Razstava nčil v Ljnbljani. (Konrc.) VII. Lepopisje in spisje. Ljubljanske Ijudske šole, nekatere šole krškega in litijskega okraja ter šoli v Postojni in Bohinjski Bistrici so razstavile tudi pismene izdelke učencev. Ta del razstave je zanimal le bolj učiteljstvo, pa ne zaradi izdelkov kot takih, ampak bolj zaradi metode. Kakor znano, se je uvedla lansko leto na vseh ljubljanskih šolah za lepopisje Janez Levčeva metoda, ki je uvedla v Šole novo življenje, novo delo in tudi nove stroške. Lepopisje je med učnimi predmeti, ki se obravnavajo v ljudski šoli, pač eden najvažnejših predmetov, zakaj pisanje je v praktiČnem življenju vsakemu človeku neobhodno potrebno, in naloga ljudske šole glede na ta predmet je: »Učenec naj si prisvoji lepo, lahko čitljivo in pravilno pisavo, t. j. znati mora črke pravilno v enakomerni velikosti in leži pisati ter jih s pismeno razvrstitvijo vezati v besede in stavke na nečrtan papir, zakaj v praktičnem življenju rabimo zgolj le nečrtan papir. Ako je učenec torej po dovršeni šolski dobi usposobljen pisati lično in pravilno na nečrtan papir, smo dosegli povoljen uspeh pri tem predmetu. In na to meri J. Levčeva metoda, ki pa pravzaprav ni nova, ampak ¦) Naučno ministrstvo je dnc 1. aprila 1891, št. 5249, odredilo in upravno sodišče dne 27. jaa. 1892, št. 323, razsodilo. >Die Remunerierung eines Lehrers fur die Erteilung des Unterrichtes in einem nicht obligaten Gegenstande ist gesetzlich nicht ausgeschlossen. Der § 51. des R. V. G. (drž. š. zakon) bestimmtdas MaG der Lehrverpflichtung nur in quantitativer Richtung. Auf welche LehrgegenstSnde aber der so festgestellte Umfang der Lehrverpflichtung sich bezieht daruber gibtnicht der §51, sondern die gesetzliche Bestimmung uber die Lehrbefahigung Aufschlufi, Nach § 29 und 31 des R. V. G. ist die Erlangung der Befahigung fdr andere Sprachen nichs obligatorisch. Eljendarum kann die Lehrverpflichtung/ler cinzelnen Lchrpersonen nicht auf Unterrichtsgcgenstande bezogen wcrdcn, deren Kenntnis sich anzueignen dieselbcn gcactzlich nicht gehalten sind.« je le kombinirana Magerjeva*) in Castairjeva**) metoda, ki ji je pridal Levec mnogo praktičnih predvaj. Na razstavi smo videli, da se dosežejo po tej metodi imenitai uspehi, samo treba je za to mnogo truda, mnogo časa, in kakor smo že zgoraj poudarjali, tudi mnogo denarja. Lepopisje v ljudski šoli se začenja s poukom v pisanju sploh. Temelj mu pa tvori početni t. j. pripravljalni pouk. In prav zaraditega je J. Levčeva metoda vredna priporočila, ker se ozira v prvi vrsti ali skoraj edinole na pripravljalni pouk ter ima t ta natnen dovolj praktičnih pripravljalnih vaj, oziroma predvaj v svoji zbirki***). Da se pa navadi učenec pravilnih oblik črk, zato jih mora pisati izpočetka kolikor mogoče velike. V ta namen je uvedel J. Levec pri svoji metodi nečrtane zvezke. Izpočetka delajo nečrtani zvezki učitelju in učencu veliko preglavico, a izkušnja pa uči, da so ti zvezki potrebni, ker dobi učenec s tem, da piše velike oblike črk, lahko roko in se navadi pravilnih potez in zvez. Ko si učenci prisvoje po tej poti različne predvaje ter so v različnih potezah in zvezah popolnoma sigurni, jim postane pisanje posameznih črk v »Početnice« prava igrača. To smo zapazili tudi na razstavi. Gradivo lepopisnega pouka obsega le malo in veliko abecedo, vendar pa je z ozirotn na njega etično in praktičnro stran jako obširno in zato so opravičeni tudi raznovrstni zvezki in raznovrstne lineature, ki jih zahteva Levec pri svoji mctodi. In ker se poučuje ista tvarina v vseh šolskih letih, se je ozirati pri lepopisju v prvi vrsti na način, kako naj se ta enolična tvarina obravnava v posameznih šolskih letih, da zbuja pri učencu in pri učitelju zanimanje in se doseže končno povoljen uspeh, in prav zaraditega so opraTičeni Levčevi raznovrstni zvezki in raznovrstne lineature. Iz razstavljenih lepopisnih izdelkov je bila paznemu obiskovalcu natančno razvidna nova lepopisna metoda. Pisale so se najprej po raznih predvajah znane in sorodne črke p oskupinah. Razdelile so se črke v njih posamezne dele. Nove črke so se primerjale z že znanimi črkami. Označevala se je karakteristika (posebnost) novc črke in končno so se pa vadili otroci novo črko pisati ter jo uporabljati v besedah in stavkih. Poznalo se je tudi iz razstavljenih zvezkov, da so pisali učenci vse vaje po taktu in takoj izpočetka s tinto. Kakor smo pa že zgoraj poudarjali, se dosežejo z Levčevo metodo izrstni učni uspehi, a treba je pa za. to mnogo časa in mnogo denarja in še več učiteljeve požrtvovalnosti. No, pa slednje smo že vajeni in se nam je zajedla že v meso in kri; druga je pa s časom in denarjem za pisalne potrebŠčine. Znana nam je šola, ki na nji porabijo vse telovadne in bržkone še tudi katero drugo uro za lepopisje in še tu prebavijo le z največjo silo predpisano učno pot in snov. Kdor se pa ravna po urniku in porabi samo predpisane ure za lcpopisje, tetnu pa tesna prede in nikakor ne more zmagati v tem času vse snovi Levčevega podrobnega načrta. la koliko zvezkov, peres in tinte se porabi po tej potil Znan nam je tovariš, ki je porabil od začetka šolskega leta do Velike noči v prvem razredu za 40 učencev 2000, beri: dva tisoč zvezkovl Kje je dobil denar za zvezke, nam ni znano, vemo pa, da takih žrtev ne zmorejo naše Ijudske šole. Pri- •) Emil Mager: Modcrne und neueste Lateinschrift. *¦) Michael Kljnghammer: Wie verbessere ich meine Handschrift? — Primerjaj tudi: Emanuel Bayr. Das Schreiben der Kinder im ersten Schuljahre ohne Benutzung der Hilfslinien. ***) Navodilo za pisanje brez lineature. Sestavil Janez Levec. znati pa moramo, da je dosegel ta tovariš kar najboljše uspehe v lepopisju. Pri prihodnji reviziji Levčevega podrobnega učnega načrta bo pač potreba se kolikor toliko ozirati tudi na predpisani učni čas in pa na izdatke za pisalne potrebščine, sicer bo ta metoda na naših šolah po kmetih neizvedljiva, kar bi bila v resnici velika škoda. ¦ Razstavljeni spisovni izdelki niso bili prava slika učenčevega znanja, ampak le bolj pesek v oči — lajikom. Strokovnjak pa dobro ve, da današnji učenci tudi delajo packe in napake, kakor so jih svoje dni in kakor jih bodo tudi v bodoče. Ena in ista napaka pri desetih in še več učencih napravi čuden vtisk na izkušenega učitelja. Iz razstavljenih spisovnih izdelkov se je hitro spoznalo, da se je hotelo pokazati le nekaj lepega in pravilnega, torej naloge najboljših učencev in učenk, dočim so slabo pisane in slabo izdelane naloge ostale v omari. Pa tudi najlepše in najpravilnejše naloge niso Tselej učenčeva last. Znan nam je tovariš, ki nalogo sam sestavi, jo narekuje učencem, jo potem popravi, ter tako pripravljeno in popravljeno nalogo učenci potem prepišejo v lepe zvezke, ki jih učitelj potem zopet popravi, oziroma napake podčrta in — klasifikuje. Take spisovne naloge so kot nalašč za — razstavo, seveda za lajika, ne pa za strokovnjaka. Iz tega vzroka se ne navdušujemo za take razstave spisovnih izdelkov. VIII. Risanje. Ljubljansko c. kr. učiteljišče, ljubljanske deške in dekliške šole, meščanska šola v Krškem, nekatere ljudske šole krškega in litijskega okraja, ljudske šole na Bledu, v Loškem potoku in v Postojni so rastavile tudi risalne izdelke učencev in učenk. Najpopolnejše so bile, seveda, risbe gojencev in gojenk ljubljanskih učiteljišč, ki na njih poučuje risanje g. profesor Fran Suher. Obiskovalci niso imeli dovolj hvale za te in pa tudi za risbe vseh drugih Šol, ki so risale po naravi. Pa tudi učiteljstvu je razstava risalnih izdelkov jako ugajala ia marsikdo, ki poprej še pojma ni imel o novi metodi, riše danes v svojem razredu po naravi. Vendar pa vsa risarska razstava ni bila popolna slika risarskih uspehov vobče. Razstavljene so bile namreč samo najboljše risbe najboljših učencev, dočim slabše risbe in slabejši učenci pri tej razstavi niso prišli v poštev. Največ risb je bilo od enih in istih učencev in učenk, in to je bila slaba stran te razstave. Prave metode iz rastavljenih risb ni bilo mogoče spoznati ia zato ne smemo kar črez noč začeti z risanjem po naravi. Stvar se mora še preizkušati. Ljubljanske slovenske šole sestavljajo provizoričen podrobni učni načrt za risanje po naravi. Po tem načrtu se bo potem par let risalo, in šele potem se izreče končna sodba o risanju po naravi. To postopanje se nam zdi pravilno. Te opazke le mimogrede. Vobče se moramo o risarski razstavi izraziti prav pohvalno in občudujemo marljivost, navdušenje in vztrajnost učiteljstva in učencev.