o slovensko-češkem slovarju
Ružena Skerlj: Slovensko-češki slovar. Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976. (VIII) + 461 str.
Glede na posebno tesne zgodovinske in kulturne vezi med Cehi in Slovenci preseneča ugotovitev, da predstavlja dvojezično slovensko-češko slovarsko tradicijo en sam Zavadilov Slovinskocesky slovnik, ki je izšel v Pragi brez letnice okrog leta 1900, medtem ko je obratna češko-slovenska pot zgodovinsko pripeta na tri slovarje (Zavadilov Ceškoslovenski slovar in dva Brada-čeva Ceško-slovenska slovarja, leta 1929 in 1967, ki sta izšla v Ljubljani). Odveč je torej naglaševati, kako zelo je bil slovensko-češki slovar potreben v današnjem kulturnem in gospodarskem zbliževanju med obema narodoma.
Sestavljanje slovarjev je dolgotrajno in težavno delo, zlasti če je naloženo enemu samemu človeku in to v današnjem času, ko je med drugimi strokami dosegla tudi leksikografija novo znanstveno stopnjo. Od avtorja dvojezičnega slovarja se pričakuje, da dobro obvlada sodobno normo dveh jezikov in pozna stilno vrednost jezikovnih sredstev. Zahtevam današnje leksikografije bi bil verjetno kos le kolektiv lingvistično usmerjenih strokovnjakov, ki poleg tega dobro poznajo ustroj sodobnega knjižnega jezika in sodobno jezikovno problematiko dveh dežel. Vse te okoliščine je treba upoštevati, če hočemo objektivno vrednotiti Slovensko-češki slovar avtorice Ružene Skerljeve, ki ji je bilo zaupano težko delo.
1. Slovensko-češki slovar želi verjetno služiti samo slovenskim uporabnikom, ki se učijo češkega jezika, na kar bi opozarjal ne le predgovor, temveč tudi dve dodani poglavji — Vlastni jmena (= Lastna imena) in kratka informacija o osnovah češke-
ga pravopisa, češke spregatve in sklanjatve in ne nazadnje slovar sam, zbrano slovensko-češko besedišče. Četudi je slovar slovensko-tujejezični, ko bi se moral preizkušati in vrednotiti predvsem slovenski jezik na češki leksikalni mreži, pa kaže slovar premaknjeno sliko: slovenščina je nekako zapostavljena in nepravilno predstavljena. Pri sestavljanju slovensko-tujejezič-nega slovarja je treba izhajati predvsem in edino iz slovenske jezikovne baze, če naj bo slovar adekvatna informacija v slovenskem jeziku in o slovenskih realijah. Hkrati pa je potrebno prisluhniti vsemu živemu in frekventnemu v normi sodobne knjižne slovenščine, če nočemo, da se nam izmuznejo besede, ki so naravnost v središču naše današnjosti — naj omenimo samo dve — tozd, neuvrščenost.
Pri prevajanju slovenskega besedišča v če-ščino je treba upoštevati genetično in strukturno blizkost med obema jezikoma, vrsto skupnih zgodovinskih okoliščin in končno tudi pomembno dejstvo, da si je slovenščina izposojala besede in nekatere besedotvorne elemente' tudi iz češkega jezika. Pri sestavljanju slovensko-češkega slovarja so potemtakem v ospredju semantični in onomatološki problemi, pri iskanju heteronimov je treba paziti na pomenski premik pri genetično blizkih besedah in na mesto teh beseg v stilni razslojenosti sodobnega slovenskega in češkega knjižnega jezika.
2. Pri dvojezičnem slovarju manjšega ali srednjega obsega se je treba preudarno lotiti izbora besed na ravnini: tujke (internacionalizmi) — domače besedišče. Dvojezični slovar naj bi informiral uporabnika, po kakšni glasoslovni in besedotvorni poti sta sprejemala internacionalizme dva jezikovna sistema, vsekakor pa naj bi ne spregledal domače besede, če je bolj v rabi kot tujka. V slovarju ni slovenskih besed veleposlanik, veleposlaništvo, posvojitev, posvojiti in je na tem mestu najti samo besede ambasador, ambasada, adopcija, adoptirati, seveda pa ima slovar poleg tujke adoptirati še glagola posinoviti in pohčeriti. Uporabnik lahko sooča pomensko enoumne tujke ilustracija — ilustrace, ilustrirati — ilustrovat, iluzija — iiuze, identičen — identicky, ideološki — ideoiogicJcy, izpuščeni pa so internacionalizmi iz grščine, ki jih slovenščina in češčina precej različno sprejemata v jezikovni sistem. Samostalni-
' Bohuslav Havranek, Studie o spisovnem jezyce, Praha 1963; Vliv nove spisovne cestiny na spisovne jazyky jihoslovanske, s. 322—327.
268
ki diama, paradigma, sintagma, tema se v slovenščini uvrščajo v žensko a-jevsko sklanjatev, medtem ko so v češčini srednjega spola in pri slanjatvi podaljšujejo osnovo, npr. gen. sg.: dramatu, paradigma-tu, syntagmatu, tematu. Prav tako ni najti slovensko-čeških različic integriteta ¦— in-tegrita, solidarnost — solidarita, realnost — realita, popularnost — popularita. Treba je paziti na pravilno ortografsko podobo intemacionalizmov, npr. analyza, muzeum (v slovarju analyse, museum); novi češki pravopis^ daje vsekakor prednost pisavi improvizovat, filozotickf, univerzita, prezi-dent pred starejšimi oblikami improviso-vat, tilosoficky, universita, president. Seveda pa je treba tudi tujke prevajati v skladu z normo sodobnega češkega jezika, npr.: etnologija — etnografie, etnološki — etnograficky.
3. Nujno pa mora sestavi j alec dvojezičnega slovarja upoštevati stilno razplastenost jezikovnega sistema. V Slovensko-češkem slovarju je najti stilnozvrstne kvalifikator-je pri čeških besedah, medtem ko je slovensko besedišče predstavljeno brez stilnih markacij in nepravilno informiran češki uporabnik bo potemtakem lahko rabil kot ekvivalente besede donebnilc in nebotičnik, čitatelj in bralec, duri — vrata, deca — otroci, iajmošter — župnik, čik — ogorek, dopis — pismo, čaša — kozarec, irklja — punca — dekle, časih — včasih itn. Velika škoda je, ker Slovensko-češki slovar ni sledil Slovarju slovenskega knjižnega jezika, kjer se interpretira slovensko beseišče v luči razvojne dinamike in funkcijske zvrstnosti. O starinskih, redko rabljenih, narečnih, pogovornih in knjižnih besedah se je mogoče informirati tudi v učbenikih (Slovenski knjižni jezik I—IV) Jožeta Toporišiča, če naj navedemo samo množične priročnike.' Ker avtorica ne omenja nikakršnih opozoril v zvezi z metodologijo dela, moremo sklepati, da ji je služil kot vir Slovenski pravopis 1962, ki prav tako zanemarja stilno razplastenost slovenskega besedišča. Dvojezični slovar je izbor besedja (izbor je končno tudi razlagalni slovar!) in je potemtakem potrebno upoštevati ravnino »center — periferija«.^ Ker je dvojezični slovar prvi informativni priročnik v dvojezični komunikativni situaciji, mora vsebovati središčno, standardno besedišče, o vsem perifernem, arhaičnem in narečnem pa se prevajalci lahko informirajo v razlagalnem slovarju Slovenskega knjižnega jezika in bi besede donebnik, deležnik (namesto udeleženec, ki ga v slovarju ni!), intka, ljut idr. mogli v dvojezičnem slovarju kratkomalo izpustiti.
4. V geslih Slovensko-češkega slovarja so slovenske besede akcentuirane (napake vsak, gaj, ded gre pripisati tiskarskemu škratu), besednovrstno določene, vsem drugim določilnicam (premik akcenta, gen. sg. idr.), ki bi bile za Ceha potrebne, se slovar izmika. Ponekod se avtorica tudi gramatič-nim informacijam ni mogla čisto izogniti in pri geslu stati umestno navaja dve pomensko različni obliki v sedanjiku — stane in stoji. V zvezi z besednovrstno karakteristiko besedja je treba pripomniti, da živijo slovenske besede poštev, prid, nemar samo še v frazeologemih, npr. jemati v poštev, vzeti v poštev, priti v poStev (od tod univerbizirana oblika upoš(eva(i.') in ni pravilno, če leksem poštev prevajamo v češčino kot samostalnik moškega spola zfetel C= vidikj, temveč je treba poiskati češki ekvivalent frazeološki zvezi, npr. jemati v poštev — brät v uvahu. Pri določevanju besednih vrst v dvojezičnem slovarju bi kazalo upoštevati tudi jezikoslovne razprave današnje slovenistike in bi tudi po tej strani imela nekatera gesla drugačno razlago, npr. gesla mar, kar, le. Posebno geslo kar bi bilo treba bolj podrobno razložiti, saj ima ta beseda zelo visoko frekvenco v vsakdanjem bežnem sporazumevanju (kar — 1. oziralni zaimek, 2. reducirana oblika oziralnega prislova odkar, 3. pogosto nastopa v pomenu kolikor, 4. modalna partikula z velikim številom pomenov).
Zelo potrebna bi bila pri tako sorodnih jezikih, kot sta češčina in slovenščina, sin-tagmatska informacija pri glagolih, pri nekaterih pridevnikih in samostalnikih, ker so prav na tej ravnini precejšnje razlike, npr: slov. ljubezen do česa, ljubezen do domovine — češ. laska k čemu, laska k vlasti; slov. prositi kaj — češ. prosit o neco. Velikokrat je vezava glagola semantično relevantna, npr.: slov. Glej to knjigo! — češ. Podivej se na tuto knihu! in Glej na to knjigo! (= Pazi na to knjigo!) — češ. Ddvej pozor na tuto knihu! Novi sloven-sko-tujejezični slovarji bodo morali podrobneje določiti sintaktično valenco besedišča, ki odločilno uravnava zgradbo stavka (teksta).
' Pravidla českeho pravopisu, Skolni vydäni, Statui pedagogickš nakladatelstvi, Praha 1975. 3 O zvrstnosti slovenskega jezika se je mogoče jn-iormirati tudi v zbornikih predavanj, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (posebej IX. zvezek, Lj. 1973) in v informativnem zborniku Slovenski jezik, literatura in kultura, Lj. 1974. * František Danes, Vztah »centra« a »periferie« ja-kožto jazykove universile Jazykovsdnc aktuality (U—III) 1965. s. 1—6.
269
5. Ker se ni mogoče v kritični oceni lotiti vseh vprašanj, ki jih odpira Slovensko-češki slovar, je na koncu nujno spregovoriti še o prevodu slovenskih besed v češki jezik. Slovenske poimenovalne enote so ohlapno in netočno prevedene, pogosto z velikim številom čeških ekvivalentov. V mnogih primerih res ustreza slovenskemu izrazu več čeških leksikalnih enot (prihajati — prichäzet, prijiždet, razvoj — roz-voj, vyvoj), vendar pa Ičihko najdemo številnim slovenskim besedam stilno in vsebinsko podobne heteronime: kozarec — sklenice, časa — čfše, kupa — pohär, pokal — pohär, kelih — kalich; kakšno deno-tacijo imajo te besede v konkretnem besedilu, bo moral uporabnik sam razbrati. Te vrste spodrsljajev je v slovarju kar precej (prim. gesla sodoben, nujen, pereč in nastanek, začetek, početek). Mestoma so prevodi napačni (bajka — bajka; pravilno bajka — baje, mytus), nepopolni (gagati — mlit z posledniho, tonout se, dusit se; torej le sekundarni ekspresivni pomen, izpuščen pa je primarni onomatopoetični ekvivalent kejhat) ali pa niso v skladu s sodobno normo ("vozniško dovoljenje — vndči list, kar je že na perferiji rabe, zamolčana pa je danes živa dvobesedna zveza fidičskf prixkaz ali pogovorno fidičak). Dvojezični slovar bi moral odpreti pot dvobesednim poimeno-valnim zvezam, saj jih je treba enakovredno pojmovati kot enobesedne lekseme (dnevna soba — obyvaci pokoj, delavna soba — pracovna, pogovorni jezik — bežne mluvenf jazyk) in bi s tem predstavili slovensko resničnost bolj popolno in v širšem obsegu.
Slovensko-češki slovar bo moral glede na pomanjkanje tovrstnih priročnikov na našem trgu služiti vsem tistim, ki se želijo naučiti češkega jezika, neustrezno pa bo informiral češke interesente, ki jih zanima slovenščina in slovenska problematika.
Albinca Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljani
270