16   
Politične  stvari.
Hermanov  govor
v seji državnega zbora 23. februarija
o vladni predlogi zarad dovoljenja neobrestnega državnega posojila v podporo nekaterih občin v dolnji Avstriji.
Ko je 23. februarija t. 1. v državnem zboru prišla na vrsto vladna predloga, ki ima namen, na pomoč priti uboštvu po dolenjem Avstrijskem, posebno krog Dunaja, kjer je okoli 20.000 delavcev brez vsega zaslužka, je poslanec gosp. Herman, kateremu je občni blagor Avstrijskih prebivalcev, zlasti pa se njegovih Stajarskih volilcev, živo pri srci, oglasil se za besedo, rekoč, da se ta stvar ne more na vrat na nos rešiti zato, ker vse dežele uboštvo tare. Predsednik mu skonca seže dvakrat v besedo, ko pa vendar obljubi govorniku svobodnost govorjenja, nadaljuje Herman svoj govor tako-le:
„Če se država ukvarja z uboštvom, katerega je, če tudi ne nalašč, sama kriva, je to vsakako bolj praktično in morda tudi bolj nravno, kakor če bi skušala nezvestim menihom k ženitvi pomagati, mešane zakone med kristijani in drugoverci sklepati in rahljati zakonske vezi.
Država, ki sama more za svoje dolgove velike obresti plačevati, hoče nekaterim potrebo trpečim občinam na dolenjem Avstrijskem dovoliti posojila brez obresti. Jaz bi se temu ne upiral, če bi le davkoplačevalci, ki morajo prevzeti to obrestno breme, sami ne trpeli istega pomanjkanja in če bi uboatvo ne bilo prijelo se tudi drugih dežel.
Vsaj je znano, kako je razdjalo dežele oderuštvo — po državi prenaglo in brezpogojno dovoljeno, in je li odrtija kaj druzega kot nasledek, kot prikazen mo-raličnega in materijelnega uboštva narodov? Na tem splošnem uboštvu trpi tudi domovina moja, in jaz zahtevam za-njo iste pomoči, toda ne denarne, ki bi bila malo več ko kaplja na razbeljeno železo, ampak take, po kateri jej bo mogoče, da si sama pomaga. Ta revščina tare posebno kmetiški stan, zlasti po slovenskih krajih.
Tu se oderuhom na korist pridelki za več let naprej zastavljajo, gozdi pokončujejo in kmetije razdrobljuj ejo. Da se zahtevajo popolnoma neverjetne obresti, to je potrdil nedavno dopis v nekem časniku iz spodnjega Stajarskega, ki pravi, da so morali nesrečneži plačati zato po 120, 150 od sto, da jih oderuški upnik ni koj na kant dal. Pripoveduje se ceI6, da je kmet še zelč vesel, če posojevalec ne zahteva več ko po 120 ali 150 od sto, in da se za daljno čakanje jemlje po 300, 500 in še več od sto.
Gospoda moja! Kmet se je res odkupil desetine in
tlake,  a dobil je na nekaterih posojevalcih še huje desetin ar je.
Srenja, okraj, dežela in država pritiskajo kmeta s čedalje večimi davki, nikogar pa ni, ki bi se za-nj potegnil. Brezverska ljudska šola je morda edina dobrota, ki mu jo ustavoverna država privošči.
Znano je sicer, da kmet kesno in slabo plačuje obresti, zato ne dobi od nikogar denarja. Hranilnice po deželi za-nj niso dobrota, založnice pa, kjer so, jemljo navadno tudi previsoke obresti. Zadolžen je popolnoma, skoro le na tanki nitki še visi. Drug za drugim pride ob hišo in posestvo; brezkončne vrste posilnih prodaj v uradnem listu in na sodnijskih tablah pričajo to. Ljudstvo živi omamljeno tje v en dan, čuti le težo bremen; pijančevanja in pravdanja se pa loti prelahko tak, ki vkljub vsi pridnosti, varčnosti in marljivemu gospodarstvu si ne more pomagati. V majhnem kraji mojega volilnega okraja, v katerem je bil do leta 1850. le en odvetnik (advokat), jih je zdaj že sedem; vsi imajo dosti dela; poleg njih so še trije notarji. Cim ubožnejše postaja ljudstvo, tem več ima opraviti odvetnik , in čim več dela ima odvetnik, tem bolj ubo-žuje ljudstvo. Sicer pa ne nameravam, s tem natol-cevati odvetnike, kajti oni niso krivi teh nadlog. No-tarijati kmetiško ljudstvo silno teže. Da bi si v tem obziru dežele smele same dajati postave, bi jih vsaj gotovo po kmetih ne bile tako neprevidno izpodmaknilo postavi. Uradnih opravil notarjevih bi prav lahko en del sodnije, druzega odvetniki opravljali. Ravno nasprotno pa skuša gospod minister pravosodja sodnijam kolikor mogoče polajšati breme — na stroške ljudstva, se ve da.
Al tudi te stiske ljudstva, katere še nravna spri-denost, javna nevarnost in neprestano podpihovani narodni in verski prepir povišuje, ne prihajajo same od sebe, ampak so nasledek, so sad centralistične vladne sisteme, kije v primeri s tem, kar stori, veliko predraga in nas toraj vse odira. Narodi in države cvet6 ali pa razpadajo, kakor jih vladajo, dobro ali slabo. To naj bi oni pač premislili, ki imajo osodo narodov v rokah; vedno in živo bi se morali zavedati svoje vzvišene naloge in svoje velike odgovornosti.
Deželam so vzeli pravice, prenesli jih na Dunaj, kjer ne poznajo razmer po deželah in nimajo sočutja do njih, kjer enostransko vlada ena stranka, kjer vlada za njo hodi, mesto da bi jo vodila, in kjer volja ene svojati veljd za postavo.
Centralistične sisteme nasledek je ta, da imamo po deželah preveč, pa po večem neprimernih postav, dvojno vlado, in preveč prerazličnih gosposk, preveč doktorjev in pisarij, a vendar ne zdravega gospodarstva (uprave), ampak neko upravno zmešnjavo, katere ljudstvo in gosposke same več ne umejo. Odtod pretežka bremena in stroški občinski, okrajni, deželni in državni, pri tem pa Še nobene postavne varnosti , ne miru ne lepe nravnosti. Skoro bi se človek prašal, čemu li prav za prav živimo v državni zvezi?
Ce strada kmetiški stan, strada tudi obrtnijstvo, mesto, dežela in država in splošno pomanjkanje je nasledek, morda tudi kazen za to, da so ta važni in mno-gobrojni del prebivalstva pripravili ob politične pravice in mu vzeli moč otresti pogubljivo sistemo, posebno ker je meščan po svojem liberalnem časniku že tako ,,inteligenten*' poatal, da voli vedno za sistemo, ki je prišla že na kant, ki njega ravno tako spravlja na kant, kakor kmeta.
Al tudi sistema ni vzrok sama sebi, ampak postala je taka po tem, ker se središčno (centralno) vodstvo odveze svojih dolžnosti, ki mu jih naklada nravna postava.    Na Dunaj i pri tem,   kar storč ali opuste,   še
celo ne prasajo, je li tudi prav, tudi se ne sklicujejo na pravico in ne ravnajo po nji, ampak všeč jim je le, če morejo — mesto skrbeti za blagor narodov in na-sprotstva poravnati — narodom v državi dobro nagajati in jim življenje kolikor mogoče greniti ter delati sitnosti še cel6 tam, kjer jih ni bilo, kar se je še le v novejšem času zgodilo glede Tirolov. So mar one vedne nadloge z volitvami ugodne v kaki drugi deželi, povzdigniti narodni (ljudski) blagostan in ljudi pomiriti? Volja državne oblasti ni dobrovoljna niti nravna, tedaj tudi nima moči in veljave, in to je pravi in zadnji vzrok našega nravnega in materijelnega uboštva, vzrok, zakaj smo mi v sovraštvu in razporu med sabo.
Državno poslopje se mora majati, če nima nravnega in pravičnega temelja. Narodi tudi ved6 , da to zlo ni v njih, ampak prihaja od drugod in da jih vladanje žene v to uboštvo; ne more tedaj biti drugače, ko da tožijo one, ki so to zakrivili, ki pa imajo moč in dolžnost temu konec storiti.
Mi Štajarci bi si že vedeli pomagati ter sili in tako tudi oderuštvu v okom priti, da bi le že bili rešeni verig centralistične ustave in nekaterih državnih temeljnih postav, ki so že tako le nekake teoretične vrednosti (na papirji) in imajo praktično veljavo le tam (nemir), kjer služijo strankarskim namenom. Mi bi bili praktični in najbrže bi si napravili v deželi okraje primerno velike in v vsakem le po eno gosposko za politične, sodnijske, davkarske in notarne zadeve skup in bi jej pridali za okrajna gospodarska opravila voljeno okrajno zastopstvo.
Ta edina deželna gosposka bi imela ob enem tudi hranilnico in založnico, ki bi se zakladala iz denarnih vlog prebivalcev, iz sirotnega in depozitnega premoženja, iz doklad deželnega zaklada, in bi imela nalogo ter bila v stanu, prebivalcem v zadregi vselej naglo in brez posebnih stroškov ter za majhne obresti dajati posojila. Vse okrajne hranilnice in založnice bi bile v taki zvezi, da bi lahko druga drugi pomagale. Taka okrajna gosposka bila bi zopet zlasti kmetu taka na-slomba, kakor jo je imel nekdaj pri svoji grajščini.
Pod okrajno gosposko bile bi občine, ki bi bile omejene samo na občinske zadeve in bi imele pomagati le pri oskrbovanji javnih zadev. Nad okraje bi mi, in to v prid decentralizacije, v olajšavo prebivalcem in za nadzorstvo okrajev napravili najbrže in sicer v vsakem okraju okrajno gosp6sko (kresijo) z okrajnim (kre-sijskim) zastopom za gospodarske opravke celega okraja. Se ve, da bi po taki osnovi morali imeti samostojen deželni zbor z vsemi pravicami, njemu na strani pa samostojno, enotno, njemu odgovorno deželno vlado, ki bi z deželnim zborom in cesarjevim potrjenjem vredovala deželne gosposke. Izpeljavale bi pa po tem načrtu sklepe okrajnih, kresijskih in deželnih zastopovokrajne, kresijske in deželne gosposke. Ko bi imeli samostojno, enotno, nravno deželno vlado , ki ne bi niti sama krivice delala, niti bi krivice delati ne pustila, ki bi bila deželne opravke z ljubeznijo in z večim razumom opravljala, potem bi imeli po njej tudi nraven , po pravičnem volilnem redu sestavljen deželni zbor, po njem pa primerne, pravične postave; ako bi dalje imeli nravne više in niže gosposke, naglo, cen6 in nepristransko uradovanje po vseh stopinjah (instancah), dobrodejno priprostost in javnost v vseh razmerah, bi potem tudi ne cerkev, ne druga narodnost v deželi ne mogla tožiti o zatiranji.
A tudi cesarstvo ne bi bilo prikrajšano pri tem, kajti opiralo bi se na zadovoljne narode in cveteče dežele. Vsega tega moramo zdaj pogrešati po sistemi in zavoljo trdoglavnosti, s katero se ta sistema drži. Dokler   vladar   deželne   zadeve   oskrbuje   z   državnim
zborom in državnimi ministri,  ne pa z deželnimi zbori in deželnimi ministri, tako kakor   v trojedni kraljevini, ne pridemo nikdar na bolje.
Centralistična sistema ni duhovita, in, ker sloni na silstvu, tudi ni moralna. Narodi je niso naredili, pa je tudi ne marajo« Politika centralistične sisteme je tudi brez srca in politično nespametna, za Avstrijo celo samomorilna. Isti hip, ko se bo oficijelna Avstrija sprijaznila z nravnostjo (moralo), padla bo tudi sistema — in to je glavna stvar — vse drugo ne veljd veliko; pod to sistemo ne pomagajo bogate letine, ne čolna bramba, ne državna posojila pomanjkanje trpečim. Tu nič ne pomaga, če dvoje strankarskih ministerstev za hrbtom narodov kuje pogodbo, če pa posamesni narodi ta- in unkraj Litave ne dobe svojih pravic. Saj poskušajo in poskušajo in večkrat na prav čuden način, samo nekaj nočejo poskusiti, kar bi edino pomagalo. Morda je še daleč do tje, ko bodo zopet potrebovali narodov; prav radoveden sem zato, s čem bodo ob času kake vojske zaspalo domoljubje narodov zopet oživili io kako opravičili žalostno nemarnost, v kateri so pretekla leta mini se zibali o popolni popustljivosti. Morda so nevoljni, da mi le tožimo in tožimo; al premislijo naj: dokler narodi tožijo in se vpirajo, takrat še kaj upajo (nemir — predsednik zvoni); ko pa bodo o m o 1 k n i 1 i, ne bodo ničesa več upali, nehali bodo brigati se za občno gospodarstvo, ki je z zvestobo do svoje zgodovine in poklica svojega, z vestjo in sramožljivostjo v mnogih oč6h tudi pravico obstanka od sebe vrglo.
  77