Anton Debeljak
Ramor — romar
;                                             Legenda
Predolgo bi vas mudil, če bi vam hotel opisati Tilna Ramorja, sina uboge matere, ki je v življenju toliko pretrpela. Na smrtni pastelji ji je moral dati besedo, da svoj čas poroma k milostni Materi na Svete Višarje in pomoli za blagor svoje roditeljice.
Ko se je sredi poletja med največjim delojn odločil, da uresniči rajnici dauo obljubo, je bil njegov gospodar nekam nejevoljen nanj. Zato mu da na pot le malo brenka in brašna. Pa še tisto, kar je imel kovancev, je moral gredoč deliti z upniki. Saj ti so planili vainj, češ, Tilen je danes petičen, da lahko gre na božjo pot.
»Ti sam Bog večni,« si misli, »saj ne ostane niti za vožnjo po železnici, manjka mi že šestica.«
Iz previdnosti in nekaj iz sramežljivosti kupi vozovnico samo do Be-ljaka. V Tagonu je bilo dosti prostora. Samotarsko se stisne v kot, da se bi mu ne bilo treba odgovarjati ljudem, ako bi ga izpraševali, kam se je napravil. Ne bi jim bil rad pojasnjeval, da se je nakanil k preblaženi Devici. Morda bi se mu še smejali.
Tedajci se zaziblje železmiški voz. Gotovo je vstopil veliikan. Mastiti koraki se bližajo. V Ramorjev oddelek se zagozdi postaven mož, obut v okovane čevlje na kveder. Tilen takoj presodi: Nemara veleposestnik izpod Pece. Pa prav k njemu prisede novi gost. Obširen oprtnik, natlačen z do-brotami tega sveta, odloži na polico. Pa priljuden je bil neznanec, kajti čez trenutek meni nič tebi nič ogovori Tilna: »No, kam pa vi?«
Tilen Rarnor jnu prizna, da se vozi v Beljak.
»Tako, tako,« pravi nato sobesednik in pokima s košato brado. »Jaz pa grem' na Svete Višarje,« prede naprej svojo misel in se nič ne sramuje povedati, da je božjepotnik. Zatrdno ne spada med one vihrave izletnike, ki počenjajo razne neumnosti ter se jim bolje prileže naziv: bogunapotnik.
Tedaj se še naš Korošec ojunači in pove, da je prav za prav tudi sam namenjen na Višarje h Kraljici rožnega venca.
»Tako, tako, torej tudi k Prečisti. — No, zakaj pa ste tako žalostni? Veseli bi morali biti, kadar odhajate na tako imenitno božjo pot.«
»Dro, dro,« odvrne Tilen, »vesel sem, pa še kako vesel. Toda skrbi me peko. Z denarjein namreč ne vem kako bom izdeloval. Komaj za vlak imam. Na priboljšek pa niti misliti ne smem.«
Tačas se hrust iztegne po svoj nahrbtnik in odreže od zajetnega hleba Telik reženj kruha, priloži pa še kos slanine ter pomoli zaskTbljenemu Tilnu, rekoč:
»Na! Za prvo silo imaš. Ako bo še treba, pa koj povej. Dam ti, kalikor baš potrebaval.«
Od Beljaka dalje blagi sopotnik zadremlje. Glavo je naslonil na steno, palico pa si tišči pod mogočno brado. Šele sedaj si ga Tilen utegne prav ogledati.
»Ti sveti Jožap,« ostrmi, »pa menda le ni to Kristusov rednik? Na las mu je podaben.«
»Kaj ste rekli?« se prebudi daljinar.
»O, nič posebnega. Zdi se mi, da ste utrujeni.«
Možakar natnovo zakinlca.
101
»Ti Mati Višarska, samega svetega Jožapa si mi poslala naproti,« melje mladenič sam pri sebi svojo misel. Spotoma ga blagomili popatnik zopet pogosti. Potlej pa ga Ramor do drugega dne ni več opazil. Med zadnjo romarsko mašo pa je vrli starec nenadoma stal ob Tilnu. Proti koncu opra-vila mu stisne skrivnostni tujec v roke rajniš in de potihoma: »Tu imaš, da ti ne bo manjkalo za voznino proti domu.«
Da se mu zahvali za pozornost in za lepi dar, ga je Tilen čakal tik izhoda. Toda dobrotnika ni hotelo biti ven. Niti v cerkvi ga ni bilo, ko je tja pogledal. Nikoli več ga ni videl na sveiu in na zemlji. Saj! Sam sveti je moral biti.
To zgodbico mi je povedal ljubezniv našinec, doma onkraj Karavank, a pozabil sem, kako se piše. Vojna vihra ga je zanesla kdo ve kam. Njegor rojak Ramor, to vidim šele danes po več letih, nosi pa tako ime, da tudi narobe brano nekaj pomeni.