DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik TI. V Ljubljani, februvarija 1889. 2. zvezek. Očiščevanje device Marije ali Svečnica. I. Trojni pomen praznikov. In zdaj bo prišel v tvoj tempelj Gospod, ki ga vi iščete, in angelj zaveze, ki ga vi želite. Malah. 3. 1. I. Okrasi, Sijon, svojo spalnico in sprejmi Kristusa kralja; objemi Marijo, vrata nebeška; ona namreč nosi slavnega kralja nove luči; mirno donese Devica na rokah Sina, ki je rojen pred zgodnjo danico; Simeon ga vzame v naročje in oznani ljudstvom, da je ta Gospod življenja in smrti ter Odrešenik sveta. (Antiph. ad procesa.) S temi besedami nam sv. cerkev naznani dogodke, katerih se spominjamo današnji praznik. Štirideset dni je minulo, odkar so angelji v lepi noži oznanjali pastirjem rojstvo Kristusovo in postava je velevala judovskim materam, da naj gredo v tempelj zaradi očiščevanja, to je storila danes tudi Marija in zato imenujemo ta praznik: Marijino očiščevanje; dalje je ukazal Bog, da bodi vse prvorojeno moškega spola posvečeno Gospodu, zato so morali v svetišču darovati in odkupiti vsaeega prvorojenca, zato je današnji praznik tudi god darovanja Jezusa Kristusa, ker je Marija darovala in odkupila svojega Prvorojenca. In ker je Simeon imenoval božje Dete, držeč je v svojem naročju, luč v razsvitljenje nevernikom in v čast Izraelu svojemu ljudstvu, zato je že od davnih časov v cerkvi navada, da današnji dan blagoslavlja luči, sveče — na Svečnico. To trojno ime današnjega praznika pojasnjuje nam tudi njegov trojni pomen, ki siga hočemo danes natančneje postaviti pred oči. Saj ni le Jeruzalem, ni le Sijon dolžan , da okrasi 4 svoje bivališče, kamor pride skozi nebeška vrata po Mariji slavni kralj nove luči, marveč tudi nam treba okrasiti svoja srca, da tudi k nam pride On, ki je Gospod življenja in smrti ter Odrešenik sveta. I. Ko je bilo božje Dete staro štirideset dni. podasta se Marija in Jožef ž njim na pot v Jeruzalemski tempelj, da bi Marija po šegi judovskih mater opravila dan očiščevanja in svojega prvorojenca odkupila in Bogu darovala. Pomenljiva je ta pot presvete Družine iz Betlehema v Jeruzalem. Ob robu prijaznega griča, na kateri se naslanja Betlehem, gresta memo prijetnih, lepo obdelanih vinogradov, ki z vinjekom ranjeni točijo ravno svoje spomladanske solze; pred njima se razgrinja zeleno žitno polje, po katerem je nekdaj Ruta pobirala klasje, in milo solnee zgodnje pomladi obseva sivo skalovje pri gomili Rahelini. Od daleč pa se blestijo v solnčnih žarkih vrhovi hiš svetega mesta in visoko nad njimi kraljuje v veličastnem sijaju krasni tempelj Jeruzalemski. V to svetišče, v lastno svetišče neseta Jožef in Marija priprosto Dete — Jezusa Boga. Kako je bilo pač Mariji pri srcu, ko je zagledala od daleč to svetišče. Vzbudili so se v njej spomini nje prve mladosti; saj je Marija kot priprosta deklica, kakor izročilo pripoveduje, dvanajst let svojega brezmadežnega življenja preživela v dvoranah tega tempeljna. Tukaj je ona Bogu posvečevala svoje devištvo; tukaj je brala in premišljevala sveta pisma, ki pripovedujejo o Mariji, o Izveličarju, da pride na svet, da bo Devica njegova mati; tukaj so se v njej vzbujale želje, da bi se to pač kmalu zgodilo, da bi morda še ona tako srečna bila, da bi z lastnimi očmi gledala Odrešenika sveta .... In od tedaj je minulo le malo časa in Marija se zopet vrača v priljubljeno ji svetišče. Toda kak razloček med nekdaj in sedaj! Nekdaj je bivala v tempeljnu nedolžna devica, brezskrbno je tekala sem in tje po svojih opravilih; tudi sedaj je še Devica, ali tudi — o čudo milosti in vsemogočnosti božje — tudi mati. Mati božja, s Sinom božjim v svojem naročju. Toda kaj hoče Marija v tempeljnu? Kaj se ona meša med druge matere, ki so potrebovale očiščevanja? Saj Marija je bila vedno vsa lepa in ni ga bilo madeža nobenega na njej. In vendar gre Marija v tempelj, da bi se očistila, ona, ki je čistejša, kakor mladi sneg, ki zapade goro libanonsko. — Marija je bila po zunanje pokorna vsem judovskim postavam, ona je bila dekla Gospodova, na kateri naj se izpolnujc volja božja, ko jo je angelj Gabriel pozdravil in ji oznanil, da bo Mati božja; ona je bila dekla Gospodova, ko je z Jožefom iskala po Betlehemu prenočišča, a ga ni našla nobenega; ona je bila dekla Gospodova tudi sedaj in zato se je radovoljno ponižala med druge matere in z njimi vred opravila dar očiščevanja. Dar je bil navadno jagnje in grlica ali golob. Ako pa je bila mati revna, določevala je postava, da naj mestu jagnjeta mati prinese še eno grlico ali enega goloba. In sveta družina je bila revna družina, rokodelec navadno ni bogat. In zato tudi Jožef nese z njo dvoje grlic ali dvoje golobov; jagnjiča nista premogla, a ga jima tudi ni bilo treba, saj Marija je nosila na svojih rokah Jagnje božje, ki od-jemlje grehe sveta. Kdo bi popisal občutke Marijinega srca, ko je ona molila v svetišču Gospodovem. Zahvala ji je vrela iz globin srca, zahvala, da je Bog v svoji neskončni modrosti ravno njo izvolil za mater svojemu Sinu; te časti si Marija v svoji nedolžni priprostosti ni mogla želeti in ne misliti, a Gospod seje ozrl na nizko svojo deklo in ravno Mariji naklonil to neskončno čast božje Matere. Kristijani, posnemajte v tem Marijo tudi vi, posebno ve, device in matere. Device, učite se od Marije ljubezni do cerkve. Mladost svojo je Marija preživela v tempeljnu; skrbite tudi ve, da vas bodo v vaši mladosti stopinje rade vodile v cerkev, zakaj v cerkvi najdete vse, kar potrebujete za svojo srečo. V cerkvi se navdušujete za ljubezen božjo, ko molite Jezusa v najsvetejšem zakramentu, v cerkvi se vnemate za sveto čistost, ko prejemate brezmadežno Jagnje in poslušate glasove nebeških pesem, katere slišijo le deviške duše; v cerkvi najdete varno zavetje pred skušnjavami in zapeljevanjem, kakor golobica v svojem golobnjaku pred kremplji roparskega kragulja; v cerkvi pa najdejo pokoj in mir vesti tudi taki, katerim ga je odvzel svet in njegovi prijatelji, tukaj se takim celijo in ozdravljajo njih smrtne rane na duši. Zato, krščanska mladina, ljubi lepoto hiše božje, rada se v njej zbiraj pri službi božji pobožno in zbrano, in zajemala boš tukaj milosti in moči, da tudi v nevarnosti polni mladosti ostaneš zvesta svojemu Stvarniku. — Posebno pa ve, krščanske matere, posnemajte Marijo, da tudi ve ohranite pobožno navado in ob enaki priliki pridite v cerkev po dar očiščevanja. Ve morate biti pred vsem čiste, ve morate biti vzgled pobožnosti vsej svoji družini, saj tudi v dušnem oziru velja, kar o časnem, da mati tri vogle hiše podpira. Mati bodi duhovnica svoji družini in posvečuj celo hišo Bogu! Ob tej slovesni Priliki si vselej izprašajte svojo vest, kako da izpolnujete svoje materine dolžnosti in storite trdne sklepe za prihodnjost! II. Judovska postava je nadalje ukazovala, da bodi vse prvorojeno last Gospodova in velevala, kako da se prvorojenec odkupi; treba je bilo v ta namen darovati nekaj denarja, pet sekeljnov. Jezus je bil prvo- in edinorojeni Marije Device, on je bil pravi Bog. Ali je torej tudi zanj veljala ta postava? Ali naj se tudi gospodar nebes in zemlje odkupi z nekaj denarjem kakor kak suženj? Postava ni veljala za Jezusa, vendar on, ki je hotel ljudem enak postati v vsem razun greha, on je hotel in je izpolnil tudi to zanj poniževalno postavo ; saj pravi apostol, da je vzel podobo hlapca na-se, zato je dovolil, da so tudi njega odkupili kakor prvorojenca, zato je nastopil prvo svojo pot iz Betlehema v Jeruzalem. V Nazaretu, kar pomeni cvetica, spočet, je on res, kakor pravi visoka pesem, cvetica na polju in lilija v dolini širil prijetno vonjavo na vse strani. V Betlehemu, v hiši kruha, rojen, ker je imel biti vsem ljudem kruh za večno življenje, je imel v Jeruzalemu, v mestu miru, s svojo daritvijo mir napraviti med nebom in zemljo, mir med ljudmi in mir v naših dušah. In danes je plačal odkupnino in se ž njo zavezal, da hoče to tudi v resnici izpolniti ob svojem času. Ko Marija stopa s svojim Sinom v naročju po stopnjicah v svetišče, se je spolnila nad Odrešenikom znamenita prerokba. Tempelj namreč, v katerem je imel Jezus darovan biti, ni bil več slavni tempelj Salomonov, ki je pogorel; bil je drugi tempelj, katerega so judje sezidali po svojem prihodu iz babilonske sužnosti, seveda se v veličini in krasoti ni smel primerjati prvemu. Judje so namreč sami po svoji vrnitvi tožili, da jim ne bo mogoče postaviti tempeljna enakega svetišču Salomonovemu in zato jih prerok Agej tolaži rekoč: Pogum, Zorobabelj, pogum, Jezus, sin Jozedejev, veliki duhoven, pogum, ljudstvo, ker tako govori Gospod: Le malo časa še in pretresel bom nebo in zemljo in pretresel bom ljudstva in prišel bo od vseh narodov zaželeni in jaz napolnim to hišo z veličastvom; večje bo veličastvo te druge hiše, kakor prve in na tem kraju hočem podeliti mir, govori Gospod vojskinih trum. Trenotek je prišel, da se ima dopolniti ta prerokba. Emanuel je stopil iz svojih jaslic ter je vzel v last svetišče svoje. Odrešenik je pričujoč v tem svetišču Bog sam in kakor senca izgine slava tempeljna Salomonovega. Preočitno je, da tak važen dogodek ni mogel ostati skrit. V Jeruzalemu je živel starček Simeon, čegar življenje se je bližalo svojemu koncu; ena želja ga je še vzdrževala in zadržavala na svetu. Rajše naj se mu še nebesa odlašajo, da bi le še na zemlji videl včlovečenega Odrešenika. Bog mu obljubi, da se bo to zgodilo. Prejel je odgovor od sv. Duha, da smrti ne ho videl, dokler ne vidi maziljenca Gospodovega. Tako pride gnan po sv. Duhu isti čas v tempelj, kakor Marija s svojim Detetom; precej spozna Simeon razsvetljen Odrešenika, sprejme ga v svoje naročje, in hrepenenje njegovo je potolaženo, on nima več nobene želje na svetu. Srečni Simeon! ki držiš v naročju svojega Stvarnika, glej, kmalu bo to božje Dete tvoj Sodnik; ni se ti bati sodbe, govorilo ti bo božje Dete sodbo nebeškega raja! — Simeon pa je tudi podoba sveta pred Kristusom; kakor on se je tudi svet postaral, onemogel je in blizo svoje smrti; ena želja, eno upanje vzdržuje ga še, da se ne razruši: nekdo mora priti iz nebes, da reši človeški rod. In kakor je sivolasi Simeon na novo oživel, kakor je njemu hitreje jela biti kri po otrplih žilah, ko je držal Odrešenika v naročju: tako se je tudi pomladil in prenovil človeški rod, ko ga je jelo ogrevati solnce ljubezni včlovečenega Sinu božjega in oba smeta govoriti: Gospod, tedaj so videle moje oči zveličanje, katero si pripravil kakor luč v razsvetljenje nevernikov in v poveličanje svojega ljudstva Izraela! Hudo je Simeonu ločiti se od Odrešenika in v pozni starosti se mu odpro usta in po svetišču Jeruzalemskem se razlega pesem njegova labudnica: Zdaj odpustiš, Gospod, po svoji besedi svojega služabnika v miru. Toda razsvetljeni Simeon gleda v prihodnost in vidi v duhu pred seboj življenje Jezusovo in življenje ljudi, vidi, da ga nekateri sprejmo in spoznajo za svojega Odrešenika, drugi pa da se ga branijo; med svoje je prišel in domači ga niso sprejeli, kakor pravi sv. Janez. In zato pravi Simeon v preroškem duhu: Glej, to Dete je v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo. Vse to je vedel Jezus Odrešenik in ravno zato se že danes popolno daruje nebeškemu Očetu, da naj se njegova volja nad njim spolnuje v vseh rečeh. Kristijani, tudi vas so matere že v zgodnji mladosti darovale v cerkvi Bogu; ne pozabite torej, da sto tudi vi dolžni po zgledu Jezusovem, ki se je danes vsega daroval in posvetil svojemu Očetu, da se tudi vsak dan Bogu darujete, da v njegovem imenu in v njegovo čast opravljate vsa svoja dela in da tudi vse vaše misli in želje služijo le Najsvetejšemu. Kakor je bilo Kristusovo življenje vedna daritev, tako bodi tudi življenje kristijanovo neprestan dar, katerega naj poklada vsak dan na altar ljubezni božje! III. Besede Simeonove, da je Jezus luč v razsvetljenje narodom, kakor se je tudi Odrešenik sam pozneje imenoval luč sveta in pa pomenljiva misel, da kdor hodi za njim, bo imel luč življenja v sebi, to je cerkev nagnilo, da že od starodavnih časov ta praznik blagoslavlja sveče in ga obhaja s slovesnim sprevodom z gorečimi svečami. Časa natanko določiti ne morejo cerkveni zgodovinarji. Nekateri menijo, da je Svečnico jel praznovati papež Gelazij koncem petega stoletja, zato, da bi na ta dan navadnim paganskim burkam in igram dal lepo krščansko lice. Ta dan so namreč pagani slavili poseben praznik, „amburbalije“ imenovan, in drvili so se z bakljami v rokah po mestnih ulicah. Papeži so želeli, da bi se kristijani ne vdeleževali teh paganskih spakovanj, zato so napravili cerkveno pobožnost, da so sveče ta dan blagoslavljali in z gorečimi svečami napravljali slovesne sprevode, počastit Njega, ki je kakor luč sveta v razsvetljenje vsem narodom. S tem sprevodom hoče cerkev posnemati sprevod v Jeruzalemskem tempeljnu, ko je Marija Jezusa darovala Bogu. Sv. Brnard ga v svojem prvem govoru na Svečnico tako-le opisuje: Danes je pripeljala deviška Mati Gospoda tempeljnu v tempelj Gospodov, Jožef ga ne daruje Gospodu kot svojega sina, pač pa kot Sina Boga samega, nad katerim ima dopadajenje. Pravični (Simeon) spozna v njem Onega, katerega je čakal in Ana vdova oznanuje njegovo slavo. Te štiri osebe so prve vršile današnjo procesijo, ki se ima v poznejih stoletjih z veseljem opravljati po vsej zemlji, na vseh krajih in med vsemi narodi. Ne čudimo se, da jih je bilo pri prvi procesiji tako malo, saj On ki je procesijo vodil, je sam majhen postal; med pričujočimi ni bilo nobenega grešnika, vsi so bili pravični, sveti, popolni ljudje. Zato se tudi mi radi vdeležujmo blagoslova sveč, katere cerkev blagosljavlja današnji dan; imejmo pa tudi, kakor nas sveče lopo uče, vedno pripravljeno luč, da gremo z ženinom, kadarkoli pride, na nebeško ženitnino, pomneč besed Izveličarjevih: Vaša ledja naj bodo opasana in goreče svetilnice naj bodo v vaših rokah; bodite enaki ljudem, ki pričakujejo svojega Gospoda. Vera naj nas spremlja, ljubezen naj nam pot razsvetljuje in mi bomo Gospoda srečali, spoznali in v njem našli svojo srečo. Različna imena, kakor smo videli, nosi današnji praznik, v katerem se spominjamo Marijinega očiščevanja v tempeljnu, darovanja Jezusovega in blagoslova sveč. Vendar nam to trojno ime današnjega praznika daje lep nauk, katerega si globoko vtisnimo v svoja srca kot sad današnjega govora: Kristijan, današnji praznik te uči, da po zgledu Marijinem sebe očiščuj v zakramentu svete pokore, da se po vzgledu Jezusovem daruj svojemu Bogu vsak dan, posebno pa še kader greš k svetemu obhajilu, kjer se tudi tebi Bog vsega daruje; ako boš tako ravnal, boš kakor goreča sveča sebe in druge prijetno razsvetljeval in ljubko ogreval in samega sebe povžival, da tako lepše zažari in nikdar ne ugasne tvoje življenje v Bogu. V ta namen pa moli danes s sv. cerkvijo : O Gospod Jezus Kristus, ki si se današnji dan z našim mesom obdan prikazal med ljudi, in so te stariši v tempeljnu darovali; ki te je častitljivi starček Simeon, razsvetljen od sv. Duha, spoznal, sprejel in blagoslovil: dodeli milostno, da te bomo s pomočjo istega svetega Duha razsvetljeni in podučeni tudi mi resnično spoznali in zvesto ljubili. Amen. „ . t, , e J Andr. Kalan. II. Dan veselja in žalosti za Marijo. Ko so bili dopolnjeni dnevi očiščevanja Marije po Mozesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da so ga postavili pred Gospoda. Luk. 2, 22. Zeljno je stari Simeon pričakoval obljubljenega Odrešenika; iz srca je želel videti Zveličarja z lastnim očesom. In glej! kar je dolgo želel, danes se mu je spolnilo. V tempelj pride, Jezusa zagleda, ga sprejme v naročje in ves vesel zdihne: Zdaj pustiš svojega hlapca, Gospod! po svoji besedi v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje! — če pa je Simeon občutil že toliko veselje, ko je le enkrat samo imel Jezusa na svojih rokah, koliko veselje pa je morala imeti še le Marija, ko je dan na dan nosila Zveličarja v svojem naročju! In koliko veselje je občutila tudi na današnji dan, ko je videla starega Simeona vsega veselega pestovati njenega Jezusa! Po pravici smemo reči, da je bil današnji dan za Marijo zares dan veselja. Kaj pa porečete, če vam povem, da je bil današnji dan za Marijo tudi dan žalosti?! Morda sevam bo ta beseda čudna zdela in neverjetna; pa vam povem, da je vendar le resnična, česar se bomo kmalu prepričali. In tedaj bom svoj današnji govor tako-le zvrstil: Današnji praznik je bil za Marijo: I. dan veselja; II. dan žalosti. I. Najlažje vam pokažem, da je bil današnji dan zares vesel in žalosten dan za Marijo v tempeljnu, ako vam besede Simeonove natančneje razložim. Najpoprej tedaj vam skažem Marijino veselje iz govorjenja Simeonovega. Jezusa v naročju držeč je rekel pobožni starček: Zdaj spustiš svojega hlapca, Gospod! po svoji besedi v miru; leer so videle moje oči tvoje zveličanje, katero si pripravil pred obličjem vseh narodov. S tem je hotel Simeon na znanje dati: „Glej, to-le Dete, katero zdaj jaz držim v naročju, je Odrešenik, je Zveličar sveta!" Ko slišimo iz ust Simeonovih take besede, nam mora res srce veselja poskakovati. Saj veste, da smo po grehu prvih starišev vsi od kraja zaslužili večno pogubljenje. Pa Bog nas ni zavrgel, temveč se usmilil grešivšega človeka, in nam obljubil Odrešenika, obljubil Zveličarja. Zveličar pride in ravno danes ga zagledamo v naročju Simeonovem, kateri ga raz-glašuje zbranemu ljudstvu v tempeljnu. Zares trdega srca bi bili, ko bi se ne veselili svojega Zveličarja s Simeonom vred. Da, veselimo se ga, pa ga tudi prav iz srca zahvalimo, da se je tolikanj ponižal ter prišel iz visokih nebes na revno zemljo nas odrešit in zveličat. če pa beseda Simeonova, da je Jezus naš Zveličar, že nam nareja tolikanj veselja, kolikanj več ga je narejala še le Mariji, materi Jezusovi? Gotovo bi Simeon nič bolj veselega ne bil mogel povedati Mariji, kakor to-le: „Glej, ljubezniva Mati! Dete, katero si na svet porodila, je Zveličar sveta." Ravno to pa je zapopadeno v besedah Simeonovih. Koliko veselje tedaj za Marijo! Pa poslušajmo, kaj še nadalje govori pobožni Simeon: „Videle so moje oči tvoje zveličanje", pravi, in pristavi: „luč v razsvetljenje uejevernikom in v čast Izraelu, svojemu ljudstvu." S tem je hotel Simeon reči: „Zveličar, katerega jaz zdaj tu-le v naročju držim, bo, kakor je že Izaija (9, 2.) prerokoval, razsvetljeval tudi nevernikom njih pot, da ne bodo hodili po temi neverstva v pogubljenje, ampak v svetlobi prave vere proti večnemu življenju. Utrdil bo namreč sveto cerkev, v katero ne bo le samo judov sprejemal, temveč sprejemal vse narode zemlje, tako, da bo en hlev in en pastir!" Marija je slišala besede Simeonove. Oh pač sladke besede za njeno srce, vse polno ljubezni do bližnjega! Marija je dobro vedela, kako žalostno je človeku slepemu biti, bodisi na duši ali na telesu. Gotovo so se jej v srce smilili neverniki, na duši slepi. In zdaj sliši iz ust Simeonovih veselo naznanilo, da bo njen ljubi Sin peljal nevernike iz teme neverstva v svetlobo prave vere. Oh, koliko veselje za Marijo! Pa tudi mi, ljubi moji! si moramo iz teh besedi Simeonovih posneti lep nauk. Simeon imenuje Jezusa luč v razsvetljenje nevernikom. Kakor pa je Jezus bil luč v razsvetljenje nevernikom, moramo tudi mi biti luč v razsvetljenje zmotencem, in sicer z besedo in dejanjem; z dejanjem: da namreč živimo lepo bogaboječe in prav po krščansko, ter svetimo ljudem z lučjo dobrih zgledov; z besedo: da tiste, ki so v zmoti ali v grehih, lepo podučujemo, ljubeznivo svarimo, in ravnamo na pravi pot, in da molimo za nje, ter jih pri-poročujemo božjemu neskončnemu usmiljenju. Simeon pa je tudi še pristavil, da bo Jezus v čast Izraelu, svojemu ljudstvu. Tudi te besede hranijo v sebi veliko veselega za Marijo. Te besede namreč lahko tako-le razložimo: „Kolika čast za Izraelsko ljudstvo, da je Bog ravno izmed njega izbral in dal mater svojemu Sinu!“ ali pa tudi tako-le: „Jezus bo klical vsa ljudstva v svojo sv. cerkev, in bo storil v svoje izvoljeno ljudstvo vse tiste, kateri ga bodo poslušali in vbogali; on bo njih učenik, njih pastir, njih besednik pri nebeškem Očetu, in njih prihodnji plačnik; in z vsem tem bo gotovo v čast svojemu izvoljenemu ljudstvu!" — Tudi te besede so z veseljem navdajale Marijino srce . . . Jezus je v čast svojemu izvoljenemu ljudstvu, bodimo pa tudi mi v čast svojemu Jezusu s tem, da se zvesto ravnamo po njegovih svetih naukih in posnemamo njegove svete zglede; s tem, da smo njegovi zvesti učenci in vbogljive ovčice! Sv. Lukež (2, 19) pove, da je Marija ohranila in premišljevala v svojem srcu vse tiste besede, katere so pastirci pripovedovali. Gotovo je Marija tudi besede Simeonove ohranila in premišljevala v svojem srcu. Gotovo so jej te besede, katere smo tudi mi danes premišljevali, z velikim veseljem srce napajale. Po pravici tedaj smemo veseli dan za Marijo imenovati današnji dan, ko je slišala iz ust Simeonovih tolikanj vesele besede. Če pa se mi zdaj nekoliko naprej prestopimo, ter premišljujemo, kaj je stari Simeon še nadalje govoril, se bomo prepričali, da današnji dan za Marijo ni bil le samo veseli dan, temveč tudi žalostni dan, ni bil le dan veselja, ampak tudi dan žalosti. II. Današnji sv. evangelij nam sicer res ne naznanja žalostnega dela Simeonovega govorjenja. Toda če v sv. pismu na tistem mestu, na katerem je popisan današnji sveti evangelij, beremo nadalje, bomo našli popisano celo prigodbo današnjega praznika, in tudi tiste besede Simeonove, katere so z žalostjo navdajale Marijino srce. Le Poslušajte: Simeon je rekel Mariji, Jezusovi materi: Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogih v Izraelu; in v znamenje, kateremu se ho zoper govorilo. Oh, pač so zabolele Marijo te besede. Katero mater bi neki ne zapeklo prav do dna srca, ko bi jej kdo napovedal in rekel: „Glej! tvoj otrok bo mnogim ljudem v pogubljenje!" Kolikanj bolj pa je še-le Marijo zabolelo, slišati, da bo njen Jezus, ki je Odrešenik in Zveličar celega sveta, vendar le mnogim v znamenje, kateremu se bo zopergovorilo; in mnogim celo v padec in pogubljenje! Kolikor bolj je namreč Marija Jezusa ljubila memo drugih mater, ki svojih otrok ne morejo tolikanj ljubiti, tolikanj hujšo bolečino je občutila pri tem Simeonovem prerokovanju. I kako pa je vendar mogoče, da bi bil Jezus, čigar nauk nam kaže pot naravnost v nebesa, v znamenje, kateremu se bo zoper govorilo! Kako je mogoče, da bi Jezus, kateri je iz nebes prišel na zemljo nas odrešit in zveličat, bil mnogim celo v padec in v pogubljenje?! To se nam res čuduo zdi, in vendar je morda celo med nami eden ali drugi, kateri je v tem hudo zadet! Kristijan, kateri v Jezusa veruje in v njegov nauk, pa ne živi ne po Jezusovem nauku, ne po Jezusovem zgledu; gotovo ne ravna po Jezusovi volji, in Jezus mu je v znamenje, kateremu zopergovori. — Togotnež veruje, da je Jezus rekel: Ljubite svoje sovražnike; storite jim dobro, kateri vas sovražijo in vendar noče odpustiti svojim razžaljivcem, in sovraži svoje sovražnike. Tudi togotnežu je tedaj Jezus v znamenje, kateremu se zopergovori, ker se vera togotneževa no vjema z njegovim življenjem. Lakomnik verjame, da je Jezus učil: Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, in vse drugo vam bo navrženo, in vendar le išče najpoprej časno, potem še-le večno in še to vse nekoma mrzlo in mlačno. Potemtakem je tudi lakomniku Jezus v znamenje, kateremu se zopergovori, ker se življenje lakomnikovo ne vjema z njegovo vero. — Nečistnik tudi veruje, da je v Jezusovem imenu govoril sveti Pavel: Ne tatje, ne nečistniki, ne prešestniki, ne mehkužneži ne bodo v posest prejeli božjega kraljestva, in vendar le živi kar tje v en dan v strašni pregrehi nečistosti, kakor bi mu nič mar ne bilo ne za pekel, ne za nebesa. Nečistniku je torej Jezus v znamenje, kateremu se zopergovori, ker se njegova dela ne vjemajo z njegovo vero. — Slehernemu tedaj, ki po krščansko ne živi, je Jezus v znamenje, kateremu se zoper govori, in mu bo nato v padec in v pogubljenje. In oh, kako žalostno bi bilo, ko bi se znašel tudi med nami kdo, ki bi spadal v to vrsto! Zadnja beseda Simeonova na današnji dan je bila: Tvojo lastno dušo, (o Marija!) bo meč presunil . . . (Luk. 2, 35.) S temi besedami je hotel Simeon opomniti Marijo na tisto strašno uro, ko je v neznanih dušnih britkostih in srčnih bolečinah stala pod križem svojega ljubega Sina. Oh, to je bila pač grenka ura, grenka in grozepolna; in že samo misel na to uro je morala z neznano britkostjo zalivati Marijino dušo. Slišati iz ust Simeonovih to prestrašno prerokovanje Je bilo gotovo z žalostjo napolnjeno Marijino srce. Zares je bil tedaj današnji dan za Marijo tudi žalosten dan! Poglejte, ljubi moji! veselje in žalost je Marija občutila na današnji dan, in tudi vse svoje naslednje življenje je morala Marija deliti med veseljem in med žalostjo. Enaka je s človeškim življenjem tudi še dandanašnji. Ljubi Bog je po svoji neskončni dobroti in modrosti naše časno življenje tako naravnal, da se vrstita v njem veselje in žalost, in dobrotljivi Bog ima pri tem tudi prav dobrotne namene. Ko bi namreč živeli v vednem veselju, bi le lahko pozabili na Boga, na večnost in na zveličanje duše; grešili bi, kot Adam in Eva v paradižu, ko se jima je predobro godilo; in poleg tega bi tudi ne imeli toliko lepih priložnosti, nabirati si zakladov za nebesa, ko bi ne imeli nobenega trpljenja. Vedno veselje, vedua sreča na tem svetu bi nam tedaj ne bila dobra, ne bila koristna. Pa tudi vedna žalost brez veselja, vedno trpljenje brez tolažila bi nam dobro ne bilo; obnemogli bi pod težo trpljenja, opešala bi nam moč in ne mogli bi si obilnega zasluženja nabirati za večnost. Zatorej prav iz srca zahvalimo neskončno modrega in dobrotljivega Boga, kateri nam vedno v pravi meri deli veselje in žalost, in žalost in veselje. Če nam Log pošlje kako veselje, se ga poslužimo v pokrepčilo, da bomo mogli naslednjo britkost laglje pretrpeti, in že naprej recimo s pobožnim Jobom: Ge smo srečo zadovoljno sprejemali iz božjih rok; zalcaj bi tudi nesreče ne! Kadar pa nas Bog obišče s kakim trpljenjem, se tolažimo s tem, da po meglenem vremenu nam bo tem prijazniše spet solnce posijalo, in da mi nismo boljši kot Marija, katera pa je vendar-le obilne bolečine pretrpela na zemlji, in da nismo svetejši, kot Jezus, pa je imel vendar-le s trnjem trpljenja nastlan ves pot od jaslic do križa. Po križevem potu je šel Jezus v nebesa; po križevem potu je šla Marija za njim in vsi drugi svetniki.; zakaj pa bi tudi mi ne šli za njim po ravno tem potu?! Ljubeznjivi poslušalci! Marija je veselje in žalost vživala na tem svetu. Z Marijo tudi mi veselje delimo in žalost; in jo zraven tudi še lepo pohlevno prosimo rekoč: „0 Marija, ki si bila na tem svetu polna veselja, pa tudi polna žalosti! sprosi nam pri Jezusu, svojem ljubem Sinu, dvojno milost, eno za naše življenje, drugo za našo smrt! Za naše življenje nam sprosi milost, da bomo veselje in žalost sedanjega življenja vselej si tako obrnili v prid, da s svojim veseljem na zemlji ne zgubimo nebeškega veselja, in da s svojim trpljenjem na zemlji odslužimo trpljenje za uni svet, katerega bi morali pretrpeti zarad naših grehov ali sceloma, ali, če ne do celega, vsaj deloma! Za našo smrtno uro pa, o Marija, mati usmiljena! nam sprosi od Jezusa to milost, da nas bo takrat smrt našla tako pripravljene za večnost, da bomo tudi mi s pobožnim Simeonom lahko rekli veselega srca: Zdaj spustiš svojega hlapca, Gospod, po svoji besedi v miru — da se preseli k tebi, svojemu Stvarniku, Odrešeniku in Posvečevalcu med izvoljeno družbo presrečnih prebivalcev nebeških! O božja Mati, Mati milosti! Marija! s teboj vred praznujemo danes dan veselja, dan žalosti! Oh, pelji nas enkat ob roki v srečno deželo zveličanih, v kateri se ne obhajajo nobeni drugi prazniki razuu praznikov veselja, presrečni prazniki veselja brez konca in kraja. Amen. t Jan. Škofič. Četrta nedelja po sv. treh Kraljih. I. Dvojni čolnič. Tisti čas je Jezus stopil v čolnič, in njegovi učenci so šli za njim. Mat. 8, 26. Čolnič, o katerem govori današnji evangelij, se je najprej peljal v viharji, potem pa ob lepem solncu čez gladino genezareškega jezera. Velik vihar je vstal na morji, beremo v evangeliji, tako da so valovi čolnič pokrivali. (Mat. 8, 24.) Ko je pa Zveličar z vsemogočno besedo zapovedal vetrovom in morju, je postala velika tihota, (Mat. 8,26) in kraalo je solnce svoje mile žarke sipalo na umirjeno gladino. Tukaj, predragi, imamo podobo človeškega življenja. Po pozeineljskem morji jadra veliko čolničev; kajti vsak človek je v nekem oziru čolnič, in življenje vsacega človeka je morska vožnja. In sicer jadrajo ti čolniči zdaj v nevihtah, zdaj v solnčni svetlobi, ker je že tako na svetu, da se nebo zdaj z oblaki prepreza in nalive vsipa, zdaj zopet svoje jasno obličje kaže in se prijazno smehlja. Tako se vozijo človeški čolniči; danes imajo grdo, jutri zopet lepo vreme, danes tulijo vetrovi in šumijo valovi, jutri se smehlja nebo in je pot mirna in solnčna. Pa na tem ni toliko ležeče. Poglavitno je in ostane to, da čolnič doseže svoj cilj: ali v viharni noči ali pa pri belem solnčnem dnevu, to je že vse eno. Ako si človeške čolniče bolj natanko ogledamo, se kmalo prepričamo, da ne jadrajo vsi proti istemu cilju: eni veslajo navzgor proti nebesom, eni pa navzdol proti peklu. In glede tega nam vsem velja vzdih sv. Avguština: Gorje nam ubogim, ki se vozimo po valovih neizmernega morja med viharji in brezni ne vedoč, ali bomo mogli priti v zavetje zveličanja. Proti kateremu cilju veslaš ti, dragi kri-stijan? V katerem čolniču se znajdeš ti, v nebeškem ali peklenskem ? To je imenitno vprašanje. Odgovor prejmimo danes. Ta dvojni čolnič si hočemo danes ogledati: 1. Nebeški čolnič so tisti, ki imajo Jezusa pri sebi; 2. peklenski čolnič so tisti, ki nimajo Jezusa pri sebi. I. Nebeški čolnič so tisti kristijani, kateri imajo Jezusa pri sebi t. j. kjer ima vera in ljubezen do Jezusa svoj prostor, človeško srce tedaj, katero v Jezusa veruje in ga ljubi, je čolnič, ki jadra proti nebesom. Te besede moramo še nekoliko bolj pojasniti. Nebeški čolnič so tisti kristijani, pri katerih se nahaja: 1. vera v Jezusa. — Ta vera je neizogibno potrebna vsa-cemu, kateri se hoče zveličati: zakaj edino le Jezus je rešitelj vesoljnega človeštva. Le on je pokazal po denašnjem evangeliju, da so mu pokorni vetrovi in morje, vseh učencev prizadevanje je bilo zastonj, ko se je oglasil on, so bili koj rešeni pretečega potopa. Zato stoji zapisano: V nobenem drugem ga ni zveličanja in nobeno drugo ime ni dano ljudem, da bi se zamogli zveličati. (D. ap. 4, 12.) Da, Kristus je Rešenik sveta: on sam je bil od Očeta v naš blagor poslan, on je dovršil odrešenje na sv. križu, on je satana premagal in greh odvzel; on je zapustil svoj evangelij in pomočke svoje milosti svoji namestnici, sveti katoliški cerkvi; in ko se je ločil z zemlje, da bi tudi nam pri Očetu stanovanje pripravil, je izročil ključe nebeških vrat sv. Petru, da bi nam ta odpiral vhod v nebeško veličastvo. — Ker je toraj le on za našo rešitev vse potrebno storil, sledi iz tega, da bomo le potem svoje zveličanje dosegli, ako bomo vanj verovali. Ta prvi in najpotrebnejši pogoj posnamemo iz sv. pisma. Tam se bere: Kdor v Sina veruje, ima večno življenje. (Jan. 3, 35.) Večno življenje pa pomeni večno blaženost. Čegar jadra tedaj goni vera v Sina božjega, tisti prav vesla in bo dospel do veličastnega cilja nebeškega. Ta obljuba se še večkrat nahaja v sv. pismu. Apostelj ljubezni sv. Janez (20, 31.) govori: Ta znamenja so pa zapisana, da verujete, Jezus je Kristus, Sin božji in da imate verujoči življenje v njegovem imenu. In na drugem mestu: To vam pišem, da veste, da imate večno življenje, kateri verujete v ime Sinu božjega. (I., 5, 13.) Zato so aposteljni tirjali kot poglavitni pogoj zveličanja vero v Jezusa Kristusa. Tako se pripoveduje (v apost. dej. 16, 31), da sta Pavel in Silas jetnišničarju, kateri se je zgrudil k njunim nogam in vprašal: „Kaj moram storiti, da bi se zveličal?" odgovorila: „Veruj v Gospoda Jezusa in se boš zveličal ti in tvoja hiša." Kdor tedaj veruje v Jezusa, ta se znajde v nebeškem čolniču ter se pelja proti pravi domovini. In ne sme se dati oplašiti, ne sme malodušen postati, ako se tudi semtertje vzdigujejo viharji, ki pretijo čolnič pogubiti. Ravno takrat se mora toliko zaupljivejše ozreti na svojega Zveličarja, zakaj akoravno on ob spanji to dopusti, vendar le budi, on v hudi sili vselej pomaga. Kolikokrat tudi pravičnega objame vihar hudih strasti, kolikokrat skušnjave vznemirjajo njegovo dušo, da zdaj in zdaj preti utoniti. A kdo ga reši? Na to nam odgovori najboljše zgled iz življenja sv. Katarine Sijenske. Enkrat so jo obsule strašne skušnjave, da je bila podobna čolniču, ki ga peneči valovi mečejo semtertje ; že je mislila, da se bo zdaj in zdaj v njih pogreznila. Ko pa ponehajo, se milo pritoži Jezusu, kod da je hodil, dokler je ona bila tako hudo skušana. Ljubeznjivo jej Kristus odgovori: „V tvojem srcu sem bil, jaz sem te obvaroval, da se nisi potopila." Da, če imamo Jezusa v čolniču, potem se nam nikdar ni treba bati. Mi jadramo k pravemu cilju. Jezusova vera nam vselej dfl najboljše pripomočke na roko, najslajšo tolažbo. Kako, predragi, ali imamo mi to Jezusovo vero? Enoglasno mi bodete odgovorili: „I)a, mi verujemo v Jezusa!" — Blagor vam, moram odgovoriti, ako verujete, kajti pod banderom Jezusove vere se čolnič vozi proti nebesom. Ali pa tudi resnično in živo verujete v Kristusa? Živo verovati se pravi, s popolnim prepričanjem, brez vseh dvomov in pomislekov verovati; resnično verovati se pravi, trdno in neomahljivo verovati, tako da si pripravljen za to sv. vero vse pretrpeti — zaničevanje, posmehovanje, obrekovanje in preganjanje; vse žrtvovati: čast, zdravje, premoženje, da, celo življenje, ako bi bilo treba, kakor so storili verniki prvih časov. To se pravi v Jezusa verovati in če se ga v takem smislu oklenete, potem blagor vam, vi bodete prejeli cilj svoje vere, zveličanje duš. (I. Pet. 7, 9.) 63 Nebeški čolnič so tisti, pri katerih vlada 2. ljubezen do Jezusa. — Kakor je vera podlaga prihodnjega blagra, vendar sama še ne pripelje v nebesa. Kajti tukaj velja aposteljnova (I. Kor. 13, 2) beseda: Ko bi jas imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. K veri mora ljubezen pristopiti, v svojem čolniču moramo zraven bandera sv. vere še bandero ljubezni do Jezusa razobesiti in potem gre vožnja proti nebesom. A to mora biti bandero prave ljubezni do Jezusa. Prava ljubezen je pa ljubezen v dejanji in v resnici (I. Jan. 3, 18), prava ljubezen je tista, o kateri je Kristus govoril: Ako me ljubite, spolnujte moje zapovedi (Jan. 14, 15), o kateri je sv. Janez rekel: To je ljubezen, da božje zapovedi spolnujemo (I. 5. 3). In tako ljubezen moramo seboj v čolnič vzeti, t. j. mi si moramo prizadevati, božjo voljo spolnovati, zakaj ne tisti, ki pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kdor stori voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo. (Mat. 7, 21). Iz tega vidimo, da kdor Jezusa ljubi, t. j. kdor dejanjsko spol-nuje njegovo voljo, tisti se vozi proti nebesom. In kako stoji z vami, kristijani moji? Ali ste vselej sv. ljubezen v svoj čolnič vzeli, ali jadrate naprej pod zastavo ljubezni? Vsi bodete odgovorili: „Ljubimo Gospoda Jezusa iz vsega srca.“ Toda vprašati moram: Ali je vaša ljubezen tudi čista, kakor zlato? Le takrat je čista, ako ne obstoji samo v besedah in zunanjostih, ampak v dejanjih in žrtvah in si prizadevate sv. evangelij spolnovati. Le oglejmo si bolj to reč. Zveličar zahteva od nas ponižnosti, ker pravi (Rim. 12, 16): Nikar si visokih reči ne domišljajte, ampak držite se nizkih. Ali ste pa vzeli seboj v čolnič to čednost, ali ste iz srca ponižni, ali ni že tolikrat prevzetnost ostrupila vašega srca? Gospod tirja krotkost, ker pravi: Spodobno živite po poklicu, h kateremu ste poklicani ... s vso krotkost jo. (Efež. 4, 1.) Ali ste pa krotkost vzeli v svoj čolnič in ne marveč nestrpljivosti? — Gospod zahteva usmiljenosti, ko pravi: Vsak naj ljubezen in usmiljenje ukazuje svojemu bratu. (Cah. 7, 9.) Ali ste pa vzeli v svoj čolnič usmiljenje, ali ni vaše srce tolikrat trdo in neobčutljivo do bližnjega? — Gospod tirja čistost, ko pravi: Greh naj ne gospoduje v vašem umrljivem telesu, da bi služili njegovemu poželenju. (Rimlj. 6, 12.) Ali ste pa vzeli nedolžnost v svoj čolnič, ali ni že zdavnaj zvenela bela lilija čistosti? — Gospod zahteva miroljubnost, ko pravi: -Ako jr, mogoče, kolikor je pri vas, imejte mir s vsemi ljudmi! (Rim. 12, 18.) Ste li pa vzeli miroljubnost v svoj čolnič, ali niste že sami tolikrat kalili miru? — Gospod zahteva treznost, ko pravi: Varujte se, da vaša srca ne bodo preobložena v požrešnosti in pijanosti! (Luk. 21, 84.) Ali ste pa vzeli treznost v svoj čolnič, ali niste že mnogokrat preobložili svojega telesa z nezmernostjo? — Gospod zahteva pravičnost, ko pravi: Nihče naj predaleč ne stopa in svojega brata v nobeni reči ne goljufa. (I. Tes. 4, 6.) Ali ste vzeli pravičnost seboj v čolnič, ali se ni prijelo nikdar kaj tujega blaga vaših rok? Blagor tistim, ki morejo reči: „Da, tako je!“ Blagor vam, če ste ponižnost, krotkost, usmiljenost, čistost, miroljubnost, treznost, pravičnost, če ste sploh sveto ljubezen vzeli v svoj čolnič: potem je to nebeški čolnič, vi imate Jezusa pri sebi in se vozite proti pravi domovini. II. Peklenski čolnič so tisti, ki nimajo Jezusa pri sebi, t. j. pri katerih vera in ljubezen do Kristusa nima prostora, človeško srce, kateremu vere in ljubezni do Jezusa manjka, je čolnič, ki jadra proti peklu. Če to raztegnemo, vidimo, da so peklenski čolnič tisti, 1. pri katerih ni vere v Jezusa. Slišali smo že, da je Jezus edini rešitelj človeštva. Zato se bo gotovo pogubil tisti, kateri tega edinega rešilca zavrže, t. j. kateri v Kristusa ne veruje. Tega nas uči sv. pismo: Kdor je Sinu neveren, ne bo življenja videl, temuč jem božja ostane nad njim. (Jan. 3, 36.) Kdor tedaj ne veruje, se bo pogubil, jeza božja ga bo zavrgla. To je določni nauk razodenja božjega, za to ni nobenega dvoma. Zveličar sam nam je najboljši dokaz, ker je on to izgovoril in o njem velja: Nebo in zemlja bodeta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. (Mat. 24, 35.) Kdor tedaj v Jezusa ne veruje, ta je že sojen (Jan. 3, 18) in ta obsodba pogubljenja se bo spolnila v tistem trenutku, ob katerem se nesrečni človek s tega sveta v večnost preseli. Tamkaj bo zaklical božji sodnik brezvernežem: Jaz vas ne poznam. (Luk. 13, 27.) Poberite se spred mene v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angeljem. (Mat. 25, 41.) O strašna osoda! Ali pa ta osoda ne zadene mnogoterih? Ali jih ni mnogo, ki nimajo vere v Jezusa? Ni nam treba omenjati vseh tistih, ki živč še v malikovalstvu ali judovstvu; govorimo le o tistih, katerih glava je maziljena s sv. oljem. Najdemo brezverneže in slaboverneže. Mnogo jih je, ki so od dobrih katoliških starišev rojeni in so po sv. krstu vstopili v občestvo svetnikov: mnogo jih je celo, ki so svojo mladost Bogu posvetili in res njemu služili, a pozneje po zapeljevanju in po slabih izgledih, po strupenih časnikih in knjigah bili zapleteni v dvome ter slednjič zgubili vso vero. Žalibog, da se takih krivo omikanih le preveč nahaja, ne samo po mestih, ampak tudi že po trgih in semtertje po vaseh, ker rajše vsakemu šušmarju verjamejo, kakor pa oznanovaleu božjih naukov. Kaj bomo rekli o tacih, kam jadra njihov čolnič, gotovo ne proti nebesom, ampak proti breznu, kjer večni strah prebiva. (Job. 10, 22.) Še več se pa nahaja slabovernih in napol verni h. Ti nečejo vse vere popustiti, nasproti še brezverstvo popolnoma obso-jujejo, — pa nimajo popolne, odkritosrčne, priproste vere, kakor jo sv. cerkev zahteva. Verujejo sicer v Jezusa in njegov evangelij, pa le toliko, kolikor jim ugaja in dopada, kar pa se z njihovim posvetnim mišljenjem ne vjema, pa zavržejo in nočejo o tem slišati, kako cerkev uči in razlaga. Ta napolvera sedanjih dni je še bolj nevarna, kakor popolno brezverstvo. In taki slaboverneži, v kakem čolnu se znajdejo? Gotovo ne v nebeškem, marveč jadrajo proti peklenskemu breznu, kjer gori maščevalni ogenj, kateri bo nasprotnike požrl. (Hebr. 10, 27.) Peklenski čolnič so tisti, pri katerih se ne najde 2. ljubezen do Jezusa. — Po božjem razodetji je ta ljubezen do Jezusa potrebna, da kdo zveličanje doseže; kdor te ljubezni nima, zapade večni pogubi. To posnamemo iz mnogo izrekov sv. pisma, kjer se grešnikom z večnim pogubljenjem žuga; kajti grešnik ravna s tem, da greši proti ljubezni in se med sovražnike Zveličarjeve postavi, da on križa na novo in ga zaničuje, kakor uči sv. Pavel (Hebr. 6, 6). In takih izrekov, ki grešniku z večno pogubo prete, je veliko v sv. pismu. Pleve — grešnike — bo Bog sežgal z neugasljivim ognjem. (Mat. 3, 12.) Angelji pojdejo venlcaj in bodo odločili hudobne iz srede pravičnih in jih bodo vrgli v ognjeno peč. (Mat. 13, 4-9.) K tistim, ki bodo stali na levi strani, bo sodnik govoril: Poberite sc spred mene, vi prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angcljem. (Mat. 25, 41.) Pa ne samo sploh, tudi posameznim grešnikom se žuga pogubljenje. Zakaj apostelj (I. Kor. 6, 9. 10.) piše: Nikari se ne motite! Ne nečistovalci, ne malikovalci, ne prešestnilci, ne mehkužni, ne nečisti s svojim spolom, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne prcklinjevalci, ne roparji ne bodo posedli božjega kraljestva. Kdor so tedaj znajde v čolnu pregrehe, ta se je podal v peklenski čolnič in se vozi proti pogubi. Ali pa število tacih nesrečnežev ni veliko? O koliko se jih znajde v čolnu pregrehe in hudobije! Koliko jih jadra v čolnu na- 5 puha, koliko v čolnu nevoščljivosti, koliko v čolnu nečistosti, koliko v čolnu nezmernosti, koliko v čolnu sovraštva, koliko v čolnu krivičnosti. Zares široka so vrata in prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, kateri po nji noter hodijo. (Mat. 7, 13.) Koliko tacih peklenskih čolničev se vozi po morji časnega življenja! In zmirom bolj in bolj se oddaljujejo od večne ljubezni in zmirom bolj in bolj se oddaljujejo od rešitve in zveličanja. In zmirom bližje prihajajo deželi pregnanstva in obupnosti in zmirom bližje prihajajo neizrekljivi nesreči, in zmirom bližje zijajočemu prepadu, dokler se vanj ne zvrnejo ter jih objame neskončno gorje. Tako se zgodi vsem velikim in nespokorljivim grešnikom, da se spolnijo besede apostelj-nove (I. Kor. 16, 22): Ako kdo ne ljubi Gospoda našega, Jezusa Kristusa, naj bo odločen. Zakaj kdor ne ljubi (Boga), ostane v smrti (I. Jan. 3, 14) za vekomaj. Za sklep se vprašaj, kristijan! ali se morda voziš v tem peklenskem čolnu? Ako nimaš Jezusa pri sebi, t. j. ako ti manjka vere vanj in ljubezni do njega, potem se res znajdeš v tem nesrečnem čolnu. Ako se ne meniš dosti za Boga in le s pregrešnim svetom držiš, ako le greh na greh nakladaš, potem se voziš v peklenskem čolnu. In ti bi hotel še nadalje v tem čolnu ostati, dokler se zasliši klic: Zemlja, suha zemlja, toda kraj žalosti in teme, ko več ni nobene rešitve?! In glej, morebiti je že mera milosti in število tvojih grehov kmalo dopolnjeno in se bo tvoja duša tirjala od tebe. (Luk. 12, 20.) Zatorej zapusti ta nesrečni čoln in se podaj v nebeški čolnič. To se lahko zgodi s tem, da se spreobrneš, da se v zakramentu sv. pokore z razžaljenim Bogom spraviš, da se v zakramentu ljubezni zopet z Jezusom zediniš ter mu obljubiš ne-omahljivo zvestobo. In če imamo Jezusa pri sebi v živi veri in goreči ljubezni, potem se nam ni bati nobenih nevarnosti, vsem viharjem bo on zapovedoval ter jih pomiril in naš čolnič bo srečno prijadral k obrežju uebeške domovine. Amen. Ant žlogar. 2. Zaklad mirne vesti. Mat. 8, 24. Vvod. Prijetna je bila v začetku vožnja, o kateri nam današnji sv. evangelij pripoveduje. Pa nestanovitnejše reči ni, kakor je morje in človeška sreča. Naenkrat se vzdigne grozovit vihar, ki žuga ukon-čati rahli čolniček .... Aposteljni, vajeni čolnarji, se upirajo zoper viharjev sile, a vse zastonj, — omagujejo, obupujejo. Jezus pa v sredi med obupnimi in zdihujočimi — mirno počiva in spi! Poglejte tu podobo dobre vesti. Tako sladko lahko vsak počiva v naročji božje previdnosti, kdor ima dobro in mirno vest ter vsled tega trdno zaupa na svojega najboljšega Očeta v nebesih. — Govorim danes o dobri vesti in rečem: dobra vest je 1. velik zaklad, 2. zaklad, katerega lahko vsi imajo. Izpeljava. I. Po raznih potih si ljudje sreče iščejo, a v tem so si vsi edini, da prava sreča je le tam doma, kjer je mir in zadovoljnost v srcu. Ni ga veselja čez veselje srca. (Sir. 30, 36.) Toraj je dobra in mirna vest najdražji zaklad v življenji in v smrti. Bobra vest razveseljuje šive, tolaži umirajoče. (Sv. Bonav.) 1. V življenji, a) Obvaruje brezštevilnih britkosti, ki jih greh za seboj vodi. Kakor gre senca za telesom, tako spremljajo grehi dušo in jej predstavljajo storjeno hudo. (Sv. Bazil.) Od tod prihaja nepokoj in strah .... Grešniki nimajo miru. (Iz. 48, 22.) — Pisala krivica je kakor na oba kraja oster meč. (Sir. 21, 4.) — Grešnik v sebi nosi svojega rabeljna, ki ga neprenehoma trpinči in trga. (Krizost.) . . . Mislite na Adama: po storjenem grehu se trese >n skriva za grmovje. — Mislite na Kajna: po bratomorstvu vznemirjena vest mu ne da nikjer več pokoja: Glej izženeš me danes iz dežele in skrival se bom pred tvojim obličjem, nestanoviten in bežen bom na zemlji in kdorkoli me dobi, me bo ubil . . . Mislite na Anti-j o h a: Spanje je zbežalo od mojih oči, omagal sem in srce mi je upadlo od skrbi. In rekel sem svojemu srcu: v koliko stisko sem prišel in v kolike valove žalosti, v kateri sem zdaj, jaz, kateri sem bil vesel in ljubljen v svoji mogočnosti. — Zdaj se spominjam, kar sem storil hudega v Jeruzalemu .... Spoznam tedaj, da me je zavoljo tega zadela nadloga, in glej, od velike žalosti konec jemljem v Ptuji deželi. (I. Mak. 6, 10—13.) — Mislite na Judeža: grizenje hude vesti ga jo gnalo do obupnosti . . . Mislite na milijone drugih grešnikov: po dnevi in po noči jim huda vest ni dala miru; spati niso mogli, jesti se jim ni ljubilo ... Ali mislite sami nase: kdaj je 5* izgini! raj iz vašega srca? Kdaj se je vselila trpka grenkost v vašo dušo? . . . Vsega tega ne pozna, kdor ima dobro vest, — na trdi klopi sladkejše spi, ko grešnik na mehki pernici. b) Dobra vest daje pogum v nevarnostih. Ze kralj David je prepeval: Ne bomo se bali, ko bi se tudi zemlja gibala in se gore prestavljale v sredo morja. (Ps. 45. 3.) Toraj ho bi tudi po smrtni senci hodil, se ne bom bal hudega. (Ps. 22, 4.) — Mornar, ki ima dobro vest, se tudi viharja ne vstraši, . . . vojščak z dobro vestjo je tudi v najhujšem boji brez strahu . . . usmiljena sestra se ne boji kužnih bolnikov, . . . tudi navadni poštenjak ni v prevelikih skrbeh, naj neusmiljena smrt še tako oblastno hodi okrog njega . . . Obvaruj, kar je znotraj, pravi sv. Avguštin, in ne boš se bal tega, kar od zunaj pride. c) Dobra vest še le daje srcu pravo veselje. Priča nam je zopet sv. pismo in skušnja nekdanjih in sedanjih dni. Dobra vest je že nekak predokus nebeškega veselja. David: Kako obilna je tvoja sladkost, o Gospod, ki si jo pripravil njim, ki v te upajo. (Ps. 30, 20.) Sv. Avguštin: Veselje dobre vesti je paradiž . . . Kdor ima dobro vest, ušiva v britkostih več veselja, kakor s slabo vestjo v sredi veselic. — Le poglej nedolžnega posla, poštenega delavca, kako veselo prepeva pri svojem težkem delu in kako sladko spi -po prestanem trudu. Ozri se na svetnike, kako radostni so bili v sredi najhujših bridkosti . . . Kdo je prestal več težav in preganjanj, kakor sv. Pavel in vendar ves vesel kliče: Poln sem tolažbe, preobilno veselje imam pri vsi naši nadlogi. (2 Kor. 7, 4.) — Še več trpljenja, o Gospod, še več trpljenja! je večkrat klical sv. Frančišek Ksaverij z radostnim srcem. In kako veseli so šli mučenci v najhujše trpljenje, v najgrozovitejšo smrt! ... V resnici: Pravičnega nič ne žali, naj se. mu prigodi karkoli si bodi. (Preg. 12, 21.) 2. V smrti. Neprecenljivo vrednost dobre vesti bomo pa še le na smrtni postelji prav spoznali. a) Takrat nas ne bo znal nihče tako potolažiti, kakor dobra ve ga boš potlej posekal. (Luk. 13, 8. 9.) To nerodovitno drevo smo mi grešniki, božja pravica nas hoče posekati in v ogenj vreči; božja milost se pa za nas poteguje in nam sprosi odloga. Tako nam da "°g spet en dan, en mesec, eno leto in nas opominja sedaj po pridigarjih in spovednikih, sedaj po stariših in po zgledih drugih kri-8Hianov, naj se tesno oklenemo Njega. To je skusil sam na sebi tudi Sv- Avguštin, zato pravi: O Gospod, jaz sem se oddaljeval zmiraj ho1) od 'Tebe, Ti pa me nisi odvrgel od sebe! Kristijanje! Ako pa Bog po svoji prizanesljivosti sega tako glo-in tako blagodejno v naše življenje, ali naj mar tolika milost nič ne gane našega srca ? Oh, kdo bi imel tako kamenito srce, bi se najprej iz vse svoje moči dostojno ne zahvalil Bogu zato, k('r je doslej ravnal z nami tako prizanesljivo! Hvalite Gospoda, ker ■> si veliko žita, mrve in drugih reči skupaj spravil, marveč bo od i-ebe hotel vedeti: ali si tudi kaj veliko dobrih del za dušo nabral? ~~ Ne bo te Gospod toliko spraševal, ali si na svojem polji pridno Pospravljal trnje in plevel, ampak bo hotel vedeti, ali si tudi za njivo svoje vesti skrbel in jo čistil osata in trnja hudobij in pregreh, ^b takem preiskovanji bi se pa vendar le utegnilo primeriti, da je marsikateri bolj ali manj pasel duhovno lenobo. In da bi se v prihodnje te duhovne lenobe bolj varovali, bom danes o njej kaj Več spregovoril. Če hočem o duhovni lenobi govoriti, moram najpoprej povedati, kaJ je duhovna lenoba, ter pravim: Duhovna lenoba je mlačnost, mrzlota, vnemarnost v božjih rečeh, t. j. v takih rečeh, katere zade-Vai° čast in pa zveličanje naše duše. To je jako nevarna bolezen naše duše, katera je že marsikaterega ne le ob časno, marveč celo °b večno življenje pripravila. Če je pa duhovna lenoba naši duši tako nevarna, kaj vam moreni pač druzega svetovati, kakor to, da se je, kolikor le mogoče, °&>bamo; zraven pa skrbimo, da smo pridni delavci v vinogradu Gospodovem. Današnji sv. evangelij nam pove priliko o vinogradu in 0 delavcih, — in kaj je ta vinograd druzega, kakor naše srce, — ali naša duša? Delavci v vinogradu smo mi vsi, — in kakor se mora vinograd obdelovati, tako mora tudi vsaki izmed nas v vinogradu svoje duše delati. — Vinograd pa potrebuje veliko skrbnega obdelovanja, ker žlahten sad rodi. Se žlahtnejši nebeški sad kakor vinograd mora naša duša obroditi, zato se pa mora še toliko bolj skrbno njeno obdelovanje vršiti, ker ona mora nebeški sad obroditi. Iz vinograda se mora najpoprej kamenje pobrati in pospraviti, ravno tako se mora iz duhovnega vinograda naše duše kamenje greha in hudobnih navad in strasti pobrati in čisto potrobiti, drugače se človek kmalu na takih grudah spodtakne, in veste, kam pade? V pekel! — Iz vinograda se mora najmenj trikrat v letu plevel potrebiti in zemlja zrahljati, — tudi njiva naše duše mora vsaj trikrat ali štirikrat na leto biti opleta z zakramentom sv. pokore; vsi pregreški in vse napake se morajo pri spovedi izruvati in zemlja naše duše se mora z zakramentom sv. rešnjega Telesa omečiti, porahljati in pripraviti, da žlahtni sad lepih čednosti obrodi. Vinska trta mora biti z močnimi palicami podprta in nanje naslonjena, da jo vsaka sapa ne vrže in k tlam ne povezne, — tudi naša duša mora močno podporo imeti, da je grešne sape ne premagajo; naša duša se mora opirati na palico žive vere in trdnega zaupanja. Katera duša se trdno ne drži podpore naukov sv. vere, bo kmalu od kužne sape pohujšanja, zapeljivosti premagana. — Vinograd mora solnce obsevati in ogrevati, da sad obrodi, — tudi naša duša se mora ogrevati na gorkem solncu milosti božje, da bo mogla kaj sadu obroditi; brez milosti božje se ne more nič dobrega storiti. — Ob trgatvi delavci z veseljem pobirajo sladki sad vinograda in ga v hram skupaj nosijo, — tudi sad duše bodo nebeški delavci, božji angelji, z veseljem pobrali in ga radostno nesli v nebeški hram sv. raja. — Kakor se pa utegne prigoditi, da še tako dobro obdelan in oskrbljevan vinograd ne bo sadu prinesel, ker so ga pokončali nepredvideni mrazi, slana, slaba vremena ali celo toča, — tako tudi, glejte, vse dobro v duši pokončajo mrzlota in mlačnost ter vnemarnost, in jo ob ves sad pripravijo: ta mlačnost, ta mrzlota v dobrem, sem pa rekel, se imenuje duhovna lenoba, ali lenoba v službi božji! — To je pa greh, katerega Bog posebno črti. O takih mlačnih kristijanih sv. pismo tako govori: Ker nisi ne gorak in ne mrzel, marveč mlačen, te bom pljunil iz svojih ust. — Kakor se slina ven pljune, in potem še z nogo pohodi, da se komu ne studi, tako bo tudi Bog z mlačnim storil; od sebe ga bo pahnil in ga na večno zavrgel. Kateri neki pa so tisti nesrečni, ki imajo to bolezen duhovne lenobe?—To so prvič tisti, kateri malo molijo, pa še tisto kratko molitev le z ustmi opravijo, srce pa je mlačno do Boga, toraj tudi do molitve. Nobenkrat jim ni tako dolg čas, kakor takrat, ko je treba moliti; tu se jim zdeha, so dremotni in večkrat tudi celo zaspijo, to se jim zgodi doma pri molitvi pa tudi v cerkvi. — Kakoršen pa je kristijan pri molitvi, tak je tudi pri božji besedi — mlačnega srca se božja beseda ne prime — prazno srce je k službi božji prinesel, prazno zopet domov nese in še tega ne ve povedati, o čem je bil sv. evangelij. In take zadevajo besede sv. pisma, katere je Gospod rekel delavcem: Kaj stojite tukaj leni celi dan? Med take nesrečne, kateri so s kužno boleznijo duhovne lenobe navdani, se tudi tisti štejejo, kateri se nečejo potrebnih resnic svete vere naučiti. Od leta do leta, namesto več—manj znajo, *n svete nauke s tem izgovorom opuščajo: Saj se ne bom nič naučil, po kaj bi hodil. To je znamenje, da je srce do božjega podučenja vse mlačno, celo mrzlo, in ta mlačnost naredi, da človek ves Gospodov dan len brez dela stoji. Na bolezni duhovne lenobe tudi tisti bolehajo, kateri malo k e d a j svojo vest izprašujejo, še manjkrat pa svojo vest s pravo, čisto spovedjo očistijo, to so tisti, kateri se spovednice hoje, kakor da bi bila kužna, in komaj enkrat na leto svojo spoved opravijo, pa ne, da bi bili svojo vest očistili, ampak, da se morejo skazati, da so bili pri spovedi; taka duša pa mlačna in lačna ostane •n vedno huje boleha na kužni bolezni duhovne lenobe in njo zadevajo Gospodove besede: Kaj stojiš celi dan len brez dela? Zadnjič so od duhovne lenobe tudi tisti okuženi, kateri sicer kakšno dobro delo store, pa vse z nejevoljo, vse le prisiljeni, nimajo nobene vneme za dobra dela. Tak se posti, pa le z godrnjanjem, le zato, ker mu jesti ne dajo. Tudi včasi kaj vbogajme da, P» se berača ustraši, ko ga še le od daleč priti vidi; — svojemu bližnjemu kaj dobrega stori, pa ne iz ljubezni do Boga ali pa do bližnjega, ampak le, ker se mu neče zameriti — ali pa zato, da bi mu potlej mogel desetkrat povrniti. Kaj je to druzega, kakor lenoba v dobrih delih, brez katerih pa Gospod ne bo plačila delil. Ti, glejte, so tisti nesrečni, kateri za kužno boleznijo duhovne lenobe bolehajo, ti so tisti nesrečni, o katerih Gospod govori, da niso ne gorki ne mrzli, ampak mlačni, in on jih bo iz svojih ust v'on pljunil. Bratje moji, kako strašno bi bilo, ko bi se kateremu izmed nas kedaj tako zgodilo; in da se res kateremu ta nesreča ne primeri, naj ne odlaga več se precej v vinograd svoje duše podati in pridno delati ; naj se spomni: koliko ur je že v svojem življenji zamudil, — od sedaj zanaprej pa naj nobene minute več ne zamudi delati za po-boljšanje svojega življenja. Odslej radi in pridno molimo, pa ne le z ustmi, ampak tudi naše srce naj ve za našo molitev; — božjo besedo hočemo vselej pridno poslušati, jo ohraniti in po nji živeti, naj bo naše veselje; pogosto čistimo svojo vest od madežev pregreh z zakramentom sv. pokore, hranimo jo s presvetim rešnjim Telesom, da bo imela v sebi večno življenje; telesno hudo nagnenje s postom krotimo, da nas ne bo zapeljevalo in premagovalo, — nobene priložnosti ne zamudimo svojemu bližnjemu dobro storiti. — Res, da bo nam sicer pri tem delu vroče prihajalo in butara našega stanu nas bo premagovala, pa le pogumno na delo, če je tudi delo težko, saj bo pa tudi plačilo, katero nam bo enkrat delil, obilno. Delajmo tedaj vsakateri v svojem vinogradu in stanu, v katerega nas je Gospod poklical, skrbimo za svoje zveličanje, dokler je dan, zakaj pride noč, ko ne bo delati več moč. Amen. Janez Potočnik. Druida predpepelnična nedelja. I. Vodilo krščanskega življenja. (Po naJnovejSi encikliki.) Sedaj pa hočemo, kakor ljubeči oče svojim otrokom, govoriti vsem kristi-janom in s prijazno besedo posamezne opominjati, da posvečujejo svoje življenje. Leona XIII. okrožnica „Exeunte annou. Sv. oče Leon XIII. so božične praznike ob koncu slavnosti svoje zlate maše izdali vsem katoličanom prelepo pismo in zdi se mi potrebno, da s to krasno okrožnico duhovni vsaj v glavnem obsegu seznanimo tudi svoje vernike. V drugih svojih pismih so sv. Oče večinoma razpravljali težavne, ne lahko umljive nauke, namenjene bolj omikanim in učenim, v tem pismu pa sami pravijo, da hočejo govoriti kakor ljubeznjivi oče svojim otrokom vsem kristijanom, ter opominjati s prijazno besedo vsacega posameznega, da svoje življenje posvečuje od dne do dne. Veselilo je sv. Očeta, da se je ob zlati maši papeževi po vsem katoliškem svetu pokazala tako živa vera, vdanost in ljubezen do rimske stolice, ki je podlaga in steber resnice. Ta slavnost je pokazala, da nied katoličani še ni izumrla sveta vera, in to je bilo sv. Očetu v največjo radost. Vendar, pravijo sv. Oče, človeku kristijanu vera sama še ni zadosti; res je sicer, da brez vere ne more nikdo Bogu dopasti, a to še ni zadosti, da kdo le veruje, ker vera brez del je mrtva. Del toraj, življenja po naukih sv. vere treba; na tej podlagi si človeštvo zida svojo večno pa tudi časno srečo. K temu pa je kristijanom pred vsem potreba dvojnega: 1. duha zatajevanja in 2. duha molitve. Kdor se stanovitno vojskuje zoper človeške strasti in kdor v tem boju išče pomoči pri Bogu v molitvi, tisti in samo tisti bo zmagal in prejel venec plačila pred vsemogočnim sodnikom. Prelepo nam ta dvojni nauk pojasnjujejo sv. Oče v svojem pismu, toraj zvesto poslušajmo. I. Ako hoče kristijan stanovitno živeti po naukih svete vere, •nora pred vsem zatajevati svojo k slabemu nagneno natoro; tega pa mnogi, mnogi kristijani nečejo. 1. Ozrimo se namreč po svetu okrog in videli bomo, da se mnogo ljudi s svojim življenjem ne ravna po zapovedih božjih in da za sedanje ljudi prav posebno veljajo besede sv. Janeza; Vse po svetu 1* poželenje mesa, poželenje oči in napuh življenja. (1. Jan. 2, 16.) Mnogi namreč ne pomnijo, odkod da so, za kaj so odločeni, in zato obračajo vse svoje misli in želje le posvetnim rečem in služijo stvarem, katerim bi morali gospodovati. Ker pa le v časnih rečeh iščejo svoje sreče, zato tako silno hrepene po denarju, si ga pridobivajo tudi krivično in se ne menijo, celo zaničujejo potrebne, odtod izvira mogočen napuh, ki neče biti pokoren nobeni postavi in sebičnost se 'menuje prostost. Žal, da so dandanes predsodki in slabi vzgledi tako omehkužili mnoge kristijanu, da se skoro sramujejo krščanskega imena in življenja, da se sramujejo očitno moliti, v nedeljo k maši in ob gotovih šaših k spovedi iti. In hujšega si za kristijana misliti ne moremo; temu je krivo, da so mnogi mlačni, da jim je vse dobro, ali pa so Popolnoma sprijeni. Kristusa in njegovih naukov se svet sramuje! Nemočni ljudje, kje pa hočete najti svojo srečo, katero upanje vam še 0stane, ako se nehate hvaliti z mogočnim imenom Jezusovim, ako n°čete stanovitno živeti po naukih Kristusovih? Takih je mnogo na svetu; toda temu se ni čuditi, koliko pa je tudi zapeljivcev med nami. Fred vsem nam je omeniti, pravijo sveti Oče, brezbožnih in nenravnih iger po glediščih; v tem oziru tudi pri nas ni skoro nič bolje, tudi pri nas se nenravnost šopiri v gledališču in tudi brezbožnost sili na dan, ko bi jo pustili; zato je splošno veljavno, da naj verniki nikar ne hodijo v gledališče ne nemško in ne slovensko, ker to so priložnosti v mnogotere pregrehe. Dalje pravijo sv. Oče, zapeljujejo ljudi slabe knjige in časniki, ki zasramujejo čednost in poveličujejo pregreho. Vi veste, kakošne so javne šole po svetu; kadar bi bilo najbolj potrebno v mlada, dovzetna srca vcepati resnice sv. vere in jih uriti v duhovnih vajah, tedaj mnogokrat molčijo nauki sv. vere. In kolikor višje so šole, toliko slabše je za učence; vse zidajo učenjaki le na svojo pamet, na božje razodenje pa se ne ozirajo; učijo, da ni nobenega razločka med človekom in živaljo, da, celo Boga — Stvarnika mnogi taje. Taki nauki pa so napačni, zato je tudi grenak njih sad. Kajti, ako ni Boga, ako ni duše, ako ni po smrti ne plačila ne kazni, potem ima človek le eno dolžnost: kolikor mogoče prijetno si vstvariti svoje življenje. Cernu pokoren biti, čemu delati, če se brez dela, s tatvino in postopanjem boljše živi? Kaj postave, zbero se vsi nezadovoljneži skupaj, zgrabijo za orožje in se upro postavi in začne se velika prekucija, kakoršna je bila pred sto leti na Francoskem in na kakoršno se pripravljajo tudi sedanji brezverci. 2. Kje je zdravilo, kje je pomoč zoper grozečo nesrečo? Kje drugod, kakor pri Bogu, saj Bog je vse vzbudil v življenje in v srečo vstvaril ljudstva na zemlji. (Modr. 1, 14.) Kje drugod, kakor pri Jezusu, ker v nobenem drugem ni izveličanja? (l)j. ap. 4, 12.) Kristus se mora zopet naseliti v naše življenje; Kristusovemu življenju mora podobno postati naše življenje; kakor se je Kristus ustavil z besedo in vzgledom pregreham svojih vrstnikov, kakor je on sam sebe zatajeval, poniževal do smrti na križu, tako moramo zatajevati sami sebe tudi mi, in ako sploh ljudje to store, potem bo bolje na svetu. Ne povpraševati, kje dobomo denarje, da gremo po veselicah, ampak zatajevati se in rajše v dobre namene obrniti denar, to zahteva od nas sveta vera. To seveda ni prijetno, ni lahko; toda ali je bilo našemu Odrešeniku lahko in prijetno trpeti in umreti sramotne smrti na križu? Ali ni celo on sam trepetal pred svojim trpljenjem na Oljski gori? Ja, ako bomo prijetno iskali na svetu, potem le slovo dajmo Kristusu, kajti tisti, ki so Kristusovi, so svoje meso križali s strastmi in željami vred. (Gal. 5, 24.) Zato oni. ki mehkužno žive in se boje vsacega trpljenja in truda za Boga, niso Kristusovi, kristijau pa naj zatajevanje (odmiranje) Jezusovo nosi na telesu. (2. Kor. 4, 10.) Težave pri tem človeku dela posebno poželjivost, ki je ostala v naši natori po svetem krstu, kakor uči vsakdanja skušnja in kakor govori cerkveni zbor tridentinski: Da pa v krščenih ostane poželjivost ali snov zanjo, prizna in veruje ta sveti zbor. Ker Va poželjivost ostane zaradi boja, ne more škodovati onim, ki vanjo ne privolijo, temveč sc ji z milostjo Jezusa Kristusa možato ustavljajo ; nasproti pa bo kronan, kdor se bojuje v dobri vojski. (Sess. V. can. 5). 3. Vsakdo toraj je dolžan vojskovati se zoper svoje napake in kolikor več jih ima, toliko bolj pazljiv mora biti, da ga ne premagajo. Težak je ta boj, a a) plačilo zmagovalca je nezmerno. Človek namreč, ki se stanovitno bori zoper strast, nekako pridobi zopet prvotno človeško čast in vrednost, kakoršno je človek užival pred storjenim grehom. To namreč je za človeka postava in red, da duh gospoduje telesu, da strasti vodi pamet in premišljenost, kdor toraj ne služi strastem, tak je v resnici prost na vse strani. Težak je boj, a b) mi ga ne bomo prvi in sami bojevali. Kristus lam je v tem prelep vzgled. On namreč bi bil lahko brez trpljenja Potolažil jezo svojega Očeta in spravil ljudi z razžaljenim Bogom, a °n tega ni storil, on je raje trpel in vsem svojim učencem prelep vzgled zapustil, da kakor je on storil, tako tudi mi storimo. In kaj Je gnalo apostole in druge učence Kristusove po svetu? Kaj jih je podpiralo v trudu in trpljenju? Kaj krepilo v mučeniški smrti? ali ne prepričanje, da hlapec ni več, kakor njegov gospod, da ako so Kristusa Preganjali in morili, preganjali in morili bodo tudi njegove učence? II. Toda živeti po naukih krščanske vere človek ne premore iz lastne moči, zato treba pomoči od zgorej, od Boga, in zato je pred vsem potrebna molitev. Zakaj pobožna molitev se po besedi sv. Avguština dviga nad svetove in kliče iz nebes božje usmiljenje. Zoper zalezovanje satanovo, zoper poželjivost je molitev najbolje orožje. Molite, da ne padete v skušnjavo! (Mat. 26, 41.) Kristus sam nam je v tem prelep vzgled: Prečul je noč v molitvi k Bogu (Luk. 6. 12.) 'u svoji daritvi blizo, molil je tem silneje. (Luk. 22. 43.) 1. Res, naših slabosti bi se nam ne bilo treba toliko bati, ko bi bolj goreče molili, zakaj Bog nas rad usliši, saj on želi našo srečo. °n sam nas nagovarja, da radi molimo: Povem vam, prosite in bote Prejeli, iščite in našli bote, trkajte in odprlo se vam bo. (Luk. 11, 9.) pri tem On hoče zakrivati svoje božje velečastvo, kaže se nam dobrega Očeta, da bi se s toliko večjim zaupanjem obračali do njega. Ako vi, dasi ste hudobni, veste dati dobre darove svojim otrokom, koliko bolj bo dal vaš Oče, kije v nebesih, tistim, ki ga prosijo. (Mat. 7, 11.) Ni čuda, da iz tega vzroka sv. Janez Krizostom primerja moč molitve z močjo božjo; kakor je namreč, pravi, Bog vse vstvaril s svojo besedo, tako tudi človek doseže od Boga z molitvijo vse, kar hoče. Ees, ni ga boljšega pomočka Boga potolažiti in od njega potrebnega si izprositi, kakor je molitev. V molitvi namreč se duša naša nekako loči od telesa, od posvetnega in se bliža Bogu; tu zagleda Boga v njegovem neskončnem velečastvu, sebe pa v svoji brezmejni nizkosti. Zato sama sebe v prah ponižuje pred Bogom in se slabotni z vso silo oklepa svojega Stvarnika, svojega Očeta. In to ponavlja dan za dnevom. Kdo bi ne spoznal, da prošnje takega človeka rad usliši Bog, ki ponižnim daje svojo milost. Zato, kristijani, radi molimo, a molimo pobožno; duša, srce, glas in telo, vse naj moli, moli z besedo, moli z dejanjem, z spolnovanjem zapovedi Gospodovih, saj molitev je povzdigovanje duha, človeka k Bogu; povzdiguj se vsaki dan k njemu v gorečih molitvah, da se vzbudiš v njegovem naročju, ko ti tukaj ugasne luč življenja! 2. Zakaj pa, predragi, mnogi kristijani tako malo ali celo nič ne molijo? Pač zato, ker jim manjka žive vere, odločnega verskega prepričanja. In zakaj jih živi toliko brez vere? Zato, ker nečejo vedeti, da je vera dar božji, da treba toraj za ta dar prositi, zato toraj, ker ne molijo. Vidite toraj, v kako tesni zvezi da ste vera in molitev, kako ste nam obe potrebni. Oklepajmo se toraj tesno vere in molitve tudi v naših brezvernih časih, v časih brez molitve, v časih, ko so odstranili zlato vodilo: „Moli in delaj!" in je nadomestili z glasilom: „Vživaj in veseli se!“ Molimo radi, ker molitev nas približuje Bogu, delajmo radi vsak po svojem stanu, trpimo, zatajujmo se, saj to so znamenja, na katerih bo Bog spoznal svoje zveste podložne. 3. Kar pa velja posameznim ljudem, to velja tudi skupnim državam ; tudi države so pod oblastjo božjo in vladajo prav in srečno svoje verne, ako se v svojih postavah držijo naukov Kristusovih; brez nauka Kristusovega ni pravice in brez pravice ne obstoji nobena država za dolgo časa. Pravica, beremo v pregovorih (14. 34.) povzdiguje ljudstvo, greh pa tira ljudstvo v nesrečo. Zato je potrebno, da se vsak posamezni kakor tudi države ozirajo na sveto cerkev, katera hrani nezmotljiva nauke Kristusove, zato treba, da njo poslušajo, da poslušajo namestnika Kristusovega, ki v njegovem imenu svetu govori in oznanuje božje nauke. Toda kako se godi katoliški cerkvi? Ne le, da je mnogi ne poslušajo, celo zaničujejo, zadirajo se vanjo in jo preganjajo, zakleli so se, da jo hočejo končati. Toda, pravijo sv. Oče za katoliško cerkev se mi prav nič ne bojimo in se ne moremo bati, zakaj ona je zidana na skalo in peklenska vrata je ne bodo premagala; toda po pravici se mi bojimo za toliko neumrjočih duš, katere tirajo take zmote v pogubljenje; bojimo se za one države, ki so se odvrnile od Boga, ki mislijo, da so varne, ker se naslanjajo na orožje svojih vojakov, a so v največji nevarnosti. Nič ni cerkvi enakega . . . Ali ni vsak poginil, kdor je cerkev napadel? Cerkev pa presega nebesa. Tako silna je moč cerkve, da napadena zmaguje, da nastavljene ovire premaguje. Bori se, a ne pade, vojskuje se v hudem boju, a premagana ni. (Sv. Jan. Krizost.) Ako je ta božja moč v pregrehah ostarele in v praznoverstvu sprijene pagane rešila, zakaj bi sedaj ne mogla privesti človeštva na pravo pot? Preteklo leto, pravijo papež proti koncu svojega pisma, pokazalo nam je, da se sveta vera zopet oživlja v srcih katoličanov. Naj bi bila to prva iskra, ki naj se razžari v mogočen plamen! Ta plamen naj s korenino vred sožge zlobo, naj premeni človeštvo ter je pripelje na pravo pot. Mi pa, ki nas je Bog v tako hudih časih postavil za krmarja katoliške cerkve, mi svojo dušo in svoje srce povzdignemo z zaupanjem na božjega vodnika, ki nevidno vodi ladijo sv. cerkve. Ti Gospod, vidiš, kako vsepovsod divjajo viharji, kako šumi in grozi morje z resnimi, velikanskimi valovi. Zapovej, prosimo Te, morju in valovom. Daj ljudem pravi mir, katerega najdejo, ako so pobožni, ako so pravični do svojega bližnjega in ako sami sebe zatajujejo, da vsem strastem ukazuje pamet! Ti veš, da je vojska naše življenje na svetu, ker boriti se nam je proti dušnim sovražnikom od mladosti do smrti; napolni nas z duhom zatajevanja, v teh bojih krepčaj z močjo molitve in potem se boja ne bomo bali, ker Ti (Gospod) opazuješ vojsko in pomagač človeku, da zmaguje; omahujočega krepčaš in venčaš zmagujočega. (Cf. Aug. in Ps. 32.) Tako nas verne katoličane vnemajo sv. Oče za krščansko življenje; oklenimo se teh naukov, spolnujmo jih, saj to so isti nauki, kakor jih je Kristus oznanoval svojim poslušalcem v njih in v naše »zveličanje! Amen. And. Kalan. 2. Družba sv. Mohora. Sejalec je šel sejat svoje seme. Luk. 8, 5. V svoji okrožnici, ki se začenja z besedami „ob bližajočem se koncu leta“, Leon XIII. svarijo svoje vernike pred mnogimi zapeljivci, kateri skušajo ljudi odtujiti Bogu, veri in poštenemu krščanskemu življenju. Izmed mnogih drugih zapeljivcev sv. Oče v prvi vrsti imenujejo slabe časnike in knjige. — V našem času, ko znajo ljudje sploh brati, ker je povsod veliko novih šol, se knjige in časniki vedno bolj množe. To so spoznali sovražniki svete vere in zato so začeli že davno izdajati knjige in časnike, v katerih zasmehujejo sveto vero, se norčujejo iz cerkvenih obredov, duhovnov itd. ter s tem širijo brezvernost in razuzdanost med narode. Pri Nemcih, Francozih, Lahih itd. je silno veliko takih brezbožnih knjig in časnikov. Tudi pri nas med Slovenci so nekateri poskušali po istem potu strup razširjati med naš dobri narod, a se jim je le deloma obneslo; spoznali so, da med Slovenci niso ugodna tla za brezverske časnike in knjige. To pa je za ljudstvo dosegla pred vsem družba ali bratovščina sv. Mohora, ki v tolikem številu in tako po ceni razširja leto za letom samo dobro, podučno in pošteno berilo med ljudi, da si nikdo ne upa z njo tekmovati. Družba sv. Mohora je toraj za nas prevažnega pomena in zato je prav in vredno, da vam vsako leto saj enkrat o koristi te bratovščine spregovorim. — Ako sv. Oče sami opominjajo verne, da naj bero le dobre časnike in knjige, je to tudi nas duhovnov dolžnost. Ozrimo se letos nazaj in poglejmo, kaj nam je družba dala lansko leto, poglejmo naprej, kaj nam obeta za prihodnje, spoznali bomo, da družba svoje obete natanko spolnuje, in da je vredna, da pristopi in se vpiše vanjo vsak, kdor le more in kdor spozna veliko korist, ki jo imajo udje od družbe. I. Mohorjeva družba je cerkvena bratovščina, ki ima namen z dobrimi katoliškimi bukvami podpirati pobožno in lepo obnašanje in ohranjevati katoliško vero med slovenskim ljudstvom. V to bratovščino sme vstopiti vsak katoliški kristijan, ki naj moli vsak dan Očenaš in češčena Marijo in zraven pristavi besede: Sveti Mohor, prosi za nas Boga! — to naj odmoli v ta namen, da se katoliška vera sploh, posebno pa med slovenskim ljudstvom ohrani in razširja; seveda to ne veže pod grehom; potem naj vsak ud vplača en goldinar za družbine knjige, ki so gotovo vsako leto trikrat toliko vredne. Kot dobiček ima vsak ud popolni odpustek pod navadnimi pogoji: a) kadar pristopi družbi, b) ob smrtni uri, c) na god sv. Mohorja in celo osmino in mnogo nepopolnih odpustkov; deležen je vseh svetih maš, ki se opravljajo v namen te družbe in zraven teh duhovnih milosti prejme še šestero lepih knjig. Verni Slovenci te dobičke spoznavajo, zato se jih leto za letom več vpisuje in zadnje leto jih je štela družba 41.552, res ogromno število za naš maloštevilni, razkosani slovenski narod. 1. Ker je Mohorjeva družba cerkvena bratovščina, zato obrača posebno skrb za izdavauje dobrih, nabožnih bukev in ravno te posebno ugajajo pobožnim bralcem in ravno zaradi teh družbo duhovniki tudi v cerkvi na prižnici priporočamo, ker nam pomaga sejati seme svetih naukov v srca vernikov in nam s tem lajša naše delo in množi število zvestih katoličanov. V tem duhu je delovala družba tudi lansko leto in gotovo se v>am je prikupila z lepimi knjigami, ki jih je lani izdala. Ker pa ni dovolj, da ste vi samo vpisani v družbo, da imate njene bukve, ampak ker je treba, da jih tudi prebirate, zato bo prav, da si jih, posebno nabožne, natančneje ogledamo, da jih bodete s toliko večjim pridom *n veseljem prebirali. 2. Glas, katerega je lani posebno krepko družba povzdignila, velja nam vsem, glas: Hodi za Kristusom! ker je izdala prelepo knjigo Tomaža Kempčaua. O tej knjigi je želeti, da bi bila v vsaki krščanski družini, in da bi se prebirala, če mogoče vsak večer vsaj eno poglavje, gotovo pa vsaj o nedeljah in praznikih zvečer pred ali po skupni molitvi. V tej knjigi nas pobožni pisatelj opominja, naj spoznavamo sebe, v ta namen premišljujmo radi svoje poslednje reči, imejmo pred očmi življenje Jezusovo, zatirajmo nerodne strasti, vklanjajmo se previdnosti božji in naše srce bo sprejemljivo za ljubezen božjo. Da pa ko ložje dosežemo, uči nas Kerapčan, da nastopimo kraljevi pot križa, kakor ukazuje Jezus sam vsacemu kristijanu, rekoč: Kdor hoče za Menoj, naj zataji sam sebe, zadene svoj križ in hodi za menoj, zato o« pozabimo, da treba nam po mnogih težavah hoditi v božje kraljestvo. Kdor pa hoče to stanovitno izpolnovati, mora sleči po besedah apostolovih starega človeka in si mora prenoviti svoje srce z ljubeznijo, ki naj prešinja in spremlja vsa njegova dela; to ljubezen do Boga Pa okuša človek prav posebno pri sv. obhajilu in zato nam Tomaž Kempčan tako milo govori o zakramentu sv. Rešnjega Telesa in nas kako prijazno vabi, da bi radi prejemali ta sv. zakrament in združeni z Jezusom v sv. obhajilu že nekoliko okušali radost, ki nas čaka v nebesih pri Bogu. 3. Za Kristusom hoditi je namen vsakemu kristijanu na tem svetu, in zato je potrebno, da večkrat premišljujemo, kaj storiti, da bi ta svoj namen dosegli in poseben dober pripomoček zato je knjiga „Hodi za Kristusom!“ Prebirajte toraj radi to knjigo, ako mogoče vsaj vsak dan eno poglavje, premišljujte o njem, da se ohranite vedno v edinosti z Bogom, kakor vas to uči Marija, katere čast vam opisuje druga lepa knjiga, ki ste jo lani prejeli: »Življenje Marije Device in sv. Jožefa." V tej knjigi prebirate, koliko in kako krasnih cerkev je posvečenih Mariji v slavo, koliko je posebno izvoljenih krajev, Marijinih božjih potov, kjer se slavi Marija pomočnica kristijanov. In ako se vprašate, odkod Mariji tolika čast in moč? Odtod, ker o njej pravi sv. pismo, da je ob smrti Jezusovi stala pod križem, daje toraj stanovitno hodila z Jezusom ne le tedaj, ko je slovesno jezdil v Jeruzalem na cvetno nedeljo, ampak da je tudi z njim mrla pod svetim križem. Zato toraj je nje slava in moč tolika, ker je zvesto nosila svoj križ in hodila za Kristusom. 4. In tako je tudi z ljudmi sploh, tako je z vsakim posameznim človekom. To nas uči zgodovina človeštva, kakor se prepričujemo iz knjige „0 b č n a z g o d o v i n a“, katero nam podaja družba Mohorjeva že mnogo let. Kaj je bil vzrok grozni francoski prekuciji pred sto leti in vsem iz nje izvirajočim nesrečam za človeški rod? Ljudje so se uprli Bogu, niso hoteli hoditi po poti zatajevanja za križem Kristusovim, so križe odstranjevali in rušili, a s tem tak križ naložili, da so pred njega težo v grehih ginili in umirali. — Enako se godi posameznim družinam in ljudem, kakor nas prepričujejo povesti, katere nam podaja Mohorjeva družba v svojem koledarju in svojih priljubljenih »Večernicah". Tako nas je družba lansko leto s klicem „Hodi za Kristusom", z vabilnimi in svarilnimi vzgledi klicala na pot, po kateri nam je hoditi, ako želimo doseči raj večnega plačila. Poslušajmo nje glas, radi prebirajmo nje knjige! II. Kdor pa hoče stanovitno za Kristusom hoditi, to se pravi, njegove nauke izpolnovati, njegove vzglede posnemati, treba pred vsem, da dobro pozna njegove nauke in vzglede, da mu je znano Jezusovo življenje. 1. K temu bo tudi naša družba pripomogla v letošnjem letu, ker nam naznanja v svojem vabilu, da hoče letos svojim udom po- - dati knjigo: Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa po besedah sv. evangelistov. V teh bukvah bo skupno in v lopi celoti popisano celo življenje Jezusovo, kakor ga nam popisujejo štirje evangelisti. Ker mi še nimamo ljudstvu primerne prestave sv. pisma nove zaveze, in ker nam nedeljski evangelji pripovedujejo le nekatere posebno važne odlomke iz življenja in delovanja Jezusovega, zato bo Slovencem ta knjiga posebno dobro došla. Kar bo pa dajalo tem bukvam še posebno vrednost za ljudstvo, je to, da bode pred vsakim poglavjem na kratko povedano, kaj da poglavje obseza in razlagali se bodo tudi tam zapopadeni nauki, in tako bo vsak bralec vse bolje razumel, kar bode bral. Kristijani, kaj bi pač moglo biti kristijanu milejše in dražje, kakor spoznavati in premišljevati življenje, govorjenje in delovanje Odrešenika našega Boga; tistega, ki sam pravi: Vzgled sem vam zapustil in dal, da tudi vi tako storite, kakor sem jaz storil? Kako namreč hočemo mi Jezusa posnemati, ako ne poznamo dobro njegovega življenja? Zato nam bodo bukve življenja Jezusovega kakor ogledalo, kjer bomo videli, kakošno mora biti naše življenje, da bo podobno življenju Jezusovemu. Prav toraj govori družba v svojem vabilu: Ako je knjiga „Hodi za Kristusom !J najlepša knjiga, kar jih je prišlo iz rok človeških, pa je „Življenje Kristusovo” najlepša božja knjiga, narekoval jo je namreč sv. Duh izvoljenim možem, ki nam opisujejo ljubezen in usmiljenje včlovečenega Sinu božjega v njegovem skritem in očitem življenju, kako je delal, učil, trpel in kako je bil nazadnje poveličan. Obe knjigi se med seboj vjemate; prva nas z besedo miče, druga pa z najsvetejšim vzgledom vleče za Kristusom Goditi po ozki poti, da se vdeležimo njegove večne časti. — Tudi o tek bukvah je želeti, da so v vsaki krščanski družini, in gotovo je, da bo ta lepa knjiga privabila zopet mnogo novih udov v družbo sv. Mohorja. 2. Tudi Marijini častilci in teh je posebno med vernimi Slovenci na tisoče in tisoče, bodo družbi zvesti ostali, ker jim bo nadaljevala v posebnem zvezku : »Življenje blažene Device Marije in nje ženina sv. Jožefa1*. Popisovala bo udom Marijina božja pota po Koroškem, po Kranjskem in po Primorskem, po samih domačih krajih, ljubljena božja pota v Velesovem, na Brezji, v Ljubnem, na Sveti Gori pri Gorici, na Trsatu itd. pridejo na vrsto; gotovo bodo ti popisi za- nimali verne bralce, posebno, ker so mnogi že sami videli te kraje, že morebiti na teh posvečenih krajih prejeli posebne milosti. Tudi ta zvezek bo med nami množil Marijino čast in slavo, pa tudi naše 7 98 zaupanje do nje bo vedno raslo. Da ta knjiga tudi po svoje pripomore, da bode tudi v prihodnje naš narod narod Marijin, zato treba, da se prav posebno ta knjiga razširi med nami in ljudstvu dokazuje resnico besed prelepe stare pesmi: Za Bogom častimo Marijo najprej! 8. Tudi za poduk in kratek čas, ki je potreben vsakemu človeku, bo »Družba" lepo poskrbela. »Občna zgodovina" nam bo kazala, kako je ljudstvo posebno na Francoskem postalo nesrečno, ker se je ločilo od Boga in od njegovih večno veljavnih zakonov, ker je zavrglo pravega Boga in samo sebe v osebi nesramne vlačuge posadilo na oltar; videli bomo v tej knjigi, kako je Bog pokoril to nesrečno ljudstvo, kako ga je dal v oblast samosilniku Napoleonu I., ki ga je tiral v krvave boje iz dežele v deželo, — tudi naši očetje so skušali oblast Napoleonovo, — da skusi, kako grenko je zapustiti Boga in brez Boga sreče iskati na svetu; spoznali bomo, da to ljudstvo še sedaj trpi kazni za grehe svojih očetov in da kazen božja res sega do četrtega rodu. Poleg tega nas bo „Družba“ učila in vedrila s svojimi »Večernicami" in svojim »Koledarjem". Kristijani, Bogu samemu je znano, koliko dobrega je Mohorjeva družba že storila med nami: koliko družin osrečila, koliko nedolžnih v kreposti ohranila in utrdila, koliko grešnikom oči odprla s svojimi lepimi knjigami. In reči moram, da je za me posebna tolažba, ko vidim, kako se med Slovenci razširjajo vsepovsod dobre poštene knjige, med tem, ko pri drugih narodih slabe knjige in časniki kakor povodenj preplavljajo cele dežele in kakor deroči hudourniki odnašajo seboj vero in čednosti od narodov. Tako kakor je bilo, bodi pri nas tudi v prihodnje! Zato pa bodi vsak izmed nas apostol, ki priporoča in razširja to bratovščino med svojimi znanci; vsak naj govori sebi in družim z besedami, katere je slišal in izpolnil sv. Avguštin: Vzemi in beri! Amen. And. Kalan. Hoiriiletična zrna. Prilike Gospodove. 23. Bogati mož. Luk. 16—21. Jezusov nauk obsega pač vse važniše zadeve človeškega življenja ustreza vsem njegovim potrebam; dve reči pa, se mi zdi, da Zveličar izmed vseh najbolj poudarja in največkrat ponavlja: ljubezen do bližnjega pa bogastvo. V svojem nauku posebno Prav živo razkazuje v primerah in prilikah, kako nevarno in pogubno je bogastvo za večno zveličanje. Tako tudi v pričujoči priliki, za katero mu je povod dal naslednji pripetljej: Nekdo iz množice mu je rekel: „Učenik! reci mojemu bratu, nuj deli z menoj dedščino.u On pa mu je rekel: „človek! kdo me je postavil sodnika ali delilca čez vaju?“ In jim je rekel: »Glejte in varujte se vse lakomnosti; zakaj nihče ne živi ob obilnosti svojega premoženja. Lahko si mislimo, kako zelo razžaljivo je bilo tako zahtevanje Za Jezusa. Jezus je kralj nebes in zemlje, — krono nebeškega kraljestva, čast in vžitek večnega, neizmernega bogastva ponuja ljudem, — zdaj pa pride posvetnjak in najvišjega Gospoda ne ve boljšega prositi, kakor razsodbo zaradi posvetnega imenja, in to celo zoper ~~ svojega brata! Glejte, kako nizkotno mišljenje, kakor bi prišel h kakemu advokatu. Zato mu Jezus dš tako rezen odgovor, vsem skupaj Pa nauk, naj nikar ne bodo lakomni, ker nihče ne živi ob obilnosti svojega premoženja, t. j. revež in bogatin sta si v tem popolnem enaka, da oba le toliko vživata, kolikor lakot in žeja zahteva, vse drugo bogatin spravlja na kup, mu toraj za življenje nič ne hasne, kakor bi ne imel. Krasno in pretresljivo pojasni Jezus svoj nauk še v tej le Priliki: Nekega bogatega človeka polje je obilno sadu rodilo. In je Mislil sam pri sebi rekoč: „Kaj bom storil, ker nimam, kamor bi svoje pridelke spravil?“ In je rekel: „To bom storil: podrl bom svoje žitnice in večje naredil, in vanje bom spravil vse, kar mi je Zrustlo in svoje blago. In porečem svoji duši: Duša! veliko blaga imaš spravljenega za prav veliko let; počivaj, jej, pij in bodi dobre volje /“ Bog pa mu je rekel: „Neumnež! to noč bodo tvojo dušo terjali tebe, kar si pa spravil, čegavo bo?u Tako je s tem, kateri si bogastva nabira in ni bogat v Bogu. V kratkih pa krepkih potezah vidimo tu določno naslikano po-r*°bo posvetnjaškega bogatinca. a) Prva poteza: On je že bogat, a j^dno še bogatejši prihaja. To je skoro brez izjeme lastnost vseh b°gatinov, da vedno bolj in bolj bogatijo ter svoje trdne blagajnice ln shrambe polnijo in po potrebi še razširjajo, b) Druga poteza: Bo- 7* gatina začne skrbeti. O, bogatinovo življenje ni lahko, ni srečno, marveč polno truda in skrbi. Poleg že poprej omenjene skrbi, ki se kakor klop drži bogatca, kako bi svoje premoženje pomnožil, mu vedno dela veliko preglavico tudi skrb, kam bi premoženje spravil in zaklenil, da bi bilo dovolj varno pred tatovi itd. c) Tretja poteza: bogatin misli le sam nase, kako bi sam dobro jedel in pil ter v razkošji preživel svoje dni, za bedo svojega bližnjega se ne zmeni in tudi za Boga mu ni mar. — č) Četrta poteza: bogatin živi bolj v prihodnosti, kakor v sedanjosti; le to prevdarja noč in dan, kako bo še v prihodnosti šaril s svojim premoženjem in v te svoje prihodnje namere je tako zaverovan, da ničesar noče dati za sedanje potrebe in da je tudi zaradi prihodnosti večkrat tako tesnoprsen, da si celo testamenta ne upa narediti. — d) Zadnja in v priliki najbolj značilna poteza pa je ta, da se bogatinee bolj kakor vsak drugi človek smrti prestraši. Ravno zato, ker je ves zaverovan v svoje premoženje, mu pride smrt nepričakovano, kadarkoli pride. In z napovedjo bližnje smrti se oglasi strašno vprašanje: Kar si spravil, čigavo bo? Da, kratko vprašanje: čigavo bo? ga zopet tako iz uma spravi, da se ne more pravočasno odločiti ter brez oporoke umrje, ali pa obilno premoženje tako razmeče, da se vsi čudijo. Kako bi se še le bogatin čudil, ko bi čez nekaj let mogel iz groba vstati in bi se mogel sam prepričati, čigavo je zdaj, kar je vse življenje s tolikim trudom in znojem skupaj znašal. Saj ste že sami poznali več bogatinov in veste, kako čudno se večjidel po bogatinovi smrti razmeče in raztepe s tolikim trudom nakopičeno bogastvo. Pa vse to, kar sem navedel, če tudi je vse resnega premisleka vredno, vendar še senca ni proti strašni, nepričakovani novici: Se to noč bodo tvojo dušo od tebe terjali! Kajti kadar se duša od človeka terja, terja se z dušo vred tudi račun — sodba! In ta sodba ima odločiti za vso večnost. Kako bo obstal bogatin in posvet-njak, ki na dušo in večnost ni nikdar mislil, marveč svoje srce na-vezaval le na časno blago in premoženje, katero je upal da bo še dolgo, dolgo vžival! Skušnja uči, da kolikor bolj je kdo v časno bogastvo zatopljen, toliko bolj se ustraši, kadar ga mora zapustiti in pot v večnost nastopiti. Ravno to hoče tudi Jezus zatrditi, ker pristavi opomin: Tako se zgodi s tem, kateri . . . ni v Bogu bogat. Ta beseda v Bogu bogat je za to priliko vendar tako lepo odbrana in vsakemu, tudi najpriprostejšemu umu tako jasna, da mi je ni treba še posebej razlagati. Komu ne pride takoj na misli Jezusov opomin: Zbirajte si zakladov v nebesih . . . Ker je pa glavna namera in posebni povdarek vso te prilike v tem, da v bogastvo in posvetno vživanje zatopljenega človeka na bližnjo smrt opomni, pomudimo se še nekaj tre-notkov pri tej tudi nam prekoristni misli. Prilika sicer pravi, da se je Bog sam oglasil in neposredno bogatinu naznanil zadnjo uro, vendar se v vsakdanjem življenju to le redkokrat zgodi, da bi Bog komu naravnost z jasno besedo napovedal prihod smrti; navadno se poslužuje druzih reči, ki nam dovolj glasno 'u razumno smrt napovedujejo. Milijone je napovedovalcev naše smrti, ki nam vsi — nekateri bolj glasno, drugi bolj tiho, vsi pa dovolj razumno — na uho kličejo: „0 človek, kmalu, kmalu boš umrl!“ Že šest tisoč let skoro stoji svet, milijone in milijone ljudi je bivalo na površju naše zemeljske krogle — vsi so pomrli in vsi ^ brezštevilni milijoni kakor en glas pričajo in kličejo: „0, človek! kmalu, kmalu prideš tudi ti na vrsto!“ Pojdi, prijatelj, na ceste in ulice; skoro slednji dan srečaš maš-nika s presv. rešnjim Telesom, ki neso umirajočemu bolniku poslednjo tolažbo, — srečaš pogrebce na poti proti pokopališču, ali pa vraču-Joče se že od tužnega svojega posla. Ali ne slišiš glasni opomin: »Pripravi se, v kratkem tudi tebe zadene!“ Oglej si proste in dragocene spomenike na pokopališči, ob cerkvenih stenah, na javnih prostorih, beri životopise ranjcib, — vse, vse te opominja: „Pripravljaj se, prav v kratkem pojdeš tudi si za njimi!“ Vsak grob, ki se — vselej pravimo „prezgodaj“ — odpre in zagrne preljube svojce, stariše, prijatelje, znance itd. tako pretresljivo kliče: „Glej, v kratkem bo tudi tvoje stanovanje tako!" Vsaka pošta prinaša žalostna naznanila o smrti ali pogrebu, če nc v pismu, pa v časnikih. Ali ni mar poštni rog tudi tvoj svaritelj, ki ti glasno trobi na uho: „Kmalu pojde tudi o tebi novica po svetu: Ni ga več!“ Hiša v kateri stanujemo, naš stan, naše ime, naše orodje, naše knjige . . . vse, vse nas spominja onih, ki so bili pred nami, pa l'li ni več med nami, kakor bi nas hotelo vprašati: „Čigavo bo vse ko? — Tvojo gotovo ne dolgo!“ Mladina, ta živa in vročekrvna mladina, ki pred našimi očmi kako hitro raste, ali se vam ne zdi, kakor bi nas hotela nestrpno priganjati: ,Naprej! umaknite se! Zdaj je naša doba, — vi ste obdelali !“ Brazde na čelu in sivi las na glavi tvojega vrstnika ti ozna-"jnjo: /Tvoja ura ni daleč!- Kdor ti pride srečo voščit k tvojemu godu, pride ti ob enem Povedat, da si se zopet za veliko stopinjo grobu približal. Noč pripoveduje dnevu in dan naznanja noči o tvojem življenju, rekoč: „Ta ne bo dolgo!“ Kajti z vsakim dnevom in z vsako nočjo Smo bližje smrti. Tam, kjer je bil začetek našega življenja, bil je ob eneni tudi začetek naše smrti, prva stopinja v življenje je že tudi Prva stopinja proti grobu. Kaj je naše življenje druzeya, kakor polsna smrt? vpraša sv. Gregorij. Plenice, v katere so nas otroke Povijali in prva posteljica zibelka nas že spominjajo naše poslednje Postelje v hladni zemlji in naše mrliške obleke, ki bo — naš poslednji delež na svetu. Zares, naše življenje je počasno umiranje, ker vsaka ^ra, vsaka minuta nas bližje večnosti pomakne. Vsak dan umiram, oi se tudi tu lahko tužnomilo potožilo s sv. apostolom Pavlom G- Kor. 15. 81.). — Štiri dobe štejemo v človeškem življenji, pa bi resničniše govorili, ko bi jih imenovali štiri smrtne postaje; k vsaka terja našo dušo od nas, t. j. vsaka nam zmanjšuje življenja moč in redki so, katere še le zadnja doba položi v grob, največ jib že poprej smrt pokosi. Res, kakor dolgost enega dneva, kakor kratke sanje je naše življenje in prav po besedi se sme reči vsakemu izmed nas: Se to noč bodo tvojo dušo od tebe terjali!! Iz tega le bolj površnega in kratkega prevdarka je pač razvidno, da Jezus ni mogel onemu lehkoživcu, ki je ves v posvetnost zamaknjen in se za smrt kar nič ne zmeni, drugače reči. kakor da je neumnež, norec! Neumnež toraj je vsak, kateri si strastno kopiči pozemeljsko bogastvo, pa v Bogu ni bogat; neumnež je vsak. kateri se zanaša na svetno čast, pa pred Bogom nima veljave; neumnež je vsak, kateri se v časno uživanje in veselje tako utopi, da po večni nebeški radosti nima nobenega hrepenenja! Vse posvetno pojde tako hitro mimo, le bogastvo, čast in veselje v Bogu ostane vekomaj. 3?ogled na slovstvo. 1. Staroslovenski Jezičnik. JC n j i g a S1 o ve n s k a v dobi o d IX. do XVI. veka. Spisal J. Marn. XXVI. leto. V Ljubljani 1888. Velike osmerke str. 71. Ponatis iz »Učiteljskega Tovariša.« Slovenski razumniki, zlasti jezikoslovci zadnja leta radostno sprejmd vsacega »Jezičnika«, ki ga ob novem letu premarljivi naš pisatelj pošlje med svet. Letošnjega duševnega sinka Marnovega pa smo pričakovali posebno željno, kajti napovedoval nam je že lani gospod konzistorijalec, da bode v njem »zgradil vrzel med Knjigo staroslovensko IX. pa novoslovensko XVI. veka in dal tako Knjigi Novoslovenski znanstveno podlago«. Bil je pisatelj mož-beseda: danes imamo pred seboj slovstveno zgodovino dobe staroslovenske! In koliko Slovanu prevažnega, zanimivega nam podaje knjiga na malem prostoru. V gospodu Marnu lastni je-droviti pisavi nam v letošnjem Jezičniku govori o prvotni domovini Slovanov, o njihovem prihodu v Evropo, o takratnem družinskem in narodskem življenji pa njih verstvu, o slovanskim rodovom lastnih imenih nekedanjih in sedanjih in slikovnem pismu starih Slovanov, o njih pokristjanjenji, zlasti o slovenskih vero-vestnikih sv. Cirilu in Metodu in kar sta Slovanom spisala. Pripoveduje nam dalje učeni g. profesor o raznem mnenji o postanku Glagolice in Cirilice, o različnih jezikih slovanskih in kako so jih razvrstovali Dobrovsky, Šafafik, Miklošič, o razmeri staroslovenščine k sedanjim jezikom slovanskim. Dalje iz letošnjega Jezičnika izvemo o osodi staroslovenščine v Panoniji, med Cehi, Poljaki, Slovenci, Rumunci, Hrvati, Srbi, Bolgari in Rusi; slišimo o slovstvu glagolskem in cirilskem, o spomenikih staroslovensko-panonskih in nepanonskih. Govori nam dalje gospod Marn o prvih buditeljih staroslovenske vede: o Dobrovsky-ju, Kopitarju, Vostokovu, Šafafiku, Hanki. Hanušu, Schleicherji, Grigoroviču, Vuku, Gaji, Miklošiču, Jagiču in drugih. Slednjič nam govori pisatelj o Brizinskih spomenikih ter njih slovstveni zgodovini, zapopadku, besedi in pisavi, pa še o nekaterih novoslovenskih starih spomenikih pred XVI. vekom. Pač zelč dobro bo služil ta »Staroslovenski Jezičnik« zlasti učiteljem slovenščine po srednjih šolah; z njim v roki jim bo lahko kazati svojim učencem zgodovino pa lepoto častitljive matere — staroslovenščine. Zanimala pa bode *®jiga vsacega omikanega Slovenca, ki hoče poznati slovstveno zgodovino svojega rodu. Gospodu pisatelju pa želimo krepkega zdravja, da bi nas tudi v prihodnje še razveseljeval z nadaljevanjem Jezičnikov novoslovenskih, katere je letos zopet pričel v »Učiteljskem Tovarišu« z zanimivo razpravo: ,,Svitoslav i Danica'4. Kdor pomni, da je bila poleg »Novic« Slovencem »Zgodnja Danica« dokaj let edino slovstveno glasilo, uvidel bode, kako važna je »Danica« v novejšem slovstvu slovenskem, koliko zaslug ima za našo književnost Svitoslav — Luka Jeran. In kdo bi nam mogel točneje o tem poročati, kakor prof. Marn, ki je bil od nekdaj zvest sotrudnik »Danici«. Naprodaj je »Staroslovenski Jezičnik« v Katoliški Bukvami v Ljubljani po k gld. izvod. A. Z. 2. „I)oin in Svet44. Zabavi in pouku. Mesečen list. Izdaja in vreduje dr. F. Lampe. Letna cena 2 gld. Mladi ljudje radi ber6 in večkrat je odgojitelj v zadregi, kaj bi zlasti bolj odrasli mladini v roke dal, da bi ne škodil, marveč ko-ristil. Za otroke imamo »Vrtec« in druge spise, a za bolj zrelo mladino še dozdaj eismo imeli primerno ubranega berila. Zato smo z velikim veseljem pozdravili lansko izdajo tacega lista in stavili smo nanj najboljše nade, ker je pričel svoje blagovito delovanje pod rokami tako blagočutnega, učenega in za vse dobro vnetega vrednika. Še z večjim veseljem pozdravimo prvo številko 11. letnika, ki nam vzbuja še lepše nade, nego smo jib začetkoma gojili. Vsebina tej številki ie- Smreka. (Pesem.) — Brata. (Novela.) — Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenj-skega. - Garibaldi. (Humoreska.) — Polh lišček. (Balada). — Vede v sedanjem času. ~~ 0 Spiritizmu. (Kritična študija.) — Šola in življenje. — Slovstvo. — Vadnica. Iz tega prvega lista vidimo, kako se bode napredovaje zopet letos še v večji meri družilo »utile dulci«. Lep prostor je odmerjen petju in pripovedovanju, a tudi teorija umetnosti si je zagotovila svoj delež. Je pa tudi res pri nas skrajni žas> da se leposlovna načela sčistijo, da hotš ali nehote ne zajdemo na kriva Pota. Poleg bolj učenih razprav o predmetih, za katere se zdaj zanima ves olikani ^t (glej: »spiritizem«) prinaša list še posebno obširne ocene domačega in dru-Zega slovanskega slovstva. Tukaj je še posebno zaželena ona prostodušnost in objektivnost, ki se le pregostokrat pogreša pri takih javnih ocenah na veliko škodo pravega okusa in edino prave prosvete. List je sicer namenjen v prvi *^ti že bolj bistroumni mladini, n. pr. v srednjih šolah, a ugajal bode tudi kancem sploh. Poplačajmo vrlemu vredniku preobilni trud z obilnim razširjeni lista. 3. „I)oinoljub“. Slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo. Vrejuje Andrej oalan. Kakor je namenjen »Vrtec« pričetnikom, »Dom in Svet« že bolj zavednim olikancem, tako »Domoljub« za naš ljubljeni narod sploh, za naše dobro ljudstvo. ’ kako mu privoščim tako hrano, kakor jo ta priljubljeni listič donaša; kako bi ^elel, da se razširja po vseh mestih, trgih in vaseh slovenskih, da pride do skrajne °^e ter vedri in blaži povsod srca slovenska! Vsak izmed nas ima gotovo voljo, aJ dobrega in koristnega storiti za svoj narod; naj toraj podpira po svoji moči ®,le> ki so zastavili um in voljo, da neutrujeno delajo za edino pravi napredek Guljenega naroda. Ako vsakdo svojo dolžnost stori, bode kmalu mogoče list k°vekšati in ž njim še več koristiti. Ljudem je treba le dopovedati in pokazali, L potlej gre samo ob sebi. Mali trucl, in ko bi zahteval tudi kake gmotne žrtve, bo obilno poplačan. 4. „Rimski katolik.“ Prvi tečaj. II. zvezek. Vrejuje in izdaja dr. Anton Mahnič. To z veliko marljivostjo in učenostjo pisano in vrejevano delo zopet gorko priporočamo. Obseg drugemu zvezku (str. 97—224) je: Rimski papež in prostost. — Več luči (o krščanskem idealizmu). — Katoliški liberalizem. — Pisma o vzgoji. — Nekonfesijonalna šola, vera, narodnost. — Črtica o ruski cerkvi. (Narodna prosveta. Ljudska šola.) — Pamet in sv. pismo o narodnosti. — O bistvu cerkve. — Listek: Iz dnevnika Štefana Hudulje. Židovstvo in framasonstvo. — Slovstvo: Gorazd. — Ogled po katoliškem in slovanskem svetu. 5. „Sveti Viktorin, skol' Ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec.“ Njegovo življenje in delovanje na podlagi najstarejših virov in po najnovejših pripomočkih. Pod tem naslovom spisal je letos knjigo veleučeni naš rojak častiti gosp. dr. Mihael Napotnik, c. k. dvorni kapelan, kn.-škof. konzistorijalni svetovalec Lavantski, ravnatelj c. kr. zavodu za višjo vzgojo duhovnikov pri svetem Avguštinu na Dunaji. Ker po tej knjigi povprašuje mnogo rojakov duhovnikov in posvetnjakov, kje da se dohi in po kateri ceni, naznanjamo, da se ta knjiga edino le dobi pri pisatelju in založniku: čast. gosp. dr Mihaelu Napotnik-u. Dunaj (I. Bez. Augustinerstrasse Nr. 7. — Augustineum) po 1 gld. 50 kr. Vsebina tej velezanimljivi knjigi je naslednja: Prvi del: Raznih pisateljev poročila o sv. Viktorinu. Poročila slovenskih pisateljev Krempla, dr. Muršca in Slomška; Macuna, Fekonje, dr. Križaniča in Lapajneta. — Poročila pisateljev posebič o Štajarji govorečih. Opomnje starega shematizma in Akvilina J. Cezarja, poročila Julija Cezarja, Simona Povodnja, Winklerna, Kleina, Raispa, Hofrichterja, Rečka in Popoviča. Poročila tujih pisateljev: Zedlerja, Jocherja, Goldwitzerja, Busseja, Buttlerja, Permanedra, Reuscha, Magona, Miillerja, Stadlerja, Gamsa, Kleymayerna, Huberja, Kronesa, Mohlerja, Zisslerja, Kirschla, Alzoga, Briieka in Kopallika. — Poročila najstarejših pisateljev: Sv. Optata, sv. Hieronima, Kasiodora, pisatelja »Dodatka«, Bede, Honorija, Tritemija, Siksta Senenskega, Baronija, Be-larmina, Labbeja, Janeza Lavnoja razprava o sv. Viktorinu. Dupin, Tillemont, Kavej, Natalis Aleksander, Furlatti, Tirin, Berti, Galandij, Sakareli, F. Makarij, Migne. Poročila rimskega martirologija, Uzuwarda, Vandelberta, Adona, Baronija in Turinija. — Drugi del: Življenjepis sv. Viktorina. Življenje sv. Viktorina-Mučeništvo sv. Viktorina. Sv. Viktorin, cerkveni pisatelj. Resnični spisi sv. Viktorina. Sv. Viktorina sholije k Janezovi apokalipsi. Sv. Viktorina Komentar za apokalipso Janezovo. Dokazi za avtencijo Komentarja. Sv. Viktorina dvomljivi spisi’ Sv. Viktorina neresnični spisi. Sv. Viktorin, kilijast. Sv. Viktorin branitelj svete cerkve zoper krivoverce. Rimski cesarji za Viktorinove dobe. Sv. Viktorina istodobni papeži in cerkveni pisatelji. Sv. Viktorina veljava s pogledom na sv. pismO’ Nastavek o Viktorinu, kot veščaku sv. pisma. Sv. Viktorina bogoslovni nauki’ Češčenje sv. Viktorina. Njegovi sveti ostanki. Najnovejši življenjepisec sv. Viktorina’ Rokopisi in izdave slovstvenih del Viktorinovih. Stranij ima ta knjiga 278. Nemški veščak sodil je o tej knjigi: »Das Werk ist so griindlich, dass es nur schade ist, dass dasselbe nicht in deutscher Sprache geschrieben wurde.« C. kr. Dunajska akademija znanosti namerava oskrbeti kritično izdajo spisov sijajnega učenjaka* Viktorina Ptujskega. Leta 1903 slavila se bode njegova 15stoletnica. — Založba „ Katoliške Bukvama". Tisk ..Katoliško Tiskarne"• Odgovorni vrednik: Ant. Kr žic.