ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 3. V Ljubljani X. marca 1884.	Leto XIV.
Mati.
In takó jaz premišljavam, V sanjah zibljefi ti so vžc ; K Bogu roki pa dvigavam, Molim, prosim, sin, za té :
.,OČe večni ! zri na njega. Kaži njemu pravi pót; Čuvaj dete moje zlega, Čuvaj ga skušnjav in zmótl" —
Ajaj, ajaj, sinek zlati, Sanjaj, sanjaj presladkó ! Saj bedi pri tebi mati, Moli zate prisrčno.
Miljenko Devojdn.
Ilija Mnromec.
(Ruska pripovedka. Poslovenil Fr. Hubad.)
ifflmM s'avnem mestu Muromu, v selu Karačarovem, živel je kmet Ivan Mi^Timofejevič. Imel je ljubega sina Dijo Muromca. Ali sin ni mogel gj^ lioditi. Sedel je polnih trideset let, ker ga nogi niste mogli nositi. A po božjem povelji prideta dva romarja, stopita pod okno in prosita milostinje. Ali Ilija njima govori: „BrataI pridita k meni v hišo; vsega v imamo dosti." Ižomarja mu odgovorita: „Vstani sam!" „Že trideset
Ajaj, ajaj, sinek zlati, Sanjaj, sanjaj presladkó; Saj bedi pri tebi muti, Trudno ni se nje okó !
Sinek, ti si misel moja, Skrb jedina moja si ! Kakšna bo bodočnost tvoja? Bo osoda mila ti ?
Kakšno tvoje bo življenje, Bo veselo al' grenki ? Boš prenašal li trpljenje Voljno, moško in krepkó ?
let. sedim, a vstati ne morem; niti rok niti nog ne morem rabiti," odgovori Ilija. Rečeta mu pa romarja drugič: „Vstani sam!" Ilija skuša svojo moč in pravi: „Vstal bi, moč je, da bi ne bilo nog!"
Tretjič ga opomita romarja: „Vstani sam!" Ilija poskuša svojo moč v novič; gane nogo, noga se giblje, gane drugo — druga se giblje! Vstane, stopi na nógi.
Na to velita romarja: „Pojdi po pijače, napoji naju!" Ilija uboga, vzame velik vrč, gre v klet globoko, natoči dobrega ola (piva) in ga prinese romarjema.
Ali ta mu rečeta: J z pij sam!" Ilija zgrabi vrč in ga izprazne. Prinese drugič piva, zopet ga mora izpiti sain. Nato ga vprašata: ,.Čutiš li, Ilija, svojo moč?" — „Cutini jo!" — Vprašata ga: „Kolika je tvoja moč?" — „ Ako bi i mei kol, dolg od zemlje do nebsi, prevalil bi zemljo!" — Vender mora še jedenkrat po pijače in mora izpiti zopet sam, takó, da je čutil še sedemkrat več moči nego li prej. Romarja izgineta.
Vesel si skuje Ilija bojno opravo in kopje jekleno, osedla konja dobrega, junaškega. Stopi pred očeta in pred mater ter ju prosi blagoslova: „Očka in mati moja ljuba, pustita me v slavno mesto Kijev, da molim Boga in se poklonim knezu Kijevskemu 1"
Oče in mati ga blagoslovita in 11111 rečeta: „Jezdi premim potom na Kijev-grad, ravno na Crnigov-grad, ter na potu ne zali nikogar, in ne prelivaj krvi krščanske brez potrebe."
Junak se še pomoli pred Bogom poslovi se od roditeljev ter se napravi na pot.
Prijezdi v temen gozd ter naleti na tabor razbojnikov. Razbojniki ga ugledajo že od daleč. Njegov konj jim je. l>il všeč. Tiho so začno razgo-varjati, da bi 11111 vzeli konja, ker takega še niso videli nikjer. „A zdaj jezdi na tako dobrem konji neznan človek." Zažene se jih na njega po deset in po dvajset. Ali Tlija ustavi konja, potegne iz tuia kaljeno strelo in jo položi na lok. Spomnivši se besed roditeljev, naj ne preliva krvi krščanske, brez potrebe, vstreli v hrast, da se razbije.
Razbojniki se ustrašijo: zberó so okolo junaka, padejo na kolena pred njega in zaènó govoriti: „Gospodar naš, očka naš, dobri mladeueč! Pregrešili smo se nad teboj, vzemi si kazen za naš greh, kolikor se je spodobuje, pisane obleke in čredo konj, kolikor hočeš." Ilija se nasmeje in reče: „Nimam jih kam deti, — ali, če hočete živi ostati, ne ustavljajte se!"
S temi besedami jezdi dalje proti slavnemu gradu Kijevu.
Pride pred grad ('migov. Pred gradom stoji vojska basurmanska; toliko je bilo vojakov kakor smeti. Oblegala je ('migov, porušiti je hotela grad, porušiti cerkve, vjeti kneza samega. V tej sili se požalosti Ilija, udà se v voljo Stvarnika, svojega Boga. in sklene pustiti glavo za krščansko vero. Z jeklenim kopjem začne pobijati silo basurmansko, pobije pogansko vojsko, vjame carevića basurmanskega ter ga žene v grad.
Veseli ga sprejmó Crnigovčani. knez sam mu pride naproti, pozdravlja mladeniča, zahvaljuje so mu in vsi ljudje hvalijo Boga, da jim je poslal rešenika in jih ni pustil poginiti od sile basurmansko. Peljejo ga v palačo, napravijo vèliko gostijo, ter ga potlej pusté daljo potovati.
Ilija je hotel jezditi po ravnem potil v Kijev. Ali na potu je sedel razbojnik Solovej že celili trideset let, niti konjika niti pešca ni puščal mimo ; ubijal pa ni ljudi z orožjem nego z žvižganjem. Znal je tako strašno zažvižgati, da je usmrtil vsakega na deset vrst*) okolo.
Jokajoč po ravnem polji prijezdi llija v les Brjanski; ondu zagleda sled junakov in jezdi po njem k reki Sinorodinki.
Solovej razbojnik je slutil svoj konec, zatorej ne pusti Ilije bliže nego na dvajset vrst in zažvižga na vso moč. Ali junakovo srce se ne ustraši. Kadar jezdi Ilija na deset vrst, zažvižga Solovej drugič tako močno, da se je izpodtaknil konj. Ali junaka to ni ustrašilo, konja nažene naprej in prijezdi kmalu pod Solovejevo gnezdo, zvito na dvanajstih hrastih.
Solovej je sedel na gnezdu, zagledal svetoruskega junaka, zažvižgal na vso moč ter hotel ubiti Muromca. Ali to mu ni pomagalo nič. llija vzame tugi lok, dene kaljeno strelo na tetivo, vstreli v gnezdo razbojnikovo in zadene Soloveja ravno v oko, da mu ga izbije. Kakor ovsen snop se zvali razbojnik iz gnezda. Ilitro skoči llija k njemu, zagrabi nasprotnika, priveže ga k stremenu in jezdi dalje.
Ob potu pride do palače Solovejeve. Okna so bila odprta, razbojnikove tri hčere so gledale na pot, Manjša hči ugleda junaka in reče sestrama: „Glejte, naš oèe se vrača domóv, kmeta žene s seboj privezanega k stremenu." Ali starejša hči zaplaka: „Tu ne gre naš oča; neznan junak vodi našega očeta!"
Vse tri hčere pokličejo svoje može: „Možje naši mili, jézdite kmetu naproti, oprostite našega očeta, ter ne puščajte našega rodu v takej sramoti!" Možje, silni junaki, skočijo na konje, jašejo proti Iliji. Imeli so dobre konje, ostra kopja in so mislili Muromca s kopjem vreči raz konja. Ko jih zagleda Solovej, reče jim: „Zeti moji mili, ne dražite silnega junaka, usmrtil bi vas vse tri. Poprosite ga pokorno, naj ide na moj dom izpit čašo zelenega vina."
Zeti povabijo Muromca na svoj dom. Ilija gre ž njimi, ker ni poznal njihove hudobije. Kadar stopi skozi vrata, vzdigne starejša razbojnikova hči železen zapah izza vrat, da bi ga ubila. Ali llija zapazi to, ter jo prebode s kopjem.
Potem jezdi dalje in pride v Kijev. Naravnost gre v kneževo palačo, moli Boga in pokloni se knezu. Knez Kijevski ga izprašuje: „Reci, mladeueč dobri, kako te zóvejo, kje si doma?" Ilija mu odgovarja: „Gospodar, imenujejo me, llijuško (malega Uijo), po očetu pa Ivanovega, domà sem iz vasi Karačarove blizu mesta Muroma."
„Po katerem potu si prijezdil v Kijev?"
„Preko Crnigovega; ondu sem pobil vojsko basu rman sko; oprostil sem grad. Od ondód sem jahal naravnost po cesti in vjel silnega junaka, razbojnika Soloveja, prignal sem ga s seboj privezanega k stremenu."
Ah knez mu ne veruje, razjezi se in pravi: „Kaj lažeš!" — Junaka Aleša Popovič in Dobrinja Ni kitic gresta pa gledat, najdeta Soloveja in potrdita knezu to, kar je govoril llija. Zato pogosti knez junaka.
Knez in kneginja bi bila rada slišala, kakó zna zažvižgati Solovej. Ilija ju ogrne čez glavo s sobolovim kožuhom, da bi jima ne škodoval žvižg, pri-
*) Jediia vrsta na Ruskem mèri 1066 metrov, je toraj nekoliko daljS.i nego kilometer.
3*
pelje razbojnika v dvorano in mu ukaže, da naj zažvižga samo na pol moči. Ali Solovej zažvižga na vso moč takó, da popadajo vsi junaki na tla, so knez in kneginja bi bila skoraj oglušela, sam Tlija ostane na nogah. Zato sp razjezi M u romeo in ubije Soloveja.
Kmalu se izprijazni Ilija z mogočnimi junaki na dvoru Kijevskem ; vsi so ga ljubili, ker ni bil prevzeten. Z mogočno roko je čuval Muromee državo sovražnikov in ljudstvo mu je dalo ime „stari kozak." Z Dobrinjo Nikitičem se pobratita in se odpravita po svetu iskat slave v boji. Tri mesece jezdita po ravnem polji, a ne najdeta sovražnika. Nihče si ni upal ustavljati se takima junakoma.
Nekoč srečata prosjaka. Ilija nažene konja proti njemu in hoče pokazati svojo moč nad njim. Ali prosjak mu reče: „O Ilija Muromee. spominaŠ li se, v Soli sva se učila vkupe, a zdaj naganjaš konja name, kakor na kacega neprijatelja. Tega pa ne veš. da se je zgodila v slavnem Kijevu velika nesreča. Prijezdil je nevernik Idoliša, silili junak nečisti. Glavo ima kakor kotel, preko plef meri seženj, od jedne obrvi do druge pa celo ped. Celega bika sné na jedenkrat, in izpije poln kotel ola (piva). Knežje zelò žalosten, ker si ga zapustil v takej sili,"* Jedva (komaj) sliši Ilija to žalostno novico, obleče prosjakovo oblačilo in gre naravnost v Kijev. Kadar pride na knežev dvor. prosi z junaškim glasom: „O kje si, knez Kijevski, pošlji prosjaku milostinje!"
Knez ga sliši, pride pred vratu in reče: „Stopi v palačo, nasitim in napojim te, in dam ti zlat na pot!"
Prosjak stopi v dvorano, postoji pri peči in gleda, kaj so godi. Za mizo sedi ravno strašni velikan Idoliša. Lačen je, jesti zahteva, prinesó mu celega pečenega bika in on ga sné s kostmi vred. Nato zahteva pijače. Prinesó mu kotel ola ; dvajset mož ga je jedva privleklo v sobo. Idoliša pa zgrabi kotel, vzdigne ga do ust in izprazne do zadnje kapljice. Vsi junaki in knez sam so trepetali, ko so videli to silno velikanova moč. Prosjak pa reče: „Moj oča je imel požrešno kobilo, nekdaj se je nažrla takó, da je crknila!"
Te besede razjezé Idolišo, skoči izza mize, stopi pred prosjaka in za-rohni: „Kdo si. prosjak, da se norčuješ iz mene? Saj te ni kaj vzeti v roke! Nisi kakeršen je bil Ilija Muromee; ali še ž njim bi se skusil." •— „No, le poglej, kakšen je llija!" zavpije Muromee, vrže klobuk z glave in udari velikana za uho. Udarec še ni bil posebno močan, vender se zvali Idoliša mrtev na tla.
Zdajci zagrabi Ilija velikanovo truplo in ga butne skozi okno na ulico, da poruši tudi kos stene. Velicega veselja vzkliknejo junaki in knez, ko vidijo Muromca pred seboj. Veliko gostijo napravijo ter se zahvalujejo junaku, da jih je otél toli sitnega prevzetnika.
Kaznovana pregreha.
IJEr|daj pa bomo ono jablano obrali in otresli, ki ima toliko lepih, rudečih Iffl^yjabolk?" vprašal je Cirilček mater, „zelò rad bi jih uže jedel."
„Jabolk na ónem drevesu ne bodemo domà snedli; nesla jih bodem teti v mesto," reko mati.
„Ali mora najlepše ovooje biti za teto? Bi li ne bilo ravno tako dobro, ako bi jim dali druzega menj lepega in rekli, da letos nimate lepšega ovočja ?" meni CiriMek.
„Takó storiti, bilo bi grdo," poduče ga mati. „Kadar kaj v dar dajemo, spodobuje se, da izberemo to, kar je najlepšega. In koliko si tudi ti že od tete dobil, ali so ti dali kdaj kaj slabega? In če bi takó govorila, kakor si ti poprej omenil, bilo bi pregrešno, ker vsaka neresnica je greh. Ako si priden, dobodeš jedno od ónih lepih jabolk, predno jih ponesem teti v mesto."
Oiriiček ni bil nič kaj vesel teh materinih besed, in ko so mati odšli v hišo, poželjivo je zrl na jablano ter dejal sam v sebi: „Jedenkrat se teh lepih jabolk moram vender najesti, predno izginejo z drevesa. Ker jih po dnevi ne utegnem, poskušal bodem to storiti po noči, kadar bosta oče in mati spala. Ako mogoče, natrgal si jih bodem toliko, da jih bodem jedel vso noč."
Ko so po večerji oče, mati in Cirilček odmolili, šli so spat. Ah nezadovoljni deček ni mislil na spanje, nego čakal je, da sta oče in mati zaspala, potem se je bosonog tiho splazil iz hiše ter z veliko silo odprl vezna vrata. Ker je znal, da bi jih od zunaj ne mogel odpreti, pustil jih je na stežaj odprta in šel na vrt. Prišedši do jablane, videl je, da je premajhen, debelo jablano obseči, a noč je bila pretejnna, da bi s palico jabolka klatil in jih pobiral. Žalosten seje hotel vrniti v posteljo; ali — ko do vežnili vrat pritapa, veter jih trdo zaloputne, da so se s kljuko zaprle. Cirilček si ne vé pomagati, vrat odpreti ne more, trkal bi rad, a si ne upa, ker se boji zaslužene kazni. Naposled sklene jutra zunaj počakati.
Zéblo ga je v jesenskoj noči, da se je ves tresel. Šel je zatorej k psu, ki je ležal zunaj pred hišo, položil glavo nanj ter kmalu zaspal. Bil je od mraza uže ves trd. samó glava mu je bila vroča kakor ogenj, ko so ga zjutraj našli oče zunaj pred hišo ležati in ga vzbudili. Nesli ga so v posteljo, v katerej je moral dolgo ležati. Po hudem prehlajenji je dobil vročinsko bolezen, bledlo se mu je v glavi ter je v živej domišljiji povedal svoj pregrešek. kako je hotel krasti jabolka, ki so bila namenjena za teto v mestu.
Ko je po dolgej bolezni nekoliko okreval, pokažejo mu mati lepo debelo jabolko, rekoč: „Glej. to je najlepše jabolko izmed onih, ki smo je teti poslali. Tebi sem ga prihranila, in kakor hitro bode zdravnik dovolil, dala ti ga bodem."
„Mati draga, tega lepega jabolka jaz ne zaslužim. O, ako bi vi znali, kak hudobnež sem jaz, izvestno bi me ne imeli radi in mi tudi ne bi takó lepo stregli. Cujte torej, kaj vam povem! Ono noč, predno sem obolel, hotel sem jablano otresti, in sebi pridržati "teti namenjena jabolka. Ko sem hotel iz vrta nazaj v hišo, zapri mi je veter vehm vrata, sam jih nisem mogel odpreti, a vas klicati si nisem upal. ker sem se bal očeta. Zdaj hočem tudi še očetu vse povedati, naj me le kaznujejo, kakor sem zaslužil. Samó tega vas prosim, mati ljuba, odpustite mi za zdaj, nikoli nočem več kaj tacega storiti.'1
„Odpustim ti," rečejo mati, „a zdaj sam leliko izprevidiš, kakšne žalostne nasledke ima nepokorščina."	ito:« Kómrva.
Nadvojvodiea Marija Karolina, tli razkazovati znamenitosti tega mesta, nego opozoriti vas hočem na plemenito žensko srcé, na dobrotnico in mater ubožcev. Ta visoko plemenita gospa, ud naše prevzvišene cesarske rodoviae, jo nadvojvodiea Marija Karolina, sopruga nadvojvode Kujnorja. Nadvojvodiea Marija, hči nadvojvode Kari Ljudevita, bila je rojena v 10. dan meseca septembra 1825. leta. Izvrstno vzrejena je bila od svoje duhovite matere, princeze Henrijete, hčere kneza Friderika Viljema Nasau-VVeilburškega. Vse lepe lastnosti svojega plemenitega duha in srca obrača le v prid in srečo ubožnih ljudi, katerih je posebno na liuuaji, kot v vsakem velikem mestu, obilo število.
Nadvojvodiea Marija Karolina.
„adar nam ljuba nežna vzpomlid potrka na okna, vzraduje se nam «Isrco od veselja in vsakdo, kdor koli more, hiti vèn v prosto naravo božjo, da se navžije zdravega svežega zraka. Povsod najdemo kak kraj, kamor se zbirajo mladi in stari, da si krepčajo telò ili vedrijo duha in posebno v našem cesarstvu najdemo mnogo tacili izbranih krajev.
Zatorej tudi vi, mladi moji čitatelji, na noge in potujte v duhu z menoj na tak prijeten kraj, v glavno mesto našega cesarstva, na Dunaj. Nočem vam
Nadvojvodica Marija jo, pokroviteljica siromakov. Povsod deli tolažbo in pomoč, in vsak, kdor jo v resnici nbožen. najde pri njej olajšanje svojo.mu trpljenju.
A ne samu to, da pomore siromakom za trenotek, nego ona si prizadeva bédo in siromaštvo popolnem pregnati s tem, da zdatno podpira vsa dobrodelna društva. Sama obiskuje bolnice, učilnice in otroške sirotišnico ter pomaga povsod, kdor je pomoči treba. Vso svojo skrb obrača pa posebno na óne zavóde. ki so ustanovljeni v izrejo ubožnib deklet, Nadvojvodica Marija stoji na Čelu ónih mnogih plemenitih gospa, ki imajo nalogo skrbeti ubožnim otročjem za gorko obleko v zimskem času. Takih dobrodelnih društev je na Dunaji precejšno število in temu se ni čuditi, ker ravno v tacili velieih mestih, kakor je Dunaj, najde se največ ubožnih družin, ki bi rade svoje otroke pošiljale v šolo, ako bi jim mogle preskrbeti potrebno zimsko obleko.
Po več sto ubožnih otrok se na ta način vsako leto od različnih družb primerno obleče ter se jim takó da priložnost, da morejo v šolo hoditi in se ondu kaj koristnega učiti. Tudi pri nas v Ljubljani imamo tako blagotvorno družbo plemenitih gospa, ki vsako leto o sv. Miklavži ali pa o Božiči precejšno število ubožnih sirot oblečejo in preskrbe za šolo.
Naša prevzvišena cesarska rodovina se pa še posebno odlikuje v nulo-darnosti : ona je povsod prva s svojo darežljivostjo. kjer koli je kake podpore ali pomoči treba. Ni ga skoraj nobenega tedna, da bi ne brali po časnikih, koliko naš presvitli cesar darujejo v pripomoć pri zidanji bodi si novih učilnic, cerkev, bolnic i. t, d. In kdo bi še le mogel našteti vse óne obile darove, s katerimi je prevzvišena cesarska rodovina pomogla iz največje béde in potrebe ne Je posameznim družinam, nego tudi celim krajem, kadar jih je zadela hodi si katera koli nepričakovana nesreča. In ravno v tej zadevi se odlikuje nadvojvodica Marija Karolina s svojo darežljivo roko, zatorej pa tudi kipi iz tisoč in tisoč ust vroča molitev vsaki dan k nebu. da bi jej vsemogočni Bog očvi-stil zdravje ter bi takó ohranil še mnogo mnogo let mater ubožnih družin in posameznih siromakov.	i.
Sv. Gregor.
(Narodna legenda v Savinjskej dolini ; zapisal J. S-a.)
J i vel je svoje dni priden in takó bistroumen deček, da mu ga djjJeč "na okolo ni bilo jednakoga. Ko so dečku oče umrli, dobil je očuha, v in deček ni smel v šolo hoditi, nego moral je ovce v planino na ] goniti. Ondu je slišal, kako so ptičice pele, žabe regetale in psički lajali, in ker je bil ves nedolžen, vse to je tudi razumel. Nekoč se mu je sanjalo, da je postal velik gospod in očuh je pred njim klečal in mu nogi poljubaval.
Ko je očuh to izvedel, razsrdil se je takó, da je ukazal hlapcema, naj dečka ženeta v planino ter ga ubijeta; v dokaz, da sta povelje izvršila, naj mu prineseta oči, jezik in mezinec.
Ko so šli v planino, šel je tudi pes ž njimi. Iz žvrgolenja ptičic je nedolžni deček takój izvedel, kaj se ž njim namerava. Deček pove hlapcema, kaj ptičice ščebetajo ter ju prosi naj se ga usmilita in mu prizaneseta. Bokel
je, naj tajsi pan izkopljcta oči in izdereta jezik, a njemu naj samó mezinec odrežeta, ter ga neseta hudobnemu očuhu v dokaz, da sta njegovo povelje izvršila. Hlapca sta se usmilila dečka, izkopala psu oči in iztrgala jezik, a dečku odrezala mezinec ter vse to nesla očuhu, češ, da sta njegovo povelje natanko izvršila. Deček je odšel po svetu in je pri nekem gospodarji stopil v službo. Moral je svinje pasti in dva psa, velik in majhen, sta mu pomagala. Ta dva psa si nista bila dobra, in veliki se je često repenčil nad malim ter mu očital, da ni za nobeno korist pri hiši in vender samó dobre stvari žre, 011 pa, ki čuva velik zaklad, mora po večkrat gladen (lačen) spat iti. Deček, ki je umel vse, kar se živali razgovarjajo, povedal je to gospodarju in vsled tega sta izkopala poleg ležišča velikega psa skrit zaklad, katerega je pes čuval.
Po pravici bi moral dobiti vsak polovico izkopanega zaklada, ali deček je prepustil ves zaklad gospodarju ter ga prosil samó to, da bi mu pomagal v šolo hoditi in se kaj koristnega učiti. To je gospodar rad storil.
Kadar je deček izvršil visoke šole, umrli so v Rimu papež. Ker je dečkova želja bila samó to, da postane mašnik, gnalo ga je v Rim.
Na poti v Rim prenoči v nekem mestu, kder sta prenočevala tudi dva kardinala, ki sta šla novega papeža volit. V rečenem incstu je bila neka čudna mlaka, v katerej so že eelih dvanajst let žabe rogetale, in nihče ni znal, kaj to pomeni. Kadar jih je deček nekaj časa poslušal, dejal je, naj drugi dan okolo mlake napravijo preeesijo z monštraneo brez sv. Rešnjega telesa, in žabe bodo takó.j nehale regetati. Drugo jutro so res naredili obhod, katerega je vodil jeden kardinalov, in kakor ljudje okolo mlake, takó so šle žabice v mlaki s procesijo. Zdajci jedna žabica pomoli kardinalu sv. hostijo, katero je djal v monštraneo.
Deček, ki je umel žabji govor, povedal je ljudem, da je pred dvanajstimi leti nekdo sv. hostijo v mlako plunil in zato so od onega časa žabe veduo regetale in Boga častile.
Kardinala sta se modrosti tega dečka jako čudila in mislila, ko bi ta prišel v Rim, utegnili bi ga za papeža izvoliti; zatorej sta na tihem odšla v Rim.
Deček je zdaj sam šel dalje proti Rimu in prišel tja, ko so bili že kardinali v cerkvi zbrani, da bi volili novega papeža. Bel golob je že letel po cerkvi, a nobenemu ni hotel sesti na ramo, da bi pokazal kardinalom, kateroga naj volijo za papeža. Ko pa deček stopi v cerkev, sede mu golob takój na ramo in kardinali so ga izvolili za papeža, z imenom Gregor. Zavoljo tega se še zdaj slika z belim golobcem na rami.
Njegovega očuha je zaradi ujegovih grehov silno vest pekla. Šel je k izpovedi, a ni dobil odveze, nego naročilo se mu je, da mora k papežu iti na izpoved, ker samó papež ga more odvezati njegovih grehov. Sel je tedaj v Rim, skesano se izpovedal in dobil odvezo. Pri tej priliki spozna Gregor svojega očuha, pové mu, da ni kriv zločina, katerega se je izpovedal, ker deček še živi in ako želi, lehko ga še sam vidi. Klečć in nogi poljubovajoč, kakor je pred papežem navada, prosi ga očuh, naj mu pové, kde bi še videl svojega pasterka. Papež reko: „Poglej ga, jaz sem!" In takó so se izpolnile I njegove sanje, da je očuh pred njim klečal in mu nogi poljubaval.
Dunajske slike.
Voti vii a cerkev.
našega preljubega vladarja. Cesarjev adjutant, grof O' Donnei, in množica vrlih Dunajčanov priskočili so cesarju v pomoč, prijeli napadnika in ga izročili policiji. Ves Dunaj in vsa avstrijsko-ogerska monarhija je bila vznemirjena, ko se je slišal glas o tem grozovitem hudodelstvu. Preizredna pa je bila tudi radost, ko se je raznesla vesela novica, da je božja roka ohranila življenje mlademu cesarju.
Volivua cerkev'.
vam je, otroci ljubi, da so bili naš presvitli cesar Franc Jožef 18. dan februvarja 1853. leta v sredi dunajskega mesta napadeni l necega krojaškega pomočnika po imenu Li ben i z ostrim bodalom, srečo ta hudobni napad ni imel nevarnih nasledkov za življenje
Brat našega presvitlega cesarja Franca Jožefa, pokojni nadvojvoda in poznejši nesrečni mehikanski cesar Maksimilijan, sprožil je bil blago misel, naj bi se sezidala v spomin na srečno in čudovito rešitev Bogu v zahvalo velika in krasna cerkev na Dunaji. To se je .tudi zgodilo ; po vsem cesarstvu so se nabirali denarji v ta namen in v 24. dan aprila 1856; leta se je vložil temeljni kamen za to velikansko cerkev, ki je najlepša dika dunajskemu mestu.
Človek se skoraj nagledati Tie more iz samega rezanega kamena ume-teljno sestavljenega ozidja. Ta cerkev je pravi vzor umeteljnosti, pravo zidarsko čudo denašnje dobe. Niti iz lesa bi kipar ne mogel izrezati tega, kar se tukaj vidi sestavljeno iz lepo rezanega kamena. Dvanajst stebrov ločuje cerkveno ladijo od ostalih prostorov, a najkrasnejše je svetišče. Njegov obok podpira v podolgastem pólukrogu 14 stebrov, a za njimi je okolo in okolo prostorno hodišče, opasano s sedmerimi krasno izdelanimi kapelicami. Cerkev je zidana po načrtu in vodstvu domačega umeteljnika Ferstel-na v gotskem zlogu. V našem stoletji je ni lepše stavbe v gotskem zlogu, nego je ta Dunajska cerkev, posvečena našemu Od rešen i k u. ali kakor jo sploh imenujejo „Votivno cerkev." Zidali so to cerkev nad 20 let in v 24. dan aprila 1879. leta, v dan petiudvajsetletnice cesarjeve srebrne poroke, bila je slovesno odprta.
Ubogi Maksimilijan, brat našega presvitlega cesarja, pač ni mislil, ko je bil sprožil blago misel za zidanje te prekrasne veže božje ter je tudi sam bil v ta namen položil precejšno vsoto denarja, da predno bode delo izvršeno, krila bode njegovo truplo tesna grobnica v kapucinskih podzemeljskih prostorih. Vsemogočni Bog naj mu da v plačilo za to gledali nepopisljive lepote večnega raja l —	_ l
Zvonček in vijolica.
^ ilo je zgodaj vzpomlädi. Priroda je že sejala zeleno listje po drevji in popki so so jeli polagoma odpirati. Zvonček je ponosno vzdigal svojo snežnobelo glavico na vrti. Oholo se je posmehaval vijolici, ki je poleg njega jedva pokukàvala iz zemlje, ozirajoč se, je-li že dovolj toplo, je-li že izkópnel sneg. „Hej, soseda!" nagovori jo oholi zvonček, „kako si vender lepa ! Se zdaj ličiš v zemlji ! Poglej mene, kako sem visoko in lepo vzrastel. in kako lepó sem že razvit!" Pohlevna vijolica mirno posluša prezirljivega soseda in molči.
Druzega dne pokrijejo megle nebo in sneg začne novič naletavati. Skoraj pobeli vrt in mraz opari cvetje, kar se ga je bilo že razvilo. . .
Ne dolgo potem se zopet prikaže ljubo solnce in prijazno ogreva zemljo ; sneg se skoraj staje. Zdaj se vijolica vzpnè k višku, lepó se razvije in prijetno zadiši. Ozrè se po zvončku, ah ni ga bilo več. Sneg je pokončal in zamoril ošabno cvetico, ker je bila že previsoko vzrastla, a vijolici ni mogel do živega, ker je bila še pregloboko v zemlji.	j. Ròsa.
\
Vrl učenec.
Mt. i I ko je bil vrl učenec. Prišedši iz mesta na počitnice domov, pokaže „JlsYojim roditeljem izvrstno »pričalo, okrepča se malo z jcdjó, nato si g® obleče ponogen o obleko ter biti na polje poiskat si dela in vedrila.
Neko jutro po zajutrcku gre v hlev, ondu napreže konja v voz in hajdi ž njim na polje, kjer hlapec prežčva preposto koruzo. Na obeh straneh pota ovočno drevje, po travi ròsa, sveži zrak, jasno solnee, — vozi se pre-prijctno. Kadar pride z vozom blizu kapelice ondu ob cesti, ugleda ne daleč proti sebi iti ptujca. Hoja, obleka, lice — vse kaže. da je mož njegov učitelj iz mesta. Ves v zadregi in oblit od sramežljive rudečiee pogleda na svojo obnošeno obleko, na svoji zjutraj še beli, a od vajeti in konjske naprége umazani roki, ne vé, kaj bi storil, češ, kaj poreče gospod, kadar ga najde tacega. Najraje bi konja pognal nad cesto v gosto grmovje in se odtegnil očem mestnega gospoda. Ali to ne gre; leliko bi se splašil konj . . . Pride mimo gospod. Vilko nategne z levico vajeti in spodobno sname klobuček raz glavo. Učitelj mu prijazno odzdravi, nasmeje mu se in ga ogovori: „No, kam pa z vozom?"
„Na polje, gospod učitelj," odvrne Vilko. „Prav. prav," trdi gospod kimaje z glavo, „tako je lepó. V šoli se pridno učiti, na počitnicah pa ukvarjati se s kmečkim delom. To zadnje ti okrepi telò, zvedri duhà, prežene dolg čas in prinese nekaj koristi roditeljem, ki imajo troškov dovolj za tebe. Nečem te muditi. Zdrav !
Urno zdrdra voz proti zelenim njivam, še urneje in veseleje pa Vilku uti;iplje srce v prsih. Mislil je na sramoto, a prejel je pohvalo. MoSina.
fGoliČavi Kras.
raj od Postojne do Gorice in od jadranskega morja do Reke zòve se golicavi Kras, in to ne po krivici, kajti tu ne vidiš druzega nego kamenje in pusto golicavo. Tu in tam se najde kaka njivica, na katero je prst nanosila skrbna roka trpina Kraševca. Ti siromaki se morajo neprestano ubijati, da prežive svojo družino, in kakó jo prežive, to otroci dragi, lehko uganete, ako pomislite, da na tej skalnatej planoti jako malo raste.
Kraški svet je zelò različen od drugih planin, ker na njem ne najdemo nobenih velicih gora, podoben je visokej planoti.
Pred nekaterimi stoletji so se še na Krasu razprostirali lepi zoleni gozdi. Stale so ondu velikanske bukve in orjaški hrasti, ali sekire lakomih Benečanov oplénile so ga tega zalega kinča. V ónih časih je bil Kras svojina Benečanov. In zdaj se dviguje na ónih posekanih bukvah in hrastih jedno najlepših mest na svetu, kraljica morja, prelepe Benetke, ki so zidane na jadranskem moiji.
Po Krasu je imela potem burja odprt pot, a rodovito zemljo je polagoma odnesla nevihta in voda, in tako podobo dala sedanjemu Krasu. Ali vkljub tej želostnej prikazni ima Kras še vender svoje imonitnosti, in te so vaiasti
tako imenovane „Kraške jame," v katerih so óni prečudni kapniki, ki jo občuduje malo ne ves omikani svet. Med temi jamami se najbolj odlikuje „Postoj inska jama," o katerej ste izvestno uže mnogo sli «tli in brali.
če potujemo po Krasu, ni treba ravno, da bi se dolgočasili, ker vsak kraj pod milim solneem ima svoje posebnosti, prijetnosti in neprijetnosti, svojo solnčno in senčno stran, takisto tudi golicavi Kras. Vasi in cerkve so lepe. in snažne, ljudje dobri in prijazni, vajeni vsacega dela, ker so utrjeni v trpljenji in nevarnostih.	a. Vakoj.
Zgodovinsko - inestopisni obrazci.
(Spisuje P. P. H )
fUI. Črnomelj.
aki dobri dve uri hoda od Metlike proti jugo-zahodnej strani je sosednje mestice Črnomelj. Okolo mesta se vije Crnomaljšiea, Po okolici se J razprostirajo vinogradi, ki dajejo dobro kapljico, in sini ter tja tudi ro-I dovitno polje.
Črnomaljska okolica je bila obljudena že v starodavnih časih. To nam svedočijo spomeniki iz rimljanske dobe. Kako uro hodä ob cesti, ki drži proti Kočevji, nahaja se votlina, znamenita zaradi rimskih napisov in podob v natorno skalo vdolbljenih. Omenjena votlina je v nižini liólmca, samó nekaj korakov od stare cerkve sv. Jurija, sredi košatega kostanja. Narod zòve ta kraj Judovje. Podoba ob steni predstavlja daritev na čast frižiškemu, solnčnemu božanstvu Mitru. Napis nad podobo svedoči, da je bil ta kraj odločen za daritev temu božanstvu. Narod, to se zna, pripoveduje o tej votlini razne pravljice ter tolmači podobe po svoje. Ta spomenik, pripovedujejo, postavil je nek lovec v starodavnih časih v zahvalo, da se je rešil. Napadla ga je namreč neka huda, divja zver. Ze je mislil, da je po njem ; ali v tem tre-notku se mu posreči z nožem prebosti zvér. — Drugi zopet pripovedujejo, da je zakopano na tem kraji zlato tele. Ko so pred nekaj leti lehkoverni ljudje res na onem kraji pred podobo kopali, češ, da najdejo zlato tele, izkopali so — same kosti; bile so bajè še iz časa daritev. — A nam je ta starodavni spomenik dokaz verskih običajev prebivalcev te okolice v starih časih, in pa. da so bili ljudje naseljeni po okolici za časa Rimljanov.
Zgodovina Metlike je v tako ozkej zvezi s Črnomaljsko, da to, kar smo povedali o Metliki, stoji tudi o Crnomlji.
Valvazor pripoveduje, da je Crnomeljski grad sezidal v 12. stoletji Oton Kraški (\on Karstberg) ter ga imenoval Črnomelj. Njegovi potomci so se imenovali Crnomljanski gospodje. Opravljali so večkrat imenitne službe pri deželnih knezih ter bili dedni toča j i slovenske mejo in Kranjske. Brata, Jurij in Kaspar, iz te rodovine sta nameravala 14(17. 1. v Gradeči poleg Metliko ustanoviti frančiškanski samostan, ali pogosti napadi Turkov so to zabranili. Pozneje se je rodbina preselila na Avstrijsko, kjer je v 17. stoletji izumrla.
Tekom časa so si ljudje okolo grada pozidali bivališča ter ustanovili mesto. Kdaj so si postavile prve hiše, nam ne povedo sporočila. Leta 1228.
jo bila fara ali župnija ustanovljena. Višnjegoraka grofinja Sofija, sopruga istriškega mejnega grofa Henrika IV.. sezidala je cerkev. Oglejski patrijarh Bertold je onega leta imenoval prvega župnika Janeza. Koroški vojvoda Ulrik TIT. je župnijo podaril nemškemu redu. Leta 13(H). je Oglejski patrijarh to odobril. Prvega župnika iz nemškega reda je imenoval patrijarh Bertrand 1336. leta Henrika Opavskega. Ta se je oprostil nadgospodstva Zagrebške škofije, kakor je bilo že omenjeno. Naslednje leto — v IG. dan oktobra — sprejel je goriški grof Ivan v svoje varstvo imovino in cerkve nemškega reda. Te cerkve so bile : cerkev sv. Petra v < 'ruomlji s poddružnicami sv. Marjete na Otoku pri Novemtrgu (poleg Metlike), sv. Martina ob Kolpi, sv. Križa na Vinici in sv. Stefana pod hribom Hijemom.
Črnomelj je imel toraj v političnem in cerkvenem ozira jedne in iste gospode. Tudi je verjetno, da je ob istem času zadobil mestne pravice. Saj takó je sklepati po listini, katero so dali Metliški mestni očetje Crnoraljanskim v 27. dan avgusta 1457. 1. V tej listini potrjuje Metliško svetovaJstvo, da je mesto ('rnomelj imelo od starodavnih časov jednake pravice z Metliko. Te pravice so mestu potrdili že goriški grofje, kakor pozneje tudi avstrijski vojvode. Dotične listine je pokončal ogenj.
Avstrijski vojvode so grad in svoja imetja zastavljali raznim plemenitim rodbinam. Mesto pa je bilo neposredno podložno deželnim knezom. Po po-litičnej razdelitvi je pripadalo k Notranjske].
V sedemnajstem stoletji je bilo v mestu 7 semnjev, na 4 kvatrne nedelje, na god sv. Petra in Pavla, v nedeljo pred vsemi svetniki in cvetno nedeljo.
Večkrat so tudi Tu rei ni oblegali in napadali mesto. Vender se jim ni posrečilo obvladati ga. Iz tega je sklepati, da je imelo trdnejše obzidje nego Metlika. A toliko več je trpelo pred krvoloki okolic. Veliko kvare je napravil mestu ogenj. V 17. stoletji je jednekrati pogorelo. Tudi so bili za tega časa mestno obzidje in stolpi zapuščeni in malo ne v razvalinah. Tudi hiše so bile jako slabe.
Sedanje mesto šteje 1055 prebivalcev, ki se žive največ ob vinoreji in poljedelstvu; obrtnija je na jako nizkej stopinji. Po hišah soditi, mesto ne kaže nikacega blagostanja. Za duševni blagor meščanov skrbi župnik iz nemškega reda in dva duhovna pomočnika. V mestu jo stirirazredna ljudska šola, ki skrbi za naobraženost meščanov.
Jutro.
Cuj. skorjanček vže prepeva,	Tam za gnro solnce vzhaja,
Milo pesen žvrgoli ;	Lepo jasno se blesti ;
Hribček mu lepò odméva —	Trak za trakom k nam prihaja,
Daleč pesen se glasi.	Eoso srebrno zlati.
Revni kmetiß gre na delo, — Celo bo potilo se, Miroval bo, ko donelo
„Aveu bo od cerkvice.	J. Zagorski.
Prirodopisno - natoroznansko polje.
Hišna lastavica.
Kdo je ne pozna Ijnbezujive ptičice, ki nam vsako leto prinese zaželeno vzpomlàd ter 5. njo prijetno zelenje in cvetje? „To je lastavica 1" rekli hodete, otroci dragi, in uganili ste. Lastavica se je prikupila ljudem takó, kakor nobena druga ptica, povsod jo radi imajo, povsod jo željno pričakujejo in veselo pozdravljajo kot staro hišno prijateljico. In kakó težko nam je pri srci, kadar jo vidimo v jeseni zopet odhajati v gorkejše kraje ! Legenda pripoveduje, da je lastavica letala okolo križa in s kreljuti hladila trpečega Izveličarja, ko je visel na sv. križi ; zatorej sme ta ljubka ptičica med sv. mašo na oltarji sedeti. Hodi si. da je to res, ali ni res. pri nas v Slovencih imamo to ptičieo posebno radi in naš narod ima vero. da z lastavieo prihaja sreča in zdravje v hišo ; od koder pa lastavica pobegne, ondu se naseli siromaštvo in nesreča. Zatorej, otroci, Bog vas varuj, ila bi proganjali to ljubeznjivo ptičieo ali jej še celò razdirali gnezda.
Poglejmo si zdaj lastavice natančneje. Kaj vidimo na njej? Drobna ptičica je, kreljuti ima dolgi, kljunček kratek in ploščat ter na konci malo prikrivljen. Nožici ste šibki ter nikakor ustvarjeni za hojo, zato se tudi lastavica le redko kdaj spusti na zemljo, k večjemu tedaj, kadar pobira blato za gnezdo. Perotnici ste urezani kakor kosa, a rep je podoben vilicam.
Brž, ko se lastavica vrne iz daljnega svojega potovanja zopet k nam, kjer je preživela vso vzpomliid in poletje, poišče si najpred svoje staro gnezdo, očisti ga in lepo nastelje. Potem znese samica vanj 4 do 6 belih sivo ali rujavo pikčastih jajček, katera izvali v kacih 12. dneh. .Mladiči so grdi, širo-kozijalasti, neprestano čivkajo in kljune odpirajo, da jim stara dva komaj toliko živeža znosita. V treh tednih se mladi zgodé in izpeljejo.
Da-si lastavica nima modnega, vender ima jako ugoden in mil glas, da ga je veselje poslušati. Zjutraj, ko se še ni zdanilo, vže sedi na strešnem žlebu ter žvrgoli in drobi svojo juterno peseneo.
Lastavica ne stori človeku niti najmanjše kvare. V hrano jej so raznovrstni nadležni in kvarljivi mrčesi, muhe, mušice, komarji, žuželke, metulji in pajki. Iz tega se vidi, da je zelò koristna ptica, ter ima velik gl'eli vsak, kdor jo preganja.
ISazne
Drobtine.
Slovó.
Z Bogom ljuba rojstna väs, Z Bògotu mili dom, Kliče me cesarjev glas Tjà med ljuti grom.
Hrabro pojdem v ljuti boj Vojskovati se, Zate kraj domači moj Žrtovati se.
Ce me krogla dohiti, V boji padel bom, Srečen bodi. vsaj zgodi Se za tebe dom !
F. Sav in»ki.
Kratkočasnice.
*	Gre kmet na sejem pa nese bisago preko rame. V mestu se na trgu pomeša med gnječo ljudi. Izbira kòse, gleda pile in pretipava blagó. Za hrbtom mu stoji nek lopov. Vrže kmetovo bisago preko svojega ramena ter si jo prišije s prednjim koncem k suknji. Kmet kupi pilo in jo lince spraviti v bisago. Ali nij je. Ozrè se na okrog, češ, morda se mu je zmuzala raz hrbet. „Kaj ste izgubili, oče?*' vpraša ga tat. „Bisaga mi je izginila z ramena," reče kmet prestrašen. Nato mu reče tat polil sočutja in res-nobe: „Privežite si jo drugič, predilo odidetp z doma, takó le k suknji, kakor jaz, pa vam je nihče ne ukrade."
*	Plevnik gre pijan po stezi preko travnika domóv. Izpod breze ondu pri bregu ga gleda pastir, kakó ga nogi zanašate v stran. Pride Plevnik do pastirja in pravi : „Dečko, niso li ljudje neumni, da steze ne napravijo naravnost preko travnika, ampak takó zdaj sem, zdaj tjà?" Beče in lokavo smijóc se ter opotekajoč kaže mož z glavo na stezo. Odgovori modrec izpod breze: „Ne liu-dujte se, očanec, nad ljudmi! To stezo so umerili kakor nalašč vašim nogóm."
*	Katehet so vprašali pri ponavljanji krščanskega nauka deklico: „Kaj si si ti s svojimi grehi zaslužila?"
Deklica: „tfospod! jaz prav nič ne zahtevam za nje."
Naloga s številkami.
(Ptlob?ll Sr. K», Kni S14.)
8 9 7 9 je kmet ijsko orodje ; 9 8 9 ima I človeška glava ; 6 9 8 3 ima vsak človek ;
9 7 3 j« žl valica; 123456789 dežela ; 18 6 5 7 leposloven list ;«9 2 9 8 suha zemlja. —■ Ako zapišeš vseh sedem besed drugo pod drugo, dado ti začetne črke, čitajoč jih od zgoraj nizdolu, ime avstrijske dežele.
(Rolilev in imena reSilcer v prihodnjem Halu.)
Zabavna naloga.
(PrioWil H. Po d kraj Sok.)
Ugàni besede in zapiši je drugo pod drugo takó, da imaš v petih vrstah iu sicer v sredini vseh črk imé slovenskega časopisa, katerega tudi tretja vrsta imenuje. — Da besede uganeš, postavi v prvo vrsto jedno samo Črko ; v drugo vrsto imé žužkojede živali ; v tretjo vrsto imé slovenskega časopisa; v četrto vrsto ima obče znanega rokodelca in v peto vrsto zopet jedno samo črko. A pómneti moraš, da besedi v drugej in četrtej vrsti imate vsaka po tri črke. a beseda v sredini t. j. v tretjej vrsti ima pet črk.
(Rcäitev in imena rež i Ice v v prihodnjem iiitn.)
Rešitev računske naloge in uganek v 2. „Vrtče-venv številu
a) Rešitev računske naloge:
Ker je moral Zdravko 1008 ovac na 12 čred takó razpostaviti, da je k vsakej na-sledujej čredi pridjal po 2 ovci več, kakor jih je bilo v prejšnej čredi, zatorej je pridjal
k drugej	čredi	2 ovci več kakor k prvej,	
» t retjej	„	4 ovce „	»> * «
„ četrtej	1	6 ovac „	» » «
« petej	„	8 r »	■ » »
„ šestej	„	10 „ ,	Dnu
„ sedmej	„	12 , *	„ , „
„ osmej	„		
„ devetej	„	I0 » «	„ „ „
„ desetej	„	18 „ „	n f) »
„ jedenajstej	„	20 „ „	n » n
„ dvanajstej	»	22 „ „	» « «
To je vseh skupaj 132 ovac, katerih je v 11 čredah več nego li v prvej; ako zdaj teh 132 ovac odštejemo od vsote 1008 in ostanek delimo s številom 12, najdemo, da je bilo v prvej čredi 73 ovac, v drugej tedaj
75, v tretjej 77 itd., kar zdaj lehko vsak | sam izračuni, ako pridene k vsakej naslednjej ; čredi po 2 ovci več.
To nalogo so prav rešili: Gg. Iv. Zarnik, učitelj v Breznici; Al. Vakoj pri sv. Ani v slov. gor. (Štirsko); Fr. Zadra ree, učitelj pri sv. Andraži (Štir.); Jos. Hitti in Fr. Kordež v Ljubljani; Jos. Valentie, učitelj v Lazaretu pri Kopni; Ben. Deikin, giinnazijalec v Gorici; Tone Poclvinski, Makso Mozirski in Mat. Let uški, gimnazijalci v Mariboru ; Drago tin Žitek, gimnazijalac v Ljubnem (Štir.) Jos. ZarioSkar in Uog. Tomšič, dijaka v Ljubljani; Kari Šavnik in Janko Sajovic, uč?nca v Kranji; Viktor in Riliard Sušnik, učenca v Škofji Loki; Rud Dolenec, učeuec v Kamniku; Angeloslav Rakovec, učenec v Postojni ; Jož. Vatovec, učenec v Ostrožnembrdu ; Fr. Krajne, Jos. Hasner, Fei. Nagu. Fard. Mah in Fr. Pirstavšek, učenci meSč. šole v Erdkern; Fr. Krašovec in Leop. Apat, učenca v Št. Jurji na Taboru (Štir.), Fr. Poka. Rih. Breschar, J os. Pavčič, Drag. Goederer, A. Št. Vidski; Iv. Zadnik in Oto Skender, učenci v Ljubljani. Ivan Renčelj. učeuec v Sežani ; — Fr. Smitik, učiteljica v Boh. Bistrici; Uršika Hrušnik, gospodična v Ljubljani; Ivanka Steinmetz, učenka v Sarajevem (Bosna); Mar. Hifler in Agata Cvikl, učenki v Žavcu (Štir.); Fr. Habjan in Sofija Žilnik, učenki v Št. Jurji na Taboru (Štir.); Anica Bradač, Iv. Kump, Mar. Fabjan in Iv. Šobar, učenke v Gor. Sušici (Dolenjsko); Kata Šalamon, učenka pri sv. Andraži (Štir ) ; Mar. Stavanja, uč. v Ostrožnembrdu; Mar. Monetti, Neža La-dioik in O. Pečevnik, učenke pri D. Mariji v puščavi (Štir.)
b) Rešitev uganek: I. Volk — voh MM. tifarti — kava.
(Pri drugej uganki naj se v zadnjem listu popravi pogrešek ter se naj mesto: odvzemi jej prvo črko, čita: drugo črko.)
Ti uganki so prav rešili: Gg. Jos. Hitti v Ljubljani; Kari Šavnik, učenec v Kranji; Viktor in Rih. Sušnik, učenca v Škofji Loki; Rud. Dolenec, učenec v Kamniku ; Kornelij Gorup, učenec v Ljubljani ; Emund Hrovatin, učenec v Sežani. — Fr. Šmitik. učiteljica v Boh. Bistrici; Mar. Sedminek in Mar. Brinovec, učenki v Žavcn (Štir.); Mar.
j Bliš (I.), učenka pri sv. Andraži (Štir.); j 1 vanka Steinmetz, učenka v Sarajevem (Bosna) ; Mar. Monetti, Neža Ladinik in O. Pečevnik, učenko pri D. Mariji v puščavi (Štir.)
Slovstvone novice.
*	Mlada leta. Našej deci napisal Josip Gradačan. — Takó se zove prav lična knjižica, ki je prišla te dni na svitlo v tiskarni Blaznikovib naslednikov ob piščevih troških. Knjižica, ki je našej slovenskej mladini namenjena, obsega ua 48 straneh dvanajst prav iničnih fantazij iz mladih, otroških let gosp. pisatelja, ki je tudi za naš „Vrtec" užii marsikaj lepega napisal s podpisom Gradačan. katerega tedaj naši mladi čitatelji uže iz „Vrtca" dobro poznajo. Ker sestavki v omenjeni knjižici (razven treh) še niso bilo natisnem v našem „Vrtci," priporočamo lično knjižico vsacemu, kdor se briga za naše domače slovstvo. Knjižica se dobiva pri bukvo-vezu gosp. Bonaču na Polj&nskej cesti št. 10 v Ljubljani po 20 kr. iztisek. Kdor jih naroči 10 izrisov po pošti, dobi je poštnine proste, drugače je treba priložiti 2 kr. več za poštnino. Pri 20 iztiskih se dobita dva po vrhu.	-- 6.
*	V založbi J. Krajca v Novomestu je izišel 8. in 9. zvez. „Narodne Biblioteke" v jednej knjižici skupaj, katerej stoji cena 30 kr.
Zahvala.
Blagorodnemu gosp. dr. Josipu V ošnjaku, državnemu poslancu, izrekata podpisana s tem najsrčnejšo zalivalo, da je za našo šolsko knjižnico viè drugo leto naročil „Vrtec." Bog nam ohrani še mnoga leta toli dobrega prijatelja in dobrotnika naše šolske mladine.
Pri sv. Venieslu v 4. dan svečana 1884.
Mìnìtf an Àiit,	Ita h M'ovk,
iol. načelnik.	učitelj.
QC Donastijo ..Vrtčevo" število mimo poslali še vsem našim starim gg. naročnikoiu ter je uljudno prosimo. da skoraj naročnino obnove» ker bi bili drugače primorani, prihodnjo število obustaviti jim.
Založništvo „Vrtievo."
„Vrtec" Izhaja 1. dué vaacega meseca , in stoji sa rac leto 3 gl. 60 kr.; sa pol let« 1 gl. SO kr. Napis: Uredništvo „Vrtie-eo," mestni trg, Bte». 83 t Ljubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.