FRANC KRIŽU AR Sarajevska epoha slovenskega tenorista Poldeta Polenca (1912-1974) je bila v letih 1954-1962 njegov solistični vrhunec Prispevek za bio- in bibliografijo Dopolnilo in dodatna raziskovalna izhodišča s posnetki pesmi - sani ospevov Ce smo še v zadnjem letniku LR (prim. L. 52/2005 na str. 189-224) še lahko tarnali in se pritoževali nad pomanjkanjem tonskih, slišnih dokazov, ki se v tem tako pomembnem raziskovalnem dokazu skoraj niso ohranili za našim pevskim solistom, Poldetom Polencem, se je medtem našlo nekaj novega. Prav zato je vseh pet posnetih in ohranjenih pesmi-samo-spevov na magnetofonskih trakovih, ki so se našli v OE Radio Koper/Capodistria, neke vrste najbolj dragocen dokaz o kvaliteti petja. Z njih ob glasbi, ki jo je v letih 1956-1961 (?) odpel in posnel naš tenorist Polde Polcn/c/c ob klavirski spremljavi Maricc Vogelnik, moč raz brati njegov tovrstni pevski dosežek. Se zlasti zato, ker je tudi posnetek pesmi samospevov skladateljev Benjamina Ipavca, Frana Gerbiča, Antona Foersterja in dveh slovenskih ljudskih pesmi v priredbi Matije Tomca nastal prav v času, za katerega smo v letih 1954-1962 že merili pevčevo (poustvarjalno) kvaliteto. V letih 1956 do 1961, ko so nastali omenjeni posnetki1, pa lahko seveda, zdaj s povsem relevantnimi dokazili,govorimo in pišemo o Polenčcvi poust varjalnosLi in njegovem petju povsem drugače. Ker gre pri v glasbeni ionih, obliki samospeva za povsem samosvojo in za vsakega (mdi opernega!) pevca neke vrste »higieno pevskega glasu«, se zato najprej ustavimo prav pri kratkem pregledu le-tega; četudi je Polenčev prispevek k tovrstni poustvaijalnosti v primerjavi z že prikazanim opernim (zlasti še v Sarajevu!) mar-ginalen in nepomemben. Začetki samospeva, umetne pesmi za glas in glasbilo, navadno za klavir, segajo v umetno solistično pesem za glas in glasbilo, lutnjo, v 16. stol. Po prevladi monodije jo je v drugi 1 Plim. posnetke in kartotečne listke RA SLO/RaSo Kuper/Capuiutria, s petimi posnetimi samospevi slov. skladateljev oz, prirejevalea: B. Ipavca, F. Gerbiča, A. Foersterja in M. Tomca v skupnem trajanju 12.33 min.: K 6358 (z dvema posnetkoma) in K-6360 (s tremi posnetki P. Polenec naj bi jih posnel v času med 18. avg. 1956 in 30. sep. 1961 s pianistko, njemu dobro znano spremljevalko Marico Vogelnik. Pripomba na kartotekah: »Posnetki niso prav dobri«. polovici 17. stol. izpodrinila (operna) arija. Ponovna uveljavitev samospeva pa je izpričana v drugi polovici, ob koncu 18. stol. Kot umetna pesem sc spet pojavi v delih predstavnikov druge berlinske šele: Johanna Abrahama Peter Schulza, Johanna Fiiedricha Reichardta in Carla Friedricha Zelterja, tokrat že s spremljavo klavirja. Pri skladateljih dunajske klasike pa je bil samospev spet stranskega pomena. Šele z bogatim opusom (nad 600 del) Franza Schuberta je postal ena osrednjih komornih zvrsti zahodnoevropske glasbe. Čeprav glasbena zgodovina že izjemno dolgo pozna peto pesem s spremljavo inštrumenta, pa se samospev kot samostojna umetniška zvrst - najprej v delih nemških skladateljev - pojavi šele v 19. stol. ZvrsL, ki se postopoma reši prejšnje vezanosti na družabno muziciranje in izgublja značaj salonske glasbe, postaja v 19. stol. samostojna koncertna pesem in kot taka enakovredna simfonični, komorni in klavirski glasbi. Vloga klavirske spremljave, nekoč omejena zgolj na spremljavo, postane enakopravna in enakovredna pevski melodiji, saj kot taka ponuja skladateljem nove izrazne možnosti in bogatejše glasbeno tkivo. Samospev je močno zaznamoval evropsko glasbo 19. stol. Največ umetniških vrhuncev je nastalo ravno v nemško govorečih deželah, od koder omenjena (glasbena) zvrst tudi prihaja. Po Schubertu (še v 18. stol.) pa so bili še najbolj zaslužni za evropski razvoj samospeva: Robert Schumann, Johannes Brahms, pa še »naše gore list<- Hugo Wolf, Gustav Mahler, Richard Strauss (oba slednja tudi že za glas in orkester!), Modest Petrovič Musorgski, Leoš Janaček, Claude Debussy idr. Vokalno-inštrumentalna miniatura, kamor sodi samospev, pa je imela tudi na Slovenskem svoje mesto in vlogo vse od konca 18. stol. Prva tovrstna samospeva sta nastala 1. 1781 (oba še na nemško besedilo). Prvi samospev na slovensko besedilo (prevod Nebo v dolini skladaLelja Heiiiricha Procha) je bil izveden »šele« v IS. stol. (1848 na koncertu v dvorani Filharmonitne družbe), skupaj s Tomaževčevim (Josip Tomaževec) Der alte Grenadier/Stari grenadir na nemško besedilo. Nadaljevalo se je s prvima (dvema) zvezkoma Slovenske gerlice (v domačem logu milo poje. Povabi spevati drage brate, drage sestre svoje), Id ju je Slovensko društvo izdalo istega leta (1848), kar hkrati pomeni začetek razvoja samostojne slovenske nacionalne glasbene kulture. Tako je na bčsedah (= družabna prireditev s poučnim in zabavnim programom, navadno v organizaciji Čitalnic) prav samospev ob zborih prvič dobil svojo priložnost. Prvi avtorji teh (21 slovenskih, od tega 11 za glas in klavir!) del so bili: Blaž Potočnik, Jurij Fleišman, Anton Martin Slomšek, Gašpar in Kamilo Mašek, Vatroslav Lisinski, Ivan Padovec idr. Aktualna besedila tudi za te prve in naslednje (slovenske) samospeve so podpisali France Prešeren, Simon Jenko, Simon Gregorčič, Fran Levstik, Anton Aškerc, Oton Župančič Josip Murn - Aleksandrov, Dragotin Kette, Cvetko Golar, Silvin Sardenko, Vojeslav Mole, Alojz Gradnik, Fran Albrecht, Srečko Kosovel idr., kar jim je dajalo še dodatno tovrstno literarno umetniško vrednost. Pri tem je eno vodilnih vlog odigrala Glasbena matica (ust. v Ljubljani 1872 in potem še drugod na Slovenskem; po preostalih slovenskih mestih so na koncertnemu in pedagoškemu področju sledile zgledom iz Ljubljane; deluje še dandanes v Ljubljani, Mariboru in Trstu). Bila je združenje poklicnih glasbenikov in ljubiteljev glasbe za negovanje predvsem slovenske glasbene umetnosti. Kot takratna osrednja slovenska glasbena institucija je zbirala slovenske ljudske pesmi, tiskala in izdajala skladbe, osnovala glasbeno šolo, ustanovila zbor, kar vse kaže, da je bilo njeno težišče delovanja na vokalni glasbi. Z delom na področju komorne in orkestralne glasbe pa je v reproduktivnem pogledu kmalu dosegla raven Filharmonične družbe (1794-1919). Od začetne enostavnosti pa seje tudi slovenski samospev razvil do neslutenih kompozicijsko-tehničnih in umetniških kvalitet in obdržal začetno zani- manje dandanašnjih ustvaijalnih generacij avtoijev, kot so Alojz, Benjamin, Gustav in Josip Ipavcc, Miroslav in Fran Serafín Vilhar, Davorin Jenko, Anton Nedvcd, Anton Hajdrih, Av gust Ar min Leban, I Irabioslav Volarič, Anton Foerster, Fran Gerbič, Viktor Parma, Oskar Dev,Josip Pavčič, Hugolin Sattner, Emerik Beran Josip Michl, Risto Savin (= Friderik Sirca), Gregor Gojmir Krek, Anton Lajovic, Emil Adamič, Marij Kogoj, Slavko Osterc, Vasilij Mirk, Saša Šantel, Stanko Premrl, Karol Pahor, Janko Ravnik, Pavel Šivic, Franc Sturm, Marijan Lipovšek, Demetrij Zebre, Marjan Kozina, Vilko Ukmar, Rado Simoniti, Danilo Svara, Ivan Grbec, Heriberl Svetel, Matija Tome, Niko Stritol, Breda Sček, Lucijan Marija Skerjanc, Zvonimir Ciglič, Vladimir Lovec, Ivan Sček, Anton Lajovic, Uroš Krek, Alojz Srebotnjakja-kob Jež, Lojze Lebič, Pavle Merkü, Samo Vremšak, Ljubo Rančigaj, Marko Zigon, Tomaž Svete idr.2 Med temi je P. Polen/e/c zagotovo tokrat odbral pet tistih, ki jih je tako ali drugače pel največ na koncertih z isto pianistko, Marico Vogelnikovo3. Da se je odločil za troje zadnjih, Foersterjevega Piamnmja m dvoje priredb slovenskih ljudskih pesmi Nmal čez jezero in Ja na Dravci Matije Tomca, je kar v skladu z njegovo veijetno domovinsko tolažbo. To je v letih 1954 do 1962 doživljal in preživljal v oddaljenem Sarajevu, od koder ga jc nenehno vleklo domov v rodno (Skofjo) Loko. Pri tem pa prvo delo na omenjenih posnetkih, samospev Iz gozda so ptice odphde* izrazitega slovenskega glasbenega romantika Benjamina Ipavca (1829-1908),skladatelja in zdravnika iz slavne družine v Šentjurju pri Celju, niti ni tako značilen zanj, kot pa preostali skladateljev sa-mospevni opus in druga vokalno-inštrumentalna dela (kantate, opere ...). Ker je bil B. Ipavec skladatelj bogate inventivnosti, je prav na področju vokalne lirike ustvaril največje dosežke. Pri tem pa omenjeni samospev na besedilo Alojza Gradnika prav tako izraža vso skladateljevo lestvico izraznih in kompozicijsko - tehničnih sredstev, ki jih je ta avtor tako spretno uporabljal v tej formi. Ta lestvica je nedvomno neveijetno široka: melodije so koncipirane v velikem loku, zelo spevne in tekoče, polne so tako rekoč vedno novih domislekov, za katere se zdi, kakor da nikoli ne presahnejo. Harmonije so bogate, čustveno napete,logično si sledijo v duhovito zasnovanem in vzorčno pogojenem sosledju. Z melodiko so si v polni enotnosti. Taka je tudi celotna zgradba, ki je v posameznih skladbah oblikovno dognana, korektna in jasna. Moč izraza, ki ga vsebujejo Ipavčevi samospevi, je živ dokaz za to, da je skladatelj globoko občutil, kar je glasbeno upodobil. Govori še o tem, da so ga vzburjala velika čustva, ki so bila zdaj lirična, potem spet epsko, tudi baladno stopnjevana; takšna pač, kot jih je doživljal ob vsebinah ravno tako močno doživljenih tekstov, besedil, ki so bila podlaga njegovim skladbam. Tudi Gerbičev samospev Kakor dih? ni najbolj značilno tovrstno skladateljevo delo. Fran/ c/ Gerbič (1840—1917), skladatelj, operni pevec in pedagog, zavzema pomembno mesto med skladatelji v drugi polovici 19. stol. Njegova dramsko poudarjena dela odlikuje močna har- 2 Križnar, F, Samospev (uvod in elementi Ta pogovor 1 Jožetom Humrom za Kulturno dmštva Glasbena mntien Ljubljana,<¡>í\m. neobjavljeno besedilo,julij 2005; orig. hrani artori). Marica. Vogelnik (gl. Kii'Znai, F. .Sarajevska epoha slovenskega tenorista Poldeta Polenta (1912-1974) je bila v letih 1954—1962 njegov solistični vrhunec, Prispevek za bio- in bibliog-afijo, v.: Loški razgledi, L. 52/2005, str. 207 in op. 68). 4 Prim. Zbornik slovenskih samospevov od pričetka do moderne dobe, L. DZS, Ljubljana 1^53, str. 47. Ni podatkov (uiti v :kp. GZ NUK, Ljubljana, zapuščina skladaielja). monska govorica. Samospev ga je spremljal praktično skozi vse življenje. V njem je pokazal izdatno invcncijo in stopnji ustrezno tehniko. Malo znano delo češkega emigranta Antona Foersteija (1837-1926), skladatelja, pianista in organista, samospev Planina/', kaže vse ustvaijalčeve kompozicijske značilnosti, lirično glasbeno nadarjenost in inteligenco, združene s strokovno izurjenostjo, ki je bila v tistem času še kako potrebna. Med vsega ok. 400 deli prednjačijo posvetne skladbe. Vtisnil jim je dobršen del slovenskosti, ali skoraj slovenski pečat. Na meji ljudskega in umetnega je tudi pričujoči Foerslerjev samospev. Od obeh Tomčevih priredb slovenskih ljudskih pesmi Nmal čez jezero (koroška ljudska)7 in Ja na Dravci (koroška ljudska)8 je edinole slednja omenjena v znameniti Strekljevi zbirki Slovenskih narodnihpesmi99. MatijaTomc (1899-1986),duhovnik,skladatelj in organist,je bil eden najpomembnejših slovenskih cerkvenih skladateljev 20. stol. Ker je bil za življenja slovenskega etnomuzikologa in zborovodje Franceta Maroka (1891-1951) tesno povezan z njim.se je tudi sam opiral v svojem (posvetnem) opusu na slovenske ljudske vire. O tem pričata tudi obe omenjeni in v Polenčev repertoar prevzeti priredbi ljudskih napevov. Pričujoči posnetki so nastali v enem od Polcnčcvih zadnjih poletij, ki jih jc delovno in počitniško preživljal doma, in še preden se je po zadnji in aktivni sarajevski operni sezoni (1961/62) vrnil v rodno (Skoljo) Loko. Zakaj je vključil v ta repertoar še dvoje slovenskih romantičnih oz. modernih glasbenih besedil, pa ni jasno. Morda pa je šlo v primerih samospevov Iz gozda so ptice odpltde Benjamina Ipavca in Kakor dih Fran/c/a Gerbiča za dvoje uglasbenih besedil, ki jih je pel še v »šoli« pri Juliju Betettu na^iGin kjer ga je tudi že redno spremljala pianistka Marica Vogelnik? Zakaj seveda zdaj ti uvodni dvomi? Zato, ker vsa omenjena glasbena besedila niso prav primerna za tenorsko lego, poleg tega pa očitno v tistem času še niso poznali dandanašnje redne (solo)pevske prakse, da se v teh in takih primerih enostavno glasbo transponira (= prestavi za določen interval zaradi bolj sprejemljive lege navzgor ali navzdol) v poljubno lego in s tem najbolj ugodni legi kar najbolj približa določen samospev v katerikoli legi ne pa v katerem koli glasu. Kajti za vse tri ženske pevske solistične glasove včasih petje (treh) moških pevskih glasov vsebinsko ni primerno, in obratno. P. Polen/e/ c pa je poleg tega imel še značilni junaški tenor, ki tudi za petje samospeva ni najbolj primeren. Pri poslušanju omenjene glasbe je čutiti najmanj, kar je, določeno indisponiranost (tj. nesprejemljiv, nedovzeten za kaj, nerazpoložen, čemeren, slabe volje) pevca, precej intonančno nesprejemljivih tonov, slabo dikcijo izvirnih (slovenskih!) besedil, neprilagodljivost glasbi in samospevu, kot tipični komorni obliki, določeno mterpretativno nemuzikalnost, precej stilnih ali slogovnih nejasnosti, pa tudi nepripravljenost klavirja kot inštrumenta. V zadnjih treh pesmih je klavir enostavno razglašen. To vsekakor ne sodi niti v kriterije arhivskega snemanja. Ker pa nimamo na razpolago razpoložljivih podatkov o tovrstni umetniški in tehniški ekipi omenjenih posnetkov (glasbeni producent in tonski mojster), tudi ne moremo pripisati teh 6 Ibid. 7 Ibid. 8 Ibid. Prim. faksimilirano izdajo v štirih knjigah, 1.-4. knj.,MK, Ljubljana 1980; 2. knjiga, str. 713 7 naslovom (prvega) verza; ja/e/ na Dravi meglica ...; kar pomeni mala: spremenjeno besedilo in uvršča pesem med one »K Rožja«! pomanjkljivosti samo obema izvajalcema: pevcu tenoristu P. Polencu in pianistki M. Vogel-nikovi. Četudi je zaznati nekaj tovrstnih dvomov, saj sta očitno P. Polen/e/c in M. Vogelniko-va najprej (18. avg. 1956) posnela prva dva samospeva (B. Ipavec in F. Gerbič), »dobila« morda tudi zaradi vseh že ugotovljenih dvomov in ugovorov (neimenovane) radijske snemalne ekipe še rezervni termin (30. sep. 1961 ?) in na tem verjetno šele dodala vse tri zadnje pesmi (A. Foerster inTomčevi priredbi dveh slovenskih ljudskih pesmi). Nizke lege P. Polencu sploh ne ležijo, v srednjih je toliko indisponiran, daje zelo slaba jeziko\'na dikcija, četudi mu višine vse tja do tudi tenorsko skrajno izpostavljenih b2 in h2 izredno lepo ležijo. Morda jih zaradi svojega izrazitega junaškega tenorja ali celo zaradi nepoznavanja samospeva in v primerjavi z (opernimi) arijami preveč forsira, ampak to je zdaj že drug, pa še vedno interpretativni in slogovni, stilni problem izvedbe samospeva kot izrazite komorne glasbene oblike. Zaključek Glede na obširen prispevek k bio- in bibliografiji slovenskega pevskega solista in (škofje)loškega tenorista Poldeta Polenc.a (prim. LR, L. 52/2005, str. 189-224) in ob pomanjkanju posnetkov pevčevega petja je bilo prvič težko označiti pevčevo kvaliteto v pevskem pogledu. Zato je nenadna najdba posnetkov petih samospevov - pesmi (Fonoteka RA SLO, OE Koper/Capodhtria)-. Iz gozda so ptice odplule B. Ipavca, Kakor dih F. Gerbiča, PLminar A. Foer-sterja in dveh Tomčevih priredb slovenskih ljudskih pesmi Nmal čez jezero in Ja na Drav-ci v izvedbi tenorista P. Polenca in pianistke M. Vogelnikove, ki so nastali v letih od 1956 do 1961, nov izziv za poskus pevčeve oznake. Ob uporabi razpoložljivih komparativnih elementov tako v ustvaijalnem kot poustvaijalnem pogledu slovenskega samospeva s sredine 20. stol. in na koncu koncev ob ugotovitvi, daje opomba, ki je pripisana na fonotečnem kartotečnem listku »posnetki niso prav dobri« le-ta še najbolj adekvatna tam prikazanim izvedbam. Očitno tenorist P. Polen/e/c, izraziti junaški tenor ob takrat relativno bogati slovenski solistični pevski glasbeni sceni in še posebej ob aktivnih kar štirih, petih solistih v Operi in baletu SNG (v Ljubljani), pa še ob takrat že vzpenjajočem se edinem slovenskem poklicnem pevskem tenoristu Mitji Gregoraču (1923-1997) in ob rednih gostovanjih (koncertih in snemanjih) slovitega tenorista Antona Der-mote (1910-1989) z Dunaja v Ljubljano res ni imel kaj iskati na tej sceni, pa četudi sta bila oba slednja izrazita lirična tenorja. Faksimile obeh kartotek, fonoteinih kartotečnih listkov v Fonoteki Radia Koper RADIO KOPEK RADIO KOPER -*pkrjt . I - Sñfmíi---.' 1 ' 18,8,54.'_' ■ I- _m.T.jr6i, ,1'H-j ilnr: I Af.nl I Sofína I KvdrcU SL t/£j) Avtor in aislo» yt 43 Ipuvec: IS C-1 SLA PTICB CEPLUIE >rsn 3erl>IČ: LAtcR DIH 'olče Polanc-teiior, — —J íLc h Vofcaliilk-klavir "SRfetU Hü. KlAV DU35II- KARTOTEK* ROJNETKOV NA MAGNETOFONSKIH TRAKOVIH KARTOTEKA POSNETKOV NA MAGNETOFONSKIH TRAKOVIH Seznam okrajšav: AG - Akademija za glasbo v Ljubljani DZS - Državna založba Slovenije (v Ljubljani) CZNUK Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani K — Komorna glasba LR - Loški razgledi M K - Mladinska knjiga (v Ljubljani) OE - organizacijska enota RASLO Radio Slovenija (RTVSlovenija) VIRI IN LITERATURA: 1. Fonoteka Radia Koper/Capodistria, Koper. 2. Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. 3. Križnar, Franc, Samospev (uvod in elementi za pogovor z Jožetom Humrom za Glasbeno matico Ljubljana-, prim, neobjavljeno besedilo, julij 2005). 4. Križnar, Franc, Sarajevska epoha slovenskega tenorista Leo/Pold/et/a Polenca (19121974) je bila v letih 1954-1962 njegov solistični vrhunec/Sarajevska epoha sloveriačkog tenora Poldeta Polenca (1912-1974) / The Sarajevo Epoch of Slovenian Tenor Singer Polde Poienfe/c (1912-1974), 4. mednarodni muzikološki simpozij »Glasba in dntžba«/4. Mcdunarodni muzikološki simpozij »Muzika u društvu