Maksim Gorkij: A.P.Čehov o učiteljih Nekoč me je povabil k sebi v vas KučukKoj, kjer je imel krpo zemlje in belo dvonadsropno hišico. Tam se je, ko mi je razkazoval svoje »premoženje«, živo razgovoril: »Da imam mnogo denarja, zgradil bi tu sanatorij za bolne vaške učitelje. Veste, postavil bi svetlo stavbo — zelo svetlo, z velikimi okni in visokim stropom. Imel bi bogato knižnico in razne glasbene anstrumente, čebelnjak, vrt, sadovnjak: mogli bi imeti predavanje o agronomiji, meteorologiji; učitelj mora vse vedeti, dragi moj, vse!« Naenkrat je obmolknil, zakašljal, pogledal me je od strani s svojim mehkim, ljubkim nasmehom, ki me je vedno tako nepremagljivo privlačeval k njemu in vzpodbujal k x>osefcno ostri pažnji na njegove besede. »Naveličali ste se poslušati moje fantazije? Toda jaz rad govorim o tem. Ko bi vi vedeli, kako je potreben ruski vasi dober, umen, izobražen učitelj! Pri nas v Rusiji ga je potrebno postaviti med neke posebne pogoje in treba je to napraviti čimprej, ako pojmujemo, da se bo brez široke narodove izobrazbe zrušila država kakor hiša, ki je zidana iz slabo žgane opeke. Učitelj bodi artist, strastno zaljubljen v svoje delo, toda pri nas — on je dninar, slabo izobražen človek, ki pride na vas poučevat otroke s takšno voljo, kakor bi šel v pregnanstvo. On je gladen, pozabljen, zastrašen od možnosti, da izgubi skorjo kruha. A potrebno bi bilo, da bi bil prvi človek na vasi, da bi mogel odgovoriti vaščanu na vsa njegova vprašanja, da bi vaščani spoznali v njem moč, ki bi bila dostojna pažnje in spoštovanja, in da se nikdo dreti ne bi mogel nanj ... uničevati njegovo osebo, kakor to radi delajo pri nas vsi: rubež, bo- gati trgovec, pop, policaj, kurator šole, župan in oni uradnik, ki izvršuje poklic šolskega nadzornika, pa se ne briga za višjo izobrazbo, temveč le za skrbno izvrševanje okrožnega cirkularja. Ali ni neokusno tako bedno plačevati človeka, ki je poklican, da vzgaja narod, — razumete li? — da vzgaja narod! Ne sme se dopustiti, da ta človek hodi v cunjah, drgeče od mraza v vlažnih šolah, ki so kakor luknje, da se zastruplja z ogljenim plinom, prehlaja, napase s tridesetimi leti vnetje grla, revmatizma, tuberkuloze ... pa to je sramota. Naš učitelj živi osem, devet mesecev v letu kakor puščavnik, z nikomur ne more spregovoriti besede, on otopeva v samoti, brez knjig, brez razvedrila. A pozove li k sebj tovariše — takoj ga bodo obtožili radi nezanesljivosti — neumna reč, s katero prebrisani ljudje plašijo bedake!... Odvratno je vse to... takšno zasmehovanje človeka, ki izvršuje veliko, nad vse važno delo. Veste — kadar vidim učitelja, mi postane neugodno pred njim radi njegove bojazni in radi tega, ker je slabo oblečen, zdi se mi, da sem učitejevega pomanjkanja nekako tudi sam kriv ... zares.« Obmolknil je, se zamislil in ko je z roko zamahnil, tiho izpregovoril: »Neurejena, neotesana je zemlja — ta naša Rusija.« • Tolikokrat sem ga rad poslušal: »No, veste, dospel je neki učitelj... bolan, oženjen, — ne bi mu mogel pomagati? Jaz sem ga za nekaj časa sprejel... « Ali: »Glejte, učiteljice prosijo, da bi jim poslali knjig ... Vcasih bi našel pri njem tega »učitelja«: navadno bi učitelj, rdeč od spoznanja svoje nespretnosti, sedcl na koncu mize in v znoju lica zbiral besedc, prizadevajoč si, da bi govoril gladkeje in ^izobraženejše', ali, z okret- nostjo bolno-sramežljivega človeka, ves se je osredotočil v želji, da se ne pokaže neumnega v pisateljevih očeh, ter le zasipaval Antona Pavloviča s točo vprašanj, katera komaj da so mu šinila v glavo do tega časa. Anton Pavlovič bi pazljivo poslušal neskladno pripovedovanje, v njegovih otožnih očeh bi mu igral nasmešek, drhtele guibe na sencih in glej, v svojim globokim, prav ugašujočim glasom bi on sam začel govoriti enostavne, jasne, življenju najbliže besede, — besede, ki so nekako takoj sproščale sogovornika: on bi prenehal v prizadevanju, da bi bil razumnež, radi česar je takoj postal pametnejši in zanimivejši... Spominjam se, neki učitelj — visok, mršav, rumenih gladkih lic in dolgega grbavega nosu, melanholično zavitega proti podbradku, je sedel nasproti Antonu Pavloviču in nepremično strmeč v njegov obraz s svojimi črnimi očmi čemerno govoril v basu: ,Iz podobnih vtisov življcnja v času pedagoške sezone se ustvarja takšen psihični konglomerat, ki absolutno duši1 vsako možnost objektivnega odnosa proti obdajajočemu svetu. Razumljivo, saj svet tudi ni nič drugega kakor naša predstava o njem ...' Tu je on zašel na področje filozofije in stopajoč po njej spominjal na pijanca na ledu. ,Ampak, povejte' — je šepetaje in prijazno vprašal Čehov, — ,kdo to v vašem okraju tepe deco?' ,Kaj pravite vi! Jaz? Nikdar! Tepsti?' In užaljeno se je izpihal. ,Ne vznemirjajte se,' — je nadaljeval Anton Pavlovič in se pomirjevalno smejal, — ,ali govorim jaz o vas? Le spominjam se — čital sem v časopisih — nekdo tepe, ravno v vašem okraju ...' Učitelj se je vsedel, otrl oznojeno lice in ko je olajšano vzdihnil, je začel s topim basom govoriti: ,Resnica je! Bil je primer. To je — Makarov. Veste, saj tudi ni čudno! Surovo, ali — razumljivo. Oženjen, četvero otrok, žena — bolna, in on sam — sušičen, plača — 20 rubljev... a šola — klet, učitelj ima — eno sobo. V takih pogojih — bi tudi božjega angela udaril brez vsake krivde, a učenci — oni nikakor niso angeli, vemjte!' In ta človek, ki je pred malo časa neusmiljeno divil Čehova s svojo izobilrco pametnih besed, je naenkrat, zloglasno mahajoč z grbavim nosom, začel enostavno govoriti, z besedami kakor kamen težkimi, žarko osvetljujoč prokleto, grozno resnico tistega življenja, ki ga živi ruska vas ... Poslavljajoč se z gospodarjem, je učitelj objel z obema rokama njegovo majhno suho roko in tanke prste, in, stiskajoč jo, rekel: ,Šel sem k vam kakor k predpostavljenemu, — napihnil sem se, kakor pucan... a zdaj grem — kakor od dobrega človeka, ki mi je blizu in ki vse razume. Velika stvar je vse razumeti! Hvala vam! Grem. S seboj nesem lepo, dobro misel: veliki ljudje so enostavnejši, pa razumljivejši, pa z dušo bližji našemu človeka, kakor vse te mizerije, med katerimi živimo. Zbogom! Nikdar vas ne bom pozabil...' Nos mu je zadrhtel, ustnice so se strnile v dober nasmešek in nepričakovano je še pridjal: ,Ampak po resnici povedano: tudl podleži so — ravnotako nesrečni Ijudje, — hudič naj jih odnese!' Ko je odšel, je Anton 'Pavlovič pogledal za njim, se nasmehnil in rekel: ,Pošten človek. Ne bo dolgo učil ...' ,Zakaj?' Izmučili ga bodo ... pregnali.. .« Zamislil se je, dodal tiho in mehko: »V Rusiji je dober človek — nekaj kakor dimnikar, s katerim dojilje plašijo drc»bno deco...« Prev. A. Debenak.