Likvidnost
PORAST medsebojnih terjatev in obveznosti, ki že nekaj Iet naraščajo znatno hitreje, kot obseg proizvodnje in fakturirane realizacije je jugo-slovanski problem. Ta se odraža tudi v gospodar-stvu naše občine ostreje kot drugje. Hitrost obra-čanja terjatev v naši občini se vedno bolj podalj-šuje, saj znaša rok med izdajo računa do pla-čila že več kot 100 dni.
Porast terjatev je občuten, zlasti če upošteva-mo, da je vezava sredstev na primer v letu 1962 znašala komaj 30—35 dni. Položaj je postal že ta-ko kritičen, da se ta tematika obravnava pri naj-višjih organih — na nivoju republike in zveze. Zato pričakujemo, da bodo sprejeti ukrepi, ki naj bi položaj sanirali. Rešitev bi bila predvsera v tem, da poiščemo tiste člene v liniji vertikalne delitve dela, ki povečujejo medsebojno zadolže-nost s svojim nesolidnim poslovanjem. To po-meni, da razni splošni mehanični^ ukrepi za ce-lotno gospodarstvo sploh ne pndejo v poštev, ker ne morejo rešiti bistva problema. Dokončno bi bilo potrebno sanirati žarišča nesolidnega po-slovanja in s tem preprečiti, da se ne bi tudi v prihodnje neupravičena uporaba tujih sredstev še nadalje stopnjevala.
Za celotno gospodarstvo občine ne bi mogli trditi, da je pri nas mnogo takih delovnih orga-nizacij, ki neupravičeno zadržujejo tuja sredstva. Obračuni gospodarskih organizacij namreč kaže-jo, da imajo naše gospodarske organizacije mnogo več terjatev do kupcev, kot pa obveznosti do do-baviteljev. Izjema sta le panogi trgovine in go-stinstva, koder so obveznosti nasproti dobavite-ljem višje.