Ig. Gruden: Ob Adriji. 119 se je ozrl in je prezirljivo pogledal na nizko zidovje in strehe hiš. Kaj je bila mala trdnjava njemu, ki je sanjal o velikih zmagah! ... Kaj je bila gospa Vitelija, ki so mu v Rimu ležale v naročju najlepše ženske vzhodnega sveta! . . . Vse to je bil samo prehod na severno stran, kamor je vabila slava in bogastvo njegovo ponosno srce . . . Vrata gospe Vitelije so bila ves dan zaprta. Ko so popoludne sužnji vrata odprli, so našli mlado gospo ležečo na preprogi brez življenja; kajti z zlatim bodalom si je bila prebodla srce. Rdeč tok krvi se je razlil po preprogi, okoli nje pa so ležale opojne, pol-ovenele rože. Kip boga je strmel z resnim obrazom na mrtvo telo, ki se je kazalo v vsej svoji krasoti. Pesniki so ležali ob vznožju boga in vsa soba je bila polna tihega pokoja. Njen obraz se je smehljal v božanski sreči in na njenih ustih je trepetala nikdar spoznana skrivnost. Tullius Severus je prišel poklican v sobo in je obstal nem. Ukazal je svojim sužnjem telo maziliti in ga pokriti z belo tančico in z rožami. Sam pa je poslal sla na mejo Panonije, da naznani Publiju Floru žalostno vest. Marcius Potius pa je odšel na severno mejo, kjer je dosegel mnogo slave in bogastva. Ig. Gruden: Ob Adriji. Z/arja nad morjem blesteča, v zarji jadro krvavo plove kot ptica sanjavo v daljo, kjer smeh je in sreča. To so otroci morja: Prsi v vetru razgaljene, v solncu pekočem razpaljene, duša za radast ne zna. 2 Ignacij Gruden: Ob Adriji. Ignacij Gruden: Ob Adriji. l. V oštariji kraj vasi se harmonika glasi.] Ribiči v obraze vsi ožgani, ribiči klobuke vsi postrani plešejo po dva in dva. Hlače kratke do kolen, kamižole prek rame^, srajce pisane razpete, prsi vroče in razgrete, suha lica potna vsa, divje vsevprek se vrtijo da oči se vsem žarijo, da šibe se jim kolena: kri mladeniško-ognjena jim po žilah divje vre. — Hej to danes vam je ples, petje in kričanje vmes, to vam ribiški je pir vse popoldne, ves večer in vso noč, vso noč d"o dne. Fo jutranjem lovu ribiči na krovu mreže šivajo. Lesene igle vbadajo, trpljenje si odkrivajo . . . Doma otroci stradajo, ženice lic mrtvaških, sinovi v rovih, po tovarnah, po kamnolomih in kasarnah, po ulicah tržaških pa hčere se prodajajo . . . In ribiči zavzdihnejo bolestno in utihnejo. — Ob jambore naslonjeni, molče nad mreže sklonjeni, lesene igle vbadajo z obrazom žalostnim in zdi se jim in zdi se jim, da si srce prebadajo.