Jože Snoj
Ljubljanske podobe (Iz še neobjavljene zbirke "Dom, otožje")
Sveti Jakob
otožje spi v vrbah in se upogiba pod njim vAde mnemotehnična riba v zapominjanju pozabljivem spomina
in tam, kjer je Sveti Jakob, zavija
in v tem nežnem loku ob boku
se prepušča moji roki
tako hodiva zaljubljena pod Gradom jaz in Ljubljanica neprestana in neprespana posuta z odsevi kot z ogorki lesketava in cvrčeča
zgodovina, joj samA še zgodovina pri priči
E R A T U R A
9
Špica
reka
pod nebom zleknjena ki pritekaš in se raznežiš ko se dotikaš
moške konice svojega mesta in ga potlej nosiš v svojih ribjih vonjavah do sladkega spleena Cukrarnc
in tohlega menzcsa klavnice Ljubljanica
ti naša prva gola ženska
ko smo svoje nedolžne kopalke
pozabljali
na tvojih obrežjih
in po razgretih kabinah
Ljubljana v neprestanem trepetavem ljubljenju na tvoji gladini
brezupno zadrževani odsevi ob -stoječega
ars amandi zaljubljencev v izgubljanju
Krakovo
med hišicami grfide, negovane od južnosevernih so -ordinat
in sončevih abscis na črtežu natančnih vrtnaric
-	geometrija strumne zelenjave kvadratno Krakovo
specialka neprepognjena Ljubljane
brezimni zemljevid ljudstva solate obkoljen od satovnic iz betona in z njimi na so -goltanje zravnan
že skoraj brez peloda s ptičjih perutnic
-	vendar
ko izza Grada vzide polna luna in za kompostom cvet cikorije se sinje vname gredice s Krakova,
kako naj tečejo čez kontinente in čez oceane brezmadežno uče vzporednice in meridiane
Mirje
zid
ravnokar iz groba vstal vzdolž ulice
še s travno rušo na temenu v iskanju svojih vzhodnih vrat zahodnega vogala izropan sarkofag izpraznjenega legionarja, limona
kako za brazdo posvečene junice ki te je zaorala v čas
te kot plevel zarasla je Ljubljana
nad tabo na veččr
med Gradom in Grmado
nizko visijo tvoje kletne netopirske sanje
in zid
okrušek tvoje zadnje promenade pogreza se nazaj v spanje
brezčasen mir je
12	LITERATURA
Žale
angel smrti s planin je v pčilje razprtih kril sčdel
in okamenel
- sveta se ne da kot peruti zložiti
zdaj med svojimi stčbri z vetrom in kadilom duše
za sinjeledcno luč votli in
stebrišči
in jih v pozabo
s svojo arabeskno angelsko pisavo
nad mrtvimi glavami
uspava
in li, moj oče, ncdopolnjeni mož zvedel ne boš nikoli, kaj se je, kar si tu, na svetu zgodilo
in kdo bo meni povedal?
kdo se bo potlej mene,
tvojega sina,
imel?
julij/avgust 1991
E R A T U
R A
13