NOVI ROD LETO IV. MAJ 1924 ŠTV. 8 VSEBINA 8. ZVEZKA: Fr, Ločniškar: PIROVANJE........................................Stran 113 Ksaver Meško: POMLAD............................................. „ 115 Josip Ribičič: ZAVRATNE POŠASTI: 8. BOJ S PIJANCEM (Z lesorezom B. Jakca.)....................................... „ 114 Ksaver Meško: RAKI............................................... „ 118 Fr. Milčinski: IGRICA O VESELI NALOGI (Konec prihodnjič.) „ 120 Karel Širok : POLŽEK IN ROPARJI. (Z risbo A. Černigoja.) . „ 124 ZRNCA............................................................ „ 125 KOTIČEK MALIH.................................................... „ 127 Na 5 strani platnic: Miha Maleš: Jovan Vesel Koseski (lesorez.) Naslovna stran : „Muzikanti“. Lesorez B. Jakca. noui *z^aJa Prve dni vsakega šolskega meseca ter stane na ...................... leto 10 L; za pol leta 5 L; za četrt leta 2‘50 L; posamezne številke so po 1 L. V inozemstvu 12 L letno. — Odgovorni urednik : Josip Ribičič. — Uredništvo se nahaja v Trstu, ulica Fabio Severo 25. - Uprava: „Novi Rod“, Trieste - San Giovanni, Casella postale. Last in založba „Zveze slovanskih učiteljskih društev" v Trstu. Tisk tiskarne »Edinosti" v Trstu. NOVI ROD LETO IV. V TRSTU, Maj 1924. ŠT. 8. Pomlad. Čiv čiv, čiv čiv . .. /.goli, /goli — vse drevje peva in žvrgoli, kot da je slednji lisi oživel, in slednji list bi žgolcl in pel. Ksavev Meško. © © © © Pirovanje. Halo, deca, kar za mano ven na pisano poljano, tam veselo pomladanje priredimo pirovanje. V čašah pisanih cvetice sladke hranijo medice : nam čebele lahkokrile bodo jo domov znosile. Srebrni čebelic, glasi in debeli čmrljev basi godbo lepo oskrbe nam, da se dvignejo pete nam. Kdor je truden, lezi v travo in poslušaj za zabavo, kaj mu poje čuri — muri, ki se v petju pridno uri . .. Fr. Ločniškar. ,z^Dg tjOS,P. 8. BOJ S PIJANCEM. Na vzhodu je zažarelo nebo. Tu pa tam se je iz dimnikov valil dim in okna so se odpirala. V kokošnjakih so kokoti udarjali s perolmi in kikirikali. Živina je zamukala. V zvoniku je zaškripalo in zvon je zapel svojo jutranjo pesem preko doline. Pastir Urh je pretegnil ude, zazehal, pogledal krmežljavo okrog sebe in zbudil hlapca: «Hoj, Janez, dan zvoni!» Janez je odprl oči in široko zazehal: «A, zvoni, zvoni!» Sedel je na mrvo, si pomel oči in prisluhnil: «Kdo pa tako smrči?» «Eh, tista pijana klada, saj veš ...sinoči.» «Aha,» se je domislil Janez in pogledal v kot, kjer je Brinarjev Tonček ležal vznak in smrčal z odprtimi usti. «Vse bo zapravil! Menda je vola prodal. Lepa vola sta bila... škoda ju je. Zadolžen je že do zadnjega korca. Lep dom je imel, pa je vse zapil!» je modroval Urh. «In zdravje bo tudi zapravil, zdravje!» Janez je pogledal v kot. «Močan hrust je še — lažje bi delal kot mi.» «Že, že, a pijača je že izpodkopala močnejše hraste. Pravim ti, nc bo dolgo ob takem življenju. Škoda fanta... Tak fant!» «Prezgodaj mu je oče pripisal,» je menil Janez. «Prezgodaj,» je pritrdil Urh in vstal, zakaj živina je vedno bolj nestrpno mukala. In pastir in hlapec sta zlezla po lestvi navzdol ter se podala na delo. Solnce je že stalo visoko, ko se je Tonček zbudil. Topo je pogledal okoli sebe, potipal po mrvi in sedel. Ničesar sc ni mogel domisliti. Podprl si je glavo z rokami in premišljeval, premišljeval. Po dolgem trudu sc je domislil, da je prodal volička ter da je hodil od gostilne do gostilne. Potipal je jopič in segel v žep, da prešteje denar, ki mu je ostal. Šteje in šteje, šteje vedno znova in lasje se mu zježe od strahu: zapravil je nad polovico izkupička. «Oh, prokleta pijača» je zamrmral in se prijel za glavo. «Kaj poreče mati? Kako naj stopim pred njo?» Pa se je vzravnal: «Eh, kaj! Saj sem sam gospodar. Kaj koga briga? Drmov stopim, pa primem za kakšno delo in kmalu popravim škodo.» In lonček je potegnil z rokavom preko obraza, da odstrani mrvne praške, ki so ga skeleli po obrazu. Treska, ki ga je ves čas lokavo opazoval, je vporabil priliko in se vscdel lončku na suhe ustnice. In ko je Tonček vzdihnil, se je Treska pognal z dihom v sapnik in izginil, da si ogleda bojno polje in se pripravi za boj... Tonček pa se je, še ves vrtoglav, splazil do lestve in splezal po njej na dvorišče. Neopaženo se je hotel izmuzniti preko dvorišča na cesto, a spazila ga je domača gospodinja: «Veš, Tonček, vse kar je prav. Rogoviliš lahko kolikor te je volja, le našo hišo pusti na miru.» «Ne zamerite,« je zamrmral Tonček in jo hitro odkuril. Ali ženine besede so ga spekle. «Kaj se pa repenči?« je zagodrnjal na poti v vas. «Če sem zapil, sem zapil svoje. Še pogledam je ne več.» «In kaj me tako gledaje' iz vseh oken!» se je dalje jezil, ko je opazil, da ga iz vseh hiš opazujejo in kažejo nanj s prstom. «Saj nisem razbojnik. In tudi pijanec nisem, če sem se ga tudi zadnje čase navlekel. Eh, videli boste, kdo je Brinarjev Tonček. Domov stopim, pa materi porečem: Tako in tako, kar je bilo, je bilo. Pa se bo izpremenilo. Kar sem zapravil, bom prislužil. Dve leti,... ne, eno leto, pa bo dom spet čist vseh dolgov. Eh, ne boste se mi posmehovali, ne! Tonček je hrust. Če treba, dela za dva, za tri. Videli bomo.» In Tonček je samozavestno pogledal v klanec. Tam na griču je stal njegov dom. Mala, prijazna hišica sredi polja in ob lepem gozdiču. Ob lem pogledu je Tončka zapekla vest: Glej, druga polja so rodila stotero, tvoje ni. Ni ga bilo, ki bi zemljo oral, ni ga bilo, da bi sejal. In zato nisi žel. In gozd je prodan in hiša zadolžena.« Grenka žalost je objela Tončka. Pa se ni upal pred materino obličje. «V prodajalno krenem na kozarček. Poguma mi je treba,» je pomislil in stopil v štacuno. «Natoči frakelj,» je velel štacunarju. «0, glej ga Tončka!« ga je pozdravil štacunar in mu natočil žganja v malo steklenico. «Kod si hodil, da izgledaš kot križani levi razbojnik?« «Moja reč! Kaj te briga? Pijem za svoje!« se je razhudil Tonček in izpil pol steklenice na dušek. «Tako? Za svoje?« se je v tem hipu oglasil jezen glas za njegovim hrbtom. Bil je župnik, ki je bil zapazil Tončka, ko je krenil v štacuno ter šel za njim. <,Za svoje? Kaj pa mati? Ali naj umre na slami kakor beračica? Koliko pa si že prislužil, da piješ za svoje? Očetove in materine žulje zapravljaš, ti pohajač ti, ti potepin. In zdravje si kvariš, da ne boš več dolgo teptal to dobro zemljo. Kakšen pa si? Saj te ni več senca nekdanjega moža. Suha, in izpita preklja boš obležal kje v kakem jarku, da se ti bo še žival izognila. In se še repenčiš? Za svoje piješ? Le čakaj, po rodno mater ti grem, pa bomo videli, če boš imel pogum tudi njej reči, da piješ za svoje.» Stari župnik je udaril s palico po tleh, da sc je zaiskrilo. Okrenil se je in odkorakal hitrih korakov v klanec, Brinarjevi hiši naproti. «Ali te je, Tonček?» je zbadal štacunar. «Take pridige še nisem slišal, ha.» Tončka je bilo sram. Da bi skril svojo zadrego, se je vzbočil, zgrabil za frakelj in izpil. «Kdo me je? Kaj me je? Komu kaj mar? Ali ni moje, če mi je oče vse pripisal? Črno na belem pripisal. Če hočem, pijem, če nočem pa ne. Kakor me je volja, tako pa je. Preklja? Suha preklja? Pa ti pokaži takisto, če moreš, in vsi, treba. Ne pri delu ne kako drugače. To je prc-klja?» In Tonček je vzbočil svoje prsi in udaril s pestjo po njih, da je otlo zabobnelo. «To je preklja? Pa ti pokaži takisto, če moreš, in vsi, kolikor jih premore vas. Daj frakelj!» Frakelj je stal kmalu pred njim. Izpil ga je v dušku. «Daj še 1» je velel, «Da bodo videli, kaj prenese taka suha preklja.» Pa je pokazal štacunar skozi okno. Po griču navzdol jo je mahal stari župnik in peljal za roko staro ženico, ki si je s predpasnikom zakrivala obraz. In je pil in pil. Ko je Tonček spoznal rodno mater, ga je prešinil čuden strah. Naglo je izvlekel denar iz žepa, plačal in zbežal. Bežal je preko polj, vedno dalje in dalje in ni si upal pogledati nazaj. Bežal je kakor beži grešnik, bežal brez cilja in težko sopel. Ne da bi se odpočil, je pribežal v bližnji trg. Ves prepoten je krenil v gostilno in popival do noči. In drugega dne in celo vrsto dni je popival, dokler ni vsega zapil. Čez teden dni so ga našli v jarku na poti, ki pelje v vas. Usmiljen voznik ga je pripeljal v hišo na klancu. Vso zimo je ležal. Zbadalo ga je v prsih in vročica ga je morila. Ko so zabingljali prvi zvončki na tratah, je bil samo še kost in koža; in ko je trava ozelenela, je ležal na parah. Četvero sveč ga je obsevalo. Obraz mu je bil kakor iz voska, ustnice brezkrvne in napol cdprte. Ob vznožju je klečala rajnikova mati, si z rokami zakrivala obraz, molila in jokala. Poleg nje je sedela stara ženica in brala jagode na molku. Grobna tišina je vladala v izbi in zunaj nje. Le pes je na dvorišču od časa do časa turobno zacvilil. * * * Okoli mrliča je zabrenčal komar. Tedaj se je na mrliških ustnicah zganilo. Bil je Treska, ki je čakal rešitve. Ko je zagledal komarja, se je razveselil: «Ti boš moj rešitelj.* «Kaj praviš?» zabrunda komar, ko ga zagleda. «Prav ponižno sem pozdravil vašo visokost!« se prilizujs "lreska. «Hotel sem vas vprašati, kam jo mahate, pa si nisem upal!» «Ljudi iščem!» se odreže komar, ki mu je bila bakcilova uljudnost všeč. «Ej, ljudi je malo tu, dva živa — eden mrtev. Mrtvi je nima več kapljice; kar je imel še dobrega, sem mu jaz pobral in moji otroci, Živa pa sta stare krvi, vodene, to ni za takega mladiča kakor si ti!» odgovori Treska. «Dobro je, kar je!» «Ej, poznam kraj, kjer mrgoli ljudi, debelih, mladih in polnokrvnih!« «Kje so? povej!« poizveduje komar. «Skloni se do mene, da sedem nate, pa ti pokažem pot.» «Ali si težak?« «Tako lahek, da me niti čutil ne boš!« «Torej sedi!« In komar je pribrenčal k Treski in ga vzel med svoja krila. Kmalu sta zletela skozi okno in se zibala visoko nad vasjo v zraku. «Ali vidiš tisti razsvetljeni krog tam doli za ono-le goro/« je vprašal Treska in pokazal proti jugu. «Vidim!» je odgovoril komar. «Tja zleti!« In še predno se je noč umeknila dnevu, je plaval Treska zopet nad mestom. KS. MEŠKO: RAKI. Je li res za nas, ki se staramo, umrla vsa poezija? Ni! Saj še živo čutimo in s hvaležnim srcem uživamo poezijo nedolžnega otroškega očesa, poezije sladkega dekliškega smeha, poezijo nežne, dehteče cvetke, poezijo bežečih oblakov na neba neskončnem svodu, poezijo mlačnih pomladnjih juter, ko žvrgoli in prepeva grmovje, drevje in ozračje, pcezijo poletnih večerov, kadar zapada solnce med prozornimi, krvavo oškropljenimi oblaki in gore vrhovi gora v prečudežnem sijaju zadnjih solnčnih žarkov; čutimo poezijo življenja samega, ki nam uhaja naglo kakor begotni čolni oblakov na nebu; živeje jo čutimo nege v letih, ko je bila življenja lepša polovica še pred nami in nam čas še ni bežal tako strahotno brzo, kakor tekalec, ki teče za stavo in ga ni mogoče zadržati. Ne, ni umrla poezija. Tudi nam ne, ki so mladosti dnevi že za nami; takim vsaj' ne, ki so si ohranili srce še mladostno in dovzetno. In sodim, da jo bodemo čutili še v življenja poslednji uri, vsaj ogromno, po nikomer šc jasno opredeljeno in opisano poezijo grozničavega pričakovanja sveta, ki se bo s svojimi brezdanjimi skrivnostmi odkril duši, kadar r.am smrt zapre oči za ta svet. Toda ena poezija je umrla — meni vsaj —: poezija rakov. Ni nam bilo v mladih dneh kmalu kaj tako drago kakor lov na rake. Velik potok v naši ozki dolini kakor njegovi pritoki — malo jih je, dva, trije v vsi dolini — so bili tedaj z njimi bogato blagoslovljeni. V malem in plitvem potoku, tekočem mimo hiše mojega očeta, so se skrivali med koreninami leskovega in jelševega grmovja in med lesenimi stopevi pod mostovi. Tam smo jih lovili kar z roko. En strah pa nam je vedno gcmazal po mislih in po roki, kadar je podjetno segala v skrivališče lepih črnih živalic, strah; «Kaj, če primem kačo?» Kar pomnim, je sicer ni nikoli nihče prijel. A neka tajna zavest je bila v nas vseh, da nam je kača sovražnica pri teh naših lovih. In še en strah: «Kaj, če je notri kak velikan, pa me prime s škarjami, me vščipne v prst, mi ga morda odščipne?» A s tem strahom se je vedno mešala skrivna želja: «Ko bi le naletel na takega orjaka!» in tiho upanje: «Saj me ne bo prijel tako hudo!» Enkrat, dvakrat na leto smo napravili pogrom na rake in ribe v večerni temi, ob luči smolnatih plamenic, ki je ribe in rake izvabljala iz njih skrivališč. Lep in zanimiv je bil tak lov, navadno prav bogat. Pod hribi na drugi strani doline je stal mlin. Nad njim zajeza, nekaj metrov širok potok z visokima bregovoma, kjer se je nabirala voda za mlin. Zakaj tam je ni toliko kakor v gorskih krajih, kjer je je leto in dan, ob deževju in suši dovolj, da goni mlin za mlinom. Veda v zajezi jei bila glo- boka, zlasti kadar je mlin kak dan stal, rakov v njej množica. Z račili smo jih lovili tam. So pa račila okrogle mreže v velikosti precej širokokrajna-tega klobuka. Pritrjena je mreža na dolg in gibčen leskov držaj, razklan spodaj na tri ali štiri dele, ki so privezane na istotak leskov obroč, ki je mreža razpeta nanj. Ob deževju, kadar je bila veda kalna, je bil lov najvspešnejši. Tedaj smo hitro nalovili žab, jih ubili, razrezali, morda še malo opekli, da bi rakom že od daleč dišale. Ali smo si nabrali vsaj črvov. Mati nam je dala velik lonec, krovnjačo morda, najrajši tako, ki je bila že počena ali je imela luknjo; zakaj po pravici se je bala, da ji cele ne prinesemo več domov. Natrgali smo še kopriv, dejali jih v lonec, vzeli račila in šli. Pri zajezi smo privezali žabja bedrca ali črve, kar žive, na sredo mreže, počasi potopili mrežo v vodo, zapognili leskov ročaj ter ga s koncem zapičili v zemljo. Tako smo v presledkih kakih deset korakov nastavili celo vrsto račil. Če je imel kdo samo eno, navadno ni zapičil držaja v zemljo, ampak ga je kar držal in čakal. Kadar je rak prišel in se z gladno vnemo lotil na mrežo privezane vade, je držaj seveda vzdrhtel. Tedaj je bilo treba z odločno in naglo kretnjo potegniti račilo iz vode, in rak je ležal v travi na obrežju, če se mu ni posrečilo med potjo spustiti se z mreže in se rešiti v vodo, kar se na našo žalost ni zgodilo poredkoma. Velike in lepe smo spravili v koprive v lonec, manjše ali matere, ki so imele pod repom jajčka ali mladiče, smo vrgli nazaj v vodo. Lepo jih je bilo gledati, kako so veseli in srečni veslali z gibčnim repkom zadenski po vodi in se naglo potapljali v globočino. In mladiče je bilo kje v plitvi in čisti vodi veselje gledati, kako so veslali okoli matere ali lezli na suho solnčit se; a čim so začutili nevarnost, so se brzo poskrili pod varno zavetje materinega repka. Zvečer nam je mati naš plen dajala kuhat. Komaj smo čakali, da so se prejšnji črnuhi vsi rdeči kadili v veliki skledi. Še sprli smo se čestokrat, ker je vsak hotel največje škarje, kjer je bilo najokusnejše meso. Pa je prišla kar naenkrat nadnje kuga. Kar ležali so v vodi in na pesku in prodcu ob vodi, mrtvi. «Od novih mostov je to, od te smrdeče maže», so se jezili ljudje. Delali sic tedaj namreč novo cesto po dolini, mostove so prepleskali z žgano smolo. Ljudje, zaradi plačil na novo cesto nevoljni, dasi so se na prejšnji ob slabem vremenu vozovi, konji in vozniki pogrezali v blatu, so takoj obdolžili to smolo, da je kriva kuge. Po pravici, po krivici? Kdo ve? * «t « Potem nisem brž vsa leta več videl rakov; kakor da so s tistimi brezskrbnimi, srečnimi leti, ki sem jih preživel v dolini, vsepovsod izumrli. Preteklo poletje sem se vračal iz mesta. Kar zagledam spodaj v dolini na produ v strugi potoka raka — mrtvega. In še mrtvega sem se razveselil: v hipu mi je zavel v srce iz davnih mladih dni topli dih mehke poezije domače doline, poezije rakov... © © © © FR. MILČINSKI: IGRICA O VESELI NALOGI. OSEBE: ANKA, majhna šolarica. DESET ŠTEVILK od 0 do 9. BREDA, njena starejša seslra. RAČUNSKA ZNAMENJA: +, X. =• VILA. VPRAŠAJ. Igra sc godi v sobi. V/.ad so vrata, na desno je okno, ki gleda na vrt. Ob oknu stoji mi/.a. PRVI PRIZOR. ANKA (sedi za mizo in se ukvarja z računsko nalogo.) Oh ta pusla, ta pusta, ta neumna naloga! 2X3 + ?= 14. Koliko ? 2X3.,, to znam! 2X3... (Posluša, skoči hitro k oknu.) C>lej ga, ptiček je na oknu! Kako je lep! Kako prijazno čivka, nemara je ščinkovček! (Klanja se mu.) Dober dan, mladi gospod! — Frrr — pa je zletel! Oh srečni ste ptički 1 — Gospa učiteljica pravi: (posnema jo) „Otroci, učite se računstva, da bodete kdaj srečni!" Rada bi vedela, koliko računstva znajo ptički, pa so vendarle srečni. In prelepe ve rožice (posnema zopet učiteljico): „2X3 + ?== 14. No? Tebe vprašam, da prav tebe, pisani tulipan ! 2 X 3 + ? = 14. Ne znaš ? Sedi in sram te bodi! Računstva se uči, moj ljubi, drugače ne boš srečen — tvoja pisana suknjiča ti ne bo nič pomagala brez računstva!" Rožice, ljubice mojega srca, povejte mi po pravici, ali res niste srečne, ko ne znate poštevanke ? DRUGI PRIZOR. BREDA (pridrvi v sobo.) Ali si že gotova ? Na izprehod gremo z mamico in z atkom na Gornji grič. To bo lepo! Nemara še kaj šmarnic naberemo. ANKA (jokavo.) Saj ne bom mogla z vami ! Tako se trudim z nalogo, pa mi ne gre izpod rok ! BREDA. Draga moja sestrica — če pri oknu stojiš in se pogovarjaš z rožicami... ANKA. Ko je pa računstvo tako strašno dolgočasno! BREDA. Beži, beži — ti si dolgočasna! Požuri se, drugače pojdemo brez iebc! (Odide.) TRETJI PRIZOR. ANKA (zopet sama za mizo pri nalogi.) 2X3 = ... (Misli ji uhajajo.) Moj najljubši izprehod je na Gornji grič. Mimo ribnika je tako lepa pot in potem skozi gozd ... 2 X 3 = .. . Gotovo že cveto šmarnice — videla sem jih na trgu — jaz jim vem v gozdu skrite kotičke, kjer jih drugi ne najdejo ... 2X3 = ... Oh, saj bom o pravem času gotova... 2X3 = ... In zgoraj na gričku bodo gotovo šli v gostilno ... Ti nemarni, grdi, zanikarni 2 X 3 in koliko! . .. V gostilni pa bodo jedli (se zajoka) čo-ko-la-do, neusmiljeno je dobra, (si obriše solze in se usekne,) in šarkelj zraven! Saj bi rada, pa so tako neprijazne te številke — če jih le gledam, se mi že zdeha ! In oči me tudi bole od njih r— zdravniki bi morali prepovedati račune ! Te hudobne številke — tako se mi zdi, da mi nagajajo, prav nalašč mi nagajajo. Ali ni nikoga na vesoljnem svetu, da bi mi pomagal in bi ugnal te paglavke, da bi me rajše ubogale ? Kako sem nesrečna! (Nasloni glavo u roke, roke ji počasi omahnejo na mizo, glava ji leže na roke.) (Nekod zazvončklja.) ANKA (začudena pogleda.) Ali ni zazvončkljalo ? Ali pa sem zadremala in se mi je le sanjalo ? (Zopet zazvončklja.) ANKA. Resnično zvončklja! Takšnega zvončka pri nas nimamo! Kaj lo pomeni ? (Zazvončklja v Ireljič.) ANKA (vstane.) Mene je stra-a-ah! ČETRTI PRIZOR. (V vratih se prikaže vila. Belo je oblečena, v roki drži dolgo palico, vrh palice je krog, sestavljen iz številk 0 do 9.) VILA. Nič te ne bodi strah ! Pridnim otrokom nikdar ni treba, da se boje ! Saj si priden otrok, ne ? ANKA. Mhm ! Sem ! Prosim: da ! Sem pridna, razun kadar nisem ! VILA. Lepo je, da si odkritosrčna! Klicala si na pomoč — prihajamo ti pomagat. ANKA. (boječe.) Prosim, saj ni treba ! Bom — bom bom že sama . .. VII.A. Kesaš se, da si nas klicala? Ne boj se, Anka, nič ne bo zlega! Le da se malo spoznamo in vzljubimo. Glej, vila sem in pod svojim poveljstvom imam imenitno četo. Mojo četo dobro poznaš, pa je vendar ne poznaš čisto nič zato si ji krivična. V moji četi je združenih deset sestric in te sestrice niso nemarne, niso grde, zanikarne, puste in nagajive, kakor misliš ti. Nego prav veselo so krdelo, polno čudnih umetelnosti znajo in koristne so: brez njih ne bi bilo reda nikoder. In so tudi prijazne: glej, ti si huda nanje, one pa te ljubijo; klicala si vesoljni svet na pomoč zoper nje — pa ti prihajajo same poma- gat ! Ali ni to prijazno ? Hej, moji ljubčki, kje ste ? (Ploskne v roke.) PETI PRIZOR. (7 veselim vriskanjem „)ujuju !“ se pripodi o sobo 14 otrok : številke od 0 do 9 in znamenja +, X, = in ? Vsak ima svojo številko ali svoj znak zapisan na veliki poli, segajoči mu od vratu do kolen. Brez reda divjajo vriskajoči in se smejoči po sobi, potem se primejo za roke, rajajo okoli vile in pojejo po napevu: „Na planincali luštno bili,“) Majhna le je naša četa, Pa je vladarica sveta : Vse nas pozna, Vse nas časti, Četa naša naj živi I Hej holej! Hej holej ! Četa majhna le naprej ! VILA (ploskne trikrat v roke. Poje po napevu; „Ko ptičica sem peuala.") Zdaj tiho mir I Kdor ne molči, Jo lahko za uho dobi! ZBOR ŠTEVILK (je prenehal z rajanjem in petjem.) DEL ZBORA (ugovarja vili.) Oho, oho, oho, oho ! DRIKH DEL (miri.) Pst, pst, pst, pst, pst, pst! VILA (po napevu: „Zakaj si žalovala.") 1. (iotovo brez namena ni, Da smo se danes tu sešli, Privabil nas je Ankin jok. Račun ji ne gre od rok. 2. Nevoljna je postala, Številke ozmerjala. ZBOR ŠTEVILK. Številke? Nas? VILA. Da, vas! Da, vas! ZBOR ŠTEVILK. Haha ! Haha ! Haha ! VILA. 3. Da zlobne ste, nemarne, In za oči ste kvarne ->-■ Je res, kar pravi ta deklič ? ZBOR ŠTEVILK. Ni res, ni res — NIČLA (pokaže na svojo številko in kihne) prav nič! Vli.A. Zdaj hitro v red, četa vesela, da skoro lotimo se dela! (Vila trikrat ploskne. Številke in znamenja na mah steko in sc raz-vrstc v dneh vrstah, v prvi številke od 0 do 9, v drugi znamenja. Ko vita ploskne tretjič, že vsak stoji na svojem mestu.) VILA (po napevu: „Že dolgo nismo pili ga.") Najprej naj vsaka zdaj pove, Kdo je, kako ji je ime, Da Anka vas spoznala ho, Da se vas bala več ne ho ! (Številke sc po vrsti predstavljajo Anki.) ENOJKA. Ena DVOJKA. Dve — TROJKA. Tri — ŠT1RKA. Štiri PETICA. Pet ŠEST1CA. Šest — SEDMICA (napihnjeno.) Sedem — OSM1CA (takisto.) Osem — DEVETICA (se postavlja na prste, domišljavo in špičasto.) Devet NIČLA. In (kihne.) nič ! DRUGE ŠTEVILKE. Pomozi Bog! NIČLA. In plačaj Bog ! ANKA. (radostna.) To je veselo, to je prijazno! Ne, kako je zahavna ta druščina, koj bi se z njimi igrala ! VILA. Kaj ne? Pa si rekla, da so puste in dolgočasne! Kar zaspala si, ko si jih gledala. ANKA. Prosim, nisem bila pridna, se bom poboljšala. VILA. Pa niso le vesele in zabavne, nego so tudi imenitne. Ali veš, kaj je milijon ? ANKA. Prosim, ne! V našem razredu še nimamo miljona. Moja sestra Breda hodi v šesti razred, tam imajo milijone. Rekla je, da je to strašno veliko. Za milijon bi se kupilo vse naše mesto. VILA. Tega baš ne! Ali da vsaj vidiš, kakšen je milijon: Milijon nastopi! ENOJKA (stopi pred vrsto in vojaški pozdravi.) Jaz sem tukaj! NIČLA (stopi poleg enojke in vojaški pozdravi.) Jaz tudi! (Se ozre na levo.) Premalo me je. Pa se lahko delim — nič ostane nič, naj se deli kolikokrat se hoče (jemlje izza oprsja pole z ničlami '—) Hoj znamenja, na pomoč! (— in jih da trem znamenjem, da si jih drže pred prsmi, sama pa tudi drži v vsaki roki eno, da je videti število 1,000.000) VILA. Vidiš, lo je milijon! Ali si videla kako je težko, vkupe spravili milijon ? Razdejati ga, gre hitreje. — V red! NIČLA. (Pobere hitro pole z ničlami in jih spravi za oprsje; potem se orne na svoje mesto.) ZNAMENJA (takisto stopijo o stari red.) VILA. Kakor bi pihnil — miljona ni več! — In zdaj, Anka na delo, da ti pomagamo pri nalogi! Lepo sedi, meni daj knjigo! (Ves sledeči pevski prizor gre po napevu „Polrkanega plesa".) Četa vesela mi, Loti se dela mi, Hoj hej, hoj hej, hitro naprej! (Čisto počasi in razločno.) 2 X 3 + ? = 14. (Med tem l Letos nesla sem cvetice . na Tvoj grob, o mati zlata, k Tebi pa ne morem priti, ker so mi zaprta vrata. Vera Lrstanova iz Mirna ANČKA IN JOŠKO Danes smo čitali Stritarjeve «Drobnice^. Čitali smo o nesreči, ki se naseli v hiši. O tem reku smo se razgovarjali in pogovor je nanesel na Ančko in Jožka, ki stanujeta blizu Vijole in Marije Vekjetove. Lani so ukradli Jožku sod vina. Prazen sod so vrgli za hišo. Kadar sta imela vino doma, so prišli vsi prijatelji k njim. Pa kadar je vino prodal, so bili vsi jezni. Jožko je kupil harmoniko in vedno gode. Kadar je imel grozdje v brajdi, je varoval ponoči in je tudi godel na harmoniko. Vojaki pa so mu kradli grozdje. Ančka si dela kodrce. Ima zelo rada otroke, kadar pridejo k njej, jim da mandlje. Morda se Ančki liliplje, ker toliko govorimo o njej. Berletičeva Ida, VI. razred v Škednju. KAKO SO PUSTA POKOPAVALI. Na dan Pepelnice, 5. marca 1921-. zvečer, se je zbrala mladina pri Sv. Ani. K neki hiši je prišlo mnogo mož, med njimi so se najbolj odlikovali štirje, ki so nosili nosilnico. Na tej je ležal mogočni pust, mož iz cunj, znan po vsej Evropi. Za njim je stopal strežnih z loncem «blagoslovljene vode», navadne vode, v roki. Poleg njega je stopal «du-hovnik» s knjižico in z majhno metlo v roki. Prišli so še drugi možje, ki so se udeležili pogreba predragega pokojnika. Nosili so velike vence. Udeležili so se pogreba tudi drugi, ki so prinesli razna godala, da bi zagodli v čast pustu. Potem so se lepo uvrstili in pričel se je pogreb. Godba je zaigrala, a zelo napačno, ker niso imeli nadzor- nika. Šli so po celem Trstu, da so ga vsi videli. Duhovnik je škropil z metlo, ki jo je pomakal v vodo, tako da so prišli vsi mokri domov. Ko so dospeli na hrib «Montebello», so pusta razme-cv.rili na sto kosov. Tako je končal pust svoje življenje. Rudolf Steinberger, IV. b razred Sv. Jakob pri Trstu. MESEC MAJ. Približal se je rajski maj, ki je najlepši mesec v letu; saj se tudi nahaja sredi spomladi. Mesec april ima jako nestanovitno vreme; v hipu sc spremeni. Mesec maj pa je v tem oziru ves drugačen, skoro ves čas se v njem veselimo lepih dni. Zrak je napolnjen z zlatimi žarki. Nad nami se razpenja krasno sinje nebo. Narava se odene s svežim zelenjem in se okrasi z raznim pisanim cvetjem. V zraku in po drevesih letajo ptički in nas razveseljujejo s krasnim petjem. Po cvetju letajo pridne čebelice in si nabirajo sladko strd. Ker je ta mesec tako lep, je posvečen Materi Božji. Zjutraj in zvečer so v cerkvi lepe šmarnice. Otroci delajo doma oltarčke in jih okrašajo z raznimi lepimi cvetlicami. Marica Lapajnova, učenka V. a razreda Ij. šole v Idriji. NAŠ NEKDANJI RDEČ PETELINČEK. Nekoč smo imeli rdečega petelinčka. Bila sem zelo jezna nanj, zato, ker je zmeraj tekel za mano, nevem zakaj. Vedno me je čakal pred vratmi. Vsakokrat ko sem šla ven, sem morala vzeti košček kruha, da sem mu ga dala. A nikdar ni bil sit. Nekoč sem pozabila vzeti košček kruha, pa mi je naenkrat skočil na glavo. Jaz sem kričala na vso moč, da sem se še jezik ujedla. Prišli so mama in so ga spodili. Šla sem v sobo in gledala skozi odprto okno. Petelinček je videl, da sem jaz v sobi in je skočil na okno. Jaz sem( spet tekla ven. Mama se ujezijo, ga vlo-vijo in ga zakoljejo. Spekli so ga za večerjo. Še jesti ga nisem hotela — od same jeze in strahu. Tako je izginil naš rdeči petelinček. Ida Sedmakova učenka IV. š. I. Nadanjeselo. Jovan Vesel - Koseski (1798—1884.) Naj bo ga kot listja sovražnika broj, kot trave po gorah slovenskih, srdito razkačen pripelji ga v boj sam vojvoda brezden peklenskih •• £e trdega snopa skrbi le nasad, mlatiče slovenske povabi na mlat; radostno vrisnejo, krepko pritisnejo, udrijo srčno, ne štejejo klad. (Koseski.) L. 1843 je preprosto slovensko ljudstvo prvič dobilo v roke časnik, ki mu je nudil pouka in zabave v domačem jeziku. Ta list se je imenoval „Kmetijske in rokodelske Novice“. V tem listu je objavljal Jovan Vesel - Koseski svoje pesmi. Njegove pesmi so tiste čase cenili celo više od Prešernovih in dolgo časa ga je obdajala slava največjega slovenskega pesnika. Sele mlajši rod (Stritar) je dokazat slovenskemu narodu, da se Koseski ne da primerjati s Prešernom. Ali njegova pesem ie bila tako zveneča in gibčna, da je naravnost navduševala sodobnike. Tudi je bilo toliko odkritosrčnega narodnega ponosa v njegovih verzih, da so mladi in stari jokali, ho so brali njegove domoljubne pesmi. Jovan Vesel se je rodi! v Kosezah pri Moravčah (zato si je pri-djal pridevek „Koseski") in je služboval dolgo vrsto let v Trstu, kjer je tjdi umrl kot upokojen višji finančni svetnik. ZA KRATEK CA S. Kvadrat (Sestavil Miloš- Pečenko, učenec 5. šol. i. v Komnu) JZ | a j a a 1. soglasnik 2. vozna priprava a 1 a j a a | a 3. del hiše a a | a | a a a b 4. drevo b č e | e | e | i i j j | 5. kraljev sin h j j k | k | k j k k k 1 | i | 6. zgodovinski mož i' m. n Jj n j o | p P r r | 7. del dežele r r l r [ r t s 1 ' 8. ptica roparica 9. žuželka členkarica 10. cvetica t | i | 1 ( v | v LLJ.J 11. soglasnik Po sredi navzdol in od leve na desno čilaš ime zgodovinskega moža. REŠITEV UGANK V 7. ŠTEVILKI „NOVEuA RODft" Kdo je ? Seslra Janezkovega slrica je n j c g o v a m a I i. Računska uganka. Vseh orehov je bilo 18. Vse uganke so prav rešili: Rado Senko iz Prema ; Petrina Bonova, Alojzija Uršičeva, Marica Klančičeva, Anica Saksidova, Gabrijela Vukova, Marica Mozetičeva, Adela Ferlalova, Jožica Butkovičeva, Julko Klančič in Bogomil, Danilo Urbančič, Pavel Budin. Ludvik Pelicon, Stefan Marušič, Danica Peričeva, iz Mirna; Dušan Poženel iz Bazovice; Marica Lapajnova iz Idrije; Angel Pojani. Božidar Živec, Danica Zvabova in Vikior Tavčar iz Dutovelj ; Slavica Blo-karjeva iz'Sežane; Viktor Kerševan, Vrabčeva Ema in Hribar Mara, Prah Ladislav iz Sv. Jakoba; Vida Pahorjeva iz Skednja; Maks in Mirko Kralj iz Slivna pri Nabrežini; Ruša Srajeva iz Postojne; Milan Bolčič iz Sv. Jakoba; Ivanka Winklerjevu iz Lokev pri Trnovem; Lucijan Šinkovec iz Budanj pri Postojni; Flander Janko in Marica v Novakih; Mlekuževa Marica iz Čepovana ; Murovec Ivan iz Vrha pri Grahovem ; Švara Franc iz Nabrežine; Jereb Jože in Marija iz Mrzlega vrha; Požarjeva Ana iz Št. Petra na Krasu; Urštč Mirko in Roža iz Tolmina; Černe Ludvik iz Solkana; Čuk Alfonz, Peric Edvard, Viljem, Čuk Ivan, Gorjan Radoslav, Lukežtč Roman, Kumar Joško, Nemec Dragica, Frančeškin Milanja, Romei Viktorija, Kos Celeslina iz Bilj. Uganke v 6. štev. „N. R.“ so prav rešili še: Vinko Muha, Vladimir Korošec, Stanislava Koroščeva, Olga Počkajeva iz Šenpetra na Krasu ; Boži Česnikova, Ivanka Kristanova ter Franja iz Hrastja; Koroščeva Slava in Vlado; Počkaj Olga; Stavanje Marija; Kruh Marija in Žele Marija iz Št. Pelina na Krasu. Izžrebana je bila: Ruša Srajeva iz Postojne. Prejela je v dar; zbirko Adamičevih otroških pesmi. Vložna uganka. 11 | 4 17110 123 24 | 12 5 j 181 (> 7 | 25 13 1 |19 20 j 8 21114 | 2 3 | 16 9 J 22 | 15'