Mladim dnem.
fila so, bila nedolžnosti leta, ?Bila, pa prešla mi je doba sveta! Ko vprvič zaznal sem, da točim solze, Ko vprvič spoznal sem, da vtriplje srce, Poslednjič uprla Name je nebeško oko V slovo! Tedaj je umrla!
Bila je, bila, ne bo je več,
Prešla je, prešla kot blisek žareč. —
Oj, ne bo je več! —
Včasih, ko tajni polumrak Spenja po zemlji svoj plašč tenak, Tička mi rajska priskače z neba, Peva o njej mi ob robu srca:
»Zibelka giigljava, zibelka mala Lahno se giblje; Detetu mamica jo je postlala; Angelj jo ziblje.
Mamica križa mu celice milo, Lička celuje;
Angeljčku daje proseč naročilo, Naj ga varuje.
Angeljček pesemce rajske mu poje, Detece spinka;
Mamica gleda je, srčice svoje, Moli za sinka.«
Tička prestane, sam sem spet, Sam, in krog mene pusti svet. Pesemca pa mi ne gre iz srca, Take nobeden smrtnikov ne zna.
Zibka že davno mirna stoji, Detece davno že v njej ne spi. Mamici z rok se izvilo je, Samo do sveta vstopilo je. Vendar še veje mu tajni šopot, Angelja milo šušteča perot. Bdi še na čelu mu križevi znak • Mamice zlate spomin sladak. Krožijo z bliža mu rajski glasovi Njene molitve in nje blagoslovi. -In srce se mu blaženja taje, Vedno gorkeje, vedno slaje. —
Vihra se bo približala	
In grozila mi streti srce.	
Bodi! Saj znaki še žive,	
Da me je mati križala.	
Roj divjaških črnih duhov	
Zame podira njen blagoslov.	
In ko je ni drugod rešitve,	
Rešile me materne bodo molitve.	
J	
r