Gorski
Zanimive pripovedi profesorja Silvestra
4. Na morskem dnu.
 Spet smo bili nekega nedeljskega popoldneva pri našem učenera gospodu profesorju Silvestru.   Če prav pomnim, je moralo biti pozimi.   Zakaj spominjam se še, kako smo drgetali od mraza,                ko smo se zbirali v njegovi vili   Cepetali smo in si pihali v    rokc, da bi si jih ogreli.   Kmalu pa je prišel sivolasi profesor in nam ukazal, naj stopimo v dobro zakurjeno pritlično sobo.   Kajpada smo hoteli biti vsi čim bližje peči.   Toda ni šlo!   Nobeden se ji ni smel približati.   Gospod profesor je rekcl: toplota vas pomehkuži in napravi zaspane.   Hočcš nočeš smo morali vsi sesti po klopeh, ki so stale  pod ckni okrog stene nasproti pcči.   Pa profesor jc imel ob tem še poseben namen.
Tik pri peči, na steni, precej visoko, je visela dosti stara slika. Vsi smo jo lahko videli.   In td je gospod profesor tudi hotel.   Saj je takoj, ko  smo se  vsedli,  pokazal nanjo,  rekoč: »Otroci, kaj pa vidite tam?«
1 Glej pripovedi 1-—3 v lctniku  1923!
            Nekateri,  ki smo  sedeli nekoliko  dalje  od  slike,  smo molčali,  ker
nismo prav razločilj posameznih črt na sliki.   Oni bližje sedeči so sc pa oglasili vsi hkrati:  »Morje!«
»No! In kaj še?« se spet oglasi gospod profesor, kazaje nekoliko višje na sliko.
»Pa ladjo!« se odzovejo nekateri.
»In tam gori?« vprašuje profesor, kazaje še višje na sliki.
»Pa Mati božja!«
»In prav gori nad Mamko božjo?«-vpraša profesor.
»Pa zvezda,«  zakličemo hkrati vsi.
Profesor se obrne proti nam, nekoliko pomisli in potem pravi: »Da, da! Lepa pa tudi pomenljiva slika je to! Predstavlja nam Mater božjo kot morsko zvezdo. Tega pa ne vcste, kako in kdaj je nastala ta slika? — Čudna je zgodba o njej, oziroma zgodba onega moža, ki jo je dal napraviti.   To zgodbo vam  bom  danes  povedal.   Le  pridno  poslu&ajte!«
Stari profesor se je tudi sam odmaknil od tople peči, pristavil stol, se usedel lagodno nanj, naslonil se in nam pričel polagoma takole pri-povedovati:
»Moj rajni oče so trgovali s platnom. Imeli so velike kupčije posebno 7. Italijani. Večkrat so šli z doma. in po cele tedne jih ni bilo domov. Hodili so namreč v italijanska mesta: Palmonovo, v Benetke, v Palermo in še drugam. Včasih so zavili celo dol do Egipta in, če je bilo treba, še tudi naprej. Hodili so po suhem, največkrat peš, ker tedaj še niso vozili vlaki kot dandanes; vozovi pa ~so bili predragi, Če so pa zavili preko Trsta v Benetke ali v Ankono in zlasti vselej, kadar so šli v Egipet, so se pa seveda morali peljati z ladjo čez morje. Spet pa morate vedeti, da tedaj, ko so trgovali moj oče, tudi ni bilo še takih parobrodov, kot so dandanes. Bilc so ondaj le ladje z jambori na platno, in na teh v ladjah je bilo uslužbenih vse polno spretnih dalmatmskih m-ornarjev. Bili so to sami zdravi, krepki, širokopleči možje, živih sokolskih oči in zdravih rjavih lic. Jaz sem sam rcekatere videl. Zakaj tu in tam se je zgodilo, da je ta ali oni mornar obiskal mojega očeta tudi na našem domu ali pa je prišel ¦obenem z očetom, ko so se vrnili s svojih kupčijskih potov. Prav posebno se spomlnjam enega mornarja. Ime mu je bilo Tomo, Pisal se je za Rajčeviča. Ta je prav često prišel v našo hišo. Včasih se ie zgodilo, da je ostal pri nas kar po več dni. Oj, taki dnovi so bili zame polni veselja! Tomo mi namreč ni samo prinesej vselej, kadar je prišel, kaj novega: zdaj oranž, zdaj morskih školjk, zdaj dateljnov in rožičev, zdaj zopet dragocenih kamenčkov in korald in drugih takih južnih rečl. .. ampak jaz sem se ga najbolj veselil vseleij, kadar je prišel, tudi zato, ker je znal pripovedovati tudi toliko in tako čudovitih zgodb, ki jih je sam doživel na širnem morju.
Dečaki, glejte, prav ta Tomo je tudi podaril mojemu očetu to sliko, ki smo \o prej opazovali Ln jo' vidite gori na steni. Tomo jo je namreč dal slikati v zahvalo Materi božji, ker ga je nekoč čudežno varovala na
morskem dnu, in potem je to sliko podaril v spomin mojemu očetu. Tudi se jaz šc spominjam, kako nam je pripovedoval Tomo nckega vcčera o tej čudežni rešitvi. Naj vam povem, kar in kolikor mi je še ostalo v spominu.«
Stari profesor se je nekoliko jjdkašljal, pa je vtaknil nekaj v usta {najbrž kak sladkorček), da bi lažje govoril, pomel si roke in potem nadaljeval:
Tole nam je pravil Dalmatinec Tomo.
Bilo je akrog leta 1822., ko sem bil uslužben kot mornar-potapljavec na ladjah, ki so vozile mcd Gibraltarjem in Kapverdskimi otoki. Marsi-katera ladja se je ondi ponesrečila, zlasti še v bližini Azorov, Madeire, Kanarskih in Kapverdskih otokov. Zato je pa imel vsak potapljavec, ki si je kaj upal, v teh krajih vedno dosti zaslužka. Tudi jaz sem popustil navadno mornarstvo, pa sem se javil za potapljavca. Kot tak sem potem nekaj let dobro služil, Omenjenega leta pa sem bil zaposlen v luki Fun-chal na Madeiri, kjer je bilo treba izvršiti več popravil v luki na mor-skem dnu. Nekega večera pa pride k meni daleč naokrog znani učitclj potapljačev, z imenom Cook. Pazdraviva se, on pa prične: »Tomo! Go-tovo vam je že znano, da se je snoči nedaleč od Porto Santo potopila neka portugalska ladja.«
Nemogoče!« mu zavzet odvrnem,  Novica mi je bila popolnoma nova. »Saj je bila noč dosti miqia.«
»Pri nas pač,<< mi de Cook. »Toda gori severovzhodno od Porto Santo je bilo menda drugače. Razsajal je silen vihar in za večerjo si je privoščil baš to ladjo. Vozila je iz Lisabone, glavncga mesta Portugal&ke. Ime ji je bilo Jzabela'. Saj bi bila še ušla viharju, kot vedo povedati mornarji, ki so se rcšili; toda blizu luke se ji je pripetila kdovč kakšna nesreča. Zdaj leži najmanj 30 sežnjev (niti)1 pod vodo. Ker je pa vozila s seboj mnogo dragocenosti, se je obrnil name zastopnik Portugalske, naj dobim človeka, ki bi bil pripravljen, da poišče te dragocenosti na dnu morja. Pa kdo naj gre? Jaz sam sem že prestar. Štipko Rajič je sicer dober za take stvari, pa že nekaj dni pravi, da ima bolečine v želodcu, tako da uprav zdaj ni sposoben za tak opravek- Zato, glejte, sepi prišel k vam, dragi Tomo, da vas naprosim, morda greste vi pogledat za ladjo? Saj veste, da vam bo  dobro plačano.«
Malo sem pomislil, potem pa odgovoril Cooku:   »Plačano že, plačano, to vem. Toda 30 sežnjev pa tudi niso mačje solze, da bi človck kar tako tvegal  svoje življenje.   Če  ni kaj posebnega na  šljatli, faz si res  prav . ne upam v tako globočino.   Kaj pa jc pravzaprav tista dragocenost, ki jo je vozila ladja?«
>Le čakajte, vse vam povem!« začnc Cook. »>Na oni ladji Jzabeli' se je vozil med drugimi potniki tudi neki portugalski poslanik ali nekaj takega.   S seboj je imel tudi važna pisma na guvernerja tega otoka. Prav
zato je pripravljena portugalska vlada, da prizna znatno nagrado onemu, ki bi se upal poiskati pri potopljenem poslaniku ona važna pisma. Jaz sam vem, da je ta reč dokaj opasna, naravnost nemogoča za človeka z navadnimi pljuči. To bi zmogli pač edino vi, prijatelj Tomo, ki imate pljuča kakor nalašč za potapljavca in ste moČan kot medved. Vi vzdržite tudi nad 50 metrov v vodi.«.   .
Šc vedno sem pomišljal, kaj naj odgovorim Cooku. Tedaj pa ta spet povzame besedo:
»Na ladji je bila tudi neka gospa. Baje je bila soproga odličnega častnika, ki je služboval tu nekje na otoku, pa je nedavno umrl. Gospa se je vozila iz Španije, iskat svoja dya otroka, da ju prepelje dcmov. Tudi je bila menda uglednega rody, izredno bogata in, kar j.e največ, vse svoje premoženje in dragocenosti je imela s seboj. Če dobite še tudi to gospo na morskem dnu, potem ste lahko v kratkem bogatin. Zakaj čaka vas spet za to velika, izredna nagrada. Vrhutega lahko storite tudi siro-tama potopljene gospe veliko uslugo, če jima dvignete potopljene drago-cenosti. In. kateri potapljavec ni pripravljen, da izkaže svojerau bližnjemu dobroto, pa naj bi bil celo njegov sovražnik?«
»Gospod Cook!« mu odvrnem, »vi bi bili dobri za advokata! Tako znate govoriti, da bi spravili dušo iz vic. Vendar vam kljub temu povem: Če bi mi šlo sarao za denar in za to, da obogatim, ne grem v tako glo-bcčino za nobeno ceno. Ker pa ste omenili siroti in delo ljubezni, naj bo v božjem imenu! Pa to tudi v tem slučaju le pod pogojem, da pre-vzamete vi sami vse priprave, ki so potrebne za tak potop. Zakaj sami veste, da je pri danih pogojih moje življenje in moja smrt lahko odvisna od najmanjše malenkosti, ki bi sc ali ne izvršila točno.«
»Dobro,« mi seže gospod Cook v roko. »Zagotovim vam, da bom sam navzoč in bom najvestneje skrbel, da se izvrši vse potapljanje v redu.  Pa kdaj naj se lotimo?«
»Čim prej, tem bolje,« mu rečem. »Za svojo osebo bi videl najrajši, da takoj jutri zjutraj.«
»Že dobro!« mi odgovori Cook. »Zarana torej odrinemo v čolnih na kraj nesreče. Jaz bom pa še nocoj poskrbel za vse, kar je potrebno. Vi pa pojdite danes kmalu k počitku, da se do dobra okrepčate. Lahko noč! Jutri na veselo svidenje in na dober uspeh!«
»Dal Bog!« še zakličem Cooku, ki je odhajal. Potem sem se po kratki večcrji prisrčno priporočil Bogu in še posebe Morski zvezdi In v zaupanju nanjo sem kmalu zaspal.«                                      (Nadaljevanje.)