222
Odgovor na pismo
Igo Gruden
Od mene tako pesem ste želeli, da bi v tolažbo tiho vam zvenela, ko bodo dnevi vaši neveseli.
Iz pisma vame je jesen zavela:
zamislil sem se v prošle dni z grenkobo,
kot gledal v dalji ptičja bi krdela.
Srce se napolnilo je s tegobo,
ker vam želje ne morem izpolniti,
da pel bi pesmi s prejšnjo vam milobo.
Zakaj sta najini življenji ubiti, ne vi ne jaz povedati ne veva, a kelih nama je do dna izpiti.
Samotnemu se zdaj mi razodeva, da ste privid le bežen, ki izginja, pustinja hladna me vsega preveva.
Le redko v molk se oglasi stopinja, kot šel nekdo bi daleč onkraj sveta, za njim se plašč noči nad mano zgrinja.
Otožna misel me tedaj spreleta, me opominja, da skrivnost življenja ob uri smrti mi bo razodeta.
Dopil bom mirno kelih svoj trpljenja, očiščen v njem vseh bridkih zmot se rešil, pokoj svoj šotor nad menoj razpenja.
Kot mene ni nihče v bridkosti tešil,
tolažbe si pri meni ne iščite,
a nič nad vami nisem bil zagrešil:
odkrite mi besede oprostite.
223