Uiiožcc y neii€$ili (Narodna legenda. Zapisal A. Kosl.) Ubogi kmetič, kl je na zemlji lepo in pošteno živel, je umrl. Dospevši na oni svet, stopi k nebeškim vratom, da bi prosil za vstop v nebeško kraljestvo. Ker pa sv. Peter pravkar odpira vrata bogatemu gospodu in ga spušča v nebesa, zato naš kmetič zunaj postoji in mirno počaka. Pred nebeškimi vrati stojee sliši, kako se nebeščani nad prihodom bogatina vesele, kako angeli na glas pojo, nebeške piščali piskajo, največji zvonovi prelepo in ubrano zvone, skratka, kakšna radost navdaja nebeške prebivalce. Ko krasna nebeška godba preneha, kmetič na nebeška vrata narahlo potrka. Kmalu se prikaže sv. Peter, ki novodošleca kaj prijazno pozdravi in ga spusti v nebesa. Naš kmetič si misli: Meni se je na zemlji le malo zvonilo, tudi godbe pri pogrebu nisem imel, gotovo mi bodo angelci tukaj v nebesih toliko lepše zapeli, godba lepše zaigrala in zvonovi mo-neje zazvonili. Toda zmotil se je ubogi kmetič. Nebeščani so ga sicer prijazno sprejeli, angeli so mu celo naproti hiteli, a godbe ni bilo, ne petja, eo zvonenja. Kmetič se ne more vzdrjati, pa razodene sv. Petru svoje začudenje. »Kako je vendar to,« pravi, >da angeli pri mojem prihodu niso p jli, zvonovi ne zvonili in ~odba ni igrala, ka-kor je biln to pri sprejemu bogatina; človek bi skoraj mislil, la. kakor na zemlji, tudi v nebesih ni cnakopravnosti in pravice.« Sv. Peter pa kmetiču prijazno smehljajoč se tako-le odgovori: »Nikar se ne čudi, predragi mi brat; je že taka navada nebeščanov. Tudi ti si nam Ijub in drag svat in tudi tebe čaka enako veselje kakor bogatina, le piščali in zvonovi molče. Glej: prebitro bi se zvonovi obrabili, tudi angeli bi poslednjič opešali, ako bi vsakemu siro- maku, ki ga sprejmemo, zvonili in peli, zakaj takim ubožcem — hvala Bogu — skoraj dan za dnem odpiramo vrata, toda vsakih sto let enkrat se nam nudi prilika, da zagledamo tudi bogatina pri nebeških vratih.«