----- 263 ----- Šolske stvari. v Šolska sporočila. 8. Letno sporočilo glavne šole v Črnomlji. Častiti g. Jakob Gros, ravnatelj te glavne šole, je prav na svojem mestu; to nam že kaže spis, ki ga jev postavil na čelo svojemu sporočilu. Naslov mu je : „Crtice o pisanji v ljudskih šolah." V svesti smo si, da je ž njim vstregel učiteljem vseh ljudskih šol. Se bolj se pa prepričamo o izvrstnosti ravnateljevi, ako opazujemo pregled posamnih naukov, ki se uče v tej glavni šoli. V lanskem pretresovanji črnomaljskega letnega sporočila smo izrekli željo, naj bi se namesti čbe-larstva rajše privzela vin o rej a, ki je veliko važnejša za črnomaljski okraj, in glej, letos že nahajamo med navadnimi predmeti glavnih šol in med petjem, sadjo-rejo in svilorejo tudi vinorejo. Tako je prav! Modri človek rad prejemlje dobre svete, naj mu dohajajo, od kodar koli; kajti prepričanje, da več oči več vidi. Imela je ta šola 5 učiteljev, 389 učencev in učenk v vsakdanji, 254 pa v nedeljski šoli, vseh skupaj toraj 643. 9. Letno sporočilo c. k. glavne šole v Postojni. „Poezija v ljudskih šolah." Ta naslov je sestavku, v čegar prvem delu g. ravnatelj Janez Vesel (Vesnin) razlaga moč, ki jo ima poezija do človeškega srca, v drugem pa odgovarja vprašanju: „ali sme" ljudska šola poslužiti se poezije?" ter priporoča, da bi se na-njo bolj ozirala prihodnja berila, kakor se ta, ki so zdaj v rabi. Tudi nasvetuje, naj bi se jemale v berila pesmi naslednje: pravljice, pripovedke zlasti legende, iz ------ 264 ------ zgodovine zlasti domače, pa tudi občne, narodne pobožnega zapopadka, potem pa tudi krepke domorodne pesmi. Da pa pesem skozi in skozi prešine mlado srce, mora jo peti mladina in sicer s polnim čutjem in s krepkim glasom. — Važni ta sestavek sklepa g. ravnatelj z naslednjimi besedami: ^Slovensko slovstvo ni ravno prerevno na pesmih naznanjene vrste, in zato smemo tudi pričakovati, da bodo naša berila tudi v tej vrsti ustrezale čedalje bolj. Pa najbolja knjiga ne koristi nič, če jo učenik ne zna rabiti, če ni tudi pri njem to prijetno soglasje med glavo in srcem, med umom in čutjem. Da more srčno čutje izbuditi in prav odgojiti, potrebuje učenik sam srca. Um more človek izobraziti do najviše stopinje, če je tudi njegovo srce strašno pogorišče in viharjev divjih surova zmes; da čustvenega človeka omika, imeti mora odgojitelj sam čutje, da navdušuje za vse lepo in plemenito." „Po tem še le bo nastopila lepša zora našemu narodu: vmazanih pesem hripavi glasovi bodo s časoma utihnili, veselje večernega počitka bo budilo večo ljubezen do dela, zadovoljnost prava se bo vselila v srca in znani J. Virkovi pesmi: ,,Sreče dom" se bo spoi-nila zadnja vrstica: Kje neki ima sreča svoj dom? Kdo mi pove, kje našel jo bom? V čistem le srcu ona kraljuje, Srce nedolžno razveseljuje ; Sreča prebiva v sredi srca, V srcu poštenem tu je doma." Iz šolskih naznanil pozvedamo, da ima ta glavnica 5 učiteljev in eno učiteljico, ki deklice 3. in 4. razreda po trikrat na teden uči plesti in šivati, — učencev in učenk v vsakdanji šoli 349 v nedeljski pa 109, vseh skupah toraj 458. Razun navadnih predmetov se je učila tudi sadjoreja, ktere se je vdeleževalo 80 učencev. 10. Letno sporočilo glavne šole v Kranji. Med tem, ko sta ravnatelja črnomaljske in postojnske glavne šole obdelovala v svojih vvodnih sestavkih znanstvene stvari, obrnila sta se ravnatelja krajnske in loške glavnice na nravno polje. Kranjski ravnatelj g. Miha Lazar je svojemu sporočilu na čelo postavil lepi sestavek z naslovom: „šola in dom", v kterem govori o načelu, ktero imajo vse šole, in to je: mladini um bistriti in voljo k dobremu nagibati. Da se pa doseže namen, treba je, da starši podpirajo učitelje v težavnem a prevažnem poslu. V sklepu toraj našteva dolžnosti, ktere imajo v tem oziru starši in oni, ki prevzamejo učence v stanovanje in izrejo. — Šolska naznanila nam kažejo, da je imela ta šola 6 učiteljev in eno učiteljico za obrtnijsko žensko šolo; učencev in učenk v vsakdanji šoli 293, v nedeljski 212, skupaj 505. — Med predmeti, ki se uče na tej glavni šoli, ne najdemo razun navadnih nobenega; kako je neki to ? Ali kranjska okolica ni ugodna niti sadjoreji niti čbe-loreji? Naj bi se to blage volje prevdarilo! 11. Letno sporočilo glavne deške šole v Loki. Omenili smo že, da tudi loški ravnatelj g. France Rome v vvodnem sestavku „otrok domd in v šoli" obdeluje nravno polje. V prvem njegovem delu odgovarja na vprašanje: Kaj naj store starši, predno otroka pošljejo v šolo? Reči moramo, da prav jasno in prisrčno starišem govori na srce. V druzem delu pa popisuje otroka v šoli. Z naslednjimi besedami pa sklepa svoj podučljiv sestavek: „Imel bi še veliko omeniti, kako naj obe odrejilnici otrok skup se trudite preime-nitno nalogo svojo dobro rešiti, imel bi saj še omeniti, kako naj bi šola pri koncu šolskega leta še enkrat po Tobijevo svojim rejenčkom, ki jih izpusti, ponovila jedro nauka, ki jih osrečuje celo življenje; imel bi omeniti, kako naj bi starši sami hvaležnost do šole s tem skazovali, da bi ne dopustili, da se to , kar je bilo v šoli zidano, naglo spet podira; pa da spis letošnji preveč ne naraste, naj bo le vam , ljubi šolarčki, še rečeno : „Spomnite se, kakošne in kolikošne dolžnosti in težave imajo z vami starši in šola! Skrbite, da ta dvojni trud pri vas ne bo zastonj. Pridno se poprimite lepih priložnost, da se kaj naučite. Zlata leta življenja so človeku leta učenja. Kolikor mlad se naučiš, toliko si za starost o skrbiš." — Imela je ta šola 5 učiteljev, dečkov in učencev v vsakdanji šoli 266, v nedeljski 87, skupaj 353. Predmetov, ki se uče v tej učilnici, nam g. ravnatelj ni objavil; prosimo ga, da nam blagovoli, v prihodnjem sporočilu tudi te naznaniti. Da so vsa ta štiri sporočila čisto slovenska, nam pač ni treba omenjati; ravnateljstva so nam porok zato. 12. Razredba učenk v vnanji dekliški, obrtnijski glavni šoli pri čč. gg. Uršulinkah v Loki. Že nadpis kaže, da imamo pred seboj le imenik po zgledu suhoparnih „perijoh"; vendar pa imajo te perijohe pred klassifikacijami ljubljanske normalke in uršulinske glavne šole v Ljubljani to prednost, da so čisto slovenske; zakaj da jim je razredba učenk v notranji šoli in odgojilnici pridjana v nemškem jeziku, temu ne najdemo nobenega vzroka, kajti učenke notranje šole so zunaj dveh vse doma na slovenski zemlji. 13. Programm und Fortgang an der k. k. Montanhaupt- schule in Idria 1866. S čem večim veseljem smo dozdaj govorili o slov. sporočilih naših glavnih šol, tem veča nevolja nas sprele-tava, ko nam je govoriti o šoli, o kteri bi človek, beroč naslov, mislil, da se tišči Frankfurta, ako ne bi vedel, da Idrija stoji prav na slovenski zemlji in da so stalni njeni prebivalci Slovenci ne le po rodu, ampak večidel tudi po duhu. Radovedni čitatelj po ponosnemu napisu „Programm" kaj posebnega pričakuje — in kaj neki najde? Na enem listeku v osmerki stoji imenik učiteljev in učiteljic, pa naukov, ki se jih uče učenci in učenke. To ti je „Programm" idrijske glavne ljudske šole, ki se napak imenuje „Montanhauptschule", kajti pod tem naslovom bi človek mislil, da je šola za više rudarstvo. Idrija je rudarsko mesto, to je res; al njena šola je to, kar vsaka druga glavna šola. To vendar bi imelo vedeti ravnateljstvo. — Iz „programa" pozvedamo, da je imela ta učilnica, s ktero ste sklenjeni tudi pripravniška in ženska obrtnijska šola, 7 učiteljev , 2 učiteljici, v vsakdanji šoli učencev in učenk 494, v nedeljski 134, pripravnikov 14, skupaj 642; „program" vseh sicer našteje 840, nam se pa to dozdeva pogrešek, kajti učenke, ki so se učile ženskega obrtnijstva , in učenci, ki so se ličili risanja in petja, so menda (saj večidel) učenci in učenke, ki so že všteti posameznim razredom. Med temi 840 je — kakor program" pravi — 172 vFremde." Tega razločka nismo še brali v nobenem šolskem programu; saj vendar Idrija ni mesto, ki bi se ogradilo s kitajskim zidom, da bi samo za-se bilo in vsacega druzega krstilo za tujca. Ali pa so morebiti to Nemci, ktere g. ravnatelj Lesjak svetu kaže in s tem morebiti misli podpirati tisto peticijo, s ktero so nekteri Idričanje zahtevali od dež. zbora nemške šole? Nejasno je na vsaki pot, kdo so ti„Fremde?" — Iz „Fortganga", ki je drugi oddelek tega tiska, se vidi, da izmed 494 učencev in učenk vsakdanje šole šolskim tirjatvam jih ni zadostilo 241 (toraj 3 manj ko poio- ----- 265 ----- vica) toliko namreč jih je tiskanih pod naslovom „zweite Fortgangs-Klasse" in pa „schwachen Fortgang haben gemacht." Pač ogromno število, ki ga tudi ne nahajamo nikjer, in je vredno resnega prevdarka, kajti minuli so <;asi, ko se je najboljša šola imenovala tista, ki je največ učencev zapisala v „zweite" ali »dri t te klasse." __ Kar se posiednjič tiče pisave imen, nahajamo tu več vrst pisav, omenjamo le treh: a) gajčice: Črne, Močnik, Alič; b) nemške: Erschen, Bratusch, Schonta; kako pa bomo tretjo imenovali? Naj nam častiti bralci pomagajo sami jo krstiti, ker metelčica ni; tudi dajnčica ne. V gosp. Lesjakovem spisu jo nahajamo tako-le: „Kossmač", „Swetličič", „Milnerschič", „Urschič", „Schniderschič", „Boschič" itd. Ne ostaja nam druzega kot to, da to pisavo, ki se nikjer še ne nahaja, imenujemo lesjačico, kije mešanca nemčice in gajčice. In še te nam manjka, da ne bo konca ne kraja zmešnjav! V imenu naroda našega in v imenu postave, ki je odločno izgovorjena, kako naj se tiskajo vladina naznanila in šolske knjige, protestujemo zoper tako čobodro, kakor jo svetu kaže idrijski šolski imenik, in zopet prosimo visokočastitega konzistorija, naj taki pisavi, kije na sramoto slovenščini, konec stori popravilu, da se slovenska imena pišejo, kakor se izgovarjajo, slovensko, nemška pa nemško!