J_J O p 1 S 1. Od Trsta, meseca julija. (Slovenski učitelji, združimo se!) Ko imajo naši kmetje kako važno občinsko delo, ne lotijo se ga kar tak(5 — brez nog, brez glave. Ees se jim večkrat slabo posreči ali celo ponesreči, pa očitati si ne morejo, da bi se bili prenaglili, da bi se ne bili resno pripravljali — po svojih močeh in po svojem razumu dovolj pripravili. Koliko časa preteče, predno najpriprostejša misel, porodivša se iz glave modrega gospodarja ali pridne gospodinje, prestopi v realno življenje! Potreba te ali one stvari ali naprave, njeno pomanjkanje in pogrešanje, želja po njej, razgovarjanje o njej v družini pri počitku, na polji pri delu, pri vodnjaku, pred cerkvijo in v krčmi ob nedeljah, pri različnih shodih, v občinskem zboru, posvetovanje z vaško inteligencijo, z izkušenimi izvedenci i. t. d. — vse to so različne faze, koje mora prvotna misel preiti, predno dospe do stvarnega uresničenja. Tako naši kmetje. In mi učitelji? Tudi mi si nimamo v tem oziru česa očitati. Pripravljali smo se za svoje zjedinjenje pač dovolj. Kedor se hoče tega prepričati, naj le vzame v roke našega »Učit. Tovariša«, osobito njegova sporočila o vsakoletnem zborovanji učiteljskih društev v Ljubljani. Koliko se je uže tii govorilo, predlagalo, debatovalo, sklepalo i. t. d. A s kakim uspehom? Usoda je nas Slovence uklenila mej dva mogočna, kulturna naroda. In prav ta neposredstvena dotika z mnogo bolj omikanima narodoma bi bila lehko ugodno vplivala na kulturni naš razvoj, ako bi tudi v življenji narodov veljalo prelepo kristijansko načelo: Ne delaj drugim, česar nočeš, da drugi tebi store. Po tem načelu naša soseda z nami nista ravnala in tudi ne bosta. Svojo omiko sta hotela uporabiti le v našo smrt in jo š e hočeta. Ta želja se jima ni izpolnila: Naš narod še živi! Ali nekaj sta dosegla: Neenak boj na življenje in smrt je zadržal nas Slovence v kulturnem napredku. Zaostali smo. To je kratka, a verna slika naše sedanjosti. — Vsak človek, vsak narod ima v svojem življenji dobo, ki je za njegov obstanek važnejša nego so druge. V taki važni dobi — mislim — živimo sedaj Slovenci. Svoji prosveti postavlja naš narod prav sedaj temelj. Prvi začetek je sicer uže storjen, ali le v nekaterih strokah. Marsikde pa še tega nimamo. In žal, da zadeva to tudi ono stroko, katero imamo mi učitelji gojiti: menim naše pedagogiško slovstvo. Ustvaritev slov. pedagogiškega slovstva je ona važna naloga, katera trka se silno močjo nam, slov. učiteljem, na duri, in zaradi katere nam je treba vse moči zbrati. Sedanje stoletje — pravijo — je stoletje napredka. Morda pa bi bilo bolje, ako bi rekli, da živimo v stoletji združevanja. Paktum je, da je dandenašnji napredek le posledica združevanja, in da ga ni človeka, kojemu ne manjka tega, kar imenujemo zdrav razum, da bi se drznil odrckati združevanju neizmerno, pravo nebeško moč. »V družbi je moč.« To je resnica, nepreklic- ljiva resnica sedanjega časa, za katero se nam ni bati, da bi nam jo danes ali jutri kedo proglasil za puhlo frazo. Preočiten dokaz so nam različne družbe in di-uštva, zveze in jednote, zadruge in skupščine. Zatorej slov. učitelji, združimo se! Združenje bodi naše goslo, naša volja! Združenje bode pa tudi naš odločilen korak, s katerim pristopimo od priprav k dejanju, k izvrševanju svoje naloge. Kakšno pa naj bode to združenje? Trojno! Združiti se moramo: 1. da si ustanovimo v domačem jeziku pedagogiško literaturo v lastno nadaljnje obrazo vanje, 2. da povzdignemo pričeto domače slovstvo za mladino na stopinjo primerno času, stvari in narodu, 3. da vzbudimo mej narodom in zunaj njegovih mej zaupanje in spoštovanje do svojega stanii. Po tem takem potrebujemo troje društev. Jedno društvo naj se bavi z izdavanjetn pedagogiških in metodiških knjig in drugih spisov, kateri utegnejo zanimati nas slov. učitelje. Drugo društvo naj skrbi, da dobi naša mladina v roke poučne in druge knjige, katere so po svojej vsebini in obliki primerne podpirati, dostavljati in spopolnovati šolski pouk ter buditi v mhidini veselje do čitanja v poznej.ih letih. Ti društvi naj zajemljeti torej svoje delovanje iz naših dolžnosti in pravic do šole in njene mladine. Tretje društvo slodnjič naj opira svoje delovanje na našo dotiko z narodom, državo, slovanskim iu drugim omikanim svetom, naj zadostuje našim dolžnostim ter varuje naše pravice zunaj šole. Ali naj si ustanovimo ta dništva na novo? Bog obvaruj! Imarao jih uže. In s tem je mnogo pridobito; kajti ni menda zlepa težavnejšega in sitnejšega posla, nego je ustanavljanje društev znova, osobito pa društev s tako obširnim delokrogom. Ona društva pa so: 1. »Pedagogiško društvo« v Krškem, 2. »Narodna Šola« v Ljubljani in 3. »Slovensko učiteljsko društvo« tudi v Ljubljani. »Pedagogiško društvo« jo najmlajše, a dokazalo je v kratkem času svojega obstanka živahno življensko raoč, in ako bode tako nadaljevalo, — in to bode, ako bodemo slov. učitelji hoteli — nadejati se smemo od njega najboljšega uspeha za našo pedagogiško literaturo, kar nam najlepše svedoči pred kratkim izdani I. »Pedagogiški letnik«. S to knjigo se nam podaja prvo celotno vzgojeslovje, pisano v našem jeziku. *) Našemu narodnemu ponosu bi — se ve — bolje ustrezalo, ako bi rnogli reči, da je ta pedagogika izvirna slovenska, a g. Gabršek je za sedaj bolje ugodil našim odnošajem iu potrebam s prevodom nemškega izvirnika. S tem je zagotovil svojemu delu gotovejšo prihodnjost. Mislimo si lehko — zakaj? Če tudi se nisem namenil oceniti »Pedagogiški letnik«, vender si ne morem kaj, da bi se pri tej priliki pohvalno ne izrazil o njegovom lepem in — z majhnimi izimami — pravilnem jeziku. Posebno pa velja to o Gabrškovem delu. In to je tudi nekaj za nas, slov. učitelje, ki za sedaj še gotovo ne pripadamo k »puristom« Preširnove »Nove pisarije«. Dobro de ušesu, ku sliši brati stavke, v kojih se ne »meče okoli« z besednim redom (osobito z breznaglasnicami) kakor neka žival z mehom. Pohvalno je, da zajemlje knjiga znanstvene izraze zvečine iz Cigalejeve »Terminologije«. Jedinosti je treba tudi v tem pogledu. — Z di-uge strani se mi pa ne vidi prav trgati samostojne stavke z odvisniki, osobito če so prvi kratki. Tako bi jaz stavku str. 151. (Istega leta so začele razne sovražne stranke, nasitivše se groznega vojskovanja, poganjati se za mir«.) in str. 160. (Tii se je v Slomšeku obudila ljubezen do slovenščine — tem bolj — ker se je v Sinji seznanil z ilirščino, — in do učiteljstva«.) določil nastopni red: »  sovražne stranke poganjati se za mir, nasitivši se « in » obudila ljubezen do učiteljstva in do slovenščine — tem bolj « i. t. d. Prav tako menim, da ne ugaja dobro našemu jeziku preobilica atributov pred satnostavnikom, in to tem manj, ako so ti atributi skrajšani stavki. (Primer naj izpustiml) V slovenščini ni dalje dobro krajšati sestavljene sainostavnike, n. pr. zemlje-, narodo-, prirodopisa (nm. zemljepisa, narodopisa, prirodopisa). To so malenkosti, a ker se po knjigah večkrat čitajo, hotel sem jih omeniti. — Jeden spis se mi ne vidi popolnem primeren za »Pedagogiški letnik«, in ta je g. Žavskega spis »Vzroki zasurovelosti mladine šoli odrasle in sredstva, kako pomoči tej žalostni prikazni«. G. Ž. je nameraval s tem *) Nadejati se smemo v kratkem času še kakega prirastka, in to izvirnega. G. prof. dr. Kos v Gorici skoro izvrši — kakor je slišati — izvirno pedagogiko za učiteljišča. Neki g. tovariš z Dunaja je baje izročil ali izroči rokopis svojega popularnega vzgojeslovja v izdajo odboru nMohorjeve družbc" v Celovci. G. prof. Ant. Zupančič objavlja kot prilogo ,,Duhovnemu Pastirju" izvirno pedagogiko, namenjeno v prvi vrsti našim gg. katehetom. Na ta način bi bilo torej za prvi začctek prcskrbeno za vzgo.jno obrazovanjo različnih vzgojnih faktorjev: šole, cerkve in družbe. ¦— Veseli nas, slov. učitolje, da jo začela tudi naša duhovščina nadaljevati pot, katero nam je oznamcnil nesmrtni naš Slomšek. Gotovo sc nc varaino, ako pričakujpmo, da sc naši duhovni sotrudniki poprimcjo šc nckega propotrcbjiega dela — preosuovu pouuuiL vciskih kujig, osobito katckizmov. Dopisnik, spisom od šole ali, recimo, od učiteljev odvaliti krivdo popačenosti sedanje mladine; on piše namreč: »Šola je moderni rovaš, na kateri se zapisujejo brez vsakega obzira in brez usiniljenja pregrehe sedanjega časa; šola mora biti večkrat tako zvani »kozel pregreh« (narod govori: jeruzalemski kozel), kadar si hočejo drugi stanovi človeškega društva »roke umiti« nad izprijenostjo današnje mladeži«. In ti »drugi stanovi« so — kakor znano — v prvej vrsti stanovi našega priprostega in poluomikanega naroda. Jako dvoumim pa, da bi imelo »Pedagogiško društvo« kakega člena, ali »Pedagogiški letnik« kakega naročnika iz teh stanov. Zato se drznem trditi, da je spis (ki je sicer vrlo dobro osnovan in kojega sem vsaj jaz z veseljera čital) zgrešil pravo pot, ter ostane — bojim se — »glas vpijočega v puščavi«. Kak ves drug učinek bi bil dosegel g. Ž., ako bi bil svoj spis izročil »Družbi sv, Moliora« v objavljenje. Seveda bi bil moral nekoliko preinačiti oni del, kder gov.oii o nravstvenej vzgoji v šoli. (Konec prih.) Iz Primorja. Konec julija. Letos je po toliko letih prvio, da so šole po mestih v našem Primorji sklenile šolsko leto ob istem času. Prejšnja leta smo imeli tri različne šolske sklepe: 30. junija v Pulji, 15. julija v Trstu in 31. julija po ostalih mestih. Uvela se je tore.j neka enoličnost v tej zadevi; le žal, da je nekoliko vsled tega zavladala še veča raznoličnost mej šolskimi počitnicami pri nas na deželi. Pa tolažimo se z laško poslovico: Altri paesi, altci costumi. (Druge dežele, drugi običaji.) Na Koprskem učiteljišči so se vršili izpiti zrelosti v zadnjem tednu prve polovice julijeve pod prvosedništvom g. dež. šol. nadzornika viteza Klodiča. Maturantov je bilo 16, med njimi jeden privatist. Po narodnosti je bilo 8 Slovencev, 4 Hrvatje in 4 Italijani. Izpit so dostali vsi, jeden Slovenec z odliko, t. j. g. Ant. Grmek od sv. Ivana pri Trstu. Ostali slovenski abiturijentje so: gg. Bajt, Dekleva, Dolenec, Dominko, Leban, Šilec in Šušmel. Na Goriškem učiteljišči pa so se pričeli zrelostni izpiti 18, t. m. Prvosednik izpitni komisiji je bil tudi g. vitez Klodič-Šabladoski. Maturantinj je bilo 25, od teh so bile 3 privatistinje (jedna Slovenka s Kranjskega in dve Italijanki iz Trsta). Od rednih 22 gojenk je bilo 9 Slovenk in 13 Italijank. Italijanke so dostale izpit vse (3 z odliko), izimši jedno privatistinjo, ki je mej ustnim izpitom odstopila. Prav tako je storila tudi slov. privatistinja. Jcdna slov. gojenka mora ponoviti izpit iz jednega predmeta za dva meseca, vse druge Slovenke so bile aprobovane (dve z odliko). Odličnici sti gospodičini Hanel Sofija iz Trsta in Lavrenčič Antonija z Grete pri Trstu. Ostale slovenske abiturijentinje so gospodičine: Ivanec, Kocijančič, Leban, Lipovšek, Eauscher pl. Stainberg in Rupnik. Slov. učiteljstvo čestita g. odličniku in gg odličnicama ter pozdravlja z »dobro došli« vse gg. abiturijente in abiturijentinje. Želi si pa tudi, da bi mu mladi gospodje in gospodičino no bili priraščaj le po številu, ampak tudi pri delu. Tej želji pa ustrežejo popolnem, ako si bodo vestno prizadevali uporabiti svojo prihodnjost v spopolnjenje pridobitih znanosti in vednosti iu v temeljito metodično-praktično obrazovanje in to ne le na korist sebi (za prih. učiteljski izpit in šoli (kjer bodo delovali), ampak tudi v blagouspešnost vsega slov. šolstva in učiteljstva. »Ne le, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.« V to svrho naj pa po prestanem učiteljskem izpitu nikar ne puste riji na svoje pero in v temi svoje knjige, ampak naj svojo obrazovanost izkoristijo učiteljstvu in narodu v prospoh s tem, da dejanstveno sodelujejo na polji nar. prosvete, ako jim je Bog podelil za to potrebnih vzmožnosti. Osobito še polagamo to na srce novim gospodičinam tovarišicam; kajti ženske učiteljske sotrudnice pisateljske so bile do sedaj pri nas jako redke. In v to pomozi Bog! Iz Kameniškega šolskega okraja. Okrajna učiteljska skupščina bila je za ta okraj, kakor napovedano, v 27. dan jul. t. 1. v Domžalah. Pred konferenco udeleži se učiteljstvo skupno sv. maše na Goričici, kjer so gg. učitelji prav lepo peli. Tudi gospod predsednik okrajnega šulskega sveta, c. k. vladni tajnik, gosp. G. Priedrich, udeležil se je sv. opravila. Po sv. raaši prične se takoj zborovanje, katerega so kot gostje počastili tudi gospodje: B e 1 a r, šolski vodja II. mestne deške šole v Ljubljani; Gerkman, c. k. okr. šolski nadzornik za Logatec, in Matija Hiti, nadučitelj iz Slavine. — Obravnavalo se je po sledečem dnevnem redu: 1. Poročilo g. c. k. okr. šolskega nadzornika. 2. Opis šolske oboine v zemljepisnem, prirodopisnem in zgodovinskem oziru v korist metodiki domovinoslovnega pouka. (Poročevalec g. Fran Marolt.) 3. Koliko je mogoče doseči pri pouku v ženskih ročnih delih na podlogi dejanskih izkušenj in z ozirom na krajevne razmere in potrebe, in kako naj se ta pouk uravna, da se ljudstvo zanj pridobi? (Na podlogi poročil, ki so je izdelale vse štiri gospdč. učiteljice tega okraja, poročala je gospdč. Klančar iz Komenda.) 4, Poročilo odbora za pregledovanje knjig »družbe sv. Mohora«. 5. Določitev učnih knjig za šolsko leto 1887/8. (§. 8. postave z dne 2. maja 1883. 1.) v poročilo deželnemu šolskemu svetu. 6. Poi-očilo knjižnične komisije; volitev te komisije. 7. Volitev stalnega odbuia. 8. Samostalni nasveti. — Gospod okr. šolski nadzornik predstavt konferenci novega predsednika c. k. ukr. šolskega sveta, kateri potem izpregovori prijazne iu tehtne besede zbranim učiteljeni. Svojim namestnikom voli gosp. predsednik skupsčini nadučitelja gosp. Golmajorja, a konferenca pa z vsklikom kot zapisnikarja gg.: Blejca in Malenška. Na to se naziiaiiijo koufcrcnci preraene učitcljstva v tem ukraji 1. 1886/7. Kar pa je uže itak znano. Gospod nadzoinikovo poročilo bilo je jako obširno. Glasilo se je povsem povoljno. Konštatuje polagoma napredek šolstva v okraji. Glede discipline bilo bi še tii in tarn kaj želeti. Isto tako tudi glede šolskc opi-ave in šolskih vrtov. Uradni spisi so povsod y redu. Šolsko obiskovanje se je tudi to šolsko leto izdatno i/.boljšalo. V vsakdanjo šolo ,je v okraji hodilo 4115 otrok; v ponavljavno pa 930 učencev in učenk. Šolske knjižnico brojijo nad 400 zvezkov. (Premalo.) Nekatere šole niso še naročene na »Vrtec«. Gospodje šolski voditelji prizadevajo naj se, da se vsaj vsako leto stavi v proračun 5 gld. za šolsko knjižnico. Obnašanje učiteljev je prav lepo. Gleda naj se, da se ohrani pridobljeno spoštovanje. Učenci so poslušni in dobri. Svoje više in predstojnike ljubijo in spoštujejo. Obnašajo se sploh priljudno. Koncem nadzornikovega poročila zapusti gcsp. vladni tajnik F. skupščino, ker mudilo se muje po uradnili opravilih. G. Maroltor referat bil je kaj izvrston in obširen. (Nad 15 pisnih pol obsezajoč.) G. poročevalec dodal je svojetnu izdelku dva zemljevida svoje Blagoviške šolske občine. Manjši razdelil se je vsem udeleževakem konference. Baje pride ta referat v »Tovarišu« na svetlo, zato ne bom podrobno o njem tu sporočal. Tudi gospodičina Klančar rešila je pohvalno svojo zadačo. Ker bo menda tudi nje delo »Tovariš« objavil, ni da bi o tem tukaj pisaril. Četrta in peta točka dnevnega reda rešila se je s tem, da gg. učitelji njiju zapopadek pozneje vdobodo. Okrajna učit. knjižnica imela je to leto dohodkuv nad 97 gld., stroškov pa nad 96 gld., tako, da ostaja še 1 gld. 4 kr. v blagajnici. Naznani se, kaj se je za to bukvarnico novega nakupilo. Sklene se, da si bukvarna naroči tudi Stritarjeva dela. Odbor ostane stari. Le mesto odhajajočega g. Golmajerja zavzame njpgovo mesto g. Stiasny. Isto tako ostane stalni odbor stari. Na g. Golmajerjevo mesto stopi pa Janežič v stalni odbor. Samostalnih nasvetov bilo je dokaj. Tu omenjara le g. Burnikov nasvet (s Pogačnik-ovirn pristavkorn), da naj bi se učencem ne dajale pred 14. letom izpustnice, če tudi zadostijo šolskim teijatvam. G. Letnar želi, naj bi se popravile po nekoliko tiskovine zadevajoč kazalo žolskib zamud; sedanje nekoliko begajo učiteljstvo. Tudi se je nasvetovalo, da naj trajajo velike počitnice dva meseca. Mesto pepelnice pa naj bo pustni ponedeljek prosti dan. Vsi prcdlogi bili so enoglasno vzprejeti. S cesarsko pesnijo in 3kratnem »živijo« na presv. vladarja konča se skupščina. Vkupni obed je bil pri »Venceljnu«. Mej obedora dobi konferenca telegram od r. gg. dr. Janežiča in Koblerja iz Ljubljane slove: »Sični pozdrav zbruiiim vzgojiteljem mlndine!« Konferenca pozdravi po telegramu ta dan v Ljubljani zborujoče učitelje Ljubljansko okolice, na kai* istim potom kmalu dobi odzdrav. Med obedom vrstila se je napitnica za napitnico. Tudi pelo se je mnogo in zaies izborno. Le prehitro potekel je eas, ko je bilo treba se posloviti. /\^ Iz Postojine. (Dalje in konec.) Nekaj veselega mi je pa vender poročati o lanskej konferenciji, namreč da oponiinj k spravljivosti in kolegijalnosti tii ostal brezuspešen. Globoko utisnile in ukoreninile so se resne, svarujoče besede v naših srcih ter obrodile povoljen mir in spravo med nami. Dragi tovariši, veselimo se tega srečnega preobratka, kajti preverjeni smemo biti, da bode to vzlasti v hasek nam učiteljem in šoli. Z nado, da bode ta sprava trajna, Vas prav prisrčno pozdravljam ter si tako pridobiti spoštovanje in ljubezen mej ljudstvom in pri naših šolskib pred-tojnikihc. — (Dubro, dobro mej učiteljstvom.) Namestnikom svojim volil je gospod predsednik gospoda nadučitelja M. Zarnika. Zapisnikarjem bila sta po nasvetu gosp. Dimnika voljena gosp. Teod. Josin in gospodičina Ivana Praprotnik. 0 stanji šol poroča gospod nadzornik tako-le: Postojinski šolski okraj sme se gledo števila šol in učiteljskih moči prištevati jednim prvih v našej deželi. Priznati se mora, da je tukajšnje prebivalstvo povoljno vneto za šolski napredek in v mnogih krajih prostovoljno prosijo za ustanovitev šol. Veliki troški, britka revščina, katera tare ubozega Notranjca, vzrok je, da še ni ustanovljenih vseh potrebnih šol in da se razširjenje nekaterih še ni zvršilo. Gotovo še veliko težavnega dela čaka šolsko oblastnijo; kajti nahaja se lepo število jednorazrednic, katere broje postavno število za dvo- in večrazrednice, kar se bode moralo prej ali slej postavnim določbam v okom priti. Letos dovolil je vis. c. kr. deželni šolski svet razširjenje trirazredne šole v Trnovem v čveterorazrednico. Po sedanjem stanji Steje naš okraj 37 šol, izmej kojih je 26 jednorazrednic, 5 dvorazrednic, 2 trirazrednici, 3 čveterorazrednice in jedna šola za silo. Nastavljenih je 54 učiteljskih moči in sicer 9 def. in 1 prov. nadučitelj, 17 def. in 15 prov. učiteljev, 5 def. in 4 prov. učitcljice, 2 pomožna učitelja in 1 učitelj za silo. Jedno učiteljsko mesto je izpraznjeno. — Izmej prov. nastavljenib učiteljskih moči ima spričalo sposobnosti 6 učiteljev in 1 učiteljica. Pouk je večinoma poludneven, in sicer v 19. jednorazrednicab, v 4. dvorazrednicah in »v šoli za silo.« Celodneven je v 3. čveterorazrednicah, v 1. dvorazrednici in v 7. jednoraziednicah. Nekaj celo-, nekaj poludneven je v obeh trirazrednicah. — V vseh šolah poučujejo se otroci obojega spola skupno, samo v Postojini je dekliški oddelek za 3. in 4. razred. Ves šolski okraj šteje 5447 šologodnih otrok, izmej kojih jih v šolo hodi 4981. Na posameznega učitelja jih pride 90. Hoja v šolo je v nekaterih šolah izvrstna in ta zasluga sme se gotovo pripisovati dotičnim učiteljem, kateri glede šolskih zamud odločno in postavno postopajo in če hoče učitelj v šoli uspešno delovati, ni li zanj pogoj redna šolska lioja? 0 uspehu v posameznih predmetih izrazil se je gospod nadzornik v obče pohvalno tcr potem sklenil svoje poročilo s tole željo: Izpolnujmo svoj poklic z vsem srcem in krepostjo; delujmo kot učitelji v prid mladinu vztrajno in neustrašljivo za napredek šolstva in vzgojirao svoje učence tako, da bodo kedaj mogli samostojno delovati v prid občini, deželi in dtžavi! Poročilo Pernetovo se je z občno pohvalo vzprejelo. K ostanj e viče vo poročilo >o šolskih zamudah« provzročilo je živahno debato. V knjižnični odsek za Postojino je bilo voljeno zopet Postojinsko učiteljstvo in za Vipavo pa gospodje: Perne, Gašperin in Mežan. V stalni odbor bili so voljeni gg.: Zarnik, Grosman, Josin in Dimnik. Potem sklenil je g. predsednik konferenco s trikratnim »slava-klicem« na presvetlega cesarja, in učiteljstvo je zapelo »cesarsko pesem«. Sedaj vstane še gospod Zarnik ter se v imenu učiteljstva, zahvaljuje gospodu predsedniku za izborno vodstvo, na kar zadonijo trikratni »živijo«. Bila je vže jedna ura popoludne, ko smo končali zborovanje in potem smo šli vsi k vkupnemu obedu k g. nadžupanu Vičič-u. Tudi pri obedu počastil nas je naš priljubljeni g. okr. glavar ter se z učiteljstvom prav prijazno pogovarjal o njihovih težnjah in željah ter vsakemu obljubil svojo pomoč. Tako n. pr. podelil je iz svojega žepa na račun denarne podpore nekemu nadučitelju 30 gld., uvidevši, kolika nadloga ga tare. Uže dve leti bolehajo temu nadučitolju otroci in ssedaj mu pa še zvesta soproga uže mesec dni leži na smrtni postelji ter vsa obupana brez pomoči pričakuje zadnje ure. In če se učiteljstvu v našem okraji kmalu gmotno ne opomore, čaka nas pri sedanji draginji na Krasu največja beda in revščina. Omenim naj še,' da smo se dali učitelji z gospodom okrajnim glavarjem in več dulioviiiki vkupno »fotografirati« ter si bodemo tako ohranili večen spominek na dan 6. julija 1887. 1. Če omcnim, da smo telegrafično pozdravili sotrudnike Ornomaljskega okraja, kateri so nam tudi prijazno odzdravili, upam da sem s tem svoje površno poročilo končal. Ko smo zvečer svoje 1'ivške kolege in koleginje sprcmili na kolodvor, smo se razšli z veselim srcem z željo, da se vidimo zopet zdravi i srečni prve dni meseca avgusta, ko bodo naši krvni bratje Čebi počastili Postojino in to tem bolj, ker bode prišlo semkaj raej drugimi tudi do 150 učiteljev in učiteljic. Toiej na svidenje, dragi mi tovariši! Jakob Dimnik. Iz Škofje Loke, ¦j' LTmrla je v tukajšnjem nunskem samostanu učiteljica na vnanji šoli sestra Lujiza Koblar, 24 let stara. Naj v miru počiva! Iz Ljubljane. »Dobro došli bratje Čehi!« in >Na zdar!« se te dni razlega po naši beli Ljubljani. V ponedeljek zvečer došlo je s posebnim vlakom državne železnice v LjubIjano čez 500 vrlih českih gostov, mcj katerimi je ranogo velecenjenih učiteljev in učiteljic. Radostni pozdravljamo drage nam česke goste. Njiliov prihod nam vtrjuje ožjo duševno bratovsko zvezo z njitni. Tudi slovensko učiteljstvo kliče iz vsega srca — posebuo vrlim českim bratom učiteljem in milim nam učiteljicam: »Dobro došli!« in »Na zdar!« — Na deželni vinarski in sadjarski šoli v Grmu bode od 8. do 27. avg. t. 1. teoretični in praktični pouk za ljudske učitelje, katerega se bodo udeleževalo dvanajst učiteljev. Ker je tamošnji adjunkt gosp. Eobrmann nbolel, nadomestoval ga bode mej učiteljskim kurzom tajnik kmetijske družbe g. G. Pir|c. Deželni odbor imenoval je g. Prana Stuparja, ki je dovršil višjo kmetijsko šolo v Liebwerdi, suplentom na šoli v Grmu. — Odbor »Slovenskega učiteljskega društva« v Ljubljani vse g. g. odbornike in bližnje ude uljudno vabi k odboruvi seji, katera bude v 25. dan t. m. pop. ob 2. v Virantovi hiši na ŠentJakobskem tj-gu v II. nadstropji.