih podatkov, kijih je ustvaril človek? Epistemološko gledišče, ki je v treh stoletjih najpogosteje vodilo zahodno filozofijo, narekuje neposreden in nedvoumen pritrdilen odgovor. Ob izostan- ku razvite alternative, se mi zdi nemogoče, da bi se temu gledišču po- polnoma odrekel. Vendar pa to gledišče ne deluje več učinkovito, vsak poskus, da bi tako delovalo - prek uvedbe nevtralnega jezika opazo- vanj, pa se mi zdaj zdi brezupen.2 Kuhn je domneval, da s e j e znašel v p rehodnem »svetu«, v katerem utegnejo analitičnemu modelu objektivne vednosti - zato, ker j e to bil mo- del nevtralne vednosti - neodpravljivo groziti implikacije Galileovega uspe- ha. Po Kuhnovi razlagi ni nobene načelne disjunkcije med (prvoredno) zna- nostjo in (drugoredno) filozofijo: »svet« in našo kognitivno kompetenco sku- paj - nerazrešljivo - konstituira zgodovina človekovega raziskovanja. To ni očiten idealizem, temveč bolj zanikanje disjunkcije med realiz- mom in idealizmom. Na nek način j e to enaka ugotovitev, kakršno je dolgo zagovarjal Hilary Putnam, čeravno je Putnam prišel do nje z nasprotova- njem Kuhnovi formuli, ki seje njemu samemu zdela labilna, ne pa tako, da jo je neposredno prevzel. Putnam je še vedno nerazložljivo optimističen gle- ^ Thomas S. Kuhn, The Structure of Scinetific Revolutions, 2. razsiijena izd., University of Chicago Press, Chicago 1970, str. 126. 48 Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine de obetov resnice ali razuma, ki deluje kot Grenzbegriff. to je, j e optimisti- čen o zahtevi po nevtralnosti navzlic temu, da zanika kakšrnokoli načelno razliko med »subjektivnostjo« in »objektivnostjo«.3 Vendar seveda ni nobe- nega načina, kako ostati na tem stališču, razen če se spet ne vrnemo (kot to dela, na primer, Kant) k zatrjevanju neke privilegirane vednosti o tem, kako »duh« tvori »svet«. Putnam zahteva prednost: to je tisto, kar pomeni Grenz- begriff, vendar ne more prepoznati vira svojega zagotavljanja. Vsak poskus, da bi storil tako, bi v trenutku prelomil taisto simbiozo, ki jo zahteva njegov »interni realizem«. Aporia j e nepresegljiva. Kuhn nevtralnost opusti, vendar vztraja pri vzajemni razumljivosti ne- soizmerljivih shem. Kuhn se v tej meri neposredno opira na idejo objektiv- ne znanosti. Razumljive nesoizmerljivosti ne morejo pomeniti manj kot naš objektivno razumljiv svet. Dokaj res je tudi, da Kuhn nikjer ne pojasni tega, kako se nesoizmerljivi pojmi izognejo temu, da bi bili paradoksni, vendar j e očitno prepričan, da se izognejo. Davidson, kajpada, je bil tisti, kije Kuh- nu javno naprtil najbolj temeljno inkoherenco, kije možna v spoznavni teo- riji. To j e bila osnovna misel Davidsonovega prispevka »The Very Idea of Conceptual Scheme«, ki j e milostno dopustila »nevtralni jezik« - pravza- prav trdila, d a j e dokazala brezpogojno (»modalno«) nujnost nevtralnega jezika - potem ko sta bili enkrat dopuščena vzajemno razumevanje in ob- jektivna znanost.4 Toda soglasje o tem, kaj šteti kot objektivnost v znanosti, j e le stežka enako brezpogojnemu odkritju nevtralne drže, ki je neodvisna od vseh drugih interesov. Davidsonova redukcija j e bila le stežka uspešna. Če ne drugega, je Da- vidson vztrajal pri nujnosti nevtralnosti, vendar pa ni nikoli podrobno do- ločil znaka nevtralnega jezika v zgodovinskem poteku katerekoli znanosti. Nikoli ni opravil z častnim virom Kuhnove uganke: z izbiro in zamenjavo nesoizmerljivih shem. Njegove zadnje formulacije pravzaprav kažejo, da ide- j i še vedno nasprotuje.5 Zdi se, da g a j e celo Quine grajal glede zgodovin- skih naplavin naših prepričanj.6 Drugič, Davidson nikoli dejansko ne dokaže, da sama ideja o razume- vanju različnih, celo »pojmovno nesoizmerljivih« teorij bodisi predpostav- 3 Glej Hilary Putnam, The Many Faces of Realism, Open Court, LaSalle 1987, 2. Predava- nje, in Reason, Truth, andHistory, Cambridge University Press, Cambridge 1981, str. 46. 4 Glej Donald Davidson, »The Very Idea of Conceptual Scheme «, Inquiries into Truth and Interpretation, Clarendon Press, Oxford 1984. 5 Glej Donald Davidson, »A Coherence Theory of Knowledge and Truth«, v Ernest LePore (ur.), Truth and Interpretation: Perspectives on the Philosophy of Donald Davidson, Basil Blackwell, Oxford 1986. 6 Glej W. V. Quine, »Postscript on Metaphor«, Theories and Things, Harvard University Press, Cambridge 1981. 49 Joseph Margolis lja ali ima za posledico nevtralno držo, bodisi pa postane takoj in nepre- segljivo inkoherentna, če tega ne stori. Preprosto enači »preved^n/osi« in razumljivost; zmotno domneva, d a j e nesoizmerljivost nerazumljiva. Slepi se, d a j e prevedljivost mogoče načelno definirati; implicira, da nesoizmer- ljivosti ni mogoče nikoli prevesti; domneva, da parafrazne inovacije ne mo- rejo ujeti posameznih nesoizmerljivosti; in ne obravnava tega, da nesoiz- merljivosti niso nujno tako popolne, da v celoti izključujejo karkoli takega kot postopne paradigmatske premike.7 Davidson svojih tez nikjer ne doka- že: nobena od njegovih trditev na prvi pogled ne velja. Kuhnova dobra in- tuicija naposled razdruži pogoje razumevanja in dojemljivosti in pogoje nev- tralnosti. (Navzlic temu ostaja res, da sam Kuhn stežka pridobi ključ do re- šitve svoje lastne uganke.) Če to dojamete, se boste na mah izognili David- sonu. Ko torej Kuhn primerja Aristotelovo in Galileovo pojmovno shemo - shemi, ki vsebujeta njuni teoriji »nihajočih kamnov« v prvem primeru in nihal v drugem - razmišlja o informiranem govorcu (v tem primeru Gali- leu) kot o govorcu dveh jezikov, ki razume ofoshemi. Toliko pove. Pojmov- no nesoizmerljivost obravnava kot neškodljiv analogon nesoizmerljivosti mer- jenja stranic pravokotnega trikotnika z merilom, razdeljenim na cela števi- la. Zgolj te »teorije«, ki ustvarijo paradigmatski premik, so tiste, ki tudi gro- zijo odkritju ali izgradnji nevtralnega jezika opazovanja. Kuhna zahteve po nevtralnem jeziku in objektivnosti opazovanja očit- no begajo. Vendar pa nikoli ne zanika razumljivosti tekmujočih nasoizmer- ljivih shem. Preprosto nima nobene jasne ideje, kako bi moral razumeti artifaktični položaj objektivnosti in nevtralnosti in potrditev sorazmerne moči in šibkosti hipotez, kijih ustvarja ena ali druga pojmovna shema. Nima no- bene spoznavne teorije. Toda slika j e vsaj doslej koherentna. Pravzaprav j e razumno blizu resnice. Kar Kuhnove domneve kažejo (ne pa dokazujejo), je , da moramo do- pustiti (če to lahko konsistentno storimo), da si pojmovne nesoizmerljivosti in paradigmatske spremembe privzamejo posebno zgodovinsko obliko. To dejstvo samo ne povzroči nobenega filozofskega paradoksa. Nasprotno, ko enkrat opustimo idejo neodvisne nevtralne drže - to je, drže, k i j e nujno nevtralna, drže, k i j e potrdljivo taka, nespremenljiva, univerzalno veljavna, brez konteksta, primerna za razločevanja sveta, k i j e izrecno neodvisen od naših kategorij, v tem smislu korespondenčna, enkratno ustrezna za objek- tivnost- naenkrat ugledamo sicer nepremagljivi skepticizem. Kuhn nam po- 7 Glej, na primer, Ian Hacking, »Language, Truth and Reason«, v Martin Hollis in Steven Lukes (ur.), jRationality and Relativism, MIT Press, Cambridge Mass. 1982. Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine maga, da se mu izognemo: to ni nič manj kot skepticizem filozofije 17. in 18. stoletja, ki ga analitična filozofija nikoli ni omajala. Vidimo potrebo po obravnavi objektivnosti kot artefaktu našega pojmovnega življenja. Toda v tem primeru postanejo nesoizmerljive sheme izrazi našega razumevanja, ne pa grožnje le-temu. Zgodovina spreminjajočih se pojmovnih shem nas pri- siljuje, da priznamo (s Kuhnom) sodbo proti kanonu nevtralnosti. Če bi zdaj zahtevali razlago, kaj razumemo z »razumevanjem«, bi ime- li prav. Če bi morala biti izražena v starem nevtralnem smislu, potem smo spor gotovo izgubili; če pa ne, potem se zdi, da smo spor spet izgubili. Ali obstaja tretya pot? II. Pred vami so zdaj pojmovne uganke, k i j ih imam jaz v mislih. Imate j ih, vendar j ih je treba še vedno razvrstiti. Kar sem pobral iz Kuhnove for- mulacije, j e artefaktični položaj nevtralnosti in objektivnosti in njuna nera- zrešljiva povezava z artefaktičnostjo samega sveta. Če Kuhnove uganke do- pustimo, potem se tem odkritjem ne moremo izogniti. Spoznani in spozna- vajoči svet in mi, spoznavalci tega sveta, moramo dejansko biti simbiotične tvorbe in ponovne tvorbe istih sil zgodovine. Spremeniti svet pomeni spre- meniti samega sebe, spremeniti samega sebe pa pomeni spremeniti svet. Morda pa ne bo vsaka teorija enako v stiku z globoko strukturo - naj spet prikličem svoj strokovni termin: Intencionalno strukturo - nas samih in na- šega sveta. Tu imamo izbiro, vendar pa gre očitno za podrejeno izbiro. To j e neznansko pomembno sporočilo Kuhnove pripombe, to je, dasta Aristo- tel in Galileo, Priestley in Lavoisier »živela v različnih svetovih«.8 Živela v »različnih svetovih« v tem svetu. Če dopustimo »paradigmo«, to pomeni, da dopustimo, da ni načelne disjunkcije med realizmom in idea- lizmom in (neposredneje), da ne more biti načelne disjunkcije med »sub- jekti« in »objekti«; če dopustimo, da se paradigme spreminjajo, da se v pro- cesu družbenega življenja premeščajo, pa pomeni, da dopustimo, da so sim- biotizirane strukture sveta in nas samih hkrati historizirane in artefaktične. Moj predlog t u j e bil, kot se spomnite, da se Kuhn na številne načine intuitivno razhaja s standardnim idiomom angloameriške filozofije. Prvič zato, ker tolmači »paradigme« simbiotično: na strani realnih objektov »In- tencionalno«, na strani človeških »subjektov« pa kolektivno. Drugič zato, ker s tako intrepretacijo zadev dohiteva, čeravno ne popolnoma, Kantovo 8 Kuhn, The Structure of Scientific Revolutions, 10. pogl. 51 Joseph Margolis konstruktivistično kritiko Descartesa in Heglovo simbiotizirano kritiko Kan- ta. In tretjič zato, ker kot posledico tega priznava, da sta nevtralnost in objek- tivnost artefakta, notranja simbiotiziranemu prostoru, ki ga postulira. Za Kuh- n a j e trik v tem, d a j e zaznavanje samo na sebi že simbiotizirano, torej ne nevtralno v smislu, ki ga vsiljuje Davidson, vendar mi ne moremo dognati (z izjemo morda kot neke domneve, k i j e notranja prostoru zaznavne realno- sti) nedoločene mešanice tistega, kar prispeva »noumenalna« stran subjek- tov in ravno tako objektov. To je heglovski »popravek« Kanta, tema, ki ostaja stalnica vse do konca našega stoletja, ko se enkrat odrečemo izključno »rea- lističnemu« branju nevtralnosti - pa naj bo to recimo Davidsonovo (brez in- terpretacijskega tertia) ali Putnamovo (v skladu z njegovim Grenzbegriff). Vse to je kajpada nenujno močno branje sveta. Kar se tega tiče, ne zago- varjam Kuhnovega slovarja, niti Kantovega ali Heglovega. Kuhnova domne- va je le malo več kot slepo uganjevanje. Toda če se vrnemo k aktualnemu Kantovemu in Heglovemu delu, lahko na veliko manj zapleten način znova pridobimo tisto, česar si ne smemo privoščiti, da bi zanemarili. Obstajata dve skeptični grožnji, ki se jima Kant in Hegel v sosledju izogneta, ne da bi se kdorkoli od njiju končno izognil svojim lastnim obtožbam: prvič, da naše sub- jektivne »ideje« (kakor pri Descartesu in Lockeu) ne morejo podeliti našo vednost o neodvisnem svetu; drugič, da struktura našega objektivnega jezika (struktura naše ujezikovljene misli, kot pri Kantu) ne more podeliti naše ved- nosti o strukturi neodvisnega sveta. Kantovski »konstruktivizem« odgovarja prvi grožnji, heglovska »simbioza« pa drugi. (Tu govorim o splošnih strategi- jah, ne pa o Kantovih ali Heglovih posebnih dokazih.) Kuhnje nejasno videl, da so problemi, ki stajih načeli uganka o nihalu/nihajočemu kamnu in uganka o kisiku/flogistonu, označili konec disjunkcije realizem/idealizem in čisto ko- respondenčne razlage nevtralnosti. Kuhn je s tem dojel izjemno dejstvo, da so analitične filozofije znanosti preprosto živele - preveč nedolžno - na tu- jem delu naše pojmovne zgodovine 18. stoletja. Zdaj jbosč-Kuhn, nevtralnost in objektivnost, vednost in pripisovanje re- sničnostnih vrednosti, potrditev in zanikanje ne morejo biti nič drugega kot artefakti, ki so notranji prostoru historiziranega preiskovanja. Za mišljenje se ne more zgoditi, da ne bi bilo historizirano, za svet pa se ne more zgoditi, da ne bi bil Intencionalno konstituiran in rekonstituiran. Se vedno moram seveda pojasniti, kaj pomeni »Intencionalno«, vendar se delo zdaj zdi manj prizadevno. Če hočemo učinkovito nadaljevati z analizo zgodovine, potem moramo obravnavati še drug paradoks. Prej sem rekel, da tolmačenje nevtralnosti in objektivnosti kot artefaktovjezikovne kompetence ali vzajemnega razumeva- nja predpostavlja tako razumevanje. Znašli smo se pred očitno dilemo: zdi 52 Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine se, d a j e razumevanje ali nevtralno ali pa artefakt soglasja, doseženega na nevtralni osnovi, in da - če j e eno od obeh res - potem bi Kuhnova trditev morala iti v Davidsonovi smeri. Edini možni odgovor v Kuhnov zagovor je, da paradigma ali Lebensform ni nič drugega kot (holistični) medij, v katerem so subjekti in objekti najprej artefaktično razvrščeni, posamezne trditve o obeh pa pomenljivo obdelane. Kot pravim, objektivna obravnava posameznih resničnostnih trditev je artefakt tega, da živimo v enem ali drugem od »različnih svetov« (različnih paradigmah), ki j ih priznava Kuhn: v vsakem od takih »svetov« - v prostoru pojmovnega tertium-obstajajo določeni pogoji jezikovne kompetence in vza- jemnega razumevanja - holistično, neeksplicitno, ne kritcrijsko; toda vsak tak »svet« je mogoče posledično pravilno označiti s prednostne točke nekega na- daljnjega (holističnega) »sveta«, v katerem ga opisujemo kot razločljiv »ob- jekt«, ali podatek, ali preteklo prakso (Galileovo ponovno odkritje Aristotela, na primer, ali Kuhnovo odkritje obeh). Poanta je dvojna. Prvič, posebna vprašanja o tem, kaj je objektivno ali nevtralno resnično, se zastavljajo le znotraj prostora nepopolno dojemljive kompetence jezika in razumevanja; mi ne moremo koherentno poizvedovati o domnevno izvirnih okoliščinah, v katerih mi (pravimo mi) opravljamo ko- heretno preiskovanje - kot da bi to počeli s sredstvi, ki sama na sebi niso no- tranja tej taisti predpostavki. (Toje različica Kantove in Putnamove napake.) Drugič, o čemerkoli, kar je (zdaj), v kateremkoli času t, predpostavljeno kot holistični pogoj posebnega določenega raziskovanja, lahko pozneje, v času t+k, sodimo, d a j e objektivno razločljivo v svojem lastnem prostoru) toda potem ta prostor, narobe, ne bo refleksivno določljiv. Paradoks j e neškodljiv, vendar težaven. Ponudim lahko le nekaj ključev. Prvič, orisani regres dovoljuje, da ujamemo (ali dopustimo) tisto, kar je miš- ljeno s postavljanjem artefaktičnih osnov objektivnosti in nevtralnosti, ne da bi predpostavili epistemični privilegij. Najjasnejši izraz tega sem našel v Witt- gensteinovi obravnavi Mooreovega pojma vednosti. Četudi Wittgensteina epi- stemična vloga zgodovine nikoli ni zanimala, tisto, kar dejansko pravi, ni nes- pravljivo z igro kuhnovskih paradigem. Wittgenstein vsekakor dopušča (de- jansko vztraja), da »se jezikovna igra sčasoma spreminja«. Ravno v taistem kontekstu pravi: »Tisto, česar se držim, ni ena propozicija, temveč niz propo- zicij«; »Naše govorjenje dobi svoj pomen od naši preostalih nadaljevanj«.9 T o j e spet privedlo do naslednjega zelo napačno razumljenega odlomka: 9 Ludwig Wittgenstein, On Certainty, ur. G. E. M. Anscombe in G. H. von Wright, prevod Denis Paul in G. E. M. Anscombe, Basil Balckwell, Oxford 1969, § 225, 229, 256. 53 Joseph Margolis Pravimo, da vemo, da voda v takih in takih okoliščinah zavre, n e pa zmrz- ne. Ali s i j e mogoče misliti, da se o tem mot imo? Ali ne bi zmota poteg- nila za sabo vse sodbe? Še več, kaj bi lahko držalo, če bi to padlo? Ali lahko kdo nekaj odkrije in po tem mi r ečemo 'To j e bila zmota?' Karko- li se že lahko zgodi v prihodnosti , kakorkoli se že u t e g n e obnašat i voda v pr ihodnost i , vemo, da s e j e doslej v številnih p r imer ih obnašala tako. To dejstvo j e postalo del temelja naše jezikovne igre. V mislih m o r a t e imeti, da j e jezikovna igra tako rekoč neka j nepredvidl j ivega. Mislim: ni u temel jena . Ni razumna (ali ne r azumna) . J e tu - kot naše življenje.1 0 Našo obliko življenja poznamo v smislu, d a j o mi vešče živimo. To obi- čajno pomeni, da »nimamo nobenega razloga, da bi dvomili« o tem ali onem posameznem prepričanju znotraj trdnega j edra takih prepričanj, temveč zgolj »vse vrste potrditve«.11 Toda iz tega ničesar ne sledi o resnici kateregakoli posameznega prepričanja ali propozicije — a fortiori, nič, kar zadeva močan smi- sel »vedeti«, v katerem vedeti pomeni biti epistemološko gotov o tem, kaj j e res.12 Iz naše neeksplicitne »vednosti« o tem, kaj se sklada z našojezikovno igro, ne sledi nič določnega o resnici in vednosti, naše opore na to dejstvo, pa običajno odkritje posameznih napak v naših prepričanjih ali dopušča- nje, da mora obstajati postopen premik v sami jezikovni igri, ne moti. Ob- like življenja in jezikovne igre - torej paradigme - sploh nimajo nobene kriterijske vloge: so zgolj medij naših posameznih trditev. Ravno na tak na- čin se Wittgenstein izogne implicitnemu (le stežka razvitemu) privilegiju Trak- tata: naša Lebensform izključuje nevtralno korespondenco; naše sodbe so res »utemeljene« v jezikovnih igrah, vendar pa niso utemeljene v nekem epi- stemsko privilegiranem ali kriterijskem smislu; v Raziskavah in v O gotovosti ni nobene epistemske ali ontične nujnosti. Zdaj vidite, kako po Wittgensteinu epistemska »utemeljitev«, k i j e ce- lotnajezikovna igra, dejansko ne zagotavlja resnice ali tega, da kdorkoli poz- na katerokoli posamezno prepričanje ali propozicijo. Odkrita neresničnost posamezne propozicije ne moti propozicijo vsebujoče jezikovne igre, na ka- tero se opiramo, in v kateri ima ta propozicija svojo vlogo. Odvisna je kaj- pada od tega opiranja. Zagotovilo jezikovne igre ni zagotovilo kakršnekoli privilegirane propozicije. Je zagotovilo našega kolektivnega življenja. »Ved- nost«, dodaja Wittgenstein, »se na koncu utemeljuje na priznanju ... Zakaj naj bi se potem jezikovna igra opirala na neko vednost?«13 Tu Wittgenstein očrtuje razlago vednosti kot družbenega artefakta. Poanto bi lahko poveda- li takole: ne gre za to, da se kognitivno opira na nekognitivne temelje; gre 1 0 Wittgenstein, On Certainty, § 558-559. 11 Wittgenstein, On Certainty, § 288. 12 Glej Wittgenstein, On Certainty, § 308. 1 3 Wittgenstein, On Certainty, § 378, 477. 54 Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine za to, da so individualne kognitivne ocene individualnih resničnostnih trdi- tev kot take utemeljene v našem kolektivnem življenju. Da bi cenili izjemno ekonomijo in moč Wittgensteinovega prispevka, ga morate le postaviti ob bok kakemu odlomku iz enega od Davidsonovih kasnejših vplivnih člankov, ki naj bi vseboval Wittgensteinovo gledišče, ven- dar pa mu popolnoma nasprotuje - ga pravzaprav izdaja in dela težko na- pako, ki se j i tako Kuhn kot Wittgenstein zlahka izogneta. Poglejte si tole: Trd im, da pravilno razumevanje govora, prepričanj, želj, intenc in dru- gih p ropoz ic iona ln ih naravnanost i osebe vodi k sklepu, da m o r a biti večina p rep r i čan j neke osebe resnična, in taka obstaja legitimna dom- neva, d a j e vsako od prepr ičanj , če j e kohe ren tno z večino ostalih pre- pr ičan j , resn ično . 1 4 Vsakdo, ki je pazljivo bral Davidsona, na primer, članek, iz katerega smo vzeli ta odlomek, ve, da Davidson nasprotuje vsakemu nauku, ki bi šel v smeri interpretacijske tertia (v Kuhnovem ali Putnamovem smislu) ali v smeri vsakršne slabitve neposredovanega realizma (v recimo Kantovi ali He- glovi smeri). Toda tisto, kar je najbolj opazno v Davidsonovi razlagi, je, da se o resnici kateregakoli prepričanja sodi zgolj v skladu s tem, ali je kohe- rentno s korpusom prepričanj te ali one posamezne osebe - ne v skladu s celoto prepričanj živeče družbe. Davidsonova teorijaje metodološko solipsistična. Družbeni konsenz ni nič več kot vsota izoliranih množic prepričanj izoliranih oseb. Karkoli manj resnega, ki implicira kolektivno življenje družbe, bi takoj pripravilo vse po- trebno za alternativne »pojmovne sheme«. Davidson stori osnovni spodrs- ljaj (napako delitve) zato, da bi se izognil vsaki taki koncesiji. Ne more seji izogniti. Iz dejstva, »da mora večina prepričanj neke osebe biti resnična«, sklepa, »da obstaja legitimna domneva, d a j e vsako od prepričanj, če je ko- herentno z večino ostalih prepričanj, resnično«. Povejte to nekomu, ki poz- na paranoidnega shizofrenika! Preprosto ne morete dobiti prave slike, če upoštevate zgolj to, kako se obnaša katerikoli naključni član družbe: najprej morate zgraditi sliko kot kolektivni model — torej normativno. Vloga zgodovine zadeva naplavine kolektivnih praks, ne sprememb v celotnem vzorcu pre- pričanj neke osebe ali več oseb, razen če to niso uprimeritve njihovih ko- lektivnih praks. Ni nobenega načina, kako spraviti Davidsona z Wittgenstei- nom. Nauk lahko povem s par besedami. Kar je Kuhn opazil, j e kolektivna razsežnost znanosti - torej njen artefaktični položaj; torej to, d a j e podvrže- na zgodovinskim preoblikovanjem. Zdaj dodajam, mislim, da je to pomem- Davidson, »A Coherence Theory of Truth and Knowledge«, str. 314. 55 Joseph Margolis bno, da tisto, kar sta implicitno dojela Kuhn in Wittgenstein, ni nič manj kot pomen velike Rousseaujeve intuicije, da se človeška bitja kot jezikovno ali kulturno zmožni agenti družbeno konstituirajo v procesu, v katerem »na- ravni« otroci ponotranjijo kolektivne kompetence lokalnega govora in ra- ziskovanja. Ravno taki posamezniki, ne pa »naravni ljudje« (kakorkoli vredni občudovanja), so tisti, ki so že dovolj primerni, da vstopijo v pacte social, tako d a j e vsaj del tistega, kar naj bi domnevno opravil contrat social, že predpo- stavljeno z vstopom v pacte: »Treba je najti tako obliko združitve, da bo z vsemi skupnimi silami branila in varovala osebo in premoženje vsakega člana in v kateri se bo lhako vsakdo, združen z vsemi, vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor poprej.« V tem je temeljni problem, za katerega nam daje rešitev družbena pogodba.15 Z ustvarjanjem »umetne osebe« (države) za pogodbo rečemo, da us- tvari njeno »voljo«, volonté générale, voljo kolektivne skupnosti (ki razreši tudi paradoks svobode). Toda potem je kolektivna praksa, ki pogodbo omogo- ča, že v moči jezika, s katerim prvič »vstopimo«. Drug z drugim sklenemo pogodbo zato, da bi, tako se zdi, ustvarili tisto, kar smo že. Rousseauja ome- njam zato, da bi utrdil dejstvo, da j e analitična filozofija solipsistična in zato (kot paradoksna posledica), ker to nudi iluzijo, da objektivnost in nevtral- nost nista artefaktični, nista kolektivno konstituirani. III. Zbral sem nekaj vodil za analizo zgodovine. Se vedno pogrešamo osred- nje vodilo, toda nekaj ključev je že na mestu. Eden zadeva tisto, kar bi lah- ko imenovali horizontalnost, drugi ono, kar sem že imenoval artefaktičnost. S prvim menim, da so naše pojmovne sheme zgodovinsko kontingentne, neeks- plicitne, družbeno oblikovane, individualno vnaprej oblikovane, nepopol- noma razločljive v rabi, obremenjene s tem, da služijo kolektivnim intere- som, ki se j ih domislimo kasneje, podvržene temu, da j ih j e mogoče na do- ločljive načine premeščati ali spreminjati.16 Z drugim menim, da naše poj- movne sheme konsituirajo in nenehno rekonstituirajo isti družbeni proce- si, s katerimi mi sami postajamo zmožna sebstva, kakršna smo, to je, jezikov- 1 ® Jean Jacques Rousseau, Družbena pogodba ali načela državnega prava, Cankarjeva založ- ba, Ljubljana 1960, str. 73-74. 16 To je približno edina poanta Derridajeve »dekonstrukcije«. Glej Jacques Derrida, Of Grammatology, prev. Gayatri Chakravotry Spivak, J o h n Hopkins University Press, Bal- timore 1974. 56 Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine ni, kognitivni in dejavni subjekti, kakršni smo. Konjunkcijo teh dveh poj- mov berem tako, kot da pomeni: (i) da imajo posamezne osebe kolektivno »naravo« - da j ih najprej oblikuje in spreminja zmožnost, da delijo svoje kolektivne jezikovne kompetence; (ii) da so strukture naših spoznavajočih moči in spoznavne strukture sveta v simbiozi znotraj naše Lebensform, k i j e disjunktivno pripisana določenim subjektom in določenim objektom zno- traj njenega (holističnega) prostora; in (iii) da so kot rezultat vsega tega, objektivnost, nevtralnost, vednost, pripisovanje resničnostnih vrednosti ar- tefakti vkulturacije in skozi rabo podvrženi spremembi.17 To je zdaj vse zelo lepo, vendar pa čaka na uveljavitev pri analizi zgo- dovine. »Horizontalnost« in »artefaktičnost« štejem za manifestaciji Inten- cionalnega, čeravno moram še povedati, kaj je Intencionalno. Karkoli naj žeje, bo po zgornjem dokazovanju priznanje Intencionalnega imelo nasled- nje posledice: (a) da sta realizem in idealizem nerazrešljivo povezana; (b) da nobeno od naših razločevanj, ki zadeva subjekte in objekte, ni neoskrun- ljivo nujno; in (c) da Intencionalno obsega vse, kar je spoznatno ali razum- no, čeravno lahko to počne na različnih diskurzivnih sektorjih na različne načine. Če zdaj ti dve mali polovički, ki sem ju ponudil, seštejemo, potem smo, pravim, mi (spoznavajoči) in (spoznani) svet zgodovine - smo histori- zirani. Kaj več še pomeni Intencionalno razen horizontalno in artefaktič- no? Odgovor je odvisen od narave splošnih predikabilij. Predikabilije so vse tisto, kar lahko resnično pripišemo denotatam ali re- ferentom diskurza. Menim, da so predikabilije realne, vendar ne eksistirajo- to je, če je njihov pripis resničen o tem, kar eksistira. Predikati torej označu- je jo tisto (po neškodljivi nominalizaciji), kar je realno. Vsi predikati ne ozna- čujejo predikabilij, na primer »kvadratast krog«. Dalje, ker se za predikate običajno dopušča, da so »splošni«, lahko le stežka zanikamo, da obstajajo »real- ne generalije«, to je, predikabilije, ki jih je mogoče večkratno in resnično uprimeriti.18 To dopustiti pomeni, da sploh nič ne povemo o eksistenci ali realnosti platonskih idej, ali univerzalij, ali bistev. Obstajajo kajpada predi- kati, ki služijo kot »določni opisi«, za katere menimo, da so edinstveno upri- merjeni, če so sploh uprimerjeni (»najvišji človek na svetu«). Toda ti vselej parazitirajo na obsegu temeljnejših splošnih predikatov. 1 7 To je približno edina poanta Bourdieujevega prikladnega pojma habitus, ki zajema različne Gadamerjeve in Foucaultove razlage. Glej Pierre Bordieu, »Structures, Ha- bitus, Practices« in »The Logic of Practice«, The Logic of Practice, prev. Richard Nice, Stanford University Press, Stanford 1990. 1 8 Besedna zveza j e Peirceova. Glej The Collected Papers of Charles Sanders Pierce, ur. Char- les Hartshorne in Paul Weiss, Harvard University Press, Cambridge 1934, par. 503. S tem vprašanjem se povečini ukvarja 5. knjiga. Glej tudi »What Pragmatism Is«. 57 Joseph Margolis Pri teh razločkih vztrajam zato, ker želim opozoriti na dvom, da obsta- jajo »realne« generalije (ko izražamo dvome o eksistenci platonskih idej ali univerzalij)19 in ker realnost generalij nudi glavni ključ do našega razu- mevanja zgodovine in intencionalnosti. To se utegne zdeti presenetljivo. Toda naše kognitivne ali predikativne moči so funkcije naše vkulturacije: so horizontalne in artefaktične. Zdaj vidite gonilno moč argumentacije. Imej- te jo za tolmačenje Kuhnove pripombe, da sta Aristotel in Galileo »živela v različnih svetovih«. Posledica tegaje, da smo mi vsi zgodovine. K u h n j e imel s takim govorjenjem domnevno težave, vendar je bilo to nepotrebno. Stvar je taka. Obstajajo splošne predikabilije, ki so posebno Intencio- nalne, in obstajajo druge predikabilije, ki sploh niso posebno Intencional- ne (na primer, »baročen« oziroma »slan«). Vse predikabilije pa so inten- cionalne v okviru pogojev, v katerih j ih resnično spoznamo ali zanje reče- mo, da so realne. To pojasnjuje relevanco kuhnovskih paradigem in witt- gensteinovskih jezikovnih iger (in podobnih eksotičnih stvari). Toda vse do- slej povedano ne more seči čez domneve, dokler si prepričljivo ne zagoto- vimo vsaj glavnega ključa. Če to povemo drugače, pripravljal sem vse po- trebno za teorijo predikabilij (da bi pojasnil pojem zgodovine), tako da sem začel z paradigmami in jezikovnimi igrami; resnica pa je, da moram poja- sniti historizirano naravo našega »sveta« s pojasnitvijo realističnega položa- ja naših predikabilij. Torej sem zgradil nekakšno hišo iz kart. Navzlic temu je argumentacija zelo očitna. Lahko ste kuhani in peče- ni. Upam, da ne. Predlagam, da imate v mislih naslednje obravnave: prvič, da se tradiciji analitične filozofije nikoli ni posrečilo razrešiti dve že orisani obliki skepticizma, razen na način glavne teme (ne posebnega dokaza) Kan- tove prve Kritike in glavne teme (in spet, ne posebnega dokaza) Heglove Fenomenologije, in, drugič, da se filozofski tradiciji nikoli ni posrečilo ponu- diti za javno rabo platonskih idej ali univerzalij pri preverjanju (objektiv- no) realističnega položaja splošnih predikabilij. Prva zadeva vpliva na to, kako učinkovito uporabljamo naše subjektivne vire, da bi spoznali lastnosti objektivnega sveta; druga vpliva na to, da nimamo nobenega trdnega (pla- tonskega) načina posredovanja med našim svetom ali dozdevnimi predika- tivnimi viri in spremenljivimi predikabilijami pojavnega sveta. Ne more biti nobene realistične teorije, vredne svojega imena, ki ne bi mogla razrešiti teh dveh zadev. Moja lastna sodbaje , da ti zadevi ne mo- reta biti rešeni, razen če objektivnosti ne omejimo kot artefakt na »svet« naših paradigm, ali jezikovnih iger, ali, splošneje, na našo Lebensform. Če j e 1 9 Glej Joseph Margolis, »The Passing of Peirce's Realism«, Transactions of the Charles S. Peirce Society, 29 (1993). 58 Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine tako, potem je očiten sklep, da mora biti predikacija historizirana; torej da moramo biti mi in naši »svetovi« historizirani. Kakorkoli že, odpravljanje skeptične grožnje gre takole: zgradipredika- tivno realnost v notranjih, ne pa v zunanjih okvirih. To je vse! Subjektivne re- prezentacije (recimo lockeovske ideje ali propozicije) torej niso zunanje povezane z neodvisnimi objekti (s svetom, ki ga ne zadevajo naši pojmi in raziskovanja), temveč so prej relati, ki so notranji taistemu nerazrešljivo sim- biotiziranemu prostoru, v katerem so »stvari« pojavnega »sveta« med taisti- mi relati. To ni posebna epistemska teza: če bi bila, bi spodbijala samo sebe; bila bi podvržena razvpitemu načelu notranjih relacij, ki so ga (morda zmot- no) energično uporabili proti Bradleyjevemu »heglovstvu«.20 Ne, to je on- tični predlog, ki pripravlja tla za naše kognitivno delo. Postulira, da reali- zem in idealizem ne moreta biti več razdružena. Dovoljuje nam, da zgradi- mo kuhnovske paradigme, kot so wittgensteinovske jezikovne igre, kot holi- stične prostore raziskovanja, podvržene zgodovinskim naplavinam. Vsaka resna znanost seveda zahteva »zunanji« odnos med spoznavajočimi subjek- ti in spoznani objekti; toda potem je vsaka taka zunanja relacija sama na sebi podrejena notranji ontični povezavi med svetom in jezikom (ali ujezi- kovljenim mišljenjem). Preproščina sama na sebi! Dalje, če je tako, potem nas notranja neformalnost predikacije (ki jo j e treba še vedno pojasniti) napeljuje k priznanju historičnosti znanosti in vednosti: ne zgolj v smislu, da znanost ima zgodovino, temveč da je zgodovina - d a j e mišljenje histori- 21 zirano. Poanta je naslednja: da bi se izognili omenjenemu skepticizmu, mora- mo dopustiti nerazrešljivo enotnost realizma in idealizma v smislu, ki smo ga ponudili. Toda potem postanemo mi sami ujetniki vsakršnih muh, ki za- devajo predikacijo. Mirno, v enem mahu razrešimo skeptične uganke in ugan- ko kuhnovskih nesoizmerljivosti. Objektivnosti ni treba znova priklicati, ven- dar p a j e ne moremo ponovno pridobiti na ahistorični način. To je naloga. IV. O predikaciji bom izrekel le eno trditev. Ne more biti nobenega algo- ritma, ali splošnega pravila, ali nespremenljivih meril za pravilno razširitev splošnega predikata na nove primerke preko tistih, s katerimije bil uveden. 2 0 Glej Richard Rorty, »Relations, Internal and External«, v Paul Edwards (ur.), The Encyclopedia of Philosophy, 7. knjiga, MacMillan & Free Press, New York 1967. T o j e izvršni postulat moje knjige Historied Thought, Constructed World. 59 Joseph Margolis Skratka, ni nobenih neodvisnih »razlogov« (v smislu, v katerem j ih Wittgen- stein, ko nasprotuje Mooreu, zanika) za potrditev, da »a je F«, za katerikoli »a« in za katerikoli »F«-, kakršnakoli merila že dopustimo, niso nič več kot instrumentalna merila za prakso predikacije naravnega jezika. Edini način, kako ponovno pridobiti nevtralni realizem glede predikabilij, je , da posta- vimo teorijo, da spoznavajoči subjekti lahko nekako odkrijejo primeren niz nespremenljivih univerzalij, katerim se prilagajajo spreminjajoče se značil- nosti pojavnega sveta. Ni nikakršne potrebe, da bi špekulirali, kako se to lahko zgodi: ni nobene uspešne različice te teze. Nobenemu doslej - od Pla- tona do današnjih dni - se nikoli ni posrečilo utreti epistemskega dostopa do takih univerzalij, ki bil zmožen življenja. Praksa objektivne predikacije v celoti poteka brez idej in univerzalij. Torej poteka brez eksplicitnih meril, če- ravno ne (zaradi tega razloga) brez kolektivnega občutka, kako smo posa- mezne predikate koristno uporabili in prilagodili našim ciljem. Ce vprašate, kaj lahko, poleg skrajne arbitrarnosti ali univerzalij, raz- loži našo predikativno prakso, je odgovor jasen: to mora biti različica Kuh- nove ali Wittgensteinove teorije. Ni drugega. Sam Kuhn nam j e tukaj v ve- liko pomoč. Opazi »odsotnost trdnih podatkov«, vendar nikoli ne dvomi, da »je Galileo intrepretiral opazovanja nihala«. »To interpretacijsko pod- jetje«, nadaljuje, »paradigmo lahko zgolj artikulira, ne pa popravi. Nor- malna znanost paradigem sploh ne more popraviti. Namesto tega ... nor- malna znanost vodi le k prepoznanju anomalij in h krizam.« Tu ga opogumlja nominalizem (za katerega se bojim, d a j e napačen korak) Nelsona Goodmana. Goodmana navaja, kot da pravi naslednje: »Na srečo ni nič več (kot pojavi, za katere vemo, da obstajajo) vprašljivega, saj je pojem 'možnih' primerov, pojem primerov, ki ne obstajajo, daleč od tega, da bi bil jasen.« Kuhn zaznavno dodaja: »Noben jezik, k i je tako omejen na poročanje o popolnoma vnaprej znanem svetu, ne more ustvariti zgolj nev- tralnih in objektivnih poročil o 'danem'. Filozofske raziskave doslej niso niti namignile, kako bi bil videti jezik, k i j e tega zmožen.«22 Kuhna dejansko bolj zanima, kako bi ugnal v kozji rog disjunkcijo med realizmom in idealizmom, kot pa pojasnjevanje »realnih generalij« kot ta- kih. Ce bi ga to bilo zanimalo, potem bi nemara dojel smisel, v katerem niti Goodmanov nominalizem niti njegovo zgolj dovoljevanje različnih poj- movnih tertia (»različnih svetov«) ne bi moglo rešiti predikativnega proble- ma samega na sebi. Najhitrejša pot k uvidu v povezavo je branje Goodma- na, saj j e Goodman najodločnejši nominalist, kar j ih imamo. 2 2 K u h n , The Struct ure of Scientific Revotutions, str. 122, 127. Glej tudi Nelson Goodman, The Structure of Appearances, 2. izd., Bobbs-Merrill, Indianapolis 1966, navedeno po Kuhnu. 60 Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine Goodmanov prispevek j e naslednji: Ko trditvi, da sta dve stvari podobni , dodamo p o d r o b n o določitev last- nosti , ki j i m a j e skupna , ... odstranimo dvoumje, toda naše prvotne tr- ditve ne dopo ln imo , temveč storimo, d a j e odvečna. Kajti ... če rečemo, da sta dve stvari p o d o b n i v tem, da imata skupno določeno lastnost, ne r e č e m o nič več kot le to, da imata to lastnost skupno. 2 3 Menim, da Goodman misli naslednje: (a) da za vsaki dve stvari lahko rečemo, da sta si podobni v neskončno mnogih (nespecificiranih) vidikih; (b) da izraz »podoben v tem, da imata skupno lastnost F«, ki označuje dom- nevni vidik, v katerem sta si dve stvari podobni, ne pove nič o tem, kako ga lahko spoznamo. Z vsem tem se strinjam. Ne strinjam se le tam, kjer bi Goodman hotel, da bi mi bili prepričani, da nominalizem lahko dejansko razloži predikativni uspeh. Kuhn je prepričan, da Goodman deli njegovo nasprotovanje predikativni nevtralnosti. Morda je to res, vendar zgolj to ne vpliva na predikativno uganko, saj se po argumentaciji ne moremo izogniti temu, da bi dopuščali »realne generalije«, kar pa ni združljivo z nominaliz- mom. Goodmanu tu spodrsne. Se več, nenamerno izda slabost svojega no- minalizma. Tu je dokazno gradivo: Mislim, da ni n o b e n e g a načina, kako stabilizirati - v nasprot ju z labora- tor i jem - pogoje in kontekst , da bi dobili sodbe o čutni podobnost i , ki so kvalificirana meri la za ocenjevanje laboratorijskih rezultatov. Labo- ratorijski rezultati p re j ustvarjajo kot zrcalijo mero čutne podobnost i . Kot večina sistemov m e r j e n j a si prizadevajo, da bi vodili običajne sod- be vsaj v tolikšni meri , kot sodbe vodijo nj ih.2 4 Dopuščam razlike med »običajnimi« in »laboratorijskimi« sodbami, vendar ne morem spregledati, kako ontično ali epistemsko vplivajo na spoz- navanje predikativne podobnosti. Natančnost laboratorijskih primerov bo gotovo implicirala »realne generalije« v istem smislu, v katerem obstajajo »realne generalije« v običajnih primerih. Toda potem Goodman priklicu- je nekaj, kar nima nobene pravice storiti noben nominalist. Skratka, delu- joči nominalizem je vselej kabinetni nominalizem. Tako problem ostaja. Ne more se vam zgoditi, da ne bi upoštevali, da ni nobene alternative naslednji trditvi: če si želimo objektivno predikacijo, potem (a) bomo potrebovali »realne generalije«; (b) te generalije bodo ar- tefaktične; in (c) njihova objektivna potrditev bo na koncu odvisna od sklad- 2 3 Nelson Goodman, »Seven Strictures on Similarity«, v Lawrence Foster in J. W. Swan- son (ed.), Experience and Theory, University of Massachusetts Press, Amherst 1970, str. 27. 2 4 Goodman, »Seven Strictures on Similarity«, str. 28-29. 61 Joseph Margolis nosti med našimi podrejenimi merili in nekriterijskimi oblikami konsen- za, ki tvori našo kolektivno prakso. To preprosto pomeni: predikativna ob- jektivnost je konsenzna, vendar ne kriterij ska, torej odprta, improvizacijska, taka, da ji mogoče sledimo v pluralnih, celo v nasprotnih si smereh. Ne trdim, da takih predikativnih opcij ni mogoče razvrstiti, oceniti, j im biti na podla- gi dobrih razlogov naklonjen ali nenaklonjen in j ih naposled uskladiti s ta- kim ali drugačnim pojmovanjem narave. Toda taki popravki niso poprav- ki, ki bi j ih naredili tako, da bi najprej spoznali katerokoli neodvisno predi- kativno univerzalijo ali podobnost, ki sej i približuje. Nimamo nobenih ta- kih virov. »Popravek« naših predikativnih ekstenzij j e ravno tako artefakti- čen kakor naša predikativna praksa. To ne izključuje objektivne znanosti. Potrjuje, da sta objektivnost in nevtralnost artefakta našega kolektivnega živ- ljenja. Z »konsenznim« torej menim nekaj res zelo elementarnega: namreč, nič več kot čisto molčeče dopuščanje predikatov, uporabljenih onkraj pri- merkov, za katere jezikovna skupnost lahko trdi, da se j ih spomni. Posledi- ca in predpostavka takega dopuščanja je, da morata biti realizem in ideali- zem nerazrešljivo povezana. Zdaj se spomnite, da sem predlagal razlikovanje med Intencionalnimi in ne-Intencionalnimi lastnostmi. Kot ključ k temu, kaj ta razloček pomeni, ponujam naslednjo enačbo: Intencionalno=kulturno. To berem takole: kar- koli je jezikovno (ali j e mogoče interpretirati zato, ker je jezikovno) ali »je- zično« (to je, tako, da predpostavlja jezikovno kompetenco, ne da bi bilo natanko ali eksplicitno izraženo v govoru), j e Intencionalno - kulturno po- menljivo. Dopuščam tako ne-Intencionalne (kot »slano«) kot tudi Intencio- nalne lastnosti, kakršna je »baročen«. Po mojem pojmovanju j e Intencio- nalni svet ravno tako realen kot ne-Intencionalen. Dalje, Intencionalne last- nosti so »utelešene« (neločljive [qua realne] od ne-Intencionalnih lastnosti, kompleksne glede na, tudi na [kulturno] sui generis način vznikajoče glede na) v ne-Intencionalnih lastnostih in bitnostih naravnega sveta.25 Obstajajo raznovrstna vprašanja, ki nas tu preganjajo. Moram jih pre- hiteti. Vendar si moram tudi vzeti čas za pojasnilo, da Intencionalne lastno- sti vključujejo jezikovne, jezične, semiotične, signifikativne, pomenljive, re- torične, slogovne, reprezentacijske, izrazne, pravilu podobne, institucional- ne, smotrne, intencionalne in intenzionalne lastnosti. Skratka, »Intencional- no« je kulturni ali kolektivni analogon Brentanovega in Husserlovega so- 2 5 Razlago tega sem ponudil na številnih mestih. Glej, na primer, JosephMargolis, Cultu- re and Cultural Entities; Toward a New Unity of Science, Kluwer, Dordrecht 1984, 7. pogl. in Historied Thought, Constructed World. Menim, da so kulturne bitnosti na analogen način »utelešene« v naravnih bitnostih, vendar me podrobnosti tu ne zanimajo. 62 Zgodovina in realizem v okoliščinah zgodovine lipsističnega pojma »intencionalnega« ali intenzionalno oblikovanega inten- cionalnega. (»Intencionalno« tudi pripravi vse potrebno za mentalno in sub- jektivno, vendar le z vkulturiranimi primerki: osebe ali sebstva, na primer, uprimerjajo kolektivne ali kulturne zgodovine.) Karkoli naj žeje Intencio- nalno, je: (a) tako, da ga je mogoče intrinsično interpretirati, (b) manife- stacija oblike življenja človeške družbe in (c) tako, da g a j e mogoče inter- pretirati zato, ker je taka manifestacija. Če imate vse to pred očmi, potem pravim, vračajoč se k prvim vrsti- cam te razprave, d a j e zgodovina Intencionalno urejena časovna spremem- ba, neka zgodovina pa Intencionalna kariera. »Kariera« služi tako predika- tivno kot denotativno; s »kariero« menim kulturno vznikajoč denotatum, ug- ledan kot individuirana zgodovina - predvsem človekovo sebstvo, ali lite- rarno besedilo, ali artefakt, ugledan kot tak, ki vztraja skozi Intencionalno spremembo. Podstatni argument je povsem kratek. Predikativna objektivnost je ar- tefaktična, konsenzna, podvržena Intencionalnim pogojem celo tam, kjer ne eskplicitno zadeva Intencionalnih lastnosti. Ker je taka, ne more biti nič drugega kot historizirana, saj ni nobenih dostopnih idej ali univerzalij; saj nominalizem ne more pojasniti »realnih generalij«; ker (metonimično) zgo- dovina znanosti tvori uganke, kakršne so uganke kuhnovskih »različnih sve- tov«. Ker se človeški subjekti razlikujejo po svojihjezikovnih injezičnih mo- čeh, morajo biti zgodovine. Dalje, na ne-Intencionalni svet se zdaj gleda kot na abstrakcijo (na primer, za predikativne in produktivne cilje) od našega simbiotiziranega sveta. To ima za posledico nič manj kot to, da so naši ne- Intencionalni predikati razširjeni na enak način kot Intencionalni, čeravno jih je mogoče seveda razširiti na zelo različne načine strogosti, napovedlji- vosti, pojasnjevalne moči, vzročne splošnosti in podobnega. Zato ne vidim nobenega razloga, zakaj bi morali naravoslovje v taki interpretaciji zanika- ti ali izkriviti. Vztrajam pri notranji neformalnosti predikacije: prvič zato, ker so pre- dikativna merila »utemeljena« (če uporabim Wittgensteinov izraz) konsez- no, ne pa kriterijsko; drugič zato, ker je mogoče Intencionalne predikabili- j e interpretirati zgolj v skladu z historičnimi naplavinami naših jezikovnih iger in zato, ker so ne-Intencionalne predikabilije odvisne od Intencional- nih. Če to dojamete, nenadoma ugledate izjemno vlogo zgodovine. Intencionalnih lastnosti ni mogoče spoznati kjerkoli, temveč v zgodo- vinsko spreminjajoči se jezikovni igri ali praksi, v kateri obstajajo. Praksa, kakorkoli brezoblična, je mreža podobno ustvarjenih lastnosti in denotatov, ali, bolje, njihovega procesa. Ravno to je tisto dejstvo, ki omogoča tako zna- nost kot objektivno interpretacijo: na primer, z določanjem identitete niha- 63 Joseph Margolis jočih kamnov in nihal na eni strani in Michelangelove Pieta na drugi strani. Oboje je artefakt zgodovinsko labilnih subjektov. Objektivnost zgodovine je odvisna od objektivnosti Intencionalnega. Če pa znanosti ni mogoče ločiti od njene zgodovine, potem je objektivnost znanosti funkcija objektivnosti njene zgodovine. Če pa so predikativne raz- širitve konsenzne, ne pa kriterijske, potem naplavine našega življenja zade- vajo celo ne-Intencionalne predikate; in če je objektivnost Intencionalne pre- dikacije podrobno določena zgolj v prostoru naših jezikovnih iger, potem se tudi za objektivnost znanosti ne more zgoditi, da ne bi bila ravno tako historizirana. O možni strogosti raziskovanja sem preveč prepričan, da bi tu izpeljal pesimistične ali skeptične sklepe. Navzlic temu pa j e zelo malo razlag znanosti, ki si prizadevajo opraviti s problemom objektivnosti zgo- dovine. Moj lasten občutek je, da se mora model objektivnosti, ki utegne resno ustrezati vsakršni znanosti, korenito razlikovati od modelov, ki so pre- vladovali doslej. Nimam nobenega razloga za dvom o delu posamezne zna- nosti. Gre le za to, da smo sami sebe varali o dejanskih virih znanosti. Prevedel Božidar Kante 64