St. 2. .V Ljubljani, dne 24, julija 1919. Leto I. Glasil® f»Sasnosloine kmetijske stranice sa Slovenijo". Izhaja vsak četrtek. Naročnina: celoletno.........K 12 • — polletno.........» 6- — Posamezna številka.....30 v Kmet, pomagaj si sam in svoje stališče v državi uravnavaj si sam! Inserati: 1 mm inseratnega stolpiča stane za: male oglase.......K —'40 uradne razglase......» —'80 reklame.........» 1" — Uredništvo in upravinlštvo lista je v Ljubljani v bivši Mahrovi trgovski šoli pred „Mestnim domom". Nov svet. Sredi junija t. 1. so se vršile na Češkem občinske volitve. Njih izid je tako interesanten, da ga mora poznati tudi naš kmet. Te volitve so pokazale, da živimo v povsem izpremenjenih in prosvitljenih časih. Z razsulom stare Avstrije je za nas nastal takorekoč res nov svet. Razmere so povsod od prejšnjih tako različne, da moremo upravičeno govoriti o novem svetu, novih časih, novih naziranjih in o pravem spoznanju. Prostor nam ne dopušča, da bi pisali o vseh dogodljajih po svetu, zadostuje naj, ako prav na kratko pogledamo na nove razmere na Češkem, ki so posledica! izvršenih volitev. Dr. Kramareva svobodomiselno - liberalna meščanska stranka se je ob prevratu prekrstila v narodno-demokratsko stranko. To smo opažali na Ruskem, to smo doživeli tudi pri nais. Liberalna meščanska stranka se je prekrstila v J. D. S. ali Jugoslovansko demokratsko stranko. Ruski demokratje so doživeli svoj polom. Stranka dr j a Kramara, češkega polboga, ki je bila do volitev najmočnejša, je istotako razpadla v prah, J. D. S. že danes razpada in čaka zadnjega izdililjaja. Češke volitve so pokazale, da vlada povsod nov duh, da ljudstvo samostojno in pametno misli. Dr. Kramareva, do zadnjega najmočnejša stranka je dobila v celi Čehoslovaški samo dobrih osem odstotkov glasov. Danes je na Češkem najmočnejšal socialno-demokraška stranka, takoj za njo je češka kmetijska ali agrarna stranka ali kakor se danes na-zivlje — državna stranka. Češka ljudska stranka istotako nima skoraj nobene politične veljave in v vladi tudi zastopana ni. V novi vladi imata danes na Češkem govoriti le kmetijska in socialno-demokraška stranka. Najprej so se zamajali in prevrnili stolčki vsaj navidezno najmočnejših absolutističnih vladarjev, zatem pa so isto doživeli dosedanji politični magnati že marsikje, drugod pa se konec pripravlja in bliža vsem tistim, ki jim tok novega časa mora prekrižati pota. Davki. Kmetje vemo, da moramo plačevati davek. Ako pa moramo plačevati, imamo tudi pravico vedeti, zakaj plačujemo in kako se nam davek odmerja. Ravno tako imamo pravico vedeti, kako se odmerja davek drugim stanovom v primeri z nami. Davek plačujemo državi za vzdrževanje reda med nami. To je danes glavno! Za druge javne potrebe se prav mato stori. Skoraj ves denar rabimo za vojaštvo in orožništvo. Za pobiranje tega denarja moramo vzdrževati vse polno davčnih uradov, davčnih uradnikov, dacarjev in fi-nancarjev. Ves ta aparat vzame ogromni del davkov. Imamo vse mogoče različne davke. Zemljiški, osebno dohodninski, davek na vino, za kuhanje žganja, na meso i. dr. Za vse to je treba posebnih uradov in uradnikov. Za vse te davke je pa prizadet največ kmet. Najkrivičneje se pritiska kmeta z dohodninskim davkom. Dohodninski davek se računa kmetu od vseh prejemkov, ne od čistega ostanka. — Gospoda računa: Kmet, toliko si denarja dobil. Toliko si imel pravico pojesti s tvojo družino, toliko dati za obleko in obutev. Toliko ti je ostalo in od tega moraš plačati davek, oziroma to moraš dati državi. Izgovori, nimam več denarja, popravil sem orodje, kupil voz, plug, brano, gospodarske stroje, pri gospodi ne veljajo, noče nič razumeti ter pravi: To je tvoj dohodek, tu imaš dobiček. Poglejmo in presodimo, kako je ta trditev neopravičena in kakšna krivica se s tem dela kmetu. Torej kmetijsko orodje, plug, voz, brana in kmetijski stroji, naj bi bil kmetov dobiček, od katerega naj plača davek državi! Kako pa naj kmet obdeluje zemljo, ako nima orodja, kako naj spravlja žito, če nima strojev? Kar je delavcu in uradniku gola roka, to je kmetu navedeno orodje. Delavec gre v tvornico z golo roko, ta mu zadostuje za njegovo delo. Uradnik gre v pisarno tudi z golo roko, kar mu tudi zadostuje za njegovo delo. Z golo roko služita oba denar za preskrbo sebe in družine. Ali hoče iti tudi krnet z golo roko na polje, ali hoče zlomiti kos drva v grmu ter s tem kopati zemljo, kakor oče Adami* Tu vidiš, dragi tovariš kmet. modrost naše gospode, ki te hoče brezpogojno^ vladati. Orodje, ki ti služi za obdelovanje zemlje, za preživljanje sebe in družino, ravno to, kar je nekmečkim stanovom** gola roka, naj bi bilo tvoj dobiček, od katerega plačuj davek. Pravijo in nas tolažijo: Potrpite, zdaj je tako, se bo vse drugače uredilo! To zdaj traja že devet mesecev. V tem času nas je nesposobna in neodgovorna državna uprava obremenila z novimi ogromnimi bremeni, dan na dan nam kupiči nove milijone stroškov. Koliko bi se teh bremen moglo prihraniti, o tem danes še govoriti ne smemo! — Kmet, zavedaj se, da imaš v državi ravno toliko pravice se brigati za državno upravo, kakor najvišji gospod! Tvoj glas mora veljati toliko kot glas ministra, najvišjega uradnika in druge gospode. Tega se zavedaj in tvoj glas povzdigni za korist kmeta in ne prodajaj se gospodi. Potem se bo vladalo po tvoji volji in zahtevi. Združi se v ,,Samostojni kmetijski stranki" ter pripravi tudi soseda k temu. Zastonj je samo se jeziti nad bremeni, treba je, da se kmet svoje moči zaveda, treba je, da na! podlagi tega zahteva tudi v državni upravi mesta, ki mu gre, da zahteva in si z vsemi močmi pomaga, da pride vendar enkrat tudi on v vse one zastope, kjer se odloča o njegovih bremenih, da boi pa tudi plovsod 'tam zraven, kjer gre za njegove stanovske koristi, katerih doslej ni bil deležen, pojedla mu jih je gospoda! Kmet, vzdrami se in bodi sam svoje sreče kovač! Varovati se boš mogel in se boriti za svoje koristi le, ako boš trdno stal v svoji ,,Samostojni" stranki, v kateri gospoda nima ničesar govoriti. * Koliko zemlje je pustiti velikim posestnikom ? Dipl. agr. A. Jamnik. Od merodajne strani izvem, da skoraj prav noben slovenski večji posestnik ne bi bil prizadet, ako se za Slovenijo določi najvišjo izmero skupne posesti zemlje, izpod katere se zemlja ne bi razdeljevala, kakor sledi: v ravnini do 30 ha obdelovalne ploskve ter do 300 ha vse posesti, v hribskih legah do 50 ha obdelovalne ploskve ter do 400 ha vse posesti, za vzorne kmetije do 50 ha obdelovalne ploskve ter do 400 ha vse posesti. Od omenjene skupne izrnere vse posesti je neproduktivne ploskve odšteti. Pod imenom obdelovalna zemlja, ali ploskev" je v glavnem razumeti polja in travnike. Toliko o tej. poizvedbi. Ako kmet more gorenje predloge glede največje odmere obdelovalne ploskve potrditi, pa nastane vprašanje, v koliko odgovarja razmerje med velikostjo* obdelovalne ploskve in največjo izmero vse posesti in dalje tudi še važnejše vprašanje: v koliko bi bilo s tako razdelitvijo pomagano onim številnim kmetijam, katerih gospodarske razmere zahtevajo, da se jim zemlje dodeli? K temu bi bilo umestno slišati glas interesentov in zaradi boljšega umevanja podajam naslednje statistične podatke. Na splošno in tudi nekako uradno se smatra za: male kmetije, posest v skupni površini od 2 ha do 20 ha,' kmečka posestva, posest v skupni površini od 20 ha do 100 ha, veleposestva, posest v skupni površini nad 100 ha. Malo kmetijo obdeluje lastna družina,, na njej se! deloma ali tudi popolnoma prehrani. Kmečkega posestva lastna družina ne more obdelovati, ampak mora k temu pritegniti tudi tuje delovne sile. Na veleposestvu pa navadno gospodarjeva družina ne opravlja več kmečkih del, gospodar ima dovolj dela z vodstvom in upravo posestva. Teh podatkov seveda ni smatrati kot pavsodi absolutno merodajnih, ampak so omenjene velikosti z ozirom na različne krajevne razmere pač krajevno različne. Settegast smatra za: male obrate posestva v skupni velikosti od 2% ha do 25 ha, srednje obrate posestva v skupni velikosti od 25 ha do 250 ha, veleobrate posestva v skupni velikosti nad 250 ha. 1 hektar meri 10.000 m2, t. j. 1400 m2 manj kot 2 orala. Te podatke priobčujem našim kmetom v informacijo. Premislite in povejte svoje mnenje z ozirom na največje izmere posestev, izpod katerih ista ne bi prišla v poštev za razdeljevanje. Podpisani sem mnenja, da se zadovoljiva izvedba agrarne reforme sploh ne bo dala udej-stviti, ako naj bi za merilo služile kakršnekoli trdno določene številke. Razdelitev naj bi se izvršila kolikor mogoče tako, kot to zahtevajo krajevne posestne razmere, ki iso >med nami Slovenci skoraj na vsak korak drugačne. Bistvo agrarne reforme pa ni in ne sme biti samo ..Omejevanje veleposesti", ampak ureditev kmetijsko-gospodarskih razmer za dosego ugodnejše pridelovalne možnosti, kmetijske stalnosti in primerne rentabilitete kmetijskega obrata. Vzemimo za primer zahtevo I. Mermolje na anketi za agrarno reformo v Beogradu. V nje- Širite misel ujedinjenja slovenskega kmeta! govem okolišu kmetje nimajo gozdne posesti. Niti za kurjavo nimajo svojih drv. Mermolja je zato zahteval, da se na te kmete še posebno ozira. Sedaj poglejmo! Ako na primer od ta-mošnjih večjih posestnikov nobeden nima toliko-skupne posesti, kot je navedeno v uvodu, tedaj za neposestnike gozda, četudi silno potrebno, ne bo tam najti najpotrebnejših minimalnih površin go'zda. Oglejmo si drugi primer. Od Novega mesta na Dolenjskem pa tja do Kočevja se vlečejo čez Rog velikanski gozdovi nemške grajske gospode. Kmečkih posestnikov tamkaj skoraj najti ni, in kar jih je, tudi ni gotovo, če je vsak gozda potreben. Ali naj bi se ti gozdi kar splošno delili? Ali jih hočete dati Mermoljevi.m kmetom v okolici Maribora? Iz tega se jasno zrcali, da bo pri razdeljevanju potrebno pred vsem ozirati se na kmetij-sko-gospodarske razmere posameznih krajev, a tudi na gozdno-gospodarske, in ne delo izvršiti po kopitu. Agrarna reforma je velikansko delo najdale-kosežnejšega upliva za bodoče uspevanje našega kmetijstva. Ker pa o vseh silno različnih krajevnih razmerah danes nihče ni poučen in bi razdelitev po takorekoč umetno izkalkuliranih šablonah nikakor ne mogla biti zadovoljiva, še manj pa gospodarsko dobra, bi bilo pametneje, potrošiti še toliko dela in časa, da se razmere popolnoma proučijo ter se pridei do soglasja vseh interesi-ranih krogov, kakor tudi, da se na temelju tega določi za razdelitev podlago, ki bi bila tudi gospodarsko utemeljena ali vsaj opravičljiva. Kaj bi bila agrarna reforma, ki bi morda v nekih krajih zadovoljila, v drugih pa napravila kdo ve. kako veliko gospodarsko škodo? Stroške za izvedbo agrarne reforme bo itak nosil kmet, zato ima tudi pravico zahtevati, da se razmere dovolj 110 proučijo in gotovo hoče dovoliti, da se potroši še nekaj časa in denarja za res pravilno izvedbo prave agrarne reforme, kajti kaka šablonska izvedba iste bi v najkrajšem času morala imeti za posledico novo agrarno reformo z novimi stroški. Pričujočih vrstic nisem napisal kot listov urednik, in zato prosim, naj se iste smatrajo le za moje privatno mnenje kot objektivno mnenje kmetijskega strokovnjaka. Ureditev valute. Veliko se danes govori in piše o ureditvi naše valute. Med ljudstvom krožijo najrazličnejše vesti, katere vse so bolj razburljive kakor pa pomirljive. Govori se, da so zadevna ministrstva izdelala načrt, po katerem bi se valutno vprašanje rešilo naredbenim potom, to se pravi, da bi vlftda mogla saima določiti, koliko' kron bo vsakdo morg.1 dati za en dinar in da bo ravno tako vlada sama določila banko, ki ima valutno vprašanje urediti. Cuje se, da mislil finančni minister v to poveriti srbsko Narodno banko. To ne gre! Vlada bi se vendar morala ozirati na to, da1 gre za premoženje vsakega posameznika, za premoženjsko vprašanje ljudstva. Ljudstvo je država, ministri in drugi organi pa so v vladi le predstavitelji ljudstva. Zato ne moremo dopuščati, da bi minister takorekoč sam po svoji glavi urejeval valutno vprašanje. O naredbah naj se nam niti ne gevori! Gre za naše žepe in zato hočemo, da v takih zadevah odločamo vsi! Ureditev denarne vrednosti je tako težka, ako naj bo pravična in brez zlih posledic, da se rešitve takih vprašanj ne more kar meni nič, tebi nič zaupati ministru, o katerem se iz njegovega letovanja vsaj po govoricah sklepa, da si brusi nož, s katerim bi porezal žepe onim Jugoslovanom, ki do razsula Avstrije niso bili srbski državljani, pri čemer bi Srbom izpod Save in Donave tak atentat na naše žepe le koristil. Odločno smo tudi proti temu, da bi se emisijo naredbenim potom poverilo „samosrbski" banki, marveč zahtevamo, da se v to pritegnejo v poštev prihajajoči jugoslovanski pokrajinski in ne samo srbski činitelji. Glede na vesti, da misli minister določiti menjalno razmerje tako, da bi bilo treba dati za en- dinar štiri ali celo pet žigosanih kron, smo v toliko na čistem, da se menda na take misli gospod minister jako rad povrača. K temu rečemo samo, da hočemo preje vedeti, koliko je na svetovnem trgu vreden en srbski dinar v razmerju z našo krono, in dalje tudi, kakšna bo notranja vrednost „novega — jugoslovanskega" dinarja. Tako visoka pač ne Ido, da bi gospod minister mogel pri tem cene kar čez noč navijati v taki višini. Gospodu ministru svetujemo, da ne vtika svojih rok v naše žepe~ln celo ne ob takih mislih in načrtih. V tem vprašanju mora odločati ljudstvo. Italijani so na zasedenem ozemlju zamenili krone v lire in zahtevali za 1 liro K 2-50. Ljudstvo, zlasti slovensko in hrvaško, ni zamenjalo več denarja; kot za 200 do 300 lir, drugo si je obdržalo doma v mislih, da bo že kako moglo krone ugodneje zamenjati. Doli sedaj krona sploh ne velja. Tedaj je ves denar, ki ga niso zamenjali, pač — izgubljen. Isto se bo zgodilo pri nas in to šei toliko- raj še, ako se določi nepravilno visok menjalni kurz. Ljudstvo si je sedanji papir priborilo z nepopisnimi mukami in ob misli, da je sedaj tako malo vreden, nekako obupuje, pa se mu za malo zdi menjavati še tisto malo vrednosti, kot jo tak papir predstavlja. Tako bo poleg prisilnega uničevanja, od-nosno zmanjševanja našega premoženja vzporedno nastopilo še popolno izgubljanje zaradi nezamenjavanja, — torej bi beraštvu bila uglajena vsa pota. In ali bo dinar toliko več vreden kot lira, da se izmišljajo taki fantastični menjalni kurzi, kakor gori omenjeno? Pri vsakem takem začetju je treba pač računati z razpoloženjem ljudstva in z njegovimi naziranji. Nedavno tega je bilo v Trstu velikansko zborovanje, na katerem so se vsi sloji energično postavili na stališče, da bi na zasedenem ozemlju morala italijanska vlada za vsako zamenjano krono dodati naknadno še po 60 cen-tezimov, s čimer bi bila zamenjava kron v lire enaka, krona za liro. Če bo temu italijanska vlada ugodila, se ne ve, sklepamo pa lahko,/ da se tedaj, ko gre za škodo lastnega žepa, tudi gorečnost vsakega odrešenega „italianissima" precej ohladi. Isto bo pri nas. In to bo vzrok, da sej tudi naša nova valuta ne bo držala in obdržala na oni višini, kot si morda gospod minister predstavlja. Mislimo, da gremo lahko med preroke in porečemo: „Dai bomo zaradi valute doživeli še marsikako razočaranje". Valuto zato- ni urejati s srbskega ali velikosrbskega, nego izključno le s srbsko-hrvaško-slovenskega; stališča, a|ko hočemo, da bo prav za vse, v kolikor je to mogoče. O carini. Vsaka država pobira carino na predmete, ki se uvažajo od drugod v njen teritorij. Ista je za državo precejšen vir njenih dohodkov. Pristojbine ali nastavki, ki jih je pri uvozu plačati, so pač različno visoko odmerjene. Pametno določanje carinskih nastavkov more biti državi in državljanom le v korist, kakor tudi nasprotno' neprimerni carinski nastavki morejo škodovati industriji, obrtništvu, trgovini in kmetijstvu. V bivši Avstriji n.pr. je imela železna industrija povsod jako mogočno besedo. Dosegla je zato visoko uvozno carino na železne izdelke. Za avstrijsko industrijo kot tako- je bilo tjo clobro', ker je ž njo dobila nekak monopol v državi, kar je seveda drugim stanovom in to zlasti kmetijskemu silno škodovalo. Tovarne v Nemčiji so izdelovale izvrstne pluge (in druge stroje), naši industriji ni bilo mar, da bi svoje izdelke izboljšala. Tovarna iz Nemčije je mogla prodati izvrsten plug za 70 kron, a carina na istega je bila od strani Avstrije taiko visoko določena, da nemška tovarna ni mogla konkurirati zaspani avstrijski industriji, ki je prodajala slabše pluge po 130 do 140 kron. Naš kmet je moral upotrebljevati slabše in dokaj dražje avstrijske izdelke, njegovo' delo je bilo zato tudi slabše in težje, pridelki zato dražji in slabši in to samo zato, da je mogla visoka žlahta bogateti. Prav je, ako država podpira domačo industrijo, ne samo prav, nego potrebno je. Da pa država industrijo slepo favorizira, ji daje potuho in jo ne sili k izrabljanju vseh najmodernejših dobrot tehnike, to- pa ni prav, ni zdravo, niti koristno. Pri tej priliki bi se hotel dotakniti mimogrede carinskih nastavkov na uvoz kmetijskih strojev v našo državo. Jugoslavija je eminentno kmetijska država. Strojne industrije ima malo, industrije za kmetijske stroje pa takorekoč sploh ne. V tem oziru nima tedaj država koga ščititi, še manj pa favorizirati, saj smo za sedaj navezani na uvoz teh stvari iž Nemčije in Nemške Avstrije. In vendar pobira naša država celo od nadomestnih delov, ki se morajo od drugod naročati k strojem, in sicer iz tovarn, iz kojih je stroj, da, naš finančni minister pobira nesramno visoko uvozno carino-. Ista dostikrat stane za nadomestne dele k najpotrebnejšim kmetijskim strojem skoraj toliko kot prej nov stroj. Kam pridemo? Pomislimo samo n. pr., da mora kmet nabaviti si več nadomestnih delov k mlatilnici. Denimo, da ga ti nadomestni deli, ki so sedaj silno dragi, stanejo z drago carino vred vsaj toliko kot prej nova mlatilnica. Mlatilnico porablja kmet vsako leto komaj par dni. V desetih letih je mlatilnica v zmislu gospodarskih naukov nerabna. Tedaj mora kmet poleg dela pri mlačvi računati tudi obrabo stroja z eno desetino nabavne cene. Ako je n.pr. mlatilnico kupil lani, je ž njo enkrat mlatil, letos pa ga stanejo nadomestni deli z drago carino zopet toliko kot lasni cel stroj, tedaj mora kmet za obrabo stroja, to je mlatilnice, še enkrat toliko pribiti k stroškom mlačve za vsakih 100 kg žita kot bi to moral sicer. Samo en priprost vzgled. Kmet si je lani nabavil mlatilnico za 2000 K. Prvo desetinko je odbil lani. Torej ga stane stroj letos 1800 K. Nadomestni deli ga letos še posebej stanejo z uvozno carinoi vrecl n.pr. 1500K. Stroj predstavlja od letos naprej amortizačno vrednost 3600 K, ki jo mora imeti v ceni svojih pridelkov, za katere potrebuje ta stroj, izplačano- v devetih letih. Letno mora kmet pribiti k stroškom za mlačev tedaj 366 K 66 h, ako se mu v vsem tem času stroj prav nič več tie pokvari. Naš srednji kmet omlati vsakoletno okroglo deset kvinta-lov žita ali pa niti toliko ne. Poleg vseh drugih stroškov podraži obraba stroja vsak kvintal omla-čenega žita za 36 K 67 h. Koliko stane kmeta, en kvintal, to je 100 kg ovsa z vsemi drugimi pridelovalnimi stroški in koliko kmet za ta oves izkupi, lahko vsakdo izračuna brez svinčnika in dožene kmetovo veliko izgubo. In to ne velja samo za letos, ampak za leta in leta v bodoče. Pa bo kdo rekel: „Sai bo kmeta čuvala izgube varstvena carina, ki jo bo država uredila tako, da bo razno žito, ki bi se ga hotelo uvažati iz drugih držav, vsaj tako drago kot ono, ki ga postavi domač kmet na trg." Pa ni tako! Varstvena carina na žita more biti le do neke gotove meje visoka, ker sicer državljani godrnjajo, da je isto drugod 11. pr. tolikointoliko cenejše. In ako bi to bilo res, se s tem pospešuje samo tihotapstvo in neopravičeno zabavljanje o oderuštvu domačega kmeta. Država potemtakem kmeta v tem pogledu več čuvati ne more, tudi če bi hotela. Kmet bo na izgubi ostal, pa basta! Dolžnost poklicanih faktorjev je, da pomislijo, kako nesrečno in neugodno utegne visoka uvozna carina zlasti na kmetijsko gospodarstvo učinkovati, kako država, katero oni predstavljajo, zaradi prevelike lakomnosti položi sama temelj propadanja baš onega stanu, ki jo sestavlja in vzdržuje. Kmet zadolžen, državljani lačni, država beraška. Načelstvo ,,Samostojne kmetijske stranke" je odposlalo tozadevno vlogo za takojšnjo odpravo neumestne carine na finančno ministrstvo v Beogradu. Kmet kmetom! Naš ideal, naša ,Jugoslavija", za katero je neustrašeno manifestiral slovenski kmet na mogočnih številnih ljudskih taborih, je uresničen. Prostrana je naša ujedinjena domovina, široko je; jugoslovansko polje in velikansko je stavbišče, na katerem naj si zgradimed svoje bivališče. V sedanjem velikem času, v prvih dneh našega svobodnega narodnega življenja, nas kliče domovina k napornemu delu. Danes veljaj v polni meri: „Ne le kar veleva mu stan, kar more to mož je storiti dolžan". Ni le najša naloga, da se otresemo vsakdanjih skrbi in se rešimo vsakdanjega dela, da živimo takorekoč od danes do Kamor kmet zahaja in kjer daje zaslužka, mora biti naročen „Kmetijski List". jutri, ampak potrebno- je misliti pred vsem tudi na prihodnost. Zaceliti moramo rane, "katere nam je zasekala kmetijstvu petletna vojna, in urediti naše gospodarstvo tako, da bomo mogli z upom gledati v boljšo bodočnost. Delo je ogromno in težave niso majhne, ali premostimo' jih le tedaj, ako začnemo razumno in vztrajno graditi pri temelju. Pri strehi ne smemo pričeti. Temelj naše mlade Jugoslavije je naš kmet, naš koreniti oratalr. Uzorno kmetijstvo je prvi pogoj blagostanju in zdravemu razvoju agrarne države. V naši državi je zastopan naš kmečki stan z nad 90 %. V nobeni drugi državi ne najdemo pravega vzgleda za naše bodoče narodno gospodarstvo, ker nobena država ni tako poljedelska kakor naša. Svoje gospodarstvo si moramo še le osnovati. Sami si moramo uravnati odnošaje v državi tako, da bodo ljudstvu in državi v čim večjo' korist. Zato odklanjamo teoretično in šablonsko' postopanje. Nikakor nečemo- biti nedostopni obstoječim reformatorjem v inozemstvu, nočemo pa tudi tjavendan prevzemati tujčev ustroj. Hočemo in moramo vztrajati sami. Zbirčni bomo tedaj trgali cvet na tujem vrtu in ga poklanjali svoji izvoljeni domovini. Doma pa hočemo gojiti že v naprej najžlahtnejše. Nočemo in ne moremo, pdkvarjati našega kmeta z brezmiselnim razsipanjem podpor, ki jih itak pri davkih nazaj plača, ker smo prepričani, da v tem ni njegove rešitve. Izobraziti in organizirati ga hočemo za njegov težki poklic, da bo lahko samostojno delal in gospodaril po lastnih skušnjah na podlagi svojega strokovnega znanja. Prepričani smo, da se bo na ta način njegovo blagostanje dvignilo in da bo zamogel svojega sotrudnika, kmetskega delavca, tako dobro plačati, da isti ne bo begal po- svetu za kruhom. Domača gruda naj ga pošteno preživi, ne pa tlaka v inozemskih rudnikih. Nočemo ovirati obrti in industrije, ker vemo, da je tudi nam neobhodno potrebna. V prvi vrsti pa bomo-agrarci, kar ob sebi umevno, podpirali industrijo in obrt, ki dela za kmetijstvo. Pozdravljamo vsa industrijska podjetja, ki nas oskrbujejo s potrebnimi umetnimi gnojili in nam omogočujejo intenzivno obdelovanje naše grude. Agrarna reforma mora dvigniti produktivnost zemlje in z njd dohodke kmeta. Naj nam naš položaj reformira tako, da bo tudi manjši posestnik lahko obdeloval zemljo pod istimi pogoji in da1 bo deležen vseh ugodnosti, ki jih ima večji posestnik. Vsa težka dela, oranje, žetev, mlatenje, naj opravljajo stroji. Zadruge, v katere naj se kmetje združijo, naj jim dajo vsa potrebna sredstva na razpolago. Vsi stanovi se marljivo pripravljajo in organizirajo in se borijo- za boljšo bodočnost. Mi jim ne odrekamo te njihove stanovske pravice, ali zgani se tudi ti slovanski kmet, Oče vseh stanov in glasno povej, da si ti skala, na kateri bo zgrajena jugoslovanska d;žava. Pustimo strastno, fanatično strankarsko gonjo in oklenimo se trezne in poštene stanovske — agrarne politike. Napočila je nova, velika doba in odločitev usode našega kmeta je pred vrati. Zato kmetje vsi na krov in neustrašeno na delo, in bodočnost bo naša. Združite vse sile, vse svoje mišljenje in delovanje za kmetovo osvoboditev izpod dosedanjega jarma, v katerega so nas uklepale različne politične stranke. Vašo stanovsko politično organizacijo, „Samostojno kmetijsko stranko", imate, imate stranko, v kateri gospodari samo kmet! Kličem ti, slovenski kmet, tovariš moj in sotrpin, v spomin besede znanega našega pesnika: „Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat od nje ne zamudi". Na delo tedaj za svoje lastne koristi, v tretjič te kliče glas v boj za STARO PRAVDO, za tvojo popolno gospodarsko in politično osloboditev in osamosvojitev! Dolenjski kmet. Načelstvo S. K. S. Načelnik: Jakob Kušar, kmet v Notranjih goricah. Podnaičelniki: Jožef Cerne, kmet, Zgornja Šiška (obenem blagajnik); Ivan Pipan, kmet, Vižmarje; Franc Kraljic, kmet, Ig. Odborniki: J. Babnik, kmet, Zgornja Šiška; A. Tršan, kmet, Tacen; A. Kosec, kmet, Vojsko; I. Urek, kmet, Globoko-Brežice; J. Drofenik, kmet, Sv. Juri ob južni železnici; F. Sušteršič, kmet, Medvode; BI. Semrajc, kmet, Tomačevo-. Tajnik stranke in urednik ,,Kmetijskega Lista" je dipl. agr. A. Jamnik, kmetijski strokovnjak v Ljubljani. Izvrševalni odbor S. K. S. Štajersko: I. Pahernik, kmet, Marberg; K. Žnuderi, kmet, Sv. Jakob v Slovenskih goricah; Edv. Kukec, kmet, Žalec; Fr. Kene mL, kmet, Globoko-Brežice; Jos. Medved, kmet, Cir-kovce, okraj Ptuj; Vekoslav Smid, kmet, Jur-klošter, okraj Laško; Al. Blut, kmet, Kostrev-nica, okraij Rogatec; BI. Urleb, kmet, Sv. Juri ob južni železnici. Gorenjsko: Franc Kalan, kmet, Suha; Valentin Starman, kmet, Suha; Jožef Novak, kmet, Jama; Ivan Ankele, kmet, Sv. Ana nad Tržičem; Fran Kuralt, kmet, Šenčur pri Kranju; Jožef Jenko, km'et, Zg. Bernik; Franc Pustotnik, kmet, Blagovica; Jernej Vode, kmet, Skaručna; Viktor Engelman, kmet, Šmartno v Tuhinju; Jožef Hočevar, kmet, Žeje; Ivan Lovrač, kmet, Moravče; Ivan Korošec, kmet, Srednja vas v Bohinju; Franc Kržišnik, kmet, Žirovnica; Ivan Zaje, kmet, Soteska pri Črnučah; Franc Juvan, kmet, Srednje Gameljne; Franc Kristan, kmet, Selo pri Vodicah. Dolenjsko: Jožef Murn, kmet, Leš-Cermoš-njice; Lavosla