59593

MOICAVA

OREfiKOVO

rtcHMi

MU1301

"COUSHAC

I N i


mm§

limit Vuk

Pd  naliiiih
Donave široke...

Beležke iz popotnega dnevnika

1934

*

595^3

Založba revije »Naša pota« v Ljubljani
Tisk Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani

PARNIK JE ZAVRISKAL, ostro, zateglo;
piskajoč je sikala para v sireno ob dimniku in
izvabljala iz nje glušeč krik...  Sonce je po¬
zdravljajoče oblivalo zastavice, jambore, širo¬
ki dimnik, krov in ves parnik z nama vred, ki
smo se ukrcali, da nas ponese na valovih Do¬
nave tja do Radujevca, takorekoč na mejo treh
držav; Jugoslavije, Romunije, Bolgarske.

Prijatelj Zdravko in Matevž sta se zagle¬
dala v valove Donave in rekla:

»Pravijo, da je pot po Donavi od Belgrada
do Radujevca ena najlepših, ali bolje, najzani¬
mivejših evropskih poti.«

»Slišal sem že večkrat o zanimivostih te
poti in o težavnem prehodu skozi »Železna vra¬
ta«, ali kakor pravijo, skozi »Džerdapske so¬
teske«, sem rekel. »In videli bomo, kako je.«

»Resnica,« je rekel Zdravko. »Tiste bregove
in pečine je treba videti. Zanimivo bo' gledati,
kako se bo parnik sukal okrog njih in plaval
mimo njih.«

»Glej, da ne doživiš zgodbe, kakor tisti na
Lusitaniji,« je pripomnil Matevž.

Gospa Marija, ki je gledala proti mestu, pa
je rekla:

»Godba je že pripravljena, da vam odigra
na oni svet.«

Zdravko je vzbočil prsi. Videlo se je, da je
hotel povedati nekaj krepkega. Tedaj pa so se
v soncu zasvetili instrumenti godbe. Stisnili so
se k belim bluzam godbenikov, ki so z ustmi

1 '

3

poiskali usta instrumentov in zatrepetala je pe¬
sem, krik veselja in razigranosti...

Obrazi vseh so se, kakor da jih je kdo po¬
zval, Obrnili h godbi in še tuintam skrita črta
včerajšnjega, se je zgladila. In bilo je vsem,
kot da iso se srca v prsih razširila, 'kakor se
razširijo pljuča človeka, ko začutijo' svež in
ozonovski zrak ...

Zraven mene sedeča Belgrajčanka je uprla
svoje modrozelenkaste oči v fanta, ki je pri¬
stopil in, nudeč ji rdečo vrtnico, pozdravil:

»Narcisi vrtnico!... Pozdravljena Tea!«

Tea je vizela vrtnico. Videl sem, kako so za
hip dolge, lepe trepalnice zakrile njene oči, ka¬
ko so se jagodne ustnice doteknile cvetov vrt¬
nice.

»Kje ste bili? ... «

Izrečeno je bilo tiho, z noto karanja, v ka¬
teri je bilo slišati kakoir: »Čakala sem vas ne¬
strpno,« in noto odpuščanja, da je pobožalo
uho z nenavadno slaistjo.

»Vrtnica me je zadržala. Nisem mogel pred
vas brez vrtnice.«

Tea se je nasmehnila, tiho stisnila vrtnico
k licu in rekla nekoliko zateglo in tiše:

»Viii...«

V glasu je bilo toliko tajnega, sladkega
zvoka, da je celo v mojih prsih toplo zazvenelo.

»Eh,« sem pomislil. »Pomladanski zvoki,
kako ste sladki, kako ste nežni... Zakaj te
žvenkljajoče glasove poletje intonira v don
opoldanskega zvona, a jesen že v razglašeno
melodijo? ... «

Široke lopate so zagreble vodo. Zapemila se
je, zašumela divje, odporno in sunila parnik,
da se je nalahno zazibal. Ladjina kolesa so od¬
metavala vodo. V velikem loku se je obrnila

4

sredi Save, nato pa je tiho in pokorno zapla¬
vala proti Donavi. Z desne nas je gledala veli¬
čina novega zemunskega mostu, most kralja
Aleksandra I., ki je vstajal za nami in se mo¬
gočno vzpenjal preko Save, kakor bi hotel reči:

»Hej, nov čudež tehnike sem!«

In Matevž je to izrazil glasno, ko je rekel:

»Če tako pogledaš to cesto z helgrajskega
brega preko Save na zemunski breg, pa se za¬
zdi, da vse kljubuje vsemu. Monumentalna
konstrukcija mostu je presenetljiva. Če pomisli
človek, da poprej tu ni bilo nič, nego samo dva
bregova in pristanišče raznih čolnov, ladij in
parnikov, a sedaj mogočna cesta takorekoč
skozi zrak, te prevzame spoštovanje do sile
človeškega duha in volje.«

Tein spremljevalec, ki je stal ne daleč od
nas, je rekel:

»Da, ta zemunski most je tudi prvi most v
Jugoslaviji, viseči na železnih vrveh. Most je
takorekoč evropskega pomena, zakaj on veže
srednjo Evropo z vzhodno. 12 metrov nad po¬
vršino Save je visok. Narejen je za pešce, za
navadne vozove, za tramvajski in avtomobil¬
ski promet. Torej resnično zveza dveh evrop¬
skih delov.«

Gledali smo most in Zdravko je rekel:

»Ta železna konstrukcija je kakor živ or-

f anizem, iz železa ustvarjen; prvi most pri nas,
i visi na železnih vrveh.«

»Da,« je rekel Tein spremljevalec. »Vsaka
taka železna vrv, ki se ji tehnično pravi kabel,
ima 62 cm v premeru. Spletena je iz 185 jekle¬
nih žic. Kakor vidite, visi most na štirih že¬
leznih vrveh ali kablih, ki so potegnjeni čez
4 pilone. Na 37 takozvanih vešalkah, pritrjenih
na kable, visi vsa železna konstrukcija. Kabli
so tako močni, da lahko nosijo petkratno te-
žino tega mostu, ki je težak 72.000 ton.«

5

»Ogromni kolosi železa, ogromna teža, in
vse to so delali ljudje,« je rekla gospa Marija.
»Saj je prav za prav človek enak mravlji, ki
vkljub neznatnosti zmore ogromna dela?!«

»Človek je ustvaril stroje, posebna bitja,
ki povečajo do neskončnosti njegovo stvari¬
teljsko moč. V tem mostu so nakopičene gi¬
gantske sile ljudskega dela in moči, da so zna¬
menite faraonske piramide v Egiptu napram
temu delu neznatne pojave.«

»Pa tudi denarja je moralo stati vse to,
ogromnega denarja,« je pripomnila gospa Ma¬
rija.

»Stoosemdeset milijonov dinarjev,« je pri¬
trdil Tein spremljevalec. »Ali kar je najbolj
zanimivo pri tem mostu s tako grandiozno kon¬
strukcijo, je frapantno dejstvo-, da se vsa kon¬
strukcija krči in razteza za celih 40 cm. In to
vsled posledice temperature. Le 'poglejte: Leva
stran konstrukcije, če jo gledate iz Bel grad a. ni
narejena tako kakor desna. Na levi strani je
namreč temperatura večja, sonce je močnejše,
se zelo segreje in zato je nekoliko krajša.
Desna stran ni izpostavljena takšni temperatu¬
ri, se manj ogreva in ker se manj razteza in
krči, je zato nekoliko daljša. Tako se oba dela
konstrukcije marata raztezati in krčiti, kakršen
je pač vpliv temperature. Tisti del mostu, ki
ima spojiti oba dela, je namreč narejen daljši
in večji. Izdelal se ni v tovarni, nego šele na
licu mesta, torej ne po natančni -meri. Zakaj ?
Temperatura igra, kakor sem že rekel, veliko
vlogo. Širjenje in krčenje konstrukcije na 40
centimetrov je gotovo- velik prostor in zato se
je ta zadnji del, spojni del, moral prilagoditi
baš 'tej številki krčenja in raztezavanja. Naj¬
prej se je preizkušala temperatura in zato ,s'e
je ta zadnji del, spojni del, moral prilagoditi
baš tej številki krčenja in raztezavanja. Naj-

6

prej se je preizkušala temperatura in njene
varijante, ker, kakor veste, ena temperatura je
zjutraj, druga opoldan in tretja zvečer. Ugo¬
tovilo se je, da je pri temperaturi 12 stopinj kr¬
čenje in raztezavanje 40 cm. Na tej bazi se je
izgotovil zadnji, spojni del železne konstruk¬
cije.«

»'Kakor sem rekel,« je segel vmes Zdravko
»živi organizem.«

»In še to,« je nadaljeval Tein spremljeva¬
lec. »Ta vezava obeh' delov ni mogla biti nare¬
jena kadarkoli, nego so jo morali narediti zju¬
traj, ker je zjutraj temperatura najmanjša.«

Vsi smo se zagledali v mogočen most, ki se
je vzpenjal kakor vsemu kljubujoči orjak z
belgrajskega brega preko Save na zemunski
breg, z vzhodne Evrope v srednjo Evropo, hla¬
den in samozavesten.

Po kratki tišini je Tein spremljevalec na¬
daljeval:

»Zgodovinski pregled prometa med Zemu¬
nom in Belgradom nam kaže, da je bil promet
po kopnem vse doslej zelo pomanjkljiv. Preko
Zemuna in Belgrada je vodila že v rimski dobi
važna cesta, ki je vezala Rim z Bizancem —
vzhod z zapadom, a v vseh dobah so se mostovi
med Zemunom in Belgradom gradili le redko
kdaj, zakaj služili so vedno samo začasnim
strategičnim ciljem brez ozira na njihovo go¬
spodarsko funkcijo. Vse do konca svetovne voj¬
ne 1918 je tekla tu državna meja in je bila
to glavna ovira zgraditve stalnega mostu. Leta
1018. se prvič imenuje ime »Zemun« — Sermo.
Zapiski iz te dobe opisujejo živahno trgovino
v Zemunu, ki razvija živahen promet po Do¬
navi. Potreba mostu preko Save pri Zemunu se
v preteklosti gotovo ni nikdar občutila v toliki
meri, kakor leta 1684., ko je avstrijska vojska
po svoji zmagi nad Turki pri Mohaču krenila

7

proti Sremu, da bi prešla preko Save. Prebi¬
valstvo teh krajev je iz strahu pred turško in
avstrijsko vojsko bežalo po vseh cestah proti
Savi in ker velikanske množice niso mogle na¬
glo na drugo stran, so jih vojaški oddelki do¬
hiteli, izropali in pobijali. V teh letih so zgra¬
dili Avstrijci prvi leseni most preko Save. Med
svetovno vojno, v dobi avstrijske okupacije
Srbije, je vezal pontonski most Zemun z Bel-
gradom, ki so ga pa Avstrijci pri svojem umi¬
ku uničili, a je bil spet zgrajen takoj po pre¬
vratu.«

Tiho je plavala ladja in vedno hitreje ter
nas odmikala od veličastnega, rekel bi, slavo¬
loka moderne tehnike, belgrajsko-zemunskega
mostu.

»S tem zemunskim mostom je pa povezana
tudi zgodbica umetniškega značaja,« je rekel
Tein spremljevalec. Meštrovic, naš največji
umetnik-kipar, je namreč naredil za zemunski
most orjaške konjenike, ki naj bi krasili no¬
vo zgrajeni zemunski most. Sedaj, kakor vi¬
dite, je ta ogromna stavba nekako prazna, pu¬
sta in ji je res potreba nekakšna primerna,
učinkovita dekoracija.«

»In kaj se je zgodilo s tistimi konji?« je
vprašal Zdravka

»Osporavali so. umetniški krogi, da so
konji preveliki, da so predragi in da umetni¬
ško ne odgovarjajo stavbi mostu.«

»Hm,« je pokimala gospa Marija. »A v
resnici?... Kaj je bil resničen vzrok?«

Tein spremljevalec se je nasmehnil in ne¬
kako zmigal z ramami:

»Težko je reči, da bi ne bilo zamere.«

»Vem,« je rekla gospa Marija. »Konku¬
renca. Slava Meštroviča pač ni ugajala, pa so
bili konji preveliki, neprimerni, predragi, kaj?«

8

Tein spremljevalec ni odgovoril, a Zdravko
je vprašal:

»In katera beseda je obveljala?«

»Meštrovičeva. Z ministrstvom za zgradbe
je dosegel sporazum in Meštrovič bo izvedel
svoj načrt. Štirje konjeniki bodo predstavljali:
carja Dušana, kralja Tomislava, kralja Tvrdka
in kralja Petra Osvoboditelja.«

»To ‘bo pa res monumentalno delo,« je pri¬
stavil Matevž, »spomeniki zgodovine. Denarja
za tako' reč ni škoda.«

»Da, je rekel Tein spremljevalec. »Stroški
za postavitev teh konjev-spomenikov bodo
znašali 25 milijonov. Za 6 milijonov manj ka¬
kor je bilo prvotno proračunjeno.«

Gospa Marija se je obrnila k Teinemu
spremljevalcu in vprašala:

»Grgura Ninskega v peristilu Deoklecia-
nove palače v Splitu ste videli? Ogromno delo,
mogočnost umetnika.«

»Videl,« je odgovoril Tein spremljevalec.
»Vidite, tudi tam je bila umetnost podcenjena.
Meštrovič pa je, da preseka spore, Grgura
Ninskega postavil sam. Grgur Ninski stoji v
peristilu visok, ogromen in presega veličino
sten Deoklecijanove palače. Meštrovič je hotel
s tem najbrž simbolično pokazati, da je umet¬
nost mogočnejša nad vse zapreke in vsakda¬
njosti.«

Za nami, tam za zemunskim mostom, še za
železniškim mostom, po katerem dirjajo vlaki
iz Belgrada v Zemun in dalje, dalje v srednjo
Evropo in obratno iz srednje Evrope v zahodno
in v Orient je pri neposredni bližini reke Save
malo mestece, bolje trg, takozvani Obrenovac.

Tein spremljevalec je pokazal z roko proti
tisti belkasti točki in rekel:

9

»Mali trg, a znameniti trg je tisti Obreno-
vac. Nekoč, pred vojno je bil ta trg poznan po
svojih lepili dekletih, naravnost lepoticah. Bel-

Vaščanke iz okolice Belgrada.

grajski fantje iz bogatih krogov so hodili snu¬
bit obrenovačka dekleta in mnoge so postale
belgrajske dame.

Trgovina je lepo cvetela, ker je bil Obre-
novac blizu meje, a ob reki Savi malo prista-

nišče s pomolom in železniško postajo Zabrežje.
Od tod so obrenovački trgovci izvažali zname¬
nite suhe slive in težko pšenico. Sedaj, ko ni
več meje, igra prej velika trgovina s slivami in
pšenico malo, podrejeno vlogo, ki ima bolj lo¬
kalni značaj.«

»A lepa obrenovačka dekleta?« je vprašal
Zdravko. »So še vedno lepotice?«

Panorama starih utrdb na Savi.

»O tem letopis ničesar ne poroča,« je od¬
govoril Tein spremljevalec. »Veliko trgovcev se
je polagoma preselilo v razna večja mesta, kjer
je več pogojev za zaslužek. Od velikega pred¬
vojnega bogastva je ostal samo še vedri duh
Obrenovičev.«

»Da,« je rekel Matevž, »leta 1914 do 1918
so spremenila z neverjetnim kinematografskim
tempom stare slike, nove pa se slikajo in
ustvarjajo s polževo počasnostjo.«

Ladja je rezala vodo in plula proti Donavi.

Pred nami, na desnici, se je dvigal Bel*
grad. Pravijo, da zavzema Belgrad med evrop¬
skimi glavnimi mesti po lepoti naravne lege
četrto mesto. Samo Carigrad, Stockholm in Li-
sabona so pred njim ...

S treh različnih strani teče voda k Belgra-
du in okrog Belgrada. Parnik je plul mimo
Kalemgedana, ki bi se nekako po slovensko
imenoval: mestni mejdan ali polje.

Tu so se Turki nekoč najraje sprehajali,
uživajoč v lepem razgledu, razmišljajoč in sa-
njajač o moči in veličini svoje vladavine...
Imenovali so ga »Fičir Bajur«, to je: »Breg za
premišljevanje«.

»Tea,« je rekel njen spremljevalec in nje¬
gove oči so bile na Kalemegdanu. Morda je gle¬
dal in v mislih videl, kako je šel z njo, Teo,
držeč jo za roko, po tistih ozkih stezah parka,
mimo gred, polnih cvetja, mimo sren, vseh v ze¬
lenju in ves srečen zrl v njene oči.

In oba, gledaje na Savo, kako se izliva pod
njima v Donavo, na Zemun, na Srem, in na
njegovo Fruško goro, na lepe Valjevske pla¬
nine, sta sanjala o sreči, o ljubezni, o lepoti...

Mogočna trdnjava je bila Kalemegdan,
menda ena največjih v Evropi. Ponosno se dvi¬
ga nad Donavo s svojimi starimi stolpi, oboki
in nasipi... sedaj, kajpada, ker je mir, moder¬
nizirano sprehajališče. Visoko in ponosno stoji
tam veliki spomenik, Meštrovičev »Zmagova¬
lec« in kipi kvišku, kakor glaseča v vsemirje
sila, govoreča brez besed o sili, ki je in bo, o
sili mišic in jeklene postave, ki je kakor Bog,
brez občutka, da bi se morala v svoji nagoti
zakriti...

Tea se je ozrla na Kalemegdan in tudi nje¬
ne oči so se ustavile na kipu.

»Poglejte, kakšen junak... Sedaj šele vi¬
dim ...«

12

V glasu sem čutil, da govori kar tako, sa¬
ma ne vedoč, da se ji v duši poraja ponos in
koprnenje biti objeta od takega junaka.

On pa, njen spremljevalec, je prijel njeno
roko in rekei:

»Preko vseh teh nasipov in jarkov, Tea,
so si razbijali glave nepregledni sovražniki —
a vedno zastonj. Vsak dostop od te strani je
nemogoč. Tudi Nemci v svetovni vojni so si tu
polomili vratove in so vzeli Belgrad šele s sav¬
ske strani, preko Ade Ciganlije. In ta Meštro-
vičev »Zmagovalec«, Tea, je bodočnost...«

Godba je zaigrala koračnico, gibčno, vese¬
lo, da so noge nehote poudarjale takt.

Parnik je bičal vodo, valovil jo in iz bistrih
valov Save vsplul v tihe, široke valove Donave.

Belgrad je ležal na hribih daleč naokrog in
hiše in palače so se videle kakor veliko, drug
na drugega in eden poleg drugega zloženo ska¬
lovje Krasa, obsevajoče v različnih zamolklih
barvah.

»Lepa slika,« je rekla Tea in njena gla¬
vica se je počasi sukala na mičnem belem vra¬
tu, okrog katerega se je vila tenka zlata veri¬
žica, kakor bi kazala, kam vse naj gleda on,
ki je poleg nje in ki ji je prinesel vrtnico.

»Da,« je rekel. »Slikovita so gnezda ljud¬
ska, tako z Donave gledana. Kakor na travniku
krtine, samo lepše in močnejše izrite. Glejte
strehe ponositih palač, glejte kupolo na novi,
še nedozidani Narodni skupščini, kako blešči v
blesku jutranjega solnca!«

»Kakor krtine,« je ponovila Tea in v nje¬
nem glasu je bilo nekakšno čudenje in nekak¬
šno nerazumevanje. »Kaj so tudi tam ogrci?«

In kakor da je začutila, da je izrekla be¬
sedo, ki v poeziji jutra in zvokih godbe zveni

13

vsakdanje, prozaično, je stresla z glavo, neko¬
liko zardela in rekla:

»Ah, neumnost.«

Ali je veljala ta beseda »krtinam« ali
»ogrcem«, ne vem. Oči Tee tega niso povedale.
Njen spremljevalec pa je rekel:

»Neumnost?... Ne, Tea!... Resnica je.
Krtine so in ogrci so. In še kakšni! Ki grizejo

Kalemegdan z Meštrovičevim »Zmagovalcem«
in parkom.

svoje lastno meso, stremeč zrasti vse više in
gospodovati nad svojim lastnim mesom. Boga¬
stvo gledate od tod, a idite med te krtine —
saj živite v teh krtinah, Tea — kaj niste videli,
kako veliki ogrci goltajo manjše in se rede na
njih suhih telesih?«

Tea ga je pogledala in rekla:

»Pripovedujte mi raje nekaj o Belgradu,
ne o teh vsakdanjih krivicah. O davnih dneh
Belgrada. Tako, na ladji, sredi Donave, gleda-

14

joča slikovitost mesta, bo krasno zazibati se v
nekdanje dni.

»Da vam pripovedujem,« je rekel njen
spremljevalec in pogled mu je obvisel na stol¬
pih in palačah in minaretih, ki so bili sedaj
videti, kakor lično iz kartona izrezljane stav¬
be. Nato je pogledal dekle in ponovil: »Da vam
pripovedujem?... V pripovedovanju se bo vi¬
del človek, ki je človeku volk. Vendar, Tea!
Dobro... Pripovedoval Vam bom...«

To zidovje in ves greben, na katerem je
sedaj Belgrad, bi nama lahko pripovedovalo o
mnogih znamenitih dogodkih in bojih, ki so se
vršili okrog njih in za katere se že od davnih,
davnih dni bore razni narodi. S 6vojim ugod¬
nim in srečnim položajem, bodisi v vojni, bo¬
disi v trgovini, na oglu dveh velikih rek, na
večnem križpotju raznih teženj, nacionalnih,
političnih in verskih, je bil Belgrad neprestano
cilj, za katerega se je izplačalo lomiti kopje....
Na svetu najbrž ni kraja, za katerega in okrog
katerega bi bilo več krvi prelite, kakor za Bel¬
grad, in ni mesta, ki bi spremenilo več gospo¬
darjev, kakor mesto Belgrad!...«

»Ali se ve, kedaj je bilo prvič sezidano to
mesto?« je vprašala Tea.

»Kaj gotovega se ne da povedati. Na Bal¬
kanskem polotoku so bili od nekdaj: Grki,
Iliri in Trakijci — trije indoevropski narodi,
sorodni, ali vendar vsak za sebe. Iliri so živeli
na zapadnem delu polotoka, torej v naših da¬
našnjih krajih. V 4. stoletju pred Kristom so
napadli Ilire Kelti  s severa in jim vzeli
zemljo. Ve se, da so vladali Kelti v Belgrad u,
dokler ga niso pod Tiberijem v 1. stoletju po
Kristu osvojili Rimljani. Kakor pod Kelti, tako
je bil Belgrad tudi pod Rimljani trdnjava in

15

gotovo so še pred Kelti znali ceniti važnost te¬
ga mesta.«

»Čudno,« je rekla Tea, »da danes tod okrog
in v Srbiji ni nobenega sledu tega velikega
keltskega naroda, ki je dolgo živel v teh de¬
želah in ki je vladal takrat malone nad vsemi
ostalimi evropskimi deželami. Glejte Rimljane,
o njih so pa povsod sledovi, trdnjave, rimske
ceste, mostovi, spomeniki itd. Kam je izginil
ta narod?«

»Rimljani so bili mnogo silnejši, mnogo
bolj kulturen narod od Keltov. Zato so tudi
povsod za seboj puščali sledove svoje moči in
kulture.  Res je, da so Kelti nekoč gospo¬
darili nad vso srednjo, zapadno in vzhodno Ev¬
ropo. Ali že Julij Cezar je začel z njimi vojno
v Galiji, a Avgust jo je končal v naših krajih,
v Panoniji in Mezi ji. Kakor veste, Panoni¬
ja  je obsegala večji del zapadne Ogrske,
Prekmurje, Slovenske gorice. Z juga je šla ob
desni obali Save, a na zapadu je mejila z
vzhodnimi mejami Alp. M e z i j a je obsegala
današnjo Staro Srbijo s severnimi kraji Bolgar¬
ske, do Balkana. Kelti so, potisnjeni z juga od
Rimljanov, a s severa od Germanov, bili raz¬
deljeni in počasi pretopljeni v druge evropske
narode. Vendar se keltski sledovi najdejo še
danes, posebno v Južni Nemčiji, v Franciji in
Angliji. V irskem in britanskem jeziku, kakor
tudi v jeziku francoske Bretanije so ostanki
keltskega jezika... Pa tudi pri nas so še sle¬
dovi. Je mnogo imen mest in rek, ki so kelt¬
skega porekla. N. pr. Ibar (Erb), Karanovo, Ta¬
ra, Lab, Šar (Skadr), Skadar, Stari Vlah itd.
Stari Vlah n. pr. ima ime po nekem znameni¬
tem keltskem plemenu Vokal, Vlah. Nemci so
sploh imenovali z imenom Walach, Vlah, vse
Kelte, a pozneje so to razširili na druge južne,
negermanske narode. Slovani so imenovali Vla-

16

lie polatinjene narode. Karanovo pomeni mesto
rudarjev in Kelti so se sploh mnogo zanimali za
rudarstvo. V planini Tari je bil kult keltske¬
mu bogu »Taru«. Skadar se je imenoval »Sko-
dra«, po enem najvažnejših keltskih plemen na
Balkanskem polotoku — Skordišani. Tudi ime
Belgrad, ki so ga Rimljani imenovali Singidu-
num, je keltskega izvora .. .«

»Vi ste zares živa zgodovina,« je rekla Tea
in rožnate ustnice so se doteknile cvetov vrtni¬
ce. »Ali ko so Rimljani po dolgih in krvavih
bojih z Iliri in keltskimi Skordišani obvladali
balkanski polotok, so preimenovali, kajpada,
vse te kraje!«

»Da. Današnjo Srbijo so imenovali Gor¬
nja Mezija z razločkom od Male Mezije — Bol¬
garske. Utrdili so Belgrad v močno trdnjavo,
v kateri so bile njihove legije. Sezidali so še
mnoga druga mesta ob Donavi in po Srbiji.
Videli boste, ko se bomo peljali blizu »Želez¬
nih vrat«, rimsko cesto ob obrežju in Trajano¬
vo tablo. Ko je znameniti cesar, Teodor Veliki,
razdelil obširni imperij na zapadno cesarstvo
z glavnim mestom Rimom in na vzhodno ce¬
sarstvo z glavnim mestom Carigradom — Bi-
zantinijo —, so dobili Grki v vzhodnem cesar¬
stvu premoč. Hitro so iztisnili rimski jezik in
prosveto in zato tudi imenujejo Grško ali Bi¬
zantinsko cesarstvo. Belgrad je prišel pod Bi¬
zantince. Imenovali so ga S i n g i d o n.

Začelo pa se je veliko preseljevanje naro¬
dov. Z vzhoda so se pojavljali vedno novi na¬
rodi in v divjih bojih uničevali evropske na¬
rode. Zapadno rimsko cesarstvo ni vzdržalo teh
narodov, vzhodno pa se je komaj ohranilo. Prek
naših krajev so pustošili: Sarmati, Huni, Avari,
Goti, Slovani, Franki in Bolgari — dokler jih
cesar Justinijan zopet ni vrnil Bizancu. S tem
je postal tudi važna obmejna točka napram no-

Po valovih 2

17

vemu, franko-germanskemu cesarstvu. V 11. in
12. stoletju je Belgrad zabeležen pod imenom
Alba Graeca. Slovani, ki so se priselili v to
ozemlje v začetku 7 .  stoletja, so ga imenovali:
»Beli Grad« in odtod sedanje ime Belgrad. Ce¬
lo 12. stoletje je trajala vojna okrog njega in
za njega med Grki (Bizantinci) in Madžari, ki
so prišli v 9. stoletju v Evropo in se nastanili
na levi strani Donave. A potem, vse do 15. sto¬
letja, je bil Belgrad največ v rokah Madžarov.«

»In kedaj je postal Belgrad naš?«

»V dobi Nemaničev so prišli Srbi do večje
državne moči in že kralj Stevan Prvovenčani
je dobil Belgrad od Grkov, a nato je padel pod
Madžare. Car Dušan je pri Belgradu strašno
pobil ogrskega kralja Ludvika Velikega, in ga
nato močno utrdil. Knez Lazar ga je porušil,
a njegov sin, despot Stevan Visoki, ko ga je
dobil od Sigmunda, ogrskega kralja, ga je na¬
redil za svojo prestolico. Pod Stevanom Viso¬
kim fe bil Belgrad najznamenitejše središče za
ves balkanski polotok.«

»A potem so ga obvladali Turki?«

»Pod despotom Džurdžem je prešel Bel¬
grad zopet v madžarske roke, ker je Džurdže
dobil zanj mnoga mesta v Sremu in na Ogr¬
skem. Madžari so ga imeli do 1521. leta. Turki
so ga dvakrat oblegali, a zaman. Madžari so
ga s pomočjo Srbov obranili. Pri prvem oble¬
ganju ga je obranil kot madžarski poveljnik,
Srb iz Primorja, Jovan Talovac 1. 1440. V dru¬
gem obleganju pa Jovan Hunjadi, ali kakor ga
je narod klical — Sibinjanin Janko. L. 1456. je
strašno pobil Turke. Po smrti ogrskega kralja
Matije Korvina, katerega Slovenci imenujejo
Kralja Matjaža, so nastale na Ogrskem nepri-
like. In 1. 1521. je sultan Soliman Veliki osvojil
Belgrad.

18

Silna je bila tedaj Turčija. Turška vojska
je 1. 1683. bila celo pred Dunajem pod povelj¬
stvom velikega vezirja Kara Mustafe. — No,
poljski kralj Jan Sobieskij je to vojsko prema¬
gal in rešil Dunaj. Kara Mustafa pa je dooil
svileno vrvico za vrat ter spi večni sen v Bel-
gradu.

H koncu 17. stoletja je zasedel Belgrad ba¬
varski knez Maks Emanuel, a 1717. ga je vzel
Turkom princ Evgen Savojski. L. 1739. so Tur¬
ki Belgrad zopet obvladali. L. 1789. pa ga je
osvobodil general Laudon. Od tod tista slo¬
venska pesem:

»Stoji, stoji tam Beli grad,

Tam Laudon vojvoda stoji . ..
prod gradom teče rdeča kri,
rdeča kri,

da bi gnala mlinske kamne tri...

Pred svetovno vojno, ko še Kalemegdan ni
bil od avstrijskih krogel obstreljevan in sedaj
kot lepo sprehajališče popravljen, so se še na
starih okopih videli sledovi Laudonovih to¬
pov...  Vendar, dve leti po tem, je bil Belgrad
zopet v rokah Turkov.

L. 1806., v času prve vstaje, so Srbi osvojili
Belgrad pod vodstvom Karadžordževim. S tem
je postal Belgrad glavno mesto osvobojene
Srbije, v katero se je h koncu 1807. preselil tu¬
di »Praviteljstvujušči Sovjet«.

V srbskih rokah je ostal Belgrad do 1. 1793.
Karadžordže je z ostalimi vojvodi zapustil Srbi¬
jo in Belgrad je ostal sam in Turki so ga za¬
sedli brez vsakega boja.

V času druge vstaje 1. 1815. je bila v Bel-
gradu »Srbska Pisarna« in 1 . 1830. je bila Srbi¬
ja formalno priznana kot država. L. 1841. pa je
Belgrad postal prestolica.

2 *

19

Turki so še ostali v mestu, v takozvanem
delu »Šancu«. L. 1867. pa je bil na Kalemegdanu
prečitan sultanov ferman, in Risa-Paša, po¬
slednji belgrajski muhafis, je predal knezu Mi-
hajlu mestne ključe. V tem hipu je bila na
gradu razvita srbska zastava, srbske straže so
zamenile turške. Knez Mihajlo je ria krasnem
konju jezdil v belgrajsko mesto . ..«

»In s tem je poslednja turška oblast odšla
jz mesta,« je rekla Tea.

»Da. — In za vedno,« je odgovoril njen
spremljevalec.

Nekaj časa sta oba molčala. Mi smo se spo¬
gledali in gospa Marija je rekla, obrnjena k
Zdravku:

»Strašne stvari so se godile tam gori na
tistem grebenu in zidovju. Da...  Zgodovinski
greben je to. In ni čuda, zato je tako slikovit.
— Le Donava, ki nosi naš parnik in tiho šumi,
je šumela vedno enako.«

Parnik je plul med Vojnim Ostrovom in
mestno severno stranjo. Donava, pritekajoča s
severa, pljuska v zemunski breg in se deli na
dva rokava. Eden teče naravnost k Belgradu,
kjer pred samim mestom sprejema v naročje
Savo. Drugi, večji rokav, takoimenovan »Stara
Donava«, ovija takoimenovani »Vojni Ostrov«
ter se zopet s pravim rokavom združi pod me¬
stom. In od tod teče Donava s svojo širino 1370
metrov proti jugovzhodu.

»Kakšno je to zidovje in tisti rovi,« je rekla
Tea. »Tisto kamenje, velike vojašnice, stolp
Nebojša, galerije in stopnjišča, ki so vijugasta
in vežejo dolnji del mesta z gornjim, bi lahko
mnogo govorilo.«

»Da,« je odgovoril Tein spremljevalec, »v
mislih se pojavljajo divje tolpe azijatske, ki
kakor roji oblegajo to zidovje, kako se krvo¬
ločno plazijo po njih, kako padajo, zadeti od

20

svinčenk. A tam gori, na visokih stolpih vidite
postavo v obleki meniha. Jovan Kapistran, ki
s križem in mečem poleg Janka Sibinjanina
odbija polumesec ... Žvenk sabelj preneha in
stok ranjencev utihne... vse je mirno, nemo.
A tam v dvoru Vladislava, sina Jankovega, vi¬
dite grozno sliko. Vidite, kako njegovi vitezi
sekajo na kose potuhnjenega grofa Celjskega.
A slike se naglo vrste. In zagledate, kako sredi
trga, pred množico, v prisotnosti kralja in
madjarskih oblastnikov, pade glava Vladisla-
vova ...

Čas hiti in slike se vrste naglo, kakor v
kinematografu. Grozne slike po večini... Iz
bojnih krikov in žvenketov orožja se zdi, da
slišite krike na pomoč, ki gnijejo v kleteh med
kačami in podganami!... Na okopih vidite
strašno sliko: na kol nataknjena telesa, kako
mučeniki izdihajo svoje duše!...

Takšna je zgodovina tega mesta.

Svoboda in suženjstvo, križ in polumesec.«

Gospa Marija je tiho vprašala Matevža:

»Torej ni grof Celjski bil, ki je hotel, ka¬
kor pravijo, že takrat Jugoslavijo? ...«

»Bežite no,« je rekel Zdravko. »To so za¬
radi lepšega izmislili. Kaj je bilo njemu, nem¬
škemu grofu in feudalistu za jugoslovenstvo in
celo še v tistih časih. Za svojo oblast mu je
šlo, vpliv Celjanov vnesti tudi v slovanske po¬
krajine na jugu ...«

»Pogledite! ... Tisti stolp na najnižjem
kraju ob Donavi,« je pokazala s prstom gospa
Marija. »Kaj je to?«

»Takšnih stolpov,« je rekel Tein spremlje¬
valec, »je bilo prejšnje čase več. Bili so, da
so z njih opazovali gibanje na Donavi. Ta se

21

imenuje Nebojša Kula, pravijo ji tudi »Jakši-
čeva Kula«. Bil sem že tam in je znamdnit osta¬
nek nekdanjosti. Ko so bili Turki tu gospo¬
darji, je bila ječa-mučilnica. Ko je sultan Mo¬
hamed 1. 1456. napadel Belgrad, ki ga je branil
Hynjadi, so jeli Turki pri nekem naskoku ple¬
zati čez zidove. Neki janičar je hotel na Ne¬
bojša Kuli zasaditi turško zastavo. Srb Du-

Nebojša.

govič, ki je na strehi stolpa stražil, je zagrabil
Turka. Ker ga ni mogel drugače premagati, se
ga je oklenil in se z njim vred zvalil v pre¬
pad ... Pod tem stolpom je stalo nekoč tudi
rimsko brodovje, ki je križarilo po Savi in Do¬
navi ...«

Parnik je plul, nalahno se zibal in Donava
se je razprostirala v širino, kakor motnorumen-
kast širok trak na zeleni celini zemlje.

»Mogočna je Donava,« je rekla Tea, kakor
sama za se.

22

»Mogočna,« je ponovil njen spremljevalec.
»Za rusko Volgo največja reka v Evropi... Že
stari narodi so vedeli za to reko. Spominja se
je Herodot. Julij Cezar je pisal o nji in jo
imenoval Danuvius.«

»Nemci pa ji pravijo Donau,« je rekla Tea.

»Oni bi radi dokazali, da je ime Donave,
Donau, njihova beseda. Samo, da pri tej svoji
trditvi niso složni. Eni bi radi dokazali, da iz¬
haja iz besede »Thon-au« radi mnogih primesi,
ki jih ima Donava, drugi zopet govore, da je
prvotno ime »Tanne-au«, ker izvira pod veliko
jelko. Smešno. Saj se vendar lahko z gotovostjo
reče, da je ime Donava keltskega izvora in da
(prihaja iz besede Don-av, kar pomeni: globoka
voda. Grki in Rimljani so jo imenovali Danu-
bius v njenem gornjem toku do »Železnih vrat«,
a od »Železnih vrat« do Črnega morja pa Ister,
ki je bil poznan že starim narodom.«

»Torej dve reki?«

»Ena reka z dvema imenoma. In sicer zato,
ker je iz »Železnih vrat«, iz tistih ožin in sotesk
tekla, kakor da Ister tam iz tistih pečin izvira.«

»Kakor Ljubljanica na Slovenskem ... Ena
in ista reka, s tremi imeni, Pivka, Unec, Ljub¬
ljanica ...«

»Da, tako, da ...«

»V Ister-reki je živel tudi povodnji mož iz
Črnega morja,« se je nasmejala Tea.

Njen spremljevalec ji je požugal s prstom:

»Ne vem? ... S svojo šalo ste ugenili res¬
nico.«

Tea je vprašala in v njenem glasu je bila
šegavost:

»Torej je res živel povodnji mož?«

»Stari narodi so, kakor veste, molili veliko
raznih božanstev in so imeli za vse naravne
pojave svoje posebne bogove, kakor za plani¬
ne, gozdove, polja in reke. Zakaj bi ne imeli

23

tudi boga Donave O, da! Imeli so ga. Pred¬
stavljali so si ga z dolgo brado, nagega, z ven¬
cem iz rogoza na glavi in levo roko na pre¬
vrnjenem vrču, iz katerega teče voda. V des¬
nici je držal Neptunove trozobe vile in rogozno
trstiko.«

Tea je gledala vodo, kakor da se poglablja
v tisto dobo vsemogoče mistike. Nato pa je
rekla kakor sama za se:

»Koliko vode vedno nekam teče nepresta¬
no, neprestano.. .<

»Da,« je odgovoril njen spremljevalec. »Če¬
ravno je ruska Volga po dolžini večja od Do¬
nave, vendar izliva Donava v morje več vode,
nego katerokoli druga reka v Evropi. In to za¬
to, ker je brzina toka Donave največja. Vsako
sekundo se izliva v Črno morje iz Donave do
5300 kubičnih metrov vode. Ako je povprečna
brzina na sekundo i meter, tedaj je eni kaplji
vode v Donavi potrebno 33 dni od izvira pa do
izliva v morje.«

»Izvira,« je segla Tea v besedo, »v srcu
Evrope •— v južni Nemčiji, da? Tam nekje pri
Schwarzwaldu.«

»Zračna dolžina od izvira do Črnega morja
je 1630 km, a dolžina toka pa 2860 km. Volga
je pa dolga 3183 km. Nad 37 milijonov ljudi
živi okoli Donave in njenih pritokov. In od teh
je nad 12 milijonov ljudi nemškega porekla,
12 milijonov slovanskega, 5 madjarskega, 6 ro¬
munskega in nad 1 milijon raznih narodnosti.«

»To se pravi,« je zopet segla Tea v besedo
in njeni lepi zobje so blesteli v soncu, »da je
potovanje od izvira Donave do Črnega morja
takorekoč potovanje skozi polovico Evrope!? ...
In vendar so reke, kakor Mississipi, Veliki Ama-
con, Kongo, velikani napram Donavi.«

»Imate prav, Tea,« je rekel njen spremlje¬
valec. »Napram tem je Donava neznatna, pri-

24

tlikava reka, dasi ima 120 pritokov in od teli
60 večjih rek. Ali,« Tein spremljevalec je
dvignil prst, »ali, to so samo fizične veličine.
Taka veličina nima posebnega pomena pri lju¬
deh, še manj pa pri rekah. Nobena od ogrom¬
nih rek nima svoje zgodovine. Donava pa jo
ima. In v tem pogledu bi se lahko nekako pri¬
merjala z Nilom.

Kako je Donava nastala, spada daleč v
preteklost. Njen začetek je v morju, ki je že
davno izginilo z evropskega kontinenta in od
katerega so nam ostali geološki podatki.

Pred davnimi, neštetimi veki, je mesto si¬
nje Donave bilo tu morje, ki je segalo od Alp
do vzhoda. Vsa ogrska nižina je bilo morje,
ki so ga imenovali Belo ali Panonsko
morje.  Mali Karpati in Bakonski gozdovi so
bili otoki v tem morju. Njegova slana voda se
je prelivala preko peščenih obal in plitvin iz
numilitskega apnenca. Žuborenje in pljuskanje
valov ob bregove, je prodiralo do zelenih obal-
skih gozdov. Skozi listje mirt in palm, fig in
milnatega drevja, se je belila morska pena,
vrteč se okrog koralnih sten in plitvin. V groz¬
nih goščah so gomazele paleonterije, figove
gozdove so oživljale opice, a po vodi so švigale
vsakovrstne živali... To je bil začetek nove
eocenske dobe ustvarjanja, prva perioda terci-
jerna.

Točno se ne more reči, kako dolgo so na
obali tega morja šumeli bambusi, kako dolgo
so mimoze metale senco preko nimf in viktorij
in kako dolgo so raznovrstni netopirji domo¬
vali v razpokah pečin. Smatra se, da je v naj¬
bližji periodi ustvarjanja — v neogenski —
tropsko podnebje popustilo. Ta sprememba ni
ostala brez katastrof, ki so morsko površino
vode razdelile. Iz Panonskega morja je ostalo
jezero, voda katerega je bila manje slana. In

25

nato h koncu neogenske periode, je bila že
sladka voda od Kalenberga pri Dunaju do Baj-
zaša, kjer prenehava Banat.

In naposled, ko so se stene južnih Karpatov
razklale pod Bazjašem, je to jezero izteklo v
Črno morje. Na njegovem obširnem blatnem
dnu, kjer je danes madjarska nižina, je ostala
mreža rek in močvirja z Donavo kot glavno re¬
ko. Planinski klanec, skozi katerega bomo danes
še pluli, to so tiste romantične ožine na Donavi,
ki so znane pod imenom »Železna vrata« ali
»Džerdapski klanec«... In kar je še posebno
zanimivo, Donavi ni po volji njen oficijelen,
da se tako izrazim, na zemljevidu začrtan izliv
v Črno morje. Spojitev reke z morjem je kakor
poroka dveh zaljubljenih, drug po drugem ko¬
prnečih src. V skupnosti strnjena sreča ne mara
prič... In vidite, Tea, tudi Donava ne mara
prič, ko se zlije v eno s svojim ljubčkom, mor¬
jem ... V donavski delti je namreč pred krat¬
kim nek kapitan odkril nov rokav, dosedaj še
nepoznan, po katerem se voda Donave izliva v
Črno morje. In, ker je vsako odkritje tudi ko¬
ristno, je ta kapitan po tem novem izlivu Do¬
nave pripeljal v Črno morje brez posebnih te¬
žav svoj parnik in. kajpada, tudi brez oficijel-
nih stroškov.«

»Kako to,« je vprašala Tea.

»Hm... Ni mu bilo treba plačati nobenih
carinskih pristojbin, k or tam še sedaj ni
uradov.«

Nasmejali smo se. Tein spremljevalec pa je
pripomnil:

»Kakor torej vidite, Tea, nobena reka v Ev¬
ropi in v zgodovini ni igrala tako važne vloge,
kakor Donava, ki jo je Napoleon imenoval
»kraljico« vseh rek.

Saj ni bilo takorekoč nobenega dogodka,
da bi v njem ne sodelovala Donava. Že stari

26

osvajači sveta, Egipčan Sezostar, perzijski kralj
Darij, makedonski kralj Aleksander Veliki, vsi
so se bojevali na Donavi. Trajan, Atila, Karl
Veliki, Sulejman, Džingis-kan, Napoleon so si
pletli zmagoslavne vence na Donavi...

Matevž je pokazal gospe Mariji z roko: »To
je most, kaj?... Pravijo, da je najdaljši v Ev¬
ropi.«

»Da,« je dodal Tein spremljevalec, ki se je
pravkar vrnil s koloplesa. »Dolg je 1525 me¬
trov in je samo še znani most v Škotski, ki
pelje čez zaliv Furth of Forth, daljši. Pančev¬
ski most je visok povprečno 14 metrov, da
lahko parniki vozijo pod njim. Za temelj tega
mostu so porabili 16.331 ton cementa. Ža že¬
lezno konstrukcijo pa 19.100 ton. Železa se je
porabilo 1736 ton. Kakor vidite, ima most 7
glavnih ogromnih jeklenih poliparabelskih lo¬
kov in 8 silnih podpornih stebrov. Za opornike
in za stranske priključne mostove so porabili
88.000 kubičnih metrov betona. Na belgraj-
skem obrežju je priključen železobetonski
most, ki se naslanja na ogromne jeklene loke,
dolg 135 m, in ima 5 betonskih lokov. Na ba¬
natski strani pa je priključeni most iz železo-
betona dolg 250 m in ima 8 odprtin. Del opor¬
nega stebra, ki gleda iz vode, meri približno
10 m v višino, kar je okroglo četrtina vsega
stebra. Po teži gleda iz vode samo še ena še¬
stina celokupne teže opornika. Po stroških pa
je stal zunanji del en milijon dinarjev, pre¬
težni del, ki je v vodi, pa 10 milijonov dinar¬
jev. Graditi so most začeli 1927. Stal je 340
milijonov, od katerih je Jugoslavija plačala 90
milijonov Ostalo pa je šlo na račun reparacij.
Delali so ga tri leta s približno 600 delavci.«

»Mogočno delo,« je pripomnil Zdravko.
»Zares čudo moderne tehnike. Ali, težave so pa

27

morale biti pri tem delu ogromne, če pogledam
to globoko, mogočno Donavo. Gotovo si ni pu¬
stila kar tako gospodariti v svojem kralje¬
stvu?«

»Po težavah, ki so bile pri graditvi«, je
rekel Tein spremljevalec, »presega ta most
najbrže vse dosedanje evropske mostove. Do¬
nava je tu široka kakšnih 1200 m. Povprečna
globina pa je nekako 6 do 11 metrov. Dno Do¬
nave je premalo odporno, da bi kar tako pre¬
našalo težo mogočnih stebrov. Sestavljeno je
iz izredno finega peska in blata. Treba je bilo
vrtati v dno Donave, da se je naredilo odporno
dno za stebre.«

»Kakšni svedri pa so bili to«, je vprašala

Tea.

»To je posebna vrtalna naprava, zopet
zmaga tehnike. Zasidra se na tistem mestu,
kjer bi se imelo vrtati, ladja, na kateri so
vrtalni stroji in naprave. Morali so tukaj zelo
globoko vrtati, preden so prišli do globine,
kjer je bila škriljasta gmota, pomešana s trdo
glino. Ta plast je šele bila sposobna, da nosi
stebre.«

»Kako globoko so vrtali?«

»Pravijo, da do 28 metrov pod gladino Do¬
nave.«

Tea je široko odprla oči in rekla:

»Kdo pa je delal v tej globini in pod vodo?
Saj je to globina, večja kakor višina največje
palače v Belgradu?!«

»Delavci,« je kratko odgovoril njen sprem¬
ljevalec.

»Ubogi ljudje,« je tiho pripomnila Tea.

»In ne samo kopati, tudi betonirati je tre-
balo vse to. Današnja tehnika pa je tako iz¬
popolnjena, da tisto delo v tej globini ni pre¬
več strašno.«

28

»Torej že prekašamo Egipčane in Babi¬
lonce in predpotopne kulturne narode«, se je
odrezal Zdravko.

»Piramide so zidali z velikimi pečinami v
zrak«, je dodala gospa Marija, »to je res, A
mi...  Delamo skale pod vodo, kar je nekoliko
več, kaj?«

Tea se je nasmejala, pa tudi njen sprem¬
ljevalec je tlesknil s prsti in nadaljeval:

»Tehnika je že pred leti našla način, ki
omogoča zgradbe pod vodo. To se vrši s po¬
močjo takoizvanih kesonov.  Francozi temu
pravijo: caisson. Sicer je to draga reč in za¬
mudna, vendar zgradbe se delajo. V Evropi je
bilo pod vodo s kesoni narejenih več zgradb.
Vendar, kakor trde, baje niti Nemci dosedaj
niso gradili v tako silno globino.«

»Katera tvrdka pa je gradila ta most?«

»Sedem nemških tvrdk je gradilo in vse
pod vodstvom Siemens Bau-Union.«

Matevž je pripomnil:

»Torej ima donavski pančevski most, kar
se tiče globine temeljev, rekordno globino?«

»Do sedaj v celi Evropi, da,« je odgovoril
Tein spremljevalec.

Gospa Marija je vprašala.

»Kaj pa je pravzaprav tisto, kakor ste pre¬
je rekli: keson?«

To so nekakšni plavajoči veliki zaboji,
bodisi iz jekla ali iz železobetona. Podobni so
štirioglatim barkam. Dno imajo šele nekako
2 metra in pol pod spodnjim robom. V širino
so merili ti kesoni, ki so jih uporabljali pri
pančevskem mostu, 12 in pol metra, v višino pa
od 7 do 10 metrov. Tisti 6podnji del pod dnom
kesona je bil pravzaprav velika dvorana z niz¬
kim stropom, kajpada, dvorana brez dna.«

»Kako pa delajo v tej globini ljudje?«

29

»Tu pa treba nekoliko fizike«, je rekel
Tein spremljevalec. »Vi veste, če vzamemo, re¬
cimo, steklenico brez dna, to se pravi, da ji
odbijemo dno. Vrat steklenice pa moramo do¬
bro zamašiti z zamaškom. Sedaj napolnimo
škaf z vodo. V vodo pogreznimo steklenico z
odbitim dnom tako, da je dno v vodi. Videli
boste takoj, da voda ne prodre v steklenico
več kakor četrt centimetra. Prilepimo n. pr. na
majhen okrogel košček deščice košček sveče,
jo prižgemo in čez njo poveznemo steklenico
brez dna in tako vse skupaj pogreznemo v
vodo. Deščica z gorečo svečo plava pod vodo
in gori, dokler ima kajpada v zraku, ki je v
steklenici, kisika. Iz tega vidite, da voda radi
zraka, ki je v steklenici, ne more izpolniti pro¬
stora v steklenici, čeprav je dno odprto. Radi
pritiska vode, ki stoji zunaj steklenice ali take
posode, in čim globje se pogrezne posoda v
vodo, tembolj se stiska zrak in tem več vode
gre v posodo. V globini 29 m gre vode v posodo
za dve tretjini. Pritisk 10 m globoko v vodi je
enak pritisku ene atmosfere... Poglejmo še
drug primer, da bomo vse razumeli. Naredimo
na zamašku, ki je na vratu steklenice, luknjo.
Potisnimo steklenico zopet v vodo. Sedaj od-
mašimo narejeno luknjo v zamašku. Voda bo
takoj skočila v steklenici do višine, kakor je
zunaj steklenice. S tem, da smo na vrhu ste¬
klenice odmašili luknjo, je vodni pritisk po¬
tisnil zrak iz steklenice in njegov prostor je
zavzela voda. Sedaj pa vrat steklenice vzemi¬
mo v usta in pihajmo samo počasi v stekle¬
nico. Videli boste, da bo padala voda v stekle¬
nici, kakor bo pač sapa, to je zrak, močan. Če
to delamo naprej in ne pustimo zraka uhajati
iz te luknje, bo sapa odrinila iz steklenice vso
vodo in če bo sape-zraka preveč, bo uhajal v
drobnih mehurčkih skozi vodo na zunanji stra-

30

ni steklenice... Vidite, naredili smo s plju-
čami v steklenici isto, kar se godi pri kesonu
na veliko s pomočjo zračnih črpalk. Zračne čr¬
palke povečajo v kesonu pritisk zraka tako, da
je močnejši kakor pritisk vode od zunaj in tako
vodo izrine. Če se tako v keson stalno dovaja
zrak, lahko živi v njem človek in lahko dela,
kakor zunaj.«

»To se pravi, da je človek premagal na¬
ravno silo«, je pripomnil Zdravko. »Vsaj po¬
nagajala bi.«

Matevž je pravilno razumel Zdravkovo pri¬
pombo, zato je rekel:

»Donava ni z Gorenjskega«.

Tea je zaploskala z rokami in vzkliknila:

»Ej, vi Slovenci!«

Zdravko je izpil čašo smederevčana in
rekel:

»Gospodična, to je Ljubljančan, pa ne Go¬
renje ...«

Tea se je zopet nasmejala, a Matevž je
rekel pomirjevalno:

»Odpustite mu, saj ne ve, kaj govori!«

Tein spremljevalec je rekel:

»Če prav razumem, Gorenjci radi ponaga¬
jajo, a četudi se jim zoperstavijo vsi tehnični
pripomočki,... Kaj?... No, potem je Donava,
kakor da je z Gorenjskega. Krepko je naga¬
jala. Keson se je polagoma pogrezal v njeno
dno, da bi našel prostor in da bi se začelo ko¬
pati. Ali dno Donave se je med tem, kakor na¬
lašč, poglobilo za cel meter in keson, kajpada,
ni mogel sesti na dno! Ali veste zakaj? Čeprav
je voda Donave tekla zelo počasi, je sila toka,
ki se je zaletaval v stranico kesona, bila tako
velika, da je voda z občutno silo tekla mimo
obeh strani kesona in pod njim, in ta tok je
odnašal dno. In čim nižje je lezel keson, tem
močnejši je bil tok, ki je tekel pod kesonom.

31

Ko se je torej keson približal že na 1 meter
dnu je bil tok že tako močan, da je odnesel
prav toliko peska in blata z dna, za kolikor se
je keson pogreznil. Kaj ni to znamenito naga¬
janje? ... Ali tehnika je pokazala, da se ne da
ustrašiti. Ustavili so tok vode. Na tisti strani
odrov, ki so bili proti toku vode, so napravili
močno zagatno steno v obliki klina. Sedaj se je
morala voda deliti in teči na obeh straneh stene
in tako mimo odrov. S tem je bila v pasu med
odri voda mirna in keson se je lahko vsedel
na dno ...«

Zdravko je zopet izpil kozarec smederev-
čana in rekel:

»Bogme, tako se godi, kjer se moči raz-
dvoje.«

»Ali niso našli nikakih izkopin na dnu
reke«, je vprašala gospa Marija.

»Pač. Med peskom so našli ogromne mno¬
žine okostij predpotopnih živali, mamutov, je¬
lenov in bivolov. Strokovnjaki so izračunali,
da so stare okrog 100.000 let.«

»Vseeno mora biti tisto kopanje težko in
nevarno delo«, je zmajala z glavo gospa Marija.

»Težko je že, a posebno nevarno ni. Res je,
da delavci delajo pod težkim zračnim pritis¬
kom in se morajo stalno menjati. Tudi ven, na
zrak, morajo iti v odmorih, da se telo zopet
privadi na zunanji zračni pritisk. Nevarnost
bi bila le, če bi naprave bile pomanjkljive, če
bi zrak na kak način ušel iz kesona. Tedaj bi,
kajpada, voda stopila v keson in zalila vse de¬
lavce.«

»Ko so delali rimske ceste«, je pripomnil
Zdravko, »so trpeli ljudje vsled slabih zasluž¬
kov. A oni, katerim so delali, so se dobro imeli
in zgodovina jim poje slavo. Tu pa morajo
sedaj delati pod vodo in pod zračnim pritis¬
kom tudi za slabe mezde, a tisti, katerim de-

32

lajo, pa bodo praktično to delo z velikimi od¬
stotki uživali in se imeli dobro... Kakšen je
razloček med rimsko in današnjo kulturo?«

Matevž pa se je obrnil k Teinemu spre¬
mljevalcu in kakor da ne sliši Zdravkove opaz¬
ke, je vprašal:

»Kje pa je tisto Pančevo, h kateremu de¬
lajo ta most iz Belgrada?«

»Pet kilometrov odtod. To je veliko in ži¬
vahno trgovsko mesto, posebno kar tiče živil,
živine in drv. Pa tudi svilopreja je dobro raz¬
vita. Po večini so enonadstropne hiše, zidane v
madžarskem slogu. Šteje nekako 30.000 prebi¬
valcev. Na ulicah se sliši srbski, madžarski in
nemški pogovor. Za časa vojaške granice je
bilo Pančevo važno graničarsko mesto v Ba¬
natu. Zgodovina Pančeva je dokaj zanimiva, po¬
sebno iz dni velikih vojn, ki so se vodile okrog
Belgrada med Nemci in Turki. V dobi ogrske
revolucije 1848, ko so avstrijski Srbi vstali, da
branijo svojo narodnost od nasilne pomadža-
ritve, se je v Pančevu posebno proslavil voj¬
voda srbski, Stevan Petrovič-Kninčanin, ko je
20. decembra premagal Madžare. Za to zmago je
dobil od Franca Jožefa red Marije Terezije, ki
mu ga je, oblečen v narodno šumadijsko nošo,
pripel sam ban Jelačič v navzočnosti cesarja.
Srbska vlada pa ga je imenovala za »vojvodo«,
kar je bilo najvišje dostojanstvo tedanje dobe.«

Zdravko je kimal z glavo in pristavil:

»Ne vem, če je tista pomoč Avstriji bila za
Jugoslovane koristna?«

»Hm... Kdo bi vedel to naprej in da so
habsburški grofje tako radi požirali prisege«,
je odvrnil Tein spremljevalec.

»Preje enkrat site omenili, da je bil Banat
Belo ali Panonsko morje«, je pripomnila Tea.

»Da. Sedaj je sestavni del one ogromne ni¬
žine, ki jo, kakor v loku, obkrožajo Karpati od

Po valovih 3

33

Požuna do Bajzaša. To nižino je pokrivalo ne¬
koč Belo ali Panonsko morje in so danes nje¬
govi največji ostanki Blatno in Nizidiško (Neu-
sidlersee) jezero, poleg drugih, kajpada, jezer
in barij ... V teh velikih ravninah in v ogrskih
pustah je pojav, ki ga v naših krajih ni. Na¬
vadno se ga vidi na stepah, prerijah in na mirni
morski površini — pojav, ki se mu pravi »Fata
morgana«.

»Faita morgana«, je vprašala Tea in tudi
oči gospe Marije so vprašale. »Ali je to mo¬
goče, tukaj!?«

»Zakaj ne?... Saj je ta nižina ogromna,
kakor sem rekel in ogrske puste kakor prerije.

»Rada bi videla tako ,Fato morgano'« je
rekla Tea.

»Verjamem,« je rekel njen spremljevalec.
»To je pojav, sicer povsem naraven, ki pa vas
preseneča, razburja, očaruje... To je nekaka
zračna slika z vso umetniško točnostjo od na¬
rave posneta. Zdi se vam, kakor da gledate
kakšno čarobno sliko iz »Tisoč in ene noči«,
kakor da sanjate kakšne čudovite sanje. Pred
vami se v zraku pokažejo čudni stolpi, gradovi,
mesta, vasi, gore, morske ladje, ki plovejo, vse
kakor v kakšni veliki panorami. Med narodom
še živi vera, da je to delo neke skrivnostne
čarovnice, vile Morgane. Po keltski pravljici je
to hči kralja Pandragona in zavržena ljubica
Lancelotova, ki še danes živi v fata-morgani...

Znanost pa razlaga fato morgano, da je to
posebno lomljenje svetlobnih žarkov skozi
zračne sloje.«

Zdravko je segel v besedo:

»Profesor fizike nam je pravil, da se sve¬
tlobni žarki lomijo, ko gredo iz gostejše sre¬
dine v redkejšo ali obratno.«

»No, isto je, ko gredo žarki skozi zračne
sloje, ki imajo razno toploto. Vsled tega se do-

34

gaja, da se vidijo predmeti, ki so sicer zelo
daleč in ki bi jih sploh ne mogli videti.«

»Torej nekak periskop,« je pripomnil Ma¬
tevž.

»Recimo,« je dodal Tein spremljevalec.
»Mnogo je pokrajin, ki so posebno povoljne za
take prikazni. To so n. pr. Siciljske morske
ožine, velike peščene ravnine Perzije, Misirske,
Tatarske... In kakor, sem rekel, v madžarskih
ravninah. Madžari pravijo fata morgani »Deli-
bab« in pripovedujejo o nji slično pravljico
kakor o keltski kraljičini. Madžarski pisatelj
Hynfalvi opisuje približno tako ta pojav:

»Sonce se je začelo vzpenjati vedno više. Ju¬
tranja svežost je izginila. Zrak postaja vse to¬
plejši. Naenkrat se nam zdi, kakor da smo sto¬
pili v nekakšno drugo deželo. Pred našimi očmi
se je razprostiralo celo morje. Tam, ne ravno
daleč, valovi v bisernosivi barvi. Nestalno je.
Sedaj se nam približa, sedaj se zopet odmak¬
ne. .. Naenkrat se razlije okrog nas, po tej
suhi, trdi površini, po kateri smo pred eno uro
še hodili... Z vseh strani nas je obkrožalo ča¬
robno morje. Iz sinje njegove vodne površine
so se dvigali gozdovi, vasi, gradovi, mesta...
in ustvarjali v zraku veličastne skupine, čudo¬
vito so se menjale slike. Za hip se pojavijo
krasne aleje z visokimi drevesi, za hip nato
lepe gozdne poti in gore, ovenčane z gradovi.
Krasne cerkve in stolpi, lepe vasi, se menjavajo
diuga za drugo... Ko pridemo bližje, izgine
nenadoma vsa krasota, a mesto nje vidimo ne¬
znatne studence, skromno bajto ali šotor ...
To je vse, kar je ostalo od čarobne slike ... No,
sedaj naenkrat se nam bliža cela vojska nevid¬
nih vojakov. Strašne so te slike in prizori, da
nas kar pretrese. Tam gredo nekakšne pošasti,
na glavah rogovi, dolgi kakor drevesa, ki jih
ponosno nosijo v zraku. In te rogate pošasti

35

spremljajo orjaki. .. Za trenotek nato se raz¬
dvoji zagrinjalo: pred našimi očmi se pase
čreda goved, uvrščenih v vrste, kakor kakšne
vojaške čete ...«

Glejte, takšen je ta naravni pojav, »fata
morgana«, takšna je ta Delibaba z njenimi ča¬
robnimi slikami, ki jih je tudi opeval največji
madžarski pesnik Petoffi — pomadžaren Srbo-
hrvat »Petrovič« ...

»Pravijo,« je po kratkem molku dodal Tein
spremljevalec, »da so v okolici Pančeva ostanki
človeka predzgodovinske dobe. Tam je vas
Starčevo in tam sedaj kopljejo arheologi in
drugi učenjaki. Upanje je, da bodo našli ostan¬
ke naselbine predzgodovinskega človeka z vsem
orodjem kamenite dobe.«

»To se pravi, da imajo denar«, je pristavil
Zdravko.

»Arheološki krogi v Ameriki so pristali na
financiranje. In tam, pri izkopavanju plapolata
sedaj dve zastavi: jugoslovanska in ameriška.«

»Kakšna pa je zemlja«, je vprašala gospa
Marija.

»Lahko je delo z banatsko zemljo — bivšim
Belini morjem« — je rekel Tein spremljevalec.
»Kamenja ni, pa če bi ga s svetilko iskali. Ilo¬
vice pa kolikor hočete. Lončarji bi imeli tukaj
dobre sirovine na izbiro.«

»Kako pa so zasledili to zgodovinsko tori¬
šče«, je bil radoveden Matevž.

»Tistemu mestu, kjer sedaj kopljejo, pra¬
vijo domačini »grad«. Narodni muzej v Bel-
gradu je dognal, da se je tam nahajala v ka-
meniti dobi predzgodovinska naselbina. In je,
kakor sem rekel, zainteresiral ameriške arheo¬
loške kroge.«

Pomolčali smo in se v mislih ustavili pri
dobi, ki jo hočejo izkopati...

36

Parnik je plul ravno pod mostom. Prej se
mi je zdelo, da je nizek, da bomo morda z
parnikovim dimnikom zadeli vanj. Ko pa smo
bili pod mostom, pa se je videlo, da je zelo
visok, morda več nego dva, tri metre.

Temno zelena voda beži mirno, spokojno.
Nad njo pa letajo galebi in divje race. Raz¬
brzdano se potapljajo in iščejo rib. Na obali
pa se razprostira ravnina, a ob vodi stoje vrbe-
žalujke in se spavajoče zibljejo v prijetno bo¬
žajočem vetru ...

»Tam z goirnje, desne strani, vidite razva¬
line mogočne, ogromne ...

Trdnjava Smederevo.

»Mogočnost gleda iz razvalin še sedaj«, je
rekel Zdravko in vzbočil prsi.

»In vendar,« je pristavila gospa Marija.
»Kaj je to, mogočnost? ... Nekaj, kar ni abso¬
lutno, kar je relativno, kakor vse, kar je
ustvarjeno z rokami...

Parnik se je približeval Smederevu. Godba
je pozdravljala Smederevčane z živo koračnico.

Tein spremljevalec je pokazal z roko:

»Tam, z gornje, desne strani, vidite hribe.
To so znamenite smederevske gorice. Grozdi so
težki od 2 do 3 kilograme. Pravijo mu »carsko
grozdje« in tudi druga razna imena, kakor »Ki-
libarke«, in še in še... A grozdje eno in ta¬
isto ...

Nasmejal se je in prižgal cigareta ...

Parnik je pozdravil Smederevčane s tem,
da je plul ob obrežju, nato pa zopet krenil v
sredino Donave. Godba je igrala še vedno, z
obrežja pa so mahali z rokami v pozdrav ...

»Kaj so te razvaline, ki se tako romantično
dvigajo ...«

»To je trdnjava Smederevo. Srednjeveška
trdnjava mesta Smederevo«, je rekel Tein

37

spremljevalec. Kako je dobilo to ime, je zavito
v temo. Njegovo ime se javlja šele za časa de¬
spotov, v poslednji dobi srbske državne samo¬
stojnosti kot ime poslednje prestolnice. Kal-
kondil govori o Smederevu kot o Spenderobisu,
katero ime so Slovani spremenili v Smender,
Turki v Semender, a Madžari so ga smatrali kot
nekak skrajšan Szent Endre (Sv. Andrej). Ran-

Trdnjava Smederevo.

kanus ga imenuje Smedris, iz katerega je mor¬
da nastalo srbsko »Smederevo«, ali kakor že
rečeno, to je zavito v temo.

Ko je po smrti Stepana Visokega zasedel
prestol despot Džurdže, je bil položaj zelo mra¬
čen. Vsakdo je čutil, da so nastali dnevi težke
resnosti in velike nevarnosti. Vedelo se je, da
pripravljajo Turki veliko vojno proti Srbiji. In
dasi neradi, so se Srbi zvezali z Madžari. Džur¬
dže je odstopil Belgrad kralju Sigismundu, ter
zato dobil neka mesta v Sremu in na Ogrskem.

38

Leta 1427. so Turki prišli v Srbijo in po od-

E orni borbi vzeli Kruševac. Drugo leto je bila
itka pri Golubcu, kjer so bile združene ar¬
made od Turkov poražene. Sklenil se je mir in
Turki so obdržali Golubac, Kruševac in Niš, a
ostale zavzete kraje so vrnili Džurdžu pod po¬
gojem, da jim plača davek letno 50.000 duka¬
tov in da jim poleg tega v vojni pomaga s 3000
konjenice.

Strašni časi so nastali. Veliki davki in težki
kuluki so izmozgavali narod do skrajnosti.
Džurdže je potreboval vojsko in trdnjave za
odpor proti novim turškim napadom. Po vsej
deželi so se utrjevala stara mesta in zidala
nova. Ker ni imel več Belgrada, se je Džurdže
odločil, da zgradi novo, utrjeno prestolnico, v
kateri bi se mogel braniti. In odločil se je, da
sezida trdnjavo Smederevo.

Nelepa pripovedka je ostala iz iste dobe, ki
jo je pripovedovalo ljudstvo. — V državi »Pro-
klete Jerine«, je nekako 77 mest — trdnjav.
Kuluk je bil že vsem zopern. Niti ženske niso
bile izvzete in so morale delati. Govori se o
nekih hribih, da se je z njih s kozami odnašalo
kamenje. 12 let ni smel nikdo pojesti jajca.
Vsa so jih morali dajati zidarjem, da so iz njih
delali malto za zidovje Smedereva. Da se je
preskrbelo kamenje s porušenih gradov: Ždre-
la in Gradca, so razvrstili ljudi v verigo do
samega Smedereva, da je tako človek človeku
podajal v roke kamen za kamnom ...

Po narodni pesmi je starina Novak vsled
strašnega dela pobegnil med hajduke. In o Je¬
rini se poje:

»Ko zgradili Smederevski grad,

Ukazala je zidati še stolpe,

Pozlatila vrata je in okna,

39

Naložila davke na deželo
Na vsako hišo po tri litre zlata
To je, brate, po tristo dukatov...«

Narod ni proklel Džurdža, nego njegovo
ženo, Grkinjo, despotico Jerino, katero je na-
zval »Prokleta«. To je bil odjek zatajevane
jeze in trpljenja, odjek sovraštva, ki se je za
vse to zlilo na tujko na prestolu ...

Smederevo.

Zidanje se je začelo 1429. Vodil je zidanje
brat despotice Jerine, knez Džurač Kantaku-
zin, a načrt je izdelan po vzorcu Carigrada,
katerega osnovna oblika je bila istotako tro-
ogelna. Sezidan je bil 1430. leta. Turki so se
bali, da se Džurdže ne zveže z Madžari. Da bi
še bolje okrepili pretenzije, ki jih je že dobila
Porta vsled ženitve sultana Bajazita z Lazerjevo
Milevo, so bili tehtni razlogi, da se sultan oženi
z Džurdževo hčerko Maro.

40

Lepota hčerke srbskega despota — govori
nek francoski zgodovinar — je namreč preka¬
šala lepoto vseh Grkinj in turški sultan je z
velikim poželenjem hlepenel po nji.

Sultan Murat je poslal poslance, ki so zah¬
tevali: ali Maro ali Srbijo.

Strašno težko je bilo Džurdižu dati hčerko,
najmlajšo, komaj 14 let staro. Ali kaj storiti?
Kako se ubraniti mogočne turške vojske? ...

V eni iz sijajnih dvoran smederevskega gradu
— trdnjave, je zasedal državni svet. Na seji je
bila tudi despotinja Jerina in njen predlog je
bil: Sultanu se mora dati Mara. Despot Džurdže
se protivi, a naposled se uda. Ljudstvo je to
globoko pretreslo. Nepopularnost Jerinina se
je še povečala ...

Prišli so v Smederevo sultanovi svati, ki
so bili sprejeti z veliki svečanostmi. Nepre¬
cenljivo blago in dragocena, z zlatom pretkana
svila, je bila Marina dota. Njeni bratje in od¬
lični srbski vlastelini so jo spremili v Odrin.

V jeseni, leta 1435 je v Moravski dolini videl
narod dolgo in sijajno vrsto okinčanih svatov,
bleščečih škrlatov, zlata in sijajnih oklepov,
prelivanje raznobojnih barv sukna in Židanih
zastav. Gledal je s slutnjo in bolečino v duši,
kako sultanovi svatje peljejo srbsko »srebrno
vejo« ...

»In kaj je dobil Džurdže za svojo hčer«, je
vprašala gospa Marija.

»Kaj je dobil?... Pismo, v katerem je bila
sultanova prisega, da bo čuval mir in prija¬
teljstvo z despotom Srbije.«

»Da«, je pokimala gospa Marija. »Taka
prisega...«

»Zgodovina govori, kakšna je bila ta pri¬
sega ... Upostošil je Srbijo kmalu nato in po¬
klal mlado in staro, moške in ženske, vse, kar

41

Stolp v smederevski trdnjavi.

42

je dosegla njegova vojska... Danes je težko
verovati v vse tiste grozote, ki so se vršile .. .«

»To so bili veliki dnevi naše zgodovine«,
je pripomnil eden iz sopotnikov. »In težki,
strašni dnevi...«

Obmolknil je, kakor da se je poglobil v
preteklost, ali pa je z molkom dal slavo veliki
preteklosti.

Nato je rekel:

»Tu, v Smederevu, tam, vidite«, kazal je
z roko proti desni strani, »je grobišče 2000
Nemcev. Iz svetovne vojne. Veste, grozota je
človek, ko mu je duša prepojena z železom ...
Vojna, da ... Ali tudi vojna naj bi ne bila raz-
bojništvo v dobesednem smislu. Veste, zavzeli
so Nemci Smederevo. Niso ga, res, dolgo imeli,
ali živi ga niso zapustili več. Zakaj naša voj¬
ska jih je poklala vse do zadnjega. Prosili so,
da se predajo, ali naši niso hoteli teh ujetnikov.

»Zakaj,« je vprašala gospa Marija in čutil
sem, da nam je bilo vsem težko. Zakaj v glasu
pripovedovalca je bila tiha mržnja.

»Zakaj,« se je bolno nasmehnil. »Veste,
Nemci so vzeli Smederevo. In niso bili, kakor
vojaki, ki preženejo nasprotnika ali recimo:
sovražnika. Pri vstopu v Smederevo so začeli
klati vse, kar so našli živega. Niso prizanesli
niti ženskam, niti otrokom, niti dojenčkom ...
Mesarili so ... Kakor Turki nekoč ... Pa smo
jim vrnili...«

Zopet je obmolknil, kakor da z molkom iz¬
reka čast in slavo dnem, ki so bili...

»Vidite, vse tam na izhodni strani je tako-
zvano Godominsko polje. Med Donavo in Ve¬
liko Moravo leži. Lepo in rodno je tisto polje,
po katerem se vije rečica Jezava. Pri količkaj
močnejšem nalivu pa tako naraste, da poplavi

43

vse polje in ga spremeni v ogromno jezero,« je
opozoril eden sopotnikov, kazaje v tisto smer.

»Samo tri vasi so na tem polju, ki je zelo
razsežno. Bolgari so jih naselili nekoč. Sedaj
so se posrbili. Te vasi so: Lipe, Šalinac in Ku-
lič. Pod vasjo Kulič, pri samem izlivu Morave
v Donavo, strle iz vode dovolj visoke razvaline
grada Kuliča. Izgleda, kakor da je docela od¬
rezan od suhe zemlje. Na Kuliču je zmagal,
kakor pravijo, Deoklecijan svojega protivnika
Carina, nekako leta 285. Ta rimski imperator,
ki je na svoje stare dni zapustil rimski prestol
ter se vrnil v svojo domovino, Dalmacijo, kjer
je v miru negoval svoje roke, je na tem me¬
stu, pri izlivu rimske reke Margus, naše Mo¬
rave, zgradil trdnjavo istega imena, kjer je
imela donavska flotila svoje pristanišče ...«

»Ali se za osuševanje Godominskega polja
nič ne ukrene,« je rekel Zdravko in videlo se
je, da ga zgodovinske pripombe o zmagah Deo-
klecijana na Kuliču ne zanimajo posebno.

»Pač,« je rekel tisti, ki je govoril o zmagah
Deoklecijana.« Razpravljalo se je leta in leta
o tem, kako to zelo rodovitno polje obvarovati
poplav. Naposled so se združile prizadete ob¬
čine s smederevsko vred in tako s skupnimi
močmi sklenile, da odpravijo stalno nevarnost
poplav. Največ je do tega sklepa pripomogla
povodenj leta 1924 in 1930, ki je naredila ne¬
kako čez 30 milijonov škode.«

»Stalo bo precej,« je pokimal Zdravko.

»Da. Na 17 milijonov dinarjev so proraču-
njeni stroški. Začelo se je najprej ob Donavi.
Tam se že gradi nasip, ki bo dolg 17 kilometrov.
Potem se bo zgradil nasip ob Veliki Moravi in
povprečen k Donavi. Dolga bosta 7 kilometrov.
Donavski nasip bo imel v dnu 39 metrov širine
in se bo zoževal proti vrhu do šest metrov. Ko
bodo ti nasipi končani, se bodo izkopali glavni

44

in stranski prekopi v skupni dolžini 35 kilome¬
trov in to: dva glavna, šestero druge in sedmero
tretje vrste. Mostov se bo čez te prekope posta¬
vilo 25 in 2 velika čez Jezavo.«

»Torej se bo struga Jezave spremenila?« je
vprašala gospa Marija.

»Da. jezava teče skozi Smederevo. Potem
ne bo tekla več po sredi Godominskega polja.
S tem se bo tudi reguliral njen tok skozi Sme¬
derevo.«

»Kakor se vidi, so našli ljudje delo, 1  kar je
v današnjih časih velikega pomena,« je dodal
Matevž. »S takimi koristnimi deli se pobija
brezposelnost in potrebna dela se izvrše. S tem
se ubijeta dve muhi.«

»Da. Okrog petsto ljudi je zaposlenih pri
tem delu dan na dan. Okoli šest tisoč hektarov
najrodovitnejše zemlje bo zavarovane. Pri va¬
si Kuliču bo postavljena velika črpalka z 220
konjskimi silami. Črpala bo vodo iz prekopov
in jo odlivala v Donavo.«

»Tu se vidi, koliko je vredna trdna volja,
požrtvovalnost in razum. Če se vse to troje
spoji v dejanje, se izvrše čudeži,« je rekla go¬
spa Marija...

Parnik je plul mimo razvalin grada Kuli-
ča in izliva Morave v Donavo po valovih, kakor
labud. Godba je igrala, sonce je sijalo, voda je
šumela. Na krovu pa je mladi svet plesal ko¬
lo, poskakoval, se smejal in bilo je, kakor spo¬
mladi na travniku.

Tam na levo, daleč, vstajajo gore. Modre so
videti, kakor da so preraščene z vijolicami.

»Vršac,« je rekel Tein spremljevalec.

»Kako so sinje,« je rekla Tea.

1  Ko to pišem, je delo že malone končano.

45

»Ker so daleč, zato je njih barva kakor
barva neba, ki je tudi daleč.«

»Da. In z njim sreča«, je rekla Tea in njene
oči so pogledale spremljevalca tiho in skrito.

»Kaj se sreča in nebo ne dasta zbližati«, je
rekel spremljevalec in v glasu je bila nežnost.

Tea je zmajala z rameni in nekoliko so ji
lica pordela.

»Mogoče,« je pristavila.

»Če dva hočeta ustvariti sebi nebo, ki je
sreča,« je rekel spremljevalec, »morata skrbeti,
da ne izgine potem modrina neba.«

Zdravko pa je hudomušno dodal:

»Prijeti morata dobro, ker se rado iz¬
muzne.«

Tea se je nasmehnila in v tistem nasmehu
je bilo kakor poljub. Da to zakrije, je vpra¬
šala:

»A tam je Požarevac?«

Spremljevalec je pogledal na obalo in
rekel:

»Da, Požarevac. A predaleč je, da bi ga vi¬
deli. V 17. stoletju šele postaja znan. Prav¬
ljica pravi, da je Zmaj, despot Vuk, skupno z
enim od bratov Jakšičev udaril na Turke in jim
oplenil grad Kulič. Udaril je na Smederevo, a
ga ni mogel vzeti. Ni bilo dolgo, pa je zname¬
niti turški junak Ali-beg oplenil despotove dvo¬
re v Slankamenu, ko despota ni bilo doma. Ko
je despot za to zvedel, je šel za Ali-begom in
ga tam, pri Tulbi, mimo katere smo prej pluli,
ranil v boju. Ali-beg je pobegnil v neko vas in
se tam skril. Vaščani ga niso upali izdati, a je¬
zen despot je pobil 70 kmetov, da so ostale sa¬
me vdove. In tej vasi se še danes pravi: Vdo¬
vice. Vendar Zmaj, despot Vuk je našel Ali-
bega in ga zopet ranil. Ali-beg je pobegnil čez
Moravo in se skril v neko trstje, v katerega ni

46

mogel nihče. Zato je despot Vuk zažgal to
trstje, da je Ali-beg zgorel. In ta kraj je vsled
tega požara dobil ime: Požarevac.

Pri Dubravici se deli Donava v dva velika
rokava, ki oblivata velik otok. Ta otok je naj¬
večji na Donavi in se razteza od Dubravice do
Rama. Ime mu je »Ostrovo«, Na obeh straneh
»Ostrova« je cel kup majhnih in večjih otoč¬
kov, a posebno v levem rokavu, z banatske
strani jih je 16. V tej skupini je gotovo tisti
nevidni, čarobni »Otok blaženstva«, na kate¬
rega še ni stopila človeška noga in katerega je
je našel Jokaj, ki ga je opisal v svojem zna¬
nem romanu: »Zlati človek«...

Že na dosedanjem potu smo srečavali večje
število spomenikov nekdanje rimske moči in
slave. In na daljnem potu jih bomo še srečali
z ene in druge strani Donave. Od izliva Save
do izliva Timoka v Donavo jih je, kakor pravi
pesem:

»Koliko, oj koliko je ob Donavi gradov,

sedeminsedemdeset jih stoji,

in v vsakem sem noč prenočil...«

Rimljani so za zidanje svojih cest izdali
ogromne vsote. Dovolj široka cesta tik ob obali
je tlakovana s kockastim kamenjem- ali z dobro
nasutim gramozom. Po skalovitih krajih umet¬
no v skalo vsekana, s kamnitimi mostovi pre¬
ko rek in prepadov. Te ceste so se dolgo ohra¬
nile po propadu rimskega imperija. In še danes,
po 18 stoletjih, so na mnogih krajih sledovi teh
cest, ki pričajo o solidnem delu, ki se ga danes
redko najde. Ob cestah, v primerni razdalji, so
bile utice in trdnjavice, ki so čuvale ceste in
ugodnost potovanja.

47

»Glejte razvaline. Trdnjava Ram, kaj,« je
rekla Tea in njene jagodne ustnice so se vzbo-
čile.

»Ram,« je pritrdil spremljevalec in oči nas
vseh so se obrnile tja ... »Ram je bil za turških
časov velikega trgovskega in vojaškega pome¬
na. Sedaj se vidijo prav romantične razvaline.

Ram.

Rimljani so gradili to trdnjavo. Viden znak so
danes.«

»In v teh razvalinah se simbolično in vedno
giblje stari duli, ki bi rad gospodaril nad vse¬
mi,« je rekla Tea.

»Starost neče odložiti ključev oblasti,« je
odgovoril Zdravko.

Godba je zaigrala »U boj, u boj.« Elegično-
hrabro so govorili akordi zgodovino: Ave patria
morituris vos te salutant...

48

»Bela cerkev, glejte, Tea,« je nadaljeval
njen spremljevalec. »3 km od nje je meja Ju¬
goslavije in Romunije. Tu okrog so se doga¬
jali od pamtiveka veliki svetovni dogodki.

Še Herodot, ki je izsledoval te kraje 1. 463
pr. Kr., je prešel Istar.

Sem je zašel Ovid v svojem pregnanstvu.
V tem kraju so stanovali nekdaj močni Dakijci,
s katerimi so se vojskovali Rimljani. Tu je
Lentul izgubil bitko in življenje, a konzul Kvin-
tus Fabij je zmagonosno stopil v Banat. Pom-
pej Agripina je postavil sem stalne vojaške po¬
sadke, dokler jih dakijski vladar Dekabal ni
prepodil.

V tretjem stoletju so zavladali tem krajem
Goti. Pregnali so jih Huni, ki so pod Atilom
zmagovali povsodi. Na obalah Nere je bila tista
strašna bitka, kjer je padlo 30.000 Hunov in
med njimi sam sin Atilin. Nato so obvladali
kraj Gepidi, dokler longbardski kralj Alboin
ni potolkel kralja Kunimunda, a njegovo vjeto
hčer, lepo Rozamundo, vzel za ženo in jo lju¬
bil iz globine svojega srca ...«

Parobrod zavriska. Kolesa se vrte počasi.
Sirena dvakrat kratko, z ukazujočim krikom
ukaže:

»Dovolj!«

Parobrod plava tik k obrežju Na obrežju
ljudje. Mahajo, pozdravljajo. Mi odzdravljamo,
mahamo. Godba igra veselo pesem. Pa se ko¬
lesa zopet zasučejo hitreje. Parobrod se odda¬
ljuje od obrežja. Pozdravil je Novo Gradišče,
nekdanji rimski: Punicum, in hiti dalje po Do¬
navi — med dvema državama: Jugoslavijo in
Romunijo.

Iz Gradišča se naglo približujemo najbolj
zanimivemu in najlepšemu delu Donave — pre-

Po valovih 4

49

čudnemu Džerdapskemu klancu ali prelazu.
Ta vodni prelaz ali klanec, Džerdap, kakor ga
imenujejo v teh krajih, ali takozvana »Železna
vrata«, pod katerim imenom je poznan po ce¬
lem svetu, je največji rečni prelaz v Evropi.

Pogled na vhod v Železna vrata.

Daši so vroči žarki junijskega solnca žgali
v pečine, je bil zrak ohlajen od vetriča, ki se
vedno čuti na površini Donave, se je lahko na
krovu opazovalo gozdnate višine Karpatov in
valovito, peščeno obalo, v radovednem priča¬
kovanju vhoda v klanec.

Ko smo pripluli mimo otoka Moldava, se
nam je odprl razgled na izredno lepoto donav¬
ske obali. Veličastna slika vhoda v »Železna

50

vrata«, v Džerdapski klanec je kakor slika li¬
jaka, ki postaja vedno ožji in ožji ter tako pre¬
pušča ogromno maso vode skozi dolgo in čudo¬
vito ožino, skozi nenavadni predor gorostasnih
sten.

In z jugoslovanske in z romunske strani
Donave se vzpenjajo vrhovi v nebo, ki se, tam
dalje, približujejo vedno bolj drug drugemu
ter stiskajo Donavo v svoje objeme.

»Kakor dva ogromna orjaka, ki objemata
lepo, veličastno žensko,« je rekel Zdravko.

Na levi obali je slikovit kraj Koronini, a
nad njim, na visokem bregu, ostanki madjar-
skega gradu Laslovara. Stenska, jugoslovanska
— desna — obala je ozaljšana s kučmastimi
stolpi in zidovi od ene najlepših srednjeveških
razvalin, z gradom Golubcem. A sredi Donave,
kakor kakšna zlomljena piramida, se dviga ste¬
na Babakaj.

To je žrelo prelaza, žrelo Železnih vrat.

Ko priplavamo do tega mesta, se mi zazdi,
da sem na drugi reki, ne na Donavi. Do sedaj
tiha, mirna, prostrana, kakor nekako morje, z
ravno površino, z nizko obalo ali z majhnimi,
lepimi hribčki, a sedaj? Sedaj se tako stiska,
izgublja v vijugah skozi visoke planinske klan¬
ce, da se zdi, kakor da bo tukaj nekje Donave
konec. Iz njene površine pa se dvigajo nekaki
šilasti bregovi, kakor kakšna strašila, okrog
katerih se lomi valovje, kot bi z nekakim do¬
stojanstvenim srdom, peneč se in bučeč, hitela
v žrelo klanca, zvijajoča se v vrtincih in pre¬
skakujoča kamena stopnjišča ...

Čudovite misli in občutki so se me pola-
ščali, ko sem tako plul s parnikom v to žrelo
»Železnih vrat«, in bilo mi je, kakor da stopam
v' deželo skrivnosti in sile. In kakor meni, je
bilo tudi mojim sopotnikom, zakaj obrazi so
govorili, kar so čutili v prsih.

4 *

51

»Vidite, Tea, je rekel njen spremljevalec
in jo prijel za roko. »Slišali ste že gotovo, o
nevarnostih in strahotah džerdapskega klanca.
Odtod, morda, je tista srce stiskajoča bojazen
spojena s pričakovanjem na nenavadne, nepri¬
čakovane pojave. Kakor tisto, ko potujete po
noči, v luninem svitu, skozi goro, preko skale
in prepadov, pa vam slika v daljavi skrivnosten
lunin svit črne sence z nenavadnimi barvami
ter se vam zdi, da iz vsake dolbine od vsake
stene vstajajo nejasne slike in prikazni, čudo¬
vite in strašne, da se vam stiska srce, pred ka¬
terim se vas loteva strah vse dotlej, dokler se
jim docela ne približate.«

»Da,« je dahnila Tea, in tudi mi vsi smo
čutili vse tisto. Zdelo se nam je zares, da se
približujemo nekakšni orjaški cerkvi z ogrom¬
nimi stebri in z veličastnimi svodi, iz katere
se razlegajo glasbeni zvoki, tiha pesem keru¬
binov ... Za trenutek se nam pa zopet zdi, da
smo pred nekakim čarovnim gradom, v katerem
ne žive ljudje, v katerem praznujejo duhovi
svoj divji pir! Nepoznan nam je, vendar se
nam ustvarja v očeh neka jasna slika, njegov
nenavadni lik. Tam je naša negotovost, ne ve¬
mo, kam dalje, ne vemo, kako pogledati, kaj
nas čaka, dobro ali hudo, uživanje ali trplje¬
nje, a vendar nas vkljub temu vleče in mami
k temu gradu in roke so se nam nehote dvig¬
nile, da bi se prekrižali pred negotovostjo, v
katero stopamo.

»Gospoda,« je rekel Tein spremljevalec in
poseben smehljaj mu je igral v očeh. »Popot¬
nik, ki plove prvič skozi Železna vrata, mora
biti krščen z vodo iz Donave. Posebno dame.«

»Zakaj«, je vprašala gospa Marija.

»Zato, da bog Donave nima moči do nje.«

52

»In če se ne da krstiti?«

»Pravijo, da jo duhovi Železnih vrat krste
sami.«

»Oh,« je rekla gospa Marija in zasukala
oči kakor da jo je strašno strah. »In jaz, zdaj¬
le potujjem prvič skozi Železna vrata.«

»Hajd, da vas krstim,« je rekel Zdravko.

»Zakaj baš vi,« je odprla široko oči gospa
Marija in hudomušnost je bila v njih.

»Ker sem Gorenjec. In vidim sorodstvo v
teh pečinah z nami Gorenjci. Pri nas so Alpe
in Karavanke, tu pa Karpati. Pri nas so gorski
duhovi, tu pa duhovi Železnih vrat.«

Gospa Marija mu je segla v besedo in re¬
kla Teinemu spremljevalcu.

»Veste, gospod, to je včasi, če ni boljšega,
tudi profesor. Če kaj drugače obrazloži, kakor
je res, kdo ga kontrolira ...«

»Pazite ...« je dvignil glavo Zdravko in
napel prsi.

Tea se je smejala in rekla:

»Veseli ljudje ste Slovenci!«

»Kaj hočemo«, je odgovoril Zdravko in ne¬
koliko skrčil pleča: »Gamsi, zlatorogi in divje
koze so naši vzgojitelji, pa ne moremo biti dru¬
gačni.«

»Včasi tudi kakšen medved, je dodal Ma¬
tevž.

»Ta pa bolje tam pri Ljubljani,« se je od¬
rezal Zdravko.

»No, in da bomo krstili, hej, natakar, pri¬
nesite smederevca, in obrnjen k Teinemu
spremljevalcu, je dodal:

Saj je tudi iz Donave, kaj.«

Tein spremijevalelec je zmajal dvoumno
z glavo in rekel veselo.

»Kakor se vzame ...«

Natakar je prinesel smederevca, kozarce
in natočili smo jih.

53

»Krstimo se,« je rekel Zdravko. »Pri nas
velja: ,Na planinah je veselje, je svoboda 1 , go¬
tovo velja tudi tu, na planinah Donave.«

In smo trčili zveneče, veselo, vkljub temu,
da so Železna vrata objemala Donavo vedno
tesneje.

»Glejte,« je rekel Tein spremljevalec in
pokazal z roko nazaj. »Kako mična slika. Širina

Razvaline Golubca.

Donave je vidna kakor travnik, po katerem
raste gosta, valovita trava. In na sredi zelena
miza — otok. Na desnem bregu razvaline gra¬
du Golubac, ki je viden sedaj zelo divje roman¬
tično, a skala v Donavi, tisti Babakaj, kakor
nekak strelovod. Na desno in na levo pa go¬
rovje, skalovje z ostrimi grebeni, kakor da je
nekoč v svoji jezi ostalo tako okamenelo na¬
gubano, na pol golo, na pol z grmičevjem ob-
raščeno...«

54

»Babakaj, pravite,« je vprašal Zdravko.
»Kakšno je to ime. Pomeni, zdi se mi, kakor:
baba kaj si...«

Tea se je nasmejala, da so se beli zobje
zablesteli iz rdečih, jagodovih ustnic.

»Zares, vidi se, da se pajdašite z zlatorogi,
gamzi in divjimi kozami. Ni sicer »baba kaj si,«
ker nismo kajkavci. In če bi to veljalo, bi se
temu kamnu-piramidi reklo: »baba, što si«. Po¬
meni pa to>: »Baba kajaj se!«

»Aha, po našem: ,Baba kesaj se!‘«

»Da, kesaj se!... In veste, kako se je to
zgodilo? Narodna pripovedka o tej skali pripo¬
veduje več pripovedk,« je pripovedoval Tein
spremljevalec, »vse grozne, kakor so bili grozni
dogodki v onih borbah, ki so se godile tu na
Donavi. Po eni teh pripovedk je neki Madžar
zbežal z najlepšo žensko iz harema turškega
age, ki je bil poveljnik v Golubcu. Aga ga je
zasledoval in ga dohitel tukaj na obali. Raz¬
žaljeni soprog je odsekal ugrabitelju glavo, jo
obesil nezvesti ženi okrog vratu in jo izposta¬
vil na to steno, prikovavši jo na njo, da jo
kljuvajo vrane in krokarji, da ji orli živi trga¬
jo meso. ,Baba, kesaj se‘ (kaj se) je kriknil v
slovo in od tega dne se imenuje ta stena .Baba¬
kaj 1  ...«

»Eh, znamenite pripovedke imate v teh
krajih,« je rekla gospa Marija. Potem pa naglo
dodala: »Sicer jih imamo tudi tam, na Po¬
horju.«

»A Golubac,« je vprašal Zdravko. »Gotovo
ima tudi ta kakšno pripovedko?«

»Golubac,« reče Tein spremljevalec, » je v
resnici vreden te hvale, ki jo nosijo tuji popot¬
niki o njem po svetu, namreč, kot najlepši zgo¬
dovinski spomenik na Donavi, kot »biser« v
strminah džerdapskih. Kakor vidite, na Beli
steni, ki sega v Donavo, se izločuje od vrhun-

55

56

cev Golubaških sten, ki se dvigajo nad njo v
nekakem planinskem vencu Golih planin —
grad Golubac. Slikovit je zelo in romantičen.
V obliki terase se dviga postepeno pet oddel¬
kov gradu, začenjajoč od obale. Veže jih zob¬
často zidovje, vijoč se po vijugasti steni z de¬
vetimi kvadratnimi stolpi, ki so na vrhu tako
zobčasti, da so podobni stolpom smederevske
trdnjave. Trije stolpi so doli, nad samo Dona¬
vo, a ostali se vrste višje. Najvišji stolp se je
imenoval ,šešir-kula\ po slovenski?...«

Počakal je in Zdravko je hitro odgovoril:

»Klobučji stolp.«

»Da... Pravijo, da je Golubac sezidan na
temeljih nekdanjega rimskega mesta. V začetku
preteklega stoletja nekako, pravijo, se je nek
turški odmetnik, Bori-Čauš, s svojimi ljudmi
vgnezdil med zidovjem gradu Golubca ter od¬
tod hodil na rop. Imenoval se je .kralj vode i
zemlje 4 , in ta naslov je opravičil in potrdil z
mnogimi zmagami nad vojsko, ki se ga je lo¬
tevala. Na smrtni uri je, kakor Aleksander Ve¬
liki, razdelil svoje .cesarstvo* med najdostoj-
nejše. Kajpada, ti ,najdostojnejši* so bili prav
kmalu polovljeni...«

»Po neki drugi pripovedki je bila na ,šešir-
kuli* ali v .Klobučjem stolpu*...«

Tea se je glasno zasmejala in njen zvonki
smeh je objel tudi nas ostale. Zakaj njen sprem¬
ljevalec je tisto besedo »Klobučjem stolpu« iz-'
govoril drugače, nego je navajeno slovensko in
tudi srbsko uho 1 , in kako bi se ne smejali. Toda
njen spremljevalec se ni dal motiti. S smehom
sicer, toda nadaljeval je:

» ... torej, v tistem .klobučjem stolpu* je
bila nekoč ujeta lepa bizantinska carica Hele¬
na. Tu je negovala svoje ljube golobe in od
tod, pravijo, je dobil Golubac svoje ime ... Na-

57

rod pripoveduje, da je Golubac zidala Prekle¬
ta Jerina...«

Pluli smo nekaj časa in gledali to roman¬
tično lepoto »Železnih vrat«.

»Tam, vidite,« je pokazal Tein spremljeva¬
lec z roko. »To je nekdanje rimsko mesto Vicus
Cuppae. Tu so se ostanki obdržali najbolje. Se-

V Železnih vratih.

daj se mu pravi mestece Golubac. Tam je go¬
tovo bilo tudi rimsko pristanišče, ker se rimski
temelji še sedaj vzpenjajo iz vode do prvih hiš.«

»Kakšne muhe so pa to? Sitne, kakor ne
vem kdo.«

Gospa Marija je otepala z rok majhno,
drobno, črno mušico, kakšne tri milimetre ve¬
liko. In sedale so na nas vseh.

»O, gospa,« je rek^l Tein spremljevalec.
»To je znamenita muha, takozvana ,golubaška
mušica*. Po latinski, zdi se mi, ji pravijo ,Simu-
lium rauptaus golubacense*. To vam je pray-

58


zaprav nevarna muha. Plodišče te muhe je ta¬
koj izpod rta, na katerem je golubački grad,
in sega celo do vasi Dobre. V tistih kratkih po¬
tokih, ki se zlivajo v Donavo, in po močvirjih,
ki jih delajo ti potoki, jih leta cele roje.«

Moral se sem popraskati po rokah in obra¬
zu. Tudi drugi so odganjali muhe. »Čutim, kako
grize,« sem rekel.

»Da, da,« je potrdil Tein spremljevalec in
nadaljeval.

»Vsako leto na pomlad, tako maja meseca,
se iz votline v tisti veliki pečini blizu gradu,
ki je nekako 8 metrov nad vodo, pojavi na mili¬
jarde teh mušic ter so kakor oblak prašine.
Razširijo se kakor vihar na vse strani. Ta
mrčes strahovito pustoši v Podonavju in v Ba¬
natu. Za te kraje je to prava nesreča. Napada
ljudi in živali tako, da jim je celo telo ranje¬
no od teh pikov. Vsak pik povzroča ostro srbe¬
čico in oteklina traja po 10 in 14 dni. Več takih
ugrizov povzroča mrzlico, krče in celo smrt...
Ljudje čuvajo živino pred tem krvoločnim
mrčesom, da ji mažejo nežnejša mesta s katra¬
nom ter žgejo v kupih gnoj in suhljad. V času,
ko se pojavijo mušice, je celo Podonavje zavito
v dim. Živina sama išče dima, ker instinktivno
čuti, da ji je pribežališče pred golubaškimi mu¬
šicami.«

»Pa še niso iznašli, kako pokončati ta
mrčes?« je vprašala gospa Marija.

»Še ne,« je odgovoril Tein spremljevalec.
»Škoda, ki jo povzroča, je zelo velika. Že od
nekdaj pa iščejo sredstva, da uničijo te muhe,
a dosedaj vse zaman. Ljudstvo pripoveduje, da
je ta muha kazen za nek zločin. Nekoč je nekdo
dohitel v Stigu nekakšno grdobo in jo premla¬
til. Grdoba se je zavlekla v golubaško pečino
in v nji poginila. Iz njene mrhovine pa se plo¬
dijo te preklete mušice ...«

59

»In tam,« Tein spremljevalec je pokazal v
steno, »so ostanki habsburške mogočnosti.«

V steno, visečo z levega brega, sedaj ro¬
munskega, je vzidana velika tabla, v katero je
vklesan latinski napis, govoreč o moči habsbur¬
ške vladavine.

»Kakor Rimljani so se hoteli ovekovečiti
tudi Habsburžani,« je dodal.

Železna vrata.

Tea je pogledala, a nekdo zadaj nje je
rekel:

»Vse mine... Ostane še za trenotek Forum
Romanum, poraščen z mahom ...«

Na romunski strani — levi breg Donave —
je stara rimska cesta, »via Trajana« imeno¬
vana.

»Bilo je mnogo dela, preden so izklesali to
cesto v skale,« je rekla gospa Marija.

»Mi niti pojma nimamo, koliko je tu člo¬
veških življenj zbitih v to cesto,« je rekel Tein

60

spremljevalec. »Rimljani so imeli jetnike, ce¬
le narode, in kaj naj počno z njimi? ... Delajo
naj! Kakor egiptovski faraoni, ki so zidali pi¬
ramide s stotisoči in več delavci-sužnji, tako so
delali Rimljani vodovode in ceste. Eh, poglo¬
bimo se v tisto dobo... Zganil se je oblastnik.
Dobil je ukaz iz Rima. Cesta ob Donavi se ima
narediti. Preko prepadov, skal, se ima izkle¬
sati ob obrežju, kjer ni tal, se imajo tla nare¬
diti. Desetero in desetero tisočev rok je prijelo
za orodje. Stotisoče rok je zavihtelo krampe.
Cesta je nastajala. Udarjali so krampi, hropela
pljuča delavcev, vlekli so konji in ljudje. Ce¬
sta se je pojavljala... Deset in deset tisoč rok
je kovalo v njo svoje žulje, svoje trpljenje,
svoje življenje.

Tekla je cesta. Udarjali so krampi, omaho¬
vale roke, umirali tisoči. Morje jim je bilo
hladen grob ...

Deset in deset tisoč rok. Pa so se udajale
skale, iz morja so rastla tla... cesta je tekla.
Veličastna cesta se zdi zdaj, drzno narejena in
nikdo, ki jo gleda, ne pomisli, da je žrla ljudi.«

»Da,« je rekla Tea. »Če jo sedaj gledamo,
nam vstaja priznanje in čudenje v duši. In v
mislih rečemo: Umetniki so bili stari ljudje.
Ali, da je ta umetnost, ta veličina dela zahte¬
vala nešteto strašnih dni, nešteto obupa in živ¬
ljenj, na to ne pomislimo ...«

Molčali smo, kakor poglobljeni v nekda¬
njost, ki je bila tam na obali in nas gledala
molče ...

Iz Golubačkega žrela smo pluli v klanec —
prelaz.

Pred nami je dolg ta planinski klanec, sko¬
zi katerega se težko in žuboreč, sedaj zelo hitro,
sedaj počasi, zvija ogromna masa donavske vode

61

in to od Golubca pa do Kladova, v dolžini 90
kilometrov..,

»Pripovedke podonavskih ljudstev pripove¬
dujejo,« je rekel Tein spremljevalec, »da so bili
tukaj nekakšni strašni velikani, ki so pretrgali
Džerdap in razdvojili južne, Sibinjske Karpate
od planin severoiztočne Srbije in pustili, da je
vse Belo morje izteklo skozi ta predor ter tako
zapustilo za seboj pusto dno, na katerem danes
žive ljudje.

No, dasi ne bomo verjeli, da je to delo ne¬
kakšnih »velikanov«, moramo vseeno priznati
velikansko silo, ki je to predrla. In kakšna je
bila ta sila?

Ali je nekoč, v predzgodovinskih časih, silen
naval morske vode sam sebi predrl pot skozi
te klance, skozi te ogromne bregove trdih skal?
Ali je to morda delo kakšne podzemeljske
ognjene sile, ki je z ogromnimi potresi razdvo¬
jila te višine in v njih naredila strašne razpok-
line, skozi katere je mogla izteči ogromna voda
Belega morja? Ali je to naredil besni Neptun
ali ognjeni Vulkan, ali sta oba skupno izmislila
načrt in ga izvedla v vekovečno slavo, da se mu
mi sedaj čudimo in ga občudujemo? ...

Vsekakor, kdo bi to ne bil, delo je nadčlo¬
veško, orjaško! Mi plovemo skozi z nekakim
spoštovanjem, zavedajoč se naravne mogočnosti
in da smo mi, ki sedaj plovemo na parniku sko¬
zi te klance, majhni, neznatni...

Kakor smo videli od Rama do Golubca, se
je Podunavje pojavljalo kot prostrana, hribo¬
vita ravnina, ki je večjidel pokrita z živim
peskom in ki se, sedaj bolje sedaj manje, pribli¬
žuje sami strugi Donave. Od Golubca in celo do
Kladova pa se dvigajo same planine, ki so na
nekaterili krajih znatno visoke. Tu si je Donava

62

skrčila pot skozi veliko verigo apnenih in gra¬
nitnih gor.

Do Dobre teče Donava skozi geološko važne
formacije apna. Te visoko kipeče apnene mase,
ki zelo zožujejo Donavo in ki se na mnogih
krajih dvigajo strmo in romantično, pogosto v
obliki nekakšnih ogromnih velikanskih zidin in
razvalin ter v raznovrstnih oblikah čarajo gle¬
dalcu pravljične slike — se menjajo pod Dobro

in se začnejo na desni strani dvigati milejše,
bolje okrogle oblike bregov. In vsled tega se je
lahko obdržal gozd, ki se ga je videlo redkeje
v strmih skalah in stenah. Od Milanovca pa do
Kladova je Donava zelo ozka, a obala strma in
visoka. Na obalah vidite visoke stene, a iz stru¬
ge gledajo cele kamenite čeri, ki so velika ne¬
varnost za ladjeplovstvo.

Do Golubca je Donava povprečno široka do
1000 metrov. Do Kladova pa se zelo zožuje. Za¬
čenši z ožino 360 m, je na nekaterih krajih tako
ozka, in strmi obali sta tako druga k drugi pri-

Trije stolpi (Tri-kule).

63

maknjeni, da velika množina vode — tako se
zdi — komaj pretaka skozi ta celih devetdeset-
tisoč metrov dolgi klanec.

Od Bazjaša pa do Golubca je voda globoka
nekako od 2 do 16 metrov, a od tod do Stenske
pa 24 do 26 m. V daljnem toku skozi ta klanec
se menja globina iz ene skrajnosti v drugo. Na
nekaterih mestih je globoka 1 m, da plovejo
ladje komaj skozi, a na drugih mestih je zopet
tako globoka, celo čez 60 m. Do Golubca je br-
zina vode počasna, tako 1.20 metrov na sekundo.
A v klancu je pa včasih brzina tako velika, da
so ladje v veliki nevarnosti. Na nekaterih me¬
stih celo od 3 do 5 m na sekundo in ustvarja
prave vodopade. Celi donavski klanec je raz¬
deljen na dva dela: na Zgornji in Dolenji kla¬
nec. Gornji je od Milanovca in se imenuje »Mali
džerdap«, ali »Mala železna vrata«. Odtod pa do
Kladova je dolenji klanec, imenuje se »Veliki
džerdap« ali »Velika železna vrata«, ali pravil¬
neje, prava, po svetu znana »Železna vrata«.
Turki so jih imenovali »Demir Kapi«.

Ko se priplove v »Mali džerdap«, ki je dolg
nekako 40 kilometrov, se začnejo razni vodo-
padi in druge brodarske ovire. Popotnik se čudi
lepoti in romantiki kraja in niti ne sluti, da je
pod njim resna nevarnost, da je pod vodo cela
gora skal in sten, ki so včasih zelo dolge. Krmar
mora spretno in oprezno krmariti, da srečno
privede parnik po ozkem kanalu iz teh pod¬
vodnih pečin.

Od Golubca do Dobre je mnogo ovir, ki po¬
vzročajo močnejše vodopade. Naj navedem sa¬
mo tri pomembne in to so: Stenka, Kozla in

Dojke.

Stenka je ogromen kamen, granitni prag, ki
Je dolg 780 m, a pri večji vodi ni ravno nevaren
in proizvaja samo zmerno valovanje. Tu je Do¬
nava dokaj širša, a za kakšnih \5  km dalje se

64

zoži na 340 m. Vso to površino zavzema kame-
nita plitvina iz kvarcovega škriljca, povzročajoč
brzotoke, imenovane Kozel in Dojke. Ti brzo-
toki so zelo nevarni in silijo brodarje, da zelo
skrbno in oprezno vodijo parnike. Dojke tudi
imenujejo Bivoli, ker pri nizki vodi gleda iz
vode kamenje, ki izgleda, kakor da gledajo iz
vode glave cele črede bivolov.

Pri vasi Dobre so tudi rimske razvaline. Do¬
bra slovi po svojem dobrem premogu, ki je do¬
ber za svetilni plin in znan tudi kot izboren za
kovaška dela.

Zanimiv je pogled na obe strani donavske
obale. Mrke stene, rudniška okna, rudarska hi¬
šica na pečinah, ozke in zelo strme stopnice,
tračnice za spuščanje naloženih vozov, mostovi
preko pečin in prepadov, vse to povzroča nena¬
vaden vtis. Rudarji nas pozdravljajo z mrkih
sten, a akordi godbe s parnika jim odgovarjajo
in se čudovito razlegajo ob tistih stenah v tej
donavski ožini.

Specijalist-krmar je prevzel vodstvo parni¬
ka in odpluli smo dalje mimo skritih čeri in
skal vedno bolj na desno. Zakaj Donava je
tukaj plovna ob jugoslovanski obali. Znaki, na¬
rejeni iz dolgih drogov, zaznamovanih s števil¬
kami, kažejo, kje naj ladja plove. Ladje mnogo
trpe, ko plavajo nazaj, ker jih vrtinci in vodo-
padi ženejo k skritim čerem, a voda teče z br-
zino 3.1 m na sekundo... Mi plovemo v Do¬
lenji klanec...

Pripluli smo v Dolenji klanec. Gledali smo
in v očeh nam je vsem bilo čudenje. Zakaj Do¬
lenji klanec je najlepši in najveličastnejši del
celega toka Donave.

Lepote in dražesti tega skalovitega klanca,
ki dosegajo vrhunec v ožini, takoimenovanem
»Kazan«, se ne morejo opisati. Pero ne more za-

Po valovih 5

65

pisati tistih besed, ki bi jih rado in ki jih čuti
duša. To treba zares — videti.«

Ni menda tako ravnodušnega človeka, na
katerega bi pogled na te pečine in klance ne
naredil globokega vtisa in ki bi se ne čudil tej
veličastveni in romantični prirodi. Nobena reka

Kazan I. (Železna vrata).

v Evropi nima takšnega mesta. .. Kanič pravi
v svojih potopisih: Edenindvajsetkrat sem po¬
toval skozi klanec »Kazan«, ki je od Golubaca
do Ogradine dolg 30 kilometrov, in vsakikrat
sem se vzhičal na veličastnosti teh slik tako, da
so mi zasenčile najlepše slike v krasni Reni...«

Stene Dolenjega klanca niso obraščene z
grmičjem in drevesi, kakor je to v Gorenjem
klancu, nego je tu sam kamen. Dvigajo se te

66

stene naravnost kvišku, mnogokrat do nekoliko
sto metrov. Na posameznih krajih se gledalcu
zdi, kakor da so se nagnile nad reko.

Od Golubaca se struga Dolenji klanec ved¬
no bolj zožuje. Pod vasjo Plaviševice jo zelo
stiskajo Kaliniške pečine. Stene teh pečin na¬
znanjajo, da plovemo v najožjo ožino klanca, v
takozvani Kazan. Te stene se tako približujejo,
da se potniku zdi, kakor da se je tukaj stena
razklala, kakor da je razdvojena od močnega
udarca kakšne titanske sekire. Ploveč skozi Ka¬
zan je, kakor da plovemo skozi velikanska veli¬
častna vrata.

»Evo!«, je rekel spremljevalec Tein. »Sedaj
smo ravno v Kazanu! Na katero stran hočemo
sedaj? ...

Pogledi so bili uprti v visoke, apnene stene
pod nami. Radovedni smo gledali, na katero
stran bo krenil parnik. Zdelo se je, kakor da je
tukaj Donava zaprta, da ni izhoda. A vendar se
je iz teh zaprek in teh zidin izvijal spretno in
previdno. Gledalcu se zdi, kakor da je vsak tre-
notek v drugem planinskem jezeru, obkrože¬
nem od vseh strani s skalnatimi višinami.

Kazan je najdaljši in najgloblji del celega
klanca. Dolg je 9000 metrov. V njem se Donava
zoži na 150 metrov, a globina ji je nad 80 me¬
trov. To je obenem tudi največ ja globina reke
v Evropi.

Parnik plove iz enega ovinka v drugega.
Z začudenjem opazuje človek to plovbo in se
čuti, kakor da je v ogromnem kotlu. Če pogleda
kvišku, se mu srce stisne. Kakor da gleda iz
strašne globeli kvišku na mali košček sinjega
neba, in zdi se, kakor da je nad glavo nekakšna
steklena stena. A na vrhu teh skal zagleda oko
črnega orla, kako križari skozi zrak ...

Donava ima tukaj tudi svojo godbo. Bujno
valovje, probijajoče se skozi kamenito ožino,

5 *

67

udarja silno v čeri ter drvi preko skalnatih
pragov, izdajajoč nenavadne glasove.

Tem glasovom se pridružuje čudno žvižga¬
nje vetra, ki se lomi ob boke klančeve. Večno,
monotono, brezkončno šumenje in bučanje,
uglašeno od odmevov od bližnjih sten, se zliva
vse skupaj v nekako nenavadno harmonijo — v
nekako divjo podzemeljsko godbo... Ta godba
nam je ostala dolgo v spominu.

In ta hladen vid teh ogromnih sten; in ne¬
kaka čarobna svetloba in njene sence, ki v raz¬
nih oblikah padajo na površino reke; in relifski
žarki, ki se odbijajo od površine, ki nam, kakor
v kakšnem ogledalu kažejo v globini slike sten,
povečavajoč njihovo že itak ogromno veličino,
in divja godba valov —■ vse to vzbuja nenavadno
sliko, ki vzbuja človeku v možganih vsako¬
vrstne prikazni. Človek se čuti v tej gorostasni
prirodi zelo majhnega in slabega ...

No, niso samo tu veličine prirode, nego tudi
umetnosti, katerih dela so človeškega duha in
človeških rok, ki je s svojo genijalnostjo tekmo¬
val s prirodo in to zelo uspešno. To so ostanki
znamenite in v zgodovini poznane Trajanove
ceste na jugoslovanski obali. Tu je na romunski
strani krasna Sečenjeva cesta, ki s svojim drz¬
nim načrtom prekaša celo Trajanovo cesto.

»Trajanova cesta je morala stati Rimljane
mnogo truda in žrtev,« je rekla Tea. »Preden so
jo izsekali v te skale, je bilo uničenih nešteto
življenj, kaj?«

»Pa kdo se je v rimskih časih zanimal za
življenja,« je rekel Zdravko. »Saj se še danes
kdove kako ne zanimajo?«

»Kaj je to cesto začel Trajan«, je vprašal
Matevž.

Tein spremljevalec je rekel:

68

»Začel jo je že Tiberij 28. leta po Kristu,
Trajan jo je pa 1. 102 dovršil, ker se je priprav¬
ljal na pohod proti dačkemu kralju Dekabalu.«

»Človek čuti res, kljub vsem žrtvam, ki so
bile prisiljene, da umrejo za to cesto, nenavadno
spoštovanje nad tem starim, gigantskim naro¬
dom Rimljanov,« je pripomnil Zdravko. »Kakš¬
ne nemogoče možnosti so izvrševali. In če se
pomisli, da niso imeli na razpolago parobrodov,
ne dinamita, ne strojev za vrtanje in lomljenje
skal... nego so delali samo z železnim orodjem,
nekakimi drogovi...«

»In le poglejte dobro,« je opozoril Tein
spremljevalec. »Kako so s temi drogovi vsekali
v stene galerije po 2 metra široke. Ob krajih so
izdolbli tisočero štirioglatih lukenj, v katere so
vzidavali močna bruna, pokrili jih z deskami in
s tem še povečali širino ceste!«

Tea je rekla:

»Ta rimska cesta, kakor se vidi, je šla polo¬
vica po izsekanih galerijah, a druga polovica
pa iz neke vrste lesenega mostu, ki je visel nad
vodo!? In to v dolžino nekoliko ur?!

»Saj se še sedaj vidi, le poglejte«, je rekel
Tein spremljevalec, »te izklesane galerije v
steni, ki služijo sedaj kot steza brodarjem, ki
proti toku vlečejo ladje. In razločujejo se tudi
luknje, dve vrsti, vidite, od katerih večje so bile
za bruna, a manjše pod njimi pa zato, da so se
podpirala bruna.«

Trajanova cesta skozi klanec je bila dolga
15 nemških milj. A povsod, kjer se je obala ši¬
rila, in kjer je lahko imela cesta zvezo z oko¬
lico, so bile utrjene vojaške stražnice.

»Sečenjiva cesta, ki jo vidite tam na drugi
strani obale,« je pokazal Tein spremljevalec,
»vodi od Bazjaša čez Oršavo. Teče neprestano
ob obali, a na ozkih in skalovitih krajih, kakor
v Kazanu, je izsekana v steno, ali narejena s

69

Kazan II. (Železna vrata).

70

stebri. Visi, rekel bi, skoraj neprestano nad
vedo, zato je tudi ograjena. Delal jo je inže-
njer Vašarhelji 1837—1840, a to na predlog gro¬
fa Sečenjija, zato nosi tudi njegovo ime.

Tudi Sečenjiva cesta je veliko ustvarjanje
človeških rok. Preko mnogih vijaduktov, skozi
raznovrstne galerije, v skalo vsekane, skozi
predore, pod skalovitimi velikani, ki vise nad
glavo, se ta cesta vije v raznovrstnih oblikah,
ter pri vsaki krivini kaže nove, pestre slike. Po
drzovitosti izvedbe tekmuje z rimsko cesto ...

Inženjerju Sečenjijevu je Donavsko paro-
brodno društvo vzidalo v Kazanu lepo spomin¬
sko ploščo z napisom, posnemajoč »Trajanovo
ploščo«, katero so na jugoslovanski strani vzi¬
dali svojemu imperatorju rimski legijonarji,
slaveč tako njegovo ime ...

Pri neki krivulji, ko smo pluli iz Dolenjega
klanca, nasproti mestu Ogradine, smo nena¬
doma zagledali na steni jugoslovanske ^ obale
zgodovinsko znamenitost, Trajanovo ploščo, ki
že 18 stoletij oznanjuje slavo in veličino Rim¬
ljanov in slavo njihovega imperatorja Nerve
Trajana.

Plošča, vzidana v skalo, a okrog nje veliki
kameniti okvir, katerega ob strani držita dva
krilata genija, a jo podpira sklonjena, herkul-
ska postava človeka, nosi ostro izklesan napis:

»Imp. Caesar Divi Nervae F.

Nerva Trajanus Aug. Germ. •

Pontif. Maximus Trib. Pot. lili.

Pater Patriae cos. IIII.

Montis — — 1 — — Dan — — bus
Sup — at — — — — e — — —

Zadnji dve vrsti sta poškodovani in se danes
več ne moreta čitati. Vendar je Tein spremlje¬
valec rekel, da je stalo:

71

72

Montis et fluvii Danubi Rupibus
Superatis Viam Paterfecit.

Tea je gledala svojega spremljevalca, ki je
izgovarjal latinske besede, kakor Rimljan in
rekla:

»A po našem, kako?«

»Po našem?«

In je pristavil:

»Imperator Cezar, božanstvenega Nerve
sin. Nerva Trajan, Avgust Germanik, vrhovni
duhovnik, narodni zastopnik četrtič, oče domo¬
vine, konzul četrtič, premagavši planinske in
donavske stene, je zgradil to cesto.«

»Vidimo Oršavo,« je rekla Tea, in si nadela
roko na oči.

»To se pravi,« je rekel njen spremljevalec,
da plovemo iz Dolenjega klanca. In tam, na ju¬
goslovanski, t. j. na desni strani, je Tekija.
Majhno mestece. Tu je na mučeniškem kolu iz¬
dihnil slavni Koča s svojimi 60 tovariši, ki so
jih Turki obkolili na »Kočnem bregu« pri Do¬
bri, in jih, po strašnem boju, zvezane odvlekli
v Tekijo in nataknili žive na kole...«

Pomolčal je nekoliko, nato pa rekel:

»Ta Donavski bazen ob sotočju velikih rek
Save, Trše in Morave |e tudi znan kot eno naj¬
bogatejših, a še ne raziskanih zgodovinskih naj¬
dišč rimske civilizacije. Posebno, kar se tiče
vzhodnega dela rimske države. Nedavno je bilo
v bližini Tekija odkopanih nekaj silno pomemb¬
nih predmetov in to na razvalinah nekdanjega
mesta Dianus-a.

Potopisno delo iz leta 1744, ki je izšlo v
Haagu, obsežneje govori o mestu Dianusu in
kraju, kjer ga je treba iskati. Šef plovnega od¬
delka Mednarodne donavske komisije (C. I. D.)
inž. Dragovič je odkril zidove omenjenega me-

73

sta. Tri metre globoko so delavci že zadeli na
obzidje, ki je dajalo sledove ogromnega po¬
žara na severni strani zidovja, v smeri proti
Donavi. Obzidja požar ni uničil, ampak je osta¬
lo nepoškodovano. Vhod v mesto obstoja s seve¬
rovzhodne strani. To so razvaline takozvanega
»malega« Dianusa. »Veliki« Dianus je v nepo¬
sredni bližini »malega«. Na prostoru med obema
deloma mesta je odkopana zelo pomembna plo¬
šča iz belega marmorja, velika 60X35 cm, težka
čez 30 kg, na kateri je bil silno plastično upo¬
dobljen Mithrin kult. Plastika predstavlja leže¬
čega bika v borbi s človekom, ki mu je z enim
kolenom legel na hrbet, v desnici drži velik nož
in ga zbada biku v prednji del telesa, z levico
pa drži bika za nosnice in mu upogiba glavo.
Pod bikom stoji drugi človek z bakljo v rokah.
Zadaj je še ena figura. Plošča ni ohranjena v
celoti. Prvotnega roba ima zelo malo. Napis, ki
je bil na spodnji strani reliefa, je razen črke
M, ki je še vedno vidna, docela uničen. Telesa
so izredno dobro izoblikovana in dajo dokaza o
umetniški višini dobe, v kateri je relief nastal.
Odkopali so še več plošč z napisi različne vse¬
bine, a niso ohranjene v celoti in radi fragmen¬
tarnosti besedila ni mogoče razbrati. Na istem
mestu je bilo tudi precej rimske opeke z vtiski
»DRP — DIERNA« v velikosti 50X39X9 cm.
Tudi druge izkopine so našli. Posebno zanimiv
je petkaratni smaragd z vdelano glavo rimskega
vojščaka, ki je služil kot pečatnik. Vrednost
tega kamna cenijo do 500.000 Din. Vrezane črke
na smaragdu so podobne grškim, ali niso grške.
Našli so se tudi kosi zlatega, srebrnega in ba¬
krenega denarja vseh mogočih rimskih cesar¬
jev. Tudi izredno zanimiv mlinski kamen je bil
izkopan, ki pa ni popolnoma okrogle oblike,
nego daje vtis starorimske amfore v prerezu z
enim držajem.«

74

»Pravzaprav vse take izkopine pričajo, da
je vse že na svetu bilo,« je rekel Zdravko.

»Ali kakor je dejal Ben Akiba: »Nič ni no¬
vega na svetu,« je rekla gospa Marija. »Vse se
ponavlja.«

»Tudi vi,« je odgovoril Zdravko in si pri¬
žgal cigareto. »Samo, da je sedaj vse lepše, ali
da govorim z žensko besedo, nežnejše.«

»In spopolnjeno,« se je nasmehnil Matevž.

»Da, kakor triglavski zlatorog, ki ga pase
gospod Zdravko.«

Teo se je nasmejala in pogledala v Dona¬
vo, kako se peni okrog ladje in šumi.

Nasproti Tekiji je večje rumunsko mestece
Oršova, ki se imenuje še posebej »Stara Or-
šova« v razloček od »Nove Oršove«, nekda¬
njega znanega otoka: Ada-Kaleh imenovanega.

Tu se izliva v Donavo reka Černe. Z juga,
z druge strani reke Černe, se dviga hrib Alion,
ki se opira v samo Donavo. A pod tem bregom,
na Donavi, je otok Ada-Kaleh s svojim gra¬
dom.

Zgodovina Oršove sega za dvatisoč let na¬
zaj. Je to glavna točka Dolenje Donave in je
od pamtiveka kraj, okrog katerega so vihrale
ljute bitke. Tu so lomili kopja stari narodi,
Daki in Rimljani, tu je z Donave, kakor z bre¬
gov karpatskih, prodiral plaz azijatskih bar¬
barov, tu so se bojevali Slovenci, Grki, Bol¬
gari, Madžari, Nemci, Srbi in Turki...«

Parobrod je plul dalje. Godba je igrala
veselo koračnico in akordi so poljubljali po¬
zdravljajoče z obale.

Tein spremljevalec je pokazal z roko na
nekako kapelico, ne daleč od mosta na reki
Černi, na koncu lepe, dolge aleje z visokim in
vitkim dreves jem.«

75

»Ali veste, kaj je to?«

Tea je gledala, se nasmehnila in rekla.

»Po sliki poznam. Učili smo se. To je ogr¬
ska »Kronkapela«. Sezidana je na kraju, kjer
je Košut 1849. leta, ko je propadla madžarska
revolucija, zakopal krono in kronske insignije
sv. Štefana, preden je zbežal pod turško
oblast.«

»Dobro, gospodična Tea... Vidim, da vas
je ta zgodovina zanimala.«

Kron-kapela.

»Kaj bi ne! . Saj je s tem Košut potresel
habsburško moč, čeprav se zaenkrat ni obne¬
slo, kar je nameraval.«

Po veliki krivdi carja Aleksandra ruskega,
bana Jelačiča in srbskega vojskovodje Stevana
Petrovič-Kničanina,« je dodal Tein spremlje¬
valec . ..« A sezidal je kapelico avstrogrski
cesar, Habsburžan Franc Jožef I., kakor pra¬
vijo, na svoje stroške, kot v spomin, da so našli
krono (1853. L). V sredini kapele je vdolbina,
kakor nekak studenec, obdana s pisanim mar¬
morjem. V dolbini je marmorni kamen v veli¬
kosti zabojčka, v katerem je bila zavita krona.
Na njem je vdolbena, kot relief, krona z insi-
gnijami...«

76

»To je pa otok in obzidje mesta »Ada -
Kaleh«, je rekel eden iz sopotnikov in nastavil
daljnogled na oči.

»Otok brez carin in davkov,« je rekel dru¬
gi in gledal na otok.

»Neverjetno,« je rekel Zdravko. »Ali je res
na svetu takšen kraj, ki bi ne poznali carin
in davkov?«

»Poglejte ga,« je ponovil gospod pri sred¬
nji mizi: Mimo plovemo.«

Radovedni smo se vsi ozrli nanj. Nekoč je
bil zelo močno in važno mesto, ki je v zgodo¬
vini igralo važno vlogo. Dobro zidani stolpi, ki
se še sedaj nekak samozavestno ogledujejo v
donavski površini; spominja na krvavo vlogo,
ki so jo imeli. Ogenj in smrt so sipali na so¬
vražnika. Refleksi, mestno zidovje, stolpi, ka-
zamati, sahat-stolp in česnati vhodi so še pove¬
čali sliko te tdnjave. Do 1. 1912 ni bil otok
ne pod turško, ne pod avstrijsko vlado. V sve¬
tovni vojni je bilo tu usmrčenih mnogo živ¬
ljenj ...«

Godba je zaigrala turški pozdrav ...

Ta otok je bil nekoč najvažnejša strate-
gična točka na Dolenji Donavi in lastniki tega
otoka so lahko bili vsak čas gospodarji donav¬
skega prometa.

Ko so v revoluciji 1. 1804. turški daliije
pobegnili iz Belgrada v Ada-Kaleh, je bil po¬
slan vojvoda Milenko, da prinese srbski vojski
njihove glave. V sporazumu s poveljstvom v
Ada-Kalehu je Milenko s svojimi obkolil hišo,
v kateri so bili dahije. Pobil jih je in glave
prinesel na Vračar, kjer je bil Karadjordje
s svojo vojsko...

»Kaj res ne plačujejo davkov in carin,« je
vprašal Zdravko še enkrat, in ni mu hotelo v
glavo. »In zakaj?«

Sopotnik je odgovoril:

77

»Ko je posetil otok rumunski kralj Karol,
ga je otokova slikovitost zelo očarala. Otočani
so se kralju pritožili, češ, da jim vsa ta lepota
in slikovitost nič ne pomaga. Otok je zapisan
smrti.

— Zakaj, je vprašal kralj.

— Ker ne zmoremo davkov.

— Kako bi vam pa pomagal, je vprašal
kralj.

— Osvobodite nas davkov, kakor je bilo
nekoč, so odgovorili otočani.

Kralj se je nasmehnil.

— Če je obdavčenih 700 državljanov več
ali manj, je pri tej današnji krizi pač zares
vseeno.

Turki pa, kajpada, kralju niso povedali,
da so nekoč bili oproščeni samo neposrednih
davkov, a davek na poslovni promet so pa mo¬
rali plačevati. Ali držali so se prisloviee: Če¬
sar te kdo ne vpraša, ne pripoveduj. In tako
so bili sedaj oproščeni vseh davkov in carin.
Kar čez noč se je razvilo cveteče tihotapstvo,
toda finančni minister je moral izpolniti kra¬
ljevo obljubo. Ni mu preostajalo nič drugega,
nego moral je ustanoviti na otoku carinsko po¬
stajo, ki kontrolira izvoz z otoka. Na otoku si
lahko vsakdo za mal denar preskrbi slaščice,
alkohol in drugo. Ali gorje tistemu, ki bi vzel
z otoka več kakor eno steklenico alkohola in
en zavojček slaščic. Zdaj ima otok zopet svoje
dohodke in bradati Turki pojejo hvalo kralju
Karlu, kadar se zbero v svoji edini mošeji,
kjer so tla pogrnjena z največjo ročno tkano
preprogo sveta.«

»Ali so sprejeli tudi običaje moderne Tur¬
čije,« je vprašala gospa Marija.

Zdravko pa je odgovoril mesto sopotnika.

»To se pravi, ker ste ženska, če smejo ka¬
zati svoj obraz.«

78

Gospa Marija pa Zdravka ni niti pogle¬
dala, a k sopotniku obrnjena, je rekla:

. »Doba automobila in elektrike povsod pro¬
dira.«

Sopotnik pa je odgovoril:

»Samo na Ada-Kalehu ne, gospa. Tu tega
ne poznajo in še sedaj ni nobene avtomobil¬
ske ceste. Vodovod in električno luč poznajo
samo oni otočani, ki so bili kdaj na bregu Do¬
nave. Otočani so mohamedanci, nekako 700 jih
je. A so mnogo bolj nosilci muslimanske tradi¬
cije. Ohranili so mnogo bolj čiste običaje nego
Turki v moderni Turčiji. Tam je prepovedan
fes, tu je pa še vedno edino moško pokrivalo.
V Stambulu po ulicah kar mrgoli nalepotičenih
Turkinj v evropskih oblekah, na tem otoku pa
zapusti žena svoj dom le redko. In če že odide
z doma, mora imeti gosto zastrt obraz.«

S čem se pa pečajo? Kaj delajo, če so tako
v nekdanjost zaljubljeni?«

»Preproge tkejo. V vsaki hišici takorekoč,
je tkalnica preprog ali pa skladišče tvornice
priljubljenih orijentalskih slaščic. Tam je tudi
nešteto majhnih skladišč tobaka. Vzorci leže
na lesenih mizicah pred vhodom. Sključeni
stari Turki in množica otrok spremlja tujca
po senčnatem parku in po edini cesti, ki vodi
v notranjost otoka.

Pri mizah pa stari Turki potrpežljivo ča¬
kajo na kupce. Nekdaj rdeči turbani na njiho¬
vih glavah so že davno potemneli. Stoje tiho in
oči jim zažare le, če se kdo bliža. Ta pogled
govori o marsičem. Kriza je zajela tudi ta edin¬
stveni kotiček na zemlji tako, da skoraj ni več
nikogar, ki bi kupoval njihove slaščice, njihov
rum in cigarete iz najfinejšega turškega tobaka.

Že od Ada-Kaleha smo videli zadnji in naj¬
važnejši del donavske struge, del, ki je vsemu

79

svetu poznan po imenom »Železna vrata«, ali
kakor tukaj pravijo »Veliki Džerdap«, ki je
ena od največjih in najstrašnejših ovir za plov¬
bo po dolnji Donavi, ali, kakor so nekdaj go¬
vorili, po reki Ister.

Jugoslovanska obala je nizka, prilično ši¬
roka, romunska pa hribovita z dokaj strmo oba¬
lo. Hribi so poraščeni z gozdovi.

Tu je Donava najprej široka 900 metrov,
a pri kraju Džerdapa pa se zoži na 560 metrov.

Džerdap ali Železna vrata tvorijo mnogo¬
številne podvodne in nadvodne stene, kamenite
plitvine in grebeni, s katerimi je prenapolnje¬
no dno Donave. Pri majhni vodi je to cela gora
skal in rtov, med katerimi se suče množina do¬
navske vode, udarjajoč bučno ob nje in deleč
se v mnoge rokave. V času suše je nad vodo
toliko skalnatih klad, da bi spreten športnik
lahko po njih prišel s suhimi nogami z ene oba¬
le na drugo.

Skoro vsaka stena, skoro vsak greben ima
tam v Železnih vratih svoje ime. Največ ja in
najširša je škriljasta Pregrada, dolga 636 me¬
trov. Njeni deli se dvigajo nad vodo po tri do
štiri metre in se jim pravi: Golubačka stena,
Kaludjerski kamen, Čivutski kamen in plošča.
Poleg imamo na površini najbolj poznane: Prvi
kamen, Črni prud, Razbojnik, Reskival, Kralje¬
va stena in Lazeče. To so srbska imena in do¬
kazujejo, da so bili Srbi na Donavi že od
nekdaj kakor doma.

Po sredini reke, imenovani matici, kjer bi
morale plavati ladje, je globina v začetku 39
centimetrov. Pa so še na matici plitkejša me¬
sta, po 26 cm. Ali takoj dalje, med Razbojni¬
kom in Reskivalom, se poglobi na 49 metrov.
Med matico in jugoslovansko obalo je Donava
tudi zelo plitva, tako 0.13 do 1.50 m.

80

Od Prvega do Čivutskega kamena matica
vijuga kakor kača, se vrti, zvija in teče med
ostrinami skal, plošč in kamenitih koncev, dok¬
ler se komaj ne reši v tiho, ali zopet plitvo stru¬
go pod Pregradom.

Silno je bučanje, šumenje penečih se donav¬
skih valov, ki drve z brzino od 4 do 5 m na se¬
kundo in ki se tuintam penijo preko sten in
rtov, drobeč stene pod seboj. Človek bi rekel,
da je donavski bog, ki je drugače tih in miren,
tukaj nenadoma zbesnel, ter v svoji besnosti
preti zlomiti vse, kar je zemeljskega. Od silne¬
ga bučanja valov ni moči razumeti besede. Par¬
nik se s trudom vleče skozi ožine, čez skalovje
in vodoskoke, čez nevarne vrtince, zibajoč se
kakor majhen čolnič.

Človeku je kakor v nekaki stiski. Hladno
mu je pri srcu. Nekako boji se, da bi se parnik
ne razbil ob šilaste pečine. A če pogledate na
hladnega, mirnega, nepremično stoječega
krmarja, ki se mu v rokah vrti krmilo in ki
neprestano gleda v stene in vodopade pred par¬
nikom, obračajoč se sedaj na levo, sedaj na
desno, in jo vodi med številnimi skalami, plu-
joč čez 23 vodopadov med Gornjimi in Dolnji¬
mi Belegi... ga morate občudovati. Gospoduje
nad naravo...

Razumljivo je, da so vse te velike nevar¬
nosti in težkoče, ki jih mora prestati plovba po
Donavi od Golubca do Kladova, bile zelo velika
zapreka potovanju in prometu na tem tako važ¬
nem potu, ki veže Srednjo Evropo s Črnim mor¬
jem. Donava je bila že od pamtiveka cesta, po
kateri se niso samo lomili valovi reke, nego
tudi valovi narodov. Ob njenih čereh so se lo¬
mile in umirale male in slabe ladje, narejene
iz lesa, kakor tudi oklopnice in vojne ladje.

V dobi Herodota, zgodovinarja, so morali
biti ti rti in skale zelo velika ovira brodarstva.

Po valovih 6

81

Ustvarjali so gotovo nemogočnost prehoda iz
Dolnje Donave v Gornjo. Samo zato se lahko
pripisuje dvojno ime eni in isti reki, to je: Da-
nubius za gornji del in Ister za dolnji del Do¬
nave do izliva. Neizbežni proces in neprestano
dolbenje valov v skale, je od tiste dobe pa do
danes mnogo zmanjšalo ovire, mnogo celo uni¬
čilo. Nekaj pa je naredila človeška roka ...

Po težkočah in motnjah v plovstvu se lahko
Donava vzporedi z Nilom. Obe reki imata na-
sipine in plitvine, nevarne za ladje.

Sedaj so te ovire že zelo, zelo odstranjene
in je Donava v Malem in Velikem Džerdapu
takorekoč regulirana. Prenehale so tiste nevar¬
nosti, ki so ovirale plovidbo, sedaj lahko plo¬
vejo skozi tudi velike ladje. Sicer so pa že tudi
Rimljani delali, da takratne ovire odstranijo,
oziroma se jim ognejo. To priča plovni kanal,
katerega so Rimljani izkopali, da obidejo »Že¬
lezna vrata« in to ob jugoslovanski obali do
Sipa. Postavili so v reko ogromen nasip in tako
vodo gnali v kanal. Na ta način so lahko plule
ladje že pred 18. stoletji poleg »Železnih vrat«
brez nevarnosti. No, pozneje se je sčasoma ta
kanal zasipal in zarastel s travo in voda je po¬
novno krenila v staro strugo, svojo matico, pe¬
neč se preko sten »Železnih vrat«. Odtod ima
ta rimski nasip svoje ime: Sip.

Kake važnosti je plovidba po Donavi, pri¬
ča to, da so vse države delale na tem, da se
regulirajo »Železna vrata«. Znameniti evropski
strokovnjaki so bili pozvani, da povedo svoje
mnenje. In ti so rekli, naj se naredi poseben
ciklopski zid na sredi po strugi Donave. Tako
bi se voda odbijala od obale in se dvignila 2
do 3 metre. Začel se je delati 2. septembra 1890.
Delalo je tisoče delavcev, boreč se z ogromnimi


82


težkočami, da so obvladali gorostasen upor »Že¬
leznih vrat«.

»In sedaj plovemo mimo tega čudovitega
zidu mirno in varno,« je rekla Tea. In vsi smo
gledali ta zid, sredi Donave postavljen, širok
60 metrov in globok 2 metra, dolg pa 2000 m.

»Pravijo,« je rekel njen spremljevalec, »da
so bila »Železna vrata« prej še bolj zanimiva,
ko ni bilo tega zidu.«

Zdravko je mahnil z roko.

»Kaj zanimivosti, če se pa skozi ni moglo.«

Parnik je zavriskal...

»Veseli se, da se je izmotal iz nevarnosti,«
je rekel Tein spremljevalec. »Zakaj, glejte, za¬
puščamo poslednjo nevarnost Železnih vrat.«.

In res. Pred nami se je razprostirala Dona¬
va, široka in tiha, vsa dostojanstvena, kakor
takrat, predno smo pripluli do džerdapskih so¬
tesk in klancev. Parnik je plul s polno paro in
kolesa so mogočno grebla valove, da so se pe¬
nili okrog njega, srdito, začudeni, da jih
moti v njihovem veličanstvu.

Sonce je klonilo nekoliko na zapad in la¬
hek vetrič je poljubljal lica in božal glave, ka¬
kor zaljubljen mladenič svojo izvoljenko.

Od tod pa vse do izliva v Črno morje nima
Donava več klancev, sotesk, skalnatih sten in
rtov, nikakih vrtincev in vodolomcev. Njena
obala je prostrana, širina velika, globina do-
voljna, da ni nevarnosti, da bi trčilo dno ladje
v glavo povodnega moža.

Takoj za Sipom je otok, ki so ga Turki ime¬
novali »Čiplak ceda«, a Srbi »Golo ostrovo«,
Vlahi, to je Romuni, pa »Ostrov-gol«. Na njem
so razvaline nekakšnega gradu.

Pol ure vožnje, pa zagledamo na sami obali,
na vzvišeni steni razvaline gradu, ki se zove
Črna stena ali Karataš.

6 *

83

Kmalu zagledamo Kladovo z gradičem. Me¬
sto je pod gradom in ne daleč se dviga hrib,
posajen z vinogradom. Grad je zidan na teme¬
lju nekdanje rimske utrdbe, katere osnovo je
obdržal, a gornji ustroj je turški. Oblika je šti¬
rioglata s 6 metrov visokim zidovjem. Na oglih
so stolpi, visoki 12 m. Turki so se s tem gradom
mnogo bahali in so mu dali ime Feht-ul-Islam,
to pomeni »Zaščita Islama«. Prebivalstvo v oko¬
lici mu pravi »Svetislav«.

Okrog Kladova se je v avstrijsko-turških
bojih v prejšnjih stoletjih prelilo mnogo krvi.
Tu je leta 1689. badenski markgrof primamil k
sebi zadnjega srbskega despota, Džordža Bran¬
koviča in ga zaprl. Verolomni avstrijski poli¬
tiki, ki ji je, poleg mnogih lepih obljub, bilo
potrebno najpreje tudi despotovo ime, ki bi v
čim večjem številu dvignilo narod pod orožje
proti Turkom v prid Avstrije, se vseeno ni po¬
srečilo, izrabiti ga v svoje namene. Zato je mo¬
ral despot Džordže izpiti gorjupo čašo avstrij¬
ske nezvestobe in propasti kot jetnik v dolgem
in mučnem jetnikovanju.

»Tu mora biti mnogo rib,« je rekla gospa
Marija.

»Donava je bogata na njih,« je odgovoril
Tein spremljevalec. »Že tam, v tistih klancih,
jih love na poseben način, a tu cvete ribolov
in trgovina z ribami. Posebno pri Sipu so ve¬
liki ribolovi na beluge in druge velike ribe, ki
v gotovi letni dobi priplovejo v velikem številu
iz Črnega morja, da vržejo ikre.«

Kakšne pol ure vožnje in zagledali smo na
romunski strani rimski grad Pontes. Zidan je
na obali, na vzvišenem mestu. Imel je nalogo,
da je branil prehod čez znameniti Trajanov
most.

»To je zidani most imperatorja Trajana,« je
rekel Tein spremljevalec. Šteje se med najbolj

84

znamenita dela rimskega stavbarstva. Še njego¬
vi sodobniki so se mu čudili in ga ovekovečili
s sliko na denarju in na Trajanovem stebru v
Rimu.

Most je bil dolg 1127 metrov in je stal na
20 stebrih, od katerih je bil vsaki 20 m visok
in 50 m drug od drugega oddaljen. Zadnji ste¬
bri na obali se še danes poznajo, ostali pa so

E  od vodo. A leta 1858. je bila taka suša, da je
'onava tukaj malone usahnila. In tedaj se je
pokazalo 16 stebrov tega ogromnega mostu.

Danes so ostanki tega mostu že skromni.
Elementarni vzroki so ga že zelo razrušili. Tudi
dosedanje beležke o mostu niso dovoljne, da bi
se mogla dobro videti njegova konstrukcija in
v koliko je podobna s sliko na Trajanovem ste¬
bru in na denarjih. Kolika je bila mostova vi¬
šina, se ne ve točno in če je bil most tudi pri¬
pravljen za obrambo. Rimljani so že tedaj znali
zidati svode na veliko razdaljo, o čemer pričajo
mnogi mostovi iz teh časov, posebno oni pri
Marboreli in Lisaboni z loki v razponu do 45
metrov. Dio-Kasije, rimski konzul v Panoniji,
je zapustil opis tega mostu, ki se po naše tako¬
le glasi: »V tistih časih je sezidal Trajan ka-
meniti most čez Ister (spodnjo Donavo). Delo,
silno čudovito in napravljeno v spomin, s ka¬
terim se druga dela ne morejo primerjati. 20
stebrov iz kvadratnih kamnov se dviga 150 čev¬
ljev iznad zemlje; široki so 60 čevljev, razdalja
med njimi je 170 čevljev.«

Most je bil zidan v dobi drugega pohoda
Trajanovega proti Dakom I. 105. po Kr. Zidal
ga je arhitekt Apolodor iz Damaska. Pa tudi
Trajan sam je bil velik arhitekt. Večina mo¬
stov, ki so bili zidani pod njegovo vlado v Ita¬
liji, Španiji in v Nemčiji, kakor oni preko Eu-
frata in Tigrisa, so bili zidani pod njegovim ro-
kovodstvom. Apolodorjevo ime je ovekovečeno

85

na triumfalnih Trajanovih vratih v Rimu. Na
oboku je relief, kako Apolodor nudi Trajanu
načrt donavskega mostu.

Trajanov most, ta najponosnejša stavba
rimskega genija na dolnji Donavi, bi se gotovo
obdržal še dandanes v vsej svoji veličini, če bi
ne bilo Hadrijanove zavisti, ki je, kot Trajanov
naslednik, z izgovorom, da bi ta most lahko ko¬
ristil severnim barbarom za prodiranje v Mesi¬
jo, dal gornjo mostovsko konstrukcijo porušiti.
Tudi znameniti mojster Apolodor je padel kot
žrtev te zavisti. Samo dvajset let se je obdržal
v celoti ta umotvor velikega rimskega impera¬
torja. Ali slava je ostala še do danes.

Glavo bronaste statue Trajanove, ki je sta¬
la pred mostom na jugoslovanski strani, so na¬
šli ribiči pred 80 leti v pesku blizu obale. Raz¬
stavljena je v belgrajskem muzeju.

Trajan, ta veliki vojskovodja, arhitekt in
vladar rimski, je umrl na nekem bojnem po¬
hodu v Aziji 147. leta.

Sonce je že šlo proti zatonu. Pluli smo mi¬
mo Turn Severina, mesta, zasnovanega leta
1835. Prej je stal tam nekdanji daški Drubetis,
a pozneje rimska kolonija. Pred Turn Severi¬
nom moli iz Donave ostanek stebra od Traja¬
novega mostu. V parku, ki se razprostira na
obali, so razvaline nekakšnega stolpa. Romuni
mu pravijo Turnu Severinobi, po katerem je
mesto dobilo svoje ime. Pripoveduje se, da je
ta stolp sezidal rimski imperator Aleksander
Sever in da je bil tu grad Justinijanov. Ko so
Rimljani v prvem stoletju po Kristu zavladali
z Belgradom, so si kaj hitro pokorili Panonce
in narode na balkanskem polotoku. Donava je
postala meja velikega rimskega imperija. V
krajih — v Gornji Meziji, kjer prebivajo da¬
nes Srbi — so sezidali Rimljani mnoge ceste in

86

bivališča. A v zaščito imperija od barbarov s
severa so utrdili desno donavsko obalo z mno¬
goštevilnimi gradovi in trdnjavami.

V Dakiji,  na levi donavski obali, od
zapadne in južne strani Transilvanskih alp
(Karpatov), torej v Banatu, Erdelju in v Romu¬
niji, je živel takrat narod Daki.  Njihovo
glavno mesto, prestolnica daškega kralja De-
kebala, je bila z zidovjem obdana Sarmucege-
tura, v lepi Haceški dolini na jngozapadni stra¬
ni Sibinjskih planin in ne daleč od Donave.
Daki so bili, kakor poroča zgodovina, velik in
hraber narod. Rimljani niso mogli mirnodušno
trpeti tako mogočnega soseda, ki jih je več¬
krat vznemirjal. Ko je zavladal Trajan, je
podvzel takoj bojne pohode po severnih in
vzhodnih mejah svojega imperija. Da bi lah¬
ko prepeljal svojo vojsko skozi ozke donav¬
ske soteske in klance ter gotoveje dospel na
karpatske višine, se je lotil razbijanja in se¬
kanja sten donavske obale, da je naredil tako-
zvano Trajanovo cesto, katero smo gledali pre¬
je ves čas. Ko je bila končana, je peljal Trajan
dve koloni k daški prestolnici in jo po uporni
borbi leta 101 razbil. Premagani daški kralj je
stopil pred zmagovitega imperatorja, položil
orožje in na kolenih prosil za milost.

Ta zmaga je prinesla Trajanu v Rimu
triumf, v katerem je stopil v Rim kot »Avgu-
stus Germanicus«. Denar iz te dobe je nosil
ime »Dacius«.

S to zmago je dobil Trajan svoboden pre¬
hod skozi Železna vrata. Zdelo se je. da se je
rešil Trajan nevarnega sovražnika in da je z
Dakijci končano. Ali ukročeni Dekabal je oži¬
vel. Na tihem se je pripravljal na boj z Rim¬
ljani. Utrjeval je razdrte trdnjave, sklenil je
zvezo s sosednimi narodi in je pozval Trajana
na nove boje.

87

Pripravijaje drugi pohod proti Dekabalu,
je Trajan naročil Apolodaru, da v svrho laž¬
jega prehoda čez Donavo in gotovejše zmage
nad Dakijci sezida most čez Donavo doli za
Železnimi vrati. Spomladi 104. leta je v sprem¬
stvu Hadrijana in Lucija Kvinta peljal svojo
vojsko nad Dakijo. Oprezno, ali brez odlaša¬
nja je prodiral v deželo. Po celi vrsti srečnih
bitk je zasedel mnogo utrjenih mest. Prestol¬
nica se je branila uporno, ali morala je pasti.
Daški poveljniki so zažgali svoje hiše, a z že¬
nami in otroci so popili čašo strupa — ter se
tako rešili rimskega suženjstva. Tudi sam
kralj, junaški Dekabal, je rajši izbral smrt —
prebodel se je z lastnim mečem.

Glava Dekabalova je bila poslana v Rim,
a neizmerno blago je postalo plen zmagovitih
rimskih legionarjev.

S tem je bila popolnoma uničena država
Dakija ...«

»Tako je Dakija postala rimska provinca,«
je rekel Matevž po kratkem molku.

»Da,« je odgovoril Tein spremljevalec. »No¬
vi rimski podaniki so si kaj hitro osvojili rim¬
ski jezik in običaje. Mesta so bila naseljena
največ z rimskimi veterani in ta kri še danes
teče po žilah prebivalcev nekdanje Dakije...
Sarmicegetura je postala glavno mesto nove
rimske province — »Colonia Dacica«, ali »Co-
lonia Ulpia Trajana Augusta«.

Dakija je ostala pod Rimljani do konca 3.
stoletja. A ko so začeli barbarski narodi z vzho¬
da prihajati v velikih vojskah in poplavljati
Dakijo in siliti čez Donavo, so Rimljani Da¬
kijo pustili in branili Mezijo in Italijo. Od te¬
ga časa je bila Dakija večkrat poplavljena z
raznimi narodi: Goti, Vandali, Huni, Bolgari,
Pečenegi, Kumani in Avari. Narod je zbežal

88

v planine, kjer se je lotil pastirstva. Utrjena
mesta in bivališča so se spremenila v razva¬
line in pustinjo.

V široki dolini, v kateri je stala daška pre¬
stolnica Sarmicegetura, so vidni še danes sle¬
dovi. Tam je sedaj okrog 20 romunskih vasi.
Srbi in Romuni ji pravijo »Gradišče«, a Mad¬
žari Varhely.«

»To se pravi,« je rekla gospa Marija, »da
so Romuni takorekoč narod vsemogočih naro¬
dov, ki so bili in so še?«

»Ko so prišli Madžari v banatske kraje,« je
rekel Tein spremljevalec,« je bilo Romunom
zopet onemogočeno, da si ustvarijo svojo drža¬
vo. Morali so se zopet samo boriti. Daške de¬
žele so si -razdelili Madžari, Bolgari in Grki,
a narod se je zopet umaknil v gore, ali pa je
kot suženj delal po poljih. Živel je v podze¬
meljskih bajtah. Vendar je v spomin na rim¬
sko kulturo in slavo ohranil jezik, običaje in
ustna izročila, da so poleg vseh težav in trplje¬
nja ohranili narodno zavest in običaje, kar se
je v drugi polovici 13. stoletja začelo javljati
v konkretnejši obliki, v samostojnih kneževi¬
nah : Karavlaški in Karabogdan-

s k i,  ki sta se imenovali Vlaška in Mol¬
davija.  Leta 1859. pa sta se obe kneževini
zedinili v eno državo — Romunijo,  pod
vlado izvoljenega kneza, polkovnika Kuže, ki
je dobil ime Aleksander Jovan X. Ta država
je bila formalno priznana od evropskih sil še¬
le 1. 1866., ko je zasedel prestol hohenzolernski
princ Karel I. Po svetovni vojni pa so se njene
meje še bolj razširile.

»Mi pravimo Romunom ,Vlasi‘,« je rekla

Tea.

»Tako so že stari Slovani imenovali Rim¬
ljane, a pozneje tudi druge polatinjene na¬
rode.«

89

»Mi pa jim — Italijanom namreč — pra¬
vimo Lahi,« je rekla gospa Marija. »In če bi
bili Romuni bliže nas, bi jim gotovo tudi tako
rekli.«

Tea se je nasmejala, Zdravko pa je vzbočil
prsi in pripomnil:

»Včasi tudi meni kakšen Gorenje reče, da
sem Lah, če ga ne morem v čem razumeti.«

»Počakaj s tvojo gorenjsko zgodovino,« je
rekel Matevž in se obrnil k Teinemu spremlje¬
valcu.

»Romunski jezik, kakor sem slišal, ima
mnogo slovenskih besed.«

»Romunski jezik,« je rekel Tein spremlje¬
valec, »je sicer latinskega porekla in najbližji
italijanskemu. Koliko je Romunom ostalo od je¬
zika in običaja starih Dakijcev, se ne more
zagotovo oceniti. Vendar mešanje raznih na¬
rodnosti, ki se je vršilo v Dakiji vse do 10.
stoletja, je zelo vplivalo na romunski jezik.
Posebno je čutiti vpliv slovenskega jezika, od
katerega je še v današnjem romunskem jeziku
mnogo korenov. Novejša doba je ustvarila knji¬
ževni jezik z italijanskim pravcem in pišejo z
latinico, a romunske cerkvene in druge knjige
so pa pisane s cirilico ali glagolico, torej s sta¬
roslovensko abecedo.«

»V narodnostnem oziru so Romuni vztrajni,
naravnost trdovratni«, je rekla Tea. Njen spre¬
mljevalec pa je nadaljeval:

»Da, noben narod ni tako vztrajen kot ro¬
munski. To se vidi najbolje v Banatu. Oni se z
uspehom upirajo Madžarom in Nemcem... Tu
se čuti rimljanska preteklost. Oni se nečejo na¬
učiti jezika svojih sosedov, ne sprejeti njihovih
običajev, kratko: prisilijo svoje sosede, da se
morajo naučiti romunski. Pri nas Srbih velja
pregovor: Dovolj je, da pride ena Vlahinja (Ro¬
munka) v srbsko hišo, pa bo v kratkem času

90

vso hišo poromunila ...« V tem je razlog, da se
tako trdno drže in širijo v svojem starem ele¬
mentu. Odtod razlog, zakaj so poromunjene
srbske vasi, ki so prišle v dotiko z Romuni ...«

»Pa so, pravijo, Romunke lepe ženske«, je
rekel Zdravko.

»Da, le hitro ovenejo. Okrog 30 let stara
Romunka je po večini že starka in ima vnuke.
Zgodnja možitev je eden izmed vzrokov fi¬
zičnega in psihičnega opadanja. So pa delovne.
Delajo vse in pridno, in so takorekoč one tiste,
ki vzdržujejo hišo, živino, obdelujejo polje itd.
A moški so v splošnem leni. Romunke se obla¬
čijo priprosto, a zelo pisano, poleg tega pa
okusno. Srajca in krilo je navadno okusno
okrašeno in izšito s črnimi in sinjimi trakovi.«

Sonce je zašlo. Somrak je počasi objemal
parobrod. Električne luči so razsvetljevale krov
in migotale v valovih Donave. Pluli smo mimo
obale Male in Velike Vrbice, Rtkova in Kar¬
lova in drugih vasi...

fJZdi se mi, da plujemo vedno počasneje,«
je rekla gospa Marija.

»Nagnite se čez krov, gospa,« je rekel Tein
spremljevalec, pa boste čutili, da plovemo s
polno paro. Vendar, enakomerna voda, večer,
nič pečin, pa se zdi, da stojimo... Malo še
potrpljenja, kmalu smo v Radujevcu. Tam pred
cerkvo, pod lipo, zaplešemo kolo, kaj?«

Obrnil se je k vsem, kakor da čaka na
pristanek.

Zdravko , je odgovoril za vse:

»Gotovo zaplešemo. V staroslovanskih kra¬
jih smo, narodni, staroslovenski običaj rajanja
pod lipo oživimo.«

Godba je zaigrala, kakor da ga je slišala,
kolo. Tea in njen spremljevalec sta vstala.

91

Zdravko je prijel gospo Marijo in tudi drugi
smo se oprijeli. In po celem krovu smo zaple¬
sali kolo.

Mož in žena iz Krajine.

Nekoč je bila plovba po Donavi ovirana
tudi z velikimi carinami, ki so jo pobirali po
Gornji Donavi avstrijski cariniki, na Dolenji
Donavi pa turški. Bile so, kakor pravijo, v »Že¬
leznih vratih« kot zapor, verige z ene skale
preko Donave na drugo, da se ni mogel nikdo
pritihotapiti. No, od leta 1856. je Donava po-

92

stala internacionalna reka, pristopna ladjam
vseli narodov. In zato nadzira in regulira
Donavo in plovbo po nji posebna komisija, ta-
kozvana »Donavska komisija«, ki ima svoj se¬
dež v Galcu in katera sestoji iz sedem zastop¬
nikov evropskih držav. Z berlinskim dogovorom
1. 1878, je potrjena svobodna plovba po Donavi,
reguliranje Železnih vrat pa je bilo poverjeno
Avstro-Ogrski, Kulija-rokav pa prepuščen Ru¬
siji na svobodno razpolago . ..

Tako je bilo ...

Danes plovejo ladje po nji pod vsemi za¬
stavami in mi smo srečali vsak hip katero, ki
je pozdravila naš parnik s krikom sirene in naš
ji je istotako odgovoril.

Lepi so takšni pozdravi...

Večer je poljubil Donavo, parnik in vse na¬
okrog ...

Tam doli, na obrežju je zagrmel strel. Par¬
nik je zavriskal z dolgim vriskom. Zašumelo je
na krovu. Nad parnikom se je zaiskrila raketa.

»Pozdrav Radujevcu ...«, je bilo v ustih
vseh. »

Zapenjale so se suknje, uravnavali plašči
dam, dasi je bilo vroče ...

Na obrežju, sicer slabo razsvetljenem, mno¬
žica ljudi. Kakor da so v gosti travi vzcvetele
marjetice, se je zdelo, zakaj njih obleka, noša,
je bila tako slikovita.

Parnik je vžigal raketo. Godba je igrala
pozdrav, a tam na obrežju je odgovarjala
druga.

Kolesa parnika so udarila po vodi, da se je
zapenila še huje. Parnik se je prislonil k pri¬
stanišču, vrv je zletela na obrežje in parnik je
bil privezan.

93

Mogočni stroj je obstal, kolo je otrpnilo in
zdelo se mi je, da se je globoko oddahnil. Kako
bi tudi ne, saj je bilo veslanja polnih 12 ur ...

Izstopimo... Godba na obrežju igra, godba
na krovu igra... V mikavnih nošah pa stoje
tam Radujevčani in Radujevčanke, kakor mar¬
jetice v gosti travi... Stopali smo skozi špalir
teh marjetic in šli na vrt hotela, da se okrep¬
čamo ...

»Kakšna obleka«, je rekla gospa Marija, in
Tea ji je kazala: Vidite, to je vse domače delo.
ženske obleke so bolj pisane, posebno rokavi
in srajca. Največja razlika v noši je na glavi
»račine« (nekake mreže), ki so narejene iz rde¬
čega sukna in obšite s črno vrvico. Odrasla de¬
kleta imajo fes, a žene takoimenovane »krpe«
(rute); zvežejo krpo in glavo do polovice z rob¬
cem, a oba konca pustijo na hrbet...«

Zaplesali smo kolo pred radujevško cer¬
kvijo pod košatimi, mogočnimi lipami. Otroci,
dekleta, fantje in mi s parnika... Igrala je do¬
mača godba, igrala je naša godba... Bilo je
prisrčno, kakor še nisem videl. ..

Prijatelj Zdravko in Matevž, gospa Marija
in Tea, njen spremljevalec in jaz smo bili vsi
med domačini kakor svoji in plesali smo po ši¬
rokem dvorišču pred cerkvijo pod šumenjem
košatih lip, kakor nekoč stari Slovani... Lepe
Krajinke so gibčno poskakovale ter nam, ki
nismo znali plesati kola, pomagale. In veriga
kola je bila velika, dolga, saj je plesalo nad
300 ljudi...

Po noči opolnoči se je zasvetilo v zraku.
Raketa je počila tam nekje v noči in razsipala
svetle zvezde v noč.

Parnik je zval.

94

Sirena je kriknila, kratko, odtrgano, kakor
ukaz...

Stisnil sem roko mladi, kakor fajgel lepi
Krajinki in ona mi je vrnila stisk... Nato pa
so kolesa parnika udarila po vodi in parnik se
je odmaknil.

Koloples.

Godba na obrežju in godba na parniku sta
igrale pozdrav — slovo, roke so mahale, a ra¬
kete švigale v zrak.

Pozdravljeni...

Noč je, parnik reže vodo. Plava proti toku.
Petnajst ur in bomo v Belgradu. Na obrežju,
tik pri vodi, levem in desnem, se pojavljajo
drobne lučke in kakor mežikajoč izginjajo, da
se nato zopet pojavijo.

Tudi svetilniki čuvajo naš povratek ...

Zato brez skrbi. .. Lahko noč!...

95

Pripis:

Beležil sem vtise potovanja za sebe, tako,
v prijeten spomin. A pozneje, ko smo prejadrali
nekako četrtino pota, ko so razni moji sopot¬
niki pripovedovali razne zanimivosti o krajih,
mimo katerih smo pluli, sem začel beležiti
skrbneje. Pri pregledovanju svojih beležk, sem
se poslužil tudi knjige Sr. F. Stojkoviča »Na
lepem srbskem Dunavu«, pisatelja Louisa Mar-
siglio ter raznih poročil in razprav belgraj-
skih in ljubljanskih časopisov ter tako izpopol¬
njeval svoje beležke.

Ta spis sicer ne odgovarja vsem zahtevam
pravega in popolnega potopisa in potovanja.
Tega tudi nisem nameraval, ko sem ga pisal.
Hotel sem samo podati občutke in spomine, ki
jih dobi in ima popotnik s krova ladje, če gle¬
da, misli in izprašuje... Vendar, dasi je tak,
zdi se mi, da bo vsekakor povedal dovolj o le¬
potah Donave in znamenitostih obale od Bel-
grada do Radujevca...

96

iMCEVO

zmunj


' -.e'

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA