Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 25.000
Letna inozemstvo	Lir	40.000
Letna inozemstvo, USA dol.	30
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
i
m
Leto XXXVI. - Štev. 24 (1806)
Gorica ■ četrtek, 14. junija 1984 - Trst
Posamezna številka Lir 500
Knjiga vseh knjig Tudi noue Kitajske komunizem ni osrečil
Sveto pismo je božje pismo. V njem je zapisano vse, kar nam je potrebno za srečno življenje na tem svetu in za še srečnejše in popolnejše življenje v večnosti. Sveto pismo je neizčrpno. V njem more najti človek vsakega časa kaj novega in svojega.
Električna žica je na zunaj kakor vse druge in vendar nosi v sebi silno moč. Podobno je tudi sveto pismo na zunaj kakor vse druge knjige in vendar ima v sebi božjo besedo, božjo energijo, ki more popolnoma spremeniti in dvigniti človeka.
Sveto pismo je pri obhajanju bogoslužja največje važnosti. Iz njega beremo berila pri sv. maši, ki jih potem mašnik v pridigi razlaga. Iz njega pojejo psalme; po njegovem navdihu in pobudi so nastale prošnje, molitve in liturgični spevi; iz njega dobivajo svojo pomenljivost bogoslužna dejanja in znamenja.
SPOŠTOVANJE DO BOŽJE BESEDE
Naši verni predniki so zelo cenili sveto pismo. Evangeljske knjige so hranili na oltarju v tabernaklju skupaj z Najsvetejšim. Vezali so jih v slonovo kost in krasili s čudovitimi vinjetami. Ko je pri maši mašnik pel evangelij, je moral tudi cesar vstati in se odkriti. Vojaki pa so poslušali evangelij z golim mečem v roki, da so tako pokazali, kako so pripravljeni preliti kri za vsako črko Kristusovega veselega oznanila.
Kristjani izpričujemo še dandanes prisrčno in živo zavzetost za sveto pismo. Med mašo berilo in evangelij pazljivo poslušamo. Iz spoštovanja do Kristusove besede med evangelijem stojimo. Za sporočeno božjo besedo se na koncu berila zahvalimo: »Bogu hvala!«, na koncu evangelija pa: »Hvala tebi, Kristus!«
Zato, ko poslušamo od nedeljah pri maši božjo besedo, poslušajmo jo res pazljivo, premišljujmo jo, vzemimo si jo k srcu in potem živimo jo med tednom.
Sveto pismo pa ni napisano samo zato, da ga beremo oziroma poslušamo v cerkvi pri službi božji, ampak tudi zato, da ga beremo izven nje, doma in kjerkoli. Astronom Janez Madler je pri preseljevanju sam nesel sveto pismo v novo stanovanje. Rekel je: »Pred vsemi drugimi knjigami mora priti v novo stanovanje najprej sveto pismo.«
Imejmo tudi mi sveto pismo v svojem stanovanju in sicer na najčastnejšem mestu, saj je sveto pismo knjiga vseh knjig, božje pismo, pismo, ki nam ga je poslal sam Bog v naše poučenje.
In berimo ga radi, berimo ga vsak dan, četudi samo po nekaj minut. Berimo ga čez dan ali zvečer, ko se poslavljamo od dnevnih skrbi in raztresenosti, ko zapiramo vrata šumu in hrupu, da odpremo svoje duše zbranosti in duhovnosti. Tako bomo šli počivat z lepo, sveto in bogato mislijo v božje naročje.
Berimo sveto pismo tudi skupaj z otroki. Kristusova beseda bi rada prišla še Posebej med najmlajše, da bi jo spoznali, razumeli, sprejeli in po njej živeli. Otroci Prosijo večkrat svoje starše kruha božje besede, pa jim ga ne dajo. če bomo brali sveto pisnio, nam bo življenje lažje in lepše, ker se bomo bolj zavedali, da je z nami Kristus, ki nam po njem govori in daje moči.
VZGOJITELJSKA MOC SV. PISMA
Sveto pismo je vzgojilo velike može: svetnike, pisatelje, pesnike, umetnike, mislece, glasbenike, heroje ljubezni in evan-Seljske popolnosti. Zakaj jih je vzgojilo? Zato, ker so ga stalno prebirali, premišljevali in prevajali v svoje vsakdanje živ-Uenje.
Sv. Frančišek Asiški je bral v evange-Mju: »Prodaj vse In hodi za menoj!« Takoj je storil tako. Vse njegovo življenje je bilo izpolnjevanje evangelija. V opo-r°ki je naročil svojim sobratom: »Kjerkoli najdete papirje, na katerih je napisna božja beseda, jih skrbno prebirajte hranite na častnem mestu. Na tem
svetu se nam ni ohranilo nič vidnega od božjega Sina, razen njegovega telesa v sveti hostiji in njegove besede v svetem pismu.« Dve knjigi je rad imel: knjigo narave in sveto pismo. Obe sta ga vodili in pripeljali k Bogu.
Največji mislec stare krščanske dobe, svetnik ljubezni in učitelj milosti, sv. Avguštin opisuje v svojih »Izpovedih«, kako se je spreobrnil. Na vrtu vile v Milanu je zaslišal glas: »Vzemi in beri!« Začel je premišljevati, kaj naj bi to pomenilo. Potem je spoznal, da je bil to glas, ki mu je veleval, naj vzame v roke sveto pismo in bere prvo poglavje, ki se mu bo odprlo. Odprl je pismo sv. Pavla in je bral: »Ne v uživanju in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak oblecite si Gospoda Jezusa Kristusa...« Po tem branju se je spreobrnil in postal velikan svetosti.
Večkratni kandidat za Nobelo nagrado ruski književnik Mereškovskl piše v svoji knjigi »Neznani Kristus« o svojem razmerju do svetega pisma takole: »Vsak dan berem sveto pismo. Bral ga bom, dokler bom mogel in mi oči ne bodo opešale. Bral ga bom v sreči ali nesreči, zdrav in bolan, poln vere ali poln obupa. Vedno se mi zdi, da berem nekaj čisto novega, o čemer doslej nisem niti slutil; nekaj, česar ne bom nikoli popolnoma dojel in do dna razumel. Žalosten sem ob misli, da bi moral za nekaj dni biti brez njega. Kaj mi boste dali v grob? Sveto pismo. S čim bom od mrtvih vstal? S svetim pismom. Kaj sem v življenju vrednega storil? Bral sem sveto pismo in po njem živel.«
BOŽJO BESEDO JE TREBA ŽIVETI
Mnogi poznajo Kristusa, njegov nauk in resnice, ki jih je učil, pa po njih ne živijo. Če smo mi med njimi, vedimo, da sladkobe medu ni mogoče opisati. Med je treba okusiti. Tako je tudi s Kristusovim naukom. Ni dovolj, da ga poznamo, moramo ga tudi okusiti in doživeti, šele potem bomo spoznali v vsej globini Kristusove besede: »Jaz sem resnica.«
Nekoč so študentje razpravljali o tem, kateri izmed 1.120 prevodov svetega pisma je najboljši. Nekateri so hvalili ta prevod, drugi drugega in se niso mogli zediniti. Tedaj se je oglasil mlad študent in povedal svoje mnenje: »Zame osebno je najboljši prevod svetega pisma tisti, ki ga je naredila moja mati. Ona ga je namreč prevedla v svoje življenje.«
Najboljši prevod svetega pisma, evangelijev je torej evangeljsko, krščansko življenje.
JOŽE KUNČIČ
Nedavno potovanje ministrskega predsednika ljudske republike Kitajske po številnih zahodnoevropskih državah — nazadnje se je ustavii tudi v Rimu — je evropsko javnost znova opozorilo na to skrivnostno deželo, ki šteje že prek milijardo prebivalcev in doživlja po Maocetungovi smrti mnogotere spremembe, zlasti še na gospodarskem področju.
Po porazu Japonske leta 1945, ki je imela od leta 1936 zasedena vsa pomembna mesta na vzhodni kitajski obali (Peking, Nanking, Šanghaj, Kanton), se je pričela na Kitajskem borba za oblast med nacionalisti pod vodstvom generala Čankajšeka in komunisti, ki jih je vodil Maocetung. Slednji je pričel z gverilo že leta 1927, a ni uspel. Leta japonske zasedbe pa so mu omogočila, da se je spet postavil na noge.
Nacionalisti, izčrpani od vojne z Japonci niso več nudili komunistom pravega odpora. Korupcija, nedisciplina med generali, splošna beda in inflacija, ki so se razbohotile v pokrajinah, ki so bile v upravi nacionalistov so tudi dosti pripomogle, da so komunisti z relativno lahkoto zrušili gnili Čankajškov dežim. Leta 1949 je vsa celinska Kitajska postala plen komunistov; Čankajšku ni ostalo drugega kot da se je umaknil s preostankom svojih čet na otok Formozo. 1. oktobra 1949 je bila tako razglašena Ljudska republika Kitajska, nova ustava pa je stopila v veljavo leta 1954.
PRVO DESETLETJE KOMUNISTIČNE OBLASTI
Ob prevzemu oblasti s strani komunistov je bilo kitajsko gospodarstvo tipičen primer nerazvite države. Kmetje so zemljo obdelovali na najbolj primitiven način. Kar je bilo industrije, je bila postavljena s kapitalom tujcev in je zato tudi v pretežni večini služila tujim interesom.
V	tej poljedelski državi (še danes se bavi s kmetijstvom 80% prebivalstva) je bila zato predvsem potrebna agrarna reforma. Nove oblasti so najprej razdelile 45 milijonov hektarjev zemlje med sto milijonov kmetov in kmetijskih delavcev. Sledilo je ustanavljanje kmečkih zadrug in končno ljudskih občin. Te so bile nekaj tipično svojskega, pristna zamisel kitajskega komunizma. Bile so istočasno upravne, družbene, vojaške in gospodarske enote in štele po pet tisoč družin. V ljudskih občinah se je način kolektivističnega življenja razvil do najvišje stopnje. Ta način
organiziranega dela je sprva dal nekaj dobrih rezultatov; zlasti se je povečala proizvodnja hrane. Ker pa je bilo kmečkih delavcev preveč, so ti prešli v industrijo.
Industrijski delavci so bili dobro organizirani že v času nacionalističnih vlad in njihova življenjska raven je bila že pred prihodom komunistov na oblast dosti višja kot pa raven kmetov in srednjega meščanskega sloja. Zato se ne smemo čuditi, da so delavci sprejeli nove oblastnike s precejšnjo mero nezaupanja, saj so le4i izvedli revolucijo ne z njihovo pomočjo, temveč s pomočjo kmetov.
Maocetung se je zavedal, da bo uspel le, če bo imel zaslombo v mestih, zato se je takoj po zmagi naslonil na delavce, čeprav so ti v primeri s kmeti predstavljali veliko manjšino. V tistem času je bilo na Kitajskem le dva milijona industrijskih delavcev, porazdeljenih na sedem obalnih mest. Od tega jih je ena tretjina živela v Šanghaju.
Prvo desetletje komunistične oblasti lahko nazivamo »desetletje industrializacije Kitajske«. Doseženi so bili odlični rezultati. V tovarnah sta nastali dve vrsti delavcev (kar velja še danes): stalni in nestalni delavci. Prvi imajo zagotovljeno stalno mesto, plača se ravna po določeni lestvici, uživajo razne ugodnosti (npr. stanovanje, ki ga nudi podjetje) in socialno zavarovanje. Začasni delavci pa tega zavarovanja nimajo in plače so precej nižje. Značilno za režim pa je, da je stalno spodbujal podjetja, naj nameščajo čim manj stalnih delavcev. Tako je leta 1957 delalo v industriji 2,4 milijona začasnih delavcev, leto nato pa kar 12 milijonov.
Temu prehitremu razvoju industrije s slabo pripravljenim programom so nato sledila leta krize, tako v industriji kot v poljedelstvu. Režim ni vedel, kako se znebiti proletariata brezposelnih, ki so napolnili mesta. Istočasno se je pa povečala socialna neenakost.
OBDOBJE »KULTURNE REVOLUCIJE«
Tedaj nastopijo »rdeče brigade«, ki sprožijo tako imenovano »kulturno revolucijo« (1966-1976). Študentje so z geslom »enakost za vse« :n z drznim nastopom zoper vse, »ki kaj imajo« najprej v Šanghaju prevzeli vodstvo podjetij ter si pridobili proletariat na svojo stran.
Tako so bile v kratkem zaprte vse univerze, večina upravnikov in tehnikov pregnanih na kmete, plače pa zamrznjene.
Nnričakimn Btriumm smrt
Sončni vlak
Tudi letos je sončni vlak — že dvajsetič — peljal 360 prizadetih iz Avstrije v Benetke. Vožnje so se udeležili telesno prizadeti iz Avstrije, Jugoslavije, Madžarske, Vel. Britanije, Južne Tirolske, Češkoslovaške in celo iz Vzihodne Nemčije. Vožnja je trajala od 31. maja do 3. junija.
V	četrtek 7. junija v poznih popoldanskih urah, ko je imel Enrico Berlinguer, glavni tajnik PCI v Padovi svoj volilni govor v zvezi z nedeljskimi volitvami za evropski parlament, mu je nenadoma postalo slabo. Zadela ga je možganska kap. Tudi takojšnja operacija ni mogla nič spremeniti. Začel se je boj s smrtjo. Po 86 urah agonije je v ponedeljek 11. junija ob 12.45 umrl. Njegovo truplo so v letalu predsednika Pertinija, ki je sam osebno spremljal krsto, prepeljali v Rim. Pogreb je bil to sredo na predmestno pokopališče Primaporta, kjer bo ležal ob svojem očetu.
Berlinguer je po rodu Sardinec katalonskega izvora. Rodil se je 25. maja 1922 v Sassariju na severozahodnem delu otoka. Nedavno je torej dopolnil 62 let. Bil je poročen ter imel tri hčerke in sina. V PCI je vstopil leta 1943, deloval najprej v vodstvu mladinske organizacije, postal leta 1950 predsednik Mednarodne zveze demokratične mladine, se vpisal na pravno fakulteto, a študija nikdar dokončal, leta 1972 pa postal glavni tajnik stranke. V poslansko zbornico je bil prvič izvoljen leta 1968 in na sledečih volitvah vedno znova potrjen.
Bil je odprt za zahteve slovenske narodnostne Skupnosti po celostni zaščiti in jih brez pridržka podpiral. Seveda je to lažje storiti, ko je nekdo v opoziciji kot
pa ko je na vladi. Craxi je zgovoren dokaz za to. Leta 1981 je 11. novembra sprejel v Rimu enotno slovensko delegacijo in poudaril stališče PCI, da je treba gledati na slovensko manjšino kot na enotno skupnost, ki se jo mora zaščititi kot Francoze v Dolini Aosta in Nemce na Južnem Tirolskem z enim samim zakonom in brez razlik glede na območja, kjer živijo.
Mnogo si je Berlinguer prizadeval, da bi svojo stranko privedel na oblast. Najprej je skušal to doseči s tako imenovanim zgodovinskim kompromisom, ki naj bi povezal leve in katoliške sile in ko v tem ni uspel, je predložil levo alternativo, tj. povezavo komunistov in socialistov ter »naprednih« katoličanov. Pa je tudi v tem doživel razočaranje. Craxi je postal njegov najbolj neizprosen nasprotnik. Zadnje mesece se je z vso ostrostjo vrgel v boj zoper dekret o draginjski dokladi in bil nazadnje znova poražen.
Osebno je bil skromnega nastopa, a zelo odločen v svojih stališčih. Ob njegovi smrti so premnogi državniki in druge pomembne osebnosti dali svoje izjave. Tako je tudi glasnik Apostolskega sedeža msgr. Romeo Pancirolli dejal, da se je Berlinguer odlikoval po resnobi svojega ravnanja. Sv. oče moli zanj, spominjajoč se tudi zaskrbljenosti, ki jo je pokojnik pokazal po atentatu na papeža.
Rdeči brigadisti so se polastili najvišjih funkcij v upravi industrijskih podjetij, s čimer so bile naravno združene premnoge prednosti npr. službeni avto, osebni šofer, stanovanje in še toliko drugih skritih dohodkov, za katere financa ne sme zvedeti. Tedaj je na Kitajskem nastal rek: »Višjo plačo imaš, manj boš potrošil.«
Največja žrtev nove revolucije so bili začasni delavci, katerim je bilo jasno povedano, da zaradi gospodarskih težav novih stalnih mest ni pričakovati, praiv tako pa meščanski sloj, ki je iz dneva v dan ugotavljal, kako pada kupna moč denarja. Prebivalstvo mest je začelo postajati nemirno. To je Maocetung opazil in zato poslal milijone rdečih brigadistov na deželo, kjer pa so naredili še večjo zmedo.
SPREMEMBE PO MAOVEM ODHODU
Po Maocetungovi smrti je hitro prišlo do sprememb. Nekdanji voditelji partije, ki jih je »kulturna revolucija« odstranila, so izvedli načelo: večja produktivnost, večja plača. Veliko pažnjo posvečajo strokovnemu šolstvu. Novi voditelji so morali priznati, da so bili kmetje, ki so izvedli revolucijo, v svojih pričakovanjih ogoljufani.
V	kmečkih kolektivih je znašal letni dohodek na osebo komaj 50 juanov (2 jua-na za en USA dolar), kar pomeni, da sto milijonov kmetov ne zasluži niti za najbolj osnovne življenjske potrebščine (za kar je potrebnih najmanj 70 juanov), »medtem ko je bil letni dohodek v mestih vsaj trikrat večji. To znači, da komunistična Kitajska ni zmanjšala, temveč povečala razliko med mestom in deželo. Ni čuda, da so zato kmetje takega socializma vedno bolj naveličani.
Z Maocetungovo smrtjo je prišel do izraza tudi neuspeh pri uvedbi velikih zadrug (leta 1956) in ljudskih občin (1958). Komunistični načrt kolektivistične družbe je bil namreč v polni opreki s pojmovanjem kitajske družine. Prej sta bila izmenjava blaga in medsebojna pomoč omejena na določeno število sorodnikov in sosedov, ljudske občine pa so združile ljudi brez notranje povezave ali skupnih interesov. Poleg tega pa je komunistična oblast vložila vsa sredstva v težko industrijo, pri čemer ji je zmanjkalo denarja za mehanizacijo kmetijstva. Traktorje in drugo kmetijsko orodje so prejemala le rodovitna območja, ki imajo že itak velike presežke hrane.
Tako je postal komplicirani aparat ljudskih občin pravi nesmisel. Sedanja oblast se tega zaveda, a se drži starega kitajskega pravila: »Ne hiti preveč, da ne napraviš še hujših napak.« Kolektivno delo v stilu delovnih brigad, ki so združevale po 30 družin, počasi, a nezadržno izginja, nadomeščajo ga družinske kmetije, ki so zelo različne v različnih pokrajinah. Družine same naj organizirajo vsakdanje de-
lo	in svobodno razpolagajo z odvišnim pridelkom, ko so izpolnile svoje družbene obveznosti. Pravno pa je zemlja slej ko prej last skupnosti in jo imajo družine samo v užitku.
KITAJSKO REŠUJE KMET IN DRUŽINSKI ČUT
Kaj pa politična krilatica: »Na Kitajskem nihče ne umre od lakote, vsi imajo svojo skodelico riža«? To je sicer res, a za to nima zaslug komunistična oblast, ki je gospodarstvo razvila le v po naravi bogatih pokrajinah, pustila pa v največji revščini več sto milijonov kmetov v nerazvitih območjih, temveč samo kitajsko ljudstvo, ki ima izredno visoko razvit čut za družinsko skupnost.
In še eno vprašanje: je Kitajska komunistična država, če pa družinske kmetije začenjajo nadomeščati državna posestva? Odgovor ni težak. »Modri« starci centralnega komiteja komunistične partije Kitajske (povprečna starost je 75 let) so premeteno prenesli odgovornost za revščino večinskega dela Kitajske na kmete same in s tem znova izpričali, da partija ni zmožna reševati perečih vprašanj delovnega ljudstva.	V.	Š.
iim o lin Kanin v
V
Se eno poimenovanje šole
Pred leti se je v Gorici osnoval »Istitu-to di storia sociale e religiosa« (Ustanova za proučevanje družbene in verske zgodovine na Goriškem). V kratkem obdobju je ta inštitut opravil odlično kulturno delo prav v smeri ciljev, ki si jih je zastavil.
Tudi za naš Slovence postaja iz dneva v dan bolj zanimiv in pomemben. Gre mu namreč velika odlika, da je gotovo prva tovrstna italijanska ustanova, ki brez omahovanja jemlje v poštev tudi slovensko sestavino goriškega prebivalstva.
To smo mogli ugotoviti že v študijskih dnevih, ki jih je inštitut organizaral 29. in 30. januarja 1982. Naslov dnevov je bil »Goriški katoličani in politična dejavnost na Goriškem v zadnjem stoletju«. Govorili so tudi Slovenci.
Potem nas je inštitut prijetno presenetil, ko je organiziral simpozij o velikem slovenskem poligrafu in jezikoslovcu Štefanu Kociančiču (20. jan. 1984, dvorana Fogar, Gorica). Prav nič ne pretiravamo, če rečemo, da je bil to zares • izreden kulturni dogodek za Gorico. Pred odličnim občinstvom italijanskih in slovenskih izobražencev se je zvrstilo sedem govornikov, od katerih je vsak osvetlil drugo stran tako raznolike osebnosti kot je bil naš Kociančič.
Vsi ti govori so bili sedaj objavljeni, v zajetni knjigi, ki je izšla pod naslovom »Stefano Kociančič (1818-1883), un ecclesia-stico al servizio della cultura fra Sloveni e Friulani«. Knjiga ima 134 strani in je tiskana na finem papirju.
Spremno besedo je napisal prof. Fulvio Salimbeni, predsednik omenjenega inštituta. Sledijo teksti govorov, in sicer v istem razporedju, kot so bili podani na simpoziju. Ni mogoče, da bi na tem mestu ocenjevali ali vrednotili posamezne referate. Ti so bili:
1. Jože Pirjevec, »II contesto culturale e sociale sloveno delTOttocento« (Tehten oris kulturnega, družbenega in političnega položaja slovenskega naroda za časa Ko-
ciancica.
2. Franc Kralj, »La personalita ecclesia-stica«. (Duhovniški lik Kociančiča).
3. Giulio Tamani, »L’attivita del semi-tista«. (Kociančičeva dejavnost na polju semitskih jezikov).
4. Branko Marušič, »II contributo alla cultura slovena«. (Kociančičev doprinos slovenski kulturi).
5. Ettore Fabbro, »L’opera del bibliote-cario«. (Kociančič kot semeniški knjižničar).
6. Sergio Tavano, »Gli scritti di Stefano Kociančič sulle antichita cristiane«. (Ko-ciančičevi spisi o krščanskih starodavnostih).
7. Luigi Tavano, »Lo storico regionale«. (Kociančič kot krajevni zgodovinar).
Poleg omenjenih tekstov prinaša knjiga še nekaj zelo važnih dodatkov. Predvsem je velike vrednosti Kociančičev življenjepis, ki ga je sam napisal (avtobiografija) ter objavil v listu »Soča« leta 1887 (št. 35, 36, 38, 39). Italijanski iprevod je pripravil Marijan Brecelj in ga obogatil s pripombami, ki osvetljujejo nekatere manj znane okoliščine tiste dobe.
Knjigo zaključujejo trije seznami vseh Kociančičevih spisov. Prvi seznam, ki ga je sestavil Sergio Tavano, vsebuje spise v latinščini (Bibliografia delle opere in latino). Drugi našteva vsa dela v hebrejščini (Bibliografia delle opere in ebraico). Pripravil ga je Branko Marušič.
Najbolj zaslužno delo pa je, menim, tretji seznam, ki navaja vse Kociančičeve spise v slovenščini, boditi tiste, ki so izšli v posebnih zvezkih ali knjigah, bodisi tiste, ki so bili objavljeni po raznih časopisih in revijah. Marušič je zbral kar 226 naslovov! (Bibliografia delle opere in sloveno). Zares, zahtevno in zaslužno delo.
Zaključim z ugotovitvijo, da se je morda prvič zgodilo, da je izšlo delo o Slovencu prej v italijanščini kot v slovenščini. Vsa čast inštitutu za to pobudo!
M. Rijavec
Papež na obisku v Švici
Od 12. do 17. junija je papež Janez Pavel II. na pastoralnem obisku v Švici. To je že njegovo 22. potovanje v tujino. Vidnejši dogodki tega potovanja so obisk pri Svetovnem svetu Cerkva v Ženevi in v pravoslavnem središču Chambesyju, srečanje s švicarskimi škofi in duhovniki ter srečanje z vlado v Bernu. Na grobu švicarskega narodnega svetnika brata Klausa bo papež obhajal bogoslužje na prostem. Posvetil bo tudi nove duhovnike v Sittnu.
■ Sv. oče Janez Pavel II. je v zasebni avdienci sprejel ministrskega predsednika Južnoafriške republike, Pietra Botha in zunanjega ministra Roalof.i Botha. Pogovor je trajal 28 minut. Je to prvič, da je kak južnoafriški predsednik obiskal Vatikan. Apostolski sedež nima uradnih odnosov s to republiko, ampak je od leta 1922 v Pretorii zastopan po apostolskem delegatu kot je bil do zadnjega v ZDA. Obisk predstavnika rasistične države v Rimu pa so ostro obsodili poslaniki afriških držav, ki so v tem mestu ter Afriški narodni kongres, glavno opozicijsko gibanje črncev v Južni Afriki.
Baragovi dnevi
V ZDA so uvedli navado, da obhajajo vsako leto Baragove dneve; pobudo je dala Ameriška Baragova zveza. Od tam se je pobuda prenesla tudi na Slovenijo.
Tako bosta letos dva Baragova dneva, eden v Sloveniji in sicer v nedeljo 16. septembra v Škofji Loki, drugi v Chicagu 1. in 2. septembra.
Velik pospeševatelj Baragovih dnevov v Ameriki in sploh velik pobudnik Baragovega procesa za razglasitev blaženim je bil inž. Jože Gregorič. Ta mož je sedaj umrl. Bil je sin slovenskih staršev, ki so se med prvimi izselili v Ameriko. Rodil se je tam leta 1889. Pok. Hugo Bren, ki se je izredno zanimal za Baragovo zadevo, ga je leta 1929 pridobil in navdušil za Barago. Od takrat dalje je inž. Gregorič posvetil svoje moči in svoj denar prav Baragi. Postal je najboljši poznavalec Friderika Barage in njegovega dela. Zbral je o njem ogromno zgodovinskega gradiva, ki je bilo potrebno za temeljit opis Baragovega življenja in dela, kar je predpogoj, da koga razglasijo za blaženega. To delo se sedaj v Rimu nadaljuje in izmed številnih uslišanj na Baragovo priprošnjo so jih sedaj izbrali 14 ter jih predložili Kongregaciji za razglasitve svetnikov.
Ob koncu povemo še, da bodo letos 29. junija, ko je Baragov rojstni dan, izdali v ZDA posebno Baragovo poštno dopisnico. To se bo zgodilo v Marquettu (Michigan), kjer je Baraga deloval. V ZDA se poštnih dopisnic zelo poslužujejo, ker so bolj praktične kot pisma ali razglednice. Dopisnica stane 13 centov.
V Gorici so si Slovenci že pod staro Avstrijo ustvarili svoje osnovno šolstvo tako, da so zgradili najprej šole v severnem delu mesta v Križniški ulici, ker je tam bivalo več Slovencev; nato pa še v južnem delu v sedanji ulici Randaccio.
Ob koncu zadnje svetovne vojne je tedanja Zavezniška vojaška uprava oba centra obnovila in šolske mladeži je bilo prav veliko. Toda obe šoli nista še imeli svojega imena kot predvideva italijanska upravna praksa. Vsled tega je prišlo najprej do poimenovanja šole v severnem delu, ko so v ul. Brolo zgradili novo šolsko poslopje: poimenovana je bila po Otonu Župančiču. V nedeljo 10. junija pa je bilo slično slavje ob poimenovanju šole v južnem delu.
V brošuri, ki je za to priložnost izšla, je Marko Waltritsch precej podrobno orisal boj Slovencev v Gorici za njihove mestne šole, posebej za šolo v južnem delu mesta. V brošuri je povedano, da ta šola sedaj gostuje v tujem poslopju in sicer v zavodu O. Lenassi, ker je bilo staro poslopje v ul. Randaccio od potresa poškodovano. Poslopje zavoda Lenassi je sicer veliko, a dotrajano, tako da šolski prostori ne odgovarjajo zahtevam modernega pouka. Poleg tega je šola nameščena v 2. nadstropju, kar zopet ni v skladu s sodobnim gledanjem na šolske prostore.
V tem poslopju in sicer v občinski telovadnici, ki je pridružena zavodu, se je vršilo v nedeljo slavje ob poimenovanju šole po pisatelju Francetu Bevku. V 2. nadstropju so najprej odkrili pisateljev kip in g. Cvetko Žbogar je kot katehet in župnik za Slovence v Gorici blagoslo-slovil šolske prostore. Zatem se je v telovadnici razvil bogat kulturni spored; razne točke je napovedovala učiteljica Barbara Rustja.
Dolgoletna učiteljica na tej šoli Stanislava Crmelj Rustja je začela program s pozdravi navzočim in z zahvalo vsem, ki so pri slavju pomagali. Prof. Emil Devetak je spregovoril v imenu staršev, ki imajo otroke na tej šoli, nakar so šolski otroci razvili svoj recital, tj., prepletli so odlomke iz Bevkovih del s petjem in glasbo. Sodelovali so vsi otroci šole, pripravile pa so jih njihove učiteljice in učitelj petja Ivo Bolčina. Petje in recitacije, vse je bilo povezano brez odmora kakor tudi
sodelovanje dveh šolark z igranjem na flavto. Nastop otrok je ugodno vplival in potekel je brez zapletljajev. Učiteljice in otroci so gotovo vložili vanj veliko truda.
Po recitalu je Ljubka Šorl spregovorila o pisatelju Francetu Bevku in pri tem obudila tudi razne osebne spomine nanj. Sledili so pozdravi. Prvi je bil na vrsti didaktični ravnatelj dr. Milan Brešan. Najbrž je bil to njegov zadnji uradni nastop, saj je slišati, da misli s prihodnjim šolskim letom v pokoj. Svoj pozdrav je zaključil z željo, da bi osnovna šola France Bevk dobila svoj lastni sedež, lastno poslopje in bi ne bila več gost po tujih hišah. To željo so pozneje izrazili še drugi v svojih pozdravih.
S pozdravi je nadaljeval občinski odbornik za kulturo Obizzi, ki je zastopal odsotnega župana. Za njim pa dr. Mirko Špacapan za pokrajinsko upravo, Marko Waltritsch za SKGZ, šolarke z osnovne šole v Novi Gorici »M. Štrukelj«, zastopnica SKZ, dr. Štoka za deželno upravo, dr. D. Paulin za ZSKP, Marija Ferletič za SSO. Nepričakovano je stopil na oder zastopnik rajonskega sveta za Sv. Rok in Sv. Ano, ki je izrazil željo, da bi si ene in druge šole izmenjale knjige za šolske knjižnice. Njegov nastop je bil toliko bolj razveseljiv, ker je bilo med pozdravi slišati opombo, da je šolski odbor s sedežem na šoli v Kapucinski ulici hotel preprečiti, da bi se akademija vršila v telovadnici. Videti je torej, da so med italijanskimi Goričani na delu demokratične strpne sile in pa nedemokratične diktatorske. Pozdrave je zaključila Draga Lupine, ki je prinesla pozdrave osnovne šole France Bevk z Opčin.
Iz statistike v priložnostni brošuri je razvidno, da je bila ta šola že v zelo veliki nevarnosti, da izumre, saj je postala že enorazrednica. Vendar se je po prizadevanju staršev okrepila in je danes pet-razredna šola. Kljub temu je pa opaziti nazadovanje vpisanih učencev, ker so družine vedno manj rodovitne. Velja ponoviti, kar smo zapisali o šoli v Pevmi: če se bodo družine branile otrok, se bodo izpraznili otroški vrtci in za vrtci tudi šole. S praznimi šolami tudi Slovencev v Gorici ne bo več. Kljub temu smo optimisti, ker življenje kliče življenje.
OKNO V DANAŠNJI SVET
■ Italijanski senat je v petek 8. junija izglasoval zaupnico vladi ter s tem dokončno odobril odlok o ceni dela. Komunisti se glasovanja niso udeležili, češ da je vse samo burka. Napovedali so, da se bodo še naprej borili za spremembo odloka in če bo potrebno, zbrali tudi podpise za ljudsko glasovanje z namenom, da se odpravi 3. člen odloka, ki krči dra-ginjsko doklado.
■ Vse izgleda, da bo takoj po volitvah za evropski parlament prišlo v Italiji do vladne krize. Vodstvo demokrščanske stranke je ogorčeno zaradi izjav socialističnega poslanca Formica, ki je obtožil Andreottija, ko je bil predsednik vlade, da je potom skrivne framasonske lože P2 skušal uveljaviti svoje načrte in svoji stranki zagotoviti večji vpliv v življenju države.
■ Po dveh dneh zasedanja se je preteklo soboto v Londonu zaključil deseti vrhunski sestanek sedmih najbolj industrijsko razvitih držav sveta (ZDA, Kanada, Japonska, Vel. Britanija, Zah. Nemčija, Francija in Italija). Italijo so zastopali ministrski predsednik Craxi, zunanji minister Andreotti in zakladni minister Go-ria. Sestanek se je končal kot je bilo pričakovati brez konkretnih pobud. Poleg sklepnega dokumenta so bile sprejete še tri izjave o najbolj perečih mednarodnih vprašanjih. Tako je zapisano, da povzročajo visoke obresti (mišljen je severnoameriški dolar) vedno hujšo zadolženost in da je treba zmanjšati primanjkljaje državnih proračunov. Na političnem področju so države udeleženke ponudile Vzhodu dialog, pripravljene so prekiniti nameščanje novih jedrskih raket in celo umakniti že obstoječe, če bi Sovjetska zveza pokazala voljo za konkretna pogajanja. Glede vojaške napetosti v Perzijskem zalivu so industrializirane države za mirno rešitev, a bodo enotno nastopale in si tudi pomagale ob morebitnem pomanjkanju nafte.
■ Na obis/k v Španijo je prišel novi argentinski predsednik Alfonsin in bo tam ostal do konca tedna. Je to njegov prvi obisk kaki evropski državi. Da je izbral Španijo je naravno, saj vežeta obe državi isti jezik in ista kultura, pa tudi gospo-
darsko sodelovanje je bilo vedno pomembno. Španija bi samo želela, da bi ona v Argentino več izvažala. Sedaj uvaža trikrat več kot izvaža. Alfonsin bo obiskal tudi deželo Galicijo ob Atlantskem oceanu, odkoder njegov rod izhaja. Kar se tiče argentinskobritanskih odnosov, je argentinski predsednik dejal, da ne misli niti za las odstopiti od pravic, ki jih ima njegova država do Malvinskega otočja. Dodal pa je, da vojna ni upravičen način za uveljavljenje teh pravic.
■ V severnoindijski državi Pundžab so policijski in vojaški oddelki zlomili odpor Sikhov, ki jih je pet milijonov ter izpovedujejo vero, ki je različna tako od mohamedanske kot hindujske. V hudih bojih je bil ubit voditelj sikhovskih oboroženih upornikov Bhindramvale, ki se je zatekel v Zlato svetišče v mestu Amristar. V spopadih je bilo ob življenje 700 oseb. Med njimi je tudi 59 policistov in vojakov.
■ Walter Mondale si je zagotovil 1.967 delegatov, ki iih potrebuje, da bo na zborovanju demokratske stranke v San Franciscu od 16. do 19. julija letos razglašen kot strankin kandidat za predsedniške volitve. Njegov neposredni tekmec Hart je z 1.212 delegati ostal daleč za njim,
Prihodnja škofovska sinoda bo razpravljala o laikih
Tema naslednje svetovne škofovske sinode, ki se bo sestala v jeseni 1986 v Vatikanu, bo poslanstvo in vloga laikov v Cerkvi in v družbi. To je napovedal papež Janez Pavel II. pred člani škofovskega sveta pri generalnem tajništvu škofovske sinode.
Zbiranje starih oblek na Koroškem
Letos 5. maja je dobrodelna organizacija Caritas na Koroškem organizirala to zbiranje. Uspeh je bil nad vsa pričakovanja, saj se je zbralo 410.000 ponošenih oblek. Akcija je bila izvedena po župnijah. Sodelovalo je veliko prostovoljcev. Razna podjetja so tudi prevoz izvedla brezplačno. Prihodnje zbiranje, starih oblek bo spet spomladi 1985.
Slovenska skupnost in evropske volitve
V teku je živahna volilna propaganda za nedeljske volitve v evropski parlament. Slovenska skupnost ima povsod svoje volilne shode in sodeluje na raznih drugih srečanjih s predstavniki skupne manjšinske liste, zlasti z Union Valdotaine. Tako se njeni kandidatje tudi udeležijo skupnega shoda, ki je na programu v Aosti 14. junija. Poleg tega tako kandidatje kot predstavniki stranke v naši deželi predstavljajo volivcem naš program in jih vabijo, da strnjeno podprejo manjšinsko listo s sardinsko-aostanskim znakom, ki je sedaj tudi naš volilni znak.
Tudi Slovenci v Milanu so bili seznanjeni z nastopom SSk na volitvah in lahko tam oddajo svoj glas našemu kandidatu.
★
Glasujte za Evropo narodov! Skupna manjšinska lista nas druži!
Na glasovnici je na 6. mestu! Prečrtaj volilni znak!
Lahko oddaš največ dva preferenčna glasova!
Slovenski kandidatje so na listi:
— Andrej BRATUŽ (št. 2)
— Stanislav ŠKRINJAR (št. 9)
— Jurij SLOKAR (št. 10)
Volišča so odprta le v nedeljo 17. junija.
FEDERALISMO
9
9
Volilni znak manjšinske liste, na kateri nastopa tudi Slovenska skupnost in ki naj ga zavedni Slovenci prečrtajo ter tako svoj glas koristno uporabijo
Razgovori med katoliško in pravoslavno Cerkvijo
30. maja se je zbrala na Kreti mešan: komisija za teološki razgovor med >kato liško in pravoslavno Cerkvijo. Predme: razgovorov: vera, zakramenti in edinost Sv. oče je pri skupni avdienci v srede 30. maja priporočil delo komisije v mo litev. Dejal je, da smo po zakramentil najbolj združeni s pravoslavno Cerkvijo Izrazil je željo, naj bi skupen študij, skup na molitev in odkritosrčen razgovor pre magali vse obstoječe ovire, da bi skora. prišlo do skupnega evharističnega slavja Razgovori so trajali do 8. junija. Ko misijo je sestavljalo 28 katoliških in pra\ toliko pravoslavnih članov. Katoliške čla ne komisije je vodil kardinal Willebrands pravoslavne pa nadškof Stylianus iz Av stralije. Mešana komisija je imela dosle dve zasedanji. Prvo je bilo leta 1980 n: otoku Patmos, drugo pa v Miinchnu n: Bavarskem.
Slavnost ob 40-letnici zavezniškega izkrcanja
6. junija je poteklo 40 let od izkrcanj zavezniških čet na normandski obali. N mostišču, imenovanem v načrtu invazij Omaha Beach so se zbrali predsednik Ret gan (ZDA), predsednik Mitterand (Franc ja), kraljica Elizabeta (Vel. Britanija), m nistrski predsednik Trudeau (Kanada’ kralj Olaf V. (Norveška), kralj Baldovi: (Belgija), kraljica Beatrika (Nizozemska in veliki vojvoda Jean Luksemburški. Oc šotna pa je bila Sovjetska zveza. Zanj je bila slavnost ponarejanje dogodkov i zadnje svetovne vojne.
Predsednik Reagan je v govoru oraen: tiste, ki so se na teh plažah borili. »V< deli so,« je dejal, »da so nekatere vret note, za katere se splača dati življenje To sta svoboda in demokracija.« Omen je spravo med zmagovalci in premagane po končanih bojih in zaželel, da bi prišl do sprave tudi s Sovjetsko zvezo, kajl le tako se bo dalo zmanjšati nevarnos novih vojnih spopadov. »Mi bi radi oc stranili s površja zemlje grozna orožj: ki jih ima človek danes v svojih rokat Toda potrebno je, da tudi sovjetska stra izrazi svojo pripravljenost storiti isto i pokaže svojo željo po miru. Iz vsega src vam zagotavljam: Severna Amerika noč vojne!«
■je in kulture, tako je neki zastopnik oblasti označil dejanje slovenskih skavtov, ki so po manifestaciji na Travniku v nedeljo 20. maja lepo počistili celotni trg. Najbrž se je kaj podobnega prvič zgodilo v zgodovini Italije. Na fotografiji so skavti pri očiščevalni akciji. Povejmo, da skavti podobno počistijo svoj prostor po
vsakem svojem taborjenju
IZ KANALSKE DOLINE
P. Fidtlis it Ml 70 Iti MM
V	nedeljo 10. junija je p. Fidelis Kraner obhajal 70-letnico rojstva. V, Gorici zelo dobro poznamo tega slovenskega kapuci-na^ ker je skoro 20 let preživel v našem mestu, sedaj pa je že 15 let izseljenski kaplan v Švici.
P. Fidelis je pri rojstvu dobil ime Lojze; bo torej kmalu tudi godoval. Rodila pa ga je Štajerska in sicer je privekal na svet v Ščavnici ob Gornji Radgoni, kraju na avstrijsko-jugoslovanski meji. Tam še vedno živi in gospodari njegov brat. V Mariboru je obiskoval klasično gimnazijo. Pa ga je neka trma, kot je sam trdil, peljala h kapucinom. Bogoslovje je zato opravil v Šibeniku in v Škofji Loki. Posvečen je bil v mašnika leta 1940 v Ljubljani.
Z GORIŠKEGA
Binkoštno bedenje mladine
V	soboto 9. junija je bilo v Gradišču tradicionalno bedenje mladine goriške nadškofije. Kot vsako leto se je tudi letos na trgu zbralo veliko mladih — tokrat tudi lepa skupina slovenskih skavtov z Goriškega in Devina. Ob predstavitvi so zapeli 'izvirno pesem. Mladi Italijani so nas zelo lepo sprejeli in se za nas zanimali. Po predstavitvenem programu smo se zbrali v cerkvi in poslušali pričevanja oseb, ki delujejo med invalidi, drogiranci, predstavnico Gibanja za življenje, politika, redovnice. Ob besedah, ki so prihajale iz dna srca smo začutili, kako božji Duh tudi danes deluje med nami in navdihuje ljudi za dobro. Dovolj je ustaviti se in mu prisluhniti. Sestra Leandra iz Zavoda sv. Družine je svoje pričevanje podala v italijanščini in slovenščini.
Po teh kratkih govorih je bila priložnost za razna vprašanja, zunaj pa večerja ob prijateljskem kramljanju. Seveda, cel večer tudi pesmi ni manjkalo.
Srečanje je doseglo svoj višek s sv. mašo. med katero je g. nadškof podelil zakrament sv. birme skupini odraslih mladincev. Vse prisotne pa je vzpodbudil za delo pri gradnji boljšega sveta. Med darovanjem so predstavniki vseh dekanatov prinesli na oltar simbolične darove. V dogovoru z italijansko mladino iz Gorice smo Slovenci hoteli storiti to simbolično dejanje skupaj. Prinesli smo sol in hleb kruha, na katerem sta bili dve roki v prijateljskem stisku. Med prinašanjem pa smo izrekli prošnjo v obeh jezikih: »Gospod, darujemo ti kruh in sol, znamenji gostoljubnosti in veselja do gosta. Mladi italijanske in slovenske narodnosti hočemo z bogastvom svoje kulture in običajev postati ena sama družina, ki se trudi s tvojo pomočjo zgraditi lepšo bodočnost človeške družbe in utrditi tvoje krajeljestvo med nami.« Da, to je namen podobnih srečanj. Srečanje v Gradišču ga je doseglo.
Udeleženec
Zaključek Praznika špargljev
Praznik špargljev v Štandrežu se je zaključil v nedeljo 10. junija z nastopom Pevskih skupin in ritmično telovadbo.
Nedeljski program je začel domači mladinski zbor, ki je pod vodstvom Elvire Chiabai lepo zapel štiri pesmi. Sledil je nastop mešanega zbora Rupa-Peč, ki je že Večkrat nastopil na Prazniku špargljev v Štandrežu. Zbor je pod vodstvom Zdravka Klanjščka dovršeno odpel svoj program.
Veliko pozornosti in odobravanja je bita deležna skupina štandreške mladine, ki že nekaj let vadi v ritmični telovadbi. Predstavila se je z zelo prijetnim programom, ki je obsegal več točk. Skupino vodi prof. Nataša Sirk.
Aprila 1941 je bil z ostalimi kapucini izgnan iz Škofje Loke. Prvo zatočišče je dobil pri cistercijanih v Stični, nato pa pri kapucinih v Italiji, najprej v Benetkah, potem v Vidmu, nazadnje v Gorici.
V	goriškem samostanu kapucinov je ostal od 1945 do 1968. V tem času se je zelo vživel v tukajšnje razmere in nam je bilo silno žal, ko nas je zapustil, da gre v Švico za dušnega pastirja tamkajšnjih slovenskih delavcev. Na predlog takratnega vrhovnega direktorja slovenskih izseljenskih duhovnikov pok. msgr. Ignacija Kunstlja ga je rimska kongregacija imenovala za vodjo slov. dušnega pastirstva v Švici. Svojo novo službo je nastopil 1. septembra 1968.
Sprva je bil sam in se je nastanil pri kapucinih v Ziirichu. Čez štiri leta je dobil pomočnika kapucina p. Angela. Skupno sta osnovala dušnopastirske centre na 16 krajih, kjer mašujeta. Kake slovenske cerkve ali dvorane nista zgradila, ker so Slovenci v Švici preveč raztreseni in mnogi le na začasnem delu. Da bi se vsaj enkrat v letu srečali vsi Slovenci skupaj, je zamislil vsakoletno slovensko romanje k Mariji Devici v Einsiedeln. Pogosto se tega romanja udeležujejo tudi drugi rojaki. Tako smo enkrat poromali v Einsiedeln tudi Goričani.
P. Fidelis je z Gorico še vedno živo povezan. Rad se vrača, kadar gre na dopust ali ob kaki drugi priložnosti, da obnovi prijateljstvo z osebami, ki j ih-j e tukaj pustil. Iz vsega srca mu zato ob življenjskem jubileju kličemo: Da bi se še dolgo videvali!
Kulturnemu programu je sledila prosta zabava in ples; veselo razpoloženje je trajalo pozno v noč.
Jazbine
Izreden dogodek. Na binkoštno nedeljo 10. junija smo doživeli v naši cerkvici vesel in zanimiv dogodek. Pred časom je namreč naš domačin Aleš Komjanc, skrben in napreden vinogradnik bil po opravkih v Rimu. Ob tej priložnosti ni pozabil na sv. očeta. V Vatikanu je pustil konfekcijo svojih briških vin in se nato mimo vrnil na Jazbine. Aleš je namreč Števerja-nec, najstarejši sin Komjančeve družine z Mocverja.
Pred dnevi je v poznih večernih urah, ko je bil domači župnik že v postelji, v števerjanskem župnišču zabrnel telefon. Na drugi strani žice je nekdo v francoščini vprašal, če so v števerjanski občini vina res originalna. Župnik, ki se mu je zdelo, da ga po telefonu nekdo draži, je odgovoril, da je v Števerjanu in na Jazbinah vse originalno: vino, ljudje, zrak, burja in dež. Neznanec se mu je zahvalil. Na župnikovo vprašanje, kdo sprašuje, je odgovoril, da je tam Državno tajništvo. Župnik je odložil slušalko, trdno prepričan, da gre za potegavščino.
Pa je prišlo na škofijo v Gorico pismo iz (Vatikanskega državnega tajništva, v katerem sporočajo, da se sv. oče Janez Pavel II. toplo zahvaljuje Alešu Komjancu za dobro briško kapljico. Pošiljki je bilo priloženo zlato odličje. Sv. oče podeljuje Alešu in njegovi družini apostolski blagoslov.
čestitkam sv. očeta in državnega tajnika se pridružujemo tudi števerjanci in Jazbinci.
Šport:
Odbojkarski turnir »P. Špacapan«
Od preteklega četrtka dalje se na igrišču ob Katoliškem domu oz. v telovadnici v Štandrežu odvija odbojkarski turnir v spomin prerano umrlega Petra Špacapana. Priglasilo se je 18 ekip, vendar se ena (Naš prapor) iz nepojasnjenih vzrokov in brez vsakršnega opravičila ni predstavila. Nadomestili so jo z drugim, enakovrednim moštvom.
Naijprej so nastopile moške ekipe in so se za polfinale uvrstili Esercito, Vol-leybali I. iz Vidma, goriška 01ympia in Rangers. Prisostvovali smo prvovrstni in požrtvovalni odbojki, da je bil do zdaj pravi užitek gledati tekme. Sedaj so na vrsti ženske ekipe, nakar bodo začele polfinalne in finalne tekme do zaključka turnirja v torek 19. t. m.
Nove orgle v celovški stolnici
Stolnica v Celovcu bo dobila nove orgle. Izdelala jih bo švicarska tvrdka Ma-this & Sohne. Nove orgle bodo postavljene do oktobra 1986.
Škofov obisk po slovenskih šolah
Sredi julija bo tržaški g. škof Bellomi praktično zaključil svoj pastoralni obisk po župnijah svoje škofije. Nekaj bo še ostalo za josen; tako župnija Ricmanje. Kot dober pastir je pogledal tudi v naše šole v mestu in na deželi. Srečati bi se moral v šolskih prostorih še z dijaki višjih šol. Upamo, da bo tudi ta obisk možen v novem šolskem letu. V šole v ulici Caravaggio ni šel, ker je bil tam mariborski škof Kramberger, ki je govoril o škofu Slomšku.
Skoraj pri vseh obiskih sem spremljal g. škofa in z njim doživljal prijetne in sproščene trenutke škofa Bellomi j a z učenci in dijaki. Lepo je bilo — brez izjeme — povsod. Mladi so pokazali, kaj znajo, učiteljstvo se je potrudilo, da smo vsi odnesli najboljši vtis. G. škof je govoril slovensko tudi v prosti besedi in razgovoru.
Ko sem g. škofu povedal, da nameravam že sedaj pred koncem šolskega leta napisati vsaj nekaj besed o teh obiskih, čeprav niso še zaključeni, je rekel: »Povejte, da sem bil z obiski zelo zadovoljen. Zahvaljujem se vsem za prijazen sprejem. Videl sem resnost, zavzetost in red, predvsem pa sem občudoval vsebino vsega, kar so mi povedali ali zapeli.«
Povsod pa naju je spremljala žalostna ugotovitev, da se število učencev na naših šolah vedno bolj manjša.
Lojze Škerl
Bazovica
Izzivalno zborovanje italijanskih skrajnih desničarjev. Tržaški neofašisti so v petek 8. junija priredili v Bazovici v poznih popoldanskih urah svoje zborovanje, ki so ga oblastem prijavili kot predvolilni nastop za volitve v evropski parlament. Dejansko pa je šlo za izzivanje slovenskega prebivalstva, kar je prišlo do izraza v sramotilnih in hujskaških besedah štirih govornikov, ki so nastopili na zborovanju. Poslušalo jih je kakih sto mladih neofašističnih aktivistov.
Govorniki so sramotili slovenski jezik, češ da je nepomemben in zato nekoristen, grmeli zoper Jugoslavijo, kjer preganjajo vsakogar, ki želi svobodno izražati svoje misli in kjer manjšine niso zaščitene, izrazili so nasprotovanje zaščitnemu zakonu za Slovence in postavili zahtevo, da jih je treba prešteti.
Sile javnega reda so v polni bojni opremi popolnoma obkolile prostor, kjer je bil napovedan desničarski shod in bile pripravljene, da takoj nastopijo. To pa ni bilo potrebno, kajti vaščani so na neofašistično manifestacijo odgovorili tako, da so pozaprli trgovine, gostil ne in druge javne lokale ter se umaknili v domove in na sedež vaških organizacij, šele ko so izzivalci odšli, so se zbrali na vaškem trgu pred spomenikom padlim za svobodo ter poslušali besede več govornikov, ki so obsodili izzivanje, obenem pa se izrekli za sožitje in boljše medsebojno spoznavanje.
Fašistični nastop v Bazovici je odjeknil tudi v dvorani tržaškega občinskega sveta. Župan Richetti je shod obsodil, a dodal, da smo pač v predvolilnem obdobju. Zato se mu ni zdelo primerno, da bi se
Koncert zbora »Lojze Bratuž« v Kanalu
Lansko jesen je zbor »Lojze Bratuž« imel v gosteh mešani pevski zbor »Soča« iz Kanala. Že takrat sta zbora čutila potrebo in voljo po medsebojnem spoznavanju, zbliževanju in sorodnem doživljanju, kakršno snuje le vesoljni notni izraz. S svojim celovečernim koncertom, ki ga je imel v petek 1. junija v Kanalu, se je zbor »L. Bratuž« oddolžil kanalskim pevcem in poslušalcem.
Zborovska umetniška skrinjica se ponaša s tremi inačicami tonskega snovanja: polifonsko, umetno in narodno. Predstavlja pa letošnja pevska sezona občuten razmik od običajnega poustvarjanja. Izvajanje je zbor usmeril pretežno v skladbe slovenskih stvariteljev pretekle in polpretekle dobe ter v narodno oziroma ljudsko pesem, ki ji marsikatera sodobna skupina skopo odmerja svoje sile.
Uvodoma je zbor pozdravila dirigentka zbora »Soča« Darja Žorž in izrazila veselje nad že občutenim poslanstvom, ki ga zbora izražata. Zbor »L. Bratuž« je s tem nastopom zaključil svojo pevsko sezono. Odmevnost kanalskih poslušalcev je potrdila zborovsko sporočilo, ki ga ima v času, prostoru in v loku izbire domače in tuje literature.
predstavnik občinske uprave udeležil antifašistične manifestacije, ki so jo po odhodu mladih fašistov pripravili domačini.
Ob 30-letnici »Novega lista«
Z izredno dvojno številko se je »Novi list« spomnil svoje 30-letnice izhajanja. V uvodniku pravi: »Dne 27. maja pred 30 leti je prišla iz takratne slovenske tržaške tiskarne Graphis prva številka tednika Novi list. Njegov prvi urednik in ustanovitelj je bil dr. Engelbert Besednjak, sedanji pa je dr. Drago Legiša.« V uvodniku je dalje povedano, da je tednik hotel biti nadaljevanje tednika Mali list, ki ga je v letih 1929 in 1930 izdajal Virgil Šček, dokler niso tudi tega tednika ukinile tedanje fašistične oblasti. Povedano je tudi, da je Besednjakov Novi list želel hoditi po isti poti kot omenjeni Mali list, tj. zagovarjati predvsem narodno slovensko idejo in delati 2a spravo med Slovenci.
Mi se pa pridružujemo Borisu Pahorju, ki v isti številki piše, da bi moral časnik kritično spremljati tako politično kot socialno življenje kakor kulturni razvoj v slovenskem svetu na splošno, v našem tukajšnjem pa še posebej. Ker smo pri Katoliškem glasu vedno zastopali to stališče, smo se prva leta včasih zapletli v polemiko z Novim listom posebno še zato, ker smo vedno kritično spremljali dogajanje v Sloveniji in Jugoslaviji, zlasti še v povojnih časih stalinizma. To nam je zameril dr. Besednjak in drugi z njim, ki so menili, da se o matici mora zmeraj le dobro govoriti. Če tega ne moreš, pa molči. Ker nismo hoteli biti Gospodje Miro-dolski so nastajale polemike. Danes je v tem oziru manj potrebe po kritiki, četudi je ta še vedno navzoča v Katoliškem glasu, ker menimo, da je treba grajati napake, tudi če jih delajo partijski prvaki.
V tem je bila in je največja razlika med Katoliškim glasom in Novim listom. Seveda pa čestitamo tržaškemu tedniku k jubileju in želimo, da bi s svojo idejno miroljubnostjo svoje prispeval k rasti našega ljudstva.
Praznik mladih pevcev »Vesela pomlad«
Letošnji praznik mladih pevcev »Vesela pomlad« se je pričel v soboto 2. junija z gostovanjem MPZ OŠ »Boris Kidrič« iz Ajdovščine. Skupino, ki je že v zgodnjih jutranjih urah dopotovala na Opčine, so pred Finžgarjevim domom pričakali zborovodja MPZ »Vesela pomlad« Franc Po-hajač, članica sveta sodelavcev Rozeta Ozbič in prof. Aleš Lupine, ki je ajdovske pevce vseskozi spremljal in jim nudil izčrpno razlago pri ogledu znamenitosti tržaškega mesta in okolice. Pevska skupina s spremljevalci si je tako lahko ogledala v dopoldanskih urah' Kraško hišo, Rižarno, glavne predele mesta, se zaustavila v Miramaru, tam občudovala park in notranjost miramarskega gradu in se zatem podala na bazoviško gmajno, kjer se je poklonila bazoviškim junakom s cvetjem in pesmijo.
Po kosilu in oddihu je MPZ OŠ »Boris Kidrič« nastopil s celovečernim koncertom v prosivetnem domu na Opčinah, na katerem je sodeloval s kratkim sporedom tudi gostitelj MPZ »Vesela pomlad«.
»Pesem je most, ki različnosti spaja, je kot studenec, ki žejo gasi« je dejala v pozdravnem govoru prof. Ivana Simič, ravnateljica OŠ »Boris Kidrič«. S tem prepričanjem in prijetnim občutkom zadovoljstva smo tako ob koncu koncerta zapušča-
li	dvorano. Prijetno vzdušje se je nadaljevalo na vrtu Finžgarjevega doma, kjer so ajdovski in openski pevci zaživeli v veselem in prijateljskem živžavu do odhoda gostov z izraženo iskreno željo za ponovno snidenje.
V nedeljo 3. junija se je praznik nadaljeval pod jasnim nebom na vrtu Finžgarjevega doma, kjer so po pozdravu tajnice sveta sodelavcev Majde Danev številni prisotni lahko sledili kulturnemu programu, katerega sta v besedi povezovala člana MPZ Kristina Martelanc in Ivan Milič, v slovenski pesmi pa ansambel »Zvezde«. Program je obsegal nastop zborov OPZ v dveh sestavah in MPZ »Vesela pomlad« pod vodstvom Lucije čač in Franca Po-hajača, M1MPZ »Zvonček« iz Repentabra, ki ga vodi Tone Bedenčič ter prijetne otroške folklorne skupine »Tabor«, katero vodita Dunja Sosič in Mirta Čok. Sledil je zabavni del s čarodejem Ivom Valeti-čem, ki je odrasle in otroke mojstrsko ponesel za nekaj časa v začarani svet.
Rozeta Ozbič
Ukve
Zaključna prireditev slovenskih tečajnikov. Glavni namen te prireditve, ki je bila v nedeljo 10. junija v telovadnici krajevne šole je bil prikazati, kaj so se udeleženci tečaja slovenščine in ročnih del ter glasbene šole naučili med šolskim letom. Tečaje je obiskovalo 45 otrok od 6. do 14. leta starosti, pobuda pa je bila izvedena že devetič zapored. Največ zaslug za to imata župnik Mario Gariup in prof. Salvatore Venosi.
Na nedeljskem nastopu so se predstavili mladi kitaristi, pianisti, harmonikarji, pevci in recitatorji, kot gostje pa so nastopili moški oktet »Fr. Prešeren« iz Žirovnice pri Jesenicah, trio Sekardi z Jesenic, harmonikarka Maja Plazar iz Kranjske gore, mladinski zbor »Peter Markovič« iz Rožeka na Koroškem, otroški zbor Glasbene matice iz Trsta ter folklorna skupina »Živanit« iz Benečije.
Iz Slovenije
Koncert koroških pesmi v Kamniku
Podpisana sva prejela vabilo na 6. zaključni koncert mešanega študentskega zboia v Kamniku. Vabilu sva se z veseljem odzvala. Prvi del je obsegal umetne, drugi pa najine skladbe. Dirigent zbora Janez Klobčar je znal iz nastopajočih priklicati res doživeto izraznost. Zato je zbor zel gromovit aplavz ob do kraja zasedeni dvorani. Kot Korošca sva se med mladimi pevci izvrstno počutila, prav tako po koncertu v veliki dvorani šolskega centra pri zakuski.
Najine skladbe in besedilo so napisane po naravnem čutu v značilnem mehkem koroškem tonu. Pomagale naj bi pri ohranjevanju koroškega ljudskega izročila, v glasbi izraženega. Naj bi bile tudi budi-teljice narodne zavesti, ki jo je zlasti zadnja svetovna vojna strahotno zmrcvarila. Nemški nacistični škorenj je od leta 1939 do 1945 teptal slovensko Koroško, na frontah, v gozdovih, v taboriščih in zaporih. Vse to trpljenje je predramilo obupano ljudstvo, iz prelite krvi je vzklilo novo življenje. Ta preporod se je pokazal najprej v političnih zborovanjih in demonstracijah. Polagoma se je obnovilo in poživilo tudi kulturno in gospodarsko življenje.
Iz tega obnavljanja se je porodilo tudi najino pevsko ustvarjanje. Srečala sva se: mlad, preprost gozdni in cestni delavec, ki je kot zaveden Slovenec na avstrijskem Koroškem okusil dovolj trpljenja, ponižanj in razočaranj, a ga je vse to peljalo na pot glasbene kulture, in pesnica »Li-buškega polja« Milka Hartmanova, ki je vzela v roke svoje lirično pero in ki ji je ravno tako življenje, posebno med dvema vojnama, prineslo mnogo gorja in razočaranj. Razume vsak vrisk, vzdih in stih skladatelja, da se zlije v domačo pesem. Pri tem pomaga živa duhovna sorodnost in dobra volja.
V zvezi s tem se zahvaljujeva skladatelju prof. Samu Vremšaku v Kamniku, da se je s svojim znanjem očetovsko zavzel za pregled najinih pesmi in jih odobril za objavo.
Seveda, preden sploh zborovodja lat ko razdeli pevcem note, pa je treba človeka, ki ima mojstrsko roko, da napiše čustva, melodijo in besedo črno na belo. Za to delo se je žrtvoval naš-prijatelj, notograf Janez Lesjak v Ljubljani.
Ponovno se zahvaljujeva vsem članom veliko obetajočega mešanega študentskega pevskega zbora Kamnik, predvsem pa mlademu, nadarjenemu dirigentu Janezu Klobčarju, da so se z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo zavzeli za najine pesmi in jih tako lansko leto pripravili za snemanje na celovškem radiu.
V spodbudo za nadaljnje delo glasbene kulture pa nama bosta lepo doživetje in vrhunska koncerta v Kamniku.
Hanzi Artač - Milka Hartman
Kardinal Konig na obisku pri grški pravoslavni Cerkvi
Od 10. do 23. maja je bil dunajski nadškof kardinal Konig s 15-člansko delegacijo na obisku pri grški pravoslavni Cerkvi. Kardinal se je srečal z vodilnimi osebnostmi grške pravoslavne Cerkve, obiskal pravoslavne samostane, predaval na univerzah v Atenah in Solunu. Obiskal je tudi meniško republiko na gori Atos. Obisk ima velik pomen, saj je znano, da je bila doslej grška pravoslavna Cerkev glede ekumenskih stikov s katoliško Cerkvijo zelo zadržana.
Polprofilni reliefni portret Josipa Abrama, ulit v bronu, delo akademskega kiparja Franceta Goršeta, ki od 3. julija letos krasi osnovno šolo v Pevmi
Tak naslov nosi brošura, ki jo je 3. junija letos ob slovesnem poimenovanju osnovne šole v Pevmi po župniku Josipu Abramu izdal odbor za poimenovanje omenjene šole ter jo delil med prisotne udeležence. Brošuro, ki je pravzaprav knjiga na 160 straneh večjega formata je uredil Marko Waltritsch, sliko na naslovni strani pa je izdelal redni učitelj na tej šoli Silvan Bevčar.
Brošura se začne z utemeljitvijo, zakaj so se prebivalci Pevme odločili prav za župnika Josipa Abrama, čemur sledi objava odloka šolskega skrbništva v Gorici o tem poimenovanju.
Zelo izčrpen in zanimiv je oris Abramovega življenja in dela, ki ga je napisal veliki poznavalec tega zaslužnega moža župnik Jožko Kragelj. Abrama prikaže kot pisatelja in. prevajalca, planinca, dramatika, prosvetnega in socialnega delavca ter gospodarskega organizatorja. Nato skuša Marijan Brecelj v celoti zajeti leposlovno in drugo kulturno delo Josipa Abrama, vsaj tisto, kot sam pravi, ki je izšlo v tisku. Verena Koršič predstavi bronasti Goršetov relief o Abramu, ki ga je izdelal za pevmsko šolo in jo bo odslej krasil. Prof. Slavko Bratina nudi zgodovinski opis o osnovnih šolah v Pevmi in Štmav-ru. Sestavek krasijo številne fotografije učencev in učiteljev iz raznih šolskih let.
V župnijski dvorani »Anton Gregorčič« v ŠTANDREŽU
bo v četrtek 21. junija ob 20.30
JAVNI NASTOP GOJENCEV štandreške glasbene šole
Sodeluje tudi cerkveni mladinski zbor.
Najbolj pa pritegne spis, bolje povedano zgodovinska razprava, v kateri na 65 straneh Marko VValtritsch poseže v preteklost, polpreteklo dobo in sedanjost Pevme, Oslavja in Štmavra. Spis pomeni velik doprinos k poznavanju omenjenih naših vasi. Tej razpravi sledi še en prispevek Marijana Breclja o likovnem delu Toneta Kralja v Pevmi. Iz povedanega sledi, da je Pevma na umetnosti zelo bogata in predvsem pravi »muzej« cerkvenega slikarstva Toneta Kralja.
Brošuro zaključi nekaj prispevkov učencev in pregled števila otrok ter imena učiteljic in učiteljev v Pevmi od leta 1945
Slovenska problematika
v občinskem svetu
V torek 6. junija je zasedal goriški občinski svet, ki je v prvem delu 'seje več ur obravnaval slovensko problematiko. To posebej v zvezi s polemikami in odmevi ob slovenski manifestaciji na Travniku v v nedeljo 27. maja.
Prvi je zadevo sprožil svetovalec Slovenske skupnosti Bratuž, ki je izrazil nezadovoljstvo in negativno stališče do znane izjave občinskega odbora. Potrdil je stališče svoje stranke in zahteval ustreznih popravkov oz. umik tega dokumenta, proti kateremu je že v odboru nasprotoval odbornik Paulin. Nadalje je predstavnik SSk obsodil nerazumljivo zadržanje italijanskih večinskih strank, ki so dokument pripravile brez ka’kršnega koli posvetovanja s SSk. Napovedal je, da bodo o vsem še odločali na politični ravni med strankami.
Tematiko sta obravnavala tudi slovenska svetovalca PSI (Waltrit.sch, ki pa ni mogel mimo dvoumnega zadržanja svoje stranke v tem primeru) ter PCI Mermo-Ija.
Govorilo je več svetovalcev zlasti skrajne desnice, zanimiv pa je bil v tem molk predstavnikov DC in PSDI. Zupan Scara-no je ob zaključku potrdil že znano in za Slovence nesprejemljivo stališče tako glede manifestacije same kakor tudi glede uradne rabe jezika z diskriminacijo gori-ške občine. Dejal je sicer, da je župan vseh, tako italijanskih kot slovenskih občanov. Zavrnil pa je tudi izjave novogoriškega župana, ki je ob odprtju slikarske razstave N. Pečanca ugotovil negativno zadržanje goriškega občinskega odbora.
Svetovalec Bratuž se je še dotaknil negativne vsebine govorov obeh županov, Sassarija in Gorice ob uradni slavnosti pobratenja v tem sardinskem mestu. Posebej je obžaloval, da je goriški župan enostransko prikazal nedavno goriško zgodovino z omembo le maja leta 1945, ne pa tudi fašističnega dvajsetletnega preganjanja. Predstavnik SSk j® obsodil zadržanje občinske uprave, ki danes noče sprejeti slovenskega imena »Gorica« za določene uporabe zlasti pri kulturnih pobudah, kar je v prejšnjih upravah že bilo v rabi. Župan na vse to ni dal odgovora.
Števerjanski vestnik št. 3
Za letošnji majnik je izšla tretja številka tega vaškega glasila, ki se začne s pesmijo Bršljanskega »Maj in Ivan Gradnik«. Osrednji sestavek je poročilo o knjigi Marjana Terpina pod naslovom »šte-verjan« ter časopisna poročila o tej knjigi.
V kroniki zvemo o postavitvi visokega mlaja za 1. maj, ki so jo izvedli člani Mladinskega krožka, o prvem sv. obhajilu 20. maja, o slovenskem zborovanju na Travniku v Gorici, ki so se ga tudi Šte-verjanci polno številno udeležili ter o javnih delih na Pušči pod Bukovjem in o delih na novem vodovodnem omrežju. Dva sestavka pa govorita o dejavnosti domačih pevskih zborov in delovanju volčičev in veveric iz Števerjana.
SLOVENSKA ŽUPNIJA V GORICI prireja v nedeljo 17. junija
5. družinski dan
(DAN STARŠEV)
Program
10.00 na Placuti sv. maša za naše družine; zahvalili se bomo za dar prvega sv. obhajila in birme
15.30 v prostorih Katoliškega doma:
kulturni, športno-zabavni in družabni program, ki so ga pripravili goriški otroci, mladina in starši.
Deloval bo bar z domačim prigrizkom in pristno kapljico.
Vljudno vabljeni vsi!
ODBOR
Doberdob
Razstava čipkarske šole. V prostorih občinske knjižnice je bila od 9. do 11. junija razstava čipk ob zaključku triletnega tečaja klekljarske šole, ki je pod deželno upraivo. Tečaj je obiskovalo večje število deklic od 2. razreda osnovne šole dalje. Vse učenke so pokazale dobro voljo ter ob sposobnem in skrbnem vodstvu učiteljice razvijale svoje ustvarjalne sposobnosti in čut za lepoto.
Razstavljeni izdelki so pričali o doseženem uspehu, v gledalcih pa budili občudovanje. Čestitamo učiteljici in učenkam, saj se trudijo, da umetnostna domača obrt klekljanja ne bo izginila v pozabo.
Razstavo so si ogledali posamezni razredi osnovne šole pod vodstvom učiteljev ter številni vaščani. Vsi so se pohvalno izrazili o razstavljenih delih. Ogledal si jo je tudi ravnatelj kljekljarske šole dr. Marini in izrazil svoje zadovoljstvo.
Obiskovalka
v Trst/I
Sožalje
Dne 4. junija je v 12. letu starosti preminil Albin Križman z Opčin. Namesto venca na grob pokojnega poklanja Vinko Levstik iz Rima za cerkev na Opčinah in za cerkev na Repentabru po 100.000 lir, obenem pa izreka družini občuteno sožalje.
OBVESTILA
Nabirka za naše vzgojne zavode Alojzije višče in Zavod sv. Družine v Gorici ter Marijanišče na Opčinah bo to nedeljo 17. junija pri vseh slovenskih službah božjih, ker je ta nedelja poletna kvatma.
Romanje na Sv. goro. V nedeljo 1. julija 'bo romanje slovenskih vernikov go-riške nadškofije k Materi božji na Sveto goro. Vabljeni so tudi Slovenci s Tržaškega in iz videmske nadškofije, da se pridružijo. Ob 15. uri zbiranje na Prevalu, ob 17. uri skupna sv. maša. Med mašo bodo peli združeni zbori in ljudstvo. Zaradi tega odpade ta dan napovedano romanje goriške Marijine družbe.
V Dolini bo v petek 15. junija ob 9,30 drugi letošnji strežniški shod. Na sporedu je sv. maša, tekmovanje, skupno kosilo, razne igre in blagoslov z Najsvetejšim.
V Rižarni v Trstu bo v nedeljo 17. junija ob 17. uri sv. maša za vse tamkajšnje žrtve. Daroval jo bo msgr. Ivan Krstič. Vabimo k udeležbi!
Škedenjska poletna prireditev bo v nedeljo 17. junija na prostem pred Domom. Nastopijo domači pevski zbor, otroška zbora Skedenj - Sv. Ana, folklorna skupina iz Pirana ter ansambel Taims. Kiosk bo odprt od 16. ure, kulturni spored pa se prične ob 19. uri.
Dobrodelno društvo SLOKAD v Trstu išče kuharico za svojo kolonijo v Dragi za mesec julij in avgust. Ponudbe po telefonu (040) 226117.
DAROVI
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Ana in
Elizabeta v spomin prijateljice Nevenke 50.000; Vera in Ani češčut v spomin A-malije Gorjan 30.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Štefan Tonkli 200.000; Irena Vetrih Bertolini v blag spomin Nevenke Šuligoj-Kodrič 50.000 lir.
Za Katoliški dom:	Marijina družba
50.000; S. M. 50.000; V. J. 20.000; H. F.
20.000 lir.
B. Š., Gorica: za Katoliški dom 30.000, za Sv. goro 20.000, za Katoliški glas 20.000, za Zavod sv. Družine 20.000 in za »Našo pot« 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob Nevenke Šuligoj daruje M. N., Gorica za misijonarje
10.000 lir.
Za cerkev v Pevmi: družina Kodrič-Šemec iz Prečnika v spomin Nevenke Šuligoj-Kodrič 20.000 lir.
Za zbor Rupa-Peč: Zela in Nada Pahor
10.000 lir.
Za cerkev v štandrežu: v spomin na pok. Andreja Roner Gizela Briško 50.000, Ana Briško 50.000, Marijan Roner 100.000; v spomin na pok. Roberta Ušaj Julka Brajnik 25.000, Lucilla Rudine 50.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: Stanko Premrl v spomin pok. brata Rafka Premrla 100.000; Vinko Levstik, Rim 200.000; N. N. 500.000; Jože Čotar, Gorica 50.000; Rudi Mlakar, Gorica 20.000 lir; Pavla Rijavec, ZDA 100 dol.
Za »Našo pot«: Marilka Koršič-čotar
30.000 lir.
Za poimenovanje šole v ul. V. Veneto, Gorica po pisatelju F. Bevku (2. seznam): po 15.000; N. N., Sara in Mitja Bresciani, Marjan Bednarik, N. N.; po 10.000: Milko Quinzi, Aleksander Marega, Confezioni -Travnik, Sonja Pahor, M. Quinzi, Anka Komjanc.
Spored od 16. do 23. junija 1984
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Kozorog«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek v Italiji. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Sedma stopnja sreče. 10.10 G. Rossini: Otello. 11.30 Literarni listi. 12.00 Skrivnost verstev. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 Cronin: »Angeli noči«. 14.30 Tja in nazaj. 16.00 Slovensko učiteljstvo pod fašizmom. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Tržaški oktet. 18.00 Pod Matajurjan.
Torek: 8.10 Veter raznaša besede. 10.10 G. Rossini; Otello. 11.35 Literarni listi.
12.00 Folklora narodov Jugoslavije. 14.10 »Levo šest - spodaj«. Mladinska radijska igra. 15.00 Naš jezik. 15.05 Mladi mladim.
16.00 Tiho, polglasno, kriče. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Violinist Č. šiškovič in pianist J. Šetinc. 18.00 Platon: »Simposion ali...«.
Sreda: 8.10 Tiho, polglasno, kriče. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Literarni listi. 12.00 Sprehodi med starimi spomeniki. 13.20 Primorska poje. 14.10 Cronin: »Angeli noči«. 16.00 Zori Perello v spomin. 16.25 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladinski pevski festival v Celju.
18.00 Primorski pesniki v prikazu Tarasa Kermaunerja.
Četrtek: 8.10 Trim za vsakogar. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka.
12.00 Zdravniški nasveti. 14.10 Pisani otroški svet. 14.30 Naš jezik. 14.35 Tja in nazaj. 16.00 Na goriškem valu. 16.30 Tja in nazaj. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladinski pevski festival v Celju. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Beležka.
12.00 Niti življenja. 13.20 Dogodki in problemi. 14.10 Cronin: »Angeli noči«. 16.00
Trim za vsakogar. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladi izvajalci. 18.00 Kulturni dogodki. 18.30 Nabožna glasba.
Sobota. 8.10 Kulturni dogodki. 10.10 Simfonični koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Izbrana dela slovenskih mladinskih pesnikov in pisateljev. 14.30 Naš jezik. 14.35 Halo, tu radio Trst A! 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Trio Lorenz. 18.00 G. B. Shavv: »Serenada«.
DAROVI
Za župnijsko dvorano v Nabrežini: Zoran in Zlatka Terčon v spomin pok. Andreja 100.000; Terčič 20.000; Pertot 10.000; Caharija 50.000; v spomin pok. Ignacija in Stane Marc 50.000; Pertot 5.000; Radovič 5.000 lir.
V spomin pok. Andreja Tavčar darujejo žena Joie ter starši Zoran in Zlatka za kapelico v Cerovljah 70.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Romana Vitez v spomin na strica duhovnika Avguština Žele 100.000; svojci v spomin na Antonijo Golob 100.000; Radi in Danica 50.000; Jurij Škabar ob srebrni poroki staršev 50.000; Branko, Cvetka in družina v spomin na teto Antonijo Golob 40.000; Marija Dolenc v spomin na Antonijo Golob 30.000; N. N. 20.000; Ada in Peter Škabar 20.000; Danica Sosič 15.000; Vida Grgič 10.000; Lučka Su-sič 10.000; razni 45.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda Mandiča pri Domju: Ana S. v zahvalo in pomoč 50.000 lir.
Za uboge: Violeta Reni v spomin sestre Milene 10.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine 30.000; N. N., Opčine 10.000 lir.
Za lačne po svetu: M. B., Trst 200.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18% davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Slovenska osnovna šola »Josip Abram« v Pevmi
do danes, v Štmavru pa od leta 1945 do 1978. Pregled je uredil prof. Slavko Bratina. Res zanimivo knjigo sklene povzetek v italijanščini.
Vsi, ki so brošuro omogočili, zaslužijo priznanje in občudovanje. S svojim trudom in požrtvovalnostjo so obogatili našo književnost z novimi spoznanji, knjiga pa bo za vselej pričala o naši prisotnosti na tem zahodnem koščku slovenske zemlje.
• Knjige
• Šolske potrebščine
• Nabožni predmeti
GORICA Travnik, 25 Tel. 84407
33 Banca Agricola Goriziac^, 3 Kmečka banka Gorica—i
skupno z ostalimi članicami Deželnega konzorcija ljudskih bank
VAM NE NUDI SAMO DENARJA!
GORICA, KORZO VERDI 51, TEL. 84206/7 — TELEX 460412 AGRSAN
SLOVENSKI HOTEL »BL
Ustnik: VINKO LEVSTIK