PoStnina plačana v gotovini. Ml& DELO KULTURNA IN SOCIALNA REVIJA * VSEBINA Samospoznanje // AL. ZALOKAR: Osnove zdravstvene politike // DR. M. KENK: Vpliv stroškov na razvoj konjunkture // A. LAJOVIC: Pravo, sodobnost in kasacija. OBZORNIK Dr. Niko Zupanič (Inko) // Španija, Sredozemlje, Balkan (Dr. B. Vrčon) // Notranjepolitični pregled (—bv—) // Bolnišnice in zdravstveni pregled (Z) II Brezposelnost učiteljskega naraščaja (Inko) poročila O prevratni dobi na Primorskem (L. Č.) II S. Zečevič: SiromaStvo Jugoslavije (S. B.) // D r o b t i n e EL * L. III * 1 * LJUBLJANA 1937 Misel in delo izhaja vsak mesec 1. štev. - januar 1937 Redakcija zaključena 18,Januarja 1937 Naročnina letno 60 Din, za pol leta 30 Din, za četrt leta 15 Din Posamezna številka 6 Din, dvojna 12 Din Uredništvo In uprava v Ljubljani na Gosposvetski c. 4/I. Poštnočekovnl račun :16.602 * Revijo ureja uredniški odbor: dr. Stojan Bajič, dr. Lavo Čermelj, dr. Fran Spiller-Muys In dr. Alojz Zalokar Izdaja in zalaga Tisk jugoslovanskih naprednih adademskih starešin V Ljubljani r. Z. Z O. Z. (Pr*«*t«*nlk dr. Alojz Zalokar) Tlaka Narodna tiskarna d. d. v Ljubljani (predatavniK Fran Jeran) Obvestilo uprave. Priložili smo vsem izvenljubljanskim naročnikom poštnočekovne položnice. Kdor je že plačal naročnino, naj ne smatra tega za opomin, druge pa prosimo, naj poravnajo naročnino. Pri ljubljanskih naročnikih se bo zglasil naš inkasant osebno. Uprava sprejema tudi naročila za originalno vezavo v platno in z zlatim napisom za Din 25. Tiskovni sklad za »Misel in delo« Prijatelji naše revije so ustanovili pri njeni izdajateljici tiskovni sklad, da omogočijo reviji večji obseg, a da bi revija ne bila prisiljena povečati bremen naročnikom. Prosimo vse, ki morejo v današnjih razmerah še kaj žrtvovati za kulturni napredek, da podprejo revijo s prispevki v tiskovni sklad. Prispevki naj se pošiljajo na poštnočekovni račun: št. 16.602, Tisk jugoslovanskih naprednih akademskih starešin v Ljubljani, r. z. o. z. SAMOSPOZNANJE Kadar se človeku najslabše godi, se najraje vdaja zapeljivim sanjarijam. Bajno bogastvo strica iz Amerike bo prineslo blagostanje, doslej nepriznane in neuveljavljene sposobnosti mu bodo pomogle, da se povzpne med prve kulturne, politične ali gospodarske odličnjake. Pod težkim pritiskom neugodnih razmer človek najlažje izgubi smisel za realne možnosti, precenjuje samega sebe in se zaganja za cilji, ki so tako daleč, da jih z normalnimi sredstvi ni mogoče doseči. Tako psihološko razpoloženje obvladuje tudi naše slovensko javno življenje. Živimo v težkih časih. Naš delavec paberkuje pod mizo bogate inozemske industrije, naš kmet ne more vnovčiti pridelkov, ki mu jih daje njegov gozd, naš mladi inteligent ne more izkoriščati svojega znanja; dani so vsi pogoji za sanje o izobilju, veličini, ugledu, sijajnih zračnih gradovih. V tem položaju so mikavne pravljice o socialističnem raju v bodočnosti in so privlačna gesla o gospodarski, kulturni in državni avtarkiji. Kdor bi si drznil s stvarnim opominom prebuditi sanjače in pokazati, kaj smo in kaj lahko dosežemo, bi vzbudil splošno nevoljo. Kajti človek, ki se mahoma vzdrami iz prelestnih sanj, navadno ni Židane volje. Knjiga poslanca Zečeviča o »Siromaštvu Jugoslavije« je marsikomu podrla pretirano samozavest. Knjiga o vprašanju slovenskega gospodarskega in kulturnega siromaštva bi naletela na ogorčen odpor pri vseh tistih, ki so zaverovani v svojo in svojega naroda veličino. Realistično gledanje na položaj pa ne sme voditi v nasprotni ekstrem. Problem malega števila, ki nas že stoletja boli, dejstvo gospodarske odvisnosti, ki ga je Jugoslavija še podčrtala, namesto da bi ga bila zbrisala, dejstvo nepopolnega kulturnega izživljanja: vse to nam ne bi smelo omajati poguma in nas vreči v defetizem. Obe ti dve napaki sta nas že od nekdaj slabili. Ali se zasanjamo v nedostopne višine, ali pa obtičimo v duhamornem kompleksu manjvrednosti. Najti srednjo pot, realno pot, to je naš problem. Na dlani je, da rešitev tega problema po vsej naši vzgoji in naši narodni tradiciji ni lahka. Posebno težka je v sedanjih časih, ko moramo priznati, da tam, kjer smo iskali pomoči za reševanje tega vprašanja, nismo našli pravega razumevanja. Nesposobna uprava je zaostrila nasprotja, ki so obstajala med posameznimi jugoslovanskimi narodnimi deli, težnje po politični premoči, ki so sicer temeljile na nekaterih državnohistoričnih dejstvih, toda jih ni ublažila ideja skupnosti, enakopravnosti in enakovrednosti, so izigravale strankarska nagnjenja na škodo medsebojnega sporazumevanja. Tako smo morali priti do tega, da niti največje samozatajevanje ne more več z uspehom ugovarjati vsem onim pritožbam, ki jih slišimo z vseh strani, od Hrvatov, Slovencev, Vojvodincev, Bosancev. Stiska je tako velika, da se marsikdo zasanja v izolirano in avtarkično Slovenstvo, Hrvatstvo, Srbstvo ali celo »prečanstvo«. In stiska postaja še večja, ker čim dalje bolj izginja smisel za realne možnosti. Pri tem odštejmo vse ono, kar se vriva s tuje strani, od plačane demagogije in inozemskega nasprotnika; že domača psihološka pretiravanja zadostujejo, da se notranje v vedno večji meri odbijamo. V svojih »Problemih malega naroda« je Abditus 1. 1918. ugotovil, da »je narodni pritisk rodil dva ekstrema (v slovenskih srednjih stanovih): narodne renegate — ljudi, ki jim je materialna korist nad vse — in pa tako zvane narodne mučenike — ljudi gorkega čustva«. Tudi danes je pod vplivom nezdravih razmer še vedno upravičena razdelitev na ta dva tipa. Prvi je tip Slovenca, ki zaradi svojega sanjarskega gledanja prehaja v defetizem in nazadnje ne vidi več drugega kakor samega sebe in svojo dobrobit, drugi pa je tip Slovenca »gorkega čustva«, ki se naslaja ob primerjavi slovenske kulture z Atenami in Firenco. Ta tip je v resni nevarnosti, da mu trdo življenje s surovo silo podere papirnate ideale in ga tako potisne v zagrenjenost, ki tudi danes še lahko povzroči subjektivni občutek narodnega mučeništva. Toda že pred vojno je poleg teh dveh predstavnikov živel še tretji tip Slovenca, tip realista, ki je z Zupančičem izmeril daljave. Tudi danes so še med nami možje, ki gledajo svet tak, kakršen je, ki so daleč proč od renegatstva ali nemčurstva in prav tako daleč od jalovega zagrenjenega slovenskega mučeništva. To je tip slovenskega človeka, ki nam je prav v teh časih posebno potreben, ko nas sile razmer priganjajo, da mečemo v žrelo nezdravega upravnega moloha kmetsko gospodarstvo, da se tresemo za usodo slovenskega zadružništva in da se pogrezamo v politično nemoralo. Slovenska inteligenca ne more najti prave poti v nacionalnih in kulturnih vprašanjih. Mali naš človek pa je v teh smereh realist. Dobro ve, kje so meje njegovih travnikov in kako se onegavi s sosedi. Ta realizem ga je v preteklih časih ubranil renegatstva, v katero je padalo njegovo izobraženstvo, in ga je obvaroval precenjevanja samega sebe. Ostal je zdrav in s tem se je ohranil. Preprosti človek si je za sanjavi del svoje nature izbral drugo področje. Prav gotovo je, da esktremno katoličanstvo našega malega človeka ni samo plod verske propagande, ampak da je veren izraz njegovega notranjega bistva. Čuti živo potrebo, da iz vsakdanjih stisk in nadlog upira pogled tja, kjer bo njegova veljava prav taka kakor drugih pozemeljskih mogočnikov. Ni zadosti, da slovensko versko čustvovanje razlagamo samo s pripadnostjo alpskim rodovom, s socialnim položajem in z zgodovinskim razvojem; vse posebnosti našega katoličanstva, njegovo izredno moč, njegovo udarnost, njegovo trdoživost si moremo do konca razložiti le, če upoštevamo tudi psihološko utemeljene težnje naroda, ki je majhen po številu in nima zunanjega zgodovinskega sijaja. V bedi in pomanjkanju sanja inteligenca o olimpskih kulturnih višinah, preprosto ljudstvo pa o verskih utehah. Premišljujoči realistični protestantizem se pri nas ni mogel ukoreniniti, mistično katoli-čanstvo se je razmahnilo. Nacionalna neuravnovešenost našega izobraženstva in verska predanost preprostega ljudstva imata svoje vire v istih osnovnih lastnostih. V kritičnih časih se pokaže, kako sta škodljivi pravemu narodnemu uveljavljanju. Ko so germanizatorični valovi najvišje kipeli (Koroška, Štajerska, Tržič, Domžale, Litija, Jesenice), se je velik del inteligence vdajal defetizmu; ko so nam pripadle najtežje naloge, spraviti v sklad slovenske, hrvatske in srbske interese v smislu jugoslovanstva, je versko naziranje skušalo vcepiti ljudstvu samoslovensko misel, češ da je obenem katoliška. Notranji boji med pretiravajočim srcem in omalovažujočim razumom so nam že često prizadejali mnogo škode. Po prevratu nam sanjavost ni znala zbrati udarnih čet za obrambo jezikovnih mej in ni zmogla dati slovenskemu Celovcu kruha. Pozneje smo na ljubo neuresničljivim sanjam izgubili še Wilsonovo črto. V kovačnici današnjih dni se kujejo usodni dogodki. V notranjosti prihaja jugoslovanski koncept napredne inteligence v peripetije, v inozemstvu vzplamtevajo zublji fatalnih konfliktov. Ali bomo kakor Levstikov ubežni kralj sanjali ob robu prepada? Sanjski »Carujem« naj se umakne realističnemu »Vidim«. ALOJZ ZALOKAR: OSNOVE ZDRAVSTVENE POLITIKE Naša država je morala takoj v začetku napeti vse sile, da je spravila v sklad, kar so prinesle v novo enoto združene pokrajine izpod prejšnjih različnih državnih uprav. To so oteževale neugodne posledice, ki jih je zapustilo dolgotrajno vojskovanje. Posebno težke so bile razmere na zdravstvenem polju. Vojna je prizadejala mnogo škode narodnemu zdravju. Prva zdravstvena naloga Jugoslavije je bila zato ta, popraviti nastalo škodo. Obenem s tem pa je bilo treba graditi temelje, na katerih naj bi se v bodoče razvijalo narodno zdravje. S kakšnim uspehom je Jugoslavija to nalogo vršila, se danes težko točno presodi. Če obvisimo samo na podrobnostih, se nam lahko zgodi, da zaidemo med one, ki pojejo slavospeve, ali pa med one, ki ne vidijo nikjer ničesar dobrega. Da se temu izognemo, je treba preiskati, katere misli so vodile jugoslovansko zdravstveno politiko, s kakšnimi težavami se je morala boriti in katere sile je uporabljala. Morda bo s tega splošnega stališča ocena lažja in obenem pravičnejša. Morda bo potem tudi lažje začrtati si program za bodočnost. I. Doba, v kateri se je Jugoslavija rodila, je prinesla novih idej za zdravstveno delo. Pred vojno je skoro neomejeno vladalo načelo, da se mora zdravstveno delo urediti po humanitarnih nazorih, ki so zahtevali, da naj služi zdravstvena skrb v prvi vrsti telesni dobrobiti posameznika. Pod vplivom tega gledanja so stale zlasti bolnišnice in praktično delo zdravnikov. Za javno zdravstveno službo so bila merodajna spoznanja, ki so slonela na dognanjih splošne higiene. Preprečevanje in omejevanje nalezljivih bolezni, higiena zraka, vode, prehrane, obleke itd. so tvorili vsebino njenega dela. Metode tega dela zdravstvene službe so bile take, da jim je popolnoma ustrezala oznaka »sanitetno-policijska služba«. Koncem preteklega stoletja in zlasti tekom svetovne vojne se je polagoma dvigal upor proti tem starim načelom. Znanost je odkrila, da mnogi bolezenski pojavi pri posamezniku kakor pri večjih socialnih skupinah izvirajo iz socialnih okolnosti. Deloma na podlagi sociološko dognanih odnosov med socialnim stanjem in boleznijo, deloma na teorijah, ki jih je propagiral marksistični socializem, se je dotedanja higiena obogatila z novo panogo, s socialno higieno ali medicino. Socialna medicina ne vidi več posameznika kot predmet svojih študij in svojih skrbi neposredno, marveč se obrača na kolektiv in hoče s študiranjem kolektivnih bolezenskih pojavov ter s socialnim pobijanjem (socialna terapija) bolezni povzdigniti zdravstveno stanje ljudstva. Socialna medicina sama ni istovetna s socializacijo medicine, pač pa je dala pobudo za novo orientacijo medicinskega dela v pravcu socializacije. S socialnimi ukrepi naj bi se uničili škodljivi vplivi. Z njimi bi se torej preventivno obvarovalo zdravje, dočim so starejše medicinske šole obravnavale skoro izključno le vprašanja, kako naj se nastale bolezni zdravijo — kurirajo. Socialna medicina je prvenstveno preventivna, dočim je bila medicina, ki je pred njo obvladovala javno službo, predvsem kurativna. Higiena, kakršna je že poprej usmerjala javno zdravstveno službo, se je izpopolnila s socialno higieno in s tem je postal poudarek preventivnosti še močnejši. To je bilo nekaj novega in to novo so morala upoštevati tudi nova jugoslovanska zdravstvena prizadevanja. Skoro istočasno so se začela v medicini uveljavljati načela, zasnovana na novih spoznanjih biologije. Z rastočim pomenom nauka o dednosti je pridobivala priznanje rasna higienika ali evgenika, ki je dokazovala, da se da splošno zdravstveno stanje naroda dvigniti le na ta način, če se s primernimi ukrepi pospešuje podedovanje dobrih in zadržuje nastajanje slabih lastnosti, oziroma bolezenskih nagnjenj. Tudi rasna higiena ni delala več s stališča za posameznika, marveč je zajela višjo enoto — narod. Postala je nacionalna. Obe smeri — socialna in evgenična — se obračata na kolektiv in puščata ob strani posameznika. Obema skupno je stremljenje, da skrbita samo po socialnih oziroma nacionalnih skupinah tudi za individualno zdravje. Posameznik jim je sredstvo, s katerim hočeta stvoriti mogočno in zdravo višjo enoto, nacijo ali socialno skupino. Humanitarno usmerjena medicina je videla pred seboj v prvi vrsti iz bolenzi izvirajoče posameznikovo gorje, socialno in evgenično opredeljena medicina pa se trudi za prospeh višjih socialnih oziroma bioloških skupin. V takem pojmovanju tičijo neke trdote za posameznika in se skrivajo ideološki motivi za nasprotje med individualno in kolektivno medicino. Socialno medicinske nazore sta jela pri nas propagirati dva zdravnika, ki imata še sedaj važno vlogo. Med Srbi je temu pravcu posvetil globoko znanje in klasično pero profesor dr. Milan Jovanovič - Batut, prvi dekan beograjske medicinske fakultete. Že tačas, ko je kot mlad zdravnik prejel poziv, naj pride v Črno goro organizirat zdravstvo, je bil prežet z idejami, ki jih je šele pozneje obsegla socialna medicina. V Beogradu si je poglobil in razširil poznavanje domačih razmer in se aktivno udeleževal dela za napredek srbske higienske kulture. Hrvatska nam je dala dr. Andrijo Štamparja, poznejšega dolgoletnega načelnika ministrstva za narodno zdravje. Kot mlad zdravnik je 1. 1919. publiciral v zagrebški »Jugoslavenski njivi« serijo člankov, ki so izšli tudi v posebni brošuri.1 To malo delce obsega v bistvu ves program, ki ga je pozneje izvajala naša zdravstvena politika. Ze v tem delu so poudarjena načela, porojena iz duha socialne medicine in namenjena za ideje vodnice jugoslovanskega zdravstvenega programa. Vsebino in ton Štamparjeve knjižice razvidimo že iz kratkih citatov. »Insuficience današnje zdravstvene politike in socialne higiene ne prihajajo od tod, da morda ne poznamo v podrobnostih vsega, kar bi jo moralo voditi, ampak od tod, ker je naša morala individualna in ne socialna. Vse se danes presoja s stališča individualne morale, ki v glavnem niti ni morala, ampak njej popolnoma nasprotna. Ta etika je posledica slabega gospodarstva, ki smatra za glavno nalogo intenzivno ekonomijo z rečmi, dočim o ekonomiji z ljudmi ne vodi nobenega računa. Individualna morala je naredila iz etike samo mešanico različnega pojmovanja brez ozira na splošne ljudske norme... Namesto socialnega pojmovanja je prišlo čisto individualno, to pa je v največji meri ovira racionalni zdravstveni politiki... Zdravstvena politika bo postala naj bistvenejši del narodne politike, ekonomijo s stvarmi bo zamenjala ekonomija z ljudmi in nacionalno ekonomijo ekonomija z nacijo. Zdravstveni budžet se ne bo gibal v mejah pomoči bolnikom, ampak bo v nezasluteni višini investiran v korist ljudskega materiala, ki bo postal glavno središče narodne skrbi... Zdravstvena politika 1 Dr. Andrija Štampar, O zdravstvenoj politici. Zagreb, 1919. je pri nas šele v povojih, doslej je bila samo kurativne in nikdar preventivne prirode. Zdravniki so bili redno samo zdravniki posameznikov, nikdar pa družbe in naroda. Upravno zdravstvo se je dušilo v samih formalnostih brez globljega smisla za sodobne probleme. Zdravniki ne bodo smeli ostati samo v svojih bolnicah, ordinacijah in sterilnih uradih, ampak bodo morali stopiti v javno življenje in se boriti za ideal prave zdravstvene politike, smatrajoč jo za najvažnejši del splošnega narodnega življenja.« Leto poprej, 1. 1918., je v Sloveniji izšla poljudno pisana knjižica, ki je poskusila zanesti modernejše pojmovanje zdravstvenih nalog tudi na naša tla. Njen naslov je bil »O ljudskem zdravju.2 Poglavja iz socialne medicine«. V bistvu je slonela na izsledkih socialne medicine, vendar se je gibala bolj v nacionalni in biološki miselnosti. Zbudila je nekaj zanimanja, toda globljih brazd ni zorala, ker se je praktična zdravstvena politika vodila iz Beograda po nekoliko drugačnih principih. Zdi se, da je knjiga izšla prezgodaj, ker je naša znanstvena in publicistična javnost šele v zadnjem času začela intenzivneje študirati probleme, ki so bili že tedaj načeti. Padanje števila porodov na primer, na kar je knjiga kot prva opozorila, se šele danes obravnava v naši znanosti (Zwitter in drugi). Skoro istodobno so se torej oglasili pri Srbih, Hrvatih in Slovencih zdravniki, ki so napovedovali novo orientacijo skrbstva za ljudsko zdravje. Vojne in povojne razmere so kričale po novih smereh. Saj so bile vojne izgube težke in nove socialne razmere nevarne za narodno zdravje. Zdravstvene ideologije so se pretiravale v različnih smereh. Hotele so prepojiti vso politiko in se povzpeti na višino svetovnega nazora, po vzoru nekaterih ameriških pokretov. Dr. Bogoljub Konstantinovih3 takole povišuje zdravstveno politiko: »Zdravstvena politika obsega po takem pojmovanju dva namena: visoki etični cilj in zdravstveno napredovanje naroda. Prežeta mora biti z globokim občutjem resnice in razumevanjem pravice, pravilnim presojanjem koristnosti in socialnim pojmovanjem vseh problemov. Taka zdravstvena politika pomeni najvišjo državno politiko, ki ustvarja srečo in blagostanje vsega naroda, ker docela omogoča duhovni in telesni razvoj vseh članov družbe, česar niso mogle doseči številne vojne, razne religije in filozofski sistemi, četudi so želeli in se trudili, to bo dosegla tako zamišljena zdravstvena politika, obsegajoča socialno-medicinsko delovanje v celoti, kajti samo ona more izpolniti težnje in napore prave sodobne zdravstvene politike.« Takim in enakim nazorom je ustrezala borbenost socialnomedicinskih doktrin. V mnogočem nas spominjajo te zahteve na biološke in rasne nauke, ki si jih je usvojil nemški narodni socializem. - Dr. Alojz Zalokar, O ljudskem zdravju. Poglavja iz socijalne medicine. Založila Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1918. 3 Dr. Bogoljub Konstantinovih, Socijalna medicina. Scientia. Beograd, 1932. Izsledki iz novih zdravstvenih smeri so morali nujno preobraziti tudi nazore, ki so dotlej vladali glede mesta, katerega naj bi zdravstvo zavzemalo v državni in lokalni upravi. Javno zdravstvo se je dotlej običajno priključilo notranjemu ministrstvu kot odsek ali oddelek, ker je pač prevladovalo mnenje, da je zdravstvo samo poseben strokovni del splošne notranje uprave. Cim pa so nazori socialnih medicincev pridobivali več ugleda, se je javno zdravstvo povzpelo do politično važnih strok. Zdravstvo je postalo politikum. V skladu s tem so se v inozemstvu in pri nas organizirala posebna ministrstva za narodno zdravje. Pri nas smo imeli tako ministrstvo od ustanovitve države pa do 1. 1929., ko je ponovno izgubilo svojo samostojnost in se priključilo k resoru za socialno politiko. Iz stanovskih ter deloma iz strokovnih ozirov se je stavila zahteva, da mora biti minister za narodno zdravje »stručno lice«, torej zdravnik. To zahtevo so uvaževali ves čas do ukinitve samostojnega zdravstvenega ministrstva. V političnih zadevah pa strokovnost nima odločilne veljave; zdravniki, ki so vodili samostojno ministrstvo, se niso izbirali po strokovnih, ampak po političnih vidikih, kakor so se pozneje izbirali ministri za socialno politiko in narodno zdravje zgolj po njihovi politični kvalifikaciji, nikdar pa ne po strokovni. To prinaša s seboj politični sistem, kateremu se s strokovnega stališča lahko protivimo, a ga nobena stroka ne more spremeniti. Z njim bi se celo lahko sprijaznili, ker je koncem koncev le posledica demokratične politične miselnosti; a nezdravo je pri njem zlasti to, da se po političnih vidikih oddajajo strokovna mesta in dotirajo strokovni zavodi. Od take usode trpi medicina kakor vse druge panoge. Na čelu ministrstva za narodno zdravje ter poznejšega ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje so stale sledeče osebnosti: Dr. Uroš Krulj, Spasoje Piletič, dr. Slavko Miletič, Zivojin Rafajlovič, dr. Hamdija Karamehmedovič, Derviš Omerovič, dr. Aleksander Savič, dr. Dobrivoje Ger. Popovič, dr. Čedomir Mihajlovič, dr. Marko Kostrenčič, Nikola Preka. Od 1. 1932. do 1. 1935. so bili na tem mestu tudi trije Slovenci. Kdor je doma v naših političnih razmerah, kdor razume stroko in ve, kakšne razmere vladajo med zdravniškim stanom, si lahko ob teh podatkih ustvari jasno sliko o duhu, ki je gospodaril nad zdravjem našega naroda. Ministrstvo za narodno zdravje je bilo glavni in najvišji organ za izvajanje zdravstvene politike. V njem naj bi se bila osredotočila vsa dela za zboljšanje zdravstvenih razmer. Iz njega naj bi izhajala iniciativa in njemu naj bi bila poverjena kontrola. Praksa je pokazala, da monopoliziranje zdravstva v enem samem resoru ni mogoče. Prosvetnemu ministrstvu so bile podrejene medicinske fakultete, higienski pouk na osnovnih in srednjih šolah in različne druge ustanove, ki jim je naloženo širiti zdravstveno kulturo. Prometno ministrstvo je moralo upravljati higieno prometa in zdravljenje železniškega osebja. Tako je ministrstvo za narodno zdravje ostalo brez neposrednega vpliva na važne veje ljudskega zdravstva. V drugih področjih javne uprave ni dela, ki bi bilo namenjeno naravnost higieni, pač pa je veliko takih zadev, ki podpirajo higieno posredno. Izsuševanje močvirij služi poljedelskim namenom, obenem pa je izredno važno tudi za higieno. Vzorna živinoreja z modernimi hlevi in gnojišči je predvsem gospodarskega značaja. Toda kolikega pomena je vzgledna ureditev kmetske domačije za zdravje agrarnega prebivalstva, je jasno. Reguliranje potokov in rek, napeljevanje vodovodov so javna dela, ki jih bomo nemara še dolgo gledali predvsem z gospodarskimi očmi. Njihov zdravstveni pomen je ogromen, toda izvrševali bomo taka dela v prvi vrsti zato, da povečamo rentabilnost zemlje. Z napredkom, ki izvira iz gospodarskih motivov, stopa vzporedno napredek zdravstva. Iz tega spoznanja se lahko marsikaj naučimo. Skrb za ljudsko zdravje je često identična s skrbjo za gospodarsko dobrostanje. Za gospodarski napredek ima ljudstvo več smisla nego za napredek splošnega zdravja. Lažje je dobiti sredstva za gospodarske namene kakor pa za zdravstvene. Pot, po kateri najlaže pridemo do zdravstvenega napredka, je indirektna pot preko gospodarskega napredovanja. Umestneje je graditi vodovode in sušiti močvirja za to, da ljudstvu pomoremo do gospodarskega zboljšanja in s tem do zdravja, kakor pa obratno, da bi opravljali ta dela zgolj iz zdravstvenih vidikov. Niti najboljša higienska in zdravstvena propaganda ne more ničesar koristiti, če ni osnovana na gospodarskih koristih. Računati je treba z ljudsko dušo, kateri je bolj pri srcu dobičkanosnost živine, zemlje in gozda, kakor pa zdravje družinskih članov. Tak materializem v bistvu še ni nezdrav. Prav ima dr. Milorad Dragič, ko pravi, da je treba misliti na celega človeka in na vse njegove težnje. Te težnje da je treba usmeriti proti višji, subtilnejši in plemenitejši civilizaciji duha in telesa. Najboljše uspehe bo zdravstvo doseglo, če prepoji z zdravstvenim duhom vse panoge javnega življenja, zlasti pa one panoge, ki so namenjene gospodarskemu procvitu. Po tej indirektni poti se bo naredilo mnogo več, nego pa po poti direktnega širjenja zdravstvene kulture. Naloga najvišje zdravstvene ustanove torej ne more biti ta, da bi združila vse delo za zdravstvo v svojih rokah, ampak ta, da prepoji z zdravstvenim duhom vse naše življenje. V naši državi se to načelo ni dalo vedno uveljaviti. Nekatere gospodarske stroke so bile tako zaostale in so kazale tako malo smisla za obnavljanje in dviganje gospodarstva, da je iz njihove zaostalosti in neiniciativnosti grozila resna nevarnost za ljudsko zdravje. Zdravstvo je bilo prisiljeno, da je samo propagiralo in izvajalo dela, ki bi jih morale prav za prav opravljati gospodarske stroke. Ideologije, iz katerih se je dvigala stavba našega jugoslovanskega zdravstva, so v praktičnem delu naletele na velike težave. Temperament je zašel v pretiravanje na vseh straneh. Kjer bi morali iskati enotnih vidikov, smo videli samo razlike in nasprotstva. Kjer bi morali korakati vštric proti istemu cilju, smo se skregali in se razdelili v sovražne tabore. To se je zgodilo predvsem v vprašanju razmerja med kurativno in preventivno medicino. Obe ti dve veji ljudskega zdravstva sta važni in enakopravni; včasih je treba bolj poskrbeti za kurativno stran medicine, drugič pa za preventivno, kakršna je potreba, nikdar pa ne bi smeli ustvarjati med njima nepremostljivih nasprotij. Toda pri nas nismo ustvarjeni za sodelovanje. To je ena naša lastnost. Druga naša posebnost pa je, da nobenemu novemu stremljenju ne priznavamo upravičenosti in pravice do realiziranja, čeprav je dobro teoretsko utemeljeno. Preventivna medicina, kakor si jo je zamislil dr. Andrija Štampar, je bila nekaj novega. Ce bi se bila hotela izvesti mirnim potom, bi bila morala ostati ob strani in čakati, da ji pripomore do veljave šele kaka večja zdravstvena katastrofa. Nekaj podobnega beleži zgodovina srbske vojne sanitete. Izredno zanimiva in odkritosrčna knjiga »Naše ratno sanitetsko iskustvo«,4 ki jo je uredil in izdal podpolkovnik dr. Vlada Stanojevič, dokumentirano razpravlja o pomanjkljivostih srbske vojne sanitete, zaradi katerih je srbska vojska doživela težko zdravstveno katastrofo. »Tudi tu (v vojni saniteti namreč) najdemo isto devizo, ki je očividno splošna karakteristika te dobe, to je: samo zdraviti. To delo so tu obdajale še ožje meje. Dočim so bile v civilni saniteti vse panoge kurativne medicine približno enako primitivno organizirane, so v vojski poklanjali pozornost edino kirurgiji, na škodo drugih panog. Problem obvarovanja zdravja je bil tudi tu po važnosti v drugi vrsti. Morda bo kdo pripomnil, da so bile temu mnogo krive tedanje politične, socialne, ekonomske in druge okolnosti, zaradi česar je bilo težko dobiti potrebne kredite. Četudi se zdi ta trditv na prvi pogled popolnoma upravičena, vendar, če pogledamo v stvar globlje, takoj spoznamo, da ni popolnoma točna, kajti kakor je bilo mogoče dobiti sredstva za lečenje, prav tako bi se bila lahko dobila tudi za izvajanje nekaterih profilaktičnih ukrepov, ki po svoji važnosti in še bolj z ozirom na korist, ki bi jo imel narod od njih, nikakor ne stojijo za kurativno vejo medicinske veje. Zdi se, da je mnogo točnejša trditev, da je tu zapletenega več ozkega pojmovanja in nerazumevanja dolžnosti ter nalog, nesigurnosti glede ciljev kakor tudi pomanjkanja krepkejše volje in odločnosti. To pomanjkanje bistvenih pogojev za ustvarjanje zdrave in močne organizacije se čuti najbolj tam, od koder bi morala 4 Dr. Vlad. Stanojevič, Istorija srpskog vojnog saniteta. Naše ratno sanitetsko iskustvo. Beograd, 1925. priti iniciativa, ki bi saniteto usposobila za vse naloge in — za vse dogodke. Spomnimo se samo onega primera, ko so bili nekateri zdravniki poslani v inozemstvo na specialni študij higiene in bakteriologije. Logična je misel, da so bili poslani zato, ker se je izkazala velika potreba po strokovnjakih te vrste in ker je bilo nameravano omogočiti resno delo tudi na tem polju. Toda kako so izkoristili te strokovne moči po njihovem povratku v domovino? — Porabili so jih kot trupne zdravnike! — Da niso znali koristneje in bolje uporabiti teh ljudi, ki so prebili nekaj let v inozemstvu, in sicer na državne stroške za specialno strokovno proučevanje higienskih, bakterioloških in drugih problemov, in ki bi bili mogli s svojim znanjem koristiti zlasti v razmerah, ki so bile na zelo nizki stopnji v pojmovanju in pogojih za življenje — to je zares nerazumljivo, toda na žalost resnično. Ali je treba jasnejšega dokaza za neracionalno in nespametno izkoriščanje skromnih strokovnih sil? Ali je treba prepričevalnejših dokazov za pomanjkanje smisla za organizirano delo z jasno opredeljenimi pravci in cilji?« Končno še ugotovitev iz istega dela: »125 srbskih zdravnikov je umrlo v svetovni vojni za pegavim tifusom in drugimi nalezljivimi boleznimi samo zaradi tega, ker nismo bili pripravljeni na borbo zoper te bolezni.« Obširnejši citat iz avtoritativne knjige je bil potreben zato, da pokažem, kako zelo je bilo potrebno novi medicinski smeri udarnosti, borbenosti in vztrajnosti, če se je hotela uveljaviti. Če ne bi bila preventivna medicina pokazala toliko energije, kakor jo je, bi bili še vedno gospodarili principi individualnega zdravljenja. Borcem za novo strujo ne moremo zameriti, ako so v tem boju sempatja prekoračili meje pravičnosti in uravnovešenosti. Ekstrem nam je ljubši nego mlačni postopek. Citat je upravičen tudi zaradi tega, ker še danes doživljamo v zdravstvu podobne primere nesposobnosti za pravilno oceno medicinskih strok. Spor med preventivno in kurativno medicino se še nadaljuje. Vsi poskusi, da bi se obe veji koordinirali, so se doslej izjalovili. V tem tiči prva težava, s katero bodo morali računati naši bodoči zdravstveni politiki. So pa še druge težkoče, ki ovirajo razmah naše zdravstvene organizacije danes prav tako, kakor so jo v prvih letih po ustanovitvi države. Dr. Risto Jeremič,5 dedič prefinjene dubrovniške kulture, je v knjigi »Zdravstvene prilike u jugoslovenskim zemljama do kraja XIX veka« orisal zdravstvene razmere, kakršne so bile v naših pokrajinah pred ustanovitvijo Jugoslavije. Iz teh popisov je razvidno, kako zelo se je razlikovalo zdravstvo v posameznih predelih. Zdravstveno stanje, sanitetna zakonodaja, zdravstvene ustanove, zdravstvena služba, vse to kaže toliko pestrosti, da si lahko živo predstavljamo, kako težko je bilo vse to izvesti na isti imenovalec. ‘ Dr. Risto Jeremič, Zdravstvene prilike u jugoslovenskim zemljama do kraja XIX veka. Izdanje škole narodnog zdravlja u Zagrebu, 1935. IO Med ovirami, ki so vplivale na razvojno linijo zdravstvene politike, je treba našteti tudi one, ki so izhajale iz različnih medicinskih vzorcev in šol. Nemška medicinska šola, ki je dala znanje večini prečanskih zdravnikov, se v marsičem razlikuje od francoske, ki je služila za vzorec srbijanskim zdravnikom. Vpliv teh šol ni omejen samo na fakultete in na klinično medicino, marveč je merodajen tudi za gledanje na splošna sanitetna vprašanja. Razlike med nemško in francosko šolo so še poglobile neenakost nazorov, ki je bila že sama zaradi različnih upravnih sistemov in kulturnih orientacij osvobojenih pokrajin jako velika. V glavnem in še bolj v detajlnih vprašanjih se čuti ta razlika še danes. Domače medicinske fakultete so same odvisne od tujih vplivov in niso še mogle ustvariti enotnega domačega poprečja. Inozemski zgledi so tudi sicer često dajali smer domačim organizacijam. Leta 1919. se je podala skupina jugoslovanskih zdravnikov v Ameriko proučevat zdravstvene razmere in ustanove. Med odposlanci so bili prof. dr. Gjorgje Jovanovič, prof. dr. Radenko Stankovič in sanitetni načelnik dr. Gjorgje Nikolič. Rockefellerjeva fundacija je izredno bogato podprla domače stremljenje in si je tako pridobila mnogo zaslug za moderniziranje našega zdravstva. Morda so domači zdravniki delali to napako, da so se preveč navduševali za tujezemske naprave ter premalo vpoštevali specifične domače okolnosti. Na marsikaterem našem zdravstvenem zavodu še danes vidimo, da je bila mera zanj vzeta po tujih modelih, ne pa po domačih razmerah in potrebah. Beograjska medicinska sredina sama ni bila umerjena in ustaljena. Več kot deset let so bili Srbi pod orožjem, vojna jim je vzela 35% zdravnikov, Beograd sam je pretrpel težko okupacijo. Ze poprej niso bile srbske sanitetne razmere dobre, kakor pričata dr. Milan Jovanovič - Batut in načelnik dr. Vojislav Milovanovič,6 po vojni pa so postale naravnost obupne. Na takih tleh že od začetka zdravstvena politika ni mogla dobiti zdravih impulzov in krepke podpore. Pri razpravah o ciljih, ki naj bi jih zasledovalo novo ministrstvo za narodno zdravje, se je iz teh lokalnih razmer pojavil predlog, naj bi to ministrstvo objelo tudi veterinarstvo in vojno saniteto, približno tako, kakor je te stroke organizirala Srbija pred sto, oziroma petdesetimi leti. Z vplivi lokalne sredine si lahko razlagamo tudi nekatere posebnosti v organizaciji in notranjem delovanju bolnišnic. Prav tam ima svoje korenine tudi napačna in nezdrava porazdelitev zdravniškega stanu po mestih in podeželju. IV. K težavam iz ideoloških nasprotij med kurativno in preventivno medicino so se pridružile še druge, ki izvirajo iz enostranskega ali celo napač- • Medicinski godišnjak Kraljevine Jugoslavije. Urejuje Dr. Vojislav Milovanovič. Izdanje Jugoreklam k. d. Beograd, 1933. nega gledanja na zdravnika kot nosilca zdravstvene kulture. Citat iz brošure dr. Štamparja kaže, da je po mnenju socialnih medicincev zdravnik samo individualist brez smisla za splošnost. S tem nazorom se je skladala namera, ustvariti popolnoma nov tip zdravnika, tip higienskega sanitetnega uradnika. V resnici se je v naglici forsirano stvoril kader socialnih higienikov. V zdravniškem stanu je nastal razkol, ki je mnogokrat vzplamtel v bučne debate in celo sovraštva. Zdravniki so se ustrašili nekake socializacije oziroma etatizacije zdravstva in s tem tudi zdravniškega stanu. Ugovarjali so namenu socializirati samo en stan, dočim gre vse drugo gospodarstvo še po stari liberalni poti. Prevrat je bil nagel in često brezobziren, tako da se mu tradicionalna zdravniška miselnost ni mogla takoj prilagoditi. Šele pozneje, ko so se gospodarske razmere za zdravnike zelo poslabšale in ko so se tudi na drugih poljih pokazale tendence h kolektivizaciji, se je del zdravnikov sprijaznil z novo smerjo. Če retrospektivno premotrimo ideološka in stanovska na-sprotstva, lahko trdimo, da se je grešilo intra et extra muros. Stališče, da zdravnik po svojem bistvu in po svoji vzgoji ni sposoben za kolektivno delo, je pretirano. Individualistična nagnjenja, ki jih ima vsak zdravnik, izvirajo iz psihološke potrebe, da se zdravnik čim bolj približa svojemu bolniku, ki v bolezni pač nima razumevanja za splošna vprašanja, ampak samo za svoj subjektivni položaj, za svojo bolezen. Individualni egoizem bolnika se mora hote ali nehote prenesti tudi na zdravnika. Zvrhana mera sposobnosti, zamisliti in vživeti se v psiho bolnika, ni mogoča, če je zdravnik zavzet samo za neko višjo skupinsko korist. Zaradi tega ga ne moremo smatrati za manj vrednega pri delu za splošno narodno zdravje, kajti tudi ono veliko in visoko narodno zdravje je do neke mere le vsota zdravja vseh posameznikov. Da se pa zdravnik, ki ima opravka samo s kurativno medicino, ne bi mogel prilagoditi tudi potrebam kolektiva, je napačno mnenje. Pri ustanovi socialnega zavarovanja službujejo zdravniki, ki imajo v nasprotju s privatnim zdravnikom dvojno nalogo: najprej morajo biti individualisti, ker morajo dan za dnem zdraviti posamezne zavarovance, potem pa morajo imeti tudi razumevanje za kolektiv, ker se da socialno zavarovanje uspešno voditi le na podlagi skupnostnega interesa. Vedno bolj se kaže, da sta ti dve nalogi združljivi. Prvotna nesoglasja se polagoma uravnavajo, zdravniki se v vedno večji meri usposabljajo za obojno nalogo. Na isti način bi se bilo dalo urediti tudi razmerje med kurativnim in preventivnim delom, če bi bili na obeh straneh imeli dobro voljo. Kakor se drugod v življenju delajo mostovi med posameznikom in skupnostjo, tako se bo dala zgraditi tudi zveza med individualističnimi nagnjenji zdravnika in kolektivnimi zahtevami. Zdravstvena politika je napovedala boj zdravniku individualistu. Rezultat boja ne bo poraz dosedanjega zdravnika, pač pa nastanek novega tipa, ki bo združeval potrebno mero individualnega in kolektivnega smisla. Razmere v zdravniškem stanu so razrvane in vzbujajo ostro kritiko. Kritiki pa, ki pripisujejo neuspehe na zdravstvenem polju pomanjkanju zdravniškega idealizma, požrtvovalnosti, smisla za kulturno poslanstvo ter težnjam po lahkem zaslužku, udobnem življenju v mestih, naj bi najprej premislili, kdo je kriv slabih razmer. Ali so krivi zdravniki sami, ali pa so krivi tisti, ki bi bili morali dajati smer zdravstvenemu delu in s tem tudi cilj zdravniškemu stanu. Objektiven poznavalec razmer lahko ugotovi, da personalna politika ni znala spraviti v soglasje potreb in zahtev zdravniškega stanu s potrebami in zahtevami javnega zdravstva. Kriv pa ni zdravniški stan, ampak politika, ki si tega stanu ni znala pravilno udinjati za zdravstveno misijo. Zdravništvo je do neke meje instrument, s katerim je treba znati ravnati. Politika tega instrumenta ni razumela in ga ni znala primerno uporabiti. V. Kakšne uspehe je jugoslovanska zdravstvena politika žela, je vprašanje, na katero bi morali odgovoriti le na podlagi objektivne presoje, proste ideoloških pojmovanj in stanovskih interesov ter brez osebnosti. To pa je zaradi mentalitete v težki krizi se nahajajočega zdravniškega stanu zelo otežkočeno. V izvenzdravniških krogih pa bi težko našli osebnosti, ki bi imele dovolj sposobnosti in strokovnega znanja, da bi mogle brez ozira na zdravniške rivalitete oceniti obsežno zdravstveno panogo. Vendar je nekaj dejstev, ki sama zadosti jasno kažejo, kje so uspehi in kje neuspehi. O higienskih in socialno medicinskih pridobitvah naše države je sodila tujina. »Ta sodba« — pravi dr. Milan Jovanovič - Batut,7 ko razpravlja o dr. Štamparju, najvidnejšem predstavniku teh strok — »je tako povoljna, da velika večina stvarnih strokovnjakov, ki so proučevali naše novejše sanitetsko-higienske ukrepe in ustanove, poudarja dr. Stamparjevo delo kot primer premišljenega in dobro organiziranega sanitetsko-higienskega sistema za sanacijo prav onih vasi in krajev, kjer so zdravstvene razmere posebno nepovoljne.« To tako odlično ocenjeno delo se nadaljuje, kolikor je v težkih gospodarskih razmerah še mogoče. Stanje v drugih panogah zdravstvenega delovanja ni vredno tako laskave ocene. Nerazumevanje zdravnikov samih in sanitetnih politikov za zdravniški poklic je rodilo anomalije, ki narodnemu zdravju niso v korist. Ničesar se ni storilo, da bi se bila zdravniška pomoč enakomerno razdelila po vseh predelih države. Poskus, da bi z ustanovitvijo oziroma reorganizacijo zdravstvenih občin povsod nastavili zdravnike, da bi poleg kurativnega dela 7 Dr. A. Štampar, Deset goiiina unapredivanja narodnog zdravlja. Zagreb, 1934. opravljali tudi dober del onih poslov, ki spadajo v okvir higiene, se ni obnesel. Dnevno časopisje in tudi uradni krogi podčrtavajo zdravstveni nesmisel, da ima na primer Beograd po enega zdravnika na 300 prebivalcev, dočim po nekaterih pokrajinah 20 do 30 km daleč in na več desettisoč prebivalcev ni najti zdravniške pomoči. Medicinske fakultete v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani so bile ustanovljene za to, da bi omogočile delež na dobrotah moderne medicine vsakemu našemu državljanu. Te naloge doslej fakultete niso mogle izvršiti. Koliko krivde pada nanje, ker niso dovolj energično posegale v zdravstveno politiko, in koliko so krive splošne razmere, ki sem jih skušal očrtati, ne bo tako težko odmeriti. Globoka nasprotja so pač onemogočala paralelno usmerjeno delo. Zdravnik je brez dvoma nosilec zdravstvene kulture, toda napačna porazdelitev je ljudskemu zdravju škodljiva. Če so po podeželju zdravniki preredko posejani, je prav tako velika škoda, kakor če se jih v posameznih krajih preveč nagromadi. Nezaposlen, gospodarsko nezasidran zdravnik si išče dela, ki ljudskemu zdravju ni v prid. O tej slabi posledici ima dovolj skušenj naša javnost in tudi zdravniški stan sam že uvideva, da pada njegov ugled in da tudi njemu grozi razkroj, če se te atrofije in hipertrofije ne odpravijo. Kakor zdravniško osebje tako tudi pomožno osebje v zdravniški službi ni porazdeljeno po potrebah. V državi so mesta, kjer pride na 100 porodov po ena babica, so pa tudi kraji, kjer ni niti ene babice na več tisoč porodov. Isto velja glede sester pomočnic. Daleč za potrebami ljudstva so ostale tudi bolnišnice. Značilno je, kar je že pred leti ugotovil dr. St. Ivanič, da je imela Bosna pred prevratom več bolniških postelj nego v letih po prevratu. Tudi v tej zadevi nosi glavno krivdo pretiravanje. Delo po bolnišnicah je res v prvi vrsti kurativno, individualno, toda posredno imajo bolnišnice vendar velik pomen v preventivni medicini, ker širijo spoznavanje bolezni, izobražujejo sanitetni personal, dajejo zdravniku priložnost, da uravna svoje delo z višjega stališča. Ko bi se skrb za bolnišnice uravnotežila z drugimi sanitetnimi zahtevami, bi sigurno od tega ne imel dobička samo posamezni bolnik, ampak celotni zdravstveni kolektiv. Usoda, ki so je deležne mnoge druge panoge javne uprave, je doletela tudi zdravstvo. Iz prvotnega elana, ki je šel preko pikolovskega formalizma, se je polagoma leto za letom razvijala birokratizacija. Danes se pritožujejo zdravniki, da jim jemlje pisarniško delo čas za pravo stvarno zdravniško delo. Tako je v bolnišnicah, tako je v vseh drugih sanitetnih službah. Toda v tem pravcu se ne razvija samo državna uprava, tako postopajo tudi institucije za socialno zavarovanje, ki bi morale biti po svojem sestavu gibčnejše. Papir, ki se popiše, in števila, ki se preračunavajo, vse to je do neke meje potrebno za kontrolo in evidenco, vendar to ne sme biti tako zveriženo, da otežkoča bistvo vsega zdravstvenega snovanja. V državni politiki in upravi se že od nastanka države ostro borita dva principa: princip centralizma in decentralizma. Doslej je prevladovalo načelo centralistične ureditve uprave. Avtonomistične težnje so se morale umakniti. Zanimivo bi bilo preiskati, koliko ta ali drugi princip ustreza zahtevam narodnega zdravstva. Morda bi se prav na zdravstvenem vzgledu našlo razlogov za eno ali drugo. Nedvomno spada del narodnega zdravstva v območje države, predvsem oni del, ki ima opraviti z nalezljivimi boleznimi. So pa druge zdravstvene zadeve, ki nimajo posebnega pomena za vso državo, pač pa se zanje živo zanimajo posamezne pokrajine, občine. Kurativni del medicine je ziasti dostopen ožjim ljudskim krogom, ker po svojih uspehih ali neuspehih najbolj zadeva ožje skupine. Vendar je dosedanja zdravstvena politika dopuščala, da so se na isto Prokrustovo posteljo nategovale bolnišnice najrazličnejših tipov in najrazličnejših okolij. Centralistično orientirana zakonodaja je ustvarjala situacije, ki so bile strokovno in za genius loci nemogoče. Naj se politična smer obrne sem ali tja, dosedanje skušnje so pokazale, da bi se marsikateri del zdravstva bolje in uspešneje opravljal po avtonomnih načelih nego po načelih etatizacije. Ko se bo morda razpravljalo o vprašanju, kaj spada po svojem značaju in pomenu med zadeve, na katerih je država interesirana kot celota, in kaj naj se dodeli avtonomni krajevni kompetenci, bo treba poudariti, da je večina zdravstvenih vprašanj takih, da se brez škode za državo prepustijo manjšim upravnim edinicam. Koliko več lahko naredijo avtonomne upravne oblasti nego država, se prav lepo vidi iz primere med državnimi in banovinskimi bolnišnicami. Banovinske bolnišnice napredujejo, državne pa se s težavo le še vzdržujejo. Zdravstvo je navidezno nerentabilno. Kogar še ni uverila današnja socialnomedicinska propaganda, da je narodno zdravje največji kapital in da se vsote za obvarovanje tega zdravja prav dobro obrestujejo, se bo dal težko pregovoriti, da bi investiral javna sredstva v ustanove, ki ne prinašajo dobička v denarju. Zato je nevarnost, da bi pri razdelitvi med državne in pokrajinske kompetence nastalo barantanje. Tako se je v preteklosti že često zgodilo. Kako veliko je zanimanje za zdravstvo in z njim zvezana gospodarska vprašanja pri ožjih skupinah prebivalcev, dokazuje ustanavljanje posebnih zdravstvenih zadrug po nekaterih delih naše države, posebno v Vojvodini in Srbiji. Državna uprava je bila prisiljena podpreti privatno iniciativnost s posebnim zakonom in z materialnimi podporami. To gibanje pa je obenem dokaz, da niti država niti banovine niti občine niso znale in mogle v svojem delokrogu zadostiti potrebam prebivalstva. Zdi se, kakor bi bilo to gibanje dejanska nezaupnica dosedanjim stremljenjem sanitetne politike. Da mora ljudstvo segati po samopomoči, je dovolj jasen dokaz, da s tem, kar se mu je nudilo, ni bilo zadovoljno. Zdravstvena politika bo morala v bodoče prepustiti več vpliva na zdravstvene ustanove privatni iniciativi in krajevnim činiteljem. Njena naloga bo nadalje, da spravi ta stremljenja v zdrav in strokovno pravilen tir. Vodstvo in nadzorstvo bo moralo ostati v njenih rokah. O zdravstvu v Sloveniji imamo nekaj kritičnih prispevkov, ki so vredni pozornosti. Dr. Anton Brecelj8 je ob desetletnici Jugoslavjie napisal sistematičen pregled zdravstvenega dela. Pod naslovom »Zgodbe našega zdravstva in javnega skrbstva« je zbrano gradivo, ki nazorno kaže, po katerih potih je zdravstvo hodilo pri nas. Lansko leto je isti avtor" podal v banskem svetu kritično poročilo o naših sanitetnih razmerah. Referat je izšel v posebni brošuri, pa je, kakor vse kaže, njegova utemeljena kritičnost premalo vpoštevana. VI. Oris, ki v kratkih črticah prikazuje, katerim ideologijam je sledila zdravstvena politika in s katerimi težavami se je morala boriti, bi bilo treba izpopolniti s stvarnimi podatki o današnjem stanju ljudskega zdravja. Statistični pregledi natalitete in mortalitete, razprostranjenosti nalezljivih bolezni, razširjenja tuberkuloze, naraščanja splavov itd. bi se morali oceniti z različnih strani. To je ogromno delo, kateremu se je posvetil velik del medicinskih in socialnih publikacij. Gradiva je obilo nabranega v uradnih objavah, medicinskih časopisih in v poročilih zdravniških društev. Naloga onih, ki odločajo o smereh zdravstvene službe, bi bila, da bi dali to gradivo urediti po enotnih vidikih in da bi potem pretehtali, kje smo udarili preko meje, kje smo zaostali in kje smo delali bistvene napake. Brez sodelovanja zdravnikov ne bo mogoče zadostiti tem zahtevam. Sodelovanje zdravnikov pa bo plodonosno le tedaj, če bo zdravstvena politika pomagala stanu, da se otrese vseh tistih slabih vplivov, ki razkrajajo njegovo razsodnost in ga tirajo v nekritično zagrenjenost. Brez zdravega zdravniškega stanu je zdrava sanitetna politika nemogoča. Ustvariti je treba orodje, ki bo sposobno služiti prospehu zdravstvene kulture. Ko bo najnujnejše opravljeno, se bo zdravstvena politika lahko z večjim uspehom posvetila nalogam, ki jih je dosedanji razvoj že začrtal. Takrat bo tudi prišel čas, da se bo lahko dosledneje izvajal oni del zdravstvenega programa, ki ga je na prvem mestu naznačila uredba o ustrojstvu ministrstva * Slovenci v desetletju 1918—1928. Uredil dr. Josip Mal. Izdala Leonova, družba v Ljubljani, 1928. ” Dr. Anton Brecelj, Mladinsko skrbstvo in zdravstvo v Sloveniji. Izdala in založila kraljevska banska uprava Dravske banovine. Ljubljana, 1936. za narodno zdravje 1. 1920 z besedami »Skrb za napredovanje prebivalstva po številu, za zdravo potomstvo in za njegov nadaljnji pravilni razvoj«. Osrednja naloga zdravstvene politike je to. Njej naj bi služile vse biološke in socialne smeri, ki so se že doslej v zdravstvu uveljavljale, a še ne uveljavile. Skrb za posameznikovo zdravje — individualna ali kurativna medicina —• skrb za zdravstveni dvig kolektiva — socialna medicina in terapija — skrb za kvalitativno napredovanje prebivalstva — evgenika — vse to naj se naravna proti enemu cilju — jugoslovanski nacionalni medicini. Zdravstvena politika bo morala skrbeti, da se ne spotika še nadalje ob personalnih, stanovskih, političnih in drugih zaprekah, ampak da poskrbi za sintezo vseh stremljenj. Tako bo mogoče doseči cilj, za katerim stremijo vse, z različnimi metodami delujoče zdravstvene ideologije. DR. MIRAN KENK : VPLIV STROŠKOV NA RAZVOJ KONJUNKTURE Na uspeh podjetnikovega delovanja vplivata dva činitelja, namreč potrošek za nabavo, izdelovanje in prodajo obratnih in proizvajalnih dobrin ter tržne cene izdelkov. Cena nastane v svobodnem gospodarskem redu izven podjetnikovega obrata. V obratu je mogoče vplivati do neke meje edinole na stroške. To pojasnjuje važnost proizvajalnih stroškov, ki so najvažnejše vprašanje v kompleksu problemov o obratih. Stroški obsegajo vrednost dobrin, porabljenih za kako storitev, ki je lahko nabava, izdelava, prodaja ali pa poljubna kombinacija teh procesov. Nicklisch označuje stroške kot celoto izdatkov za vse, kar nabavi podjetnik od zunaj, torej izven obrata. Stroške delimo v fiksne, proporcionalne, degresivne, progresivne in končno regresivne. Vendar so tudi tako imenovani fiksni stroški (stroški, ki se morajo kriti, da je obrat sposoben proizvajati, torej stroški za stavbe, stroje in naprave, zavarovanja, uradniške plače itd.), stalni samo s stališča obrata kot celote, dočim so spremenljivi s stališča produkcijske enote. Pri spremembi obsega produkcije se namreč spremeni sorazmerje med temi fiksnimi stroški nasproti potrošku za proizvajalno enoto; fiksni stroški se znižajo, če se zviša produkcijski obseg, ter se dvignejo, če se produkcijski obseg zmanjša. Ti stroški so fiksni le v toliko, da ostanejo na isti višini, če izkorišča obrat svojo polno kapaciteto ali ne. Nastane torej vprašanje: ali se fiksni stroški glede na enoto storitve razvijajo pri spremembi obsega obratovanja sorazmerno ali nesorazmerno z obsegom obrata. To naj pokaže enostaven račun. Izberimo za to obrat s pretežno fiksnimi stroški, n. pr. muzej. Enota storitve naj bi bil en obisk (storitev bi bila v tem primeru pospeševanje izobrazbe, smisla za umetnost ali slično), primerjalna doba naj bi bil en dan. Fiksni stroški za upravo in vzdrževanje so enako visoki, če obišče muzej dnevno ena ali pa sto oseb. Ako obišče muzej v enem dnevu samo ena oseba, so fiksni stroški storitve x pri obisku sto oseb pa _2L . Fiksni stroški v razmerju z enoto storitve torej niso sorazmerni, nego padajo ter se sunkoma dvignejo, ko je dosežena ona točka, kjer degresija poneha (Degressionsschwelle), ako je n. pr. radi velikega obiska potrebno zvišanje števila nadzornega osobja. Potem postanejo zopet degresivni. Ta primer dokazuje, da so tudi fiksni stroški z vidika enote storitve podvrženi degresiji. Ni slučaj, da so podjetja s pretežno fiksnimi stroški le redko kdaj v zasebnih rokah, ampak so večinoma podjetja javnopravnega značaja. Zanje namreč ne veljajo zakoni svobodnega tvorjenja cen, kar otežkoča zasebnemu podjetniku račun rentabilnosti. Taka podjetja s pretežno fiksnimi stroški so n. pr. gledališča, muzeji, knjižnice itd. Degresija stroškov je pojav, da naraščajo stroški, kadar narašča obseg obratovanja, v manjši meri, kot pa se veča obseg obratovanja, da torej pada potrošek na enoto storitve. Schmalenbach' razlikuje z ozirom na obseg obratovanja sledeče skupine potroškov: najprej skupino fiksnega potroška, fiksno cono, ki obstoji iz onih stroškov, katere je treba neizogibno kriti. Na to cono je priključena degresivna cona, potem proporcionalna cona, t. j. cona normalnega obsega produkcije, kateri obrat služi. Končno nastane ob nadnormalnem obratovanju progresivna cona, recimo, da je nenavadno mnogo naročil in se za izvršitev plačujejo višje nadurne mezde. Ta cona izgine, če se razširi obrat ali zaposli večje število delovnih moči. Nicklisch2 deli »tržno cono« (t. j. ono cono, v kateri krijejo dosežene cene poleg dejanskega potroška še podjetnikov dobiček in obrestovanje kapitala) v degresivno cono, v cono optimalnega potroška in v progresivno cono. V svojem bistvu je Schmalenbachova proporcionalna cona identična z Nikli-schevo cono optimalnega potroška. Sam Nicklisch opozarja na to, da prav za prav ne gre za »cono«, nego samo za optimalno točko, ki se nahaja tam, kjer ravno preneha zmanjševanje potroška za enoto storitve. Pri tej točki, kjer se končuje degresija, so stroški najnižji in dohodek najvišji; od te točke dalje prevladujejo progresivni elementi stroškov. Ob učinku degresije stroškov se moramo zavedati, da obsega degresija stroškov tudi tako zvane fiksne stroške ter da degresiji niso podvrženi edinole proporcionalni stroški, torej predvsem stroški materiala in pa večina mezd. »Degresija stroškov vpije po nasičenju«, pravi Schmalenbach. S tem hoče povedati, da zahteva degresija čim intenzivnejše obratovanje. Struktura stroškov je v industriji, predvsem v produkciji množinskih predmetov, i) Grundlagen der Selbstkostenrechnung und Preispolitik, 5. izdaja, Leipzig 1930. -) Die Betriebswirtschaft, 7. izdaja, Stuttgart 1932. pretežno degresivnega značaja. N. J. Polak3 ugotavlja, da ne določa v industriji volumen produkcije samo faktičnega povpraševanja, nego se upoštevajo tudi stroški za produkcijsko enoto, da torej pospešuje možnost znižanja stroškov za produkcijsko enoto tudi produkcijo samo. Potemtakem si prizadeva industrija, ki dela z rastočim dohodkom, produkcijo povečati neodvisno od trenutnega povpraševanja. Obrati se razširjajo, kapaciteta naprav se veča; pri tem pa tiščijo posamezni obrati v boju za produkcijsko torišče tekmece pod tržno ceno. Učinek degresije stroškov je torej dvojen: na eni strani se razširja produkcijski volumen, na drugi strani se v svobodnem gospodarskem redu, to je pri svobodnem tvorjenju cen na tržišču, niža cena radi večanja produkcije. Preden se pojavijo te posledice, ni samo možno, da se med daljšo konjunkturno dobo prekomerno razširijo obratne naprave, nego je zaradi nagnjenja industrije k prekomernim investicijam to celo verjetno. Akumulirani dobički so se uporabili za razširjenje obratnih naprav, da bi se povečala kapaciteta. To je privedlo končno do hiperkapacitete, ki običajno oznanja konec ugodne konjunkturne periode. Schmalenbach ugotavlja, da si prizadeva proizvajalec razširiti produkcijski volumen do točke minimalnih stroškov in minimalnega dobička, kljub temu, da tržišče ne more izdelkov absorbirati. Da bi razširil produkcijski volumen, gre pod cene konkurentov in prodaja ono dodatno količino, ki jo mora proizvajati, da doseže optimalno točko, po ceni proporcionalnih stroškov; prvotna glavna količina pa itak že krije ostale stroške. Tak je položaj s stališča produkcije. Poglejmo si ga sedaj s stališča povpraševanja. Pri hiperprodukciji prisilijo posamezni obrati svoje konkurente k temu, da obratujejo z izgubo, kar zmanjšuje ljudske dohodke (deflacija dohodkov). Zaradi tega pade kupna moč konzumen tov in število kupcev. S tem se zoži obseg učinkovitega povpraševanja. Vzporedno s hiperprodukcijo se zoži tudi krog interesentov, voljnih in sposobnih za kupovanje. Ta zveza, ki bazira na neštevilnih odnosih v gospodarstvu, samo radi tega ni docela jasna, ker je tržni mehanizem izredno kompliciran. Hiperprodukcija, ki jo povzroča prekomerna kapaciteta, ter manjšanje kupne moči konzumentov vodita do tega, da se cene, ki jih je mogoče doseči na tržišču, bližajo vedno bolj produkcijskim stroškom, dokler končno ne padejo cel6 pod nje. S tem se zmanjšajo ali celo usahnejo dohodki producentov, kupna moč konzumentov pada nadalje: na tržišču se pojavljajo jasni simptomi depresije. Položaj se lahko poboljša edinole s tem, da se poveča povpraševanje konzumentov, ali pa da se izvršijo znatne spremembe na strani producentov. V prvem primeru gre za preusmeritev povpraševanja. :l) Grundziige der Finanzierung mit Riicksicht auf die Kreditdauer. Berlin, Wien 1926. (Primer: v začetku depresije se zmanjša prodaja avtomobilov in motornih koles. Pri daljšem trajanju depresije se marsikdo, ki je prvotno nameraval kupiti avto, odloči za nakup motornega kolesa. Na ta način se dviga povpraševanje po motornih kolesih ne samo vkljub, nego celo radi depresije.) V drugem primeru sta dve možnosti: ali izpadejo iz konkurence oni obrati, katerih produkcijski stroški so najvišji, ali pa se obrati z istimi interesi združijo v bolj ali manj trdne zajednice (n. pr. konvencije, kartele, fuzije). Videli smo, da je vzrok motenj na tržišču v tem, ako se razširi obseg produkcije, a se istočasno učinkovito ne poveča povpraševanje. Vzrok je torej nesorazmerje med produkcijo in potrošnjo. F. Schmidtova teorija o gospodarskem obtoku4 nazorno ilustrira te zveze. Po Schmidtu se v gospodarstvu stalno pretakata druga proti drugi dve struji: struja dobrin ali stroškov in struja dohodkov. Kar na eni strani predstavlja produkcijske stroške, so na drugi strani dohodki delavca, dohodki dobavitelja surovin itd. Vsi stroški so torej obenem dohodki. Da se lahko pobližje bavimo s tem, je potrebno pojasniti dva pojma: fond stroškov in fond dohodkov. Fond stroškov je celota vrednot, ki jih potrebuje podjetnik za kritje produkcijskih stroškov. Fond dohodkov je celota v gospodarstvu za nakup razpoložljivih dohodkov. Fond dohodkov pade, če se znižajo ali izginejo dobički radi prekomerne ponudbe. To vpliva tudi na drugo stran enačbe, ker ni več dovolj sredstev, da bi se nadoknadili stroški nadaljnje produkcije v istem obsegu. Nastane pomanjkanje denarja. Ker trgovski promet neprestano teče, se oproščajo z neprestanimi prodajami vedno nova sredstva, s katerimi je mogoče plačati nove stroške. Kriza, ki je nastala zaradi razširjenja produkcije, se bo pretvorila v ugodno konjunkturo šele tedaj, kadar se obtok preusmeri v nasprotno stran, bodisi da da impulz produkcija, bodisi odjem. Zaradi napredujočega tehničnega razvoja je nastala močna degresija stroškov (pretvoritev proporcionalnih v fiksne stroške), ki vodi k povečanju produktivnosti. To povzroča motnje v enačbi trgovskega prometa. Vidi se torej jasna zveza med degresijo stroškov in obsegom produkcije. Kakor smo že spoznali, vpliva degresija stroškov posebno močno na industrijo množinskih predmetov, kot n. pr. železa, jekla in na rudarstvo, kakor tudi na vse obrate z izrazito delitvijo dela. Te obrate karakterizira izrazita degresija stroškov; zato so zelo občutljivi za nepopoln obseg obratovanja. To so posebno obrati za izdelovanje proizvajalnih sredstev. F. Schmidt5 razlaga na primeru proizvajalnega sredstva — surovo železo — •') F. Schmidt, Die Industriekonjunktur — ein Reohenfehler. Berlin 1927. — Primerjaj tudi: isti: Die organische Tageswertbilanz, 3. izdaja, Leipzig 1929. — Der Wiederbeschaffungspreis des Amsatztages in Kalkulation in Volkswirt- schaft. Berlin 1923. 5) Die Industriekonjunktur — ein Rechenfehler. Berlin 1927, ter delno potrošne dobrine — premog,— kako različno vplivajo konjukture na ti dve dobrini. Dokazuje, da se spremembe konjunkture pojavljajo močneje pri industrijah proizvajalnih sredstev, nego pri onih industrijah potrošnih dobrin. Verjetno vpliva razen drugih okoliščin na tak potek konjunkture tudi specialna struktura stroškov v industriji proizvajalnih sredstev zato, ker povzroča njihov delovni sistem degresijo stroškov v večji meri, kot pa pri industrijah potrošnih dobrin. Iz teh odnošajev med degresijo stroškov in obsegom produkcije smo spoznali tudi odnošaje med degresijo stroškov in razvojem konjunkture ter medsebojne zveze med konjunkturo in strukturo stroškov; zato je razumljivo, da so nastala v zadnjem času stremljenja, temeljito proučiti probleme manjših in srednje velikih obratov, katerih stroški so bolj proporcionalni, znižati točko optimalnega dohodka in tako izravnati potek konjunkture. S tem naj bi se ozdravilo današnje gospodarstvo. Saj spadajo kolebanja mezd ter brezposelnost, ki spremljajo močne fluktuacije konjunkture, med najbolj zle pojave sedanjega gospodarskega reda. ANTON LAJOVIC: PRAVO, SODOBNOST IN KASACIJA Paul Valery je imel pred kratkim predavanje pod naslovom »Politique de l’esprit«; opozarjal je na to, kako je sedanji čas deloma vsled novih tehničnih pridobitev ves v velikem preoblikovanju in presnavljanju vseh dosedanjih vrednot življenja, da se zdi, kot da živimo v popolnem kaosu. Vendar pa človeški duh išče z vsemi napori, da bi v tej zmedi in v vrvežu našel trdnih točk in z njih dobil zanesljiv pregled in novih smeri za svoje ravnanje. Prav ista potreba orientacije je vedla tudi do sledečega razmišljanja o važnem delu narodnega duhovnega življenja, ki ga predstavljajo baš naše pravno življenje in pa institucije, kojim je posebno poverjena gojitev prava. Glede tega, kakšen je cilj in namen prava ter organov, ki naj izrekajo pravo, se borita v pravni filozofiji za zmago dve struji, ki dajeta vsaka zase pravu samo po en cilj in namen. Prva trdi, da je smisel vsega prava red, druga pa podčrtava pravičnost. Zdi se, da vsaka od teh dveh struj motri pravo raz drugačen socialni vidik. Ce gledamo na pravo z vidika države kot organizacije, v kolikor je njeno delo usmerjeno na življenje znotraj organizacije, je potrebam take organizacije že zadoščeno s tem, ako je v organizaciji napravljen in vzdrževan: red. Gledano torej z vidika same države, bi bila pravilna ona doktrina, ki vidi kot zadnji smisel prava edino red . Toda, če bi šlo samo za red, bi docela zadoščalo, da bi imeli samo eno stopnjo sodišč. Z njihovim izrekom bi bil spor končan in s tem red vzpostavljen. Zgolj z vidika reda ni mogoče razumeti, da imamo za ureditev sporov, ki jih naj rešujejo sodišča, po dve ali celo tri instance. Prav institucija dveh ali treh instanc kaže, da ne gre samo za ostvaritev reda, temveč da leži poudarek tudi na tem, kakšne vrste red naj se ostvari, da torej ni vseeno, četudi bi bil to slab red, temveč da gre za to, ne, da se ostvari najboljši red — tako pretenciozni ne moremo biti — temveč da se ostvari čim boljši red. S tem pa že prihaja v poudarek kvaliteta reda. A obenem smo se prav močno približali nasprotni filozofski struji, ki poudarja pravičnost kot smisel prava. Toda od kod pride, da država, ki uvaja institucijo več pravdnih stopenj, odstopa s tem od izključnega vidika, ki se edini tiče njenega interesa kot organizacije? Zdi se mi, da je družba s svojimi družbenimi ideali in vrednotami tista, iz katere edino more izrasti gledanje na pravo tako, da vidi prava zadnji smisel v pravičnosti. Da se torej ne more zadovoljiti s samim redom, če naj bi bil kakršen koli, temveč da se more zadovoljiti le z dobrim redom, ki je zanjo istoveten s pravičnim redom. Moram namreč poudariti, da za nas država nikakor ne sovpada z družbo v državi, in to niti v moderni totalitarni državi. Država je namreč organizacija, ki navzlic svojim širokim kompetencam s svojimi organi in uredbami še daleč ne objema celotnega življenja družbe, ki živi v državi. Zlasti ne more objeti produktivnega življenja te družbe, ki je baš kot ustvarjajoča energija po nujnosti stvari avtonomna. Družba v državi je nosilec celotnega narodnega fizičnega in duhovnega življenja, dočim država kot njena organizacija, kot produkt te družbe, objema le majhen del družbinega življenja, pa najsi bi bila država še tako totalitarna. Ozir na kulturni nivo družbe je tisti, ki je primoral državo, da je v svojem odnosu do prava opustila vidik golega reda in ga strnila z vidikom kakovosti reda in torej z vidikom na pravičnost. Ker dokazuje institucija dveh ali treh instanc v svojem bistvu, da se je hotela s tem zajamčiti čim boljša kvaliteta reda, je s tem v skladu nazor, da dobiva z rastočo instančno stopnjo rastoč poudarek ideja pravičnosti in manjši poudarek ideja reda, dasi tudi ta ne more priti docela ob svojo veljavo. Iz tega izhaja, da ima najvišja instanca dolžnost, ostvariti maksimum pravičnosti ob naj večji formalni svobodi. Ker mora organiziranje sodstva računati s tem, da bo moralo poslovati z ogromnim sodniškim osebjem različne intelektualne in moralne nadarjenosti, je seveda neizogibno, da za normalno funkcioniranje tega aparata Ustvari precizno izdelane smernice, torej točne formalne zakone, točne po-stopnike. Toda nikdar ne smemo prezreti, da so ti postopniki le sredstvo, s katerim naj se normalizira postopanje najrazličnejše nadarjenega sodniškega personala in da naj to sredstvo le služi. Služi naj kakovosti sodstva. To funkcijo formalnega prava praksa le prerada prezre in ravna s formalnim pravom, kot da je to samo sebi namen; skratka vidi v pravu le: red. Baš v pogledu formalnega prava je značilno, da daje razvoj tega prava sodniku tem večjo svobodo, čim bolj raste kulturna stopnja družbe in s tem sodstva, ki naj uporablja formalni zakon. (Naj opozorim samo na globoko razliko, ki so jo kazali predhodniki naših postopnikov s svojo vezano dokazno oceno, nasproti svobodni dokazni oceni v sedanjih postopkih. In vendar ni bilo slišati nikakih pritožb, da bi se zlorabljala svobodna dokazna ocena.) Ko je torej razumljivo, da ima večjo vlogo zlasti na prvi stopnji formalno pravo, ki zadostuje predvsem zahtevi po redu, se mora v višjih instancah premakniti težišče napora z vidika reda na vidik pravičnosti. Zgoraj smo poudarjali, da klic po pravičnosti izhaja iz duhovnih potreb družbe. Četudi si mogoče posameznik v tej družbi predstavlja, da je pravičnost ena sama in večna ter takšna, da si jo mora tudi vsak drug človek samo tako predstavljati, vendar ne more biti dvoma, da je oni ideal, ki ga hoče določena družba označiti z nazivom »pravičnost«, odvisen od celotnega sistema idealov in vrednot, kakršnega si je zgradila družba skladno z duhom časa in s svojim kulturnim stanjem. Tudi ta pravičnost, ta trenutni družbeni ideal, je podvržen menjavam, kakor hitro doživi družba kakršne koli globlje izpremembe v sistemu ostalih svojih idealov in družbenih vrednot. Skratka: tudi pravičnost in njena uporaba na razmerja posameznikov sta bistven del družbine in narodove duhovne kulture. Kakor je za vsako duhovno kulturo, tako je tudi za pravno kulturo in torej za kulturo pravičnosti tradicija ogromen faktor. Tem večji je in tem bolj ga čutimo, čim daljša je tradicija, čim skrbneje je izoblikovana in v čim močnejši kulturni preteklosti so vraščene njene korenine. Dasi oblikuje tradicija sodobno kulturo, vendar ni njen edini faktor; sodobna kultura, ki ne bi imela drugega oblikovalca kot samo tradicijo, bi polagoma umrla. Manjkalo bi ji ravno tega, kar ji daje vsakočasno vrednost in ceno, namreč priliv novih, svežih življenjskih sil. Te prinašajo novih vidikov in novih tvorb; a tega ne morejo drugače, kakor da rušijo v tradiciji vse ono, kar se protivi sodobnim vidikom in novim duhovnim potrebam novega življenja. Kakor si ni mogoče misliti kulture sploh brez tradicije, tako si tudi ni mogoče misliti močne in rastoče kulture brez kritike njene tradicije. Vsled take kritike pa morajo iz nje odpasti vse one dogme in vse one vrednote, ki niso več v skladu z naziranji in duhovnimi vrednotami baš živeče družbe, kadar življenje te družbe ustvarja potrebo, postaviti sožitje ljudi na drugačne temelje in jih vrednotiti na drug način, kakor so to delale predhodnice te družbe v preteklosti. Kakor ustvarjanje novih vrednot in načel za novo življenje ni lahko — ne samo fizično, tudi duhovno rojstvo naj bo zvezano z mukami, tako je usojeno človeku — je nemara še z večjim naporom zvezano to, da se postaviš v nasprotje s tradicionalnimi dogmami in vrednotami, jih vržeš z oltarjev ter jih nadomestiš z novimi svetniki na istem mestu. Toda če naj bo duhovna kultura živa, mora vzeti družba tudi to breme na svoja pleča. — II — S kulturo prava in pravičnosti kot delom splošne duhovne družbine kulture ne more biti drugače. Vrhovno sodišče mora po svoji včlanjenosti v družbi biti centralni organ za gojitev pravne in pravičnostne kulture v praksi. Družba in tudi država pričakujeta od njega izrekov, ki naj predstavljajo ne samo avtoritativni višek pravniške kulture (ne torej samo čisto juristične kvalitete, kakor jo pravniki kot stan cenijo), temveč ki naj obenem pomenijo najčistejši izraz pravičnostnega občutenja vse družbe. Da pa doseže tak izraz, ne more zadoščati vrhovnemu sodišču samo gojitev tradicije, bodisi pravniške ali pravne ali pravičnostne (ti trije izrazi se med seboj nikakor ne krijejo), temveč ima vrhovno sodišče težjo odgovornost, namreč ustvarjati odločitve, ki ustrezajo čustvu pravičnosti sodobne družbe. To pa se obenem pravi, da je treba zavreči marsikatero pravno dogmo, ki živi samo vsled zakona vztrajnosti, dasi je čisto nesodobna, zasidrana v premagani filozofiji preteklosti, in da zato, ker je v popolnem neskladu s sodobnim nazorom na svet in na državo, ne le ne zasluži, da bi se ohranila, temveč zasluži nasprotno samo to, da jo damo v muzej odloženih družbenih vrednot, kakor odlagamo historične kostume. Med onimi ideali premagane preteklosti, ki so posebno potrebni ne samo kritike, marveč tudi detronizacije, sta zlasti dva, katerih se je v ozkem okviru članka treba dotakniti na kratko. To je misel o božanstveno vladajoči vlogi državnega prava ter o mistični avtoriteti državnih organov. Najsi se je v zadnjih desetletjih v Evropi izpremenilo naziranje vodilnih pravnih filozofov o državi in njenem pravu nasproti naziranju, ki je vladalo v XIX. stoletju, vendar stojijo še danes široke mase pravnikov, ne da bi se tega določno zavedale, pod močnim vplivom one filozofije o državi in o pravu, koje najznačilnejši reprezentant je bil Hegel. Njemu je bila država najvišja oblika, dokončno utelešenje objektivnega duha in nekaj zemsko-božanskega. Ko pa je našemu pravniku država glavni, nekateremu celo edini tvorec prava, je prav blizu misel, da ima božanstvene lastnosti tudi pravo, ki ga daje država. Tako daje naš praktični pravnik zakonodavcu, ki mu je mistični dvojnik mistične države osebnost ali celo mogočna dvojno-edina osebnost, božanstvene oblike: zakonodavec je nezmotljiv, je vsega-veden, vidi vse, ne prezre ničesar. Zato vsebuje nadčloveške vrline tudi njegova enunciacija, pisani zakon: njegov jezik je nadčloveško dovršen, vsaka beseda polna mistične dognanosti in skrivnostnih globokih pomenov; v njegovem tekstu ni nič preveč, nič premalo, nič izpuščenega, nič prezrtega, vsak navidezen nedostatek je poln čudežne pomembnosti. Kaj je bolj razumljivo kot to, da praktični pravnik devotno uklanja pred tako nadčloveško manifestacijo božanstveno-mističnega zakonodavca svoje mišljenje in da pojmuje s .strahopočitanjem’ vsako najmanjšo besedico zakona kot globoko in trdno zasidrano, nepremično sestavino ene same resnice. Tak filozofski odnos do države in prava najbolje razloži, zakaj vlada še danes v vsej praksi tako odločilno čisto besedna razlaga zakona, ki je pripravljena na ljubo črki zakona trpeti tudi izrazit nesmisel, vsa zaverovana v plitvino besede in prepričana, da dela po zakonu, ko tišči svojo glavo med posamezne besede kakor noj svojo v pesek. Tako smatra naša pravna praksa, če ne pozna svoje sociološke pozicije in važnosti, da stoji pod zakonom, kakor pod nebesnim svodom, vedno v vlogi podrejenosti in malo-pomembnosti, tako kakor je mravljinec neznaten v vsemirju. A čim vzamemo državi božanstveni značaj in vidimo v njej skladno z demokratičnim naziranjem naše dobe le družbeno organizacijo, ali pa s finejšo nianso, le socialno koordinacijo, osnovano na medzavisnosti (inter-dependence, kakor jo označuje francoska doktrina), postane s tem tudi zakon, ki ga izdaja država, le čisto navadna človeška tvorba. Pa najsi ga je koncipiral posameznik ali najsi je delo skupine učenjakov, neizogibno nosi sledove človeške nedostatnosti, hibe in pomanjkljivosti. Njegov jezik in njegovi izrazi so nujno nedostatni, dvoumni in oscilirajo v raznolikih barvah, prav tako kakor je sploh človeški jezik le nedostatno sredstvo za izražanje človeških misli. Prav to spoznanje mora ustvariti čisto drugačno obliko razlage zakona, namreč naravnost nasprotno besedni. Zakaj le takrat se bo mogoče dokopati do prave misli človeškega in prav nič mističnega zakonodavca, če se oziramo vedno na celotno zamisel zakona, če ne vtikamo nosa med posamezne besede, temveč imamo oči uprte v ves obok zakonove miselne zgradbe. Zato je drugačen tudi položaj državnih organov, ki ravnajo s pravom. Če opremimo državo z božanskim sijajem, se nam zdi tudi avtoriteta njenih organov nadčloveška; če pa vidimo v državi socialno koordinacijo, izgubi avtoriteta državnih organov mistični sijaj, a ohrani samo ono moč, katero ji more dati po svojem kulturnem in moralnem nivoju družba v državi. A tudi izreki državnih organov, torej tudi najvišjih sodišč, ne morejo imeti onega svetega sijaja, kakor v namišljeni božanstveni državi. Ne more biti državnih organov stvar, da bi kakor z visokega prestola oznanjali nezmotljive resnice, temveč morajo biti že zadovoljni, če v konkretnem primeru najdejo po možnosti naj pravilnejšo in najpravičnejšo rešitev. Ideal enotnosti jurisdikcije je skladen z mistično avtoriteto božanstvene države, ki pozna samo eno resnico in pravico, to je ono, ki jo sama hoče. A isti ideal se pokaže kot lažni ideal, če je zakon navadna človeška tvorba. Skratka: če je država božanstveno bitje, potem je nujno, da morajo biti državni organi nasproti državnim zakonom kot božanstvenim emanacijam le v razmerju globoke podrejenosti; če pa pojmujemo državo z demokratičnega zrelišča, so državni organi, kadar izdajajo po državnih zakonih pravne izreke in ukrepe, koordinirani zakonodavcu. —n — Zato ne more zadoščati vrhovnemu sodišču samo gojitev tradicije, temveč mora stremeti za tem, da ustvarja odločitve, ki ustrezajo pravičnosti sodobne družbe. Prav ta pa zahteva neprenehljivo kritiko dosedanjih pravno teoretičnih dogem. A prav tako pojmovana naloga zahteva od kasacijskih sodnikov največjega, pa tudi najplemenitejšega napora. Ona je edina sposobna dati pisanim zakonom države vitaliteto in dolgo življenje. Saj so zakoni po svoji naravi, pa naj so še tako moderni, obsojeni, da so izraz preteklosti, t. j. izraz one dobe, v kateri so se rodili in ki že ta hip zapada preteklosti. Saj ima končno vsaka zakonita ureditev namen, da hoče biti razumna ureditev, toliko razumna, da se bodo po njej urejevale življenjske prilike družbe, ne samo v trenotku rojstva zakona, temveč tudi v kasnejših dobah. Toda razum je za družbo vedno samo to, kar je v skladu z družbenimi časovnimi ideali. Skratka, nujno konservativnost zakonskih predpisov mora stalno spremljati načelo: vedno v skladu s sodobnimi ideali in s tem pravično sojenje vrhovnih sodišč. — ti — O B Z O R N I K Dr. Niko Zupanič programom političnega osvobojenja in zedinjenja vseh južnih Slovanov — pa Nemo propheta in patria, to spozna-