88
Slovesnost v Celji.
Dnevi od 15. do 18. velikiga travna bodo v Celjskih dogodivšinah med nar imenitnišimi na veke ostali.
Milostljivi knez in škof gosp. gosp. Anton Martin so se v saboto večer, 15. dan pretečeniga mesca kmalo po petih od Nove cerkve pridši Celjskimumesticu približali. Mogočen glas velikih topov je Njih prihod oznanil. Kmalo so vsi zvonovi v Celji in okoli Celja veselo peli. Celo mesto je bilo na nogah, zunaj Celja pri cerkvici sv. Maksimiljana zbrano, serčno ljubljeniga višiga pastirja spodobno sprejeti." Sprejetva je bila ravno tako slovesna kakor serčna: saj so bili od vsih zaželjeni Oče, ki so med svoje ljubljene prišli.
Drugi dan, odločen zaposvečenjenoviga opata gosp. Matija Vodu seka je bil zopet dan svetiga veselja za mnoge in mnoge. Kaj takiga še Celje mende nikdar ni vidilo. Prečastitiga kneza-škofa v vsi krasoti iskofoviga kinča so obdali še trije veličastni gospodje s škofovimi kapami: prečastiti gosp. dohtar Janez Krauss, Štajarskiga vladarstva c. k. svetovavec in infulirani prost, mnogih zbranih duhovnov in deželskih gospodov, nekdanji profesor in rector magnificus na Graškim velikim uči-lištvi, in pa prečastita gospoda stolni prost in stolni tehant. Po opravilu, pri kterim so gospod opat vso obrobo opata iz rok škofa prejeli, so tudi oni s škofovo kapo kneza v opatijo spremili. To opravilo, ki je bilo zopet živa priča čez posvetne modrosti svete cerkve, ni nobeniga serca pustilo neginjeniga. In de je bilo sveto veselje popolno, so milostljivi škof svoj pastirski glas — ker so imeli duhovne otroke nemškiga in slo-venskiga jezika okoli sebe, v obojim, narpoprej v slovenskim in potem v nemškim povzdignili, in vse z velikim veseljem napolnili. Cez tri ure je celo opravilo terpelo, pa je vsakimu še prehitro minilo, tako je bilo človeš-kimu sercu primerjeno. De je h celi lepoti verla cerkv^a obroba, ki so jo večletni oskerbnik Celjske fare častiti gosp. Plaskan Mihael oskerbeli, in pa pričijočnost blagorodniga gosp. kresijskiga poglavarja, AntonaSchii-rerja, žlahtniga Waldheima z vsimi kresijskimi gg. uradniki, mestnim poglavarjem in odborništvam mnogo pripomogla, se ve de.
K obedi so bili vsi imenovani gospodje z mnogimi duhovnimi, zavsim 80 oseb okoli milostljiviga škofa in novo posvečeniga gosp. opata v opatii zbrani.
V pondeljek (17. dan p. m.) se je podelil zakrament sv. firme , narpervič v nemški cerkvi za mestne nemške otroke, in potem v farni cerkvi za slovenske otroke iz Celjske in bližnjih sosesk Celjske tehantije. Starišem, botram in otrokam so milostljivi vikši pastir, v nemški cerkvi po nemško, v farni po slovensko rezno pa vse ljudomilo v pridigi vsakimu umljivi dolžnosti na serce navezali, ki jih zavoljo zakramenta sv. firme prevzamejo. Nobeno oko ni ostalo suho, nobeno serce mende ne brez dobrih sklepov.
Za toliko veselja, ki so ga milostljivi škof svojim ljubljenim Celjanam naredili, so tudi oveseljeni nasprotno hvaležnost skazati si brez preneha prizadevali. Muzika, strel, vse spodobno obnašanje je vseskozi te tri dni priča bilo, kako srečne de se Celjani štejejo, svojiga nekda-njiga ljubljeniga fajmoštra ko škofa v svojim ozidji imeti. Poslednji večer (17. d. p. m.) pa veselje nobene mere več ni imelo. Mesto je bilo razsvetljeno, na ličnim hribcu sv. Miklavža nad Celjem opatii nasproti se je oskerbel verli kres iz sto in sto svetil, ki je v lepi zlogi plamenite pismene „VIVAT ANTONIVS" v opatijo, v mesto in daljne kraje veličastno zarji; med tem de so topovi treskali, iz plamenitiga napisa vseskozi mogočni ognjeni šopi kviško švigali, mile zvezdice okoli
igrale, ljudstvo sto in sto glasno ;7Vivat" vpilo, muzika svoje soglasje daleč okoli razlegala. Vse je bilo veselo, in vsega, nadjamo se, je bil sam Bog vesel.
V torek zjutrej (18. dan) so milostljivi knez med zbranim ljudstvam svoje Celje zapustili; ti dnevi pa bodo celimu kraju vedno v blagim spominu ostali.