Had OhldiAneo 1965 - XXXIX Na gornji sliki vidimo v sredi našo misijonarko s. Rozalijo Brilej, ko skupaj s sosestrami in otroci poje na koru misijonske cerkvice na Formozi. — Spodnja slika pa kaže s. Anico Miklavčič (druga od desne, najmanjša) v skupini so-sester in treh gojenk na Japonskem. FINANCIRANJE MISIJONOV Financiranje misijonskega dela po svetu je nerešen problem. Niti ni sistematično urejeno niti se ne izvaja na uspešen način niti ne zadošča. Zato mora ta „največja in najsvetejša med vsemi katoliškimi dejavnostmi" (Pij XI.) večinoma živeli od prosjačenja. Razpolitizacija misijonstva. Vzdrževati ga začne Cerkev Veliko misijonsko delo 16. do 18. stoletja, ki se je začelo s Frančiškom Ksaverijem in se s francosko revolucijo skoraj sesulo, so v glavnem financirale kolonialne sile Španija, Portugalska in Francija. Cena za to je bila politiza-c'ja misijonov. Z revolucijo in sekularizacijo se je začela razpolitizacija misijonskega dela. To je prisililo Cerkev, da misijone sama financira. L. 1822. je v Franciji nastala Družba za širjenje vere; sledile so ji neštete misijonske in Pomožne ustanove. Namesto vladarjev in vlad je financiranje prevzelo kotorsko ljudstvo: iz opazovavca in občudovavca je postalo odločilen sodelavec Pd svetovnem misijonskem poslanstvu Cerkve. S tem vred je med ljudmi začela rasti domačinska misijonska zavest. Pij XII. je povedal: „Ne moreš biti kato-'iški, če ni v tebi svetovne misijonske zavesti." To vzdrževanje je slabo urejeno Vprašanje pa je, če je to sodelovanje katoličanov pravilno urejeno. Ali n' preveč razkosano? Ali ni nezadostno?? Ali ni dejstvo, da ga mora vzdrže-vati in pospeševati ogromna in draga propaganda? Ali je na dosedanji način Mogoče učinkovito in solidno financirati 770 misijonskih pokrajin, ki jih ima na skrbi Propaganda? Za domače škofe in duhovnike, ki vedno bolj jemljejo misijonsko delo v svoje roke, je ta način gotovo nevaren, saj nimajo — kot tuji misijonarji — Finančnega ozadja imovite Cerkve v Evropi in Ameriki. Zato poganjajo na Zahodu v tek denarne akcije, pisarijo pisma za miloščino, se odpravljajo na ^aga potovanja, da kaj izprosjačijo. Mlade Cerkve so po večini mnogo preveč ubožne, da bi se mogle same vzdrževati, dasi bi jih bilo k temu treba bolj Zavestno vzgajati. Vzdrževanje ne zadošča Zaključki, do katerih je prišel na svojem potovanju po vzhodni Aziji 'fisgr. Jean iadot, predsednik papeške Družbe za širjenje vere v Belgiji, so v*nemirljivi (prim. Documents UMC XXV, okt. 1964). Opozarja predvsem na *ri probleme: 1.) Za mnoge misijone so laični katehisti življenskega pomena. Ali je dovolj, da jim financiramo le šolanje? Ali ni potrebno, da so potem plačani slanu primerno? Ce ne, imajo popolnoma prav, da si poiščejo bolje plačano službo, in v tem primeru so za misijone izgubljena tudi denarna sredstva, s katerimi so se izobrazili. Kako pa je, če naj bodo katehisti primerno plačani, naj pokaže tale primer: Cerkev na Taivanu (Formoza) ima za svojih 270.000 katoličanov 1.400 laičnih katehistov; 600 od njih ima polno izobrazbo in zanje bi bilo treba letne plače 1.600 nemških mark letno za vsakega, za ostalih 800 pomožnih katehistov pa naj bi letna plača prišla na 880 nemških mark letno. To da skupaj 1,6 milijonov nemških mark na leto. Kongregacija za širjenje vere more Cerkvi na Taivanu za vse potrebe poslati samo 724.000 mark. 2. ) Nekaj podobnega velja tudi za domačo svetno duhovščino. Bolni in ostareli duhovniki žive često v zelo težkih okoliščinah. Ta skrb hromi njihovo apostolsko delovanje in jih sili v donosne stranske zaposlitve. Papeška ustanova sv. Petra skrbi samo za njihovo šolanje, pa' še za to zmore prispevati le 60% potrebnih sredstev. 3. ) Velike pošiljke zadnjih let so omogočile v misijonih zgraditev mnogih bolnišnic in šol. Ali pa je bilo zadosti premišljeno, koliko bo poslej treba za vzdrževanje teh ustanov z osebjem vred? Akcije za pomoč misijonom, posebno če so obrnjene v določen cilj, prinašajo dragocene darove. Morejo pa sčasoma postati tudi skušnjava. Zbero sredstva za nekatere naloge, medtem ko je za druge, tudi važnejše naloge premalo denarja. Zahtevajo za svoje cilje nesorazmerno dosti ljudi, pozornosti, truda, časa — in to manjka potem drugim ciljem. Ali niso dušnopastirske naloge zato včasih prikrajšane na račun šol in dobrodelnosti? Slaba plat rastočih prispevkov za misijone Neprestano obleganje ljudi z denarnimi nabirkami gotovo škoduje ugledu verskega poslanstva Cerkve. Saj se more zazdeti, da obstoji predvsem v prosjačenju denarja. Janez XXIII. je svaril pred zmotno mislijo, ki hoče misi-jonstvo pahniti na ravnino kakega posvetnega opravila. Da gre pri darovanju za misijone za „zmagoslavje požrtvovalnosti"? Škofje na koncilu so bili mnerfja, da je treba previdnosti v vporabi velikih besed. Med laiki je čutiti rastoče nezadovoljstvo z neprestanimi denarnimi akcijami. Porast darov za misijone ni nujno znamenje rastoče verske in misijonske zavesti. Saj so prav na cerkvenem zboru ugotovili, da se manjša število misijonskih poklicev. Nad tem se je treba resno zamisliti. Potreben je sistematičen načrt Izkušeni misijonar o. Nikolaj Maestrini, ki je deloval na Kitajskem 20 let, potem ustanovil v Hongkongu Katoliško društvo, zdaj pa je vodja Milanskega semenišča za zunanje misijone v Združenih državah, se je pred kratkim zelo kritično izrazil o misijonih. V reviji „Mission! cattoliche" (okt. 1964) piše: „Najbrž ni nobenega drugega delovnega torišča v Cerkvj, ki bi bilo bolj neurejeno, kot je misijonski apostolat. Zmešnjave, razbitost, medsebojne motnje, spori med pobudami misijonskih organizacij (teh, ki pošiljajo misijonarje, in teh, ki podpirajo misijone z denarjem), pa temu sledeče razmetavanje človeških in denarnih sil — vse to< je resnično dokaz za božji izvor Cerkve! Nobeno svetno podjetje ne bi preneslo takih razmer. A dejstvo, da je Cerkev 1(J2 božja, nas ne odveže dolžnosti, da spravimo v misijonsko delo več reda in uspešnejše metode." Treba je začrtati dinamičen načrt financiranja, ki naj zajame ves svet. Upošteva naj vse vire v Cerkvi — inozemske in domače — in jih sistematično in po potrebah misijonskega dela (in ne po propagandni spretnosti ali osebnem nagnjenju) razdeljuje. Tako bi dosegli vsaj urejeno in zadostno temeljno financiranje, in misijone in misijonarje rešili prosjačenja. Temeljno financiranje misijonov O. Maestrini predlaga za financiranje svetovnih misijonov tale postopek: Vse župnije in škofije naj prispevajo 10% dohodkov za misijonsko delo. To naj ne le reši problem financiranja misijonov, ampak naj tudi vcepi vesoljno niisijonsko poslanstvo v življenje župnije, škofije, celotne Cerkve. Posebnost tega načrta je, da se opira na socialno strukturo Cerkve, ne na posamezne kristjane — te je še zmerom mogoče pritegniti, a ne za temeljno financiranje. Tudi v zavrnjeni misijonski skemi je bil predlog, da bi škofije imele dolžnost oddati sorazmeren del svojih dohodkov za evangeliza-cijo človeštva. Reden prispevek škofij, župnij in redov Financiranje misijonov naj se torej ne opira na nove posebne akcije in nabirke, kar bi zadelo tistih 47% ali manj vernikov, ki redno hodijo v cerkev, fnarveč škofija in župnija kot krajevni zastopnici vesoljne misijonske Cerkve naj bi v duhu apostolske revščine prispevali ta določeni in redni prispevek misijonom. Ni nujno, da znaša ta prispevek ravno 10%, važno je, da nastane Po varčevanju, žrtvi, odpovedi nepotrebnim izdatkom („nepotrebnim" glede na odgovornost vsake škofije in župnije za svetovne misijone). N. pr.: ali niso zadosti trije zvonovi? čemu naj bi jih bilo pet? Ali bo potem več ljudi Prišlo k službi božji? Kaj reči k temu, da se prav med misijonsko pobožnostjo nabirajo prispevki' za novo okno („čisto nepotrebno", kot zatrjujejo ljudje) lastne cerkve? Ali se tu svetovno misijonsko poslanstvo jemlje resno? Dolžnost prispevka naj bi veljala tudi za redovne skupnosti in za vse cerkvene ustanove, šole, bolnišnice, društva. Torej nekak misijonski davek na skupnost namesto doslej običajnega davka na posameznike. Tedaj šele bo Vsa Cerkev v vseh svojih delih resnično vpletena v svoje misijonsko poslanstvo. Materialna „izguba", ki bo tako zadela škofijo, župnijo, redovno hišo, bo več kot izravnana v dušnopastirski bilanci farnega in redovnega življenja: pridobila bo- duhovnost. Vse kaže, da bi bil to zdravilen recept za cerkve in samostane bogatih zapadnih dežel, ki stoje pred skušnjavami blagostanja v tehnokratični civilizaciji, ali pa so s tem že okuženi. V duhu uboštva To, da je Pavel VI. položil tiaro na oltar „za uboge", ne sme ostati prazna kretnja, in beseda o „Cerkvi ubogih" ne sme ostati votlo geslo. Ce se Cerkev 2a to odloči v prepričljivih dejanjih, če dado v tem škofija, župnija in redovna biša zgled, potem bo izginilo tudi med verniki nerazpoloženje do „večnega prosjaštva“. Tedaj se bodo dali potegniti za seboj s prepričano ne pa nejevoljno pripravljenostjo za žrtve. Poglobitev misijonskega duha Opisani program financiranja more brez večjega upravnega aparata zagotoviti osnovna sredstva za misijonsko delo po vsem svetu. Na tej podlagi bi ostalo še mnogo priložnosti za prostovoljne darove. Skrb za denar ne bi več bila odprto ali pa zakrito vprašanje št. 1 v misijonstvu. Posebne akcije za zbiranje sredstev bi se skrčile na zdravo mero in s tem bi se prihranilo mnogo truda in ljudi. Ti se morejo potem mnogo koristneje vpreči v misijonih samih ali pa v duhovno - religiozno poglobitev zaledja. Prav pomanjkanje te globine v zaledju je veliko obžalovana šibkost. Misijonsko gibanje v zaledju je preveč enostransko in preveč „propaganda", „pridobivanje", „reklama" in „prosjačenje za denar", pa še razklano v neštete posamične okcije. Več ljudi se mora posvetiti misijonski vzgoji in oblikovanju vernikov. V Nemčiji so že poskusili s tem pri verskem pouku in izdali primerne učbenike. Prenovitev in poglobitev vsega misijonskega dela je v duhu koncila. Taka teološko - verska prenovitev bi odpravila težave v materialni pomoči misijonom, predvsem pa bi končala s pomanjkanjem in nazadovanjem misijonskih poklicev. Denar še zbobnaš s kričečimi pozivi, milosti in poklica pa ne. Ta poganja le na poglobljenem verskem življenju, ki se čuti soodgovorno za misijonsko akcijo v svetu. Generalni štab misijonov Vsekakor bi preobrazba osnovnega financiranja misijonarje rešila beračenja. Potrebna pa bo tudi mnogo bolj sistematična ureditev misijonskega dela> in mnogo tesnejše sodelovanje vseh misijonskih sil pod vodstvom škofov, zajemajoč cele pokrajine. Tako je predvidevala že zavrnjena shema o misijonih, ko je predlagala ustanovitev „osrednjega sveta za evangelizacijo", ki naj nastane pri Propagandi in naj vanj pridejo zastopniki škofov, misijonskih družb in papeških pomožnih ustanov. Upati je, da bo koncil uresničil tak pomožni organ, ki ga je kardinal Frings imenoval generalni štab svetovnih misiijonov. (Po članku „Nerešeni problemi“, ki ga je v revijo „Die kotholischen Missionen" napisal jezuit Josef Alb. Otto iz Bonna (januar - februar 1965, str. 8-13.) Duh koncila, duh ekumenizma, duh enakosti in bratstva, pa ljubezen Kristusova nas priganjajo, da molimo, darujemo za misijone in, če Bog kliče, tudi gremo v misijone, ne da bi morali misijoni šele moledovati okrog nas! SE NEKAJ O PAKISTANU V marčni številki letošnjega, letnika našega Usta smo objavili članek „Cerkev v Pakistanu“, ki nam je prikazal stanje in probleme Cerkve v tej mohamedanski deželi. Tu pa objavljamo članek, ki ga je napisala, nalašč za „Katoliške misijone“ slovenska misijonska zdravnica s. Dominika Zidek, ki je že pred leti delovala v tej deželi, se šla potem specializirat v Anglijo in je zdaj spet v Karachiju, na delu v misijonski bolnici svoje družbe misijonark zdravnic. Članek vsebuje premnogo podatkov o tej nam tako malo znani deželi in nam bo poznanje bistveno obogatil. Beseda „Pakistan“ je obenem perzijska in urdu; pomeni pa „dežela Paks — duhovno čistih ljudi“. Kot samostojna in neodvisna država ima šele sedemnajst let. A če pogledamo v preteklost, bomo spoznali, da segajo korenine njene kulture pet tisočletij nazaj. V dolini reke Indusa je namreč pred pet tisoč leti cvetela Najstarejša in najnaprednejša kultura. V teku tisočletij so doprinesle svoj delež še druge kulture, ki so jih prinašali s seboj številni in najrazličnejši Narodi: Sumerijci, Mezopotamci, Dravidijci, Arijci (1.500 let pred Kristusom), Grki (300 let pred Kristusom), Shytijei, Baktrijci, Mongoli in muslimani iz Arabije in Osrednje Azije. Te civilizacije ni«o vedno prinašale Napredka, ampak marsikdaj propad Sedemnajst let državne samostojnosti je kratka doba, da bi si bilo mogoče ustvariti končno sodbo o življenjski sili dežele. Vendar je napredek v tem času tako velik, da ga je treba občudovati. Nemajhne težave Od 1. 1947, ko se je država ustanovila, so vse sile usmerjene v obliko-Vanje dežele in naroda. Veliko problemov povzroča gospodarski razvoj, kultura, vzgoja in tudi politika, to pred vsem, ker so prebivalci tako različni Po kulturi in tradicijah, celo po rasah, .jeziku in načinu življenja. V Zapadnem Pakistanu na primer bi morali ljudje govoriti poleg angleščine še sedem jezikov posameznih skupin prebivalstva, če bi se hoteli sporazumeti. Zato so uvedli kot uradni jezik „urdu“, katerega mnogo Balucijcev, Sindbis, Batancev, Punzabijancev danes že obvlada, poleg svojega lastnega jezika. Glavna osnova urdu jezika je severno-indijska, a vsebuje tudi mnogo perzijskih in arabskih besed. Pisava je arabska, ki je težka. Urdu jezik je bil glavni jezik v 16. in 17. stoletju, v času mongolskih vladarjev, tik pred prihodom angleške oblasti v Azijo. Kako se Pakistanci nosijo — Od leve na desno: Narodna noša. Sindska noša. Akademičarki. Razvoj mest Razvoj podeželja je bolj počasen, a mesta napredujejo z veliko naglico. Skoraj vsa industrija se ustvarja v velikih mestih, kar prinaša posledico, da je na eni strani veliko bogastva, na drugi pa veliko revščine, zlasti ker industrijalizacija povzroča svetovni problem: beg kmetov iz dežele v mesta. ki prinaša s seboj stanovanjsko vprašanje, ker gre gradnja novih hiš in stanovanj prepočasi naprej v primeri z vsakdanjim dotokom množic podeželanov. Podobne težave nastajajo v prometu in pogosto tudi v vpi*ašanju zaposlitve novodošlih. Primer Karachija je zgovoren: Pred razdelitvijo angleške Indije v Indijo in Pakistan leta 1947 je bil Karachi le malo ribiško mesto, danes pa šteje dva milijona prebivalcev. Nezadostno zdravstvo Domačini se hite usposabljati znanstveno in tehnično na domačih in inozemskih univerzah v najrazličnejših strokah. A kljub temu je na primer še veliko pomanjkanje zdravstvenega osobja: zdravnikov, bolničark, itd. En zdravnik pride na tisoč bolnikov in ena bolničarka na 4000 bolnikov. A to je že velik napredek, v primerjavi s položajem pred 30 leti, ko je naša ustanoviteljica M. Ana Dengel (Tirolka) prišla na sever te dežele prvič kot zdravnica in ni bilo tu niti ene domačinske zdravnice ali bolničarke. Danes pa je ravno Pakistan dežela z največjim odstotkom ženskih zdravnic. Po vaseh in na deželi je sploh pomanjkanje bolnišnic še večje kot po mestih. Po vaseh se najdejo le preprosti dispanzerji brez zdravnikov, ki zlepa ne gredo na deželo, kjer vlada pomanjkanje vode, ni elektrike, človek je osamljen, izoliran od prometnih sredstev in civilizacijskih središč in je zato tudi zelo težko imeti na razpolago potrebne zdravniške pripomočke. drugi primeri obločenja v Pakistanu: Sari. Kmet in kmetica. Shalwar-kamiz. Slike je poslala s. Dominika Žužek. Poljedelstvo, obrt, trgovina in industrija Trgovina dobro uspeva, a na enostaven način: Zjutraj prodajalci razleže po tleh na cesti svoje stvari ter jih prodajajo, zvečer pa spet vse zlože skupaj in odnesejo. Nimajo stroškov z lokali in njih opremo ter propagando ... Ročna dela so znana in zanimiva. Izdelujejo krasne svilene blagove, ko-vinaste predmete, stvari iz izrezljanega lesa in slonove kosti. Večina prebivalstva se še vedno ukvarja s poljedelstvom. To je živ-Uenje trdega dela in znoja. Marsikje je zemlja slana, drugod je vse pušča-va, pomanjkanje padavin in vode sploh... Reka Indus se razcepi v pet rokavov, ki nudijo glavni dotok vode za celo deželo Zapadnega Pakistana, a °d časa do časa ti rokavi usahnejo in vode ni več. Pridelujejo žito, sladkor, tobak, sadje in lan. Nasprotno pa ima Vzhodni Pakistan največ padavin na Svetu, a tudi največ povodnji,, ki leto za letom uničujejo cele vasi, človeška Življenja in pridelke. Pridelajo pa v teh krajih 79 odstotkov jute vse svetovne produkcije, veliko čaja in riža, pa tropičnega sadja. V Zapadnem Pakistanu pridelek dvakrat letno dozori. Ti dve dobi zorenja se imenujeta. Rabi in Khorif. Tedaj mora kmet najbolj garati, kajti vse pridelovanje se opravlja na primitiven način, brez poljedelskih strojev. V Angliji je na primer drugače, kot sem sama videla: Ker vsa poljedelska dela opravljajo s stroji, hitro opravijo in jim ostane še dosti časa, tako da si iščejo službe in delajo Po tovarnah, med tem ko jim polje zori. Upanje je, da se bo poljedelstvo v Pakistanu v kratkem zelo izboljšalo, kakor se je že v nekaterih predelih. Strokovnjaki iz celega sveta se tamkaj trudijo, preiskujejo in poskušajo j,oze-leneti puščavo“, kar se jim je marsikje v zadnjih letih že posrečilo, pred vsem z umetnim namakanjem. „Vaška samopomoč“ Pred nekaj leti je bila uradno ustanovljena takozvana „Vaška pomoč“, katere namen je, učiti vaščane, kaj morejo oni sami narediti za izboljšanje zemlje in rodovitnosti pa življenskih poprojev sploh. Kmetje obiskujejo enoletni tečaj, v katerem se seznanijo z naprednimi metodami kmetovanja, ribištva, živinoreje, kuharske in gospodinjske stroke, itd. Seveda ne mislijo s temi enoletnimi tečaji še vse doseči, a nekaj se vendarle razgibljejo, tisti, ki jih obiskujejo. Tečajniki so potem poslani na deželo, da po vaseh o vsem tem predavajo vsemu ljudstvu, organizirajo mladino za narodno delo in zlasti tudi uče branja in pisanja. Pakistan ima samo 15 % pismenih ljudi. Od otrok v šolski dobi od 5-12 let jih še danes samo 45 % hodi v kako šolo, pa še ti vsi ne zdrže. Obvezen šolski pouk do 12. leta starosti nameravajo uvesti pakistanske oblasti šele leta 1975. Za zdaj pa se prizadevajo za alfabetiziranje vsaj večjega dela odraslih. Uvedli so posebne šole za učitelje odraslih: kdor napravi to šolo, dobi dvajset vasi, katerih nepismene odrasle mora učiti brati in pisati. — Poseben problem je, uvesti v ves ta napredek in trud ženstvo, ki je še bolj zaostalo kot moški svet. Videli smo že, kako so se dekleta po mestih vrgle na izobrazbo, a na deželi vlada še kup predsodkov in tradicij, ki ženo zadržujejo v zaostalosti. Oblačila Obleke domačega ljudstva so bogate in živobarvne. Možje se pokrivajo z različnimi turbani. Nekateri se oblačijo po evropejsko, drugi pa spet nosijo „sherwani“, suknjič, zapet z gumbi do vratu, pa „turške hlače“. Tehbund ali „dhotti“ imenujejo nošo, ko si mož ovije spodnji del telesa z dolgim kosom belega blaga Tudi ženstvo se v noši zelo razlikuje. Tiste, ki se nosijo po arabsko, turško in iransko, uporabljajo bodisi široke bodisi ozke dolge hlače. „Shalwar-kamiz“: široke hlače in obleka do kolen, narede. ženo preprosto, a dostojno oblečeno. Zelo v veljavi je šari, ki ima svoj početek pri Grkih in je pač najlepša ženska obleka na svetu, ker napravi žensko dostojanstveno, skromno in lepo, vse obenem. Nogavic nihče ne nosi. Namesto čevljev imajo sandale, ki se drže noge s prevezo med palcem in prvim prstom. Ovratni prti iz kašmirske volne in ročno vezani slove po svoji lepoti po vsem svetu. Islam v Pakistanu Približno 90 % Pakistancev pripada islamski veroizpovedi. Druge verske manjšine so kristjani, parzi (Zaratustrovi) in nekaj malega budistov. Na žalost vpliv zahoda na vzhod v pogledu vere ni bil koristen. Pakistanec je od zapada sprejel civilizacijo in tehnični napredek ali ga vsaj sprejema, pohujšuje se pa spričo razdora in razcepljenosti krščanskega sveta. Tudi v kolikor se sreča s krščanstvom na lastnih tleh, ga v oči bodejo številne sekte protestantizma, pa še katolištvo ob njem. Za mohamedanca je ta pojav kr- tej sliki vidimo Pakistanca v vsakdanji noši, zraven njega ženo v ne ravno ločilni obleki. — To in ostale slike o pakistanski noši nam je skupaj s člankom poslala s. Dominika Žužek. ganske neenotnosti nekaj nerazumljivega in mu niti ne gre za to, da bi kaj lQČil med enim in drugim. Veruje, da je „vera svetovnega bratstva“, kakor Gledajo na islam, edina zmožna prinesti človeštvu tako zaželjeni mir in pra-vico. Tudi se mohamedanec pohujšuje nad propadom zapadne družine in sklepa, da je poligamija bolj uspešna oblika zakona. Mohamedanec je znan Po svoji javni veroizpovedi petkrat na dan. Ko ob določeni uri klicar k mo-'tvi s stolpa mošeje povzdigne svoj glas, dober mohamedanec v Pakistanu Pitde na svoje obličje ne glede na kraj ali okoliščine in pomoli. Toda kakor drugod tudi v Pakistanu mohamedanci čutijo, da mora nji-h°va veroizpoved doživeti prenovljeno razlago, posebno v pogledu socialnih in “Jžavnih zakonov, ki se morajo prilagoditi mohamedancu dvajsetega stoletja. vPrašanje je samo, kdo naj se loti nove razlage, kdo naj prevzame to odgovornost. Manjka jim tovrstnih učenjakov in tudi avtoritete, manjka jim teniškega foruma kot ga na primer ima sveta Cerkev, kar prav zdaj ob J<°ncilu doživljamo. ALI BO JUŽNI VIETNAM OBSTAL? Država brez krmila Po umoru Diema (2. novembra lOGST so se spori, strankarstvo, državni udari tako razbohotili in je moč vlade in vojaškega vodstva tako oslabela, da se opazovavci čudijo, zakaj povsod pričujoča „Osvobodilna fronta“ ne zaseže oblasti. Že avgusta 1964 je obvladovala štiri petine dežele. Treba je bilo samo še zasesti mesta. Ker pa so se Združene Države zagrizle v obrambo Južnega Vietnama, bi tako dejanje najbrže pomenilo vojno s Severnim Vietnamom ali celo s Kitajsko. Razen tega povzročajo čas, utrujenost in spori budističnih organizacij z vlado in katoliškim prebivavstvom razkroj, ki bi prej ali slej mogel ZD prisiliti k popuščanju Tedaj se bodo — tako kot 1954 — začela mednarodna pogajanja, oblast bodo izročili „nevtralni“ vladi ljudske fronte, s Severnim Vietnamom bo prišlo do pogodbe — in tako bodo komunisti prekrižanih rok dosegli, kar se z enim udarcem ne da doseči, brez velikih izgub. Med tem so se začela bombardiranja vojaških objektov Severnega Vietnama, ki so prinesla nov moment v razvoj vietnamske krize in je nje razvoj v bodočnosti še bolj negotov. Komunistična dvoličnost Kot poroča izvrstno poučena revija China news analysis (ki jo ureja jezuit Ladanyi), je bil položaj v Južnem Vietnamu že avgusta 1964 tak, kot je bil na Kitajskem, preden so komunisti prevzeli oblast. Življenje na „osvobojenih“ pokrajinah pod komunisti je bilo mnogo bolj mirno in urejeno kot v predelih, kjer je vlada še imela nadzorstvo. Privatniki so lahko brez težav odhajali iz Saigona na deželo obiskovat sorodnike. Katoliškega djbšnega pastirstva rdeči niso ovirali. Ljudje niso imeli pojma o hudih razmerah v Severnem Vietnamu, kjer komunizem že leta gospodari. Pogum ljubezni Filipini, ki s skrbjo opazujejo položaj, so 1. 1964 podelili nagrado Ra-mon Magsaysay kitajskemu župniku Hoa kot priznanje za “njegovo izredno hrabrost v boju za svobodo: sredi obleganega ljudstva je krepil odločnost za odpor tiraniji.“ Župnik Hoa se je 1. 1959 nastanil z 2000 kitajskimi begunci na skrajnem južnem koncu Vietnama. Ko so komunisti cvetočo naselbino napadli, je v sporazumu z vlado osnoval domobransko četo „morskih lastavic". Pet let so ti vojaki branili ok. 20.000 kmetov pred partizani. Župnik je v najboljšem razmerju do budistov in pripadnikov Caodai in se nikakor ne zanaša samo na orožje. Ob podelitvi nagrade v Manili je izpovedal: „Čast velja 203 „morskim lastavkam“, ki so darovali življenje za skupno zadevo svobode in pravičnosti. Orožje je za obrambo sicer potrebno, najvažnejša stvar pa je boj za duha, srce in dušo ljudstva, in sicer vseh, tudi komunistov. Najprej je treba dobili ljudi, potem vojno. Bojim se, da danes v Vietnamu ne velja ta vrstni red. Da se reči, da je zame kot duhovnika lahko trditi, da zmore ljubezen več kot vojna, a dejstva so doka- da nas ljubezen sama vodi k zmapi. Samo tako moremo ostati pri z>vljenju.“ Beremo, da so v začetku maja komunisti to hrabro obrambno četo napadli z doslej nesluteno silo, ki je povzročila obilo žrtev; župnik Hoa pa Je med pogrešanimi... Tudi v Ameriki so se pomnožili plasovi, da milijoni dolarjev na leto samo za orožje nič ne pomagajo, če ni prej pridobljena duša ljudstva. Pristranost režima Po padcu Diemove vlade je prišlo novembra 1963 do neštetih aretacij, ke 8 mesecev kasneje je po uradnih vesteh bilo že 250 ljudi v preiskovalnih zaporih, med njimi je bilo veliko katoličanov. V Saigonu in Hue so "jetnikom namignili, da se morejo osvoboditi, če izroče „dar“ od 1.000 do 2.500 dolarjev. A tega aretiranci ne bi mogli storiti, tudi če bi hoteli. Saj so jim zaplenili imetje in žive njihove družine v bedi. Junija 1964 so se sorodniki 100 zaprtih pritožili ministrskemu predsedniku Khanhu, da je večina osumljencev žrtev laži, osebnih maščevanj in Praznih govoric. Škofje so že prej v pastirskem pismu prikazali zavržnost 'ažnih obtožb, opozorili na dolžnost preklica in pozvali katoličane k pogumnemu delu v službi skupnosti. Nekako eno leto po prevratu se je razvedelo, da je bilo 68 protikomunističnih jetnikov vsakemu zakonu navkljub prepeljano na karenski otok Conson. Istočasno pa je bilo spet deležnih amnistije 52 komunističnih pre-bežnikov. ,,Svoje vesti ne prodam!“ Maja je bil najmlajši Diemov brat Ngo Dinh Can po dvomljivem postopku in sumljivih pričevanjih obsojen na smrt in usmrčen. Za ameriške °blasti je bila to klofuta. Nudile so namreč spočetka Canu zatočišče, po-lem pa so ga proti obljubi, da bo prišel pred recl.no sodišče, izročile revolu-C!jski Minhovi vladi. Razburjenje med katoliškim prebivavstvom je naraslo, bo je bil še katoliški mayor Dang Sy obsojen na dosmrtno prisilno delo. Razločno je bilo videti, da je šlo za uprizorjen političen proces proti kato-bČanom, in le ugovor (ne javen) ameriških oblasti in protest katoličanov je preprečil, da ni Dang Sy prišel pred „ljudsko sodišče“ po komunističnem Vzorcu. Obdolžen je bil umora. 8. maja 1963 je nahujskana budistična '"nožiča poskusila zavzeti radijsko oddajno postajo v Hue. Pri tem je bilo "bitih osem ljudi. Pred procesom so po filmu, radiu in tisku podtikali kriv-Dang Syju in zahtevali smrtno kazen. Napravili so iz njega simbol katoliškega zatiranja budistov, dasi je major povedal v svojo obrambo, da je b* izvršil povelje svojih budističnih poveljnikov in ukazal vporabo strašilnih bomb, ki ne ubijajo. Vendar sodišče ni pozvalo njegovih nadrejenih. Izjave prič so si nasprotovale, nekateri sploh niso prišli pričat. Celo toživec je Priznal, da krivda ni dokazana. Sodišče je odklonilo zaslišanje strokovnjakov 0 učinku strašilnih bomb. Po obsodbi je ministrski predsednik Khanh pre-Ppvedal revizijo procesa. „Postal sem žrtev verskega nasprotstva“, je izja-v'l Dang Sv pred sodiščem. Medtem ko je dolge mesece ždel v temnici, 5,0 mu obljubili milo postopanje, če naprti povelje za streljanje nadškofu Ngo iz Hue. „A tako poceni ne prodam svoje vesti!“ Dang Sy je pravnuk '"učenca Mihaela Hy, ki ga je Pij X. proglasil za svetnika. Ali sc je vse zarotilo proti katoličanom ? Med procesom proti Dang Syju je prišlo na dan, ne da bi krivci lo priznali, da so napadavci 8. maja 19(i3 metali ročne granate. Budistični Syjev predstojnik je tega obdolžil „sovražnike, ki so se vrnili“. Do tega sklepa je prišla tudi preiskava pod Diemovo vlado: umore so zakrivili komunisti Vietkonga. Po procesu pa so se množile obtožbe, da so budisti izrabili dogodke 8. maja za nahujskanje javnega mnenja proti katoličanom. Od novembra 1963 je katoliško prebivalstvo potrpežljivo prenašalo nagajanje in lokalne „spopade“, ki so v resnici bili preganjanje. Celo kadar so bile cele katoliške vasi požgane, se vojaštvo in policija nista upala posredovati, ker bi jih za to doletela kazen z najvišjega mesta. Zadpščala je izjava krajevnega bonca, da so vsi zajeti budisti, tudi če so med 50 bili štirje ali pet. Msgr. Harnett je kot ravnatelj Caritasa prinesel 6. septembra 1964 368 katoliškim družinam prvo pomoč. Dobil jih je brez strehe na obali blizu Dananga. Na drugi strani zaliva sta njihovi požgani vasi Duc Loi in Thanh Bo. Tam je krščanstvu sovražna tolpa pobila devet ljudi, med njimi obrtnika — očeta 9 otrok. Več je bilo ranjenih, cerkve so bile onečaščene. Čuvaji javnega reda so vse to mirno gledali. V zagovor so dejali, da jih v primeru posega vmes doleti to, kar je Dang Syja. Istega dne so tolpe v mestu Quinhon zažgale 12 hiš katoličanov. V okolici je položaj postal tako negotov, da se je 3000 katoličanov z župniki umaknilo v mesto; še oktobra so taborili okoli škofijske cerkve. Tudi drugod so tolpe podirale cerkve in šole ter pobijale katoličane. Vse to v imenu budizma. Vendar je obisk nedeljskih maš velikanski. Pristranost in naivnost, ameriške politike „Politika, ki jo po 1. novembru 1963 vodijo Združene države, se mi zdi kot huda mora,“ je zapisala znana ameriška žurnalistka Marguerite Hig-gins v reviji America („Ugly Americans in Vietnam“, 3. oktobra 1964). „Najhuje pri vsem — tako trdi Higgins — je to, da ima ameriško poslaništvo v Saigonu dvojno merilo. Medtem ko se je pod Lodgeom spustilo v divjo gonjo proti Diemu, se je po njegovem padcu zavilo v popolen molk, pa naj bo še toliko profesorjev, uradnikov, študentov, samih odločnih protikomunističnih borcev, zaprtih brez procesa. Obsodba Dang Syja, „junaškega bojevnika in katoličana“, je morali v vojski zadala strahovit udarec. Proces je bil pravi posmeh pravičnosti, kot jih v novejši zgodovini Vietnama ni. „In odmev iz Amerike? Molk.“ Marguerite Higgins ne prihrani svojim rojakom ničesar. Kako so v svoji demokratični naivnosti lahkoverna žrtev budističnih intrigantov. Ni zamolčala, kaj je neki vietnamski profesor menil o nevednosti ameriškega zunanjega ministra Ruska. Ta je na tiskovni konferenci rekel, da je 80 rU Vietnamcev budistov. Profesor pravi na to: „Kako je mogoče misliti..., da so konfucionisti in častivci prednikov isto kot budisti? To je huje, kot če bi dejal, da so luteranci in muslimani iste vere, ker oboji verujejo v Boga. Ali gospod Rusk res misli, da milijon naših gorjancev, ki verujejo v duhove, sploh ve, kdo je Buda? In Cao Dai? Ali se more verstvo, ki časti Viktorja Hugoja, Sun Yat-sena in Ivano Arško, imenovati budistično?... Dalje hundujci, taoisti... In vendar se zdi, da ameriški zunanji minister verjame, da govori nekaj budističnih boncev iz Hue v imenu 80 % vietnamskega ljudstva, ko v resnici niti ne morejo govoriti za veliko budistov; 1:3kaj pravi budisti so apolitični.“ Boj na nož ali pomirjenje? Katoliški begunci s severa so v stiski. Mnogi so odločeni — med njimi 'eč duhovnikov, ki so jih komunisti obsodili na smrt, da gredo kot gverilci v pragozd, če pridejo komunisti na oblast. Maja 1964 so ustanovili „bojno zvezo“, ki naj organizira katoliške nasprotne demonstracije. Neprestan strah, Pritisk, krivice, namerne napačne vesti iz komunističnih virov, brezobzirno stremljenje budističnih voditeljev po oblasti, pri čemer se poslužujejo vseh sredstev in tako omogočajo komunistično napredovanje — vse to je Privedlo do skrajnostnih nazorov in položajev in do obžalovanja vrednih 'zgredov. Mladiči so se v Saigonu spustili v poulične boje: budisti in njihovi pristaši s katoliki. V imenu vere so bila poteptana verska načela. Ni pa tudi manjkalo poskusov za pomirjenje. Na prvem mestu se za sporazumljenje potegujejo škofje in naprednejši katoličani. Krog laikov ckoli tednika „Song Da“ se je potegoval za pojasnitev pojmov, mir in religiozno poglobitev, in je dosegel lepe odmeve. Konservativni katoliki pa so Revijo bojkotirali, tako da je januarja 1964 morala prenehati. Menda pa je •jasneje znova začela izhajati v sodelovanju z budisti. Saigonski nadškof si Je zaman prizadeval, da bi „bojno zvezo“ razpustili. Tudi med budisti Tudi na budistični strani je bilo nekaj poskusov za mirno sožitje s Katoličani. Nova vlada Tran Van Huonga ima v načrtu ločitev vere in države, seveda tudi „države in pagode“. Za to je mnogo resnih budistov, medtem ko tej zamisli strastno nasprotujejo politizirajoči bonci; novembra so Povzročili krvave nerede. Verni budisti sumijo, da so se v pagode vrinili ko-aiunisti in da odtod uveljavljajo svoj pogubni vpliv. Sredi oktobra je to aumnjo nepričakovano potrdil tajnik budistične organizacije Thich Huyen Quang. Nek budistični list je napisal: „Če zmaga komunizem, budizem ne mogel obstati.“ Ta uvodnik je bila doslej najostrejša protikomunistična jzjava budistov. Je toliko večje pozornosti vreden, ker je izšel z imenom bonca Tri Quanga, ki je vodil boj proti Diertiu in je za mnoge veljal kot Nevtralec, če ne celo prijatelj komunistov. Verni budisti so bili doslej v manjšini in so se bali, da jih lastni ljudje izobčijo. Podobno je s skupino naprednih katoličanov, ki pa narašča in Se spušča v debato o „razlogih izkušenj in modrosti“ konservativcev. V Saigonu je nadškof Nguyen Van Binh, ki povsod uživa velik ugled, dosegel ustanovitev skupnega odbora, v katerem sta po dva katoliška duhovnika in bonca. Tudi v provincah se množe taki skupni odbori, ki izdajajo Pojasnila, odpravljajo nesporazume in zavirajo delovanje nemir izzivajočih ngentov. Colo pripadniki sekt Cao - Dai in Hoa - Hao so se ponudili za sodelovanje. ( Bo članku ,,Südvietnam", ki je pod začet nica mu W. H. izšel v „Die katho-hsche Missionen", januar-februar J965, str. 29-S3.) TO IN ONO IZ INDIJE Piše o. Jože Cukale S.J. 8. - 4. - 1965. Dragi g. urednik! Ne pomnim več, kdaj sem Ti zadnjič pisal. Tudi Tebe zadržujejo uredniški in ostali posli, da se redko javljaš v Indijo. Tvoja zadnja pošiljka in pozdrav pa je tako bogat, da se Ti moram takoj javiti. Pog povrni za sto funtov težak zlati pozdrav iz Argentine, ki je dosegel p. Ehrlicha — via Australia! Spet bo zagledalo bel dan nekaj načrtov, ki so zaspali v omari: šolska šupa in ploščevine, vodnjak, odtočni kanal, itd. Petero sirot tudi čaka na usmiljenje! Vse te stvari bodo pričevale o misijonski podjetnosti skoraj izkrvavelega naroda, ki čuti in dela za mlado Cerkev v Indiji. Imena, nekaterih zlatih duš sem zasledil med darovalci v K.M.; zahvalil se jim bom s pismom, vsem neznanim in znanim pa: Bog povrni tisočkrat in blagoslavljaj! 20.-4. - 1965. Tebi, dragi, in vsem sodelavcem K. M. veselo Alelujo in vse zmagoslavje Velike noči! Tu pri nas v Kaarapukurju (Raghabpur) je bila Velika noč zares velika, lepa, zmage-polna! Vse je bilo v bengalščini. Peli smo tudi Pasijon, za katerega nas je lepo pripravil p Detrienne, ki je študiral na Tagore-vi univerzi. Med češčenjem sv. Križa na Veliki petek popoldne so me hindujci, ki so prisostvovali obredom, zaprosili, da bi smeli na isti način počastiti Kristusove rane. Gotovo sem bil najbolj ganjen jaz sam. Prvič v življenju sem na Velikonočno nedeljo opravil v enem dnevu 3 pete sv. maše. Dve doma in popoldne v sosednjem Jadargot-u. Razdeljeno je bilo 500 sv. obhajil v naši „statio inchoata“. Deo gratias! Alleluia! P. Polc,'ar se je tudi oglasil iz Bodipurja. Tam orjeta trdo ledino z bratom Vidmarjem. Revščina in nerazumevanje s strani prebivalstva jima otežkočujeta apostolat. Štiri misijonske sestre iz kongregacije sv. Ane čakajo v Morapaju, da začno z delom na tej najbolj nedostopni misijonski postaji, ki jo je začel poljski misijonar p. Müller, katerega je pobrala kolera in je pokopan v Bodipurju, jo nadaljeval p. Poderžaj iz Kharija, ter jo osamosvojil in izpopolnil p. Sedej. Po prestani operaciji za kilo, — „placuit Superioribus“ — sem jo zapustil in prišel na fizično lažjo postajo v Krišnanagar, ki je prav blizu Kalkute. P. Demšar, ki mi je toliko in tako zvesto pomagal iz Kharija, je premeščen za ekonoma na himalajske gore v Kurseong. Z bratom Janezom Udovčem se bosta poslej pogosto videla. Slišim, da je Kharijcem zelo hudo za svojega župnika in ga bodo težko pogrešali, ker so ga zaradi blagega značaja vsi radi imeli. Tudi v Kalkuti bo p. Lojze pustil cel rožni venec prijateljev P. Poderiaj-R se naši Raghabpurci zelo radi spominjajo. Tisti verniki, ki so šli skozi njegovo šolo, se odlikujejo po solidnosti verskega znanja in gorečnosti. Predstojniki so patra Stankota poslali v Durgapur, kjer bo zidal Indijci se spovedujejo na evharističnem kongresu v Bombayu. gimnazijo, a njega vleče nazaj na bengalska polja in pod palme, kjer je posvetil večino svojega misijonskega življenja. Ko sem njegovim Bengalcem nekoč omenjal Poderžajevo željo, so imeli solzne oči. Ovce pač poznajo svojega Pastirja... Dragi Lado. Kot urednika K. M. Te bodo zanimali vtisi, ki sem jih dobil ah gledanju filma: Mahanagar (Veliko mesto). Izdelal in režiral ga je znani bengalski umetnik in filmski direktor Sajit Ray, avtor svetovnoznanih filmov: 'vpu in Oporajita, odlikovanih v Benetkah in Berlinu. Tema je nad vse aktualna, vsakdanji predmet bengalskega časopisja: Bengalka in javno življenje! ^ tem filmu se mlada žena, ki ima maturo, odloči, da vstopi v službo in po-utaga možu, katerega plača ne zadostuje spričo naraslih in naraščajočih cen. Pri tem pa trči s tastom in taščo, ki sta branilca stare hindu-tradicije, da naj Žena ostane le možu, otrokom in štirim stenam. Ker je zelo vestna uradnica, ji delodajalec viša plačo in jo včasih tudi pripelje z avtom domov. To pa vzbudi ljubosumje moža, ki sra še podžigajo be-sede starejših, ki tihotapijo po hiši. Čeprav mlada žena ne daje povoda, jo vendar imajo za izprijeno. Njen sinko ji nekoč zabrusi v obraz besede: MaX-ma), ti si izprijena ženska! Dejanja ni veliko, a dvogovori se stopnjujejo s tako psihološko pogojenimi momenti, da se zavedaš, da stojiš pred veliko umetnino. Pred očmi je treba imeti dejstvo, da je bila še pred sto leti navada, da je ob smrti moža Indijka stopila na grmado in živa z mrtvim možem zgorela. Družine so še zdrave in socialni predpisi na splošno ne dovoljujejo razporek. Bela kuga še ni poznana v deželi Nehru-ja in Ghandi-ja, zato je precej logično, da se glavna nosilka Mahanagar odloči, da pusti službo. Prilika je lepa, ko je ena njenih sodelavk, ki je kristjana, po krivici odpuščena. Zato ona protestira, v njen prid trči z delodajalcem in resignira. V čudovito lepem prizoru, ko tiho igra bengalska piščal, odhajata ona in mož v svojo tmestno) četrt, kjer bosta obedovala komaj dvakrat na dan, a dom bo poln zadovoljstva in miru. Ce hočeš pogledati Bengaliji v srce, si film oglej! Morda pride kmalu v Buenos Aires ali v Sev. Ameriko. Kakor vem, je bil eden Saist Ray-evih filmov predvajan že v Ljubljani. Dober užitek! 23. - 4. - 1965. Dragi prijatelj, če boš meril mojo hvaležnost po dolžini pisma, boš moral ugotoviti, da je velika. Delam namreč vsakoletne duhovne vaje in stari motor se je razgrel. Upam, da boš malo toplote občutil tudi Ti in vsi moji prijatelji, ki jih moje misli in voščila dosežejo. Pri tem mi gre na smeh ob mislih gorečega čudaka p. Pristova, ki je vodil pred leti misijon v Horjulu. Bilo je pozimi, pa je hudomušno pristavil, kakor poroča brat Lukan: „Malo vas bo tale peč, malo Vas bom pa jaz pogrel!1“... Vem, da mi dobri Gospod ne bo zameril to pisano raztresenost in te odlomke iz živobarvne Bengalije. Menda je vzrok starost ali kaj jaz vem! Pri tem pa še nikakor nisem prišel do konca. Ekumenično gibanje narašča in zajema vse plasti. Naša misijonska postaja šteje 2.000 katoličanov, kjer sem sam, in je na teritoriju protestantskih bratov precej več. Prej so bili medsebojni pozdravi nekaj redkega in vse prej ko topli. Zdaj pa me pastor vabi na čaj in čez plot slone me ustavlja in začenja dialog. Zadnjič je neki Avstralec prišel s svojim avtom in filmom o Kristusovem življenju. Bil je baptistični misijonar, a prodaja tudi vso katoliško literaturo. Obljubil mi je, da zavrti film tudi v „Santi Nir“ — to je v Katoliški knjižnici v naši vasi. Praktično je ta „razgovor“ upeljal sam sv. oče, ki je prišel pred Božičem v Bombay. Pa še o tem nekaj: Dolgo je že tega, kar je zastor padel nad Bombayem in odkar se je mednarodni evharistični oder izpraznil. Danes po petih mesecih tistih veličastnih nepopisno edinstvenih dogodkov še zmerom najdeš njegove odmeve po indijskih časopisih. Vsi ponavljajo, da je bil Kongres idealno zamišljen in briljantno izveden. Poročevalci — po večini nekristjani in nekatoličani so doumeli bistvo kongresa globlje, kot so predvidevali. Sveti Oče je bil sprejet, kakor doslej še ni bil sprejet noben vladar. Prišel je kot preprost božjepotnik in iskreno priznal bogastvo indijskih vrednot. Zadivila ga je ljudska predanost Bogu, poklonil se je moralni moči in čistosti indijskih družin in Ghandijevi strastni želji po miru. Predsednik Radakrišnan se je zahvalil Pavlu VI, za njegov prihod, ki je vtisnil deželi neizbrisni pečat. Ta pa je predsednika odlikoval z redom ^dijski mladec poljublja pastirski prstan svetemu očetu na svetovnem evharističnem kongresu v Bombayu. >.zlate ostroge“ oziroma z „Vitez angelske zlate armade“, ki je najvišje odlikovanje Vatikana vladajočim knezom. Druga papeževa gesta je bila namenjena užaloščeni družini mladega poročevavca, ki je izgubil življenje, ko je ves zaverovan v posel slikal s svojega kamijona sv. očeta. Poklonil je vdovi 5.000 'upij za vzgojo hčerke edinke. Zanimivo je dejstvo, da je prav tisti dan padla vlada min. predsedni-Cc ge. Bandaranaike na Ceylonu, ki je pod pritiskom budistov izgnala vse redovnice iz bolnišnic ter konfiscirala katoliške šole. 50.000 papeževih dolarjev je bilo razdeljeno med indijske ubožce, predsednik Radakrišnan pa je izročil Pavlu VI. bibliografsko izdajo sv. pisma 'n slonokoščene svečnike. Kot pisatelj in filozof je tudi pripomnil, da mu Je dobro poznana Aristotelova in Tomaževa filozofija in pohvalil moderne cerkvene nazore o indijski kulturi in starožitnostih. Potem so kot balzam v dušo lile besede sv očeta, naslovljene na kristjane in nekristjane, ko je Petrov naslednik, ganjen do solz spričo ganljivega sprejema, izjavil: „Evharistični Jezus Kristus je živ!“ „Jezus Kristus, Marijin sin, Sin božji, enega bistva z Očetom, pravi človek, naš Brat. „Med nami je v Evharistični skrivnosti ne le predočen, marveč prisoten, resnično in edinstveno. In pomnožen je, da je nam razdan. Ne moremo molčati, zakličimo v glasni veri: „Slava ti, o Gospod, hvalimo Te, o prijatelj človekov, Učenik in Kruh življenja, ponižno Te priznamo, o Odrešenik, verujemo v Te in Te ljubimo! „Premišljevaje v srcu poroštvo svoje prihodnje slave, ko ga bomo gledali iz obličja v obličje, govorimo z indijskim poetom Tagore-jem: „Dan za dnem, o Gospod življenja, bom stal pred Teboj iz obličja v obličje! „Sklenjenih rok, o Gospod svetovja, bom obstal pred Teboj, iz obličja v obličje! „Pod obokom Tvojega neba, v samotni tihoti srca, bom ponižno stal pred Teboj, iz obličja v obličje.“ „Duhovniki Gospodovi, škofje zapadnih čred in duš, odkupljenih z Njegovo krvjo, vaša avtoriteta in moč izhaja iz Vašega Učitelja, pojdite torej na vse ceste sveta in oznanjajte ljudem vzvišenost in svobodo božjih otrok. „Vaša pot ne bo lahka, a ne bojte se, Gospod je z vami! Naj vas milost iz Njegovega ljubečega srca oblije. Amen “ Ko pa je Najvišji Svečenik jemal slovo od Indije, je izlil svoja doživetja v te besede: „Naš obisk ljubljene Indije je bil res-da kratek, napolnil pa je naše srce in dušo z neizrekljivim veseljem in zadovoljstvom. Dana nam je bila prilika srečati to ljudstvo, polno krepostnih vrlin in življenske sile in velikodušno !“ „Tukaj puščamo svoje srce! Postali smo po notranje državljani Indije, s katero nas bo vezalo neločljivo prijateljstvo. Z veliko ljubeznijo blagoslavljamo to ljudstvo, kličeč nanj najbolj izbrane milosti. Gospod, blagoslavljaj Indijo!“ SLAVITE GOSPODA, VSI NARODI, HVALITE GA VSA LJUDSTVA! PO TATARSKIH DEŽELAH IN TIBETU Spomini s potovanja po tatarskih deželah in Tibetu v letih 1844 - 46 Spisal Regis Evarist Huc CM; priredil prof. Alojzij Geržinič. — Nadaljevanje in konec 17. poglavja. Najini pogosti stiki z regentom, s Kišanom in z muslimanskim poglavarjem ®° nama zelo utrdili ugled in zaupanje med prebivalstvom Lase. Od dne do- dne ie raslo število tistih, ki so prihajali po pouk o naši sveti veri, in najino upanje Se je večalo in najin pogum se je krepil. V Lasi je ustaljen običaj, ki sva ga poganom kar zavidala. Na večer prenehajo Tibentanci z opravki, se zbero po trgih in parkih, posedejo prekrižanih !1o8' na tla in začno počasi polglasno prepevati molitve. Ti verski koncerti ustvarijo v mestu veličastno harmonijo in močno vplivajo na duha. Ko sva prvič opazovala prizor, sva nehote primerjala to skupno molitev v poganskem mestu z evropskimi mesti, kjer se ljudje sramujejo v javnosti napraviti znamenje svetega križa. . Te skupne tibetanske molitve se razlikujejo po letnih časih; molitev pa, ki b' opravljajo na svojem rožnem vencu, je vedno ista in obsega le šest zlogov. m, 'liani padme hum. To formulo, ki jo budisti okrajšano imenujejo mani, najdeš me le v vseh mestih, namreč tudi napisano po cestah, po javnih prostorih, v no-tranjosti hiš. Po mnenju slavnega orientalista Klaprotha naj bi bili ti zlogi tibe-anska transkripcija sanskritske formule, prenesene pred davnimi stoletji iz Indije ' Tibet. Medtem ko izrek v tibetanskem jeziku ne pomeni nič, ima v sanskritu tale Pomen: O, dragulj v lotosu. Amen. Om je pri Hindujih mistično- ime za božanstvo; ■^stavljeno je iz A, imena boga Višnu; iz O, imena boga Šiva, in iz M, imena P°f?a Brahma. S to besedo se med Hinduji začenja vsaka molitev. Razen tega J® vzklik O izraz za globoko versko prepričainje. Tibetanski in mongolski budisti se ne zadovoljujejo s to razlago. O formuli napisali cele knjižnice in trdijo, da je v njej skriti pomen, čudovit in neizmerno globok. Zanimalo naju je, kaj o tem sodi regent. Povedal je tole: živa bitja se dele v šest vrst: angele, hudiče, ljudi, štirinožce, ptiče in plazivce. To odgovarja sesterim zlogom formule. Po neprestanih preobličenjih se živa bitja selijo iz ene Vrste v drugo, dokler ne dosežejo vrhovne popolnosti; tedaj jih použije velika ‘bulova bit, to je večna duša (Nirvana). Ljudje, ki pogosto in pobožno ponavljajo °m, mani padme hum, ne zapadejo po smrti v te vrste živih bitij, ampak dosežejo Popolnost bitja, ker jih vsrka večna in vesoljna Budova duša. Ne vem, če je ta razlaga splošno sprejeta med učenimi budisti; zdi pa se, da J,ria podobnost z dobesednim smislom: O! dragulj v lotosu. Amen. Dragulj je Patnreč znamenje popolnosti, lotos pa znamenje Bude. Formula bi se dala potem-akem tolmačiti: O, da bi dosegel popolnost in bi me použil Buda. Amen! Po regentovi razlagi bi bil mani povzetek širokega panteizma, ki je temelj vseh budističnih verovanj. Izobraženi lame uče, da je Buda nujno bitje, začetek in konec vsake stvari. Vse, kar biva, je delno in časno javljenje Bude. Vse izhaja iz njega in vse se končno povrne nazaj. Tako je Buda večen; njegova javljanja so tudi večna — v tem smislu, da so vedno bila in vedno bodo, čeprav imajo sam» zase začetek in konec. Ne da bi se dosti zmenili, če se to s povedanim sklada, trdijo budisti, da je razen tega neomejeno število božanskih utelešenj. Buda prevzame človeško telo in pride med ljudi, da jim pomaga doseči popolnost. Ti živeči Bude tvorijo številni razred šaberonov. Najznamenitejši so tale-lama v Lasi, randžan rembuči v Džaši Lumbo, čang kia fuo v Pekingu, in sa džafo v deželi Sambov v vznožju Himalaje. Najvišji med temi šaberoni je tale lama. Kadar ta umre — ali govoreč po budistično: kadar se sleče človeškega ovoja —, zbero naslednika. Po vseh lama-serijah molijo in poste. Prebivavci Lase podvoje svojo gorečnost in pobožnost in romajo okoli Buda - La in okoli Mesta duhov. Tisti, ki mislijo, da je tale lama v njihovi družini, javijo to oblastem v Lasi, da med prijavljenimi otroki odkrijejo tale lama. Za izvolitev morajo najti tri šaberone, potem se hutuktu zbero in zaprti v templju šest dni molijo in se poste. Sedmega dne vzamejo zlato žaro, v kateri so tri zlate ploščice z imeni treh šaberonov, in najvišji hutuktu potegne eno teh ploščic iz žare. Otrok, katerega ime je na tej ploščici, je proglašen za tale lamo. V slovesnem sprevodu ga prineso v svetišče, družinama ostalih dveh kandidatov pa podarijo petsto unč srebra. Imela sva namen, da obiščeva tale lamo in regent nama je obljujbil, da naju pospremi v Buda - La. Tedaj pa so se v Lasi pojavile koze, ki naj bi jih iz Pekingu pred par dnevi zanesla naša karavana. Zato je bilo gotovo pametno, da na obisk nisva šla. Tibetanci imajo neizrekljiv strah pred kozami. Skoro vsako leto divja ta bolezen v Lasi in edino sredstvo proti njej je to, da okužene družine izženejo daleč iz mesta. Nihče ne sme nesrečnežev obiskati in tako pomro od lakote ali kot plen zveri. Regentu sva sporočila, kako se v Evropi pred boleznijo zavarujejo s cepljenjem, in zaradi upanja, da pripomorcva do tega, naju je še posebno ščitil. Misijonar, ki bi Tibetancem storil to veliko uslugo, bi nanje dobil tak voliVi da bi lahko tekmoval s tale lamo. Morda bi uvedba cepljenja v Tibetu pomenil» konec lamaizma in začetek krščanstva. Precej je v Lasi garjevcev in gobavcev. Ti dve bolezni pospešuje nesnaga. Neredko se med Tibetanci pojavi tudi steklina, kar ni nič čudnega pri tolikih sestradanili psih, ki se potikajo po ulicah. Kitajci ironično trdijo, da so trije glavni proizvodi tibetanske prestolice lame, ženske in psi (lama, je teu, keu)-Množica teh živali se razloži s spoštovanjem, ki jo Tibetanci do njih čutijo i» s pomenom, ki jo imajo za „pokop“ mrličev. Za to eo v navadi štirje načini: sežig, potopitev, izpostavitev na gorskih vrhovih in pa razsekavanje trupla za hrano psom. Ta četrti način je najbolj splošen. Pokopališča ubožnih so pocestni psi. Za odličnejše osebe pa po nekaterih lamaserijah goje posebne posvečene pse in vanje sc bogati Tibetanci pokopjejo... (Sledi 18. poglavje) V ■ ■■■ ■■ «VB naši misijonarji pišejo... BURMA V tej deželi deluje samo en sloven-, ;i misijonar, a ta že skoraj trideset To je salezijanski BRAT JOŠKO KRAMAR, ki je šel zelo mlad tjakaj. mizarski mojster v veliki obrtni šo-’> ki jo vodijo salezijanci v Mandala-Iz jiisem od lanskega maja nazaj °bjavljamo sledeče našim bralcem: »Včeraj sem prejel Vaše pismo in tudi ček za 50 dolarjev. Vam in vsem 'misijonskim sodelavcem iskrena hvala! ^mj Gospod tisočkrat povrne! Morda ste kaj brali v časopisih, kako se nam tu godi. No preveč dobro °d strani oblasti. Včeraj so bili izgna-?! prvi misijonarji: sedem bratov krčanskih šol. Nobenega vzroka niso na-Vedli za izgon, tudi niso dovolili nobe-"ega priziva. S tem so šole te zasluž-j16 družbe zelo prizadete, saj so itak mieli le malo osobja. Morali bodo nekaj šol zapreti. Od vseh drugih misi-Jotiskih šol oblast zdaj zahteva raču-"p za 18 let nazaj... Vse večje trgovine in tovarne, pa tudi manjši obra-'l -— podržavljeno! Pretekli mesec je y?jaštvo usmrtilo irskega misijonarja, kj je bil na misijonski poti, ga zavle-klo v gozd in tam pokopalo. Apostol- skemu delegatu, ki je prišel iz Indije, je bilo dovoljeno g-ovoriti z ran-gunskim nadškofom samo slabo uro in še to pred vojaško pričo. Ker nismo dobili dovoljenja, da pošljemo, kot doslej, naše tukajšnje novince v skupni noviciat v Indijo, smo mcrali tu zanje odpreti posebni naš noviciat, ki zdaj šteje 12 novincev, enajst klerikov in enega brata laika. Od mojih učencev je s tem že tretji, ki je vstopil v družbo, tako bodo lahko oni vzeli vajeti v roko, ako bi mi morali deželo pustiti. V kratkem bomo morali odpreti tudi filozofski studentat. Fante pri pouku katekizma lepo pripravljamo na borbo za zveličanje duše, kar ne bo tako lahko v novi Burmi. Izvrstno mi služijo pri razlagi podobe, dar misijonskih dobrotnikov. Fantje se morajo vsak dan naučiti na pamet en člen katekizma, potem pa jim razobesim sliko, ki je v zvezi s tistim vpra-nakar sledi razgovor o stvari: fantje vprašujejo, jaz pojasnujem. Ker imam skoraj šestdeset fantov, je razgovor kaj živahen, zlasti ker se vsi resno zanimajo. Zame je ta katekizemska ura najlepša ura celega dneva. Prosim Vas, da molite za vztrajnost tem mladim dušam. Mi sejemo in zalivamo, a Bog sam daje rast!“ Nb 'va mizarska delavnica, pod vodstvom br. Jolkota Kramaria S.D.B., ki ga vidimo sredi slike. INDIJSKA REVIJA O JUBILANTU JANEZU UDOVCU S. J. (Prevod ir revije Calcutta calling, ju-lij-septennber 19(>i, št. id, v zaglavju Family record of the Calcutta jesuit province, utr. 150-7). 11. maja so praznovali v Kolegiju sv. Jožefa v Darieelingu ob navzočnosti škofov Benjamina in Picachyja zlati jubilej redovnega življenja brata J. B. Udovča. Slavljenec se je rodil v Sloveniji, v družini, v kateri je bilo še 10 bratov in 4 sestre. V Indijo je prišel konec 1. 1920 skupaj z o. Poderžajem in br. Drobničem. Z izjemo enega leta, ki ga je prebil v Kolegiju sv. Ksaverija kot bolničar, je živel vseskozi v gorah. Začel je Bengalska katoliška družina. v Kurseongu, kjer je imel 5 let na skrbi kuhinjo in cvetlični vrt. Ostalih 29 let je deloval v Kolegiju sv. Jožefa v Darieelingu. Je človek mnogih talentov: izreden kuhar, uspešen gojitelj perutnine in prašičerejec, predvsem pa znan kot strokovnjak v vrtnarstvu. Njegove vrtnice, dalije, krizanteme, begonje in or-hidije — da omenim le nekaj vrst -— izvabljajo obiskovavcem zmerom vzklike občudovanja. Od začetka cvetličnih razstav v Darieelingu 1. 1950 so njegovi primerki vedno dobivali največ priznanj med vsemi tekmovavci. Letos je prejel 16 prvih, 3 druge in 8 posebnih nagrad. K a da? koli je tekmoval, je prejel od vlade medaljo, prav tako drugo medaljo, ki jo je mogoče dobiti le vsako tretje leto. Zaradi te velikanske premoči so ljudje začeli misliti, naj bi brat ne tekmoval, da pusti še drugim možnost zmage; res je br. Udovč dvakrat izostal med tekmovavci. Organizatorji pa so vztrajali na tem, da naj ne le sodeluje, ampak tudi tekmuje, ker to daje razstavi višino. Uslužbenci North Pointai so na različne načine bili deležni njegovih talentov. Več let je učil njihove otroke cerkvenega petja in ministriranja. Predvsem pa jim je s svojimi urami verouka enkrat na teden posredoval trdno versko znanje. Razen tega jih je učil umne prašičjereje in jim tako pomagal do dodatnega vira dohodkov. V njih zabavo in korist in v zabavo njihovih družin in ljudi, ki žive blizu kolegija, je z njimi vsako leto spravil na oder kakšno veliko versko predstavo; bilo je to med zimskimi počitnicami, navadno okrog božiča. Brat Udovč osebno je vodil izbiro dela in prevod, izbor igravcev in vaje, izdelavo kulis in oblačil. Rezultat je bila odlična predstava, ki je vedno privabila številno občinstvo- Ni dano mnogim, da bi božjo slavo prepevali s cvetlicami. Želimo bratu Udovču, da bi to mogel še dolga leta! INDIJA Poleg lepega pisma iz najnovejšega £asa, ki ga na drugem mestu te števil-ve objavljamo, imamo razne novice še prejšnjih pisem 6. dočim je preje kričal in jokal... čisel sem domov. A komaj naredim ne-jaJ korakov, me pokličejo nazaj, češ da bolnik umrl... Kakor da bi čakal a"io še na tolažila svete vere... Človek obrača, Bog pa obrne! To se Uc" meni včasih dogaja, pa se mi jo Prav pred kratkim. Dobil sem iz Kal-"te kaplana, starejšega gospoda, ki je '!„ leta in leta profesor v kolegiju in lc navajen življenja na deželi, kjer ni nobenih komoditet, vse primitivno. Prišel je, ko je vsaj glavna vročina minila. Brž sem opazil, da ne bo mogel dosti pomagati po okoliških podružnicah, ker je imel noge bolne. Ni še znal bengalščine, da bi pridigal ljudem na misijonu. A je pokazal veliko dobre volje in se začel učiti in pred kakim mesecem je že mogel sestaviti skupaj z učiteljem pridigo ter jo prebrati vernikom. Tako sem imel upravičeno upanje, da mi bo počasi kaplan res v pomoč vsaj na misijonu. Pa mi pride pismo našega Jožeka v Bodipurju, v katerem mi pravi, da mora v Kalkuto na zdravljenje in naj mu posodim za ta čas mojega kaplana. Kaj sem hotel? Komaj se mi je kaplan nekoliko privadil, pa je odšel... Trdno sem upal, da bom za ‘Katoliške misijone’ napisal kakih 12 člankov, da bo g. urednik imel za nekaj časa gradiva..., a zdaj spet dolgo ne bo nič, ker sem za vse sam na velikem misijonu... Letos smo imeli zelo težko leto, ker je po deželi lakota, a ljudje so tudi tega že navajeni, tako da nihče ni umrl radi lakote na mojem misijonu. Seveda so pa tudi pridno trkali na misijonska vrata po pomoč, ki sem je nekaj dobil, da sem vsaj malo pomagal. Priporočam se v molitev in v pomoč, da bi še naprej mogel pomagati tem ljudem na duši in na telesu, dokler sem še na svetu...“ MADAGASKAR Mladi misijonar — primorski Slovenec IVAN ŠTANTA CM nam pogosto vsaj kratko piše in priloži lepe slike. Poslal nam je tudi barvanih diapozitivov iz svojega misijona in Madagaskarja sploh, s katerimi bo mogel v prihodnje urednik „Katoliških misijonov“ obogatiti svoja skioptična predavanja o slovenskih misijonarjih. Iz pisem mada-gaskarskega misijonarja povzemamo tele vesti: „Od junija meseca sem na postaji Isuanala, ki je kakih 90 km. proti jugu Plesalec rodu Antandroy, Madagaskar od misijona Betroka, kjer sem bil. Letos so dospeli štirje novi misijonarji na pomoč. Na mojem prejšnjem misijonu sta zdaj dva misijonarja, jaz tu sem pa sam. Vseh prebivalcev ima moje misijonsko okrožje 12.000, a med njimi je kristjanov le 300, raztresenih po 7.000 km- obširnem kraju. Dela mi ne manjka. Prav lepo se Vam zahvaljujem za pomoč, ki nam jo pošiljate! Z denarjem, ki sem ga prejel leta 1963, sem lahko prekril dve kapelici, za eno od njiju sem tudi kupil 50 kg. težak zvon, na katerega sem dal vliti v madagaskar-skem in slovenskem jeziku: Dar slovenskih katoličanov bratom iz Mahabo, ki so z njimi združeni v ljubezni Kristusovi. Denar, ki sem ga prejel letos (1964), porabim za popravilo cerkvice na mojem novem misijonu. V bodoče mislim zbirati za nabavo misijonskega avtomobila, kajti veliko časa izgubim, ko s kolesom obiskujem tako raztresene ovčice, da ne govorim o veliki utrujenosti, ki jo povzroča kolesarjenje in peš hoja po slabih potih. Moje vasi so oddaljene tudi 40 km., a brez prometnih sredstev. Po vseh vaseh imamo katehu-mene, ki jih je treba obiskovati, kakor tudi že krščene utrjevati. Hvala Bogu, na novem misijonu se dobro počutim, ljudje me imajo radii jaz pa nje. Upam, da bo Bog blagoslavljal moje delo in da bo počasi raslo število Kristusovih učencev. Od kar sem tu (en mesec in pol), sem že krstil 46 poganov. Včasih so kakšni posebni primeri kot naprimer tale: Pred dvema tednoma sem zvedel, da je v kraju nek moški nevarno bolan. Šel sem ga obiskat, ga poučil o glavnih resnicah svete vere in ga krstil. Nekaj dni kasneje je mož umrl. Ko so mi prišli oznanit njegovo smrt, so mi tudi povedali, da je bil princ kraljevske družine rodu Bar» in sorodnik podpredsednika malgaške republike. In res, na njegov pogreb je * letalom priletel podpredsednik Tsiebo, ki je po veri protestant. Za pogreb sem si napisal nagrobni govor, a sem ga v naglici pozabil na mizi. Zaradi velik0 udeležbe poganov in protestantov sem vseeno govoril in med drugim razlagal» kako se najbolje pomaga dušam p0" kojnih. Omenil sem tudi, da z volmi, k' Misijonar Ivafi Štanta CM med mladino svojega misijona na Madagaskarju. v1.1 Pobijejo za mrtvim, nasitijo pač -ive, mrtvemu pa ne pomagajo nič. Po--j Ofie sem lahko opazoval sadove mo-n Kovora: Zaklali so sto volov v * °castitev mrtvega in meso razdelili med S(- udeležence pogreba, samo meni niso J*‘nesli nič. Morda so se bali, da bi 1110 užalili... Včeraj sem bil v vasi, ki se ime-. uJe Ambatomena. Na poti sem se že-nen. ‘n že nekoliko utrujen ustavil pri [ aJnnem studencu, da bi se malo od-,‘'svcal. Kar naenkrat zagledam na stezi a*j°> ki jo malgaši imenujeja ‘do’, dru-v0f‘ ji pravijo ‘boa’. Kača je spala v npf11' ^>riš'° -i® na misel, da bi jo ] ''• Pograbim težak kamen in ga za-‘eatn vanjo, a je ne zadenem. Moj ^'‘-fnljevalec, 16 letni fant, se mi je čal- a^’ se ie Pa zbudila in se po- R(,Rl spravila v svojo luknjo, nad katero 111 jaz zavalil velik kamen. še en dogodek: Oni teden sem šel z ^.njiin konjičkom (kolesom) obiskat vas, 16 km, oddaljena od Isoanale na poti proti Fort-Dauphinu in se imenuje Ankilitelo. Pa srečam gobavko. Vzamem iz žepa 50 frankov in ji jih ponudim. Ona me vsa vesela začne blagoslavljati, rekoč: ‘Oh, naj ti da Stvarnik dosti otrok, naj bi bilo tvojega zaroda kakor peska na cesti, naj bi bile tvoje žene plodne do starih let. . .’ Jaz sem ji kajpada hvaležno odgovarjal: ‘Misaotra, misaotra indindra! Hvala, hvala lepa’! V zadnjem pismu z dne 12. februarja se misijonar spet zahvaljuje za poslane mu darove. Kako se mu lepo razvija misijon, razvidimo iz tega, ker bo moral zidati večjo cerkev, kajti, kot pravi, „naša cerkev je že premajhna za naraščajočo krščansko občino. Mislim jo povečati in ji prizidati zvonik. Vse to bi me stalo najmanj en milijon starih francoskih frankov. Denar, ki ste mi ga poslali, mi bo služil za to. Ko bo delo končano, bom povabil škofa iz Fort-Dauphina msgr. Fresnela, da bo cerkev posvetil v čast sv. Cirilu in Metodu. Pomagajte mi delo čim prej končati.“ po misijonskem svetu PRIMER INDUSTRIALIZACIJE AFRIKE Od kraljevega ktaala do industrijskega središča Kjer se danes dvigajo visoke hiše Bulawaya, je stal pred 70 leti Loben-gulas, vas (kraal) kralja Amandebelov. Tedaj se je še malo Evropejcev zgubilo v notranjo Afriko; danes šteje mesto, ki so ga zgradili na kraju nekda' njega Lobengulas, 50.000 belcev in več kot trikrat toliko črncev. Bulawayo, center južnorodezijske industrije azbesta, kroma in zlatih rud, je nastal v par letih. Prebivavstvo se je naglo podeseterilo, kajti v Rodeziji ni problema prostora. „Največje bogastvo te dežele je njegova praznota“, ta izrek radi navajajo domačini. Dežela je velika pustinja, le nekaj avtomobilskih cest in železnic seka gozd in stepo; kak ducat cvetočih mest leže kot oaze v afrikanskem bušu. Nebotičniki in barake Ceste v središču mesta so izredno široke. Kljub temu je težko kje i avtom pristati, saj pride po eno vozilo na tri belce. V Bulawayo je ok. 400 tovarn. Tu je osredotočena produkcija jekla i” strojev in tekstilna industrija. Kot središče rodezijskih železnic ima Bul»' wayo dobro zvezo z notranjeafriškimi deželami. Okolica pa nudi izletnikoh1 veliko zanimivosti (n.pr. grob Cecila Rhodesa, naravna in umetna jezera-med njimi največje umetno jezero ob pravkar zgrajenem jezu Kariba; tud’ Viktorijini slapovi so blizu). Mesto nasprotij Kot malokje v Afriki se stikajo (u nasprotstva. Bogati Evropejci Pa črnske množice delavcev in črnskih mater z otroki na hrbtu. Družbeni problemi so tako številni in veliki, da jih ni mogoče rešiti v nekaj letih. Revolucija v afriških misijonih Največ preglavic pa delajo te nagrmadene množice domačinov misij0' narju. Stoji pred skoro nadčloveškimi nalogami. Morala v teh množičnih bivališčih je nizka: Tu so legla uporništva in greha. Daleč od žene in otro* se črnski delavci pogosto predajajo propalosti. Res pospešujeta vlada h1 občina v zadnjem času zidavo družinskih hišic v predmestjih. Obenem I,a neutrudno delujejo komunistični agentje in ščuvajo domačine proti vladi i'1 belim misijonarjem. Misijonar išče novih dušnopastirskih metod, da bi izkoreninjenim črn' cem dal oporo in vodstvo. V najkrajšem času je treba postaviti na ducat® cerkva in hiš za skupne namene. Potrebni so izkušeni sociologi in poznavavC delavskega gibanja. Potrebne so nove misijonske moči in tvarna sredstva- Afriški misijoni so čez noč postavljeni v nov položaj Breme se je P0' dvojilo. Delo po buših mora iti dalje, istočasno pa je treba poskrbeti zil dušno skrbstvo po mestih in med delavci. Bulawayo Misijonsko delo med črnskimi delavci Ve*--Škof v.Bulawayo A. G. Schmitt CMM si prizadeva postaviti v vsaki p CJ} domačinski četrti cerkev, ljudsko žolo in župnijsko dvorano. Na žalost Je tudi v Bulawayo porast novih naseljencev hitrejši kot dotok novih 'sijonarjev. V pomoč misijonarjem delajo katoliške organizacije kot CAA (Catholic j rican Association), Društvo sv. Ane, Družba mater, Zveza katoliških uči-j. 'Jev, Gibanje Terezijinih otrok, katoliški skavti, vendar je misijonsko delo k /1,mestnimi črnci v Bulawayo pred kritičnimi problemi. Nujno je potreben /‘'oliški časnik za črnske množice. V Gwelo izhaja od 1959 „Moto“ (Ogenj), mesečnik za Bantujce, ki govore jezik šona; v Lusaki (sev. Rodezija) izhaja “Lhe leader“ v angleščini; Bulawayo pa še nima za Amandebele nobenega j^toliSkega lista. Zato požirajo črnski meščani levičarske, komunistične in J^zbožne časopise. Svetni tisk je črnske izobražence že usmeril protikrščan-‘^0. če ne čisto komunistično. Bodočnost Cerkve se bo tudi tu odločila manj na deželi kot v mestu, mav tako bodočnost cele dežele. Kriza Južne Rodezije se bliža višku — za ristjane, bele in črne, čas preskušnje in potrditve. DOGODKI V RUANDI Agencije in listi so prinašali poročila o „afriškem Hitlerju“ Kayiban-da, o množičnih umorih, o sodelovanju katoliških misijonarjev pri poskusu vladajoče večine Hutu, da iztrebi tlačeno manjšino Tuci. Šele konec februarja so plašno prihajali popravki. Kako je v resnici bilo? Prehod kraljevine Ruanda v demokratično republiko je težak. Prej je bila vsa moč v rokah vladajoče kaste Tuci (le 15 % prehivavstva). L. 1959 je po „nedemokratični izvolitvi novega kralja iz kaste Tuci prišlo do upora Hutov. Kralj in velik del plemstva iz rodu Tuci so šli v izgnanstvo. 1961 so bile volitve pod nadzorstvom ZN. 75 % glasov je dobila stranka Parmehuta. Njen predsednik Gregor Kayibana je postal predsednik republike. Je katoličan; tudi ministri so vsi Hutu in katoličaani; nasploh pa je ostalo v upravi 45 % pripadnikov Tuci. Ubegli Tuci (kakih 150.000 od 400.000) so pripravljali upor in pošiljali čez mejo teroristične tolpe; stopili so tudi v stik s silami vzhodnega bloka. 18. januarja 1964 se je močni četi posrečilo ogrožati prestolico Kigali. Šibke policijske sile so jo končno le pregnale. Reakcija prehivavstva je bila krvava; število pobitih je šlo v tisoče. Nikakor pa ni za to dala povelja „krščanska vlada“ Kayibande. Nasprotno, uvedla je strogo preiskavo in krivce kaznovala. Med Tuci je večina kristjanov, Hutov pa je še 62 % poganov in gotovo so se nekateri med njimi po starem maščevali. Krščanski Huti pa so reševali mnoge nedolžne, pa tudi krive Tu-ce. Cerkev je glasno obsojala nasilje in krivico na obeh straneh. Misijonarji so napravili mnoga dobra dela. Ko se je konec januarja položaj pomiril, je o. de Jambline začel nekake ljudske misijone od vasi do vasi in pozival k premišljenosti in spravi. Število kate-humenov je spet poraslo. Sredi 1963 je bilo med 2,8 milijona prebivavcev v 4 škofijah 809.157 katoličanov in 315.463 katehumenov, skupaj nekako 40 % vseh prebivavcev. Ko je nadškof Perraudin slavil 12-julija 1964 srebrni jubilej mašniškcga posvečenja, je generalni vikar, Tutsl msgr. Garabvoja slavil plodovito delovanje tega misijonarja, posebno njegovo zavzemanje za pravico in mir, h1 zavrnil klevete proti njemu ob raznih nemirih. Cerkev skuša v duhu vse objemajoče ljubezni dvigniti slabotne kristjane in vabi vse, zlasti mladino k iskrenemu sodelovanju preko podedovanih predsodkov. KARDINALSKI ZBOR S 27 novimi kardinali, ima kardinal' ski zbor, ki je doslej štel 76 članov, p°' slej 103 člane. Tako visoke številke v vsej zgodovini Cerkve ni nikoli dosegel. Tradicionalno število 70 kardinalovi ki ga je določil papež Sikst V s konstitucijo Postquam dne 3. decembra 1586, je bilo prvikrat prekošeno no kon' zistoriju papeža Janeza XXIII dne IS’ marca 1958, ko je imenoval 23 novih kardinalov, s čemer je bilo število vseh 75. Dne 14. decembra 1959 je papež Janez XXIII imenoval nadaljnih 8 kar' ninalov, s Čemer se je število — ob odštetju tistih, ki so medtem umrli, dvignilo na 79. Z imenovanji, do katerih je prišlo 28. marca 1960 in 16. januarja 1961, se je število članov kardinalskega zbora dvignilo na 85; s konsistO' rijem dne 19. marca 1962, ko je pok-papež Janez XXIII imenoval nadaljnih 10 kardinalov pa na 87. Od zadnjega konzistorija, ki ga je sklical pok. pape* Janez XXIII, je umrlo 10 kardinalov! Paniče in Coussa leta 1962; Godfrejb D’Alton Arteaga y Betanvourt in V»' leri 1. 1963; Jullien, Chiarlo in RoqueS leta 1964 in Gerlier 17. januarja letos-če upoštevamo, da je bil eden kardinalov izvoljen za papeža namreč Mon-tini, je bilo vseh članov kardinalskega zbora le še 76. Sedem jih je imenoval Pij XI, 27, Pij XII, 42 Janez 23 in k temu se je pridružilo dne 22. februarja 27 novih kardinalov na enkrat' kar predstavlja eno najbolj številnih imenovanj, kar jih pomni zgodovina katoliške Cerkve. Manjše je samo od števila novih kardinalov, ki so jih imenovali Pij XII leta 1946, Leon X let» 1517 in Pij VI I. 1816, ki so naen' CT-at imenovali nad 30 kardinalov. 27 "ovili kardinalov zastopa po svoji narodnosti 20 različnih dežel: 6 novih kardinalov je Italijanov, 3 so franco-po enega novega kardinala pa imajo tele države: Visoki Voita, Belgija, Brazilija, Kanada, Češkoslovaška, Nem-'"Ja, Velika Britanija, Irska, Jugosla-yjJa, Libanon, Zedinjena arabska repu-oiika, Sirija, Španija, ZDA, Švica, Ju-^"a Afrika in Ukrajina. Z ozirom na "jihov sedež, kjer 27 novih kardinalov ^rši svoje poslanstvo, je zastopanih 21 "rzav, ker je alžirski nadškof Duval "ojen v škofiji Annecy v Franciji. Če jih razdelimo po celinah, je od 27 novih Kardinalov, 16 Evropejcev, 4 Afričani, 3 ^zjjci, 2 iz Severne Amerike in eden iz J"žne Amerike. v V kardinalskem zboru, ki bo štel 103 /"ne, bodo različne dežele zastopane ta-K°le: Italija 32 kardinalov, Francija in fPanija po 7, ZDA 6, Nemčija in Bra-'pija po 4, Libanon in Kanada po 3, po pp bodo imele: Argentina, Belgija, Ve-*ka Britanija, Irska in Portugalska, “o —-— >—>• > ’ - ' • ’ »’ s- ,.enega kardinala pa bodo imele: Al-j'rija, Visoki Volta, Avstralija, Avstri-Ü*’ Ceylon, čile, Kitajska, Kolombija, -kvador, Filipini, Japonska, Indija, Ju-soslavija, Mehika, Holandska, Peru, T0yska, Zedinjena arabska republika, "zna Afrika, Sirija, Švica, Tanjganji-a> Ukrajina, Madžarska, Uruguay, Ve- "ezuela. „Posebej povečano je predstavništvo ‘"iške celine. Prvemu kardinalu črne pse msgr. Rugambwa, škofu iz Bukoba ..Tanganjiki, ki je bil imenovan za kar--'"ala s strani Janeza XXIII, se pridru-2Ujejo škof iz Visokega Volta msgr. pungrana prav tako črnec, in dva zna-a predstavnika katoliške hierarhije v ^‘"iki; nadškof iz Kapstadta msgr. Mc. a"", ki je po izvoru Evropejec, toda *?Je" v Južni Afriki, in alžirski nad-tj,of mons. Duval, ki je rojen v Fran-j. J" toda je znan po svoji odločni ob-'"bi pravic in dostojanstva prebival-‘Va Severne Afrike. 23 novih kardina- r.v Je bilo že doslej škofov, razen msgr. pilori Di Vignale, msgr. Cardijna, j.l?Kr. Journeta in p. Bevilaqua. Callori ,1^ Signale je bil doslej papežev major-Vf.1?1' Vsi ga poznamo po slikah, ker je ,(|"o naslikan s papeži. Msgr. Cardijn je ustanovitelj jošizma. Pater Bevila-quia pa je bil zadnjih 15 let župnik v Bresci, hkrati pa papežev spovednik. Callori Di Vignale je star 75 let. Cardijn 83, Bevilaqua 74, msgr. Jourent, teolog iz Švice pa 74 let. Kardinal Bevilaqua je med tem že umrl. INDIJANCI IN ESKIMI V KANADI. Po zadnjem štetju (1961) ima Kanada 18,5 milijonov prebivavcev, od teh 48 % angleškega, 31 % francoskega, 4,4 % nemškega izvora. Katoličanov je 7,42 milijonov, torej 40 %. Nekdanji prebivavci dežele, Indijanci in Eskimi so le še neznatna manjšina: 220.000 (1,2 %). Dobra polovica od njih (121.000 = 55 %) so katoličani; anglikancev je 55.000. OVIRE EKUMENIZMU V AFRIKI. Na črnem kontinentu, posebno na jugu, je ok. 2000 sekt. Njih pripadniki so le napol kristjani. Potrebni so torej skupni napori, da se ti napol pogani spet pokristjanijo. „Tradicionalna“ nasprotja med posameznimi sektami, med njimi katoličani, izgubljajo važnost. To pa grozi z brezbrižnostjo za nauk. Zlasti na jugu je bil eden poglavitnih vzrokov za razcepljenje kristjanov „colour - bar“ — barvna pregrada. Vsako prizadevanje za ekumensko zbližan-je mora najprej na delo, da se ta pregrada podere do tal. TAJLANDSKI (siamski) JEZIK PRI jSF. MASI. Že precej časa je bila v Tajlandiji dovoljena uporaba domačega jezika pri podeljevanju zakramentov. Zdaj pa je škofovska konferenca v Tajlandiji prejela od svete stolice dovoljenje za uporabo ljudskega jezika pri maši. Besedilo ki so ga poslali v Rim v odločitev, je pred petimi leti pripravil o. Larque iz zunanjih pariških misijonov, odličen poznavavec tajlandskega jezika in kulture. MISIJONARJI Z. D. Združene države Severne Amerike imajo po svetu 8.126 svojih misijonarjev, od teh 3.518 duhovnikov, 782 laičnih bratov, 3.137 redovnic, 156 šolskih bratov in 532 laikov. Največ misijonarjev je v Aziji (2.454), v Latinski Ameriki jih je 1.796, po Oceaniji jih je 1.056. v Afriki pa 1.025. MISIJONSKI DAROVI MISIJONSKO SODELOVANJE ROJAKOV V SPITTALU Denar, kolikor ga zberemo na dan sv. Treh Kraljev in na misijonsko nedeljo, pošljem vedno Dušnopastirskemu uradu v Celovec, da ga potem pošljejo za slovenske misijonarje. Tako smo na misijonsko nedeljo nabrali za naše misijonarje 3.607,70 šilingov, za Svete tri Kralje pa 2.626,80 šilingov. Za misijonske nabirke naši ljudje še vedno radi prispevajo. Velik ljubitelj misijonov Franc Kržišnik je pa lansko leto umrl. Se je res vedno rad odzval vabilu in dajal, da levica ni vedela, kaj dela desnica. Tudi rabljene poštne znamke zbiramo in jih pošiljamo č. s. Gon-cagi v Celovec, ki jih zbira za g. Wol-banga. Kakšnih posebnih misijonskih prireditev pa nimamo več, ker nimamo prostorov in tudi ljudi je že bolj malo. žpk. Miklavčič Anton SKLAD SLOVENSKIH MISIJONARJEV Francija (v novih frankih): Ivanka Mlakar, 30; Jožefa Rotar, 20; Antonija Rože, Tucquegnieux, 15; N.N. iz Merth. Moselle, 100 N.F. Kanada (v kanadskih dolarjih) : Za-lešak Marija, Miklavčič Maks in Medved Ivo, po 3; Klemenčič Stane, Gospodarič Albin, Trček Ivan, Rolent Valent in Medved Venceslav, po 2; Župančič Alojz, Košir France in Košir Janez po 1; Mis Marija Korošec, Windsor, 5; Janez Jereb, Toronto, 1. Trst: Za odkup in krst poganske deklice na ime Marija, N.N. 5.000 Lir. Koroška: Nabirka „Treh Kraljev“ po slovenskih župnijah 1966: 1.810 dolarjev. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE Za Ivana štanta CM na Madagaskarju: Misijonski krožek Marije pomagaj v Torontu 100 kan. dol.; Viktorija Holozän, USA, 6 USA dol. Za s. Marjeto Mrhar: Josephina Mo-korel, 5 dol. ZA TISKOVNI SKLAD „KATOLIŠKIH MISIJONOV“ N.N., Buenos Aires, 1.000 pesov; Trst: Curk T., 500 Lir; Mersig M., 500 Liri ga. Vuga, (Avstralija), 15 avstral, šilingov. Kanada (v kan. dolarjih) : Viktor Trček, 2.50; Marija Gruntar, 1; Ana Svetek, 1.50; Ivanka Šparovec in Frank Kres, po 2; A. Adamič, 3; Ana Kokelji Franc Hočevar in Milka Matašič, p° 0.50. ZA MISIJONE Toronto, otroci družine Jerneja Kramarja, 3.60 kanad. dolarjev; 2. b razr<’(i gdč. Karlince Mrhar, Turkovi otroci h1 družina Resnik, skupaj 1.60 dol. USA: Justina Holozan, 2 dol. — Trst: Družina Simčič. 2.000 Lir; Uršič, 1.000 in N.N., 500 Lir. — Argentina: Ivan' čič Roza, 200 pesov. ZA BARAGOVO MISIJONIŠČE IN CERKEV MARIJE KRALJICE (Lanus, Slovenska vas:) Druž. Bratož 1.000; N.N., 500; druž. Levstik Antoni 1.000; druž. Vilfan, 2.000; druž. Mažgon-3.000; N.N., 200; N.N., 2.000; đru^ Urbanija, 2.000; druž. Glinšek, 5.000 i gr. Helena Jemc, 500; N.N., 1.000; gdc-Mari Urbanija, 500; druž. Burja AntoJ1 ml., 1.000; lanuška mladina izkupiček glasbenega festivala, 3.644; g. Cesar' 500. VSEM DAROVALCEM ISKRENI BOG PLAČAJ! "KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papoških misijonskih druib, slovenskih misijonarjev, "Slovenske misijonske zveze". Izdaja ga "Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlja Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: Loubet 4029, Remedios de Esca-lada, Provincia Buenos Aires. Tiska Slovenska tiskovna družba "Baraga", Pedernera 3253. S cerkvenim dovoljenjem. Ovitek opremil arh. Vladimir Mazi. NAROČNINA: V Argentini in sosednjih deželah: navadna 400, podporna 800, dosmrtna 4.000 pesov. V U.S.A. in Kanadi: 3 (6,40) dolarjev. V Italiji 1.600( 3.200, 20.00) lir. V Avstriji 60 (120, 800) šilingov. V Franciji 1 2 (24, 160) NF. V Angliji in Avstraliji 1 Vi (2 '/z r '6) funtov. ZAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Baragovo misijonišče, Loubet 4029, Remedios de Escalada, prov. Buenos Aires. — Du šnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. U S.A.: Rev. Charles A. Wolbang C.M., St. Joseph’s College, P.O. Box 351, Princeton, New Jersey, 08540 Mr. Rudi Knez, 679 St., Cleveland, Ohio 44110. — Mrs. John. Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. Kanac! : Župnija Marije Pomagaj: 611 Monning Ave, Toronto 4. Ont. Za Ontario (razen Pori Arthurja) >n za Quebec: Rev. John Kopač C.M , 229 Brown’s Line, Toronto 14, Ont. Za Montreal in okolico: Pev. Stanislav Boljka C.M., 405 Marie Anne East, MONTREAL, P. O. Za Port Arthur (Ont.) in za vso ostalo srednjo in zapadno Kanado: Rev. Jože Mejač C.M., 95 Macdonald Ave, Winnipeg 2, Man. llalija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario 7, Gorizia. Prst: Oddajati na naslov: Marijina družba, Via Risorta 3. Prsrncija: Louis Klančar C.M., Rue de Sevres 95, Paris (VI). Avstrija: B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klangenfurt. — Rev. Alojzij Luksar, Kamen 14, P. Konzian i. J. Kärnten. — Rev. Miklavčič Anton, Spittal a/Drau, Kapellengosse 15, Kärnten. Avstralija: Franc Vrabec, Archbishop’s House, West. Tee. Adelaide, S. Australia. ^Iillliillllllllltiiiiiiilllllllllliiiliiniiiili iz VSEBINE TE ŠTEVILKE liiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiliMi | 1 Financiranje misijonov — Še nekaj o Pakistanu — Ali bo | | južni Vietnam obstal? — To in ono iz Indije — Po tatarskih deželah in Tibetu — Naši misijonarji pišejo — Primer industrializacije Afrike — Po misijonskem svetu — Misi- 1 . - I 5 jonski darovi. LEPO SE PRIPOROČAMO ZA PORAVNAVO NAROČNINE! 1----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------1 ^"((iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiin milili im mil mn im iiiiiiiiii n m iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Sliki na prvi strani: Zgaral: nad 90 let stari ugandski mučenec, ki so mu preganjalci oči iztaknili leta 1888; prišel |e na kanonizacijo v Rim. — Spodaj: Katoličani rešijo iz smrtne nevarnosti škofa Joiefa Tran Van Thien-a v Saigonu, ki so ga hoteli rdeči ubiti. o ta St' .5 w TARIFA REDUCIDA te!* 5 u ? u < j; CONCESION 5612 Registra de la Prop. Int. No. 528.26 Domicilio legal. Cochabamba 1467, Director responsable. Lenček Ladislav Buenos Aires. Sliki na tej strani: Z raj: Misijonar štanta obisku med katehum* (seveda teliček ni vštet) na podružnici. — Sp®' daj: Deček in dekli*® z Madagaskarja; deček ima poganski amulet prsih, okrog vratu pa.'1 svetinjico.