Propadanje gozdov - največja grožnja človeštvu
Verjetno ves svet in celotno človeštvo še ni bilo pred tako nevarnimi spremem-bami, kot še dogajajo danes. Drvimo v katastrofo, ki jo je povzročil človek sam: s prenaseljenostjo in vedno večjim onesnaževanjem zraka, vode in tal smo ogrozili vse živo na Zemlji in tudi lastni obstoj. O številnih vidikih in posledicah onesnaže-vanja okolja so bile napisane cele knjige, ta prispevek pa govori le o delu katastrofe - o propadanju gozdov. Kratko bomo orisali teorijo o vzrokih propada-nja gozdov, opisali stanje gozdov v Evropi, podrobneje v Sloveniji ter poizkušali nakazati poti za rešitev problema.
Že v antičnih časih so opazili, da dim iz peči za taljenje železa poškoduje rast-line v okolici. Pojav ni zbujal veliko skrbi in taka opažanja so bila redka ves srednji vek in tudi po začetku industrij-ske revolucije. V prejšnjem stoletju so nekateri angleški naravoslovci opozarjali na povezavo med industrijskimi obrati in poškodbami dreves v njihovi bližini. Po-ročila so se množila in pri nas je iz teh zgodnjih opazovanj morda zanimiv po-datek, da je leta 1926 kmet Matvoz iz Črne na KoroŠkem tožil topilnico svinca in cinka zaradi propadanja svojih goz-dov. Tožbo je dobil. Poškodbe na drevju so bile le v neposredni okolici onesnaže-valcev zraka. Stanje se je spremenilo v 60. letih, ko je naglo razvijajoča se industrija pričela graditi visoke dimnike in bruhala v ozračje vedno več strupenih snovi. Te se tako razpršijo na velike razdalje, veter jih prenaša iz enega na drugi konec kontinenta in lahko rečemo, da je danes Evropa prekrita z oblakom onesnaženega zraka. Propadanje gozdov v velikem obsegu so opazili v začeiku osemdesetih let. Od takrat do danes so nastale številne teorije o vzrokih za ta pojav, vse pa v večji ali manjši meri krvijo onesnažcno ozračje.
Najprej so domnevali, da je glavni povzročitelj poškodb gozdov žveplov di-oksid, oziroma kisli dež, ki nastane z raztapljanjem žveplovega dioksida v vodi. Vendar so gozdovi propadali tudi v predelih, kjer koncentracije tega plina niso bile take, da bi poškodovale dre-vesa. Nato so ugotovili, da snovi v ozračju med seboj reagirajo in nastajajo ozon in drugi fotooksidanti. S tem so pojasnili poškodbe gozdov visoko v go-rah, daleč od virov onesnaževanja, pa tudi poškodbe ob cestah in v mestih. Glavni krivec za nastanek fotooksidan-tov so namreč dušikovi oksidi v avtomo-bilskih izpuhih in ogljikovodiki, ki pod vplivom ultravijoličnih žarkov reagirajo v komplicirane strupene organske spo-jine in ozon. Novejša teorija je t. i. amo-nijeva teorija, ki za propadanje gozdov krivi dušikove spojine. Te se sproščajo v ozračje pri sodobnem načinu kmetova-nja z obilnim gnojenjem. Zelo zgodaj so tudi odkrili, da snovi iz onesnaženega ozračja spreminjajo kemijske lastnosti tal - ta se zakisujejo in v njih se sproščajo težke kovine, predvsem aluminij, ki po-škodujejo korenine. Predvsem lokalno lahko povzročajo sušenje gozdov zelo ra-zlične snovi v zraku npr. fluorovodik v okolici opekarn, tovarn aluminija in apnenic, klorovodik v okolici tovarn rudninskih gnojil, težke kovine ob ce-stah, različna organska topila, itd. Velik vpliv na propadanje gozdov imajo tudi bolezni in škodljivci gozdnga drevja, ki v spremenjenih razmerah dodatno sla-bijo drevje. Današnje znanje o vzrokih propadanja gozdov je že zelo obširno, vendar vsi procesi in vzroki še niso jasni. Strupene snovi v zraku poškodujejo rast-line ali motijo njihovo rast, slabijo dre-vesa, ki so tako občutljivejša za sušo in zimski mraz in propadejo zaradi drugače nenevarnih napadov škodljivcev in bo-lezni. Ker so kombinacije strupenih snovi v zraku v različnih gozdnih prede-lih različne, so tudi načini propadanja
različni, nekje potekajo hitreje, drugje počasneje in prizadenejo različne dre-vesne vrste v različni meri.
Poškodbe dreves lahko opazimo v večji ali manjši jakosti povsod pri nas. Smreki iglice predčasno porjavijo in od-padejo. Danes na smreki le redko naj-demo iglice, stare 7-10 let, kolikor bi tretjina gozdov, vendar 66% hrasta kaže
morale doživeti v normalnem okolju. Za-radi izgube iglic so krošnje smrek »pre-svetljene«, redke. Stranske veje visijo navzdol, iz glavne veje poganjajo sekun-darni poganjki. Ponekod se sušijo vrhovi in veje, drugje v procesu propadanja iglice najprej porumenijo in nato odpa-dejo. Propadajoče jelke dobijo značilno obliko krošnje, ki jo imenujemo štork-ljino gnezdo - vrh ne raste več, stranske veje ga prerastejo in nastane gnezdasta oblika krošnje. Značilno za videz propa-dajočih jelk je sušenje vej, pogosto pa hirajoče jelke močno odganjajo nove veje iz debla. Propadajoči bori imajo krajše iglice, te pogosto porumenijo. Drevo ob-drži iglice le 1 ali 2 leti in krošnja je zato prosojna in redka. Poškodovani listavci ima)o manjše liste, ti se pogosto zvijajo, le redko pa tudi odpadajo. Za listavce, posebej bukev, je značilno, da v onesna-ženem okolju spremeni rast. Manj priza-dete imajo dolge, šibaste veje, ki imajo liste le na koncu poganjka, niso torej normalno široko razraščene. Močneje prizadetim bukvam rastejo stranske ve-jice navzgor, kot nekakšni kremplji. To znamenje opazimo tudi pri starih dreve-sih.
Znamenja propadanja torej zlahka opazimo na poškodovanem drevju, ven-dar je za pravilno oceno poškodovanosti potrebna velika strokovnost in izkuše-nost, vedeti pa moramo tudi, da različne oblike poškodovanosti pomenijo različno nevarnost za drevo.
V Evropi je propadanje gozdov zav-zelo katastrofalen obseg. V Zvezni repu-bliki Nemčiji je gozd poškodovan na več kot polovici površine, to je na 3,8 mili-jona ha. Najbolj je poškodovan hrast, saj hira in odmira več kot 70% drevcs. Švica, Holandija in Anglija imaje poško-dovanih manj kot polovico gozdov. Močno so prizadeti gozdovi v Češkoslo-vaški, kjer se jih je popolnoma posušilo 200-300.000 ha, tretjina pa kaže močne poškodbe. Na Poljskem so gozdovi pri-zadeti na približno 500.000 ha. V sosed-nji Avstriji je poškodovanih manj kot
različne stopnje poškodovanosti. Vesti o velikih spremembah v gozdovih in o sušenju dreves na velikih površinah prihajajo iz Skandinavije, Francije, Vzhodne Nemčije, Sovjetske zveze in Madžarske.
V Sloveniji smo gozdarji že leta 1985 opravili raziskavo o obsegu poškodova-nosti gozdov pri nas. V letu 1987 smo to delo ponovili, popis propadanja gozdov pa so opravili tudi na ozemlju vse Jugo-slavije. Kako izjemno obsežno je to delo, povedo podatki, da smo v vsem sloven-skem gozdnem prostoru postavili razi-skovalne ploskve na 4 x 4 km (vseh je bilo 1151) in na vsaki popisali vsa znamenja propadanja na 24 drevesih (vseh dreves
je bilo 27.624). Tako smo zbrali pri-bližno 800.000 podatkov, ki so pokazali, kolikšna je poškodovanost gozdov pri nas. Po teh podatkih je nepoškodovanih, torej zdravih, 56 % dreves, 44 % pa jih je v različnih stopnjah propadanja. Najbolj je prizadeta jelka, saj je zdrave le 6%, že posušenih ali tik pred propadom pa je 30% jelk. Sledi ji smreka z 21% nepo-škodovanih dreves, tej pa črn in rdeči bor s 40% zdravih dreves. Listavci so precej manj poškodovani, npr. pravega kostanja je poškodovanega 32%, hrasta 8%, bukve 18%, ostali listavci pa so poškodovani manj. Kako je propadanje gozdov prostorsko razširjeno v Sloveniji, prikazuje slika 1. Najhuje je v širši oko-
lici največjega onesnaževalca zraka pri nas - termoelektrarne Šoštanj, saj je v nazarskem in slovenjgraškem gozdno-gospodarskem območju 80% poškodo-vanega gozda z visokim deležem močno poškodovanih ali zelo uničenih dreves. Najbolj so poškodovani gozdovi v višin-skem pasu 900-1200 m, večje pošlcodbe so na plitvih tleh, na vetru izpostavljenih legah, na toplih, sušnih in strmih poboč-jih in v starejših gozdovih.
Vsak izmed nas lahko prispeva svoj delež k čistejšemu zraku. Lasuiiki goz-dov morajo skrbeti za gozdni red in se ravnati po pravilniku o gozdnem redu. Posebno pozornost morajo posvetiti zati-ranju lubadarja in odstranjevati iz gozda sušice in močno oslabljeno drevje. Paz-ljivi morajo biti pri spravilu lesa, saj poškodbe korenin in debel z gozdno me-hanizacijo oslabijo drevje. Močno pre-redčeni sestoji propadajo hitreje, zato naj redčijo previdno. Posekan les je treba čimprej spraviti iz gozda, saj v gozdu propada in v njem se prenamnožijo škodljivci. O vseh ukrepih v gozdu naj se posvetujejo z revirnim gozdarjem.
Boljša toplotna izolacija hiš zmanjšuje porabo kuriv, ki vsebujejo žveplo. Ku-rimo s plinom ali kurilnim oljem, ne pa s premogom ali elektriko. Kar 20 ali več odstotkov emisije žveplovega dioksida pri nas prispevajo gospodinjstva. Daljin-sko ogrevanje je ekološko najustreznejši način ogrevanja stanovanj. Varčujmo z električno energijo, saj jo pri nas proiz-
vajamo predvsem v termoelektrarnah na premog, te pa imajo izkoristek okoli 30%. Sončni kolektorji so ekološko naj-čistejši način za segrevanje sanitarne vode. Čim manj se vozimo z avtomobili, uporabljajmo kolo ali javna prevozna sredstva! V zahodni Evropi nameščajo v osebne avtomobile katalizatorje, s ka-terimi odstranijo iz izpušnih plinov duši-kove okside, za delovanje pa ti potrebu-jejo neosvinčeni bencin in torej tudi ne onesnažujejo okolja s strupenim svin-cem. Pri hitrostih nad 80km/h se zelo poveča količina škodljivih snovi v iz-puhu, zato vozimo počasneje. Ne ku-rimo plastičnih snovi, pri tem se sproš-čajo izredno nevarne strupene spojine.
Vendar tudi vsi li ukrepi ne bodo dovolj za bistveno zmanjšanje onesnaže-nosti zraka. Potrebne bodo sanacije naj-večjih onesnaževalcev - termoelektrarn in to bomo verjetno plačali potrošniki v ceni električne energije. Čistilne na-prave bodo morali namestiti vsi indu-strijski onesnaževalci in tudi te sanacije bomo plačali vsi. Vendar imamo na iz-biro le dve poti: nadaljevati onesnaževa-nje okolja in povzročiti dokončni propad gozdov in človeka, ali pa topreprečiti s preprečevanjem onesnaževanja. Po-trebno bo spremeniti način življenja, za-vedati se moramo, da je vsako onesnaže-vanje zraka, tal ali vode nevarno in sto-riti moramo vse, da ga preprečimo.
DUŠAN JURC