Telo, ki podrhteva v vodi
S severa prihaja nema čreda,
z obal razcepljenega morja; kot igra,
ki v očeh razkriva sence. Spomin na bežna
srečanja poleti, ki v kolobarjih
vračajo poglede; breztežna stanja večnega zrcala.
*   *  *
Prezrt v nemiru, v sled zapeljevanja; izžgan iz ust kot prepoznavni liki; vročica pred požarom.
motna zvezda. Kot gosta
tekočina; kot telo, ki podrhteva v ledeni vodi.
*   *  *
Belina kože, rahel stik, prepredena
v znamenja usode; izdihan zrak, v mišici
otroške roke. Nešteto potovanj na konec dneva.
*   * *
905
Andrej Medved
906
Andrej Medved Razlit v glas, v soju prispodobe;
kot nekaj, kar odseva v povečavi; sredica
zemlje, jezera, vulkana; kot črna raztopljena koža.
V spanec izhlapi, v mraz na
oknih; v nevihtni zrak, v lepljive sanje;
v daljni čas pred prvim rojstvom.
V težko jadrovino sili, v koži gnezdi, pod
vrhovi; v zrcalu igel, ki odsevajo
tesnobo. Kot želja iz strahu, prehoden kamen.
Selitev v usta, nezadržen sunek;
skušnjava kot pasti pozabe. Odvisnost od
telesa kot drsenje; dvorezni nož in lepki zrak samote.
*  *  *
Predrto grlo, prhka svilna krila
udarjajo v podobe tihožitja; na črti, ki
ločuje čelo od jezika in seva v goloto temnih hrbtov.
Telo, ki podrhteva v vodi
Zamenjani odmevi brez oblike;
zahteva po spreminjanju hitrosti; po gibanju
- lebdenju - v zavesti; kakor odtisi nog velbloda.
Ledena maska, potovanja k robu;
skoz ozko režo, skoz zaveso, lebdi v zenici ravnotežja. V vrtincu dima, ki naplavlja jutra.
*  *  *
Snemljive igle v krznu losa,
utripanje očesa v slutnji groze; udarci strele
v brinovo grmovje; v drevesa ceder,
ki ležijo v pesku. Papirna sled razbitega zrcala.
V svetlikati,ju zrcala, jasne zvezde
Zasopli v glave, v zanke
stopnjevanja; neviden vzlet v globino razžari oblake, in sence vžigajo požare; in
skrivajo glasove črede, ki vdirajo
skoz črne stolpe, kot tožbe v mahagonijevih
krošnjah. Ujete v mreže, v vlaknaste obraze, v svetlikanju zrcala, jasne zvezde.
*  *  *
907
Andrej Medved
V vodnjaku zakopane maske;
v cvetnem prahu, v vročici krogov, naplavljeni leseni angel. Kot mehka ruda
iz rdeče gline, kot kamen,
ki prebija vodo, kot nemi krik v globini stolpov.
*   *  *
V zavesah dima, v črnih nišah, kjer se prebujajo otroci, in s tujimi pogledi zrejo vase; z globokimi zarezami na
čelu. V votlini zrase kamen,
v skrita usta; v obrisih se oglašajo mufloni, kot žive sence se vrtinčijo glasovi.
*   * *
V času zime zrase nova
žetev, poveže snope v obraščene podobe, v izprane zemeljske obraze; kot
mavrična tetiva pada, v vrat
kamnitega laboda; ki se upogne v vetru
in lebdi v ledu, kot senca, zakopana v strugo.
-
*   *  *
Otrpli, slepi, govorijo v
jutra, in zadržujejo otroške sanje,
ki so ujete v peščene ure; da se razblinijo
v obujanju prostorov, da si izprosijo besede molka in s smolo
908
909
Telo, ki podrhteva v vodi
hranijo odbegle jate. In perje
zlepijo z zvezdnim prahom; da prožijo
puščice v prazna gnezda, ki se
odpirajo kot rane, na hrbtih potopljene črede.
V jajcu spijo zastrupljene ptice, zavite v oblačila ognja; in
lajajo kot neme črede v luno,
v obraze v kamnu, v ozke reže; v zalizane dlani, v zaris papirja. V razrasti znamenj, na
neskončni poti, v hitrih, v razprtih zubljih;
kot noži v gladki cedrovini, ki pogasijo prvo žejo.
Izdihaš snov, ki te zapira
vase, izmikaš volno, ki zaprede zvezde,
in se potapljaš v jate divjih
srn; v zven polti, ki ti podarja bolečino;
v ponavljanje besed, ki jih izrekaš v grozi. Da
ti v iskre ne pršijo, v konice
žarkov, ki padajo iz ust na čela losov;
kjer se razlijejo v odmeve, v slepe stene zaobljube.